P. 1
Embalaža okolje logistika št. 34

Embalaža okolje logistika št. 34

|Views: 706|Likes:
Strokovno revijo Embalaža Okolje Logistika EOL izdaja celjsko podjetje Fit media d.o.o.
Strokovno revijo Embalaža Okolje Logistika EOL izdaja celjsko podjetje Fit media d.o.o.

More info:

Published by: Medijske komunikacije Fitmedia d.o.o. on Feb 15, 2010
Copyright:Attribution Non-commercial

Availability:

Read on Scribd mobile: iPhone, iPad and Android.
download as PDF, TXT or read online from Scribd
See more
See less

02/01/2013

pdf

text

original

Specializirana revija za embalažo in okolje / Specialist magazine for packaging and environment

34

Poštnina plačana pri pošti 3102 Celje

Spremembe v Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo Najprej ena, nato še tri bioplinarne Kako hitreje do evropskih ciljev pri ravnanju z odpadki? Changes in the Regulations on Packaging and Waste Packaging Treatment First One, then Three More Biogas Plants Later

promocija

EO-34-julij-July-07

Uvodnik

3

Uvodnik Editorial

Ambiciozni cilji, izvedba šepa

Ambitious Goals with Shabby Implementation

Okoljski kazalci malodane na vseh področjih bijejo plat zvona. EU zanje ni gluha. Nikakor, postavlja si celo zelo ambiciozne cilje. Žal cilji niso dovolj, potrebna je izvedba. Tu pa ne gre gladko. Kako tudi ne, saj je vse, res vse povezano z denarjem. Ko pa gre za denar, so interesi zelo hitro konfliktni. Tudi v Sloveniji je tako. Okoljski kazalci, ki jih je letos pomladi objavila Agencija RS za okolje, odstirajo sliko, kako daleč vsaksebi so cilji in dejansko stanje. V tej številki odpiramo nekaj vprašanj, zakaj je temu tako. Zakaj se več kot 80 % odpadkov še vedno neobdelanih odlaga na odlagališča? Zakaj ne zaživi predelava? Ali se v sistemu ravnanja z odpadno embalažo obveznosti in denar delijo po napačnem ključu? Je čas za sistemsko spremembo, ne samo za kozmetične popravke? Dotaknili smo se tudi obnovljivih virov energije in konkretne možnosti, da bi njihova proizvodnja in uporaba v Sloveniji dosegli višji odstotek. Tudi tu je ključna prepreka denar, a ne le to. Eden izmed razpravljavcev na okrogli mizi namreč trdi, da nam predvsem manjka pameti na ključnih mestih. No, še nekaj besed o embalaži, ki še ni odpadek. Kar precej novosti smo zabeležili, kako se podjetja trudijo, da bi svoje izdelke bolj približala kupcu. Tudi tako, da je embalaža lažja, da je iz bio razgradljivega materiala. Pa smo spet pri okolju. Vsako razvojno vprašanje mora biti povezano z okoljem. Kdor to dovolj dobro in dovolj zgodaj razume, bo to dejstvo obrnil v poslovno priložnost. Prijazno poletje želim! Jože Volfand, Glavni urednik

Environmental indicators are raising concern in almost all areas, but the EU is not oblivious to them. By no means. Rather, it is setting itself highly ambitious goals. Unfortunately, just setting these goals is not enough, their implementation is also required. But this is where things turn sour. Of course they do, for everything and anything is connected with money. And when it comes to money, interests can quickly become conflicting. This also holds true for Slovenia. The environmental indicators published this spring by the Environmental Agency of the Republic of Slovenia are revealing a telling picture of the difference between the goals and the actual state-of-affairs. In this issue, we are raising certain questions as to why things are as they are. Why is it that more than 80% of waste is still deposited untreated into dumping grounds? Why does the processing of waste not develop? Are the obligations and money in the system for the management of packaging waste being allocated according to the wrong key? Has the time come for systemic changes rather than just cosmetic alterations? We have also touched upon the subject of renewable energy sources and the concrete possibilities of their production and use in Slovenia to attain a higher percentage. Again, the key obstacle is money, but it is not the only one. One of the participants in the round table asserts that primarily we are missing sound judgment in key areas. Well, let us also devote a few words to packaging that has not yet become waste. We have noted quite a few novelties in how companies are striving to present their products to the buyers. They also do so by making the packaging lighter and using biodegradable materials. And thus we have come full circle, returning to the issue of the environment. Each question of development must be associated with the environment. The ones who come to understand this well enough and fast enough will be able to transform this fact into a business opportunity. I wish you a caring summer! Jože Volfand, Editor-in-Chief

4

Novosti

EO-34-junij-June-07

34

Embalaža - okolje / Specializirana revija za embalažo in okolje, št. VII/34, junij 2007 Packaging - Environment / Specialist magazine for packaging and environment, Issue VII/34, June 2007

Vsebina / Contents 10 13 14 17 18 20 22 26 32 35 36 39 42
Moderni trendi pakiranja živil Mesni industriji kaže dobro Pristop »celovite« varnosti V sinergiji s Cetisom za višjo dodano vrednost Spremembe v Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo
Changes in the Regulations on Packaging and Waste Packaging Treatment

Odpadki kot tržne dobrine
Waste as Marketing Goods

Najprej ena, nato še tri bioplinarne
First One, then Three More Biogas Plants Later

Kako hitreje do evropskih ciljev pri ravnanju z odpadki? Kako visoko lahko Slovenija seže pri reciklaži in predelavi? Vračljiva embalaža – koliko je je? Ekošola kot način življenja Ekonomski vidik investicij v obnovljive vire energije - kje je ekonomičnost? Evropska politika na področju logistike

Impresum Embalaža - okolje, specializirana revija za embalažo in okolje / Specialist magazine for packaging and environment - izdala in založila / published and issued by: fit media d.o.o., Celje – glavni urednik / Editor-in-Chief: JožeVolfand – odgovorna urednica / Editor: mag. Vanesa Čanji – prelom in grafična priprava / Layout and graphic design: Andrej Mohorič, s.p. – tisk / Printed by: Eurograf, Velenje – oglasno trženje / Marketing: fit media d.o.o. (Kidričeva ulica 25, 3000 Celje, tel.: 03/42 66 700, e-mail: info@fitmedia.si) Uredniški odbor / Editorial Board: Marko Cedilnik (Mercator d.d.), Vesna Fabjan (Dinos d.d.), Rudi Horvat (Saubermacher Slovenija d.o.o.), dr. Lucija Jukić Soršak (Ministrstvo za okolje in prostor), Marjan Lasič (Ultrapac d.d.), Rade Mijatović (Valkarton d.d.), dr. Marko Notar (Gorenje d.d.), Marko Omahen (Omaplast), dr. Andrej Plestenjak (Biotehniška fakulteta), Andrej Sotelšek (Slopak d.o.o.), Saša Stropnik (Koding d.o.o.), Emil Šehič (Zeos). Celje, junij / June 2007 Revija je brezplačna.
Partnerja pri izdajanju revije Embalaža - okolje sta Ministrstvo za okolje in prostor in Dinos d.d..

EO-34-junij-June-07

Novosti

5

Krki nagrada Cropak 2007 Krka je za oblikovanje nove dermokozmetične linije Vitaskin Pharma Age Formula osvojila nagrado Cropak 2007 za najboljšo embalažo izdelka tujega proizvajalca na hrvaškem tržišču. Idejna zasnova embalažnega koncepta Vitaskin Pharma je nastala v tesnem sodelovanju z zunanjo kreativno agencijo na podlagi predhodne tržne raziskave, ki je pokazala želene smeri in pozicijo nove blagovne znamke. Nagrado Cropak 2007 za industrijsko oblikovanje in embalažo na Hrvaškem je podelil Institut za embalažo in tiskarstvo skupaj s strokovnima publikacijama Ambalaža in CroPrint. Na natečaju je sodelovalo 49 posameznih izdelkov in 31 serij izdelkov, skupno pa več kot 200 izdelkov v devetih kategorijah. Nagrajena embalaža dermokozmetične linije Vitaskin Pharma Age Formula je sestavljena iz treh zunanjih in treh notranjih embalaž. Blagovna znamka Vitaskin Pharma odraža dvojnost, medicinskost in kozmetičnost. Ravnotežje je doseženo s čistimi linijami, prevladujočo belo barvo, omejenim številom ostalih barv, tipografijo ter srebrnimi pasicami. Nosilni element na zunanji embalaži je Krkin pečat.

Potrjena reciklabilnost Biorazgradljive plastične filme, ki se reciklirajo, razvilo pa jih je podjetje Sleever International, so po dveletnih raziskavah ratificirala štiri vodilna podjetija s področja zbiranja in recikliranja odpadkov. To so britanski Cleanaway, nemški Unisort, švedski Returpack in avstralski Visy. Teste so v omenjenih štirih državah izvajali na standardnih plastenkah za pasterizirane in druge pijače v postopkih recikliranja. Raziskave so pokazale, da zahvaljujoč nižji gostoti kot 1 (v primerjavi s povprečno gostoto za PET 1,3) PETsleeve s plastenke pade avtomatično in v celoti s silo gravitacije in zato je možno 100 % reciklirati PET za proizvodnjo novih plastenk identične kakovosti. PETsleeve je danes edina dekorativna rešitev za PET na svetu, katere reciklabilnost je ratificirana.

Žvečenje po novem Blagovne znamke žvečilnih gumijev Schweppes, francoski Hollywood, španski Trident in severnoevropski Stimorol so predstavile inovativno novo okroglo embalažo, ki vsebuje 70 kosov žvečilnega gumija, v dosedanjih embalažah pa jih je bilo le 10 ali 20. S to novo embalažo so želeli razviti nov vzorec uporabe žvečilnih gumijev. Menijo, da potrošniki ne bodo embalaže z žvečilnimi gumiji nosili več s seboj, ampak jih bodo puščali na določenih mestih, kot so dom, pisarna, avto ipd., in jih uživali kot del dnevne rutine. S tem novim produktom omenjene blagovne znamke želijo izkoristiti hitro rastoč trg žvečilnih gumijev, ki je samo v prvih osmih mesecih leta 2006 beležil 16 % rast.

6

Novosti

EO-34-junij-June-07

KRATKO, ZANIMIVO
Okoljske ministre EU, med njimi slovenskega ministra za okolje in prostor Janeza Podobnika, je 28. junija na zasedanju v Luksembourgu precej zaposloval predlog direktive o odpadkih. Janez Podobnik je povedal, da je »Slovenija na tem področju v dobri kondiciji« in da bo morala spremeniti zgolj en pravilnik o ravnanju z odpadki. Veliko govora je bilo sicer o izvozu in uvozu odpadkov med članicami povezave, predvsem nekatere manjše članice pa se bojijo odpadkov iz bogatejših članic.

Okoljski ministri EU o odpadkih

Odpadki so blago, s katerim se trguje

Odpadke je treba obravnavati kot blago, s katerim se trguje, naj bi po pojasnilih diplomatskih virov odločilo Sodišče Evropskih skupnosti. Posledica tega je morebitni izvoz odpadkov iz ene v drugo državo, pri čemer sta predvsem Češka in Slovaška izpostavili bojazen, da bi lahko prišlo do uvoza odpadkov iz nekaterih bogatejših članic. Ministri so se zato načelno dogovorili, da imajo države možnost predpisa posebnih pogojev za uvoz odpadkov iz tujine.

Smehci pomagajo reciklirati Podjetje Morrisons je izdelalo novo shemo etiket za embalažo svoje blagovne znamke. Imenuje jo Recyclopedia, saj želi povečati zavedanje, kaj se lahko reciklira in kje. Ta shema je bila zelo dobro sprejeta s strani nacionalne (britanske) kampanje za recikliranje, ki so jo predstavili v okviru posebnega tedna, namenjenega recikliranju. Vodnik Recyclopedia predstavlja tri enostavne simbole za pakiranje: • velik nasmeh: 100 % reciklabilnost oziroma domače kompostiranje • nasmeh: delna reciklabilnost • resen obraz: ni reciklabilno, vendar se za to trudimo Vsak simbol ima svoj mehurček, v katerem so informacije, kaj se lahko reciklira in kje. Primer, kjer so uporabili smejoč simbol, je bila embalaža iz kartona. Na njej so napisali: Če bi se vsaka taka embalaža, ki jo potrošniki kupijo v enem letu, reciklirala, bi bilo več kot 6 ton embalaže manj na odlagališčih.

Slovenija gradi sežigalnico trdnih odpadkov v Celju

V tem okviru so se ministri pogovarjali o sežigalnicah trdnih odpadkov, kjer bo v prihodnje pomembno vlogo odigrala »formula za energetsko učinkovitost«. Omenjeno je namreč povezano z visoko energetsko vrednostjo določenih odpadkov, kar bi lahko sežigalnice izkoriščale za pridobivanje energije. Minister Janez Podobnik je svojim kolegom povedal, da je Slovenija »že pričela z gradnjo prve sežigalnice trdnih odpadkov«, ki je locirana v Celju. Direktiva o odpadkih predvideva petstopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki: preprečevanje, ponovna uporaba, recikliranje, predelava in odstranjevanje odpadkov. Prav pri zadnjih dveh stopnjah pride do izraza nova vloga sežigalnic, pojasnjujejo viri.

Okolju prijazni avtomobili morda drugo leto

Ministri so sprejeli tudi sklep o omejitvah izpustov ogljikovega dioksida iz osebnih in lahkih tovornih vozil do leta 2012. Janez Podobnik je napovedal, da bo slovenska vlada poskušala že drugo leto spomladi pri nabavi novih vozil upoštevati njihove izpuste. »Letošnje leto nam je pri tem ušlo, a bomo zgodbo poskušali popraviti prihodnje leto,« je povedal.

Pri injekcijah dve funkciji hkrati Podjetje Gerresheimer je razvilo inovativen zapiralni sistem za napolnjene brizgalke, ki se prodajajo skupaj z nameščenimi iglami. Ta inovativen produkt ima več prednosti za uporabnike, kar je pokazala raziskava med 110 zdravniki, medicinskimi sestrami in pacienti. Novi proizvod, imenujejo ga TELC (Tamper Evident Luerlock Closure), je sestavljen iz dveh elastomernih plastik in v primerjavi z dosedaj znanimi omogoča dve funkciji v enem: deluje kot zapiralo in za prilagoditev igle.

EO-34-junij-June-07

Novosti

7

KRATKO, ZANIMIVO
Skladiščenje živega srebra
Ministri so imeli na dnevnem redu tudi direktivo o varnem skladiščenju živega srebra, saj naj bi EU do leta 2011 opustila njegov izvoz. »Tema ni aktualna za Slovenijo,« je ocenil Janez Podobnik, saj je država rudnik živega srebra v Idriji že zaprla. Se pa v Idriji pripravlja »informacijski center za živo srebro«, kjer bi spremljali vplive nekdanjih tovrstnih rudnikov na okolje, je pojasnil minister. Pri tem projektu Slovenija sodeluje z Evropsko komisijo, obisk njenih predstavnikov v Idriji pa minister pričakuje septembra.

Bruselj predstavil načrte za okolju prijazen letalski promet

Evropski komisar za znanost in raziskave dr. Janez Potočnik je junija na pariškem letalskem šovu predstavil načrte za obsežen projekt v okviru javno-zasebnega partnerstva za okolju prijaznejši letalski promet. Namen tehnološke pobude Čisto nebo je zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida letal za okoli 40 odstotkov, emisije dušikovega oksida do 60 odstotkov in hrup za 50 odstotkov. Atraktivno in potrošnikom še prijaznejše Tetra Pak je svojo novo embalažo Tetra Gemina predstavil na španskem trgu, in sicer kot embalažo za pomarančni sok. Ta nova embalaža, tako trdijo španske trgovske verige, ima številne prednosti. Raziskava med potrošniki je pokazala, da ima embalaža atraktiven design, odlično funkcionalnost in omogoča izdelčno diferenciacijo. Embalažo Tetra Gemina je sicer Tetra Pak predstavil na sejmu Anuga Food Tec 2006 kot najnovejši pakirni sistem z aseptičnim kartonom, ki ga trži v Evropi in osrednji Aziji.

EU prispeva tudi potrebne naložbe v tehnološki razvoj

»EU ne ostaja samo pri besedah, kako se bo soočila s podnebnimi spremembami, temveč prispeva tudi potrebne naložbe v tehnološki razvoj,« je ob predstavitvi načrtov povedal Janez Potočnik. Po njegovih besedah so študije Evropske komisije pokazale, da letalska industrija na leto prispeva štiri odstotke izpustov toplogrednih plinov. Pobuda Čisto nebo bo združila zasebne in javne vire za razvoj čistejših in manj hrupnih letal, koristi pa bodo imela tudi področja znanosti, ki se ukvarjajo z materiali, računalniškimi simulacijami in energetiko, je dodal. Namen pobude Čisto nebo je razviti napredne tehnologije za prihodnjo generacijo letal, ki bi tvorila inovativen in konkurenčen sistem zračnega prometa.

Obsežna prenova evropske flote do leta 2015
EGO v novih lončkih Ljubljanske mlekarne so pet novih okusov probiotičnih jogurtov potrošnikom predstavile v novih 150-gramskih lončkih iz polistirena v kartonastem ovoju, kar omogoča uspešno recikliranje.

Tehnološki preboj naj bi bil nared do leta 2015, ko je predvidena obsežna prenova evropske letalske flote, zajemala pa bo tri glavne kategorije letal: letala, ki letijo na dol-

8

Novosti

EO-34-junij-June-07

KRATKO, ZANIMIVO

ge proge, letala na regionalnih linijah, letala z rotorji ter motorje. EU bo za projekt prispevala 800 milijonov evrov iz sedmega okvirnega programa za raziskave in razvoj, enak znesek pa bo prispevala tudi industrija.

Eurobarometer: Nujno ukrepanje EU glede segrevanja ozračja

V raziskavi Eurobarometer kar 88 odstotkov vprašanih meni, da bi morala Evropska unija nujno ukrepati na področju globalnega segrevanja ozračja - 57 odstotkov jih je menilo, da je ukrepanje zelo nujno, 31 odstotkov pa, da je to dokaj nujno. Evropejci tudi podpirajo cilj EU za znižanje izpustov toplogrednih plinov, še kaže spomladanski Eurobarometer. Mnenje, da mora EU nujno ukrepati glede globalnega segrevanja ozračja, je najbolj prevladujoče v Grčiji in na Cipru (87 odstotkov) ter na Švedskem (76 odstotkov), najmanj pa v Estoniji (35 odstotkov). Državljani EU podpirajo tudi cilj unije, ki predvideva znižanje izpustov toplogrednih plinov za najmanj 20 odstotkov do leta 2020. Kar 89 odstotkov tistih, ki so sodelovali v raziskavi, se je strinjalo, da bi morala povezava nujno vzpostaviti politiko za dosego tega cilja.

V roke potrošnikov kakovostnejši izdelki Vsako leto se zaradi slabe kakovosti pakiranja velika količina blaga uniči. Švedsko podjetje Billerut se je zato odločilo ustanoviti lasten razvojni center za raziskave s področja pakiranja, ki se bo še posebej specializiral na embalažo iz kartona. Po podatkih podjetja bo to prvi tovrstni center na svetu. Njegov cilj je, zagotoviti potrošnikom sadje in zelenjavo ter druge sveže izdelke z višjo kakovostjo. Pakiranje je pogosto najšibkejši člen izvoza. V Evropi se vsako leto pokvari za približno 10 milijard evrov sadja in zelenjave, ker so pakirani v škatle, ki se med transportom poškodujejo. Pridelovalci se skušajo izogniti tem težavam z obiranjem ne dovolj zrelega sadja in zelenjave oziroma s pridelki, ki so trši in tako bolj odporni na razne vrste udarcev pri transportu. To pa pomeni, da na primer ljudje v Skandinaviji jejo manj kakovostno sadje in zelenjavo, saj ni zadosti dozorelo. Billerut zato še posebej usmerja raziskave v transportno embalažo. Že pred uradnim odprtjem novega laboratorija v Stockholmu je podjetje izvajalo raziskave na področju transportne embalaže z močnejšimi vlakninami. Sedaj bodo te in podobne raziskave še pospešili in razvijali karseda optimalen design embalaže za ekstremne razmere pri transportu.

Geopedia, namenjena ozaveščanju

Geopedia je prvi tematski atlas v Sloveniji, ki uporabnikom omogoča dodajanje in urejanje vsebin o naši državi. Geopedia je skupni projekt Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj, in podjetja Cosylab, d. d. ter je med drugim namenjen ozaveščanju javnosti o podnebnih spremembah in varovanju okolja. Prvi interaktivni atlas Slovenije predstavlja v posnetke Slovenije iz zraka, karte in analize o naravi ter okolju Slovenije, ter prikazuje vzroke in učinke problematiko podnebnih sprememb na lokalnem nivoju. Ko boste vstopili v aplikacijo Geopedije, boste našli

Nagrajena bio razgradljiva plastika Bio razgradljiva plastika Ecoflex in Ecovio, ki ju izdeluje podjetje BASF, je junija prejela nagrado iF (International Forum Design). Ta nagrada omogoča izdelovalcem, oblikovalcem in inženirjem, da predstavijo svoje ideje v štirih kategorijah: material in njegove aplikacije, izdelki, ideje in procesi. Ecoflex in Ecovio po mnenju strokovne žirije nudita oblikovalcem številne možnosti. Uporabna sta kot embalažna materiala, nanju je možen potisk v osmih barvah in imata hkrati veliko mehansko moč. Ecovio, ki pomeni višjo razvojno stopnjo Ecoflexa, je prva plastika, ki jo proizvaja BASF in temelji na obnovljivih surovinah. Plastika vsebuje skoraj 50 % PLA, pridobljenega iz koruze.

EO-34-junij-June-07

Novosti

9

Lepše in lažje V želji, da bi zmanjšali težo embalaže in hkrati oblikovali nov izgled za tržno zanimivo blagovno znamko THOR, je podjetje RPC Containers izdelalo novo embalažo. Posebej pomembna lastnost te nove, lažje embalaže je njena obroba, ki nadomešča veliko večji »žleb« prvotnega designa. S tem so privarčevali pri materialu in tudi znižali skupno težo embalaže. Hkrati nov izgled daje pridih modernosti.

KRATKO, ZANIMIVO
podatke o taljenju Triglavskega ledenika, simulacijo morebitnega dviga morske gladine na slovenski obali, analize o stanju okolja v Sloveniji in še in še. Geopedia je začela delovati na dan boja proti podnebnim spremembam 15. maja. Vstop v Geopedijo je omogočen na: http:// portal.geopedia.si/

Nevladne organizacije kritične do odločitve glede odpadkov

Natoči si sam! Maja je Pivovarna Laško lansirala na trg pivo Zlatorog v 5-litrskem sodčku z integrirano pipo. Gre za nepovratno embalažo, ki spominja na »mega« pločevinko. Integrirana pipa omogoča enostavno uporabo, po odprtju pa ostane pivo sveže kar tri dni. S tem so se približali tistim potrošnikom laškega piva, ki so ljubitelji točenega piva in si ga sedaj lahko natočijo kar sami.

Nov rekord pri izdelovanju plastenk Linija Combi, ki lahko pakira vse vrste pijač z različno hitrostjo, je sad 10-letnega razvojnega dela podjetja Sidel. Z njo so podrli dosedanji hitrostni rekord, saj lahko izdelajo tudi do 61.200 plastenk na uro. Linija Combi vključuje izdelovanje plastenk, polnjenje in zapiranje plastenk PET. S tem zadnjim proizvodom podjetje Sidel zadovoljuje povpraševanje izdelovalcev pijač po hitrih pakirnih linijah in rešitvah za plastenke manjše velikosti, zlasti za vodo. Ta visoko učinkovita linija je z vidika proizvodnih stroškov zelo racionalna.

Nevladne organizacije za varovanje okolja so se kritično odzvale na zasedanje okoljskih ministrov EU, ki so se zavzeli za sežiganje odpadkov in tako po mnenju nevladnih organizacij zamudili priložnost za modernizacijo politike EU glede ravnanja z odpadki. Organizacije European Enviromental Bureau, Friends of the Earth Europe in Health Care Without Harm so v sporočilu za javnost tako zasedanje označile za »resen korak nazaj« v evropski politiki ravnanja z odpadki. Ministri so obravnavali direktivo o odpadkih, ki predvideva petstopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki: preprečevanje, ponovna uporaba, recikliranje, predelava in odstranjevanje odpadkov. Pri zadnjih dveh stopnjah pride do izraza nova vloga sežigalnic, zaradi česar nevladne organizacije ministrom očitajo, da so sežiganju odpadkov dali večji pomen in mu pripisali okolju prijaznejšo podobo. Kritične so tudi do odločitve ministrov, da sežiganje opredelijo kot predelavo. Po njihovem mnenju, je ta odločitev »kratkovidna« in ne odgovarja na strateški izziv ravnanja z odpadki v Evropi na srednji oz. dolgi rok. Ob tem nevladne organizacije v današnjem sporočilu pozivajo Evropski parlament, »naj v drugem branju oživi evropski pristop in vizijo direktive o odpadkih«.

Odslej samo Saubermacher Slovenija

Kot smo v reviji E&O že pisali, je avstrijska družba Saubermacher DAG v letu 2006 pripojila družbo Rumpold AG, prav tako iz Avstrije. Obe družbi, tako Saubermacher kot Rumpold, sta na področju ravnanja z nevarnimi in nenevarnimi odpadki imeli podjetja v Sloveniji, tako da je bilo pričakovati skupni nastop na slovenskem trgu. To se je zgodilo 2. julija, ko je družba Saubermacher Slovenija prevzela vse pravice in obveznosti družb letnik Saubermacher in Eko-Les. Podjetje Saubermacher Slovenija je tudi sicer med ključnimi okoljskimi igralci v Sloveniji, saj je med drugim lastnik ali delni lastnik Komunale v Murski Soboti, družb PUP – Saubermacher Velenje, Saubermacher Puconci, Čisto mesto Ptuj in Karbon iz Velenja. V upravi družbe Saubermacher Slovenija so Rudi Horvat, Mojca Letnik in Vilko Pešec.

10

Pakiranje živil

Dr. Andrej Plestenjak

PAKIRANJE ŽIVIL
Moderni trendi pakiranja živil

EO-34-junij-June-07

Pakiranje živil ima odločilno vlogo v preskrbovalni verigi z hrano in predstavlja integralni del tako proizvodnega procesa kot logistike preskrbe z živili. Pakiranje živil mora izpolnjevati številne naloge in izpolnjevati veliko zahtev in pogojev. Pakirana živila naj bi omogočila lažjo preskrbo. Pakirano živilo naj bi bilo zaščiteno pred vplivi okolja, kot so svetloba, kisik, vlaga, mikroorganizmi, insekti, glodalci, prah, mehanski stresi itd.
Druge pomembne funkcije embalaže so še primerne označbe, ki natančno informirajo potrošnika o izdelku in praktičnost (angl. convenience) embalažne enote, kot na primer lahko odpiranje, ponovno zapiranje, lahko doziranje, segrevanje v mikrovalovni pečici itd. Embalaža lahko predstavlja odlično tržno orodje, mora biti relativno poceni (ekonomsko upravičljiva), tehnično lahko izvedljiva (primerna za avtomatsko pakiranje), inertna v stiku z živili in okolju prijazna (sposobna recikliranja ali ponovne uporabe). Vsem tem zahtevam mora embalaža odgovarjati v funkcionalnem kot ekonomskem pogledu. Embalaža ima že dolgo časa pomembno in aktivno vlogo v proizvodnji, zaščiti in ohranjanju kakovosti živil. Neprekinjena rast potrošnikovih zahtev po povečani varnosti, kakovosti in trajnosti pakiranih živil, ki je tudi posledica modernega načina življenja (celodnevna zaposlitev, naraščajoče število samskih gospodinjstev, uporaba mikrovalovnih pečic itd.), silijo proizvajalce, distributerje in trgovce k nenehnim izboljšavam. Potrošniki želijo, da embalaža zagotavlja živilu kakovost, svežost in varnost. Trendi zmanjševanja aditivov in konzervasov v živilih v zadnjem času še dodatno nalagajo nove funkcije embalaži in načinom pakiranja.

