You are on page 1of 54

POJEM IN VRSTE POLITIČNIH SISTEMOV

Pojem političnih sistemov je širši od pojma države in oblasti. Koncept političnih sistemov je kvalitativno
različen, saj država in oblast dobita s pojmom političnih sistemov neko vlogo.
Politični sistem je odnos med oblastjo in državo na eni in ostalimi sferami na drugi strani. Med njimi
posredujejo parlament, politične stranke, volitve, javno mnenje …
Politični sistem je medsebojno povezan, skladen skup družbenih odnosov, norm in ustanov, ki
oblikujejo javno oblast in njen položaj v družbi.

V okvir političnih sistemov spadajo:


1. vsi organi politične oblasti
2. institucije in odnosi preko katerih družbene skupine in sloji uresničujejo svoj vpliv na oblast (politične
stranke, družbene skupine)
3. način oblikovanja politične oblasti (volitve, imenovanja)
4. razni drugi kanali vplivanja na oblast (mediji, javno mnenje)

Če obstajajo odprti kanali vplivanja, govorimo o DEMOKRATIČNEM političnem sistemu. Če teh


kanalov ni (so zaprti) govorimo o NEDEMOKRATIČNEM političnem sistemu.

Za DEMOKRATIČNE politične sisteme je značilno:


- svobodne volitve
- svobodna politična konkurenca (pluralistični sistemi z opozicijo)
- svoboda tiska, združevanja
- nadzor državne oblasti

Za NEDEMOKRATIČNE politične sisteme je značilno:


- centralizirani
- neomejena in nekontrolirana, totalna oblast
- obstaja monizem, prepoved opozicije
- ni svobode govora, združevanja
- sem spadata:
● AVTOKRACIJA
Pravo nasprotje pojma demokracije. Prisotna je samo na političnem področju. Pomeni, da se
velikemu delu prebivalstva odreka nadzor nad vladarji. Ljudstvo ne more sodelovati pri odločanju.
To je nedemokratična, neliberalna oblika vladavine. Oblike avtokracije so:
- avtokratične monarhije (Saudska Arabija)
- osebne vladavine (afriška družba) – razlika z avtokratično monarhijo je ta, da pri osebni vladavini
ni nasledstva
- dominantna stranka (Egipt, Singapur)
- vladavina verskih voditeljev (Iran)

1
- vojaške diktature (Afrika, Azija)
● TOTALITARIZEM
Posega na vsa področja družbe in ne samo na politično področje. Primer totalitarizma je
nacistična Nemčija, fašistična Italija, komunizem … Značilnosti totalitarizma so:
- obstaja uradna ideologija, ki zajema vse bistvene vidike človekovega obstoja
- obstaja ena množična stranka (hierarhično urejena, na njenem čelu vodja)
- tajna policija (pod strankarskim nadzorom, onemogoča sovražnike družbe)
- vseobsežni nadzor stranke nad množičnimi mediji
- strankarski monopol nad oboroženo silo
- centralizirano upravljanje, nadzor gospodarstva
- obljuba varnosti – ljudje pripravljeni žrtvovati svobodo

LIBERALNO DEMOKRATIČNI SISTEM

Glavne značilnosti liberalno demokratičnega sistema so:


1. stvarna oblast je v rokah izvoljenih uradnikov
2. izvršna oblast je ustavno omejena in odgovorna drugim institucijam (zlasti parlamentu)
3. nesigurnost volilnih rezultatov (možnost opozicijskega glasovanja, sprememba stranke na
oblasti)
4. kulturne, etnične, verske in druge manjšinske skupine (izražajo interese v političnem procesu)
5. izven strank in volitev imajo državljani različne kanale in sredstva za izražanje in
predstavništvo njihovih interesov (civilna družba, različna družbena gibanja)
6. obstajajo alternativni viri informiranja (neodvisni mediji)
7. posamezniki imajo svobodo prepričanja, mnenja, razprave, govora, združevanja,
demonstracij, peticij
8. državljani so enaki pred zakonom (neodvisno sodstvo)
9. vladavina prava varuje državljane pred nasiljem in neupravičenim poseganjem v njihovo
osebno življenje

Politični sistem lahko delimo glede na kriterij delitve oblasti.

DELITEV OBLASTI:
- HORIZONTALNA (zakonodajna, izvršna, sodna) →parlamentarni, predsedniški, skupščinski,
polpredsedniški sistem
- STOPNJE / RAVNI OBLASTI → unitarne, federalne

Ustavno načelo delitve oblasti varuje osebno svobodo posameznika, preprečuje koncentracijo in
monopol oblasti, vzpostavlja nadzor nad oblastjo (preprečuje samovoljo), razporeja državne naloge in
pristojnosti, vzpostavi vzajemno kontrolo in vzdržuje ravnovesje med nosilci oblasti.

2
PARLAMENTARNI SISTEM

1. zakonodajna oblast pripada parlamentu


2. obstaja določena povezanost izvršne in zakonodajne oblasti → ne gre za strogo delitev oblasti
(izvršna oblast odvisna od zaupanja parlamenta)
3. izvršna oblast je deljena – predsednik države in vlada

PREDSEDNIŠKI SISTEM

1. ločitev oblasti najbolj dosledno izpeljana


2. predsednik ima možnost veta na zakonodajne predloge kongresa
3. predsednik je voljen neposredno
4. predsednik države je predsednik vlade

POLPREDSEDNIŠKI SISTEM

1. šef države se voli na splošnih volitvah / neposredno


2. šef države si deli izvršno oblast s predsednikom vlade – imamo dvojno oblast
3. šef države je neodvisen v odnosu do parlamenta, vendar mu ni dopuščeno, da bi vladal sam
ali neposredno
4. direktive šefa države mora sprejeti in uskladiti vlada
5. predsednik vlade / vlada sta neodvisna od šefa države v tisti meri, kot sta odvisna od
parlamenta
6. ta struktura z dvojno oblastjo omogoča različna ravnotežja (KOHABITACIJA – predsednik
države in predsednik vlade sta iz različnih strank)

KONVENTNI ali SKUPŠČINSKI SISTEM

1. gre za enotnost oblasti


2. shod, zborovanje ali narodna skupščina
3. načelo horizontalne organizacije oblasti, v kateri so predstavniški organi hkrati nosilci
zakonodajne in izvršne oblasti
4. sodna je izločena, čeprav je pod močno kontrolo predstavniškega telesa

POLITOLOŠKA DELITEV POLITIČNIH SISTEMOV (po Liphartu)

VEČINSKI KONSENZUALNI
(Velika Britanija) (Švica)

3
Razlike:
- koncentracija izvršne oblasti v večinskem modelu nasproti delitvi izvršne oblasti v
konsenzualnem modelu
- prevlada izvršne oblasti v večinskem modelu nasproti izvršno zakonodajnemu ravnotežju v
konsenzualnem modelu
- dvostrankarski sistem nasproti večstrankarskemu sistemu
- enodimenzionalni strankarski sistem nasproti večdimenzionalnemu strankarskemu sistemu
- večinske volitve nasproti sorazmernemu ali proporcionalnemu predstavništvu (gre za problem
sorazmernosti / nesorazmernosti volilnih rezultatov = razdelitev sedežev v parlamentu glede
na število glasov na volitvah)
- unitarna in centralizirana oblast nasproti federalni ali decentralizirani
- enodomni sistem parlamenta nasproti močnemu dvodomnemu sistemu
- nepisana ustava (ne vsiljuje formalnih omejitev parlamentarne oblasti / je optimalna, večinska)
nasproti pisani ustavi

MODEL POLITIČNIH SISTEMOV (po Davidu EASTONU)

Splošne značilnosti:
1. analiza političnega sistema mora vključevati raziskovanje formalnih odločitev na eni in stvarnih
akcij oz. delovanja na drugi strani
2. analiza političnega sistema pomeni vzporedno raziskovanje procesov oblikovanja in
izvrševanja politik
3. analiza političnega sistema mora zajemati tudi neodločanje in nedelovanje – opustitvena
dejanja

Sestavine:
1. INPUTI (politične zahteve in politična podpora)
2. OUTPUTI (v obliki odločitev in akcij nekega delovanja)
3. OUTPUTI so različni od UČINKOV (OUTCOMES) – učinki so drugačni, kot jih je predvidel
zakonodajalec

FUNKCIJE POLITIČNEGA SISTEMA

SISTEMSKE funkcije niso neposredno vključene v oblikovanje in izvrševanje politik, a so bistvenega


pomena za delovanje političnega sistema, saj določajo ali se bo sistem spremenil, ali se bo ohranil v
obstoječi obliki, kdo bo bolj vpliven pri oblikovanju politik, …Sestavljene so iz politične socializacije
(podružbljanje človeka s stališča oblikovanja politik), političnega rekrutiranja (kadrovanje, selekcija
izbire za vodilne funkcije), politična komunikacija (tok informacij skozi družbo in različne strukture, ki
sestavljajo politični sistem).

4
PROCESNE funkcije so nujne za oblikovanje in izvrševanje politik v vsakem političnem sistemu. Te so
hkrati tudi faze političnega sistema:

1. FAZA: artikulacija interesov


2. FAZA: agregacija interesov (povezovanje ali kombinacija interesov v POLICY alternative)
3. FAZA: avtoritativno oblikovanje politik (izbira ene alternative ali odločitev ali konkretno zakon)
4. FAZA: proces izvrševanja politik (implementacija)

Tretji sklop funkcij so POLICY funkcije. So implementacija političnega procesa. Sprejeti zakoni morajo
biti uresničeni. Zadevajo vsa področja. Sestavljene so iz:
● ekstrakcije (obdavčitev)
● regulacije vedenja (pravila)
● razdelitve ali distribucije

Uprava (vlada) zajema policy funkcije. Ostale funkcije pa zajema parlament.

SISTEM LIBERALNE DEMOKRACIJE

Liberalizem in demokracija sta nasprotni načeli.


Meščanska družba, ki se razvija v smeri civilne družbe, je značilna po pluralizmu in individualizmu (to
partikularistično stran zastopa liberalizem). Liberalizem je posameznik.
Demokracija predstavlja nasproti pluralističnemu načelu liberalizma obliko politične homogenizacije ali
poenotenja tega pluralizma.
Liberalci zastopajo vladavino manjšine.
Demokrati zastopajo stališča ljudske večine.
Liberalci zastopajo individualne svoboščine.
Demokrati zastopajo formalno načelo občega skupnega dobrega.
Stvar demokratične politične kulture je, da simbioza dveh nasprotnih načel ne razpade. Če simbioza
(liberalizem + demokracija) razpade, se odpira prostor drugačnim, zlasti totalitarnim oblikam
vladavine.
Centralna institucija liberalne demokracije je parlament.
Vzdrževanje ravnotežja med liberalizmom in demokracijo je možno samo proceduralno. Vzdrževanje
poteka ponavadi v obliki PERMANENTNEGA KRŠENJA USTAVE (tako opozicija kot pozicija –
pozicija prekoračuje svoja ustavna pooblastila na podlagi svoje večinske pravice, da interpretira
ustavo in jo praktično spreminja; opozicija pa poizkuša z različnimi oblikami izven parlamentarnega
povezovanja z volivci). Ravnotežje vzpostavlja ustavno sodišče. Delovanje pozicije in opozicije torej ni
mogoče popolnoma ustavno omejiti. Bistvo liberalno demokratične ustavne vladavine je nadzorovano
proceduralno kršenje ustave.