Razen že uveljavljenih modernih načinov pakiranja živil (aseptično pakiranje, pakiranje v modificirano atmosfero, vakuumsko pakiranje, sous vide pakiranje, pakiranje v modificirani atmosferi ...) se v svetu vedno bolj uveljavljata tako imenovano aktivno pakiranje (angl. active packaging) in inteligentno pakiranje (angl. smart ali intelligent packaging).

• Aktivno pakiranje spreminja pogoje v embalaži pakiranega živila z namenom, da se podaljša njegova trajnost, poveča njegova varnost ali izboljšajo njegove senzorične lastnosti. • Inteligentno pakiranje pa omogoča nadzor nad kakovostjo pakiranega živila, da informira potrošnika o spremembah njegove ka-

EO-34-junij-June-07

Pakiranje živil

11

kovosti med transportom, skladiščenjem in prodajo.

Aktivno pakiranje

Pogoji, ki vladajo v embalaži pakiranega živila, vplivajo na trajnost živila, v katerem lahko potekajo številni procesi: fiziološki (npr. dihanje sadja in zelenjave), kemični (npr. oksidacija maščob), fizikalni (npr. staranje kruha, sušenje), mikrobiološki (mikrobiološki kvar živila), razmnoževanje insektov. Z uporabo odgovarjajočega sistema aktivnega pakiranja se ti procesi lahko bistveno upočasnijo ali celo preprečijo. Tehnike aktivnega pakiranja za ohranjanje ali celo izboljšanje kakovosti živil se na osnovi njihovega aktivnega delovanja delijo ne tri skupine: absorbente, generatorje in ostale sisteme. Sistemi z absorbenti (angl. scavengers) odstranjujejo v embalaži nezaželene snovi, kot so kisik, za katerega se uporabljajo železni opilki, askorbinska kislina, encimi glukoza-oksidaza in alkohol-oksidaza itd. za pakirane sire in mesnine, gotove jedi, kavo, pekovske izdelke, mlečni prah itd. Preprečujejo rast plesni, aerobnih bakterij in insektov, preprečujejo oksidacijo maščob, vitaminov in barvil. V embalažno enoto se dodajajo v obliki prepustnih vrečk, na katerih so opozorila, da so neužitne in je navedena njihova funkcija. Lahko so tudi vgrajeni v same embalažne materiale, v pokrovčke ali etikete. Absorbenti ogljikovega dioksida (kalcijev oksid, kalcijev hidroksid v vrečkah) vežejo prebitni ogljikov dioksid v pakiranem sadju in zelenjavi, sveže praženi kavi in preprečujejo napihovanje

embalaže. Absorbenti etilena (aluminijev oksid in kalijev permanganat, aktivno oglje, zeolit...) v vrečkah ali vgrajeni v embalažne materiale preprečujejo prehitro zorenje in mehčanje sadja in zelenjave. Absorbenti vlage (poliakrilati, propilen glikol, silika gel...) v obliki pivnikov, filmov ali vrečk naj bi preprečevali prebitno vodo in zniževali vodno aktivnost na površini živil in tako preprečevali prehiter kvar mesa, pekovskih izdelkov, sadja in zelenjave. Absorbenti tujih vonjev, aminov ali aldehidov (celuloza acetat, posebno obdelani polimeri, vgrajeni encimi v plastične mase …) naj bi izboljševali aromo živil, ki vsebujejo ribe, maščobe ali grenke snovi (sok iz grenivk). Absorberji UV svetlobe, ki so vgrajeni v plastične mase, preprečujejo oksidacijske reakcije, ki jih pospešuje svetloba, na primer v pijačah, pršutih. Z vgradnjo encima laktaze na površino plastičnih mas je omogočena pretvorba laktoze v mleku in mlečnih izdelkih v sladkorje, ki jih lahko uživajo na laktozo občutljivi ljudje. Podobno delujejo tudi plastične embalaže, ki imajo vgrajen encim holesterol reduktazo, ki zmanjša vsebnost holesterola v mlečnih izdelkih. Generatorji (angl. emitters) v embalaži sproščajo določene snovi, kot so na primer ogljikov dioksid, antioksidanti, konzervansi, ki v embalaži pozitivno vplivajo na kakovost ali trajnost pakiranega živila. Za preprečevanje rasti plesni in aerobnih bakterij se v embalažo pakiranega sadja, rib, mesa in perutnine dodajajo vrečke z

zmesmi sode in askorbinske kisline, ki v embalaži zvišajo koncentracijo ogljikovega dioksida. Za podaljšano trajnost pakiranih pekovskih in kondetorskih izdelkov se v embalažo dodajajo vrečke z generatorji alkohola (na kremenov prah adsorbiran alkohol), ki uspešno zavira rast plesni. Obstoja in načrtuje se še cela vrsta generatorjev (antimikrobna sredstva, konzervansi, pesticidi, žveplov dioksid, antioksidanti), ki se v posebnih vrečkah dodajajo k pakiranim živilom, ali pa se vgrajujejo na embalažni material ali v njega. Med ostale moderne sisteme pa spadajo različni sistemi pakiranja, ki naj bi izpolnjevali določene funkcije, kot na primer samoogrevalna in samohladilna embalaža za pijače in jedi, embalažni materiali z vgrajenimi konzervansi ali encimi. V praksi so že zelo razširjeni tako imenovani mikrovalovni sprejemniki (microwave suspectors), ki so v bistvu v plastične mase ali papir vgrajeni fini kovinski delci, ki med segrevanjem v mikrovalovni pečici omogočajo pakiranim živilom, da se zapeče njihova površina. Veliko poskusov se dela na plastičnih folijah, ki jih obdelujejo z laserjem in plazmo, s čimer dosežejo antimikrobne lastnosti folije in s tem podaljšajo trajnost pakiranih živil. Posebno področje predstavljajo biorazgradljivi embalažni materiali.

Inteligentno pakiranje

Kot je razvidno iz predhodne definicije, je smisel inteligentnega pakiranja v možnosti nadzora nad kakovostjo pakiranega živila, ki ga omogočajo številni indikatorji, ki so vgrajeni v

promocija

12

Pakiranje živil

EO-34-junij-June-07

embalažni material ali nanj. Sem štejemo tako imenovane TTI indikatorje (time-temperature indicators) v obliki barvnih pik na embalaži, ki s spremembo barve opozarjajo kupca, da je potekel rok uporabe ali da je prišlo v transportni verigi do sprememb predpisane temperature. Druge vrste indikatorjev opozarjajo na spremembe v embalaži, na primer na spremembe predpisane atmosfere. Obstojajo že tudi indikatorji, ki opozarjajo na mikrobiološke spremembe pakiranega živila. Posebno skupino inteligentnega pakiranja predstavljajo tako imenovana radiofrekvenčna identifikacija pakiranih izdelkov, ki pa je zaradi visokih stroškov še vedno omejena na večje embalažne enote (palete, zabojniki ...). Razvojni strokovnjaki obljubljajo, da bodo kmalu razvili cenejše variante, ki bodo sestavni del tiskalnega procesa, kar bo omogočilo hitro širjenje na maloprodajno embalažo. Uporaba naštetih modernih načinov pakiranja je v svetu še zelo omejena. Kriva je predvsem zakonodaja, ki se nanaša na omejevanje migracij iz embalažnih materialov na pakirana živila. Te probleme so že v veliki meri rešili v ZDA, na Japonskem, v Avstraliji in delno z lokalnimi pravilniki v Španiji in Franciji. Zakonodaja EU predstavlja še vedno glavno oviro za prenos teh modernih tehnologij v prakso. Posebna komisija EU, ki se s to problematiko intenzivno ukvarja, pa obljublja, da bodo te ovire kmalu odstranjene.

Ko potrebujete strokovnjake na področju:
pakiranja prehrambenih in drugih izdelkov, tehtanja (kontrole mase) predpakiranih izdelkov, označevanja oziroma etiketiranja izdelkov,

je LIBELA ELSI partner z izkušnjami in rešitvami, ki bodo zadovoljile vaša pričakovanja.
Z našimi kontrolnimi tehtnicami boste enostavno izpolnjevali vse zahteve zakona o predpakiranih izdelkih. Tehtnice imajo vse zakonsko predpisane ''METROLOŠKE CERTIFIKATE''.

Sodobne rešitve na področju tehtanja in označevanja v: živilski industriji 1. pekarne, mlini 2. proizvodnja pripravljene hrane 3. mesna industrija 4. proizvodnja slaščic 5. začimbe, čaji in prehranski dodatki 6. proizvodnja pijač kemični industriji 1. gradbeni materiali 2. barve in laki 3. kozmetika in čistila 4. umetna gnojila, škropiva, zemeljski substrati,… kontroli mase sestavljenih izdelkov 1. iz plastike in kovine 2. avtomobilska industrija 3. lesna industrija

Za več informacij pokličite našo prodajno službo in z veseljem vam bomo svetovali. Skupaj bomo našli ustrezno rešitev!
promocija

Opekarniška 2, 3000 Celje, Slovenija tel.: (+386)3 427 11 00 fax: (+386)3 427 11 04 e-mail: info@libela-elsi.si, http://www.libela-elsi.si

EO-34-junij-June-07

Pakiranje živil

13

Sejem IFFA

Mesni industriji kaže dobro
pripomočke za meso in salame (31 %) ter opremo za mesnice (28 %). Napoved za to področje je izjemno dobra. Na sejmu je bil ugotovljen pozitiven ekonomski pogled v mesni industriji in spremljajočih dejavnostih. Podjetje MAAR d.o.o. iz Trzina se je kot proizvajalec visokokakovostnih embalažnih mrež letos prvič udeležilo tega sejma kot edini predstavnik iz Slovenije, v sodelovanju s partnerjem in distributerjem za nemški trg in države Beneluks. Kot proizvajalec plastičnih embalažnih mrež na globalni ravni je podjetje na sejmu predstavilo specifične mreže različnih barv in dimenzij, ki so namenjene pakiranju umetnih potiskanih in nepotiskanih, kakor tudi naravnih ovitkov za salame. Mreža se uporablja v proizvodni verigi kot transportna embalaža od konfekcije ovitkov do mesno predelovalnih podjetij. Tu se z nastavitvijo ovitka na polnilne linije odstrani in zavrže. Podjetje se je v zadnjih letih specializiralo za ta del embalaže. Z lastnim razvojem izdelkov je doseglo kvaliteto, ki je v tem segmentu trga vodilna. To podjetju odpira možnosti nadaljnje širitve trga in rasti poslovanja.

Od 5. do 10. maja letos je v Frankfurtu potekal sejem IFFA, tradicionalni in največji sejem na področju mesne industrije. Organizirajo ga vsako tretje leto in je že več kot 50 let vodilni na svetovnem tržišču v tej panogi.
Letos se je sejma udeležilo 913 podjetij in preko 60.000 obiskovalcev iz več kot 100 držav. Na sejmu različna podjetja predstavljajo celoten proces v mesni industriji, od pridelave mesa, do pakiranja in prodaje mesa in mesnih izdelkov, ter mesarske pripomočke. Letošnji sejem je bil največji v zadnjih letih. Razdeljen je bil na tri sklope: stroji in naprave za predelavo in pakiranje, embalažni materiali za pakiranje ter prodaja mesnih izdelkov. Število obiskovalcev je bilo v primerjavi s preteklimi leti večje. Največje zanimanje je bilo za stroje in opremo za proizvodnjo in pakiranje mesnih izdelkov (35 %), za začimbe, dodatke in

www.maar.eu

embalažne mreže

ekstrudirane mreže

pletene mreže

MAAR d.o.o. Brodišče 36, OIC Trzin 1236 Trzin, Slovenija Tel.: +386(1) 530 80 80 Fax: +386(1) 530 80 82 E-mail: info@maar.si
promocija

za mesno industrijo

14

Varna živila in materiali v stiku z živili

Sandra Beer Gregorc, SIQ

VARNA ŽIVILA IN MATERIALI V STIKU Z ŽIVILI
Pristop »celovite« varnosti

EO-34-junij-June-07

Zavedanje o pomenu varnih živil narašča tako v svetu kot pri nas. Varno živilo je končni proizvod, ki je prešel mnoge faze stikanja z materiali tekom priprave ali proizvodnje. Leti lahko vplivajo nanj tudi negativno.
S ciljem razširiti zavedanje iz živila – hrane na t.i. kontaktne materiale, je SIQ je povabil k sodelovanju 9 strokovnjakov, ki so 22. maja 2007 na strokovnem posvetu ”Varna živila in materiali v stiku z živili” udeležencem predstavili aktualne teme in odgovorili na njihova vprašanja. Dr. Marjeta Recek, vodja Sektorja za varnost in zdravstveno ustreznost hrane (Direktorat za javno zdravje, Ministrstvo za zdravje RS) je v uvodnem nagovoru poudarila pomen celovite varnosti živil, ki je bila uzakonjena leta 2000 s krovnim dokumentom Zakon o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS, Ur.l.RS 52/2000 z dopolnitvami) in v nadaljevanju z ostalimi horizontalnimi predpisi. Varnost je nepogrešljiva ”lastnost” živila v celotni prehranski verigi od vil do vilic. V nadaljevanju predstavljamo strokovne prispevke avtorjev.

Janez Praprotnik, univ. dipl. inž. živil. tehnologije in mag. Martin Bauer univ. dipl. org. dela (Visoka šola za zdravstvo, Katedra za sanitarno inženirstvo)

Regulativa na področju materialov v stiku z živili

Predpise s področja materialov v stiku z živili v osnovi delimo na predpise EU in predpise Republike Slovenije. Evropske predpise lahko razčlenimo na: uredbe, direktive, odločbe

in sklepe ter priporočila. Temeljni predpis je Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1935/2004 z dne 27. oktobra 2004 o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili in o razveljavitvi direktiv 80/590/EGS in 89/109/EGS. Osnovno načelo je, da mora biti vsak material ali izdelek, ki prihaja z živili v neposreden ali posreden stik dovolj inerten, da njegove sestavine ne prehajajo v živila, da ne povzročajo nesprejemljive spremembe v sestavi živil in da ne poslabšajo njihovih organoleptičnih lastnosti.

www.petruzalek.si

Pakiranje s sistemom
Tržaška cesta 43 2000 MARIBOR Tel./fax: 02/330 13 40

promocija

V začetku leta smo našo ponudbo dopolnili z artikli, ki so namenjeni pakiranju hrane. Posodice so iz EPS materiala, kar pomeni, da vsebina, ohranja svojo prvotno temperaturo.

b meni posodice različnih velikosti b posodice za hamburgerje, krompirček,… b posodice za omake, dresing, juhe, enolončnice,… b posodice za solate, sladice, kekse,… b plastični pribor, krožniki, serviete, alu in gospodinjske folije b stroji za pakiranje hrane in temu pripadajoče EPS posodice

EO-34-junij-June-07

Varna živila in materiali v stiku z živili

15

Materiale, ki so v stiku z živili, delimo na tradicionalne, aktivne in inteligentne. Po navedeni uredbi je določen tudi znak za izdelke v stiku z živili, zagotovljena mora biti sledljivost in postopek odobritve novih materialov. Z Uredbo o izvajanju Uredbe o materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili (Ur.l. RS št. 53/2005 in 66/2006) je Republika Slovenija zagotovila obvezno izvajanje obravnavane evropske uredbe ter določila pristojne organe in sankcije. Na področju materialov v stiku z živili so sprejete še številne druge uredbe, direktive, odločbe, sklepi in priporočila. Ocenjujemo, da je regulativa na področju materialov in izdelkov za stik z živili zelo obsežna, razvejana, se hitro spreminja, terja sprotno spremljanje in je dokaj nepregledna. Mag. Viviana Golja, univ. dipl. kemije (IVZ, RS).

vršine materialov. Zato lahko v živila migrirajo različne toksične snovi, ki so v materialih prisotne kot ostanki izhodnih snovi (monomerov, aditivov, njihovih reakcijskih produktov), ali nečistoč. Materiale zaradi njihove poenostavitve preskušamo z uporabo migracijskih preskusov v modelne raztopine, s simulacijo najstrožjih predvidljivih pogojev uporabe. Laboratoriji za uradni nadzor so za preskušanje akreditirani po določilih standarda SIST ISO IEC 17025. Uradni nadzor se izvaja s planiranimi vzorčenji (monitoringi), vzorčenjem pošiljk na slovenski meji in vzorčenjem materialov, na katere opozarjajo v evropskem sistemu hitrega obveščanja (Rapid alert). Jelka Podbevšek Rozman, univ. dipl. bilogije, vodja sistema kakovosti in HACCP sistema, ŽITO d.d. Sandra Beer Gregorc, univ. dipl. inž. živil. tehnologije, vodja produkta sistemi vodenja varnosti živil, SIQ

riali za stik z živili ter zagotovljena sledljivost le-teh. Na tržišču se je izoblikovala potreba po dokumentu, ki bi živilski industriji zagotavljal primernost teh materialov v skladu s sistemom HACCP. V praksi ni zagotovljenega prenosa informacij o značilnih tveganjih od proizvajalca teh materialov do kupca. Med proizvajalci prevladuje mnenje, da sistema HACCP ne potrebujejo. Vendarle pa upoštevanje 7 principov HACCP sistema ob dobri proizvodni praksi in osnovnih spremljajočih programih ponuja obvladovanje tveganj. Cilj dobaviteljev materialov v stiku z živili naj bo, da dokažejo ustreznost svojih proizvodov. Tržna prednost so certifikati kakovosti, globalni standard ISO 22000:2005 pa se je izkazal kot edini uporaben na področju celotne prehranske verige. Dr. Peter Raspor, redni profesor za biotehnologijo in industrijsko mikrobiologijo, Biotehniška fakulteta, oddelek za živilstvo

Materiali v stiku z živili - preskušanje in nadzor nad zagotavljanjem ustreznosti

Živila na svoji poti od vil do vilic prihajajo v stik z zelo različnimi materiali; kovinami in zlitinami, laki in premazi, gumo, papirjem in lepenko, lepili, tiskarskimi barvami, regenerirano celulozo, tekstilom, plastičnimi masami, silikoni, voski, steklom, keramiko, pluto, smolami za ionsko izmenjavo, lesom in tudi z najnovejšimi materiali, kot so aktivni in inteligentni materiali. Stik je lahko dolgotrajen, se večkrat ponavlja. Temperature izpostavljenosti živil materialom so lahko visoke, v stik lahko prihajajo velike po-

Zahteve živilskih podjetij v vlogi kupca materialov v stiku z živili

Živilska industrija ne razpolaga s specifičnim strokovnim znanjem iz področja materialov v stiku z živili in zato zaupa svojim dobaviteljem. Od njih pričakuje, da zadostijo osnovnim zahtevam opreme, kot so npr. dobra dostopnost v procesu, enostavno čiščenje in vzdrževanje, preprečitev niš, ki omogočajo zastajanje umazanije in posledično mikroorganizmov, da so brez odpuščanja materialov (problematika fizikalnega tveganja) in da so vgrajeni primerni mate-

“Hygienic design” – higiensko oblikovanje opreme za varno proizvodnjo živil

Problematika higiene je vedno bolj pomembna; odkar je evropska zakonodaja postavila ta element kot ključen element v zakonodajo in prakso. Zgodovinsko gledano je najprej posvečala pozornost prostorom, šele nato delavcem, da bi v zadnjih desetletjih posvečala vse več pozornosti oblikovanju strojev in naprav v živilski pridelavi, predelavi in pripravi živil. Problematika varnosti si je tako pridobila dve dimenziji, in sicer varnost proizvodnje in varnost končnega

promocija

16

Varna živila in materiali v stiku z živili

EO-34-junij-June-07

proizvoda. Obe varnosti sta tesno povezani z oblikovanjem strojev in naprav v cilju doseganja funkcionalnega delovanja v procesnem delu kot tudi izdela proizvodov, ki so varni v kontekstu fizikalnega/fizičnega, kemijskega in biološkega tveganja. Vsi ti elementi so analizirani in demonstrirani na primerih, ki so teoretično pojasnjeni in tudi praktično podprti s primeri od zahtevnih termičnih procesov, naprav za pretakanje tekočin in površin za obdelavo živil in transport živil. Prav tako so pojasnjeni z vidika uporabe materialov, »pravi material na pravo mesto«, ki tako zahtevajo varno delo in pravilno čiščenje in vzdrževanje. Celotna povezava vseh elementov v procesu proizvodnje in distribucije živil mora upoštevati številne pogoje dela, načine dela in tradicionalne recepture, ki pogosto zahtevajo specifične operacije, ki jih ni mogoče vedno poenostaviti, še posebej, ko je pomemben tako imenovaniaseptični dizajn. Ker pa so varna živila in materiali v konstantnem stiku z živili, je potrebno tej problematiki posvetiti dovolj prostora, da bi bila v strokovnih krogih primerno obdelana in bi ponujala primerne rešitve, ki bi zadovoljevale standarde današnjega časa na področju živilstva in prehrane. Dr. Viljem Kozic, univ. dipl. inž. kem. tehnologije, svetovalec direktorja družbe RADENSKA d.d.

polivinil klorid, polietilen, etilen – propen – dien – monomer, polietilentereftalat, polikarbonat, epoksidni premazi, steklo, nerjaveče jeklo (AISI 316L, AISI 304) itd. Tako PET plastenka ni samo iz polietilen tereftalata, polietilenski zamašek ni samo iz polietilena, ampak se zaradi lažje izdelave in aplikacije dodajajo aditivi različne sestave. Ti pa lahko ob neprimernem vodenju procesa ali pri neprimernem skladiščenju proizvoda vplivajo na končni proizvod. Pri sami aplikaciji ali tekom skladiščenja lahko prihaja do tako imenovane migracije določenih aditivnih komponent, ki spremenijo organoleptične lastnosti proizvoda, v višjih koncentracijah so lahko zdravstveno oporečne, imajo vpliv na pospešeno staranje proizvoda itd. Da bi uporabili določen embalažni material moramo predhodno dobro poznati njegovo sestavo in kompatibilnost z živilom, da bi se izognili posledicam, ki pri tem lahko nastanejo. Miro Rkman, univ. dipl. inž. živil. tehnologije, direktor BRM d.o.o., Finalizacija izdelkov iz plastičnih mas

aktivnosti, ki jih izvajajo vodje procesov (zaposleni) ter letnih aktivnosti (dokumentacija in korespondenca na relaciji kupci-dobaviteljpogodbeniki dobavitelja), ki so v glavnem v domeni nosilca dejavnosti proizvodnje embalažnih materialov za potrebe kupcev v živilsko predelovalni industriji. Andrej Balantič, univ. dipl. inž. živil. tehnologije, tehnični svetovalec ECOLAB d.o.o.

Čiščenje in vzdrževanje kontaktnih površin

Dobra proizvodna praksa proizvodnega program Bag – in – box

Vpliv embalažnih materialov na mineralne vode in brezalkoholne napitke

Preden pridejo živila do končnega potrošnika, se na svoji poti embaliranja srečujejo z različnimi materiali. Razen embalažnih materialov morajo biti tudi naprave, ki prihajajo v neposredni stik z živili, iz primernega materiala. Pred časom je prevladovalo steklo kot primarni embalažni material. Dandanes pa so materiali kot primarna embalaža zelo različni in je nujno potrebno dobro poznavanje njihove sestave. Bistveno je poznavanje uporabljenih aditivov k osnovnemu materialu za izdelavo embalaže. Tako so tudi mineralne vode in brezalkoholni napitki bodisi v tehnologiji bodisi v procesu polnjenja in pakiranja v kontaktu z materiali, kot so: poliester,

Na podlagi zakonske regulative smo v družbi BRM d.o.o. pripravili dobro proizvodno prakso (DPP) v operativni obliki, ki vključuje tudi zahteve 3. člena Uredbe ES št. 1935/27.10.04. Embalažni materiali se proizvajajo skladno z DPP proizvajalca, tako da v normalnih in predvidljivih pogojih uporabe, sestavine embalažnih materialov ne prehajajo v živila v količinah, ki bi lahko ogrožale zdravje ljudi, povzročale nesprejemljive spremembe v sestavi živil ali povzročale poslabšanje organoleptičnih lastnosti predpakiranih živil. V BRM d.o.o. so najprej analizirali vse glavne činitelje, ki kakor koli vplivajo na izvajanje DPP oziroma posledično, na njihovo proizvodnjo polietilenskih embalažnih materialov, jih rangirali in ovrednotili ter pripravili dokumentirane postopke obvladovanja, vključno s preverjanjem učinkovitosti. Postopki DPP so pripravljeni v obliki splošnih ali deklarativnih načel, dnevnih in mesečnih

Čiščenje je odstranjevanje nezaželenih snovi s površin. Glavna kriterija za izbor pravega čistila sta predvsem vrsta materiala, ki ga želimo očistiti in vrsta nečistoč, ki jih želimo odstraniti. Kakovost čiščenja določajo štirje dejavniki: pravilno izbrano čistilno sredstvo, temperatura pri delovanju, kontaktni čas in mehanske sile. Z izbiro nepravilnega čistila lahko povzročimo tudi korozijo na površini. Problematične so raztopine kloridov, bromidov in hipokloritov, ki povzročajo točkasto korozijo. Za vsako površino moramo izbrati sredstvo, ki ne poškoduje ali spremeni lastnosti površin in dobro odstranjuje nečistoče. Večina uporabnikov primerja čistilna sredstva samo po ceni, ki pa ni edino merilo. Na tržišču imamo na voljo čistilne postopke, ki zmanjšajo porabo vode in energije. Zanimiv je Ecolabov patentirani postopek ADVANTIS, ki izredno skrajša čas čiščenja in zniža temperaturo pranja ter je izvedljiv z montažo dodatne opreme. Kakovostno pranje in dezinfekcijo lahko dosežemo samo z uporabo pripravljenih čistil, namenjenih za točno določeno področje čiščenja.