5
DEMOKRACIJA, DEMOKRATIZACIJA

Demokracija je institucionalna ureditev za sprejemanje političnih odločitev, kjer posamezniki pridobijo


moč za odločanje na podlagi tekmovalnega boja za ljudske glasove (Joseph Schumpeter).
Lipset – demokracija je politični sistem, ki ponuja urejene ustavne možnosti za spremembo oz.
menjavo vladajočih uradnikov in kot socialni mehanizem, ki dovoljuje največjemu številu prebivalstva
vplivati na glavne odločitve in sicer z izbiro med tekmeci za glavne politične položaje.
Te opredelitve so normativistične. Razmerje med idealno in realno demokracijo nam razloži Liphart
(poliarhija).
Pojem poliarhija pomeni mnogovladje razpršenih družbenih oblasti, ki temelji na participaciji
državljanov, enakosti glasov, legitimnosti večinske volje…
Ima 3 komponente:
- demokratična (enakost med ljudmi)
- liberalna (pravice posameznika)
- republikanska (državljanske vrline in javno dobro)
Če se te oblike izrodijo, dobimo pri demokraciji TIRANIJO VEČINE, liberalna se spremeni v
PLUTOKRACIJO, republikanska v PATERNALIZEM ELIT.

Antična demokracija = ekskluzivna, šibko institucionalizirana, neposredna / neomejena oblast.


Moderna demokracija = posredna / predstavniška, inkluzivnost, visoko institucionalizirana, omejena
oblast.

NAČELA DEMOKRACIJE
- red - pravičnost
- avtoriteta - zakon
- pravice - predstavništvo
- svoboda - enakost

INSTITUCIJE DEMOKRACIJE
- ljudska suverenost - privolitev vladanih
- omejitev oblasti - ustavno sodna presoja
- izvršilna odgovornost - zakonodajni nadzor
- splošna volilna pravica - strankarsko tekmovanje
- volilni sistem - informirana javnost
- svobodni tisk - svoboda združevanja

Demokracija ima 2 vidika:


1. FORMALNI (v postopkih in procedurah)
- inkluzivno državljanstvo
- vladavina prava

6
- ločitev oblasti
- izvoljeni nosilci oblasti
- svobodne in pravične volitve
- svoboda izražanja in alternativni viri informacij
- asociacijska avtonomija
- civilni nadzor nad vojsko

2. SUBSTANTIVNI
- ustavnost in zakonitost
- človekove in manjšinske pravice
- politične stranke
- mediji
- centralna uprava
- lokalna uprava
- civilna družba

Demokratizacija je proces razširjanja ali izvajanja demokracije. Poteka po 2 različnih - formalni in


substantivni – poteh. Iz formalnega vidika gre predvsem za izbiro ustavnih oblik ali praks. Pri
substantivni gre za manj očitno rast demokratičnih skupnosti – npr. z večjo vključenostjo oz. širšo
participacijo ljudi.
Demokratizacija je lahko bolj ali manj intenzivna, kar je odvisno zlasti od kvalitete predhodnih
demokratičnih izkušenj. Ponavadi ima 4 faze:
1. uvodna (izgradnja nacionalne enotnosti)
2. pripravljalna (oblikovanje tekmovalnih političnih alternativ)
3. odločitvena (nastaja ustava)
4. privajalna (prehajanje demokracije v navado, običaj → gre za konsolidacijo – utrjevanje –
demokratičnih oblik vladanja → gre za ponotranjanje demokratičnih vrednot in pravil igre →
daljša od prvih treh)

LINZ – konsolidiran je tisti politični sistem, v katerem noben večji politični akter ne proučuje možnosti
za alternativni, nedemokratični proces prevzema oblasti.

Za politično stabilnost je potrebna poleg konsolidacije še inkluzivnost (sposobnost vključevanja ljudi v


procese odločanja) in učinkovitost.

Konsolidacija se kaže v sposobnosti novega demokratičnega sistema, da razrešuje konflikte skozi


legalne institucije (v okviru parlamenta).

Inkluzivnost je povezana z odzivnostjo, odprtostjo za pobude ljudi, mobilizacijo za soglasje,


legitimnostjo (upravičenost oblasti).

7
Učinkovitost se nanaša na sposobnost in zmogljivost političnega sistema za reševanje problemov oz.
za sprejemanje odločitev in njihovo uresničevanje. Predpostavka za politično učinkovitost je izdelana
procedura in zaokrožen pravni sistem.

Obstoj pravne države je eden bistvenih elementov stabilne demokracije.

USTAVA

POJEM USTAVE

Ustava izhaja iz latinske besede CONSTITUTIO. Konstitucije so bile v rimskem pravu enostranski
ukazi cesarjev imenovani EDIKTI, s katerimi so se urejala vprašanja državne organizacije in njenega
delovanja. V antični Grčiji s tem izrazom niso označevali pravnih aktov, ampak politično ureditev
konkretnega polisa. V fevdalizmu je pojmovanje ustave prevzela katoliška cerkev in z njim označevala
sistem cerkvene organizacije. Absolutna monarhija jo uporablja za označevanje absolutnega načina
vladanja. Drugi trdijo, da je pojem ustave nastal v 18. st. v političnem boju za omejevanje absolutne
oblasti monarha. S širjenjem državljanskih pravic se je razvila ideja konstitucionalizma, ki označuje
poseben pravni akt v pisani obliki – to je ustava, ki naj ureja organizacijo državne oblasti in človekove
pravice. S tem je prišlo do institucionalizacije in demokratizacije oblasti.

Razlaga ustave je možna iz različnih vidikov:


- pravni
- politični
- filozofski
- sociološki
- pravno – politični

S FORMALNEGA vidika je najvišji pravni akt, ki ureja vprašanja državljanskih pravic in načela
organizacije državnih organov in njihovih pristojnosti. Vsi drugi pravni akti morajo biti v skladu z
ustavo.

SOCIOLOŠKO pojmovanje ustave → ustava ni samo pravni dokument, ampak je tudi odraz stvarnih
odnosov in okoliščin oz. razmerja družbenih sil v neki državi. Prvi, ki je uveljavil sociološko pojmovanje
je bil LASSELE.

FILOZOFSKI pojem ustave je širša dimenzija. Ustava je osnovni red stvari v družbi – Aristotel. Hegel
– ustava je izraz najvišje, vrhovne biti.

POLITIČNI pojem → ustava je zbir pravil s katerimi se omejuje državna oblast in njene pravice
poseganja v svobodne sfere družbe in sfero političnih pravic državljanov.

8
S PRAVNEGA vidika razlikujemo ustavo v MATERIALNEM in FORMALNEM pomenu.
Ustava v materialnem smislu → pojem ustave je določen glede na vsebino norm, ne glede na njihovo
pravno obliko. Vsaka država ima zbir temeljnih pravil, ki urejajo državno in družbeno ureditev. Ta
pravila so lahko v enovitem pisanem pravnem aktu ali v več različnih pravnih aktih in lahko so pisana
ali nepisana.
Ustava v formalnem smislu → povezana z nastajanjem meščanske države in prvimi sodobnimi
pisanimi ustavami s konca 18. st. Tvorci sodne ustavnosti so zahtevali, da morajo biti družbeni odnosi
urejeni v posebnem aktu, ki je sprejet po posebnem postopku in slovesno razglašen kot temeljni zakon
države. Posebnost ustave v formalnem pomenu je njena oblika v kateri se izraža vsebina ustave in v
čemer se razlikuje od zakonov in drugih splošnih aktov. Temeljne značilnosti ustave v formalnem
smislu so:
- pisna oblika ustave (preglednost, dostopnost)
- kodifikacija (enovit pisani akt)
- največja pravna veljava ustavnih norm – hierarhično najvišji pravni akt

Temeljne lastnosti ustave so:


- ustava je najvišji splošni pravni akt, hkrati pa vsebuje elemente ideološko političnega in
programsko deklarativnega akta
- ustava je pravni in politični akt – v tem se razlikuje od drugih pravnih aktov
- ustava je splošen pravni akt, ki se od drugih splošnih aktov razlikuje po naravi pravnih norm
- ustavne norme so abstraktne, izhodiščne in splošne
- ustavne norme določajo temelje državne in družbene ureditve in poseben postopek za
sprejem in spremembo ustave
- ustava je temeljni izvor najvišjih državnih organov, ki jim predpisuje njihove pristojnosti
- ustava je edini splošni pravni akt, ki samemu sebi določa svojo pravno moč

RAZVRŠČANJE (VRSTE) USTAV

• PISANE
• NEPISANE – ustava v materialnem pomenu (ustavni običaji)
Nepisano ustavo imajo v Angliji, kar ne pomeni, da nimajo ustavnosti. Angleška ustavnost ima
heterogeno strukturo in zajema več različnih elementov – zlasti 2 skupini:
- ustavna pravila
- ustavne konvencije
Ustavna pravila se uporabljajo pred sodiščem, ustavne konvencije so izven sodne pristojnosti.
Ustavna pravila tvorijo elementi:
1. posamezni zgodovinski dokumenti (Magna charta libertatum, Bill of rights,…)
2. zakoni parlamenta (zakon o nasledstvu prestola,…)
3. sodne odločitve (keys law), s katerimi se določa smisel in meje zakonov sprejetih v ustavno
pravni materiji

9
4. načela in pravila splošnega prava (nastala na podlagi običajev, so določena s strani sodišča,
nikoli niso bila predmet zakonske podlage)
Ustavne konvencije pa obsegajo navade, tradicijo, običaje in prakso ter regulirajo velik del vsakdanjih
aktivnosti najvišjih organov oblasti. Niso pisane, se pa spoštujejo.

• KODIFICIRANE
• NEKODIFICIRANE
Kodificirana je enovita ustava (iz enega samega pisanega akta). Imenuje se lahko ustava, temeljni
zakon,…Nekodificirane so tiste, v katerih so ta pravila v več aktih.

• TOGE (posebni pogoji)


• GIBKE (kot običajni zakon)
Kriterij je postopek sprejemanja in spreminjanja ustave.

ZGODOVINSKA RAZVRSTITEV USTAV

• OKTROIRANA ali VSILJENA (1931 jo vsili jugoslovanski kralj Aleksander) → enostranski akt, ki ga
sprejem monarh na prehodu iz absolutne v ustavno vladavino
• USTAVNI PAKTI → so rezultati sodelovanja predstavniškega telesa in monarha. Sprejme jih
predstavniško telo, uveljavitev pa je vezana na podpis monarha – npr. Vidovdanska ustava.
• LJUDSKE USTAVE → samostojno jih sprejema predstavniško telo ali ljudstvo neposredno na
referendumu – republikanska oblika vladavine.

NOVEJŠE RAZVRSTITVE USTAV

Razvrščanje je glede na skladnost ustavnih norm s politično realnostjo.