Zaključek

Udeleženci prehranske verige lahko z aktivnim sodelovanjem prispevajo k celoviti varnosti živil, tako da se zavedajo značilnih tveganj in jih sistemsko obladujejo. Kadar v medijih odmevajo novice o novi aferi, postanejo »nepomembne« stvari najbolj pomembne. Ni zaman, da pregovor pravi: »Šteje tisto, česar se naučiš, potem ko že vse veš.« (John Wooden)

promocija

EO-34-junij-June-07

OBRAZ
V sinergiji s Cetisom za višjo dodano vrednost

Obraz

17

Rok Škrbinc

Ko je pred nekaj meseci Rok Škrbinc, direktor podjetja Amba Co., ob navzočnosti znanih imen multinacionalk na svetovnem tekmovanju Du Pont Grand Prix Cyrel prejemal priznanje za tretje mesto, ki ga je njegovo podjetje zasedlo v tiskanju embalaže v flekso tiskarski tehniki, je bila to zanj zagotovo zgolj postaja na poti med najbolj uspešne. Eno izmed poglavitnih vodil tega štiridesetletnega poslovneža, strojnika in ekonomista, je namreč trdno prepričanje, da v poslovnem svetu ni končnih postaj in dokončnih samozadovoljnih postankov.
Sam zase pravi, da je aktiven, odločen človek, ki si postavlja cilje, od katerih nerad odstopa. Pri tem je neizprosen do sebe in do drugih. »Podjetje je nekakšna družina. Avtoriteto pri vodenju lahko izkazuješ na različne načine - z avtoriteto znanja, pa tudi z avtoriteto moči, kar pa je dvomljivo in brezperspektivno,« pravi in poudarja, da sam prisega na avtoriteto znanja. Predvsem pa tisto, kar govori, tudi dela. S svojim delom je zadovoljen, to pa je - tako je prepričan - tudi bistveni pogoj za uspešnost. »Če si zadovoljen s tistim, kar delaš, bistveno laže dosegaš tudi rezultate. Če imaš zaupanje vase, če imaš ustrezno stopnjo samozavesti, se drugače lotevaš problemov in tudi drugače postavljaš cilje. Pri tem je pomembno, da ne segaš previsoko ali prenizko. Previsoko postavljeni, tako rekoč neizvedljivi cilji, povzročajo frustracijo, po drugi strani pa preskromni cilji silijo k životarjenju, saj ni pravih motivov in pravega zagona za napredovanje.« Ob tem pa Rok Škrbinc poudarja, da je treba imeti občutek za čas in za vse, kar se dogaja. Treba je skratka znati prepoznati tisto, kar ponuja trg. V poslovnem svetu zanj ni najpomembnejše izigravanje nekakšnega »mučeništva« s štirinajst in več urnim delom. Bistveno

je, da vlečeš prave poteze ob pravem času. To je poglavitno vodilo njegovega celotnega delovanja, vse od začetkov devetdesetih let, ko se je začel ukvarjati s podjetništvom.

Od kave do pakiranja

Ob razpadu Jugoslavije je (leta 1992) skupaj s kolegom ustanovil podjetje Amba Co. za uvoz surove kave iz Južne Amerike in Afrike. Tedaj v glavnem centralizirana oskrba Jugoslavije s surovo kavo je propadla in v tem je našla tržno priložnost Amba. Dve leti kasneje sta Rok Škrbinc in njegov poslovni partner kupila dva manjša pakirna stroja in Amba se je začela ukvarjati tudi z izdelovanjem embalaže za pakiranje kave. Takrat je na trgu s kavo nastala velika kriza, zaradi slabe letine v Braziliji se je kava podražila za 100 odstotkov. Škrbinc in njegov partner sta nove razmere pričakala z zadostnimi zalogami kave in to jima je omogočilo, da sta s prodajo dosegla izjemno dobre rezultate. Tako

ustvarjen kapital je bil podlaga za nova vlaganja v proizvodnjo embalaže. Potrebe po sodobni in kvalitetni embalaži so bile čedalje večje, nič več niso zadoščale zgolj srebrne ali zlate vrečke, polepljene z etiketami. Hkrati so bili dotlej glavni dobavitelji embalaže skoncentrirani v Bosni in Hercegovini ter Srbiji, tam pa so vladale nenormalne in vojne razmere, tako da je bila oskrba z njihove strani tako rekoč nemogoča. Oskrbo z embalažo je bilo treba postaviti na povsem nove temelje. Kupila sta prvi večji tiskarski stroj, tiskarsko rotacijo. V letih 1995 in 1996 se je tako zgodil dejanski »vstop« Ambe na embalažni trg.

Partnerski odnos s kupci

»Bili smo resnični pionirji,« pravi Rok Škrbinc, ko obuja spomin na tisti čas. »Odločili smo se za flekso tisk, za tehniko tiska, ki se je tedaj pravzaprav šele pojavila.« Škrbinc pravi, da so si takrat za poglavitno usmeritev izbrali »fleksibilnost,

Rok Škrbinc

18

Predpisi

nizke naklade, visoko kakovost in kratke dobavne roke«. Odločitev je bila očitno prava, saj so hitro rasli in si pridobili pomemben tržni delež na slovenskem in jugoslovanskem trgu. Zdaj 40 odstotkov svoje proizvodnje prodajo doma, 60 odstotkov pa izvozijo, predvsem v visoko razvite države Evropske unije in Švice. S kupci so vzpostavili partnerski in ne zgolj kupoprodajni odnos. »Reševanje problemov naših kupcev je že od vsega začetka naša konkurenčna prednost. Svoje vloge ne vidimo samo v dobavah embalaže za nove proizvode, ampak v našem sodelovanju in pomoči pri njihovem nastajanju, pri reševanju problemov v zvezi s pakiranjem. To pomeni, da kupcu ponujamo storitev, ne samo izdelek. Predvsem pa jim dopovedujemo, da je embalaža sestavni del v verigi vsakega razvoja in ne samo strošek.«

PREDPISI
Dr. Lucija Jukić Soršak
Ministrstvo za okolje in prostor je pripravilo osnutek Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Uredba spreminja 3., 6., 8., 9., 12., 16., 17., 18., 19., 20., 24., 25., 34., 36., 39., 41. in 49. člen ter Prilogo I.
V skladu z Direktivo 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži je treba Evropsko komisijo, še pred sprejetjem kakršnih koli ukrepov, ki jih država članica namerava sprejeti, obvestiti o osnutkih teh ukrepov, da se lahko ugotovi njihova skladnost z omenjeno direktivo. Zato je bil tudi za predlog tega predpisa začet postopek notifikacije, rok mirovanja pa je določen do 24. 8. 2007. Po poteku tega roka bo potrebno osnutek uredbe uskladiti z morebitnimi pripombami komisije in drugih držav članic. Podatki o notifikaciji so dostopni na spletni strani: http://ec.europa.eu/enterprise/tris Predlog, ki je bil posredovan v notifikacijo, prinaša spremembe nekaterih izrazov – odpadna embalaža, ki je komunalni odpadek in odpadna embalaža, ki to ni (v to skupino bo sodila tudi odpadna prodajna embalaža fitofarmacevtskih sredstev), embaler, trgovec ter končni uporabnik. Na novo bo definirana pošiljka odpadne embalaže, in sicer kot količina istovrstne odpadne embalaže, za katero družba za ravnanje z odpadno embalažo, ali v njenem imenu podizvajalec ali druga oseba, s katero družba zagotavlja prevzemanje odpadne embalaže, zagotovi prevzem v posameznem koledarskem mesecu. Določba, ki ureja označevanje embalaže zaradi prepoznavanja embalažnega materiala, je usklajena z Odločbo 97/129/ES. Le-ta določa, da je sistem prepoznavanja embalažnega materiala treba uporabiti za označevanje tiste embalaže, ki je izdelana iz embalažnih materialov, navedenih v tej odločbi. Izpolnjevanje zahtev glede izdelave in sestave embalaže ter njene primernosti za ponovno uporabo in predelavo, bodo morali z izjavo o

EO-34-junij-June-07

Spremembe v Uredbi o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo
skladnosti dokazovati proizvajalci embalaže in tisti pridobitelji embalaže, ki jo uvažajo iz tretjih držav (z izjemo držav EGP). Vzorec izjave o skladnosti bo ministrstvo objavilo na svoji spletni strani, proizvajalci in pridobitelji embalaže pa bodo morali zagotoviti, da bo izjava dostopna embalerjem ali trgovcem, ki embalažo le-tem dobavljajo. Verodostojnost svoje izjave bodo proizvajalci in pridobitelji embalaže dokazovali z ustrezno dokumentacijo, katero bodo, na zahtevo, posredovali pristojnemu inšpektorju ali ministrstvu. Embalerji bodo lahko embalirali blago le v tisto embalažo, ki bo izpolnjevala vse bistvene zahteve in bodo zanjo tudi pridobili izjavo o skladnosti, kopijo te izjave pa bodo morali, na zahtevo, predložiti pristojnemu inšpektorju. V sedaj veljavni uredbi velja izjema v zvezi s poročanjem o dajanju embalaže v promet, če letna količina embalaže, dane na trg, ne presega 10.000 kg. S spremembo uredbe bo uveljavljena izjema tudi za primere, ko letna količina embalaže, v katero je embalirano nevarno blago, ne bo presegla 100 kg. Hkrati bo v uredbi eksplicitno določeno, da kadar ista oseba nastopa kot embaler, pridobitelj embaliranega blaga ali proizvajalec ali pridobitelj embalaže, ki ni namenjena embalerjem, se za letno količino embalaže, ki jo da ta oseba v promet ali jo sama uporabi, šteje celotna količina embalaže, ki jo proizvede, pridobi ali uporabi za embaliranje v posameznem letu. Obveznostim izvajalcev javne službe se bo pridružila dodatna obveznost prevzema ostankov razvrščanja odpadne embalaže, ki ga zagotavlja družba za ravnanje z odpadno embalažo, če so ti ostanki mešani komunalni odpadki. Ker ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več družb za ravnanje z odpadno embalažo, bodo morali izvajalci javne službe vsaki od družb zagotoviti prevzem odpadne embalaže po deležih, ki jih bo določilo ministrstvo. Družba pa bo morala za prevzeto odpadno embalažo pred njeno oddajo v ponovno uporabo ali predelavo na svoje stroške zagotoviti tako zbiranje, skladiščenje in razvrščanje, da zaradi dodatnega razvrščanja pri osebi, ki odpadno embalažo ponovno uporablja ali predeluje, ne bodo nastajali ostanki, ki bi jih bilo potrebno odstraniti. Za tovrstne ostanke bo morala družba na svoje stroške zagotoviti odstranjevanje.

Sinergija s Cetisom

Rok Škrbinc poudarja, da želi biti Amba nosilec novih proizvodov in hiter sledilec vseh novosti, ki se pojavljajo na trgu. Leta 2005 so začeli tedanji trije večinski lastniki, med njimi tudi Rok Škrbinc, iskati strateškega partnerja, ker so ugotovili, da postajajo ob hitri rasti premajhni in da so za nadaljnje razvojne korake kapitalsko prešibki. Med tremi možnimi partnerji - eno tujo multinacionalko in dvema slovenskima proizvajalcema - so se odločili za celjski Cetis, ki je postal večinski lastnik Ambe. »Odločitev sploh ni bila težka,« pravi Rok Škrbinc, ki po povezavi s Cetisom ni več lastnik, ampak samo glavni menedžer. Ta položaj je zanj nov izziv. Trdno je prepričan, da povezava s Cetisom prinaša nove razvojne možnosti. »Poleg novega kapitala, ki bo podprl realizacijo naše vizije izdelovanja napredne embalaže (ekološka embalaža, vedno tanjši materiali in bio razgradljiva embalaža), ima Cetis tudi dodatna znanja, s katerimi bomo našo embalažo še dodatno oplemenitili«. Pri tem Rok Škrbinc misli na potencialne možnosti zagotavljanja večje sledljivosti in varovanja embalaže pred ponaredki, kar postaja čedalje večjega pomena, še zlasti v farmacevtski industriji. To bi bila nova konkurenčna prednost Ambe Co.

Nova, moderna tovarna

Rok Škrbinc pogumno postavlja nove cilje. V Celju se pripravljajo na izgradnjo nove, moderne tovarne, iz katere bodo prihajali na trg izdelki višjega cenovnega razreda. Nasploh naj bi v tovarni nastal razvojno - tehnološki center, ki bi razvijal nove proizvode za farmacijo, elektro industrijo, avio industrijo. Z leti naj bi proizvodnja teh zahtevnejših in dražjih izdelkov naraščala, medtem ko bi proizvodnja bolj preprostih in cenejših izdelkov upadala. Rok Škrbinc prihodnost Ambe Co. vidi v proizvodnji izdelkov vrhunske kvalitete. Hkrati izrazito računa na rast storitev, predvsem tudi na storitveno embaliranje za proizvajalce manjših količin izdelkov, za katere izgradnja lastnih polnilnih linij ne bi bila rentabilna. To bi bil nekakšen pakirni servis za določene segmente proizvodnje, kakršnih doslej pri nas, pa tudi marsikje po Evropi še ni. Amba bi se rada še bolj integralno vključila v reševanje vseh problemov kupcev njene embalaže, s katerimi se srečujejo na pakirnih linijah in nasploh v zvezi s pakiranjem.

EO-34-junij-June-07

Predpisi

19

Ne glede na že sedaj veljavne določbe o brezplačni oddaji odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, družbi ter o brezplačnem prevzemu te embalaže od izvajalca javne službe, bo morala družba za prevzeto odpadno embalažo plačati izvajalcu javne službe tiste stroške, ki presegajo obseg storitev javne službe, določen s predpisom, ki ureja ravnanje z ločeno zbranimi frakcijami. Med primere predmetov, ki se razvrščajo med embalažo na podlagi merila, da so predmeti embalaža, če ustrezajo pomenu pojma embalaža, ne da bi to posegalo v morebitne druge funkcije embalaže, so poleg škatel za slaščice in ovitkov škatel za zgoščenke iz folije dodane še nagrobne sveče. Ravnanje z odpadno embalažo, ki ostane po uporabi nagrobnih sveč, bo urejeno s posebnim predpisom, v katerem bo prav tako določeno, da se za odpadne nagrobne sveče ne bodo uporabljale določbe Uredbe o embalaži, ampak določbe tega novega posebnega predpisa.

Regulations

Changes in the Regulations on Packaging and Waste Packaging Treatment
The Ministry of the Environment and Spatial Planning has prepared a draft regulation on changes and amendments to the regulations on packaging and waste packaging treatment. The new regulation is to change articles 3, 6, 8, 9, 12, 16, 17, 18, 19, 20, 24, 25, 34, 36, 39, 41 and 49 as well as Annex I. The fulfilling of the criteria on the production and composition of packaging and its suitability for re-usage and recycling will have to be proven by packaging makers and acquirers who supply packaging from the third world countries (with the exception of the EPG countries) by signing a declaration of conformity. A sample of the declaration will be published on the Ministry’s web page and the makers and recipients will need to make sure that the declaration is available to packaging

fillers and suppliers. The makers and acquirers will have to prove the credibility of the declaration with appropriate documentation, which they shall submit to the competent inspector or to the Ministry if necessary. Packaging fillers are only allowed to fill goods into packaging that fulfils all the key criteria and has acquired the declaration of conformity. A copy of the declaration will have to be submitted if the inspector requests it. In the current legislation, there is an exception in reporting the market circulation of packaging that does not exceed 10,000 kg. With the new amendment to the legislation, the exception will be tightened to only cover cases where the annual quantity of the packaging containing dangerous goods does not exceed 100 kg. The regulation will also explicitly state that the annual quantity of packaging for the package filler, the acquirer of the packaged goods or the maker or acquirer of the packaging itself, which can be placed on the market or used by the entity is equal to the total quantity of packaging made, acquired or used for filling each year.

20

Ravnanje z opadki

Mojca Drčar Murko

RAVNANJE Z ODPADKI
Odpadki kot tržne dobrine
odpadke, hkrati pa pospešili razvoj tehnologij industrijskega ločevanja in predelave odpadkov. Oboje skupaj je omogočilo nastanek trga sekundarnih surovin. Ko postanejo odpadki dobrina s tržno vrednostjo, ki jo je mogoče z dobičkom prodati, je doseženo dvoje: varčujemo z naravnimi viri in se hkrati znebimo kupov odpadkov. To prav posebej velja za embalažo, na katere povečevanje med drugim vplivajo tudi sociološka in demografska dejstva v Evropi. Prebivalstvo se stara, družine manjšajo, vedno več ljudi živi samih. Ljudje vedno bolj posegajo po blagu v manjših embalažah, zato se njihov delež v celotnih odpadkih ne zmanjšuje.

EO-34-junij-June-07

V Mahlsdorfu, predmestni četrti Berlina, se je pred nedavnim zgodila nenavadna kraja. Na dvorišče podjetja, ki se industrijsko ukvarja z ločevanjem odpadkov, je pripeljal tovornjak, naložil več svežnjev stisnjenih odpadnih plastenk in - izginil. Za lastnika odpada, ki ločuje embalažne odpadke za približno 4,4 milijona ljudi iz Berlina in okolice - od voznika smetarskega avtomobila se je povzpel do lastnika trenutno najsodobnejše naprave za ločevanje odpadkov v Nemčiji - je bila kraja veselo razodetje. Bila je namreč otipljiv dokaz, da je predelana embalaža dobila tržno vrednost. Z odpadki je mogoče zaslužiti.
Je po tem incidentu mogoče sklepati, da se bliža konec tipa razsipne industrijske družbe, ki ustvarja vedno več odpadkov in nesmotrno meče na odpad blago, v katerem so nenadomestljivi naravni viri? Največji delež celotnih odpadkov v Evropi predstavlja namreč prav odpadna embalaža. Če je tako, si lahko postavimo še eno vprašanje. Kaj je tako korenito spremenilo poglede na embalažo, za katero je doslej veljalo, da je koristna le dotlej, dokler ne dostavi embaliranega proizvoda do potrošnika, nato pa postane breme? Vzrok je preprost, a k temu, da smo ga dojeli, je prispeval duh časa. Počasi se začenjamo zavedati, da surovine na Zemlji niso neomejene in da bo z njimi treba varčevati. V različnih embalažnih materialih so surovine in ker te postajajo dražje, so proizvajalci začeli razmišljati, da bi jih še enkrat oziroma večkrat uporabili. Najprej so v najbolj razvitih evropskih državah spodbudili prebivalstvo, da marljivo zbira in ločuje

Nekoč je bilo treba plačati tistim, ki so hoteli odpeljati uporabljene stisnjene plastenke, lončke za jogurte ali aluminijeve folije, zdaj pa predelovalna podjetja odpadkov zanje dobijo denar. S kovinami se je, ko postanejo odpadna embalaža, zaradi visokih cen nafte skoraj izenačila tudi odpadna plastika. V gospodarskem jeziku bi se to glasilo takole: trg sekundarnih surovin že deluje in ko je postal globalen, so se odprle široke možnosti uporabe ločenih in recikliranih odpadkov. Strategije trajnostnega ravnanja z naravnimi viri so prenehale biti le akademske razprave, oprejo se že lahko na primere dobre prakse v posameznih državah, pri katerih se zgledujemo tudi pri pripravljanju evropske zakonodaje.

EO-34-junij-June-07

Ravnanje z opadki

21

Toda, ali je vsaka krajevno-uspešna rešitev tako primerna, da jo prekopira vsa Evropa? Dosedanja praksa pove, da so v nekaterih državah pri odpravljanju embalažnih odpadkov najprej postavili najvišje ekološke cilje, včasih celo neodvisno od ekonomskega računa, v drugih pa so pustili odprtih več možnosti. V Nemčiji so se med drugim z naraščajočimi kupi plastenk soočili tako, da so uvedli takso za proizvajalce in privabili potrošnike, da plastenk niso zavrgli, temveč jih oddali na zbirna mesta za nadaljnjo predelavo. Recikliranje odpadne plastike, ki se je začelo razvijati na podlagi administrativnega ukrepa, je bilo sprva močno kritizirano, a rezultati so zelo dobri. V Nemčiji deset let po uvedbi sheme 'zelene pike' trenutno predelajo 30 odstotkov odpadne plastike, medtem ko je v evropskem povprečju predelamo le 10 odstotkov. Nemški sistem 'zelene pike' pa ima slabo stran, ko na problem pogledamo s stališča smotrnega embaliranja proizvodov: potrošnikov namreč ni odvrnil od tega, da ne bi kupovali proizvodov v zapravljivih embalažah oziroma da od proizvajalcev ne bi pričakovali razkošnega embaliranja.

'Trajnostna potrošnja'

Podatki za leto 2006 povedo, da je Belgija svetovna rekorderka v recikliranju celotne odpadne embalaže. Kar 84 odstotkom embalaže je zagotovljeno najmanj še eno novo življenje kot sekundarna surovina! Najboljše rezultate so Belgijci in Belgijke dosegli v kategoriji papirja in

kartona, nato pri steklu, plastiki, zlasti plastenkah, pa tudi pri kovinah; 3,4 odstotka odpadne embalaže se spremeni v energijo za ogrevanje oziroma elektriko. Ta dosežek je skupek dolgoročno načrtovanih ukrepov na področju zbiranja in ločevanja odpadkov, spodbud prebivalstvu in kampanj za povečanje občutka odgovornosti do okolja, vsega tistega torej, čemur je mogoče reči navajanje državljanov in državljank na 'trajnostne načine potrošnje'. Med njimi sta nabava in trošenje dobrin z mislijo na to, kako bi jih bilo mogoče najbolj smiselno vnovič uporabiti v proizvodnji oziroma odstraniti, tako da je pri tem okolje čim manj prizadeto. V obeh navedenih uspešnih primerih je bila odločilna vloga politike. Politiki so izbrali cilj, ki ga želijo doseči s 'prevzgojo' državljanov k manj zapravljivi potrošnji in so prevzeli tveganje za uspeh ali neuspeh sprva nepriljubljenih posegov v življenjske navade. Uspeh je bil odvisen od tega, ali se bo v doglednem času izoblikoval trg predelanih odpadkov, ki 'nagradi' proizvajalce, ko razvijajo ekološko ustreznejše proizvode oziroma uporabljajo materiale, ki jih je po končani življenjski dobi proizvodov najlaže ponovno predelati in razgraditi. Svoje opravi tudi konkurenca med proizvajalci, a evropski primeri kažejo, da če ne bi bili proizvajalci nagrajeni z dobičkom, ko razmišljajo o novih načinih pakiranja proizvodov, verjetno pozivom ne bi sledili. Na področju plastične embalaže, ki jo je teže reciklirati kot druge materiale, je v zvezi s tem veliko dilem.

Mojca Drčar Murko

Waste as Marketing Goods
As the data for 2006 shows, Belgium is the world champion in the recycling total for waste packaging. At least 84% of all packaging will get at least one new life as a secondary raw material! The citizens of Belgium achieved the best results in the categories of paper and cardboard, glass, plastic (particularly plastic bottles) and metal recycling. 3.4 percent of the waste packaging is turned into heating energy or electricity. This is the result of carefully planned and longterm measures in the field of waste collecting and waste separation, of incentives for the citizens and campaigns to increase the sense of environmental awareness – all activities that could be summed up as getting the citizens used to ‘sustainable consumerism’. This includes making purchases and spending money on products with consideration of how they can be reused or discarded in the way that is the least damaging for the environment. In both the success stories stated above, politics plays a key role. It is the politicians who set the goal to ‘re-educate’ the residents to be less consuming consumers, taking on the risk of success or failure in making what are at first very unpopular intrusions into deeply rooted everyday habits. Success depended on weather the market for processed waste would be established within reasonable time and on ‘awarding’ makers who are developing ecologically more appropriate products, which are easy to decompose or recycle after their life has expired. Competition among the producers also plays its role, despite European data showing that if they were not awarded with profit when developing new ways of packaging goods, then they would probably not respond to the appeals. There are many dilemmas in this field, particularly in connection with plastic packaging, which is more difficult to recycle than other materials. Should we first draft a list of measures for all European packaging recyclers, before they are able to turn to other methods? Is the use of waste packaging for energy – naturally in modern incineration plants that no longer release dioxins into the environment – also a desired form of waste recycling? The answers are not in tune. Quite the opposite, in fact, as the amendment of the 20-year-old European waste treatment directive is underway and opinions differ in both the Council of Ministers and in the European parliament. It does seem, however, that a prevailing opinion is taking shape.

Trg ne nastane brez političnih spodbud

Ali naj za vso Evropo naredimo lestvico ukrepov, ki jih morajo predelovalci embalaže uporabiti najprej, preden lahko preidejo k drugim metodam? Ali je tudi uporaba odpadne embalaže za energijo – v modernih sežigalnicah seveda, ki v okolico ne izpuščajo skoraj nobenega dioksina več – zaželena oblika predelave odpadkov? Odgovori niso enoznačni, nasprotno, mnenja se, medtem ko poteka postopek noveliranja dvajset let stare evropske direktive o ravnanju z odpadki, razlikujejo tako v Svetu ministrov kot tudi v Evropskem parlamentu. Videti pa je že, kako nastaja večinsko mnenje. Politični posegi so nujni na začetku, ko je treba povečati zavest prebivalstva do okolja. 'Razsvetljenih' promocijskih kampanj ne more izvesti nihče drug kot državne oblasti. Ko pa se oblikuje trg ločenih odpadkov, je koristno pobudo prepustiti – evropskemu trgu, da ta izbere najboljše poti. Tudi sežig ostanka ločenih odpadkov, zlasti v bližini velikih mest, ko jih lahko oskrbimo z elektriko in energijo za ogrevanje, je smiselno uvrstiti med možnosti, če se drugi načini izkažejo za premalo gospodarne. Vse je bolje kot odlaganje odpadne, le enkrat uporabljene embalaže na odlagališčih. Interesi bodo po vsej verjetnosti povezali evropske državljane in državljanke s koristmi industrijskih proizvajalcev in trgovcev. Idealni cilj je trajnostna uporaba surovin, njena izvedba pa je mreža konkretnih interesov, ki jih je mogoče tudi materialno opredeliti. Zaščita našega okolja ni več zgolj breme. Tudi izplača se.

22

Okolje kot poslovna priložnost

OKOLJE KOT POSLOVNA PRILOŽNOST
Najprej ena, nato še tri bioplinarne
nato pa smo se lotili problema pri ravnanju z odpadki. V svetu je primerov dobre prakse dovolj, tudi pri sosedih. V Panviti smo se odločili, da bomo odpadke uporabili kot energent, se pravi, da bomo iz njih pridobili bioplin, ki bo služil kot energetski vir. Poslovni izziv je bil jasen, izračuni pa tudi. Z bioplinarno moramo proizvesti toliko toplote in električne energije, da družba posluje rentabilno. Kdo je financiral podjetje in kdo bioplinarno? Osnovni kapital sta dali družba KG Rakičan d.d. in Intering Holding d.o.o. Družba mora poslovati po ekonomskih merilih. Lastnik pa se za naložbo v obnovljivi vir energije ni odločil na pamet. Strokovne ekipe Intering Holdinga so že imele dovolj izkušenj pri gradnji okoljskih objektov, kot so čistilne naprave, pa tudi pri drugih. Razgledovali smo se po Evropi, študirali tehnologije, ker smo pri bioplinarni našega, industrijskega tipa, potrebovali različne vrste tehnologij. Predvsem pa je bil ključ odločitve v izračunih donosnosti. Investitor je Panvita Ekoteh d.o.o., nekaj kredita pa nam je odobril Ekološki sklad. In, se je izračun izšel? Seveda. V naši bioplinarni uporabljamo kot energente mesne odpadke (SŽP), koruzno silažo in gnojevko. Te je največ. Koruzna silaža pa je energetsko najvrednejša. Za potrebe bioplinarne gojimo koruzo na 300 ha, gre za 15.000 kubikov silaže letno, gnojevke je 170 kubikov, mesnega odpada pa 25 ton dnevno. Surovin je dovolj. Naložba je ovrednotena na 7,5 mio evrov, proizvedemo pa 1,4 MW/h elektrike. V omrežje pošljemo 10 mio kilovatov letno. Bioplinarna deluje nemoteno, brez težav. Proizvedete več, kot v resnici potrebujete? Da. Prodajamo električno in toplotno energijo. Generatorji morajo delovati ves čas. Po naših izračunih bi se naj naložba povrnila v desetih letih. Zakaj se je zapletlo pri kreditu, ki ste ga dobili pri Ekološkem skladu? Kredit Ekološkega sklada, takšna je razlaga zdaj, pri odobritvi ni bilo tako rečeno, naj bi bil nekakšna državna pomoč. Zato, ker so kreditni pogoji ugodnejši kot pri bankah. Bili smo zavedeni, kajti sedaj, ko bi morali dobiti na osnovi uredbe

EO-34-junij-June-07

Od njive do njive, pravi Matjaž Durič, direktor podjetja Panvita Ekoteh, in najprej kaže na velike kupe zelenega plevela iz jagod, preden jih uporabijo kot surovino, energent za bioplinarno, nato pa se ustavimo ob ostankih na urejenem betonskem dvorišču, sredi prostranih njiv. To pa je gnoj, ki ostane in ga spet vrnemo v zemljo, poudari mlad, razsoden direktor, po poklicu agronom. Sklenjen krog. Tako deluje bioplinarna v Nemščaku, prva izmed štirih, ki jih bodo zgradili do konca leta 2009. Načrt, kakršnih v Sloveniji ni veliko, Panvita pa se je zanj že odločila. Matjaž Durič premišljeno razlaga odločitev za naložbe v obnovljive vire energije, ki jih Slovenija nujno potrebuje.
Zakaj ste se odločili za izgradnjo energetskega centra, Bioplinarne Nemščak? Družba Panvita Ekoteh je mlada, nastala je pred tremi leti, še nedavno pa se je imenovala KG Rakičan – Ekoteh. V povezanih družbah Skupine Panvita smo se morali lotiti problema odvoza in predelave odpadkov. Ali, če hočete, celovito rešiti okoljsko problematiko. Mislite na problem svinjske farme? Da, tudi svinjske farme v Nemščaku, še posebej pa mesnopredelovalnih obratov, ki sodijo v Skupino Panvita. MIR Gornja Radgona, mesnopredelovalna industrija s klavnico, s 30% tržnim deležem v Sloveniji, s farmo svinj v Nemščaku tako ali drugače obremenjuje okolje. Najprej smo morali zagotoviti čiščenje odpadnih voda,

0,0833 evra državne premije za kilovatno uro, pravijo, da so primorani premijo zmanjšati. Ko so nam odobrili kredit, so dejali, da odbitka ne bo. Če premijo zmanjšajo, je kredit Ekološkega sklada slabši kot pri komercialnih bankah. Tako vsako leto izgubimo okrog 50.000 do 60.000 evrov. Sedaj razmišljamo, da kredit z najemom ugodnejšega kredita poplačamo. Koliko energije prodate v omrežje? Bioplinarno smo odprli lani v avgustu. Lani smo prodali 2 mio KW ur, letos pa v prvih petih mesecih 4,8 milijona. Delamo s polno zmogljivostjo. V celoti pa pokrivamo lastne potrebe po toploti, s katero nadomestimo kurilno olje, ki se je uporabljalo na Farmi Nemščak za ogrevanje hlevov. Tako smo zmanjšali ta strošek v višini 650.000 l kurilnega olja letno. To, kar želi doseči država na področju obnovljivih virov energije, počnemo. Kot kaže, je projekt uspešen, zato načrtujemo izgradnjo ene bioplinarne vsako leto. Panvita Ekoteh bo investitor, Intering Holding pa bo izdelal projekte. Projekte vodi Roland Tušar. Za kakšna naložbena sredstva gre? Najprej naj povem, da ima Panvita dovolj površin za pridelavo koruze in za odvoz presnovljene gošče nazaj na polje. Teh površin je 3.400 ha, imamo tudi dovolj gnojevke, torej dovolj surovin. In okolju smo z vsem tem vsak dan prijaznejši. Do leta 2009 bi upravljali 4 bioplinarne. V omrežje bomo takrat prodali 31 mio KW ur na leto. Vsaka bioplinarna stane okrog 3,6 mio evrov, kar pomeni vrednost naložb v višini 18

Matjaž Durič

EO-34-junij-June-07

Okolje kot poslovna priložnost

23

mio evrov. Seveda vemo, kakšna je ekonomičnost obnovljivih virov energije. Toda Slovenija je sprejela obveznosti in usmeritve EU, torej mora ta delež v energetski bilanci zagotoviti. Za Panvito in njene naložbe v bioplinarne je ključno, da država ne bo spremenila politike premij za energijo iz bioplinarne. Naj še dodam. Mesne odpadke bomo uporabljali kot surovino samo v Nemščakih, drugje silažo in gnojevko. Prav mesni odpadki zahtevajo posebne tehnologije. To smo upoštevali pri uvozu tehnologije z danskimi partnerji. Potrebna je sterilizacija mesnih odpadkov. Pri takšnem projektu so okoljski predpisi zahtevni, še posebej kar zadeva klavniške odpadke. Ste imeli težave pri umeščanju bioplinarne v okolje? V Nemščakih obstaja farma že 30 let. Z investicijo smo pričeli leta 2005. Mislim na pripravo dokumentacije, na okoljevarstvena in druga dovoljenja. Odvijalo se je razmeroma hitro. Bioplinarna pomeni hkrati sanacijo okolja, saj so bile prej vonjave hujše kot so sedaj. Za Skupino Panvita je izgradnja bioplinarne ekonomski in okoljski projekt. Bioplinarne so zanimive naložbe, saj se interesenti in bodoči investitorji pojavljajo kar sami. Koliko delavcev skrbi za čistilno napravo in bioplinarno? Zdaj nas je štirinajst sodelavcev. Skrbimo tako za proizvodnjo električne energije kot tudi za čistejšo in ekološko bolj sprejemljivo prašičerejsko proizvodnjo. The Environment as a Business Opportunity

First One, then Three More Biogas Plants Later
From the field back to the field, as Matjaž Durič, Head of the Panvita Ekoteh Company puts it as we make a stop by the leftovers on a well arranged concrete courtyard in the midst of wide fields. He is pointing at large piles of green strawberry weeds, which are to be used as raw materials, the energy feedstock for a biogas plant. The young and sensible manager, an agronomist by profession, explains that this is the leftover fertiliser, which shall be returned to the soil. The full circle. This is how the biogas plant in Nemščak works – the first of the four that are to be built by the end of 2009. Such a plan is quite a rarity in Slovenia, but Panvita has already made its decision. Matjaž Durič is carefully explaining the decision to invest in renewable energy sources, an increasing necessity in Slovenia. How Much Energy do you Sell into the Network? The biogas plant started operating in August 2006. Last year we sold 2 million KW hours and in the first five months of this year we sold 4.8 million. We are operating at full capacity. We provide for our own heating in place of fuel oil, which had previously been used in the Nemščak Farm for heating the stables. We have cut the heating expenses by the cost of 650,000 litres of fuel a year. We are putting the planned Slovenian

projects on renewable energy into practice. As the figures show, the project is a success, which is why we are planning to build a new biogas plant each year. Panvita Ekoteh is the investor, while Intering Holding is to design the plans. Roland Tušar is the project leader. What Sort of Investments are we Looking at Here? First of all, I should mention that Panvita has sufficient land to grow corn maize and transport the processed sludge back to the fields. The land covers around 3400 ha. We have sufficient liquid manure and therefore we have all the necessary raw materials. Also, these raw materials are increas-

ingly kind to the environment. By 2009 we are to manage 4 biogas plants, selling approximately 31 million KW hours a year into the network. Each biogas plant costs around 3.6 million EUR, which means the investments will amount to 18 million EUR. We are aware of the business returns from the renewable energy, but the Slovenian government has taken on commitments and EU Directives to dedicate its share to the energy balance sheet. It is of key importance for Panvita and its investments that the government does not change the biogas energy premiums. I would also like to add that meat offal will only be processed in the Nemščaki plant, other plants will only process silage and liquid manure.

promocija

24

EO-34-junij-June-07

Odpadna embalaža iz gospodinjstev

V Sloveniji je 56 komunal, ki pobirajo odpadno embalažo iz gospodinjstev. Predajajo jo družbi za ravnanje z odpadno embalažo Slopak. Kljub temu, da druga podjetja svoje storitve zavezancem predstavljajo kot enakovredne družbi Slopak, je dejstvo, da samo družba Slopak prevzema odpadno embalažo iz gospodinjstev iz celotne Slovenije. Druga podjetja za ravnanje z odpadki nimajo urejenih odnosov z vsemi izvajalci javnih služb, zato pokrivajo manjši del prebivalstva Slovenije. Družba Slopak celovito in na celotnem ozemlju zagotavlja izvajanje storitev ravnanja z odpadno embalažo.
V mesecu maju je družba Slopak izvedla intenzivno kontrolno akcijo vsebin zabojnikov, v katere prebivalci odvržejo odpadno embalažo. Rezultati so zelo različni. V nekaterh okoljih je nečistoč v zabojnikih kar 20 odstotkov. Nečistoče so vse tisto, kar ni odpadna embalaža npr. polomljena hladilna skrinja, hladilnik avtomobila, kolesarska guma, polomljena očala, razbito okensko steklo, pa celo kruh, čebula in solata. V zabojnikih iz določenih predelov Slovenije skoraj ni bilo nečistoč. Eden takih je ljubljanski predel Prule, Trnovo, kjer zabojnike prazni javno podjetje Snaga Ljubljana, ter vsebino predaja družbi Slopak. To kaže na to, da smo Slovenci lahko precej ozaveščen narod tudi pri ločenem zbiranju odpadne embalaže.

V zabojnik z napisom STEKLO sodi samo prazna steklena embalaža ( predvsem steklenice in kozarci za vlaganje), NIKAKOR pa vanj ne sodijo druge vrste stekla, ker imajo različne sestave in motijo predelavo odpadne steklene embalaže. V zabojnikih smo našli različne snovi, ki vanje ne sodijo: razbita okenska stekla, ogledala, pleksi steklo, keramiko.

V zabojnik, na katerem največkrat piše EMBALAŽA, v nekaterih občinah pa tudi PLASTIKA, kjer se zbira odpadna plastična embalaža, pločevinke in kartonska embalaža za tekočine, sodi samo izpraznjena embalaža. Vanj ne sodijo ostali plastični predmeti. Na žalost smo pri pregledu našli pokvarjene telefone, hladilne skrinje in precej polomljenih igrač.

Kot kažeta sliki, se v zabojnikih za ločeno zbiranje odpadne embalaže znajde celo hladilnik motorja in preluknjana kolesarska guma.

Na desetih sortirnih linijah, ki jih ima družba Slopak razporejene po vsej državi, se vsebina zabojnikov s komunalno odpadno embalažo sortira. Vsebino zabojnika za stekleno embalažo se pregleda in odstrani onesnažen del, iz zabojnika za papir se izloči kartonsko in papirno embalažo od ostalega papirja – časopisnega, pisarniškega itd., ki ga komunale tržijo za svoj račun.

Na sortirnih linijah izmed embalaže, ki jo prebivalci odvržejo v zabojnik za odpadno embalažo, pa se izsortira kar osem frakcij: železna embalaža, aluminijasta embalaža, HDPE, LDPE, PET barvni, PET brezbarvni, kartonska embalaža za tekočine ( Tetra Pak embalaža) in mešana plastika. Sortirano po materialu se balira, transportira k predelovalcu in predela. Vse na stroške družbe Slopak.

EO-34-junij-June-07

25

Otroci izdelali predloge za nalepke za zabojnike za ločeno zbiranje odpadne embalaže
Slopak, družba za ravnanje z odpadno embalažo d.o.o. Vodovodna 100, 1000 Ljubljana tel.: 01 560 02 50, fax: 01 560 02 70 www.slopak.si

Tisto, kar vidi vsak, ko se sprehodi po Sloveniji in gleda zabojnike za ločeno zbiranje odpadne embalaže, so opazili tudi osnovnošolci, ki so letos sodelovali v nagradnem natečaju družbe Slopak z naslovom Embalaža je vsepovsod okrog nas. V svojih predlogih za etikete zabojnikov za ločeno zbiranje odpadne embalaže so poskušali povečati njihovo razumljivost, nedvoumnost in opaznost.
V natečaju je sodelovalo 20.000 osnovnošolcev iz 210 osnovnih šol iz vse Slovenije. Podali so kar nekaj koristnih predlogov. Na etiketi za ločeno zbiranje steklene embalaže naj namesto STEKLO piše raje STEKLENICE. Šolarjem se to zdi bolj jasno in razumljivo, nekatere občine pa so tudi tega mnenja, na Jesenicah na etiketah zabojnikov tako že piše STEKLENICE.

Državni zmagovalci druge triade ( 4. – 6. razred) so postali učenci OŠ Križe. Državni zmagovalci druge triade, učenci OŠ KRIŽE, so izdelali celovito serijo etiket za zabojnike za ločeno zbiranje odpadne embalaže. V likovno rešitev so vključili ilustracijo sveta, saj ločeno zbiranje odpadne embalaže pomaga ohranjati okolje. V ilustraciji pa so predvideli tudi znak Zelena pika, ki je najbolj razširjen ekološki znak na svetu. Na svojih izdelkih ga uporablja preko 130.000 podjetij, ki uporabljajo znak Zelena pika na embalažah preko 460 miljardah izdelkov. Znak Zelena pika potrošniku simbolizira dejstvo, da podjetje, ki embalirane izdelke plasira na slovenski trg, plačuje stroške ravnanja z odpadno embalažo svojih izdelkov.

Državni zmagovalci v najvišji starostni skupini so postali učenci OŠ Valentina Vodnika, ki so predlagali, da bi etikete na zabojnikih za ločeno zbiranje sporočale še več praktičnih nasvetov, kako pripraviti odpadno embalažo, pred oddajo v zabojnik. Državni zmagovalci tretje triade, učenci OŠ Valentina Vodnika iz Ljubljane, so izdelali računalniške nalepke za zabojnike za ločeno zbiranje odpadne embalaže, ki pozivajo občane k stiskanju odpadne embalaže. Najmlajši, učenci prvega, drugega in tretjega razreda podružnične šole Svibno iz OŠ RADEČE, so predlagali, da bi bili zabojniki polepljeni z risbami odpadne embalaže, ki vanje sodijo. Strokovna žirija natečaja je predlog ocenila kot izvrsten in zato so učenci postali državni zmagovalci prve triade. Za nagrado so odpotovali v Gardaland. Državni zmagovalci v starostni kategoriji od 1. do 3. razreda, učenci OŠ RADEČE, PŠ SVIBNO, predlagajo, da bi zabojniki za ločeno zbiranje bili polepljeni z nalepkami risb embalaž, ki vanje sodijo.

promocija

26

Okrogla miza

OKROGLA MIZA
Kako hitreje do evropskih ciljev pri ravnanju z odpadki?

EO-34-junij-June-07

Stanje na področju ravnanja z odpadki zahteva ukrepe, ki bodo zagotavljali izpolnjevanje evropskih ciljev glede ponovne uporabe, reciklaže, snovne in termične izrabe odpadkov oziroma njihovega odlaganja. Za doseganje želenih ciljev je potrebna dobra organizacija lokalnih skupnosti, vključno z zagotavljanjem finančnih virov, pri vzpostavljanju potrebne infrastrukture. Nujni pa so sodelovanje, pripravljenost in ozaveščenost občanov pri načrtovanju in izvedbi infrastrukture, pa tudi v času, ko naprave obratujejo. Kaj je treba storiti? Zakaj so v Sloveniji tako velike razlike med regijami in občinami pri zbiranju odpadkov in kje so v Sloveniji primeri dobre prakse? Kaj lahko prispevajo naložbe v centre za ravnanje z odpadki v Sloveniji za okolje? O teh in drugih aktualnih vprašanjih so na okrogli mizi Kako hitreje do evropskih ciljev pri ravnanju z odpadki?, ki je bila 11. junija v Celju, razpravljali udeleženci: Rudi Horvat, Saubermacher Slovenija, mag. Barbara Tišler, Slopak, Gabrijel Omerza, Dinos, Mirko Ulčar, Infrastruktura Bled, Zoran Omerzu, Kostak, Slavko Marš, Javne naprave Celje, Jozef Varga, Surovina. Pogovor je vodila mag. Vanesa Čanji, odgovorna urednica revije Embalaža & Okolje.
Za začetek razprave nekaj izhodišč. V 5. okoljskem akcijskem programu EU je postavljen cilj, da bo EU do leta 2000 stabilizirala nastajanje komunalnih odpadkov na prebivalca – in sicer 300 kg na prebivalca na leto. Ta cilj se ne izpolnjuje, saj je povprečna količina na ravni EU-25 leta 2004 znašala 530 kg/prebivalca na leto. V Sloveniji naj bi bilo zbranih približno 403 kg na prebivalca letno (leta 2004) – ta številka bolj ali manj stagnira – v večini drugih državah članic narašča. Največ je t.i. komunalnih odpadkov (več kot 80 %). Največji delež odpadkov, pripeljanih na odlagališča nenevarnih komunalnih odpadkov, se odloži (približno 96  %), le zelo majhen delež se torej odda v postopke predelave ali odstranjevanje. Gospod Horvat, imate dolgoletne izkušnje, kako komentirate nadaljevanje naraščanja količine odpadkov in dejstvo, da smo pri ravnanju z industrijskimi odpadki veliko uspešnejši kot s komunalnimi? Rudi Horvat: Prihajam iz podjetja Saubermacher Slovenija ter podjetij Ekoles in Čisto mesto Ptuj, ki sta v zadnjem mesecu postali naši. Skupaj pokrivamo 15 odstotkov Slovenije. V letu 1991 smo dobili prvo nagrado za integralni koncept ravnanja z odpadki. Na predstavitvi našega koncepta je gospod Hans Roth, lastnik Saubermacherja, rekel približno takole: »Potrebovali boste še deset do petnajst let, da boste postavili sistem. Najprej boste pisali različne papirje, na tone papirjev, potem pa se boste strateško odločili za določeno smer.« In danes, ko sem pridobil podatke o ločevanju odpadkov v naših centrih oziroma v mestih, kjer delamo, lahko potrdim te ugotovitve. Dilem je več. Naj povem primer. Na Ptuju je zgrajen center za ravnanje z odpadki za 100.000 prebivalcev, ki obsega objekte za obdelavo odpadkov, od kompostarne do sortirnice, mehanskega ločevanja odpadkov.

Danes beležimo znižanje količine odpadkov od 35 do 40 odstotkov. To je zelo dober podatek, a z njim nismo zadovoljni. Hkrati ugotavljamo, da podjetje zelo slabo finančno posluje, kajti v štirih letih, ko smo gradili nove objekte, cene nismo uspeli dvigniti. Dodatno smo zaposlovali in stroški so zrasli. To je eden od razlogov, zakaj sistem ravnanja z odpadki ne zaživi bolje. Več dejavnikov je, da se okoljski cilji ne dosegajo. Če začnem pri ločevanju odpadkov, lah-

EO-34-junij-June-07

Okrogla miza

27

ko trdim, da v Sloveniji nismo uspeli slediti zakonskim normativom z izgradnjo potrebne komunalne infrastrukture. Na prste lahko preštejemo kompostarne, ki lahko najbolj zmanjšajo količine odpadkov: na Ptuju s kapaciteto 3 do 4 tisoč ton, potem na Vrhniki z 10 tisoč ton, v Grosuplju, kjer je zgrajena, vendar na vem, ali funkcionira, pa kompostarna v Luki Koper, ki je industrijskega značaja. Drugo dejstvo je, ki ga velja poudariti, da pri vse sodobnejšem gospodarjenju z odpadki nastajajo vse večji stroški. Tu je paradoks ali pravi obraz ločevanja odpadkov. Stroški postajajo vse bolj znani, javni in primerljivi. Žal pa je težavneje pravilno in korektno ovrednotiti oziroma oceniti nenadzorovane posege v prostor z odlaganjem odpadkov. Tu opozarjam na dejstvo, da je še vedno dovoljeno odlaganje odpadkov in da je cena odlaganja še vedno najnižja. Zato se v zelo visokem odstotku odlaganje izvaja v vseh občinah. Za primer naj povem, da je v Avstriji leta 2004 začela veljati novela, ki je prepovedala odlaganje neobdelanih odpadkov. Vse odpadke je potrebno obdelati! Tako je tudi v Nemčiji. Dokler ne bo začel veljati naš pravilnik za odlaganje odpadkov, ki bo določil kriterije za odlaganje, tako dolgo bo zadeva taka, kot je sedaj. Izvajalci namreč ne vidijo ekonomskega interesa za obdelovanje odpadkov. Vse storitve: obdelava, ločeno zbiranje odpadkov, različne tehnologije ipd. pomenijo višjo ceno, ki je nihče ne prizna.

Država bi morala zelo jasno povedati svojo strategijo. Danes te strategije ni, vprašanje se rešuje različno od občine do občine. Celje si je izborilo izjemo, ko je dobilo možnost mehansko biološke in termične obdelave odpadkov, čeprav je bil

Rudi Horvat: “Dokler ne bo začel veljati naš pravilnik za odlaganje odpadkov, ki bo določil kriterije za odlaganje, tako dolgo bo zadeva taka, kot je sedaj. Izvajalci namreč ne vidijo ekonomskega interesa za obdelovanje odpadkov. Vse storitve: obdelava, ločeno zbiranje odpadkov, različne tehnologije ipd. pomenijo višjo ceno, ki je nihče ne prizna.”
v zadnjih letih govor o dveh, treh sežigalnicah v Sloveniji. Torej – potrebujemo zelo jasno strategijo, na kateri se bodo razvijale tehnologije, za razvoj teh tehnologij pa je potrebno zadosti časa, potrebni so strokovnjaki in objekti.

Odprli ste več vprašanj. Ostanimo najprej pri ločenem zbiranju odpadkov. Zakaj so tako različni kazalci po regijah? Kakšne so izkušnje v celjski regiji? Slavko Marš: Za celjsko regijo s 120.000 prebivalci lahko povem, da smo resneje začeli z ločenim zbiranjem leta 2000. Seveda so bili poskusi že prej. Količine so bile na začetku zelo majhne, iz leta v leto pa so bistveno večje. Zdaj beležimo 20 do 30% povečanje ločeno zbranih odpadkov glede na predhodna leta. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, zakaj občani bolj ne uporabljajo infrastrukture za ločeno zbiranje odpadkov? Veliko vlagamo v osveščanje prebivalcev z medijskimi akcijami, poskušamo pri mlajših generacijah, vodimo jih na odlagališča, jim razlagamo, kakšne so prednosti ločenega zbiranja. Odgovora na to, zakaj so tako različni rezultati glede na posamezne regije, nimam, jasno pa je, da bomo v Celju poskušali maksimalno intenzivirati to dejavnost. Kot primer dobre prakse na tem področju se navaja Gorenjska. Znotraj Gorenjske omenjajo Bled kot svetlo točko. Gospod Mirko Ulčar, ali je res časovni vidik tisti, ki je bistven za doseganje dobrih rezultatov, ali je še kaj drugega? Mirko Ulčar: Nismo tekmovali za mesto najboljšega, a v časopisih tako piše in bo že res. V občini smo sprejeli dolgoročni plan ravnanja z

28

Okrogla miza

EO-34-junij-June-07

odpadki. Relativno mlado podjetje smo, z odpadki smo se začeli ukvarjati leta 2002. Po razpadu »velikih« občin so razpadle tudi komunale. Leta 2002 smo prišli v zagato. Od Komunale Radovljica smo dobili dva stara tovornjaka in ko smo iskali po Sloveniji tovornjak za pametno ceno, so vsi hoteli plačilo v zlatu. Takrat smo se srečali s predstavniki Saubermacherja, konkretno podjetja Letnik Saubermacher, ki je bilo edino, ki je dalo v najem tovornjak po človeških cenah. Na tej osnovi se je razvilo poslovno sodelovanje. In še nekaj nas je sililo v nov poslovni dogovor. Sosednja občina, kamor smo vozili odpadke na deponiranje, nas je s ceno »drla na živo«. Plačevali smo skoraj dvojno ceno. Z Letnikom Saubermacherjem smo dogovorili dobro poslovno sodelovanje in zdaj smo edina občina na Gorenjskem, ki ne razmišlja o lastni deponiji. Na Bledu tudi ni veliko prostora. Kot turistični kraj nimamo lokacije za to, sedaj pa tudi ni nobene potrebe. Drago deponiranje nas je sililo v ločeno zbiranje. Sedaj naše odpadke vozimo v Lenart, pri tem pazimo, da čim manj odpeljemo in da nas čim manj stane. V občini imamo 80 ekoloških otokov, prebivalcev pa je 12.000 ljudi. Dvakrat mesečno odvažamo plastiko od gospodinjstev in enkrat mesečno papir. Ob upravni zgradbi našega podjetja imamo na dokaj dobri lokaciji odprto zbirno dvorišče vsak dan do sedmih zvečer, ob sobotah dopoldan. Občani Bleda to možnost uporabljajo in dovažajo vse. Gotovo je precej pločevink tudi od turistov, toda dokler nismo začeli ločeno zbirati, so te velike količine pločevink romale na deponijo. Imamo dolgoročni program ravnanja z odpadki in veliko informativnih gradiv za šole, gospodinjstva pa vsako leto dobijo koledar z urnikom odvozov gospodinjskih odpadkov, plastike, papirja. Kakšne izkušnje imate v Krškem?

Zoran Omerzu: V Krškem imamo okrog 130 ekoloških otokov. Sistem ravnanja z odpadki se je leta 2001 začel z razvojnim planom za ravnanje z odpadki, v tem programu smo obdelali celoten sistem ravnanja z odpadki. Takrat smo naše odlagališče zaprli in poskrbeti bomo morali, da bodo ljudje na samem izvoru odpadkov čim več ločili.