1. NORMATIVNE - uresničujejo se v praksi
2. NOMINALNE (NAVIDEZNE, DEKLARATIVNE) – formalno zavezujejo, v praksi se ne
uporabljajo
3. SEMANTIČNE – v praksi se uresničujejo, a preprečujejo potrebne spremembe politične
oblasti

RAZVOJ USTAVNOSTI

- VELIKA LISTINA SVOBOŠČIN (1215) – začetek


- PETICIJA PRAVIC (1628) – Anglija
- INSTRUMENT OF GOVERNMENT (1635) – prva prava ustava, v praksi se ni uporabljala
- HABEAS CORPUS ACT (1679) – uveljavitev temeljev demokratične ureditve, določa pravice
državljanov in njihovo varstvo v kazenskem postopku
- BILL OF RIGHTS (1689) – utrdi položaj parlamenta

10
- v 18. stoletju se pojavi težnja po pisani ustavi – ameriške kolonije, ki oblikujejo konfederacijo
(zveza članic – vsaka sprejme ustavo, npr. VIRGINIJSKA USTAVA)
- ustava federacije – prva prava ustava v sodobnem pomenu – AMERIŠKA
- FRANCIJA – ustavnost razvija v skladu z revolucijo – DEKLARACIJA O PRAVICAH
ČLOVEKA IN DRŽAVLJANA (1789) – prva ustava v Franciji leta 1791
- EVROPA po letu 1830 – BELGIJSKA USTAVA (1831) – vzor številnih evropskih ustav
- ŠVICA – federalna ustava (1848)
- 1875 – FRANCIJA – ustava TRETJE REPUBLIKE – model republikanskih ustav
- Po 1. svetovni vojni – SOCIALISTIČNA USTAVNOST (Sovjetska zveza)
- 1936 – STALINSKA USTAVA (formalno popolnoma demokratična, manjka zagotovilo za njeno
spoštovanje)
- NEMČIJA – po 1. svetovni vojni – socialno, demokratska ustava 8ekonomske, socialne
pravice) – WEIMARSKA ustava
- Po 2. svetovni vojni – socialistična ustavnost
- ITALIJA po 2. svetovni vojni – pravica do dela
- ………

SLOVENSKA USTAVA

Ustava je izhodiščni in temeljni pravni akt. Izhodiščni zato, ker določa kdo je zakonodajni organ, s
čimer določa pravni red. Temeljni zato, ker ureja družbene zadeve, ki imajo ustavni pomen. Sprejeli
smo jo leta 1991 (23.12..1991 – božična ustava). Je moderna ustava, osredotočena na klasično
vsebino ustav – to je pravice državljanov in organizacija oblasti. Radikalno se razlikuje od prejšnjih
socialističnih ustav. Nova slovenska ustava je klasična realistična ustava, ki skoraj nima programskih
določil. Nekatere programske določbe so prisotne v poglavju o Temeljnih gospodarskih in socialnih
razmerjih.

STRUKTURA SLOVENSKE USTAVE

- PREAMBULA
- TRIJE PROBLEMSKI SKLOPI

PREAMBULA
Uvod v ustavo. Ni del ustavnega besedila v ožjem smislu ter pravno ne obvezuje. Je opis dejstev. Je
deklarativne narave in predstavlja izhodišče ustave. Zavezujoča je bolj kot sama ustava in zavezuje
dejansko. Dejstva iz preambule:
- vzpostavljanje vseh temeljnih elementov slovenske države
- pravica do samoodločbe
- večstoletni slovenski boj za nacionalno osamosvojitev
- zagotovitev varstva temeljnih pravic in svoboščin

11
TRIJE PROBLEMSKI SKLOPI
1. TEMELJNE DOLOČBE – določajo obliko slovenske države. Slovenija je opredeljena kot
republika (oblika vladavine), s parlamentarnim sistemom (oblika državne oblasti),
demokratična država, v kateri ima oblast ljudstvo (oblika političnega sistema), ozemeljsko
enotna in nedeljiva država (unitarna oblika državne ureditve), pravna in socialna država
(pravna kakovost države).
2. KATALOG KLASIČNIH TEMELJNIH PRAVIC IN SVOBOŠČIN – v celoti ustreza
mednarodnim standardom. Na nekaterih mestih preobsežen.
3. DRŽAVNA UREDITEV – pravila o organizaciji osrednjih državnih organov (pristojnosti,
razmerja). Pri več osrednjih državnih organih je slovenska ustava preskopa (zlasti
pristojnosti).

Ustava je izhodiščni pravni akt, ni pa tudi temeljni pravni akt, ker prepušča nekatere vsebinske zadeve
zakonodajni ureditvi. Nova slovenska ustava uveljavlja poseben pravno institucionalni mehanizem, ki
omogoča, da se temeljne pravice človeka lahko udejanjijo. V ta mehanizem spadajo: politični
pluralizem, delitev oblasti, mehanizem pravne države (vladavina prava, neodvisnost sodnikov, pravno
varstvo temeljnih pravic).

POLITIČNE DOKTRINE V SLOVENSKI USTAVI

Največji sklop so liberalno demokratični vidiki. Prisotni so tudi elementi pluralizma, socializma (nekateri
elementi prejšnjih ustav) in korporativizma.

ELEMENTI LIBERALIZMA:
Liberalizem gradi politični sistem na posamezniku kot občanu (pripadniku civilne družbe),
posamezniku kot državljanu (pripadniku države). Ta dvojnost je značilnost liberalne demokracije. V
središču je posameznik in njegova svoboda. Največja zasluga liberalizma je koncipiranje pravic in
svoboščin človeka in državljana. Med temi je posebej pomembna pravica do zasebne lastnine,
dedovanja,…To predstavlja temelj ekonomskega in političnega liberalizma. Liberalne poteze
slovenske ustave so:
1. svoboda posameznika
2. uveljavitev načela delitve oblasti (pri nas zamenjana z delitvijo funkcij – izvršni, zakonodajni in
sodni organi). Razliko med ločitvijo oblasti in delitvijo funkcij spoznamo po obstoju / neobstoju
samostojne legitimacijske baze (volitve) posamezne veje oblasti. Če imajo posamezne veje
skupno legitimacijsko bazo, potem gre lahko samo za delitev funkcij. Če imajo med seboj
neodvisne in hierarhične legitimacijske baze, gre za ločitev oblasti oz. strogo delitev. V ustavi
RS imata zakonodajna oblast in del izvršne oblasti (predsednik države) lastno legitimacijsko
bazo. Del izvršne oblasti (vlada) pa je nima. Vlada je izpeljana iz zakonodajne oblasti, zato ne
more biti samostojna veja oblasti. Po drugi strani obstaja omejitev izvršne oblasti (predsednika
republike), kajti po ustavi so obvezni strankarski dogovori glede odločitve o predlogu za

12
mandatarja vlade. Zakonodajna oblast svoje izvršilne funkcije delegira na vlado in operativni
del izvršne oblasti je po drugi strani povezan z zakonodajno oblastjo. Pri predlaganju sodnikov
je predsednik samostojen in ni zavezan k pogovorom strank / poslanskih skupin. Prav tako
državni zbor voli sodnike samostojno. Za ustavne sodnike je oblikovana posebna
legitimacijska baza, ki jo tvori soglasje zakonodajne oblasti in predsednika republike.
Samostojnost sodne veje je zagotovljena z 9-letnim mandatom in nemožnostjo odpoklica.
Ustavno sodišče lahko razveljavi zakone po lastni presoji. Ustava ne vpeljuje stroge delitve
oblasti, kot jo obljublja v 3. členu in ne vzpostavlja čistega parlamentarnega sistema (to se vidi
v neposrednih volitvah predsednika republike). Predsednik republike lahko razpusti državni
zbor + sodna oblast lahko razveljavi zakone po lastni presoji → odstopanja od čistega
parlamentarnega sistema.
3. gospodarska pobuda je svobodna in prepovedana je nelojalna konkurenca.
4. ločitev cerkve od države (država in verske skupine so ločene)

ELEMENTI DEMOKRATIČNOSTI:
Demokratičnost je zabeležena z dvomljivostjo: ''V Sloveniji ima oblast v rokah ljudstvo. Izvršujejo jo
neposredno z volitvami.'' Demokratično načelo je izpeljano tudi v poglavju o državnih organih →
poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila (jih ni mogoče
odpoklicati – reprezentativni / predstavniški mandat).

ELEMENTI SOCIALIZMA:
Npr. opredelitev Slovenije kot socialne države, varnost dela in možnost zaposlovanja, delavsko
soodločanje, sindikalna svoboda, pravica do stavke, pravica do stanovanja, pravice invalidov, na
nekaterih področjih samouprava,…

ELEMENTI PLURALIZMA:
So bolj prikriti. Najdemo jih v členu, ki opredeljuje pravico do zbiranja in združevanja. Najdemo jih v
zadnji alineji, kjer nastopajo kot ustavna kategorija tudi politične stranke (v negativnem smislu).
Posredno omenjene politične stranke – predsednik republike po posvetovanju z vodji poslanskih
skupin (nadomestek pojma političnih strank), predloži državnemu zboru kandidata za predsednika
vlade.

ELEMENTI KORPORATIVIZMA:
Korporativizem najbolj pači liberalno demokratično načelo in je v nasprotju z njim. Korporativizem je
lahko dopolnilo ali pa pači politični sistem. Državni svet je korporativistični organ. Državni svet
sestavljajo nosilci socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov → predstavniki delodajalcev,
delojemalcev, kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev, predstavniki negospodarskih dejavnosti,
predstavniki lokalnih interesov. Državni svet se voli posredno. Ima funkcionalno predstavništvo.
Vprašljiva je njegova legitimnost. Ima posvetovalno naravo, možnost zakonodajne pobude, negativno
zakonodajno moč – suspenzivni / odložilni veto (oviranje sprejemanja zakonov).

13
USTAVNO REVIZIJSKI POSTOPEK

Ustava bi morala biti čimbolj trajna. Ustavne ureditve se spreminjajo na 2 načina:


1. sprejme se nova ustava → potrebno kadar pride do radikalne spremembe ustavne ureditve.
Lahko pa tudi brez tega, če je razvoj družbe tako hiter, da prinaša toliko sprememb, da stara
ureditev ne ustreza več. Novo ustavo sprejema zakonodajno telo, ponekod pa posebna
ustavodajna skupščina.
2. dotedanja ustava se ustrezno spremeni → način spreminjanja je različen, največkrat se
spreminja tako, da se vanjo vnašajo spremembe in dopolnitve (zlasti velja za evropske
ustave). Ameriška in naša prejšnja ustava se spreminja / dopolnjuje z ustavnimi amandmaji.
Postopek za spremembo se imenuje ustavno revizijski postopek. Postopki se med seboj
razlikujejo. Prevladuje ureditev, ki zahteva za spremembo zahtevnejšo proceduro kot za
navadne zakone (zahtevnejša večina za odločitev o spremembi). Naša ustava predvideva
poseben postopek in poteka v 2 fazah:
1. FAZA: predlog za začetek postopka. Lahko ga da 20 poslancev državnega zbora, vlada ali
najmanj 30.000 volivcev. Te pravice nima državni svet in predsednik republike. O predlogu
odloči državni zbor z 2/3 večino glasov navzočih poslancev.
2. FAZA: tu se odloča o sami spremembi ustave. Spremembo sprejme državni zbor z 2/3
večino glasov vseh poslancev. Po slovenski ustavi je določena tudi možnost ljudstva, da
sodeluje – državni zbor mora predložiti predlagano spremembo ustave v sprejem volivcem na
referendumu, če to zahteva najmanj 30 poslancev. Ni predviden ustavno revizijski referendum
na zahtevo volivcev. Za odločitev na ustavodajnem referendumu so predpisani strožji pogoji
kot pri zakonodajnem referendumu – odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje večina volivcev, ki
so glasovali, pri čemer se mora glasovanja udeležiti večina volivcev.