Barbara Tišler: “Izredno si želimo, da bi čimprej vzpostavil kliring center v Sloveniji, da bi bilo ravnanje z odpadno embalažo bolj transparentno in da bi se vedelo, kaj kdo sploh dela.”
Odprli smo vprašanje ločenega zbiranja, ki je zelo pomembno za nadaljnjo predelavo odpadkov. Gospod Gabrijel Omerza, zakaj je komunalni del taka črna luknja v primerjavi z industrijskim delom odpadkov? Gabrijel Omerza: Mi smo zadnji, ki predelujemo odpadke, ki prihajajo iz industrije in iz komunalnih podjetij. Dinos ima 60-letno tradicijo. Že leta 1990 smo poskušali ločeno zbirati določene vrste odpadkov. Ena takih projekcij je bilo zbiranje stekla. Postavili smo zabojnike za steklo, pa so ostali prazni, kajti osveščenost ni bila na taki ravni, da bi bili ljudje pripravljeni karkoli zbirati. Primer: v Šentjurju smo postavili zabojnik za steklo, ampak ljudje so v vrečkah puščali ob zabojniku vse, kar so prinesli. Naslov v časopisu je bil Dinos onesnažuje okolje. Primorani smo bili zabojnike počasi umakniti. V Švici se je steklo leta 1990 normalno zbiralo po

frakcijah, barvah tudi po lokalnih skupnostih. Če lokalno vodstvo ni sposobno občane ozavestiti, potem je treba lokalno vodstvo zamenjati. Zanimivo je, da je leta 1999 analiza na vzorcu tisoč gospodinjstev pokazala večjo osveščenost, kako sortirati, kam odložiti odpadke kot leta 2001. Dobra ozaveščenost je bila posledica akcij, ki jih je izvedla takrat naša občina oziroma komunala. Nismo pa nadaljevali s tako vnemo, kot smo začeli. Steklo, ki smo ga takrat začeli ločeno zbirati, smo zaradi onesnaženosti peljali nazaj na deponijo. Odziv ljudi je bil izredno negativen. Takrat smo se dogovorili z lokalno skupnostjo, kar je bilo edinstveno v Sloveniji, da bo dal Dinos več poudarka industrijskem delu in da bo komunala prevzela vsa gospodinjstva. Dogovor je bil, da si bomo pomagali, ne konkurirali. To je bil pameten dogovor, saj smo vsak na svojem področju naredili bistveno več kot druge regije v Sloveniji. Kolikor poznam celjsko področje, je komunala naredila zelo velik korak. Je pa res, da ozaveščenost ni takšna, kot bi želeli. Včasih je potrebna cela generacija, da se dobi občutek do narave, do ločenega zbiranja odpadkov. Komunalno podjetje Vrhnika, take so informacije, pregleduje zabojnike in vsakega, ki ne ločuje ustrezno, najprej opozori, potem ga kaznuje z globo. Je to rešitev? Rudi Horvat: To v Avstriji deluje in je ustrezno. Zakaj se vi tega ne poslužujete? Rudi Horvat: Zato ker pravijo, da ni zakonske osnove in ne moreš kaznovati. Slavko Marš: Zaenkrat to niti ni mogoče. Rudi Horvat: Pred desetimi leti smo predlagali izobraževanje takoimenovanih svetovalcev za odpadke, ki so občinski uslužbenci. Vsaka malo večja občina v Avstriji ima svetovalca, torej tega dela ne opravljamo izvajalci, saj se nam lahko

Jozef Varga in Zoran Omerzu

EO-34-junij-June-07

Okrogla miza

29

Rudi Horvat hitro pripišejo drugi interesi. Jozef Varga: V Surovini se šestdeset let ukvarjamo z odpadki, imamo res bogate izkušnje in tudi uspehe. Vzroke za takšno stanje, kot ga imamo danes, so sogovorniki že navedli: zakonodaja in cena. Industrijo je lažje prisiliti, zmanjševati delež komunalnih odpadkov pa je težko. Naša posebna izkušnja je sinteza. Mesto Maribor se je jeseni leta 2001 odločilo za takoimenovani reciklažni center. Vsi mešani komunalni odpadki so prihajali na naše dvorišče, v jašek in preko sortirne linije se je sortiralo na frakcije. Pričakovanih rezultatov ni bilo, ker so bili odpadki onesnaženi. Vsakega prebivalca bi morali poslati za en dan v letu na sortirno linijo, da bi videl, kaj se vse meče. Tudi to je način izobraževanja. Kaj se da tu narediti? Potrebna je restriktivna politika, tako republiška kot občinska. Toda problem lokalne politike je odnos županov »ne takrat, ko sem jaz na oblasti«. Drug problem je svetovno znan »čimbolj stran od mene«. To sta dva svetovno znana problema. Treba je najti pametno rešitev, represija je ena od možnih poti. Verjetno so na Vrhniki sprejeli občinski odlok, na vsak način pa je potrebno usposabljanje, kot to počnemo na industrijskem delu: izobražujemo, usposabljamo, pomagamo. Nekje sem slišal, da bodo stroški celotnega ravnanja z odpadki še in še narasli. Tu bo ena od rešitev celjska, sežigalnici se ne bomo mogli izogniti. Poseben del trga z odpadki je odpadna embalaža. O tem je v zadnjih letih veliko govora. Mag. Barbara Tišler, vi ste imeli v času vzpostavitve sistema v nekem smislu monopolni položaj, zlasti pri komunalni odpadni embalaži. Kaj se zdaj s sistemom dogaja, glede na to, da so sedaj v igri novi igralci? Barbara Tišler: Prihajam iz Slopaka, ki je začel s svojo dejavnostjo leta 2003 in leto kasneje spravil stvari v tek pri ločenem prevzemanju

odpadne emabalaže. V letih 2004, 2005 in 2006 je Slopak uspešno dosegel in celo presegel cilje, ki jih Sloveniji narekuje evropska direktiva za ločeno zbiranje. S svojim delovanjem smo zadovoljni. Slopak predstavlja reprezentativen nacionalni sistem, ker imamo v sistem vključenih 600 podjetij, ki dajejo na trg 156.000 ton embalaže od 180.000 ton, skratka, resnično združujemo veliko zavezancev. Iz letnega poročila lahko razberemo, da je bila količina odpadne embalaže na prebivalca, ki je bila zbrana leta 2005, 36 kilogramov na prebivalca, leta 2006 pa 38 kilogramov. Ta porast dva kilograma na prebivalca je prišel v glavnini iz komunalnega dela odpadne embalaže. Družba Slopak se tudi zelo trudi z ozaveščanjem prebivalcev, tako z odraslimi kot z otroki. Sistem ravnanja z odpadno embalažo v Sloveniji vsi, ki tukaj sedimo, poznamo. V letošnjem letu se trg odpira, zaenkrat v Slopaku ne opažamo odpada zavezancev, ki bi prehajali h konkurenčnim družbam. Veseli smo, da so nam lojalni, si pa želimo, prav zato, ker je nov sistem začel delovati pod drugačnimi pogoji v letošnjem letu, da bi zakonodajalec bolj natančno opredelil pogoje dela - odnos družbe za ravnanje z odpadno embalažo do komunal. Izredno si želimo, da bi čimprej vzpostavil kliring center v Sloveniji, da bi bilo ravnanje z odpadno embalažo bolj transparentno in da bi se vedelo, kaj kdo sploh dela. Kje gre za slabo opredelitev odnosov? Barbara Tišler: Po veljavni uredbi o ravnanju z odpadno embalažo sta dve ključni točki, kjer piše, da bo parametre določil zakonodajalec. Upamo, da se bo čimprej sestala strokovna komisija, kjer bodo parametri v resnici določeni. Zdaj se namreč dogaja zmeda tako pri komunalnih podjetjih kot tudi pri nas, ki odpadno embalažo prevzemamo. Konkurenčne družbe se predstavljajo kot enakovredne, v resnici pa Slopak prevzema odpadno embalažo od vseh komunal, konkurenčne družbe pa ne. Želimo si preglednost, kaj kdo v resnici dela. Gabrijel Omerza: Malo bi posegel nazaj. Slopak je bil v bistvu kopija avstrijske tovrstne družbe, vendar ne dobesedno. Zaradi tega so nastale napake in problemi, ki jih občutimo. V tem

Mali Log 2a, 1318 Loški potok, Slovenija tel.: +386 1 8370 020, tel./fax: +386 1 8367 021, fax: +386 1 8370 021
promocija

e-mail: anis@anis-trend.si

www.anis-trend.si

30

Okrogla miza

EO-34-junij-June-07

trenutku so v ustanavljanju še nekatere družbe, nekatere so že ustanovljene, med drugim tudi naša družba Ekodin. Zakaj se je povečalo število družb za ravnanje z odpadno embalažo? Sistem Slopak embalažne tokove beleži in je toliko močan, da lahko določa podizvajalca v sistemu. Določanje podizvajalca je bilo zelo enostransko, kar je pomenilo, da Dinos, Surovina in še kakšen kvaliteten zbiralec na tem prostoru ni imel več kaj delati. Zato smo se bili prisiljeni aktivirati in ustanoviti družbo. Sistem lahko postane obvladljiv, če bodo na Ministrstvu za okolje in prostor znali narediti formulo, po kateri bodo imele posamezne družbe določen vpliv ali svoje tržne deleže. Svojo družbo za ravnanje z odpadno embalažo smo ustanovili tudi zato, ker nam Slopak ni želel prisluhniti v smislu kvalitetnega prevzema materiala. Ne kritiziram te družbe, saj je morala shoditi v slovenskem prostoru. Pred vzpostavitvijo sistema smo obvladovali vse velike trgovske sisteme. Ko je prišel sistem Slopak, je del sredstev, ki so bila rezervirana za podizvajalce, razdelil na dva dela. En del so dobili imetniki, ki so jim prepuščali embalažo, na primer trgovci, industrija in drugi, drugi del pa smo dobili podizvajalci. Mislim, da to ni prav. Od vsega začetka smo se dogovorili, da sistem čimbolj pocenimo. Tisti, ki pa so prepuščali Slopaku embalažo, zaradi tega ne morejo dobiti plačila. Barbara Tišler: Imam dve repliki. Slopak je del evropske organizacije za ravnanje z odpadno embalažo in v sistemu Slopak so zavezanci za plačilo stroškov ravnanja z odpadno embalažo, se pravi proizvajalci, izvozniki in pridobitelji izdelkov. Maja, ko smo delali kontrolo na dveh večjih komunalah, sta se izkazala dva podatka.

Gabrijel Omerza Prvič, da pri odpadni embalaži od trgovcev ni bilo več kot dva, tri odstotke nečistoč. Šlo je za človeški faktor. Človeških napak se ne da popolnoma izničiti, ampak 2 % nečistoč pri trgovcih se nam zdi izredno dober rezultat. Večje število nečistoč je bilo pri zabojnikih iz komunalnega dela. Tam se resnično vidi osveščenost prebivalcev. Iz določenih predelov so bili v zabojnikih, namenjenih odpadni embalaži iz plastike, pločevink in trgovske embalaže za tekočine, kruh, solata, čebula, polomljeni telefoni, očala - težko verjamemo - celo do 15 %. Bili pa so določeni predeli, na primer ljubljansko Trnovo in Prule, kjer v zabojnikih ni bilo nečistoč. Osveščenost prebivalcev je po Sloveniji res na različnih ravneh, kar se kaže tudi v številu nečistoč v zabojnikih. Rudi Horvat: Prepričan sem, da ne more biti naročnik in izvajalec v isti osebi. Ne more imeti državni izvajalec monopolnega izvajalca v hiši, kot ga ima oziroma, kot je pogodba Slopaka s Papirservisom. Če bo treba, bomo šli v Bruselj.

Slako Marš in mag.Barbara Tišler

EO-34-junij-June-07

Okrogla miza

31

Mirko Ulčar Potem se dogaja v praksi to, da iz najsodobnejšega centra na Ptuju vozijo plastiko sortirat v Lenart. Vprašajmo se, kaj se dogaja. Kam gre pogača? Najprej si trgovci odrežejo polovico kruha, nekaj gre za delovanje sistema, del pa ostane za izvajalce. Kar se tiče komunalnih podjetij, lahko povem, da kakovostnejšo odpadno embalažo prodajajo, slabšo pa dajejo v Slopak. Dobro torej dajejo sami na trg. Ko se je pred štirimi leti ta sistem uvajal, sem bil proti njemu, ker je breme pri komunalni embalaži na občini in na izvajalcu te službe. Občina mora izvajalcu priznati strošek v odvozu odpadkov, cene so pa že zadnja štiri leta omejene. Kako postaviti ekološke otoke, zbirati, sortirati …, potem pa daš embalažo zastonj! Kako to dopovedati občinskim svetnikom? Mi sodelujemo s približno 40 občinami. Teh argumentov ne sprejmejo, saj vedo, kakšen pritisk je z Japonske oziroma s Kitajske za plastiko in podobno. Breme je prenešeno na občane: občan najprej plača, ko kupi steklenico in potem še pri odvozu odpadkov. Mirko Ulčar: Mi smo v sistemu Slopak in zelo dobro sodelujemo, ni večjih težav. Rad pa bi povedal, da je zelo pomembna lokalna skupnost. Vsi bi radi evropsko raven ravnanja z odpadki, cene pa čim nižje. Gotovo pa imajo lokalne skupnosti prevelik vpliv. Javnih podjetij niso ustanovili zato, da bi poslovala ekonomično, ampak da se spelje tudi kakšna reč, ki ni povsem ekonomična. Cene občanom so socialne. V Sloveniji imamo neprimerljive cene, na Gorenjskem ima vsaka občina svojo metodologijo in tudi približnega interesa ni, da bi se to izenačilo. V zadnji publikaciji Agencije RS za okolje je objavljen podatek, da več kot 80 % zbranih komunalnih odpadkov obleži ali pristane na deponiji. Ta kazalec daleč odstopa od tega, da bi naj se vsaj 65 % odpadkov kakorkoli predelalo, preden bi se srečali z deponijo. Kako konkretno iz vaših izkušenj ta trend obrniti? Zoran Omerzu: Začeti je treba pri otrocih v osnovnih šolah. Glede na to, kar se zdaj dogaja, smo že malo pozni, nikoli pa ni prepozno. Ogromno časa posvečamo otrokom v osnovnih šolah, ves čas ljudi spodbujamo k ločenemu zbiranju odpadkov na ta način, da več ko bodo izločali, cenejša bo storitev. Po drugi strani bi bilo potrebno ljudi nekako stimulirati in razmišljamo o tem, da bi uvedli fiksni in variabilni del cene. Jozef Varga: Prvo je usposabljanje in izobraževanje na vseh ravneh. To pa mora spremljati ustrezna infrastruktura, zakonodaja bi morala določati stimulacijo ali represijo.V končni fazi gre za naše stroške, naše denarnice. Država mora zagotoviti enake pogoje vsem.

je kakšen odprt keson, kje je ekološki otok in so vse svoje nevarne odpadke odložili, ne glede na to, kaj so. Z inšpekcijo smo uspeli te odpadke pobrati in storilca kaznovati. In ta je vpil po vsej gostilni in soseski, da so vsi vedeli, da se končujejo časi divjega odlaganja. Tako se je začel premik tudi v malem gospodarstvu. To je formula za vse nas. In če bo nekdo v ulici glasno vpil, da je bil kaznovan, bodo počasi vsi začeli pametno sortirati in ločeno zbirati. Barbara Tišler: Strinjam sem z gospodom Omerzo, potrebno je dolgoročno zastaviti drugačen plačilni sistem pri ravnanju z odpadki, vključno s sankcijami. Velik pomen pa ima tudi informiranje. Če piše na zabojniku plastenka, je to mnogo premalo informacij za potrošnika. Treba je ozaveščati, obveščati, razlagati, kaj v resnici sodi v zabojnik. Slavko Marš: Potrebna je kombinacija osveščanja in nagrajevanja, ki lahko da pozitivne rezultate. Izgradnja Regionalnega centra za ravnanje z odpadki Celje, ki ga sofinancira EU iz Kohezijskega sklada, - prepričan sem, da ga vsi dobro poznate, lahko k temu pripomore. Z izgradnjo centra bo za skoraj 250 tisoč prebivalcev v regiji rešeno odlaganje komunalnih odpadkov za naslednjih trideset do petdeset let. Regionalni center za ravnanje z odpadki v Celju bo obsegal naslednje objekte in opremo: sprejemni objekt s tehtnico, zbirni center, zaprto kompostarno za biogene/zelene odpadke, sortirnico ločeno zbranih frakcij, stiskalnico odpadkov, demontažo in vmesno skladišče kosovnih odpadkov in vmesno skladišče nevarnih odpadkov ter novo odlagališče preostankov. Za koliko bo potem manjša direktna obremenitev odlagališča? Slavko Marš: Za 40 %. Rudi Horvat: Najprej mora država zelo jasno povedati, kdaj bo začel veljati pravilnik o odlaganju odpadkov. Pred 15 leti smo govorili, da moramo zanamcem pustiti čisto okolje in da se lahko odložijo le obdelani odpadki, ne aktivni odpadki. Dokler ne bo zakonodajalec jasno povedal, ali se to začne 1. 1. 2009 ali leta 2011, tako dolgo bo tako, kot je. Dokler je odlaganje najcenejše, je tako. Pri tem mora biti dovolj časa, da lahko občine, regije ali t.i. smetarske regije pripravijo potrebno infrastrukturo. Država mora povedati, ali bomo gradili sežigalnice ali ne. Če jih bomo gradili, bomo ločeno zbrali odpadke in jih vozili v termično obdelavo, ki je bila načrtovana v Kidričevem in Ljubljani. Ali pa bomo gradili centre za mehansko biološko obdelavo odpadkov. Ko bo to jasno, je potrebno osveščanje. Otroci so najboljša populacija, ki vplivajo na svoje starše. Imeli smo igrice, kjer smo pokazali, kaj delamo v naravi, in otroci so jokali. Občane je treba ozaveščati. Občine ali pokrajine bi morale imeti svetovalce za odpadke, ki bi profesionalno delali v tem sistemu. Mirko Ulčar: Država in občine morajo sprejeti čimbolj jasna pravila igre. Z odločitvami, ne priporočili. Ko se na lokalni ravni pripravljajo odloki, s le-ti velikokrat megleni, upravljavci pa nismo zakonopisci. Občinski odlok mora biti tak, da ga samo še izvajaš. Osveščanje ima meje in osebno ne razmišljam o nagrajevanju. Tudi policija samo osvešča in kaznuje, nič ne nagrajuje.

Rudi Horvat: “Kar se tiče komunalnih podjetij, lahko povem, da kakovostnejšo odpadno embalažo prodajajo, slabšo pa dajejo v Slopak.”
Mislite, da bo ukrep, ki ga je napovedal MOP, uvedba nove takse, namenjene občinam za neločeno zbiranje komunalnih odpadkov, prinesel prave rezultate? Jozef Varga: Šli smo v ta sistem, na to, ali bo deloval ali ne, ne moremo gledati enostransko. Pomembna sta izvedba in nadzor. Konkretno nadzirajo samo nas, komunalce, Surovino, Dinos … Gabrijel Omerza: Imamo zelo slabe izkušnje s šolami. Vsako leto smo imeli po šolah ogromno akcij po vsej Sloveniji. Moto vseh otrok je bil dobiti denar za izlet. V papir so zavijali kovinske predmete, tudi železo. Žal zbiranje ni odraz prave osveščenost, ki jo želimo v slovenskem prostoru. Mislim, da se otroci oblikujejo v glavnem po starših. Verjetno bodo morali starši plačati kazen. Strinjam se z Vrhniko, ki je zaračunala neustrezno ločevanje ali da ima možnost to nekomu zaračunati. Ko smo decembra poslali inšpekcijo k malemu obrtniku, so samo čakali, kje

32

Ravnanje z odpadki

Helena Kojnik

RAVNANJE Z ODPADKI
Kako visoko lahko Slovenija seže pri reciklaži in predelavi?

EO-34-junij-June-07

Povpraševanje po sekundarnih surovinah je v Sloveniji v porastu. Hkrati s povpraševanjem rastejo tudi cene sekundarnih surovin, najbolj papirja in kartona. Tako je na primer odkupna cena odpadne papirne embalaže v primerjavi z lanskim letom zrasla kar za 20 odstotkov, trend rasti povpraševanja in cen pa je zaznati tudi pri ostali odpadni embalaži, zlasti plastični. Razveseljivi so tudi podatki o zbrani odpadni embalaži. Zavezanci, ki so vključeni v sistem družbe Slopak, so v letu 2006 dali na slovenski trg 12,5 odstotka več odpadne embalaže kot v letu 2005, skupaj zbrane in predelane pa je bilo 76.522 ton odpadne embalaže, kar predstavlja 49,5 odstotka vse odpadne embalaže. Spodbudni podatki tako z okoljskega kot ekonomskega vidika pa še vedno ne opravičujejo visokih investicij v postavitev novih reciklažnih obratov, saj so količine trenutno zbranih odpadnih surovin še vedno prenizke.
Po mnenju predelovalcev je največ rezerv sekundarnih surovin v komunalni odpadni embalaži. Barbara Tišler iz Slopaka meni, da prebivalci še ne ločujejo v zadostni meri odpadne embalaže od ostalih odpadkov. »Kljub temu je porast ločeno zbrane odpadne embalaže, ki jo je družba Slopak prevzela od izvajalcev javne službe v letu 2006, glede na prevzeto v letu 2005, precejšen, kar 1,4 kg na prebivalca. V letu 2005 je tako družba Slopak prevzela 24.235 ton odpadne embalaže iz gospodinjstev, v letu 2006 pa že  26.720 ton,« pojasnjuje Tišlerjeva. Pričakuje tudi spremembe na plačilnem področju v odnosu med izvajalci javne službe in končnimi uporabniki – gospodinjstvi ter opozarja, da je potrebno še več časa in energije posvetiti osveščanju prebivalstva. Da javne komunalne službe, ki zbirajo gospodinjske odpadke, zberejo premajhne količine, meni tudi Vesna Fabjan iz Ekodina. Poleg količine je po njenem problematična tudi kvaliteta zbranih odpadkov iz ločenih frakcij ter neločevanje embalaže od ostalih odpadkov.

Avtomatizirati obstoječe naprave
Barbara Tišler iz Slopaka glede na trenutne količine odpadkov ne vidi potrebe v postavitvi dodatnih obratov za reciklažo. Potrebna pa se ji zdi predvsem avtomatizacija obstoječih naprav, ki se uporabljajo pri procesu pred reciklažo in med njo. »Ročno delo je drago, avtomatske linije pa zahtevajo velike količine. Zato menimo, da je na tem področju potrebna premišljena politika nakupa sortirnih in proizvodnih linij. Nesmiselno bi bilo imeti preveč obratov, saj bi se količine razdrobile, kar bi povzročilo še slabšo zasedenost in izkoriščenost linij. Tudi istega vidika je konkurenca na trgu družb za ravnanje z odpadno embalažo vprašljiva,« je prepričana Tišlerjeva. »Absolutno pa bi bilo potrebno čimprej vzpostavili kliring center, ki bi uravnaval masne in finančne tokove med družbami za ravnanje z odpadno embalažo. Družba Slopak namreč edina

Predragi in premalo fleksibilni izvajalci
»Glede na to, da je področje ravnanja z odpadki čedalje močnejša panoga, je v Sloveniji premalo dobrih izvajalcev in infrastrukture na področju zbiranja odpadkov. Na ta način so obstoječi izvajalci predragi in premalo fleksibilni, da bi sledili potrebam na področju zbiranja odpadkov,« je kritična Mateja Mikec iz Interseroha. Trenutno družba še sodelujejo z obstoječimi zbiralci odpadkov, toda istočasno razvijajo infrastrukturo za zbiranje odpadne embalažo, tako da vključujejo male prevoznike, ki nato pridobivajo ustrezna dovoljenja za prevoz odpadkov na ARSO kot njihovi podizvajalci. »Poleg tega bomo verjetno tudi vlagali v lastno infrastrukturo,« je povedala direktorica Interseroha.

EO-34-junij-June-07

Ravnanje z odpadki

33

prevzema vso odpadno embalažo od izvajalcev javnih služb iz vse Slovenije, ostali dve družbi pa imata dogovore zgolj z delom izvajalcev javnih služb. Zato stroške ravnanja z odpadno embalažo krije družba Slopak tudi v primeru, da je embalažnina plačana drugi družbi. To seveda ni pošteno do družbe Slopak, zato je preglednost na področju finančnih tokov nujna,« je še dodala.

večini surovin že dosegle vrh, bodo rasle tudi letos in prihodnje leto. Njihova rast se umirja, vendar pa bo raven cen ostala še naprej visoka. Naraščajo, kot že omenjeno v uvodu, tudi cene sekundarnih surovin.

količino odpadkov in jih izkoristiti kot vir surovin in energije. V povprečju vsak Evropejec letno pusti za seboj približno pol tone odpadkov, od tega se jih reciklira manj kot tretjina, obenem pa je zaskrbljujoče, da količina odpadkov raste hitreje kot rast BDP. Zato je komisija v novi evropski direktivi o odpadkih poleg posodobitve zakonodaje tudi postavila pravila za recikliranje odpadkov in države članice zavezala, da zmanjšajo količino odpadkov. Parlamentarci so mnenja, da je treba ohraniti petstopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki, ki je usmerjena v zmanjševanje količin odpadkov in postavlja prednostni vrstni red ravnanja z njimi: • preprečevanje in zmanjševanje nastajanja odpadkov; • ponovna uporaba odpadkov; • recikliranje odpadkov; • drugi postopki predelave; • varno in okolju prijazno odstranjevanje odpadkov. Tematsko strategijo o preprečevanju in recikliranju odpadkov pa je komisija predstavila decembra 2005 in je ena od sedmih tematskih strategij 6. okoljskega akcijskega programa za obdobje 2002-2012. Njen cilj je prispevati k doseganju učinkovite in trajnostne uporabe naravnih virov, da bi se zmanjšal negativen vpliv odpadkov na okolje. Med ukrepe sodijo zmanjševanje odpadkov, več recikliranja, poenostavitev zakonodaje in njeno boljše izvajanje. Države članice naj bi pripravile nacionalne programe preprečevanja odpadkov in spodbujale njihovo predelavo.

Predelati bo potrebno še več embalaže

Visoka rast cen surovin

Medtem ko se ta hip v Sloveniji še ne kažejo potrebe po postavitvi novih obratih za predelavo in reciklažo, pa velja industrija recikliranih odpadkov v svetu za hitro rastočo gospodarsko panogo in pomembno dobaviteljico surovin; najmanj 50 odstotkov papirja in kartona ter kovin, 43 odstotkov stekla in 40 odstotkov neželeznih kovinskih izdelkov proizvajajo v EU že iz recikliranih materialov. Nekaj držav se lahko pohvali, da predelajo in reciklirajo celo 90 odstotkov svojih industrijskih odpadkov, navaja slovenska poslanka v Evropskem parlamentu Mojca Drčar Murko v referatu z naslovom Embalaža kot protislovje, ki je nastal lani ob sejmu Inpak. Uporaba sekundarnih surovin pa ni koristna samo z okoljskega vidika, temveč ima tudi pomembne ekonomske razsežnosti – po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije o konjukturnih trendih, objavljenimi konec letošnjega maja, bodo svetovne cene surovin v letih 2007-2008 še rasle, vendar nekoliko bolj umirjeno kot v preteklih letih. Rast cen surovin na svetovnih trgih je bila namreč v preteklih dveh letih izjemno visoka, saj so v povprečju porasle za 28 odstotkov v letu 2005 in lani za dodatnih 21 odstotkov. Cene svetovnih surovin, ki so po ocenah lani pri

Za predelovalce je razveseljivo to, da bo potrebno delež embalaže, ki jo je treba zbrati in nato reciklirati, še povečati. Nova evropska direktiva zahteva, da je treba do leta 2012 zbrati najmanj 60 odstotkov embalaže, dane na trg. Te mora biti nato od 55 do 80 odstotkov tudi reciklirane. Evropski poslanci so namreč februarja letos izglasovali, da mora vsaka država članica do leta 2020 reciklirati 50 odstotkov trdnih komunalnih odpadkov ter 70 odstotkov industrijskih, predelovalnih in gradbenih odpadkov. Parlament od držav članic zahteva, da v letu in pol od veljavnosti direktive pripravijo nacionalne programe preprečevanja nastajanja novih količin odpadkov in do leta 2012 zmanjšajo nastajanje odpadkov na količine iz leta 2008. Do leta 2010 naj bi določili tudi cilje za zmanjševanje nastajanja odpadkov do leta 2020 ter pripravili akcijski načrt za nadaljnje ukrepe na evropski ravni. Evropska komisija je za opredelitev evropske politike ravnanja z odpadki pripravila dva dokumenta: 1. Predlog direktive o odpadkih, ki bo predvidoma začela veljati v drugi polovici prihodnjega leta, in 2. Tematsko strategijo o preprečevanju in recikliranju odpadkov, katere cilj je zmanjšati

promocija

34

Ravnanje z odpadki

EO-34-junij-June-07

Ker v strategiji ni predlogov za novo zakonodajo, se poslanci med drugim zavzemajo, da komisija predlaga revizijo direktive o odlagališčih, ki bi vključevala naslednji časovni razpored: • od leta 2010 prepoved odlaganja odpadkov, ki niso bili predhodno obdelani in pri katerih lahko določeni deli fermentirajo; • od leta 2015 prepoved odlaganja papirja, kartona, stekla, tekstila, lesa, plastike, kovine, gume, plute, lončenine, betona, opeke in ploščic; • od leta 2020 prepoved odlaganja vseh odpadkov, ki jih je možno reciklirati; • od leta 2025 prepoved odlaganja vseh preostalih odpadkov, razen kjer se temu ni mogoče izogniti ali predstavlja nevarnost (npr. filtrski pepel).

Struktura komunalne odpadne embalaže po izdelkih je razvidna tudi iz spodnjega grafa.
ostali izdelki 22% tekstilni in usnjeni izdelki 2% kemični izdelki 12% živila 37% pijače 27%

Papir in plastika, sicer različnih vrst, sta najbolj univerzalna embalažna materiala, saj se pojavljata pri vseh skupinah izdelkov.

Viri nabave embalažnih materialov

Izjava o skladnosti

Poleg dolgoročnih sprememb, ki jih napovedujejo pravilniki in uredbe, pa je tu še ena, ki se je že letos neposredno dotaknila podjetij, ki proizvajajo embalažo. Gre za izjavo o skladnosti, s katero proizvajalec jamči, da embalaža, ki jo proizvaja, ustreza vsem zahtevam iz uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo. Že pravilnik, ki je pred uredbo urejal to področje, je določal, da sme proizvajalec ali uvoznik dati embalažo v promet le, če ustreza natančno določenim pogojem. Pošiljki embalaže ali embalažnega materiala, ki jo je dal v promet, je moral priložiti informacijo, da so ti pogoji izpolnjeni. S tem je jamčil, da je embalaža ali embalažni material skladen z zahtevami pravilnika. Zdaj mora to narediti s posebno izjavo. Mnogi so mnenja, da bo izjava pripomogla k večji preglednosti, saj naj bi podjetja zavezala k dajanju točnih informacij o količini embalaže, z njeno pomočjo pa bomo tudi dobili pregled, koliko embalaže se dejansko vrne v predelavo.

Odpadna embalaža je odvisna od demografskih sprememb, načina življenja in vzorcev porabe, saj se v embaliranju zrcalijo življenjski slogi ljudi. Zdaj denimo več ljudi kot kdaj prej živi samih. V Franciji število singlov narašča mnogo hitreje, kakor raste prebivalstvo, podobno v Veliki Britaniji in drugod. To je izziv za embalažno industrijo, zlasti za prehrambno. Povečuje se tudi število zaposlenih žensk, manj časa je za skupna kosila, ljudje več pozornosti posvečajo rekreaciji in kuhajo manj kot nekoč. Embalažne enote so vedno manjše in hitra hrana mora biti zapakirana tako, da jo je mogoče odpreti brez specialnega orodja.

Struktura komunalne odpadne embalaže glede na material
4% 9% 2% 6% 19%

Največ komunalne embalaže gre za prehrano

Nekih natančnih in ažurnih podatkov zaradi mladosti sistema ravnanja z odpadno embalažo žal ni. Za približno oceno, koliko je posamezne embalaže po materialih in po izdelkih, nam lahko pomaga podrobna Analiza stanja na področju ravnanja z embalažo in odpadno embalažo iz leta 1999, ki jo je financiralo Ministrstvo za okolje in prostor. Po podatkih analize so glavni proizvodi, ki generirajo odpadno embalažo, predvsem izdelki vsakodnevne rabe. Prehrambeni izdelki prispevajo kar 64 odstotkov vse odpadne embalaže, sledijo jim drugi izdelki vsakodnevne rabe, kot so čistila in kozmetični izdelki, zdravila, tobačni izdelki. Trajne dobrine, kot so gospodinjski aparati, zabavna elektronika, stanovanjska oprema in avtomobili, pa po navedbah avtorja omenjene analize dr. Petra Stanovnika prispevajo le dobro desetino odpadne embalaže.

18%

Zanimivi so tudi podatki, v kakšnem obsegu slovenski proizvajalci nabavljajo embalažo za svoje izdelke na domačem trgu, pri katerih embalažnih materialih pa se večji del embalaže uvozi. Podatki raziskovalne naloge Analiza stanja na področju ravnanja z embalažo in odpadno embalažo izkazujejo naslednje stanje: • Večina proizvajalcev nabavlja embalažo iz plastičnih mas in papirja, pa tudi lesa, medtem ko druge embalažne materiale potrebuje le del proizvajalcev. • Stekleno embalažo nabavlja razmeroma malo število proizvajalcev, saj se uporablja le za nekatere proizvode. Velika večina proizvajalcev jo uvaža, ker v Sloveniji ni večje proizvodnje standardnega votlega stekla. • 72 % anketiranih podjetij kupuje embalažo iz plastike pretežno v Sloveniji, le dobra desetina jo v glavnem uvaža. • Pri plastiki ima tudi nekaj proizvajalcev lastno proizvodnjo embalaže, predvsem za PET plastenke, ali pa je ta organizirana v drugem podjetju v neposredni bližini polnilnice. • Papirna oziroma kartonska embalaža se ob veliki domači proizvodnji te embalaže in zaradi neekonomičnega transporta na večjih razdaljah kupuje v veliki meri na domačem trgu. Nekatera podjetja pa del te embalaže tudi uvozijo. • Od proizvajalcev, ki uporabljajo večslojni karton za tekočine, ga večina uvaža. • Pri kovinski embalaži so proizvajalci razdeljeni na dva dela. Več kot polovica anketirancev jo sicer pretežno kupuje v Sloveniji, drug del proizvajalcev pa jo v glavnem uvaža. Na to v veliki meri vpliva, kakšno kovinsko embalažo proizvajalci potrebujejo, saj proizvodnja določenih vrst ni razvita v Sloveniji. • Manjši del proizvajalcev kupuje embalažo iz sestavljenih materialov, od katerih jih tretjina embalažo uvaža, ostali pa jo kupujejo v glavnem na domačem trgu. • Lesena embalaža se večinoma kupuje v Sloveniji.

42%

Kako pa je s podjetji, ki se ukvarjajo z reciklažo?
Steklo Plastika Papir Karton za pijače Sestavljeni mat. Kovina Les

Da je snovne predelave materialov vse več, potrjujejo tudi podatki podjetij, ki se ukvarjajo z reciklažo. V Ibonu smo jih našteli 45 za leto 2005, za podrobnejšo primerjavo pa izbrali pet tistih z najvišjimi prihodki: Dinos, Surovina, MPI Reciklaža, Odpad Pivka in J & R Filmeta. Kot je razvidno iz tabele, so vsa navedena podjetja nekajkrat povečala svoje prihodke, hkrati pa tudi čisti dobiček. Če odpadkov torej ni mogoče preprečiti, naj bi jih predelali in uporabili kot nove vire. Za zmanjševanje količine odloženih odpadkov je potrebno zagotoviti dobro delujoč trg reciklatov, zagotoviti je treba odjemalce reciklatov, kateremu pa moramo jamčiti zadostno količino, kvaliteto in redno dobavo materiala. Vsak kilogram odpadkov, ki ga recikliramo, pomeni zmanjševanje stroškov odlaganja. Recikliranje stane, lahko pa je ekonomsko sprejemljivo, ko stroški zbiranja in recikliranja ostajajo nižji od stroškov odlaganja odpadkov.

RECIKLAŽA: 5 Z NAJVEČ SKUPNIMI PRIHODKI (v 1000 sit) Ime podjetja Dinos, d.d. Surovina, d.d. MPI Reciklaža, d.o.o. Odpad, d.o.o., Pivka J & R Filmeta Prihodki 2000 2005 2.228.245 10.961.478 3.879.146 9.908.457 1.821.898 4.057.219 559.295 4.163.185 949.506 2.340.427 Čisti dobiček 2000 2005 96.141 497.063 127.722 386.930 40.289 385.124 51.359 81.237 2.829 24.827 Bonitetna ocena 7 8 9 8 6

EO-34-junij-June-07

Ravnanje z odpadki

35

Vračljiva embalaža – koliko je je?
Pred leti smo prazne steklenice piva, vina, vode, olja ipd. pridno zbirali in jih vračali v trgovine. Danes so živila vse pogosteje pakirana v embalažo za enkratno uporabo, celo večina steklene embalaže je nevračljive. O obsegu vračljive embalaže so spregovorili trgovci v Sloveniji.
Vračljivo embalažo še vedno sprejemajo v Sparovih, Mercatorjevih in Tuševih trgovinah. Gre predvsem za stekleno embalažo, kar pomeni steklenice od vina, vode, piva, olja ipd. Oddati je možno tudi PVC nosilne palete in kovinske sode. Sprejeta vračljiva embalaža od potrošnikov in ostalih kupcev je skoraj enaka obsegu prodanega blaga v tej embalaži. Kljub temu pa količina vračljive embalaže, predvsem steklenic, vztrajno upada zaradi proizvajalcev oz. dobaviteljev blaga, ki prehajajo iz vračljive embalaže v nepovratno. Pomena skrbnega ravnanja z embalažo in okoljem se še posebej zavedajo v Tušu, kjer pravijo, da je spodbujanje zavedanja o pomenu človekovih dejanj in aktivnosti za ohranjanje ravnovesja v naravi ena od pomembnih idej, s katerimi želijo vplivati tako na zaposlene kot na kupce. V podjetju tako že dalj časa spodbujajo zaposlene k večji ekološki ozaveščenosti, ki jo poleg drugih ukrepov udejanjajo s striktnim ločevanjem odpadkov v vseh delih podjetja. Družba Engrotuš je tudi dobitnica več ekoloških priznanj, med njimi pa so najbolj ponosni na priznanje za energetsko učinkovito podjetje, ki so ga pridobili z investicijo projekta lastne proizvodnje toplote, elektrike in hladu, ki se izvaja v Planetu Tuš Celje. Vračljivo embalažo sprejemajo že od vsega začetka in jo nameravajo sprejemati tudi v prihodnje, ob trgovinah pa so postavljeni tudi zabojniki za ločeno odlaganje drugih vrst odpadkov. V nasprotju z njimi pa tuje diskontne trgovske verige, ki v zadnjih letih prodirajo na slovensko tržišče, ne sprejemajo vračljive embalaže. V Hoferju zatrjujejo, da sta organizacija poslovanja in logistika v njihovem podjetju zelo specifični in kot taki ne omogočata ravnanja z vračljivo embalažo. Zato so v okviru veljavne zakonodaje z dobavitelji sklenili dogovor o nesprejemanju vračljive embalaže in o tem na primeren način tudi obvestili svoje stranke. V njihovih poslovalnicah je na prodajnih policah ter na vseh vinskih steklenicah (1 l) napisano, da gre za nepovratno embalažo, kar pomeni, da prodajna cena že vsebuje ceno embalaže. Podobno je v podjetju Eurospin, kjer pravijo, da pomeni sprejemanje vračljive embalaže za diskontne prodajalne izgubo časa ter povzroča dodatne stroške. Z dobavitelji imajo v vseh pogodbah definirano, da je embalaža nevračljiva. Za embalažo, ki jo dajejo na trg, pa plačujejo podjetju, ki ima koncesijo za ravnanje z odpadno embalažo.

36

Okoljska ozaveščenost

Nada Pavšer, nacionalna koordinatorka ekošol

OKOLJSKA OZAVEŠČENOST
Ekošola kot način življenja

EO-34-junij-June-07

Z vstopanjem Slovenije v EU je bila po letu 1998 sprejeta zakonodaja, ki ureja področje ravnanja z odpadki. Pri izvajanju in uresničevanju programov na področju ravnanja z odpadki so prednostni cilji, kako zmanjševati količino odpadkov na viru nastanka, ponovna uporaba odpadkov v koristne namene, obdelava odpadkov za predelavo v sestavine, ki niso več nevarne za okolje, termična obdelava odpadkov ter odlaganje preostankov odpadkov. Zavedanje, da z ločenim zbiranjem ohranjamo okolje, lahko ločeno zbrano odpadno embalažo usmeri v predelavo. Zato se iz nje že izdelujejo različni tlakovci, vlakna za izdelavo tekstilnih izdelkov, vrečke, kartoni in embalažno steklo. Vsa količina ločeno oddane odpadne embalaže se predela, zato ne zapolnjuje slovenskih deponij. Odpadna embalaža se s snovno predelavo, reciklažnim postopkom, ki praviloma poteka pri zelo visokih temperaturah, lahko ponovno uporabi na zelo enak način kot osnovni material. Odpadna embalaža, ki se zbira tudi po slovenskih ekošolah, prispeva k uporabi cenejše surovine, ki nastane s predelavo. Žal, količina odpadne embalaže v svetu narašča, zato se v slovenskih ekošolah trudimo, da bi bilo odpadnega materiala čim manj, istočasno pa, da bi ta odpadna embalaža služila namenu kot sekundarna surovina. Zato je zelo pomembno vsestransko sodelovanje med podjetji, šolami, društvi, občino in državo, za katerega si samo želimo, da bi se nadaljeval tudi v prihodnje. Z akcijo Ločujmo, varujmo so podjetja pomagala pri izvajanju projekta v šolah, kako pravilno ravnati z odpadno embalažo in s tem k varovanju našega okolja. V Sloveniji imamo že 307 ekošol. Ta številka zajema osnovne šole, srednje šole, vrtce in domove Centra za šolske in obšolske dejavnosti, ki vzgajajo mlade,

Nada Pavšer
da jim bo skrb za okolje in naravo morda nekoč postala del življenja. Spoznali so namreč, da tudi v poklicnih šolah, kjer se mladi usposabljajo za določene poklice, lahko nekatere znanstvene resnice povezujejo z okoljskimi vrednotami in zdravim življenjem. Program Ekošola kot način življenja se vključuje v vse ravni. Prav to je tisto bistveno, kar ekošole razlikuje od ostalih. Ne gre le za obravnavo nekaterih tem pri biologiji ali kakem drugem naravoslovnem predmetu, ampak za način, kako šola živi in diha. Pri programu sodelujejo tudi kuharice, ki pripravljajo zdravo prehrano, pa hišniki in čistilke, ki skrbijo za majhno porabo čistil, in to takšnih, ki so okolju prijazna. To nam daje upanje, da bo v prihodnosti zagotovljena tudi kakovost našega bivanja. Slovenija

Ozaveščanje - vzgoja in izobraževanje mladih lahko omogoča kar največjo učinkovitost upravljanja z odpadki, kot npr. navajanje na ločeno zbiranje odpadkov, vključno z odpadno embalažo.

EO-34-junij-June-07

Okoljska ozaveščenost

37

je naravno lepa in bogata, biotsko pestra dežela, zato se moramo toliko bolj potruditi, da bo taka tudi ostala, k temu pa lahko največ pripomorejo tisti, ki bodo snovali njeno prihodnost – naši najmlajši. Program Ekošola kot način življenja zastopa Društvo za okoljevarstveno vzgojo DOVES. Slovenija je že kmalu po osamosvojitvi iskala različne programe in projekte EU. Takrat smo se povezali z Mednarodnim združenjem za okoljevarstveno izobraževanje, ki je nastalo na pobudo EU z namenom, da razvija različne projekte, vključno s projektom Eco Scools. Prepričani smo, da slovenski program prispeva k celostnemu okoljskemu osveščanju šole, njene okolice in tudi širšega prostora. Ekošola pomeni uresničitev ciljev vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj, ki so opredeljeni v nacionalnem učnem programu okoljske vzgoje ter nacionalne strategije vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Tu se cilji uresničujejo v praksi, v življenju. To je najbolj konkreten primer, kako lahko učni načrt v življenju šole zaživi. Mlade in tudi učitelje navajamo na povezovanje vsebine z vsakdanjim življenjem, kar je temelj šole prihodnosti. Posredovanje zgolj abstraktnega znanja iz posameznih predmetov je vse bolj preživeto. Narava je celostna, predmeti so samo poti, ki nam jo pomagajo spoznavati. Prav zato je lahko program Ekošola kot način življenja sestavni del vzgojnega načrta šole. Ekološka osveščenost se iz šole prenaša na okolico, najprej z otrok na starše, in potem tudi na lokalno skupnost, ki jo poskušajo šole od vsega začetka pritegniti k sodelovanju. Prav tako se sem vključujejo drugi projekti za zdrav način življenja, zdravo prehrano in podobno. Vse navedeno je vzrok, da smo v tem letu v sodelovanju z revijo Zdravje, ob podpori Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstva za šolstvo in šport ter Ministrstva za zdravje začeli z vseslovensko, ozaveščevalno akcijo »Očistimo Slovenijo nevarnih odpadkov«. Velik problem za okolje in zdravje ljudi so še vedno številna črna odlagališča nevarnih odpadkov, vključno z azbestnimi ploščami, ki nastajajo ob malomarnem ravnanju pri menjavanju kritin in drugih objektov širom po Sloveniji. Namen akcije je dobiti okvirno število, velikost (obsežnost) in lokacije odlagališč za kasnejšo sanacijo le-teh v okviru občin, oziroma komunalnih podjetij. Učencem, delavcem šole, staršem in krajanom želimo na ta način prikazati pravilen odnos do okolja, do ravnanja z odpadki, predvsem pa vzpodbuditi mišljenje, da je potrebno proizvesti čim manjšo količino odpadkov, kajti le s tem in z njihovim pravilnim ločevanjem ter odlaganjem se bo število zmanjšalo. Primer take akcije je lahko dober začetek uresničevanja 7 korakov, ki jih mora vzgojno izobraževalna ustanova uresničiti, da dobi naziv ekošola. Metodološko je program ekošole sestavljen iz sedmih korakov, usklajen je s standardi ISO

38

Okoljska ozaveščenost

EO-34-junij-June-07

14001, prilagojenimi za vzgojno-izobraževalni program. Pobudniki, da se šola vključi v ekološki program, so lahko učenci, učitelji ali ravnatelji. Ko šola začuti, da želi nekaj narediti na tem področju in se znotraj nje pojavi neko zdravo jedro, se prijavi nacionalni koordinaciji. S tem pridobi začetne informacije, da lahko aktivnosti stečejo in pride do usposabljanja učiteljev ter podobnega. Šole morajo najprej ustanoviti programski svet, ki vključuje nekaj učencev, učiteljev, ravnatelja, predstavnika lokalne skupnosti in včasih še kakšnega sponzorja, ki je vedno dobrodošel. Ti potem skupaj naredijo analizo stanja in zasnujejo okoljski program za šolsko leto. Pri analizi stanja ne gre za velike, papirnate projekte, ampak za pregled potreb, kaj v šoli ali okolici manjka, in na katerem področju bi lahko uresničevali program občine. Pri tem šole izbirajo teme z železnega repertoarja, ki je predpisan, in jih prenesejo v svoje lokalno okolje. Najbolj nujne so: – klimatske spremembe, – ohranjanje biotske pestrosti, – voda, varčevanje z njo in preprečevanje onesnaževanja, – odpadki, zmanjšanje njihove količine, ločeno zbiranje, čiščenje, – energija, varčevanje z njo in uporaba alternativnih virov, – zdrava prehrana – promet in okolje. Temo si torej izberejo glede na to, kaj je na šoli, v kraju in okolju najbolj pomembno. Tako se naučijo razmišljati o tem, kaj je treba izboljšati, odkrivajo, spoznavajo, ocenjujejo, kritično razmišljajo in iščejo rešitve. Projekti niso zgolj teoretični, ampak v praksi in življenju dejansko pomenijo izboljšanje. V časopisu ekošol in prispevkov šol lahko preberemo vrsto idej, ki imajo tudi po besedah ministra za okolje in prostor, Janeza Podobnika (Časopis ekošol 2006) dobre možnosti, saj sedem korakov omenja kot prizadevanje za pravične odnose in aktivno sodelovanje pri reševanju vprašanj, ne samo na šoli, ampak tudi širše. Minister za šolstvo in šport, dr. Milan Zver, pa je prepričan, da bo program Ekošola kot način življenja postajal vse pomembnejši del našega šolskega vsakdanjika (Časopis ekošol 2006). Na naših šolah so tudi prej počeli marsikaj dobrega, a je ostalo zgolj pri raziskavah, saj ni izhajalo iz dejanskega stanja. Tudi letošnji časopis Ekošol predstavlja vrsto dejavnosti po slovenskih ustanovah. Takšne so npr. ugotovitve, da šola pozimi porabi ogromno energije, da so vrata in okna neprimerna, da je izolacija slaba, da je azbestna kritina starejša od 30 let in poškodovana … Še pred začetkom šolskega leta na šoli pripravijo program, v katerem so točno opredeljene naloge. Gre za organizirano delo. S projekti se spremembe načrtujejo konkretno. Na šoli morajo imeti občutek, da se resnično ŠTEVILO EKOŠOL V SLOVENIJI PO LETIH: Šol. l. *Regist. *Nagraj. 95/96 2 0 96/97 37 0 97/98 47 17 98/99 54 33 99/00 59 43 00/01 78 56 2001/2 105 79 02/03 170 127 03/04 206 159 04/5 209 175 05/6 263 199 06/07 307 237

nekaj premika, dogaja, in da k temu prispevajo tudi sami. V zadnjem koraku na šoli napišejo kratko poročilo in nato ob svetovnem dnevu okolja dobijo oziroma potrdijo mednarodno ekozastavo. Program je zanimiv. V njem ne gre za posebne novosti, za velika odkritja, gre pa za drugačen in osvežujoč pristop. Slovenija ima v okviru mednarodnega projekta ekošol poseben status, saj nas postavljajo v sam vrh, celo za zgled drugim. Naša velika prednost je, da smo majhni, in da je naša pokrajina pestra. Pestrost slovenske pokrajine se kaže tudi v raznolikosti programov. Kraška, panonska, gorenjska, primorska, notranjska, dolenjska, ali mestna šola se med seboj razlikujejo. Ne želimo, da se projekt danes začne in konec leta konča, s tem pa se zgodba pospravi in obtiči. Pri nas je projekt zgolj metoda dela, pot, po kateri hodimo do cilja. Projekt za posamezno temo v ekošoli je lahko zastavljen tako, da so rezultati merljivi, vendar morajo biti usmerjeni v vrednostno

bogatitev samega izobraževanja. Ekošola je kot način življenja dejanski odraz posamezne šole in kraja, kjer deluje kot individuum. V programu je poudarjeno vnašanje osnovnih človekovih vrednot. Zavedamo se, da se vsi ekološki projekti začnejo v nas samih. Na šolah so zato pomembni medsebojni odnosi in tudi zdrav način življenja, prehrana ter podobno. Zdrav način življenja lahko poteka le v zdravem okolju, iz njega črpamo vse, tudi zrak in hrano. Program ekošola kot način življenja je omenjen tudi v novi šolski zakonodaji kot možnost priprave vzgojnega načrta šole ali vrtca. Agencija RS za okolje je ekošole uvrstila med kazalce okolja za leto 2005. Se pravi, da je njihovo število eden od pokazateljev zavzemanja Slovenije za ohranjanje narave in varstvo okolja. Cilj programa ekošol je razvijanje in razumevanje trajnostnega razvoja v vseh porah življenja.

*Registrirane ekošole, pomeni, da so vključene v program Ekošola kot način življenja. *Nagrajene ekošole, pomeni, da so za šolsko leto zapolnile nacionalne kriterije za pridobitev ekozastave.

EO-34-junij-June-07

OKROGLA MIZA
Ekonomski vidik investicij v obnovljive vire energije - kje je ekonomičnost?

Okrogla miza

39

V okviru okoljskega simpozija Okolju prijazna uporaba energije kot izziv in nove energetske usmeritve EU, ki je bil maja v Celju, je potekala okrogla miza, na kateri so sodelovali: mag. Hinko Šolinc, Ministrstvo za okolje in prostor, Franko Nemac, Agencija za prestrukturiranje energetike, mag. Djordje Žebeljan, Holding Slovenske elektrarne d.o.o., prof. dr. Peter Novak, Visoka šola za tehnologijo in sisteme Novo mesto, Lidija Živčič, Focus, društvo za sonaraven razvoj, Bojan Voh, Premogovnik Velenje, Vladimir Bizjak, Komunala Kočevje, Matjaž Malovrh, ZRMK Holding d.d. Okroglo mizo je vodil Jože Volfand, glavni urednik revije Embalaža & Okolje.