Spremembe naše sedanje ustave:


● 68. člen (kot pogoj za vstop v EU) – pridobitev lastninske pravice na nepremičninah (leta 1997)
● 80. člen – sprememba volilnega sistema, sprejet ustavni zakon o volitvah, uveljavimo Dropov
količnik (leta 2000)
● 3a. člen (Evropski člen) – vstop v EU, odpoved o delu suverenih pravic (leta 2003)
● 14. člen – enakost človekovih pravic, ne glede na invalidnost
● 43. člen – določa enakopravnost moških in žensk pri kandidiranju na volitvah
● 50. člen – državljani imajo pravico do pokojnine

USTAVNOST IN ZAKONITOST

To sta načeli, ki sodita med temelje vsake sodobne demokratične države. Obe načeli izhajata iz
načela pravne države.
Ustavnost in pravna država sta vezani na pojav prvih modernih ustav in na konstituiranje meščanske
države. Pravna država je bila ideal mlade buržoazije v boju proti fevdalni ureditvi, kjer je obstajala

14
samovolja monarha in fevdalcev – to se vidi v združitvi tožnika in sodnika v eni osebi. Pravica ni bila
odvisna od zakona, ampak od dobre volje fevdalnega gospoda.
Ti dve načeli sta postali sestavni del boja za pravno državo. Zahteva po pravni državi se je najbolj
usmerila k javni oblasti. Tu je imela 2 vidika:
- po eni strani je šlo za zagotavljanje osebne svobode posameznika, v katero se država ne sme
vmešavati. Pravice tu so ali negativne ali obrambne.
- po drugi strani pa gre za vzpostavljanje institucionalnih mehanizmov za preprečevanje zlorabe
oblasti, za njeno omejevanje (delitev oblasti, nadzor)
Pojem pravne države se razvija postopoma. Najprej gre za konstitucionalizem, ki naj bi omejil
absolutno oblast monarha – ustavna monarhija. Gre tudi za prevlado prava in položaj neodvisnega
sodstva. V konstitucionalizmu so dobile svoje mesto tudi človekove pravice. Konstitucionalizem je
pretežno politični in doktrinarni pojem. Ustavnost je pravni in funkcionalni pojem. Ustavnost je pravno
formalni izraz konstitucionalizma. Načeli ustavnosti in zakonitosti se dopolnjujeta, pri čemer je načelo
ustavnosti primarno načelo. Načelo ustavnosti se uveljavlja skozi različne oblike in običajno ločimo 2
vidika ustavnosti:
1. načelo prevlade ustave
2. načelo funkcionalne ustavnosti → funkcionalna ustavnost pomeni, da morajo biti vse funkcije
organov državne oblasti utemeljene na ustavi in se morajo izvrševati v okviru ustave. Na
funkcionalno ustavnost se veže tudi načelo odgovornosti vseh nosilcev javnih funkcij, organov,
posameznikov
Načelo zakonitosti im 2 vidika:
1. supremacija zakona (hierarhija pravnih aktov)
2. funkcionalna zakonitost → pomeni, da so funkcije državnih organov ali organov z javnimi
pooblastili utemeljene v zakonu in se jih uresničuje v okviru zakona.
Temu se pridružuje:
3. načelo zakonitosti posamičnih aktov (odločb) in dejanj državnih organov
4. ustava določa, da morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošnimi načeli
mednarodnega prava in mednarodnih zakonov, ki zavezujejo Slovenijo
5. zakon in vsak drug predpis se mora objaviti, preden začne veljati. Namen objave je, da se
ljudje seznanijo z njim in da se lahko po njem ravnajo. Ti predpisi so objavljeni v Uradnem
listu, predpisi lokalnih skupnosti pa v uradnih glasilih, ki jih same določijo. Predsednik države
je obvezan podpisati zakon. Za seznanitev s predpisom je potreben določen čas in to se
imenuje UVELJAVITVENI ROK – praviloma 15 dnevni
6. prepoved povratne veljave pravnik aktov – prepoved retroaktivnosti (veljave za nazaj)

USTAVNO SODIŠČE

S pojmom ustavno sodstvo razumemo sodno kontrolo ustavnosti zakonov skupaj z organi, ki to
izvajajo. Pri tem se odloča ali je pravna norma v skladu z ustavo ali ne. Ustavno sodstvo je
organizirano različno, ponekod opravljajo ustavno-sodno kontrolo običajna sodišča (ZDA – vrhovno

15
sodišče), drugod pa so v ta namen organizirana posebna ustavna sodišča. Kontrola ustavnosti je
glede na čas in glede na posledice lahko PREDHODNA ali pa REPRESIVNA (NAKNADNA).
PREDHODNA kontrola je ocena ustavnosti pred njeno proglasitvijo – še v postopku sprejemanja
predpisa – postopek se prekine.
REPRESIVNA kontrola se opravlja samo v odnosu do veljavnih norm – do predpisov, ki so že sprejeti,
proglašeni in objavljeni.
Če se ugotovi, da je zakon v nasprotju z ustavo, se razveljavi ali odpravi. Razveljavitev velja od
sprejema odločitve ustavnega sodišča, odprava pa velja tudi za nazaj od časa sprejema norme.
Kontrola ustavnosti je lahko ali KONKRETNA ali ABSTRAKTNA.
KONKRETNA → tista, ki je vezana na reševanje konkretnega spora. Glavno vprašanje ni ustavnost
norme, ampak rešitev konkretnega spora. Ta kontrola je prisotna v ureditvah, kjer so zanjo pristojna
običajna sodišča.
ABSTRAKTNA → ko se sproži spor o ustavnosti zakona, ne da bi obstajal konkretni spor. Uveljavljen
je v sistemih, kjer imajo ustavna sodišča.
Ustavni postopek lahko sproži:
- ustavno sodišče začne postopek na zahtevo upravičenega predlagatelja, ne more je začeti na
lastno pobudo
- ustavno sodišče sproži postopek tudi na lastno pobudo

USTAVNO SODIŠČE REPUBLIKE SLOVENIJE

● POLOŽAJ IN PRISTOJNOSTI
Ustavno sodišče je najvišji organ za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih
svoboščin. Ustavno sodišče je v razmerju do drugih državnih organov samostojen in neodvisen organ.
Svojo organizacijo in delo ureja s poslovnikom. Ustavno sodišče je sestavljeno iz 9 sodnikov, ki jih na
predlog predsednika republike izvoli državni zbor za dobo 9 let in ni dopuščena ponovna izvolitev. Za
sodnika ustavnega sodišča je lahko izvoljen državljan Republike Slovenije, ki je pravni strokovnjak in
je star najmanj 40 let. Predsednika ustavnega sodišča pa izvolijo sodniki izmed sebe za dobo 3 let.
Pristojnosti so določene že v sami ustavi, z zakonom pa še dodatne pristojnosti. Na delovanje
ustavnega sodišča se nanaša tudi zakon o referendumu in ljudski iniciativi. Ustavno sodišče odloča o:
- skladnosti zakonov z ustavo
- skladnosti zakonov z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in načeli mednarodnega prava
- skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni
- skladnosti predpisov lokalnih skupnosti z ustavo in zakoni
- skladnosti splošnih aktov izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (morajo biti v skladu z
ustavo, zakoni in podzakonskimi predpisi)
- ustavne pritožbe zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti
- spori glede pristojnosti med državo in lokalnimi skupnostmi ter med samimi lokalnimi
skupnostmi
- spori glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi

16
- spori o pristojnosti med državnim zborom, predsednikom republike in vlado
- odgovornost predsednika republike zaradi ustavne obtožbe
- protiustavnost aktov in delovanja političnih strank
- glede pritožb v postopku potrditve poslanskih mandatov
- razne druge zadeve

Naša ustavna ureditev sodne kontrole je abstraktna in represivna. Primer preventivne kontrole je
izjema in je uveljavljena pri presoji mednarodnih pogodb. Na predlog predsednika republike, vlade ali
1/3 poslancev daje ustavno sodišče mnenje v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe (njena
skladnost z ustavo).

● PRAVNE POSLEDICE
Pravne posledice se razlikujejo v tem ali gre za zakone ali podzakonske predpise..
ZAKON → ustavno sodišče lahko (če oceni, da ni v skladu z ustavo ali ratificiranimi mednarodnimi
pogodbami) zakon razveljavi v celoti ali deloma. Razveljavitev učinkuje naslednji dan po objavi
odločbe ustavnega sodišča.
PODZAKONSKI PREDPIS → ustavno sodišče ga odpravi ali razveljavi. Odprava učinkuje za nazaj –
ničnost predpisa. Razveljavitev učinkuje za vnaprej.

USTAVNA PRITOŽBA

Ustavna pritožba je eno najpomembnejših sredstev za varstvo ustavnih pravic in temeljnih svoboščin.
Povzeta je po nemškem modelu. Vloži se na ustavno sodišče zoper posamični akt državnega organa,
organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim so kršene človekove pravice in
temeljne svoboščine. Predhodno mora pritožnik izčrpati vse pravne poti, vključno s sodno.

POSTOPKI PRED USTAVNIM SODIŠČEM

1. SPLOŠNI (postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti): zahtevo za postopek lahko sproži


državni zbor, 1/3 poslancev, državni svet, vlada, sodišče, državni tožilec, Banka Slovenije,
računsko sodišče, varuh človekovih pravic (posamično zadevo), predstavniški organi lokalnih
skupnosti (občinski svet), reprezentativni sindikati (ogrožene pravice zaposlenih).
2. POSEBNI: odločanje v sporih glede pristojnosti, uveljavljanja odgovornosti predsednika
republike, potrditev poslanskih mandatov, odločanje o ustavni pritožbi.

SUVERENOST

● POJEM
Izpeljana je iz latinske besede ''suveralus'' in pomeni najvišji. Uporablja se za označevanja lastnosti
določenega subjekta kot vrhovnega na svojem področju. Subjekt s takšno kvaliteto je neodvisen od

17
drugih subjektov. Drugi so v odnosu do njega nižji oz. odvisni. Najstarejša oblika je vezana na državno
oblast. Suverenost pomeni najvišjo / neomejeno / neodvisno oblast.

● VRSTE
1. DRŽAVNA
Pomeni lastnost državne oblasti kot najmočnejše in najvišje sile v posamezni družbi. Najvišja je
navznoter in neodvisna navzven. Državna suverenost je izraz dejstva, da država monopolno
razpolaga s sredstvi fizične prisile. Delimo na 2 vidika:
- ZUNANJA
- NOTRANJA
Zunanjo ima država takrat, ko jo prizna mednarodna skupnost. Ima svojo ozemeljsko celovitost kot
neodvisni subjekt mednarodnega prava in vodi politiko za katero se opredeljuje brez prisile ostalih
držav ali njihovih zvez.
Notranja je odraz dejstva, da je država na svojem ozemlju vrhovna, samostojna, izvršna, enotna in
vseobsežna organizacija, ki s svojo močjo podreja vse kar se nahaja na njenem ozemlju.

2. NACIONALNA
Nacionalna suverenost označuje suverenost naroda kot posebne družbene skupnosti, ki se oblikuje
na strnjenem ozemlju ter jo povezujejo skupni jezik, narodna zavest ter druge zgodovinske in kulturne
sorodnosti. Izraža se v pravici vsakega naroda do samoodločbe, vključno z odcepitvijo. Ustava
Republike Slovenije opredeljuje nacionalno suverenost slovenskega naroda najprej v preambuli
ustave (kot eno od izhodišč za sprejem ustave), nato pa še v normativnem delu ustave. Samoodločba
je preustavna pravica in je ni potrebno posebej poudarjati. Ustavodajalec je s ponovitvijo neodtujljive,
nedeljive, neprenosljive in trajne pravice do samoodločbe želel to načelo še posebej poudariti – očitno
zaradi negativnih izkušenj z jugoslovansko (srbsko) interpretacijo te pravice → pravica do
samoodločbe je enkratna pravica, ki se z uporabo potroši.