Kje lahko dosežemo ekonomičnost obnovljivih virov energije oziroma kaj bi bilo treba v Sloveniji storiti, da bi bile investicije v OVE upravičene? Franko Nemac: Kot je bilo rečeno z obeh strani, s tiste, ki postavlja pogoje, pa tudi s stališča investitorjev, se investicije v OVE ne splačajo, ker so fosilna goriva prepoceni. To so izredno kakovostna goriva v omejenih zalogah in materi Zemlji ne plačujemo za enkratnost zanje. Plačujemo samo direktne stroške za izrabo. Glede na to, da je to svetovni problem, je težko dvigniti cene in vključiti v te stroške takoimenovane eksterne stroške. Imamo drugo možnost. Obnovljivim virom energije, vsak izmed njih pomeni drugo zgodbo, tako sončna energija, biomasa itd., gre za razpršene vire, je treba določiti take odkupne cene in pogoje, da se tistemu, ki je pripravljen prevzeti rizik za naložbo, le-ta splača vsaj na ravni vlaganja v trajne naložbe. Mislim na sklade, državne obveznice itn. To je minimum, da lahko vse obnovljive vire energije spravimo na enako raven. Če se bo v bodoče ta trg razvil, se bodo tehnologije izpopolnile in sčasoma same postale konkurenčne fosilnim gorivom. Nekatere ovire bo treba odpraviti. Naložbe se torej ne izplačajo. To ste povedali tudi v Velenju, kjer ste pred veliko naložbo v prvo sončno elektrarno. Zakaj ste se pa potem odločili? Bojan Voh: Za dva cilja gre: eden je promocijski, drugi šolsko učni. Pričakujemo, da bo

mogoče iz tega naslova zaslužiti nekaj denarja. Vendar na ta denar ne računamo, v Premogovniku Velenje računamo predvsem na to, da se bo cena električne energije v doglednem času začela pozitivno spreminjati. Vendar vaša analiza glede investicije tudi jasno kaže, da se vlaganje v sončno energijo ne splača. Bojan Voh: Brez podpore investiciji ne. Vaše mnenje o biomasi, gospod Bizjak, je nekoliko drugačno, čeprav nekateri v Sloveniji pravijo, da je tudi biomasa z vidika ekonomičnosti problematična. Vladimir Bizjak: Sistem daljinskega ogrevanja, prva faza, ki jo imamo trenutno v Kočevju, je ekonomična zgolj pogojno. Brez pomoči države ne gre. Taki sistemi so brez nepovratnih sredstev neizvedljivi. Ko smo se odločali za to, smo imeli obstoječi sistem in glavne kotlovnice na kurilno olje. Drugo dejstvo pa je, da smo sredi gozda in je lesnih ostankov ogromno. Zavedali smo se, da se bo cena nafte zelo dvigala, da bo to potegnilo za sabo tudi ceno lesne biomase. Upoštevati pa je treba, da bo razmerje med ceno lesne biomase in nafto vedno obstajalo. Če se cena lesne biomase preveč podraži, se porabniki odločajo za prehod na kurilno olje. Govorim o teh dveh, ker plina v Kočevju nimamo. Ekonomično je, da je država pomagala financirati projekt. Če primerjam cene ogrevanja, ki so zdaj na osnovi lesne biomase in če bi imeli

40

Okrogla miza

EO-34-junij-June-07

samo kurilno olje, kot smo ga imeli prej, bi bila ta cena dosti višja. Ni pa toliko ekonomična, da bi bil projekt zanimiv za družbenike, ki hočejo svoj denar oplemenititi, ker imamo za pokrivanje stroškov tako visoko ceno, če bi pa sprejeli kakšnega družbenika, ki hoče imeti čisti dobiček od tega, pa sploh. Ali vse to, kar zdaj v Sloveniji počnemo z biomaso, pomeni, da so vsi ti projekti neekonomični, če država ne bo pomagala z nepovratnim denarjem? Vladimir Bizjak: Gotovo. Poleg ekonomičnosti je treba upoštevati še eno dejstvo - varovanje okolja, ki je tudi velikega pomena. V Kočevju tega projekta brez podpore države ni. Gospod Malovrh, kakšni so vaši pogledi in izkušnje? Matjaž Malovrh: Tudi drugi, sekundarni učinki, so pomembni. Kočevje je zdaj neodvisno z oskrbo z gorivom, ker - naj se nafta podraži ali ne, nanje ne vpliva. Varnost občanov je. Opažamo pa osnovni problem: ljudje so ozaveščeni, hočejo, težava je denar. Mi vodimo projekt samogradnje, da zberemo štirideset ljudi na predstavitev, petnajst jih pa to lahko uresniči. Potem ko so iskali ponudbe tovarniških dobaviteljev, je cena padla pod njihovo realno ceno samo zato, da so uspeli pridobiti tak projekt. Bojim se, da so obnovljivi viri tudi interes dobaviteljev, proizvajalcev po zaslužku, večjem, kot je dovoljen, če sem lahko malo nesramen. Naprave za obnovljive vire so tudi predmet zaslužkarstva. Gospa Lidija Živčič, vi menite, da denar ne predstavlja ene in edine težave. Direktor pomembnega slovenskega podjetja je med drugim rekel: ko govorimo o malih elektrarnah, se zgodi, da potencialni investitor prej umre, preden dobi vsa dovoljenja. Lidija Živčič: V našem društvu so ljudje seznanjeni z obnovljivimi viri energije, težave pa se začno, ko začno zbirati dovoljenja. Ko jih čez nekaj mesecev pokličem, ugotovim, da je volja za vlaganje upadla. Dokler bo ta država zahtevala dvajset dokumentov za to, da se postavi neka fotocelica na strehi, tudi zasebniki ne bodo imeli interesa. Še ekonomski vidiki so, eden so delovna mesta - do določene mere. Dr. Novak, kako bi lahko postali obnovljivi viri energije ekonomični? Peter Novak: Z več uporabe pameti. Nam manjka pameti na najvišjih mestih, saj nekatere stvari, ki smo jih zapisali leta 1977 v knjižici, veljajo v celoti še danes, pa je minilo že 32 let. Kopijo bom dal kolegu Šolincu, ki tega še ni doživel. Hočem povedati: Slovenija ne potrebuje več energije, ampak več pameti, da bi postali obnovljivi viri bolj ekonomični. Prvič, v stavbah smo že zamudili enajst let, ker ni bil sprejet predpis o povečani toplotni zaščiti. Toplotno zaščitene stavbe lahko uporabljajo obnovljive vire, ne samo za toplo vodo, ampak tudi za ogrevanje z uporabo nizkotemperaturnih sistemov, toda vse stavbe, ki jih danes gradijo takoimenovani »investitorji«, gradijo z minimalno zaščito in to predstavlja živo katastrofo. Za sprejetje takega predpisa je potrebnih zgolj pet minut. Pripravil sem ga deset let nazaj, lansko leto smo ga ponovno ponudili, še

Peter Novak: Slovenija bi se morala odločiti, da nameni takso za CO2 za subvencioniranje obnovljivih virov. To je bilo predlagano, sprejeto, Ministrstvo za finance je to onemogočilo. Področje, ki ga danes skoraj nihče ni omenil, je geotermalna energija. Slovenija je izjemno bogata s plitvo in globoko geotermalno energijo. In to je eden naših najbolj pomembnih virov za jutrišnji dan. Naložba je nekoliko večja, toda rentabilnost je visoka. Imeli smo projekt, ki smo ga morali odpovedati, žal, zaradi kapric investitorja in vlade, ki se nista zmenila. Kaj pa je manj atraktivno med vsemi temi viri? Peter Novak: Poznamo težave z malimi hidroelektrarnami. Pri vetrnicah imamo deset, dvajset zanesenjakov, ki preprečujejo vse. Imamo Naturo 2000, za katero bomo predlagali njeno spremembo, ki je zasedla vsa mesta, ki bi se logično še lahko uporabila za postavitev vetrnic v Sloveniji pa jih ne smemo postavljati. Sami sebi delamo škodo. In tretja je izjemno elegantna rešitev, to je biomasa, trenutno pa so cene tiste, ki onemogočajo zelo široko uporabo. Ne gre pozabiti biomase: skoraj tretjino tistega, kar manjka, bi lahko dobili. Toda, dragi tovariši in gospodje, sam sem tedaj, ko smo začeli to uveljavljati, javno rekel - les so znali kuriti stari Slovani, mi moramo iz lesa narediti več. Daljinska ogrevanja so bila narejena po vzoru avstrijskih in pod vplivom avstrijskih konceptov. Če bi pa mi gradili večje naprave, kjer bi najprej dobili elektriko, odpadna toplota pa bi bila uporabljena za ogrevanje, bi danes več ali manj delali vsi rentabilno. Menim, da je treba v Sloveniji narediti dve veliki napravi za uporabo lesne biomase, to je bodoča termoelektrarna v Trbovljah, ljubljanska toplarna in v tistih mestih, kjer imamo velike možnosti za napravo za daljinsko ogrevanje z biomaso, kot je Kočevje, pa mogoče Črnomelj in še kdo. Če imajo ceno megavatne ure vsi naši sosedje po 150 evrov, je mi ne moremo imeti le 90 evrovr. To je stvar enega samega človeka, da se o tem odloča. Za to ne potrebujemo ne znanosti in ne študije. Gotovo je Holding Slovenskih elektrarn zainteresiran, da se na tem področju veliko naredi. Prej ste izrekli zanimiv stavek, da se zavzemate za distribucijo in proizvodnjo. Kaj to pomeni in kakšna je tu politika holdinga? Djordje Žebeljan: Pri obnovljivih virih imamo včasih občutek, da dobavitelji opreme na tem področju neupravičeno služijo. Na holdingu želimo uresničiti rentabilne projekte. Poskusili bomo sanirati daljinsko ogrevanje. Rekli smo država, država, država, pa še enkrat država. Državi moramo povedati, kaj želimo, če ona želi toliko odstotkov tega in tega, točno s številkami. Ključno je, da se ve, kakšne pogoje potrebuje kapital, da stvar steče. Kar pa zadeva dvajsetih papirjev, tudi mi imamo težave z eno elektrarno, ampak spet, če se nekdo fokusira v to, kaj hoče, bo tudi v imenu majhnega človeka za določen denar znal pridobiti tistih dvajset papirjev. Če pa prepustimo, da to dela le ena oseba, bo potrebovala res dvajset let, saj ji to ni služba, ampak hobi. Podjetja so tista, ki se morajo zavedati, kako pripraviti šest metrov papirja. Ključno je, da želijo investitorji speljati stvar do konca. Kot holding vidimo, da je to potrebno.

prof. dr. Peter Novak danes ga nimamo, ker se preveč ukvarjamo z nekaterimi evropskimi zadevami, kot da res ne bi imeli lastne pameti. Drugič, za obnovljive vire, kot so male hidroelektrarne, vetrne in sončne elektrarne, nas nihče ne sili, da tako komplicirano pripravimo vso dokumentacijo, kot smo si jo zamislili. Ni res, da nas Evropa sili v komplicirane postopke. Res je to, da smo si sami zagrenili življenje. Kakšne papirje morate priskrbeti za to, da dobite tisoč evrov pomoči. Vse mogoče zadeve je treba narediti. Nekdo mi je rekel, ne potrebujemo več tistih 14 milijard, ker jih ne bomo mogli razdeliti, saj nas je premalo. Moj odgovor je bil, da bi ga sam razdelil v treh mesecih. Treba je zaupati ljudem, da bodo denar uporabili pravilno in če ga ne bodo, imamo 35 energetskih svetovalcev. Ko smo začeli dajati poudarek obnovljivim virom, je bila Slovenija največji proizvajalec sprejemnikov sončne energije v Jugoslaviji. Na Balkanu smo gradili največje sisteme, potem pa smo zaradi politike cen fosilnih goriv spravili to industrijo na dno in jo skušamo sedaj ponovno usposabljamo. Glede sončnih celic, ki so se razvile v Velenju, vsa čast kolegom, ki so postavili tovarno. Sedaj nas čaka druga faza, to je proizvodnja silicija, in nove tehnologije, ki prihajajo in nam bodo prinašale dobiček. Treba se je dogovoriti s finančnim ministrom, kako bomo stvari v bodoče uravnavali. Ni problem Ministrstvo za gospodarstvo, najmanjši problem je Ministrstvo za okolje in prostor, prvi problem v Sloveniji je Ministrstvo za finance. Ker stvari tam niso dorečene in urejene, so neizvedljive. Vseeno bi vas nekaj prosil: Slovenija bo zdaj morala v skladu z energetskimi usmeritvami EU sprejeti načrt, kar zadeva OVE. Katerim obnovljivim virom bi morali dati z vidika interesantnosti investitorjev in z vidika ekonomičnosti prednost? Kje lahko Slovenija v prihodnjih letih najhitreje dobi določen delež obnovljivih virov? Kateri viri so lahko najbolj atraktivni?

EO-34-junij-June-07

Okrogla miza

41

Kar se ekonomike tiče, v Sloveniji primanjkuje 30 odstotkov električne energije. Nimamo na razpolago veliko novih lokacij. Kaj se da narediti? Nekaj lahko dosežemo samo z učinkovito uporabo obstoječih lokacij ali z iskanjem novih malih lokacij, in to koordinirano, ker če tega ne bo, ne bo optimalnega vpliva. Če govorimo o kapitalu in interesih investitorjev, kdo je lahko v tem času glavni? Franko Nemac: Kapital se vedno dobi. Bom dal primer sončnih elektrarn, ki je v primerjavi z drugimi obnovljivimi viri očitno spodbuden. Cene niso tako slabe. V zadnjih dveh letih imamo pri sončnih elektrarnah stoodstotno rast trga, pri geotermalni energiji tega ni. Očitno so cene za geotermalno energijo preslabe in konkretnih investitorjev ne dajejo. Lahko teoretiziramo, da je to zelo donosen in dober vir energije. Investitorja zanima, ali se mu to res splača ali ne. Za primer sončnih elektrarn se poleg klasičnih investitorjev, ki so se doslej pojavili na elektroenergetskem področju, energetskega podjetja predvsem, pojavil zelo širok krog investitorjev, od zasebnikov, privatnih, trgovskih podjetij, ki na tem področju energetike doslej niso bili prisotni. Če obstajajo ustrezni pogoji, denar ni problem. Peter Novak: Prvič, Slovenija ima 30 odstotkov hidro potenciala neizkoriščenega v megavatih in ni nobene dileme za vlaganja, ki jih mora HSE narediti. Ima dovolj kapitala. Če kupuje staro premogovno elektrarno nekje v Romuniji ali Bolgariji, potem ima tudi kapital za izgradnjo elektrarn na Muri in Savi in še akumulacijo, kjer je potrebna. Djordje Žebeljan: Holding želi izvesti investicije v hidro potencial, toda vedeti moramo, če se holdingu naroči izjemno občutljivo ravnanje z okoljem, nenormalno občutljivo, mi se pa za-

vedamo, da je treba z okoljem ravnati pravilno in z njim gospodariti, se je treba stvari pravilno lotiti. To zahteva svoj čas in tisto, kar pogrešam od uradne politike, je tudi naša širitev v Bolgarijo. Gre za nakup potencialne energetske lokacije za fosilna goriva, ki bodo še aktualna, ker v Sloveniji lokacij ni ali so zelo redka. Pogrešam osebno tri do pet stavkov ključnih temeljev energetske politike. Hinko Šolinc: Žal jih ne bom povedal. Strinjati se moram z večino vsega, kar so kolegi pred mano povedali. Žal tudi s tem, da nimamo temeljev energetske politike na eni ali petih straneh. Dokument, ki obravnava objekte z imeni elektrarn, je že preveč konkreten, premalo strateški in predolg. Ključni temelji, ki jih nimamo, ne bi smeli vsebovati niti besede tolar niti besede evro niti besede kilovatna ura niti kilovat, ampak bi morali biti bolj široki, tako široki, da ne bi bili odvisni od nobene vlade, od nobenega državnega zbora in da bi bil stoodstotni konsenz, da so dobri za naslednjih trideset in več let. Žal jih nimamo. Zakaj ne? Hinko Šolinc: Ker jih ni nihče naredil in sprejel. Djordje Žebeljan: Energetska politika ni del volilne politike. Ni mogoče vsake štiri leta menjati energetske politike. Hinko Šolinc: Dokler je program dela energetskega ministrstva odvisen od koalicijske pogodbe, nismo presegli tega, kar je pravkar rekel kolega Žebeljan. Mogoče bomo te temelje dobili zdaj, ko bomo evropsko energetsko politiko na nek način prenašali v naš upravni red, Kar zadeva papirjev, jih je res preveč. Vetrnih elektrarn sploh ne moremo spraviti v prostor. Sami sebi smo si kot država na glavi, da ne bom kaj grdega rekel. Za malo hidroelektrarno res trajajo postopki več let. Na srečo se da sončne kolektorje postaviti brez papirjev.

Kar zadeva cen subvencij, so res nižje kot v sosednjih državah, nekatere so razmeroma dobre. Tega ne bi komentiral, navsezadnje cene elektrike niso v pristojnosti našega ministrstva. Bi pa povedal dve dejstvi: eno je splošni očitek, ki ga vsi očitamo Nemčiji, da so oni s svojo zelo visoko ceno odkupili električno energijo, kar povzroča to, da proizvajalci opreme ne spustijo cene, ker nemški trg absorbira vse posledice, ki jih v svetu naredimo po tisti visoki ceni in se trg ne more oblikovati. Drugo dejstvo so mi zaupali španski potencialni investitorji za vetrne elektrarne pri nas, ko so rekli: vsaka cena vetrne elektrike je dobra, ker nam, kot tistim, ki elektrarne gradimo, dajo proizvajalci sami različne cene. Ko damo povpraševanje za 80 kilovatov vetrnih elektrarn, točno vedo, zaradi česa to sprašujemo in cena za Nemčijo je več kot dvakrat višja kot cena za Indijo. Oni vračunajo 10 do 12-odstotni donos, vedo, kakšni so stroški gradnje in cene se lahko razlikujejo. Kar zadeva ukrepov, bi jih komentiral na splošno. Pred kratkim smo bili na ekskurziji, ki jo je britansko veleposlaništvo organiziralo v Londonu. Gledali smo tehnologije, ki za nas niso več znanstvena fantastika, vse to poznamo. Gledali smo mehanizme, ki jih imajo Angleži. Tudi mehanizmi niso nobena novost in je edini know how, ki nam ga lahko Angleži dajo. Vse drugo znamo in se zavedamo. Z dr. Novakom se moram tudi strinjati. Celo njegovi prva in druga točka sta prva točka, vse je pamet, z majhnim dodatkom, ki pa nikakor ni zanikanje, fotovoltaika je mogoče bolj pomembna za nas, kot to morda izgleda na prvi pogled. To je odvisno od tega, kako fotovoltaiko razumemo. Dokler jo kupujemo kot Siemens, ni tako pomembna, kot se zdi. Ko pa bo na njej pisalo Ruše, bo postala izredno pomembna tudi za nas, čeprav potencial kratkoročno ni tak, da bi lahko ujeli vso elektriko. Dolgoročno je pa po-

42

Logistika

tencial fotovoltaike tak - samo južno obrnjenih streh in fasad v Sloveniji je dovolj, da proizvedemo nekajkratno količino električne energije, ki jo v Sloveniji kupujemo z upoštevanjem tega, da sije sonce samo tisoč ur na leto. Na vsak način se strinjam z geotermalno energijo. To je edina stvar, kjer se mogoče ne morem strinjati s kolegom Nemcem, da je za to, da nimamo električne energije iz geotermalne energije, kriva cena odkupa. Pri tej energiji se pojavi druga težava: ni samo cena, ampak rizik. Geotermalna elektrarna pomeni, kot če bi imel vetrno elektrarno, kjer bi moral najprej 80 metrov visok stolp postaviti za milijon evrov, potem pa zlesti na vrh in pogledati, če tam slučajno kaj piha. Zaradi tega so potencialni investitorji v težavah, ne samo pri nas - ker je rizik. Investitorji so zainteresirani, cena električne energije je dovolj visoka, če bi nekdo lahko jamčil, tukaj bo stoosemdesetstopinjska voda. Te težave se zavedamo in bomo poskusili z denarjem iz kohezijskega sklada. Če bi bila ena, bi tudi za drugo investitorji ugotovili, da je rizik obvladljivo majhen. Zaenkrat se zdi, da je rizik ena izmed ključnih težav. Evropska unija si ni zadala cilja, da bo konkurenčna na nizkocenovnih velikoserijskih kitajskih izdelkih. Če je to naš cilj, bomo propadli jutri zjutraj. Cilj Evropske unije je, da bo konkurenčna na visokotehnoloških izdelkih in da bodo Kitajci vedno za nami. Potem je skoraj vseeno, koliko energija stane za te izdelke, ker vsebujejo veliko znanja. In ni problem, da delamo aluminij v Talumu. Problem je, v kakšni obliki in po kakšni ceni ta aluminij izvozimo. Izvozimo palice, stebre in pločevino. To je majhen korak naprej od golega ingota. Japonci tudi izvažajo aluminij, pa imajo vse uvoženo: premog, rudo, vse, pa v tujino izvažajo, ampak najcenejši košček aluminija, ki ga izvozijo, je v uri ali v walkmanu neka kljukica. Tisti košček je najcenejši, vsi drugi so dražji. Mi pa to izvozimo v »štangah«. Bojan Voh: Pri nas gledamo dobre primere v Španiji in Nemčiji. Na začetku je treba neko stvar podpreti. Iz tega nastanejo delovna mesta. Fotovoltaika se letno povečuje za 42 odstotkov. To pomeni, da bo enkrat prišlo tudi do konkurenčne cene. Do leta 2010 bo ta sončna energija konkurenčna kateri koli energiji danes. Če bomo igrali na te karte, potem je treba vložiti 10 milijonov evrov. Vemo, kje je tista točka, ki pomeni prelom. Prelom je dvostranski, ena stran cenitev, druga pa zmanjševanje določene podpore. Kaj pa bo MOP spodbujal? Hinko Šolinc: Ko ste se omejili na MOP, ste istočasno povedali dva primera električne energije. Kar se tiče MOP, bo spodbujal tisto, kar je najbolj realno. V najkrajšem času bomo spodbujali tri stvari. Ena je energetska sanacija stavb. Če bi imeli sklad za regionalni razvoj na MOP, bi lahko dajali denar fizičnim osebam. Stavbe so prvo, druga je učinkovita raba električne energije v vseh sektorjih. In tretji so sistemi za lokalno energetsko oskrbo, se pravi daljinski sistemi na lesno biomaso, na geotermalno in sončno energijo. In To so bistvene stvari za začetek. Potem bomo nadaljevali, kolikor bo denarja na razpolago, s spodbujanjem ukrepov pri občanih: biomasa, sončni kolektorji za ogrevanje prostorov ipd.

LOGISTIKA
Evropski ekonomsko-socialni odbor o evropski politiki na področju logistike (raziskovalno mnenje)

EO-34-junij-June-07

Evropska politika na področju logistike
krepitev in izkoriščanje sinergij med varstvom okolja in konkurenčnostjo. To je mogoče doseči z optimizacijo racionalne uporabe vozil in infrastrukture, da se zmanjša nepotreben prevoz. Zato so po mnenju EESO potrebna razvojna prizadevanja, ki lahko izkoristijo znanje vseh akterjev – logističnih podjetij in njihovih sodelavcev, podjetij uporabnic in njihovih zaposlenih ter javnih oblasti in združenj. 1.3 Podlaga takšnih razvojnih prizadevanj bi lahko bil strateški načrt za spodbujanje rasti in konkurenčnosti s pomočjo logistike, ki naj bi ga pripravila Komisija. Načrt mora jasno določati naloge javnih oblasti in gospodarskega sektorja, nanašati se mora na vse načine prevoza ter temeljiti na gospodarskih, prometnopolitičnih, socialnih in okoljskih interesih ter regionalnih dejavnikih. 1.4 Logistika prevoza je delovno intenzivna dejavnost, ki zahteva strokovno in dobro izobraženo osebje ter vodstvo. Načrt mora zato poglobljeno obravnavati temeljne pogoje za šolanje in nadaljnje izobraževanje na področju logistike. Proučiti mora tudi možnosti za spodbujanje raziskav in razvoja na področju infrastrukture. 1.5 V okviru tega bi lahko trgi dela igrali pomembno vlogo pri ohranjanju in razvoju logističnih storitev, ki služijo potrebam konkurenčnosti in industrije. Socialni partnerji lahko s stalnim dialogom pospešujejo postopke in delovanje trga dela na področju logistike. Zagotavljanje stalnih delovnih mest in dobrega počutja na delovnem mestu ter povečanje učinkovitosti bi lahko obravnavali kot skupne cilje. 1.6 Zdi se, da predhodni pristop Komisije k reševanju problemov preobremenjenosti nekaterih prometnih poti v EU, ki temelji na uravnavanju deležev načina prevoza glede na promet iz leta 1998, ni v skladu z današnjim razvojem prevoznega trga. 1.7 Sedaj je glavna naloga doseči usklajenost med načini prevoza, kjer je to možno in kjer se lahko popolnoma izkoristi učinkovitost ter primernost vsakega posameznega načina prevoza, za kar morajo biti izpolnjeni ustrezni tehnični, praktični in gospodarski predpogoji. Izziv za EU je oblikovati skupno politiko, ki bo ustvarila ali razvila te pogoje. Prihodnja politika se bo morala osredotočiti tudi na zagotavljanje varnih, okolju prijaznih in učinkovitih prevoznih sistemov.

Finska ministrica za zunanjo trgovino in razvoj je v pismu z dne 17. novembra 2005, v imenu finskega predsedstva Svetu EU Evropski ekonomsko-socialni odbor v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti zaprosila za pripravo raziskovalnega mnenja o naslednji temi: Evropska politika na področju logistike. Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 11. januarja 2007. Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 433. plenarnem zasedanju 15. in 16. februarja 2007 (seja z dne 15. februarja) z 82 glasovi za, 5 glasovi proti in 10 vzdržanimi glasovi.
1.1 Učinkovit prevozni sistem je temeljni pogoj za ohranjanje in krepitev konkurenčnosti Evrope. Le z visoko učinkovitimi načini prevoza in celovitim sodelovanjem med njimi je mogoče obvladovati kompleksnost prometnih tokov v sodobni družbi. Napredne in celostne logistične rešitve lahko prispevajo k izboljšanju storitev za prevoz tovora in s tem k spodbujanju rasti in povečanju konkurenčnosti Evrope na svetovni ravni. 1.2 Pobuda finskega predsedstva Svetu in sporočilo Komisije11, objavljeno junija letos, kažeta, da je učinkovita logistika lahko sredstvo za
1

1. Priporočila in sklepi

Logistika tovornega prometa v Evropi - ključ do trajnostne mobilnosti, COM(2006) 336 konč. z dne 28. 6. 2006.

EO-34-junij-June-07

Logistika

43

2. Splošni okvir

2.1 Finska je EESO zaprosila za pripravo raziskovalnega mnenja o evropski politiki na področju logistike in navedla vrsto razlogov, zakaj je to področje tako pomembno za evropsko konkurenčnost, ter med drugim opozorila na naslednje: 2.2 Svetovno gospodarstvo se nahaja v prehodnem obdobju. Zadnja faza globalizacije se je začela v devetdesetih letih, ko se je rastoče gospodarstvo Azije odprlo mednarodnemu tržnemu gospodarstvu. To je povzročilo preseljevanje tako na področju industrijske proizvodnje kot tudi pri zagotavljanju storitev. V industrijski proizvodnji in na trgih storitev v Evropi so se pojavile strukturne spremembe, ki pa so posledica širitev EU, gospodarske rasti v sosednjih državah EU in oživitve gospodarstva Rusije. EU se mora hitro in odločno odzvati na te izzive, kot je načrtovano v lizbonski strategiji. 2.3 Ta razvoj vpliva tudi na evropski prevozni sektor. Prvič, prevozne trge vseh držav članic je treba uspešno vključiti v prevozni trg Skupnosti. EESO glede tega priporoča posebno pozornost do tistih držav, ki so še vedno tehnično vključene v prometni sistem nekdanje Sovjetske zveze. Drugič, odpraviti je treba preostale ovire na področju prevoza v EU in učinkovito organizirati prevozne dejavnosti. Tretjič, razviti je treba prometne povezave, da bi lahko popolnoma izkoristili gospodarske možnosti sosednjih držav EU. Ozka grla na skupnih mejah s tretjimi državami kažejo, kako pomembno je prizadevanje, da bi te težave odpravili. V številnih primerih tovorni promet poteka prek meje EU, zaradi česar se je še toliko pomembneje posvečati razvoju tehnologije in ustrezne infrastrukture tako v državah članicah kot v tretjih državah. 2.4 Eden od ciljev lizbonske strategije je razviti Evropo v najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. Sodoben, dobro delujoč in učinkovit prevozni sistem je odločilnega pomena za trajnosten gospodarski razvoj. Povečanje konkurenčnosti podjetij v EU pa zahteva tudi izboljšanje kakovosti, točnosti in učinkovitosti prevoznega sistema. Hkrati pa hitro naraščanje prevoza blaga – zlasti na cestah – povzroča prometno preobremenjenost v mnogih delih Evrope. To pa pomeni dodatne stroške za evropsko industrijo. Takšen nezaželen razvoj ima negativne posledice za naravno življenjsko okolje. 2.5 EU si je začela močno prizadevati za odprtje trgov logističnih storitev in integracijo prometnih omrežij v Evropi. Kljub temu rezultati še vedno niso zadovoljivi in številne ovire preprečujejo nadaljnji napredek. V prometni politiki Skupnosti logistiki ni namenjene dovolj pozornosti, čeprav so logistični stroški za industrijo in trgovino visoki in predstavljajo precejšen delež celotnega prihodka podjetij. Sektor logistike je tudi pomemben delodajalec v Evropi. 2.6 Učinkovita logistika je sredstvo za krepitev in izkoriščanje sinergij med varstvom okolja in konkurenčnostjo. To je mogoče doseči z optimizacijo racionalne uporabe vozil in infrastrukture, da se zmanjša nepotreben prevoz. 2.7 Izboljšana logistika lahko pozitivno vpliva na regionalni razvoj v EU, saj zmanjšuje pomen geografske lege in tako povečuje regionalni gospodarski razvoj in konkurenčnost; logistika prevoza bi lahko igrala pomembno vlogo za trajnostno mobilnost.

3.1 Kot rezultat stikov med Finsko in Evropsko komisijo je bilo junija 2006 objavljeno sporočilo Komisije o logistiki tovornega prometa v Evropi - ključ do trajnostne mobilnosti22. Dokument obravnava temeljne pogoje za tesnejšo povezanost logistike in prometne politike. 3.2 V posvetovalnem dokumentu33, objavljenem marca 2006, je Komisija obravnavala nekatera vprašanja v zvezi s tem sporočilom, ki se nanašajo na prihodnji razvoj na področju logistike in njenega pomena za nemoteno delovanje prevoznega sektorja v EU z odločnim poudarkom na intermodalnosti oz. sodelovanju med različnimi načini prevoza. 3.3 V dokumentu je navedena primerjava BDP in logističnih stroškov (vključno s prevozom) med Evropo (EU-15) in Severno Ameriko, ki kaže, da se je delež BDP, namenjen logistiki, v Evropi v letu 2002 povečal z 12,2 % na 13,3 %. V enakem časovnem obdobju so se logistični stroški v Severni Ameriki znižali z 11 % na 9,9 %. 3.4 Komisija v posvetovalnem dokumentu navaja tudi predhodne ukrepe, ki jih je sprejela. V okviru raziskav in tehnološkega razvoja (RTR) je bilo v zadnjih letih oblikovanih mnogo projektov, ki so po eni strani obravnavali intermodalnost, po drugi pa logistiko. Cilj teh projektov je razviti boljše razumevanje vzajemnih povezav med odločitvami na področju logistike in prevoznimi storitvami44. 3.5 Bela knjiga Komisije iz leta 20015 vsebuje temeljna dejstva o prevoznem sistemu EU ter zamisli in predloge za izboljšanje prometa do leta 2010. V njej so navedeni kvantitativni cilji za različne načine prevoza. Do leta 2010 naj bi tržni deleži različnih načinov prevoza spet dosegli enako vrednost kot leta 1998. Močno je poudarjen pomen intermodalnosti, to je način sodelovanja različnih vrst prevoza, zlasti na daljših progah prevoza tovora v Evropi. Cilj je preusmeriti več tovora na prevoz po železnicah in vodnih poteh. Program Marco-Polo je del tega cilja. Predpogoj za to je najti prilagodljive tehnične in logistične rešitve, ki bodo omogočale celovit koncept »od vrat do vrat«. Bela knjiga navaja, da izgubljeni čas in višji stroški, povezani s pretovarjanjem, ovirajo konkurenčnost. Pri tem ima prednost cestni prevoz tovora, ker najbolj razvejano omrežje cestnega prometa omogoča prevoz tovora skoraj do vsakega kraja. Navedene ugotovitve glede razvitosti cestne infrastrukture se v glavnem nanašajo na EU15. Cestno omrežje v novih državah članicah je slabše razvito in pogosto slabe kakovosti. V teh državah obstajajo velike možnosti za razvoj prevoznega sistema, ki bi ga bilo treba izkoristiti s spodbujanjem naložb v infrastrukturo. 3.6 Sporočilo Komisije6 o vmesnem pregledu bele knjige, ki potrjuje pomen »somodalnosti«, se zdi bolj pragmatično glede ravnovesja med različnimi načini prevoza.

3. Uvod

politiko na področju logistike in trendi v tem sektorju

4.1 Pripravljalna dela, ki jih je Finska predložila Komisiji, obsegajo raziskavo novih razvojev v sektorju logistike in pregled t. i. projekta EuLOG (Euregionales Netzwerk Logistik). Glavni cilj tega projekta je bil pripraviti dokument za razpravo, ki vsebuje obsežen pregled najboljšega globalnega znanja o želenem prihodnjem razvoju evropske prometne logistike ter ukrepov, potrebnih za dosego tega cilja. 4.2 Industrijska proizvodnja bo naraščala predvsem v državah v razvoju: na Kitajskem, v Indiji, Braziliji in Rusiji. Količina tovora za prevoz in dolžina prevoznih poti se bosta povečevali. Nadzor svetovne dobavne verige je zahteven, zato obstaja možnost, da se bo sprejemanje odločitev preselilo v Azijo. Ker konkurenca med gospodarskimi regijami narašča, postaja zmogljivost infrastruktur vedno bolj pomemben dejavnik konkurenčnosti. Naraščanje proizvodnje in potrošnje v Vzhodni Evropi sili k temu, da se del prevoza tovora po cestah preusmeri na druge vrste prevoza, zaradi česar postaja izredno pomemben razvoj intermodalnih centrov za distribucijo tovora na mejah držav članic EU v tej regiji. To bo omogočilo tudi optimizacijo stroškov poslovanja prevoznega sistema EU. Institucije EU morajo spodbujati ta pozitiven razvoj ter v okviru trajnostnega razvoja podpirati okolju prijazne načine prevoza.

Fakulteta za logistiko s predmeti embaliranja
Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru s sedežem v Celju in s stalno dislocirano enoto v Krškem bo v šolskem letu 2007/8 izvajala dva predmeta, ki sta neposredno povezana z embalažno branžo. V okviru študijskega programa Logistika sistemov bodo izvajali predmet Tehnike in tehnologije embaliranja, v študijskem programu Gospodarska in tehniška logistika pa predmet Embaliranje. Nosilec obeh predmetov je dr. Andrej Lisec. Fakulteta se želi tesneje povezati z gospodarstvom in je po besedah dr. Andreja Lisca odprta za sodelovanje tudi na področju raziskav in razvoja.

4. Osredotočenost finskega predsedstva na prihodnjo evropsko
2 3 4 5 6

Logistika tovornega prometa v Evropi - ključ do trajnostne mobilnosti, COM(2006) 336 konč. z dne 28. 6. 2006. Posvetovalni dokument o logistiki za spodbujanje intermodalnega prevoza tovora. Zlasti gre za projekte kot so: SULOGTA, PROTRANS, EUTRALOG, FREIGHTWISE, POLLOCO itd. Bela knjiga o evropski prometni politiki za leto 2010: Čas za odločitev, COM(2001) 370 z dne 12. 9. 2001. Glej opombo 2.

44

Logistika

EO-34-junij-June-07

4.3 Na področju industrijske proizvodnje in storitev je za strukturo dobavne verige odločilnega pomena usmerjenost k strankam. Dobavne verige se med seboj ne razlikujejo le na podlagi različnih značilnosti proizvodov, temveč tudi glede na potrebe in pričakovanja strank. Integracija sistema se nanaša tako na tehnološke kot tudi na organizacijske vidike in temelji na znanju. Razvoj distribucijskih mrež zahteva inovativnost, tako glede proizvodov kot tudi postopkov. V zahodnem svetu bodo storitve naraščale, medtem ko se bo proizvodnja preselila v druge dele mreže. Potrebni so natančni podatki o okoljskih vplivih proizvodov in storitev. To bo povečalo tudi pomen iskanja in sledenja v okviru povečanja učinkovitosti in zmanjšanja odpadkov. Pomen povratne logistike (reverse logistic) bo naraščal, ker bo porabljene proizvode treba nadzorovano reciklirati ali odlagati. 4.4 Informacijski in komunikacijski sistemi omogočajo spremljanje odločilnih informacijskih tokov med načrtovanjem, upravljanjem in izvajanjem logistične verige. IKT omogočajo izboljšanje varnostne ravni in logističnih storitev ob sočasnem znižanju stroškov. Za to so potrebne nove inteligentne tehnologije in standardizirani vmesniki. Zaradi razširjenosti zaznavanja visokih frekvenc obstaja velika možnost za izboljšanje iskanja in sledenja pošiljk. 4.5 Stroškovna učinkovitost je vedno pomembna. Prevozni stroški naraščajo zaradi povečanja stroškov delovne sile in cen nafte ter stroškov zastojev, uporabnin za infrastrukturo in vedno večjih varnostih zahtev. Povratna logistika vpliva na stroškovno učinkovitost. Logistični stroški niso dovolj poznani in zato odločitve temeljijo na nepopolnih informacijah. Izdelati je treba modele za izračunavanje realnih stroškov. Logistični stroški morajo postati del kazalnikov učinkovitosti podjetij. V zvezi s tem bo za izračun dejanskih stroškov logistike ključnega pomena model za izračun stroškov, ki ga je Evropska komisija pripravila v okviru izvajanja direktive o evrovinjeti in ki med drugim upošteva zunanje stroške in stroške uporabe infrastrukture. 4.6 Cilj političnih ukrepov je oblikovati primerno okolje, ki bo spodbujalo konkurenčnost

trgovine in industrije. Pravna ureditev je pomemben del socialnega tržnega gospodarstva Evrope, vendar mora potekati inteligentno ter spodbujati razvoj in konkurenčnost. Usklajevanje politik, predpisov in naložb v infrastrukturo je predpogoj za odstranjevanje ovir pri dokončnem oblikovanju notranjega trga. Čeprav regionalne oblasti igrajo vedno pomembnejšo vlogo pri pravnih predpisih in naložbah na področju prevoza, morajo tudi one upoštevati razvoj svetovnega okolja, v katerem delujejo. 4.7 Oblasti bodo spodbujale naložbe in njihovo uporabo. Z logističnega stališča so upravljanje dobavne verige in novi poslovni modeli najpomembnejša razvojna področja. Dobavne verige je na primer treba naprej razvijati na področju varnosti, iskanja in sledenja ter intermodalnih postopkov. V logistični panogi so potrebne nove sposobnosti, npr. pri sodelovanju in delitvi tveganja.

5. Splošne ugotovitve

5.1 Pojem logistika se pogosto uporablja brez natančno opredeljene vsebine in pomena. Enotne opredelitve pojma ni. Logistika tovora (ali prevozna logistika) se lahko opredeli kot proces načrtovanja, izvajanja, nadzorovanja in usklajevanja učinkovitih in stroškovno učinkovitih dvosmernih tokov surovin, polizdelkov in končnih izdelkov od kraja izvora do kraja uporabe za zadovoljitev potreb strank. Ta opredelitev zajema tudi definicijo pojma, ki ga Komisija uporablja v posvetovalnem dokumentu. 5.2 V uvodu EESO ugotavlja, da finsko predsedstvo navaja številne razloge za podporo dobro delujočega evropskega trga logistike in prepričljivo pojasnjuje, da je logistiki treba dati precej večji pomen v evropski prometni politiki. Odbor se strinja s to oceno in je zato pripravljen v celoti podpreti to pobudo. 5.3 Prenovljena lizbonska strategija je glav-

promocija

promocija

EO-34-junij-June-07

Logistika

45

ni izziv in njena uresničitev je odvisna od gospodarske rasti v Evropi, za kar pa je potrebno povečanje trgovine, nadaljnja racionalizacija in inovacije v gospodarstvu. To je vedno bolj odvisno od mednarodnih vplivov in dejavnikov konkurenčnosti. 5.4 Na skoraj vseh družbenih področjih predstavljata potniški in tovorni promet temeljni pogoj za gospodarske dejavnosti, proizvodnjo in trgovino. Čas in stroškovni dejavniki niso odločilni le za strateške odločitve o lokalizaciji, temveč tudi za posamezne odločitve. Prav tako kot strukturne spremembe v družbi vplivajo na prevozne potrebe, tudi na spremembe vpliva nastajanje – ali odsotnost – novih možnosti prevoza. 5.5 EESO meni, da v vedno bolj globaliziranem gospodarstvu logistika in logistični stroški postajajo vedno bolj pomembni dejavniki za konkurenčnost in racionalizacijo, in hkrati vedno bolj pomembni tudi za varstvo okolja. Zagotavljanje dostopa do trgov, zaposlitve, izobraževanja, storitev itd. s pomočjo povečane

mobilnosti je odvisno od bistvenega merila: obstoja učinkovitega prevoznega sistema. 5.6 EESO se zato strinja s stališčem Komisije, da je prevoz odločilni dejavnik za ohranjanje in povečanje konkurenčnosti Evrope. Le z visoko učinkovitimi načini prevoza in uspešnim sodelovanjem med njimi je mogoče obvladovati kompleksnost prevoznih tokov v sodobni družbi. Napredne in celostne logistične rešitve lahko prispevajo k optimizaciji storitev za prevoz tovora in s tem k spodbujanju rasti in povečanju svetovne konkurenčnosti v Evropi. 5.7 V zvezi s tem je treba spomniti, da je logistika gospodarska dejavnost, ki temelji na podjetjih in povpraševanju potrošnikov, pri čemer mora trg ponuditi ustrezne storitve. To pomeni, da razvoj v tem sektorju v bistvu usmerjajo potrebe potrošnikov po prevozu in njihovo izvajanje. Pri tem lahko za primer navedemo predelovalno industrijo, pri kateri povpraševanje po prevoznih storitvah neprestano raste, da bi zmanjšali skladiščenje tako polizdelkov kot tudi končnih izdelkov. Naraščajoča internetna trgo-

vina in liberaliziran poštni trg v Evropi sta še dve področji, kjer bo potreba po hitrih in točnih prevoznih storitvah in s tem logistike naraščala. Prav tako je treba poudariti, da mora takšen razvoj potekati na trajnosten način, pri čemer je treba določiti posebna pravila za varstvo socialnih in okoljskih zahtev. 5.8 Na odločitev strank glede prevoznih storitev vplivajo številni dejavniki, odvisne pa so seveda od vrste prevoznega blaga. Dragoceno, lomljivo ali lahko pokvarljivo blago se prevaža s tovornjakom ali letalom. Manjvredno blago, težki ali razsuti tovor pa se prevaža po vodnih poteh ali železnici. Časovni vidiki (just in time) ter število zamenjav načinov prevoza so dodatni dejavniki, ki vplivajo na izbiro načina prevoza. 5.9 Ta pristop je zaznamoval tudi sporočilo o vmesnem pregledu bele knjige in ga EESO pozdravlja. EESO namerava obravnavati sporočilo v posebej pripravljenem mnenju, kar pa ga seveda ne odvrača od tega, da že sedaj navede nekaj ugotovitev v zvezi s tem. Posvetovalni dokument, ki je bil pripravljen pred sporočilom, je

promocija

46

Logistika

EO-34-junij-June-07

bil osredotočen izključno na intermodalnost v skladu z zahtevami bele knjige iz leta 2001, da je treba del obsega prevoza preusmeriti iz cest na železnice in vodne poti. 5.10 EESO z zadovoljstvom opaža, da Komisija ne obravnava več intermodalnosti kot cilja samega po sebi, temveč kot sredstvo za usklajevanje različnih načinov prevoza. 5.11 Komisija je v posvetovalnem dokumentu o vmesnem pregledu bele knjige potrdila cilj, da je treba vzpostaviti ravnovesje med načini prevoza, ki je obstajalo leta 1998. V beli knjigi iz leta 2001 je bilo poudarjeno, da mora Evropska unija sprejeti ukrepe proti naraščajočemu neravnovesju med načini prevoza. Vedno večja priljubljenost cestnega in zračnega prometa povzroča naraščajočo preobremenjenost mreže. Hkrati pa pomanjkljiva izraba zmogljivosti železnic in obalne plovbe ovira razvoj drugih možnosti za cestni prevoz tovora. Težave s prometno preobremenjenostjo v nekaterih delih Evropske unije vendarle ne bi smele skriti dejstva, da obrobne regije nimajo ustreznega dostopa do osrednjih trgov. 5.12 Po mnenju Komisije je to sčasoma povzročilo neravnovesje v porazdelitvi prometa, ki vodi v preobremenjenost zlasti najpomembnejših vseevropskih koridorjev in mest. Ena od rešitev tega problema predvideva, da je treba najkasneje do leta 2010 doseči dva glavna cilja: • zagotavljanje nadzorovane konkurence med različnimi načini prevoza; • skupne strategije za različne načine prevoza, da bi dosegli uspeh na področju intermodalnosti. 5.13 EESO je v svojem mnenju o beli knjigi iz leta 20027 kritično ocenil to stališče. Glede prve točke je Odbor poudaril: »Pri problemu prometne preobremenjenosti, osrednji temi bele knjige, je Komisija spregledala, da se to nanaša le na majhen del ozemlja Skupnosti, čeprav je seveda res, da gre pri tem za območja z veliko gostoto prebivalstva (ki je eden od razlogov tega problema). Kot je navedeno že zgoraj, je zato neprimerno oblikovati splošno, enotno prometno politiko za celotno Skupnost; nasprotno pa je za vsako od teh območij potrebna posebna politika.« EESO potrjuje to stališče. 5.14 Zavajajoče je imeti razdelitve tržnih deležev kot kvantitativni cilj za različne načine prevoza. Celotni obseg prevoza blaga v EU preko različnih načinov prevoza ne daje ustreznih informacij o tem, kako na trgu med seboj konkurirajo ceste, železnice, prevozi po morju na kratke razdalje, prevoz po celinskih plovnih poteh in cevovodi. Statistični podatki, ki se trenutno uporabljajo in ki tržne deleže različnih načinov prevoza primerjajo na podlagi obsega prevoza blaga, ne odražajo dejanskih razmer na prevoznem trgu. Treba je spodbujati razvoj naprednejših statističnih metod, ki omogočajo razlikovanje med prevozom na dolgih in kratkih razdaljah. 5.15 Glavna naloga pa je doseči sodelovanje načinov prevoza, kjer je le mogoče, in kjer je mogoče polno izkoristiti učinkovitost in primernost vsakega posameznega načina prevoza. Na splošno to zahteva napredne logistične rešitve. Dolgoročno gledano lahko rezultat teh prizadevanj prinese bistveno razumnejše in
7

okolju prijaznejše izkoriščanje vseh prevoznih zmogljivosti, kar bi lahko na nekaterih cestah razmeroma zmanjšalo ozka grla. Pri tem ne smemo pozabiti na to, da je sodobna in dobro delujoča infrastruktura temeljni predpogoj za uresničitev tega cilja. 5.16 EESO ugotavlja, da je Komisija v svojem sporočilu o vmesnem pregledu bele knjige iz leta 2001, ki je bilo objavljeno med pripravo tega mnenja, sedaj poudarek preusmerila na celostni pristop, v katerem ima vsak način prevoza ustrezno mesto, da bi ustvarili prometno politiko, ki lahko poveča mednarodno konkurenčnost kombiniranega prevoza in ponudi rešitve, ki bi vključevale več načinov prevoza, s katerimi bi odstranili prometne zastoje in pomanjkljivosti v logistični verigi.

6. Pomen učinkovitega trga logistike

6.1 Prevoz je – neodvisno od načinov prevoza – fizično najbolj opazen del logistične verige. Zato je neizbežno, da je pri obravnavanju teme logistika vedno v ospredju. 6.2 Logistika je gonilo oskrbovalne verige industrijskih izdelkov in informacij ter distribucije končnih izdelkov. Cilj te verige dejavnosti je zadovoljiti povpraševanje in pričakovanja strank, pri tem pa ohraniti okoljsko in socialno trajnost. 6.3 Sodelovanje in povezovanje sta ključna pojma za prevozni sektor. Materialno sodelovanje vključuje tudi pretovarjanje, kar podraži prevoz tovora in prinaša tudi tveganja. Da takšno sodelovanje lahko poteka uspešno, mora biti sistem nakladalnih enot enostaven. To je tako tehnično kot tudi organizacijsko vprašanje. 6.4 Za uresničitev sodelovanja so potrebne dejavnosti na več področjih. Potrebno je organizacijsko sodelovanje med različnimi načini prevoza, celostni pristop k razvoju prometnih vozlišč, intermodalnih nakladalnih enot in multimodalnih sistemov. Ta pristop je treba še naprej razvijati za uresničitev učinkovitega, konkurenčnega sistema logistike in trajnosten prevoz.

6.5 Zato je logistika del dejavnosti industrije in trgovine. Razvoj je treba preusmeriti iz dobave, ki temelji na zmogljivosti, k dobavi, ki temelji na naročilih. Proizvode je treba prilagoditi strankam. Visoke zahteve so vezane na kratke roke in pravočasno dobavo ter natančnost in prilagodljivost. Trgovina se vedno bolj globalizira in v dobavno verigo se vključujejo številni podizvajalci. Vrednost blaga v obtoku narašča v enakem razmerju, kot podjetja omejujejo zaloge za zmanjšanje vezanega kapitala. 6.6 Na podlagi tega so potrebne hitre in točne dobave tako med proizvodnim procesom kot tudi pri distribuciji med končne porabnike, in tudi v obratno smer. Potreba po učinkoviti logistiki vedno bolj narašča. Sposobnost optimalnega izkoriščanja in povezovanja dobavnih verig je ključno vprašanje za uspešno vodenje in usmerjanje materialnih tokov in tokov izdelkov. 6.7 Vsi načini prevoza so pomembni in treba je spodbujati njihovo sodelovanje. Za takšne intermodalne prevoze so deloma potrebni novi načini razmišljanja, da se lahko različni načini prevoza optimalno povežejo med seboj. 6.8 Vzpostavitev terminalov, mrež, obdelava elektronskih podatkov ter vzajemno zaupanje ustvarjajo nove možnosti sodelovanja med akterji na prevoznem trgu. 6.9 Vsak način prevoza ima svojo zgodbo. Spremembe v smeri liberalizacije so odvisne od tehničnih, gospodarskih in trgovinskih pogojev. EU je igrala in še vedno igra pomembno vlogo v tem stalnem procesu sprememb. 6.10 Vsa podjetja se zavedajo velikega pomena, ki ga ima učinkovita logistika za proizvodno in prevozno verigo. V mnogih sektorjih na tem področju potekajo intenzivna prizadevanja, ki jih je treba podpirati in spodbujati, da bodo lahko pozitivno vplivala tudi na širši okvir trajnostne mobilnosti. 6.11 Iz vseh teh razlogov Evropski ekonomsko-socialni odbor podpira pobudo finskega predsedstva Svetu, da je na dnevni red treba uvrstiti vprašanja evropske politike na področju logistike.

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o beli knjigi o evropski prometni politiki do leta 2010: čas za odločitev, COM(2001) 370 konč., UL C 241, 7. 10. 2002.

Informacije za izvoznike
Izobraževanje za mednarodno poslovanje - International Trade Management - ITM - sprejemamo prijave
� Vidite izziv pri delu v malem ali srednjem podjetju? � Želite nadgraditi konkretna znanja, ki vam bodo pomagala pri širjenju izvoza in organizaciji izvoznih aktivnosti? � Želite biti del mednarodne mreže podjetnic in podjetnikov ter svetovno priznanih profesorjev, ki bodo z vami delili svoje znanje in izkušnje? � Ste stari do 35 let, imate univerzitetno / visokošolsko izobrazbo in aktivno govorite angleški jezik? Če ste odgovorili pritrdilno, vas Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI), v sodelovanju s Švedskim trgovinskim svetom (Swedish Trade Council), vabi, da se skupaj s predstavniki sorodnih podjetij iz tujine vključite v program izobraževanja za mednarodno poslovanje. Udeleženci pridobite: � edinstveno priložnost udeležbe v mednarodnih seminarjih, ki jih izvajajo mednarodno priznani profesorji, � konkretna znanja o izvoznem poslovanju v okviru seminarjev v Sloveniji, � mednarodno mrežo poznanstev, � individualno svetovanje pri pripravi izvoznega načrta, � mednarodno diplomo.

Seminarji bodo večinoma potekali v septembru in v oktobru, okvirno 15 delovnih dni. Stroške organizacije, predavateljev, najema dvoran in svetovanja krije JAPTI, podjetje krije prevozne stroške in stroške nastanitve v Franciji (okvirno 990 EUR) ter kotizacijo. Prijavni obrazec je dosegljiv na www.izvoznookno.si v rubriki Aktualno. Prijave za udeležbo v programu sprejemamo do torka, 10. julija 2007 na kontaktni naslov: JAPTI - Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije Sektor za internacionalizacijo Dunajska cesta 156 1000 Ljubljana Za več informacij se lahko obrnete na: mag. Sonjo Klemenčič tel: 01 5309 823 fax: 01 8309 885 e-mail: sonja.klemencic@japti.si

Poslovne priložnosti na tujih trgih
Južnokorejsko podjetje išče dobavitelje lesenih škatel različnih dimenzij za shranjevanje nakita, ročnih ur ali daril. Slovaško podjetje išče dobavitelje kartona in folij za produkcijo. Podjetje, ki deluje na področju izdaje knjig in fotografije, želi uvoziti 2.000 kosov kartonastih škatel (poravnanih, ne zlepljenih oziroma spetih): • siv karton, debeline 1,5 mm, • luknjan/rezan, • prazen za potisk. Predmet javnega razpisa v Belgiji je dobava izdelkov za pakiranje iz plastičnih mas. Ponudba mora biti veljavna 180 dni po roku oddaje ponudb. Kriterij za izbiro bo najugodnejša ponudba. Razpisna dokumentacija je proti plačilu 40 EUR dosegljiva na naslovu naročnika do 31.7.2007. Več informacij o razpisu pod številko dokumenta (Doc number) 131940-2007 in na naslovu naročnika. Več informacij: www.izvoznookno.si, rubrika Poslovne priložnosti.

Sejmi v tujini
� Moskva, Rusija - International Packaging Industry Fair – ROSUPAK, 26.06.2007 - 29.06.2007 � Shanghai, Kitajska - International Processing, Packaging and printing Exhibition - ProPak China, 10.07.2007 - 12.07.2007 � Arad, Romunija - Packaging Exhibition - Smart Pack, 06.09.2007 - 09.09.2007 � Kijev, Ukrajina - International Trade Fair for Packaging Technology – UPAKOVKA, 11.09.2007 - 14.09.2007 � Zagreb, Hrvaška - International Packing Exhibition – MODERNPAK, 11.09.2007 - 16.09.2007 � Poznan, Poljska - Fair of Packaging for Food Industry – PAKFOOD, 15.09.2007 - 19.09.2007
promocija

Več informacij: www.izvoznookno.si, rubrika Izvoznikov imenik, Sejmi.

promocija

You're Reading a Free Preview

Download
scribd
/*********** DO NOT ALTER ANYTHING BELOW THIS LINE ! ************/ var s_code=s.t();if(s_code)document.write(s_code)//-->