3. LJUDSKA
Ideološko načelo, ki označuje ljudstvo kot nosilca suverene oblasti v posamezni družbeni skupnosti. Z
njo se izraža zamisel o tem, da vsa oblast v državi izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu ter da nosilci
oblasti delujejo kot predstavniki ljudstva. Ljudska suverenost je moderni način ideologije državne
oblasti, ki poskuša v kar največji meri doseči konsenz prebivalstva. Ljudska suverenost je torej
istovetna z demokracijo in se včasih zamenjuje s pojmom nacionalne suverenosti.

● STRUKTURNI ELEMENTI
Suverenost sestavljajo:
1. NOSILEC / SUBJEKT SUVERENOSTI (narod) → suverenost se načeloma pojmuje kot
neodtujljiva pravica njenih subjektov. Zato se vsaka oblast sklicuje na ljudstvo.
2. SUVERENI ORGAN → najvišji državni organ, katerega dolžnost je, da izraža voljo nosilca
suverenosti – zakonodajni organ, parlament, skupščina (prej tudi šef države ali monarh).

18
Suvereni organ potrjuje svoje bistvo preko zakonodajne funkcije. Ta naslov ne pripada
predsedniku republike.
3. PREDSTAVNIK SUVERENOSTI → država mora biti poosebljena, ki je simbol njene enotnosti
in ta oseba je predstavnik suverenosti in njene izjave in postopki obvezujejo državo.
Predstavnik suverenosti je šef države in ima samo reprezentativno funkcijo, ki mu ne daje
nikakršne oblasti.

ZGODOVINSKI PREGLED POJMOVANJ SUVERENOSTI

Prve elemente teorije o suverenosti najdemo v 3. tisočletju pr. n. št. v starem Egiptu – kot sestavni del
razlage o socialni piramidi. Na vrhu je bog, potem faraon, svečeniki, poljedelci, sužnji.
V antiki je zanimiv Platon – filozofe označi za nosilce državne oblasti. Kasneje to funkcijo pripiše
zakonom.
V srednjem veku obstaja spor med legisti (pristaši suverenosti države) in kanonisti (pristaši
suverenosti cerkve). Poteka boj za primat med cerkvijo in državo.
V fevdalni državi niso razvijali teorije o suverenosti državne oblasti. Vsak nosilec oblasti je na to mesto
postavljen od boga. Monarh je božji pooblaščenec na zemlji. V okviru cerkvene teorije (teokratske) se
pojavi prva demokratična različica koncepta suverenosti – kot posredna božanska pravica, po kateri
vsa oblast izvira od boga, vendar sta oblika in način izvrševanja oblasti ljudska. Bog ne določa
nosilcev oblasti, to storijo ljudje sami. To koncepcijo prvi razvije Tomaž Akvinski in jo še danes
zastopa katoliška cerkev.
Prvo celovito teorijo o suverenosti najdemo pri Jean Bodinu. Njegova teorija ima izrazito političen cilj
– podpira prizadevanja po monarhični centralizaciji oblasti nasproti katoliški cerkvi (ima univerzalno
dominacijo) in proti notranji fevdalni razcepljenosti. Napiše knjigo 6 KNJIG O REPUBLIKI (1576).
Suverenost je zanj najvišja, absolutna in trajna oblast, ki ima naslednje značilnosti:
- predstavlja možnost popolnoma svobodnega in neomejenega sprejemanja zakonov za vse in
za vsakogar
- suverenost je možnost odločanja o vojni in miru
- suverenost zajema tudi izključno možnost imenovanja častnikov in dajanja pomilostitev ter
razpisovanja davkov
S tem je Bodin pozitivno opredelil vsebino suverenosti.
Ljudsko suverenost je nasproti absolutni monarhiji zastopal Althusius. Napiše knjigo POLITIKA. Piše
o fevdalizmu. Izhaja iz teze, da je ljudstvo suvereno. Z ljudstvom razume stanove, ne pa ljudskih
množic. Ljudstvo izvaja suverenost, ki jo s pogodbo prenese na vladarja. Ljudstvo ima pravico
zamenjati vladarja, če ta ne spoštuje suverenih pravic ljudstva. Suverenost pripada ljudstvu v celoti –
na tej podlagi se izoblikuje predstavniška demokracija.
Celovito teorijo o ljudski suverenosti razvije Rousseau. Napiše knjigo DRUŽBENA POGODBA.
Subjekt suverenosti ni monarh, ampak ljudstvo, ki pa jo samo izvršuje. Ljudska suverenost prihaja do
izraza skozi občo voljo – pri oblikovanju mora sodelovati vsak državljan. Razlikuje občo voljo, ki je

19
vedno usmerjena v skupni interes in voljo vseh, ki je zgolj seštevek posameznih volj in izraža zasebni
interes. Ljudska suverenost je:
- neodtujljiva
- neprenosljiva
- nedeljiva
- nepredstavljiva
- nezastarljiva
Ker je zakon izraz obče volje, ljudstvo ne more biti predstavljeno v zakonodajni funkciji oz. ljudstvo
mora v celoti samo sprejemati zakone, ker so izraz obče volje in bistvo suverenosti – gre za koncept
neposredne, popolne demokracije v zakonodaji – neposredna demokracija je pogoj za uresničitev
ljudske suverenosti. Člani parlamenta kot ljudski pooblaščenci lahko dajejo samo pobude in oblikujejo
predloge zakonov, ki jih sprejema / zavrne ljudstvo neposredno. Dopusti možnost predstavniške
demokracije, a pod določenimi pogoji:
- centralni položaj ljudske skupščine
- splošna volilna pravica
- pogoste volitve (prepoved ponovne izvolitve)
- dajanje navodil poslancem
Iz njega lahko izpeljemo tako posredno kot neposredno demokracijo. Ljudska suverenost je temelj
predstavniške demokracije.

POLITIČNO PREDSTAVNIŠTVO

Politično predstavništvo pomeni narediti nekaj ali nekoga za prisotnega, čeprav je dejansko odsoten.
Glavna sestavina predstavništva je v konceptu zaupanja. Zaupanje se pridobi z volitvami in na tej
podlagi se meri legitimnost. Glavni problemi političnega predstavništva:
- kdo bi moral biti predstavljen (ali naj bo to del države; ali gospodarski interes; ali naj bodo to
družbeni interesi; ali naj imajo to možnost samo tisti, ki imajo lastnino; ali naj imajo ženske
enako volilno pravico kot moški)
- kako bi morali biti predstavniki izbrani (volitve ali imenovanje), kako naj bodo izvoljeni (ali po
večinskem sistemu; ali kakšna varianta proporcionalnega sistema)
- kako bi morali izvoljeni predstavniki ravnati (ali po navodilih volilne baze; ali pa neodvisno od
volilne baze – kot predstavniki vsega ljudstva)

VRSTE PREDSTAVNIŠTVA

Poznamo 4 vrste:
1. DELEGIRANO → nastane pri uporabi pojma predstavništvo za opis osebe, ki ji je priznana
dolžnost obrambe ali pospeševanja interesov, ki jih je opredelil njen pooblastitelj. Tipični
primer: odvetnik, veleposlanik, trgovski zastopnik. Predstavniki ne delujejo nujno natančno
tako kot bi pooblastitelj sam, vendar je v vseh primerih funkcija tega predstavništva doseči

20
cilje, ki jih je postavil pooblastitelj. Politična uporaba – zastopniki skupin pritiska ali interesnih
skupin delujejo po načelih tega predstavništva.
2. MIKROKOZMIČNO → nanaša se na fizične podobnosti med predstavniki in predstavljenimi.
Izraža se tudi v pojmu predstavniški vzorec. Uporabljen je v raziskavah javnega mnenja.
Označuje tudi osebo, ki je tipična za širši razred oseb (klubski člani, izvršilni odbor). Če naj bo
predstavniško telo idealno konstituirano v tem smislu, potem mora predstavljati mikrokozmos
širše družbe.
3. SIMBOLIČNO → najdemo v obliki predmetov, emblemov (križ, zastava), ki odražajo neko
skupnost na simboličen način ali pa je to oseba kot simbolični predstavnik (angleška kraljica).
Ta uporaba ni niti tako splošna niti tako pomembna kot prvi dve. A igra vlogo v političnem
smislu pri politični mobilizaciji ljudi.

Te tri uporabe so nepolitične po svojem izvoru, čeprav pogosto uporabljene v političnih situacijah.
Nobena pa ustrezno ne pokriva izvoljenih članov parlamentov oz. poslancev v moderni demokratični
državi.
NEGATIVNE FORMULACIJE → ● člani parlamenta niso delegati volilnega telesa ● za člane ni
mogoče reči, da so mikrokozmični predstavniki ali volilnega telesa ali prebivalstva kot celote ●
poslanci so več kot le simbolični predstavniki
4. POLITIČNO → ni ga mogoče zožiti na katerokoli drugo uporabo pojma ali njihovo
kombinacijo. Člani parlamenta so predstavniki zato, ker so izbrani po posebnem postopku
volitev, da lahko zasedejo ta položaj oz. mesto → POZITIVNA FORMULACIJA.

Hobbes – politično predstavništvo je v bistvu proces avtorizacije ali pooblaščanja in poslanski mandat
je splošno pooblastilo za odločanje v imenu volivcev. Poslanci so legalni zakoniti predstavniki vse
dokler ne odstopijo, umrejo ali so poraženi na volitvah – ne glede na to kako ravnajo v parlamentu.
Poslanci so predstavniki vsega ljudstva.

PARLAMENTARIZEM

Parlament se je razvil po vzoru predstavniškega telesa v Angliji in predhodniki so stanovske


skupščine, ki so se sestajale od konca 13. st. naprej. Sestavljali so jih predstavniki plemstva in
duhovščine in pozneje predstavniki grofij, mest, trgov. Od samega začetka so pomenile omejitev
kraljeve moči. Glavne odločitve kralja so bile vedno bolj odvisne od soglasja skupščin. Zakonodajno
funkcijo sprva opravlja kralj sam, parlament je vplival na zakon le prek peticij in prošenj kralju za
sprejem oz. spremembo zakonov. Kasneje je parlament dajal kralju že izdelane predloge zakonov, ta
jih je ali v celoti sprejel ali zavrnil. Nazadnje parlament prevzame zakonodajno funkcijo v celoti.
Parlamentarizem v širšem smislu zajema demokratični volilni sistem, strankarski politični sistem ter
sistem sprejemanja parlamentarnih odločitev ali zakonodajni postopek. S tega vidika je sistem
predstavniške vladavine v kateri se ljudska suverenost izraža na svobodnih, splošnih in

21
večstrankarskih volitvah. Parlament je nosilec zakonodajne moči in v njem poteka spreminjanje
družbenih interesov v splošno obvezne norme.
V ožjem smislu pomeni obliko državne organizacije. Nanaša se na parlamentarni sistem vladanja.
Gre za odnose med vlado in parlamentom, sestavo parlamenta, pristojnosti, proces odločanja.
Parlament je telo, ki je sestavljeno iz določenega števila članov, katerih funkcija je zastopanje drugih
oseb, ki zaradi svoje številčnosti ali prostorske oddaljenosti v tem procesu ne morejo neposredno
sodelovati.
Sodobni parlamenti se oblikujejo z neposrednimi volitvami (splošna in enaka volilna pravica). Volitve
vzpostavljajo legitimnost parlamenta.
Sestava parlamenta naj bi odražala rezultat volitev in obstajajo različni načini delitve mandatov –
VEČINSKI in PROPORCIONALNI sistem. Pri tem ima vlogo tudi volilni prag – preprečuje preveliko
fragmentiranost strankarske strukture v parlamentu.

FUNKCIJE PARLAMENTOV

1. vzpostavljanje legitimnosti → ločimo latentno in manifestno. Latentna ali skrita → dobi jo


parlament skozi sestanke, seje. Manifestna → formalna potrditev (glasovanje). Parlament
omogoča tudi sproščanje napetosti.
2. rekrutiranje → postavljanje na določene funkcije.
3. socializacija in izobraževanje → postopno oblikovanje politične elite.
4. odločevalske oz. funkcije vpliva → zakonodajna, izhodna (reševanje zastojev), artikulacija
interesov, reševanje konfliktov, nadzor nad upravo.

STRUKTURA IN ORGANIZACIJA PARLAMENTA

Večina je sestavljena iz dveh domov oz. enega doma. Na svetu je 63% enodomnih (112 od 178)
parlamentov. Evropa ima enodomnih 26 držav ali 60,4% in dvodomnih je 17 ali 30,6%. Enodomni
sistem imajo unitarne države, države z malim obsegom državnega teritorija. Na enodomnost vpliva
evolutivna razvojna pot (miren razvoj). Enodomnost je prisotna kadar gre za revolucije. Dvodomni
parlament je tipičen za federalne države.
Prednosti dvodomnosti:
- gre za bolj stabilno in kakovostno zakonodajo
- zaščita pred tiranijo večine
Kritika dvodomnosti:
- sistem je bolj zapleten, dolgotrajen
- problem usklajevanja (neučinkovitost)

22
NOTRANJA STRUKTURA PARLAMENTA

Znotraj parlamenta so različna parlamentarna telesa – delovna telesa. To so komisije in odbori.


Komisije se oblikuje na ravni parlamenta in za njegovo delovanje. Odbori pa praviloma pokrivajo
delovanje posameznih resorjev v vladi. V notranjo strukturo spadajo tudi poslanske skupine – sem so
organizirani poslanci iste stranke.

DRŽAVNI ZBOR

Je predstavniško oz. zakonodajno telo. Šteje 90 poslancev. Izvoljeni so neposredno na podlagi


splošne in enake volilne pravice, s tajnim glasovanjem. Tu so predstavljeni državljani Slovenije.
Imamo 2 pripadnika italijanske in madžarske narodne skupnosti. Mandat je 4 leta. Lahko je tudi krajši
– razpustitev državnega zbora (predčasne volitve). Ali pa daljši – vojna in izredno stanje. Mandatna
doba se začne s prvo sejo državnega zbora.
Pristojnosti – funkcije državnega zbora razdelimo na:
- zakonodajna (sprejemanje zakonov, deklaracija)
- volilna
- nadzorna
Določene so v poslovniku in razdeljeni v 2 veliki skupini:
1. vsebinske odločitve
2. imenovanje za pomembne politične funkcije

ZAKONODAJNA → odločanje o spremembi ustave, sprejem zakonov, poslovnika, razpis


referenduma…
VOLILNA → nanaša se na predsednika vlade in ministre; predsednika in podpredsednika državnega
zbora; predsednika, podpredsednika in člane delovnih teles; generalnega sekretarja državnega zbora;
delegacije državnega zbora v mednarodnih institucijah; sodnike ustavnega sodišča; sodnike; 5 članov
sodnega sveta; računsko sodišče.
NADZORNA → državni zbor odreja parlamentarne preiskave; odloča o zaupnici in nezaupnici vladi;
odloča o obtožbi predsednika republike (če krši ustavo ali zakon), predsednika vlade in ministrov pred
ustavnim sodiščem.

POSLOVNIK DRŽAVNEGA ZBORA – MALA USTAVA

Je formalno pravni vir, vir ustavne ureditve. Ureja organizacijo in delo državnega zbora oz. določa
pravila po katerih se morajo ravnati politične stranke in drugi politični subjekti pri svojem
delovanju.omenjen je že v ustavi (94. člen). Sprejema se z 2/3 večino. Razdeljen je na 10 večjih
sklopov. V njem je urejeno konstituiranje državnega zbora, organizacija in delovanje, akti in postopki,
razmerja do drugih državnih organov, mednarodno sodelovanje, delo v vojnem / izrednem stanju, roki
za posamezna opravila, prehodne in končne določbe.

23
VODSTVO DRŽAVNEGA ZBORA

Parlament vodi in predstavlja predsednik parlamenta ali državnega zbora. Izvoli se z večino glasov
vseh poslancev (46 poslancev). Predsednik državnega zbora predstavlja državni zbor in vodi njegovo
delo. Ima 3 podpredsednike – eden je iz največje opozicijske stranke. Imamo kolegij predsednika
državnega zbora – posvetovalno telo predsednika državnega zbora – sestavljajo ga predsednik in
podpredsednik državnega zbora, vodje poslanskih skupin in poslanca narodnih skupnosti.Kolegij
odloča tudi o predlogu za sprejem zakonov po nujnem, skrajšanem postopku, predhodni obravnavi
zakonov, sestavi delegacij državnega zbora v mednarodnih institucijah. Odločitve se sprejemajo z
glasovi vodij poslanskih skupin, katerih člani predstavljajo več kot 1/2 vseh poslancev v državnem
zboru. O odločitvi kolegija, kateri pisno nasprotuje najmanj 1/5 poslancev, dokončno odloči državni
zbor brez razprave in obrazložitve glasu.
Delovna telesa državnega zbora so odbori in komisije (mandatno volilna komisija, komisija za
poslovnik, komisija za narodne skupnosti, ……). Politične stranke so prisotne preko poslanskih skupin.

NAČIN DELA IN ODLOČANJA ALI ZAKONODAJNI POSTOPEK

Državni zbor ima redne / izredne seje. Sklepa, če je na seji navzoča večina poslancev. Večino zadev
sprejema z večino opredeljenih glasov. Imamo tudi zahtevnejše večine:
- absolutna navadna (večina vseh poslancev) – izvolitev za predsednika vlade
- relativna kvalificirana (2/3 večina navzočih poslancev)
- absolutna kvalificirana (2/3 večina vseh poslancev) – sprememba ustave
Glasovanje:
- večinoma JAVNO
- tudi TAJNO (volitve predsednika vlade, volitve predsednika in podpredsednika državnega
zbora, ustavna obtožba predsednika republike)

SPREJEMANJE ZAKONOV / ZAKONODAJNI POSTOPEK

Sprejemajo se zakoni (tudi drugi akti). Zakone predlaga vlada, vsak poslanec, najmanj 5.000 volivcev,
državni svet. Vsak predlog zakona mora vsebovati naslov, uvod, besedilo členov, obrazložitev in
finančne posledice.
Zakonodajni postopek se deli na 3 faze – prva, druga in tretja obravnava zakona.
1. OBRAVNAVA → opravi se le izjemoma, če jo izrecno zahteva najmanj 10 poslancev. Sicer je
prva obravnava opravljena s posredovanjem predloga zakona poslancem. Opravi se samo
splošna razprava o predlogu zakona, o razlogih za sprejem ter o načelih, ciljih in poglavitnih
rešitvah. Konča se na 2 načina: ● s sklepom državnega zbora naj se postopek nadaljuje ● s
sklepom državnega zbora, da se zakon sploh ne sprejme – postopek je končan.
2. OBRAVNAVA → ta se opravi najprej v matičnem delovnem telesu in nato na podlagi poročila
tega matičnega delovnega telesa na seji državnega zbora. Tu se besedilo predloga zakona

24
dopolnjuje in spreminja z amandmaji. Obravnava se po posameznih členih. Če ni bilo prve
obravnave, potem lahko predstavnik vsake poslanske skupine predstavi stališča poslanske
skupine do predloga zakona. Amandmaje vlagajo poslanci in matično delovno telo, vlada pa
samo v primeru, če ni predlagatelj zakona. Po končani obravnavi amandmajev in členov na
matičnem delovnem telesu, se pripravi dopolnjen predlog zakona. Državni zbor opravi
razpravo in glasovanje o dopolnjenem predlogu zakona in le o tistih členih, h katerim so bili
vloženi amandmaji. K dopolnjenemu predlogu lahko vlagajo amandmaje poslanska skupina,
10 poslancev in vlada, če ni predlagateljica zakona. Če so v drugi obravnavi sprejeti
amandmaji k manj kot 1/10 členov dopolnjenega predloga zakona, lahko predlagatelj na isti
seji opravi tudi tretja obravnava. Če pa k zakonu ni bil sprejet noben amandma, pa državni
zbor na isti seji preide k glasovanju o zakonu. Če matično delovno telo sklene, da zakon ne
ustreza, ga lahko ustavi ali konča.
3. OBRAVNAVA → opravi se na seji državnega zbora. Državni zbor razpravlja o predlogu kot
celoti in le izjemoma o posameznih členih zakona – o tistih, h katerim so bili v drugi obravnavi
dani amandmaji. Amandmaje vložijo predlagatelj zakona, vlada (kadar ni predlagateljica
zakona), poslanska skupina. Po končani tretji obravnavi ali po sprejetju uskladitve
amandmajev, se glasuje o predlogu zakona kot v celoti (navadna večina).

NUJNI POSTOPEK

Uporablja se le izjemoma v primeru kadar je to nujno potrebno zaradi interesov varnosti ali obrambe
države, zaradi odprave posledic naravnih nesreč, da se preprečijo težko popravljive posledice za
delovanje države. V prvi obravnavi ni mogoča splošna obravnava. Druga in tretja se opravita na isti
seji in ne veljajo roki, ki so določeni v rednem zakonodajnem postopku (ratifikacija mednarodnih
pogodb).

SKRAJŠANI POSTOPEK

Uporablja se za manj pomembne spremembe zakona, razveljavitev zakona ali posameznih določb, za
manj zahtevne uskladitve zakonov z drugimi zakoni ali pravnim redom EU, za spremembe in
dopolnitve v zvezi z odločbami ustavnega sodišča. Prva obravnava – ni mogoča splošna razprava.
Druga in tretja obravnava pa se opravita na isti seji.

DRŽAVNI SVET

Državni svet ni nosilec niti zakonodajne niti izvršilne veje oblasti. Njegove pristojnosti pa kažejo, da
gre za organ, ki deluje znotraj zakonodajne veje oblasti saj lahko predlaga zakone, daje veto na že
sprejete zakone. DS bi naj bil odsev družbene strukturiranosti in različnosti znotraj družbe. DS je
korporativen organ v katerem so zastopani gospodarski, lokalni, poklicni in socialni interesi. Sestavlja
ga 40 članov in sicer 22 predstavnikov lokalnih interesov, 6 predstavnikov negospodarskih dejavnosti,
4 predstavniki kmetov, obrtnikov in samostojnih poklicev, 4 predstavniki delodajalcev in 4 predstavniki

25
delojemalcev. DS se oblikuje s posrednimi volitvami na katerih se volijo člani DS za 5 let. Državni
svetnik ni profesionalna funkcija ampak gre za častno funkcijo, imajo pa imuniteto.

DS ima 5 glavnih pristojnosti

1.) predlaga DZ sprejem zakonov


2.) daje mnenja DZ o vseh zadevah in njegove pristojnosti
3.) ima pravico do suspenzivnega veta, kar pomeni, da mora DZ o nekem zakonu še enkrat
glasovati
4.) zahteva lahko razpis referenduma
5.) zahteva lahko parlamentarno preiskavo

POSLANEC IN NJEGOV MANDAT

Poslanski mandat je razmerje med volivci in njihovimi predstavniki v parlamentu. Gre za pooblastilo, ki
ga z volitvami podelijo volivci izvoljenim članom. Pomeni razmerje med določeno osebo mandatarja ter
nedoločenim številom volivcev, ki z izvoljenim ne vzpostavijo nobenega pogodbenega razmerja.
Volitve so pravno dejanje in zato povzročajo pravne učinke. Položaj poslanca je tako pravno in
ustavno določen.
Trajanje mandata poslanca je odvisno od dveh dejavnikov: trajanja mandata parlamenta
(prenehanje mandata ali predčasni razpust parlamenta) in osebnih razlogov (prenehanje mandata
zaradi smrti, odstop, izguba pasivne volilne pravice, nezdružljivost funkcij). Pravna podlaga za
pridobitev mandata so volitve, vendar le te ne omogočajo izvrševanje mandata. Za to je potrebno
posebno dejanje.
Poslanski mandat je po novi ustavi nevezan, v celoti reprezentativen, brez elementov imperativnega
mandata. L. 1991 je ustava uvedla sistem političnega predstavništva, ki temelji na načelu ljudske
suverenosti, zato so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila (niso
predstavniki posameznih strank ali družbenih skupin). V praksi pa se mandat oblikuje predvsem kot
razmerje med poslanci in političnimi strankami, katerih člani so.
Dolžnosti in pravice poslanca podrobno urejata zakon o poslancih in poslovnik DZ. Izvolitev in s tem
pridobitev mandata potrdi volilna komisija, izvrševanje mandata pa je vezano na potrditev mandata v
DZ. Potrditev mandata v DZ ima konstitutivni pomen. Če mandat ni potrjen, se šteje, kot da poslanec
ni bil izvoljen.

POSLANSKA IMUNITETA

Imuniteta pomeni privilegij posameznih oseb, da za njih ne veljajo določeni predpisi, ki sicer veljajo za
vse druge. Najbolj znana je parlamentarna oz. poslanska imuniteta. Poslanska imuniteta pomeni
pravno neodgovornost in pravno nedotakljivost članov predstavniškega telesa za kazniva dejanja.
Namen naj bi bil omogočiti parlamentu nemoteno in neodvisno delo, polno in svobodno delovanje
njegovih članov.

26
Poslanska imuniteta ima dva vidika: prvi se nanaša na zagotavljanje pravic članom parlamenta
(svobodno izražanje in glasovanje), drugi vidik pa se nanaša na privilegije poslanca, da mu ne more
biti odvzeta svoboda oz. ne more biti kazensko preganjan brez privolitve parlamenta. Gre predvsem
za možnost parlamenta, da sam presodi, ali gre za upravičene posege ali za neupravičene posege v
položaj poslanca, ki bi oteževali delo parlamenta.
Poslansko imuniteto delimo na: poklicno in nepoklicno, materialno in procesno, absolutno in
relativno. Poklicna imuniteta pomeni, da poslanec ni kazensko odgovoren za dejanja, ki jih stori pri
opravljanju svoje poslanske funkcije (absolutna in trajna neodgovornost), nepoklicna pa priznava
imuniteto tudi glede kaznivih dejanj, ki jih stori zunaj opravljanja svoje funkcije (nedotakljivost oz.
relativna in začasna neodgovornost). Materialna imuniteta izključuje kazensko odgovornost poslanca,
procesna pa možnost uvedbe ali nadaljevanja že začetega kazenskega postopka zoper poslanca.
Poklicna imuniteta je praviloma tudi materialna, nepoklicana pa procesna. Absolutna imuniteta
varuje poslanca trajno (tudi po izteku njegovega poslanskega mandata), relativna pa le v času
trajanja mandata, če mu jo prizna parlament. Poklicna imuniteta v celoti izključuje kazensko
odgovornost in tako omogoča svoboden in neoviran nastop v parlamentu, nepoklicna imuniteta pa
varuje poslanca pred odvzemom svobode v kazenskem postopku za kazniva dejanja, storjena zunaj
parlamenta.

Naša ustava določa obe obliki imunitete (materialno in procesno), natančno pa poslansko imuniteto
urejata zakon o poslancih in poslovnika DZ. Če DZ ne dovoli priprtja, poslanec ne sem biti zadržan,
razen v primeru, da je bil zaloten pri kazenskem dejanju (flagrantno kaznivo dejanje) – materialna
imuniteta. DZ lahko prizna imuniteto tudi poslancu, ki se nanjo ni skliceval in je bil zaloten pri kaznivem
dejanju – procesna imuniteta. Državni organ, ki želi poslanca pripreti oz. začeti proti njemu kazenski
postopek, mora poslati zahtevo za dovolitev pripora predsedniku DZ (tudi, če se poslanec ne sklicuje
na imuniteto). Zahtevo predsednik DZ pošlje mandatno-imunitetni komisiji, ki zadevo preuči in na seji
DZ predlaga imuniteto, ki jo DZ lahko potrdi ali ne. Odločanje lahko DZ opravi na zaprti seji, javnosti
pa sporoči le odločitev. Če se imuniteta potrdi, se proti poslancu vložen kazenski postopek ustavi,
poslanca pa se takoj spusti na prostost.

PREDSEDNIK REPUBLIKE

V današnjem ustavnem sistemu je predsednik republike voljen neposredno, na neposrednih, splošnih


in tajnih volitvah, izvoljen je lahko le polnoletni državljan RS (ki mu ni bila odvzeta poslovna
sposobnost). Volitve razpiše predsednik DZ (najprej 105 in najkasneje 75 dni pred iztekom mandatne
dobe), izvoljen mora biti najkasneje 15 dni pred iztekom mandatne dobe prejšnjega predsednika.
Kandidate lahko predlagajo:
- poslanci DZ (najmanj 10),
- politične stranke (predlog mora biti podprt s podpisom najmanj treh poslancev DZ, ali s
podpisi najmanj 3000 volivcev),
- volivci (najmanj 5000 volivcev)

27
VOLITVE PREDSEDNIKA
Potekajo ob upoštevanju določb zakona o volitvah v državni zbor. Za predsednika je izvoljen kandidat,
ki je dobil večino veljavnih glasov (absolutni večinski sistem; ponavadi pride do drugega kroga).

POLOŽAJ PREDSEDNIKA RS
Funkcija predsednika RS so predvsem reprezentativne (protokolarne).

PRISTOJNOSTI PREDSEDNIKA RS
Predsednik republike predstavlja RS in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil.
Njegove pristojnosti so:
- razpisuje volitve v državni zbor
- razglaša zakone
- imenuje državne funkcioniranje (kadar je to določeno z zakonom)
- postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanke in sprejema poverilna pisma tujih
diplomatskih predstavnikov
- izdaja listine o ratifikaciji
- odloča o pomilostitvah
- podeljuje odlikovanja in častne naslove
- skliče prvo sejo novega državnega zbora
- lahko zahteva sklic izredne seje DZ
- razglasi izredno (vojno) stanje, kadar se DZ ne more sestati, odloča o nujnih ukrepih in
sploh ima pomembne pristojnosti v času velike nevarnosti, kadar se DZ ne more sestati.
- predlaga državnemu zboru kandidata za predsednika vlade
- po ustavi razpusti državni zbor in razpiše nove volitve
- na njegov predlog izvoli DZ pet članov sodnega sveta
- v primeru ratifikacije lahko predlaga, da izreče ustavno sodišče mnenje o skladnosti
mednarodne pogodbe z ustavo
- na njegov predlog izvoli DZ sodnike ustavnega sodišča, člane računskega sodišča,
varuha človekovih pravic.

MANDATNA DOBA IN NEZDRUŽLJIVOST FUNKCIJE


Predsednik je voljen neposredno na splošnih in tajnih volitvah, za dobo 5-ih let in je lahko izvoljen
največ dvakrat zaporedoma. Če se mandatna doba izteče med vojno ali med trajanjem izrednega
stanja mu mandat preneha 6 mesecev po prenehanju izrednega (vojnega) stanja. V primeru trajnega
zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja predsednikove funkcije do izvolitve novega
predsednika funkcijo predsednika začasno opravlja predsednik drž. zbora, prav tako tudi med
zadržanostjo predsednika republike.
Po ustavni določbi je funkcija predsednika nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica.

28
FUNKCIJA, SESTAVA IN ORGANIZACIJA VLADE

SESTAVA IN ORGANIZACIJA
Sestavljajo jo predsednik in ministri. Vlada in posamezni ministri so v okviru svojih pristojnosti
samostojni in odgovorni drž. zboru.
Struktura vlade je opredeljena s strukturo področij, ki so opredeljena v zakonu. Struktura vlade zajema
tri osnovna področja organizacije dela:
- politično-upravno področje (področje zunanjih, notranjih zadev, obrambe, pravosodja in
financ);
- področje “gospodarstva” (ekonomski odnosi in razvoj, gospodarske dejavnosti, promet in
zveze, ter okolje in prostor);
- področje družbenih javnih dejavnosti na področju: znanosti in tehnologije, zdravstva, šolstva
in športa, kulture, dela, družine in socialnih zadev.

V skladu z zakonom se na navedenih področjih oblikujejo ministrstva. V vladi je poleg predsednika


vlade še petnajst ministrov oz. ministrstev. Zakon določa, da so lahko v vladi tudi največ trije ministri
brez resorja. Funkcijo podpredsednika v vladi opravlja minister, ki ga določi predsednik vlade.
Podpredsednik vlade nadomešča predsednika, če je ta odsoten ali zadržan, pri predstavljanju vlade,
pri vodenju vladnih sej in usmerjanju uprave, ne more pa ga nadomeščati v pravicah, ki se nanašajo
na zaupnico vladi ter na predloge za imenovanje in razrešitev ministrov.
Pomembno je, da predsednik vlade in ministri ne morejo hkrati opravljati funkcij v drž. organih,
sodiščih, organih lokalnih skupnosti in drugih javnih funkcij, niti opravljati drugih dejavnosti, ki po
zakonu niso združljive s funkcijo člana vlade.

FUNKCIJA VLADE, PREDSEDNIKA IN MINISTROV


Dve osnovni skupini vladnih nalog: naloge, ki jih ima kot organ izvršilne oblasti in naloge, ki jih ima kot
najvišji organ državne uprave.
Funkcije vlade kot organa izvršilne oblasti:
- v skladu z ustavo, z zakoni in z drugimi akti DZ določa, usmerja in usklajuje izvajanje
politike države
- izdaja predpise in sprejema druge pravne. politične, ekonomske, finančne,
organizacijske in druge ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev razvoja države in za
urejenost razmer na vseh področjih iz pristojnosti države

- predlaga DZ-ju v sprejem zakone, državni proračun, nacionalne programe in druge spl.
akte, s katerimi se določajo načelne in dolgoročne pol. usmeritve za posamezna področja
iz pristojnosti države
- s proračunskim memorandumom predstavi DZ-ju temeljne cilje in naloge ekonomske,
soc. in proračunske politike vlade ter globalne okvire celotnih javnih financ za naslednje
leto

29
- izvrševanje pravic in dolžnosti, ki pripadajo RS kot ustanoviteljici zavodov, gospod. družb
in drugih organizacij
- zastopa RS kot pravno osebo
- upravlja z nepremičninami in drugim premoženjem RS

Funkcije vlade kot najvišjega organa drž. uprave:


- vodenje in usmerjanje drž. uprave prek ministrov
- nadzorovanje dela ministrstev
- dajanje smernic ministrstvom za izvajanje politike in za izvrševanje zakonov, drugih
predpisov in splošnih aktov
- skrb za usklajeno izvrševanje nalog ministrstev
- urejanje delovnega časa v drž. upravi ter sprejemanje organizacijskih, kadrovskih in
drugih ukrepov za delo vlade in ministrstev
- odločanje o sporih glede pristojnosti med ministrstvi ter med ministrstvi in nosilci javnih
pooblastil

Funkcije predsednika vlade:


- vodi in usmerja delo vlade
- skrbi za enotnost pol. in upravne usmeritve vlade
- usklajuje delo ministrov
- predstavlja vlado
- sklicuje in vodi vladne seje.

Predsednik vlade lahko daje ministrom obvezujoče napotke v zvezi z njihovimi nalogami. Če minister
meni, da ti napotki ne izhajajo iz usmeritev vlade, lahko zahteva, da vlada obravnava sporno
vprašanje. Minister ima tudi pravico zahtevati, da ga predsednik vlade sprejme na razgovor o
vprašanjih, pomembnih za delo vlade. Za ministre pa velja dolžnost, da morajo obveščati vlado o vseh
vprašanjih, ki so pomembna za določanje in izvajanje vladne politike.
Pravico zadrževanja predpisa ima predsednik, vlada in pristojni minister.

ODGOVORNOST VLADE IN MINISTROV


Vlada je odgovorna Državnemu zboru za politiko države, ki jo vodi, in za razmere na vseh področjih iz
pristojnosti države; odgovorna je tudi za izvajanje predpisov DZ ter celotno delovanje državne uprave.
Za vlado so skupno odgovorni vsi njeni člani, za delo posameznega ministrstva pa pristojni minister.

NEZAUPNICA IN ZAUPNICA VLADI


Vlada ne more delovati, če nima podpore v parlamentu, kateremu je tudi odgovorna za delo. Politična
odgovornost vlade se kaže ravno v tem ali še ima podporo v parlamentu ali ne. To se kaže na dva
načina: z glasovanjem v parlamentu bodisi o nezaupnici vladi ali pa o zaupnici vladi. Za prvo glasuje
določeno število poslancev, glasovanje o zaupnici pa zahteva šef vlade.

30
Nezaupnica vladi
Po naši ustavi lahko poda predlog zahteve za nezaupnico vladi najmanj 10 poslancev državnega
zbora. Predsednik vlade ima pred volitvami novega predsednika vlade pravico odgovoriti na zahtevo
za nezaupnico in vije poglede na dotedanje delo vlade.
DZ lahko izglasuje nezaupnico vladi le tako, da z večino glasov vseh poslancev izvoli novega
predsednika vlade.

Zaupnica vladi
Zaupnica vladi je instrument, s pomočjo katerega vlada preverja oz. ugotavlja, ali še ima v državnem
zboru večinsko podporo ali ne. Običajno se vprašanje zaupnice postavi, kadar pride v parlamentu do
takih nesoglasij, ko hromijo njegovo delo in zato ne more sprejemati zakonov in drugih pomembnejših
odločitev.
Vprašanje zaupnice postavi predsednik vlade. Vprašanje zaupnice se lahko postavi “na splošno” ali pa
ob konkretnem odločanju o sprejemu nekega zakona ali druge odločitve v državnem zboru. Razlika je
v tem,da mora dobiti vlada v prvem primeru podporo večine glasov vseh poslancev, v drugem pa
podporo z navadno večino.
Če vlada ne dobi podpore večine glasov vseh poslancev, mora DZ v 30 dneh izvoliti novega
predsednika vlade ali dotedanjemu pri ponovnem glasovanju izglasovati zaupnico, sicer predsednik
republike razpusti državni zbor in razpiše nove volitve.

Interpelacija
Je eno izmed sredstev kontrole in odgovornosti vlade in ministrov ter predstavlja pravzaprav posebno
vrsto poslanskega vprašanja, ki je dano vladi in s katerimi poslanci zahtevajo odgovor na določena
vprašanja, razjasnitev posameznih stališč in postopkov vlade ipd. Razlika pa je v tem, da je bistvo
poslanskega vprašanja v pridobitvi odgovora, obvestil oz. informacij, interpelacija pa je v prvi vrsti
namenjena nadzoru nad delom vlade, šele na to pa pridobitvi ustreznih informacij. Večkrat zasledimo
opredelitev, da pomeni interpelacija “javno vprašanje” o odgovornosti vlade oz. ministra. Temu
vprašanju nato sledi obravnava v državnem zboru, lahko pa tudi glasovanje o zaupnici. Interpelacijo
uporabljajo največkrat člani opozicije kot sredstvo kritike vlade oz. ministrov in ugotavljanje njihove
odgovornosti, predstavlja pa lahko tudi pomembno sredstvo, da se v javnosti spodbudi zanimanje za
kakšno pomembno zadevo. Na splošno velja, da jo mora vložiti najmanj 10 poslancev in da mora biti
podana v pisni obliki ter da praviloma vsebuje kakšno načelno, širšo in pomembnejše vprašanje in da
se po postavljeni interpelaciji in dogovoru vlade oz. ministra odpre razprava (kar pri poslanskih
vprašanjih ne velja). Razpravi lahko sledi glasovanje o zaupnici vladi oz. posameznemu ministru. V
zvezi z interpelaciji se v teoriji govori o “kvalificiranosti zadev”, v zvezi s katerim se lahko postavi
vprašanje interpelacije, iz česar izhaja, da interpelacije ni mogoče sprožiti ob katerem koli vprašanju.

31
Ustava predvideva dve “omejitvi”
- to je, da mora interpelacijo sprožiti najmanj 10 poslancev in
- da se lahko sproži o delu vlade ali posameznega ministra.
O interpelaciji se odloča na prvi seji DZ, ko dobi predsednik zbora odgovor na interpelacijo. Pred
razpravo o interpelaciji ima predstavnik poslancev, ki so vložili interpelacijo, pravico obrazložiti
interpelacijo, do začetka glasovanja o njej pa jo lahko tudi umakne. Predsednik vlade ali minister, na
katerega se nanaša interpelacija, ima pravico kratko obrazložiti pisni odgovor ali ustno odgovoriti na
interpelacijo.
Razprava o interpelaciji se lahko konča s sklepom, s katerim se oceni delo vlade ali posameznega
ministra.

Obtožba zoper predsednika vlade in ministre (impeachment)

Kot posebna možnost ugotavljanja odgovornosti predsednika vlade in ministrov je v ustavi uvedena
obtožba pred ustavnim sodiščem tako imenovan impeachment. Pri tem lahko DZ predsednika vlade in
ministre pred ustavnim sodiščem obtoži kršitve ustave in zakonov, storjene pri opravljanju njihovih
funkcij. Uvedbo postopka lahko dr. zboru predlaga najmanj 10 poslancev. Na zahtevo DZ mora
predsednik republike izreči svoje mnenje, če je predložen predlog obtožba zoper pred. vlade, pred.
vlade pa mora izreči svoje mnenje o obtožbi zoper ministre. DZ odloča o obtožbi z večino glasov vseh
poslancev, odloči pa s sklepom, ki ga pošlje ustavnemu sodišču in obtoženemu. Ko dobi ustavno
sodišče sklep o obtožbi, ga pošlje obtoženemu, ki lahko na obtožbo odgovori. Nato opravi ustavno
sodišče obravnavo, po kateri lahko (z 2/3 večino) odloči, da obtoženi do odločitve o obtožbi začasno
ne more opravljati svoje funkcije. V primeru, da obtožba ni utemeljena, se z odločbo oprosti
obtoženega in obratno.

RAZMERJA MED VLADO IN DRŽAVNIM ZBOROM


Gre za razmerja med organom zakonodajne in organom izvršilne veje oblasti. Pri tem pa je vlada kot
nosilec izvršilne veje oblasti v okviru svojih pristojnosti samostojna in odgovorna državnemu zboru.
Za parlamentarni sistem, tudi pri nas, je značilno, da vlada, ko dobi zaupnico parlamenta sama vodi
notranjo in zunanjo pol., dokler ima zaupanje parlamenta (vlada). V parlamentih, kjer imajo vlado iz
ene stranke (Anglija) , je ta vlada povsem samostojna in avtonomna glede na parlament, saj ima v
parlamentu svojo večino v poslancih in tako lahko parlamentu diktira svojo politiko. Če je vlada
koalicijska vlada več strank, je lahko večkrat zelo negotovo, ali bo za neko odločitev imela v
parlamentu zadostno zaupanje ali ne.
Izvedba načela delitve oblasti postavlja vlado v položaj, da ni le izvršilno-tehnični organ parlamenta,
temveč samostojna veja oblasti, ki je splošno pristojna za določanje in vodenje politike države - organ
strateškega odločanja. Nadzor parlamenta oz. pri nas državnega zbora pa je vzpostavljen predvsem
preko institutov poslanskih vprašanj, interpelacije in glasovanja o nezaupnici.
Vlada in ministri morajo sodelovati z drž. zborom in imajo v razmerju do njega vrsto obveznosti:

32
- vlada poroča DZ o svojem delu
- vlada mora ob sprejemanju proračuna DZ-ju predložiti celovito poročilo o svojem delu v
preteklem letu
- vlada in vsak njen član mora na zahtevo DZ poročati o izvrševanju zakonov, drugih predpisov
in spl. aktov, ki jih je sprejel DZ, ter o drugih ukrepih iz svoje pristojnosti
- vlada in vsak minister mora dajati odgovore na vprašanje poslancev
- vlada mora zavzeti stališče do pobud in predlogov, ki jih da DZ ali poslanci v zadevah iz njene
pristojnosti
- vlada mora sodelovati pri delu DZ in njegovih delovnih teles, pri sprejemanju zakonov ali
drugih predpisov, ki jih je sama predlagala

Med pravicami vlade lahko navedemo: pravico predlagati zakone; pravico, da predlaga DZ, da
obravnava posamezna vprašanja iz njene pristojnosti in zavzame do njih stališča; predsednik vlade
lahko zahteva glasovanje o zaupnici vladi; vlada ima pravico, da pred razpravo o interpelaciji v 15-ih
dneh da svoje stališče o vprašanju, na katerega se nanaša interpelacija, in da sodeluje v razpravi;
predsednik vlade in vsak minister ima pravico, da svoj odstop obrazloži v DZ....

POLITIČNE STRANKE
So ena izmed vrst organizacij, ki so posredovale in še posredujejo med civilno družbo in državo. Izšle
so iz civilne družbe. Organizacije, ki vključujejo ljudi z istim političnim prepričanjem in se bori za oblast.
Za njih so značilni naslednji elementi:
- organizacijski vidik
- lokalna organizacija
- iščejo volilno podporo
- iščejo določeno člansko podporo (obstaja neka meja števila članov)
- opredeljena ideologija
- organizirane na različnih ramenih države (državna, lokalna v SLO)
- notranje strukturirane (2 vidika - vertikalni: kongresi, svet, predsedstvo, najožje pa so
izvršilni odbori; horizontalna: politična stranka vsebuje znotraj sebe interesne
organizacije = po generacijskem načelu, po načelu spola)
Vse pol. organizacije imajo neke funkcije:
1. in glavna - posredujejo civilno družbo v državo – mediacijska=posredovalna vloga
2. volilna funkcija
3. rekrutacija in selekcija pol. elit
4. programska socializacijska vloga
5. agregacija interesov (več interesov v družbi)
6. oblikovanje politik in sodelovanje pri oblasti
Pol. stranke so izšle iz civilne družbe.

33
IDEOLOŠKI RAZVOJ POLIT. STRANK:
Lipset in Rokkan sta identificirala 4. zgodovinske razcepe, ki so pripeljale do nastanka različnih
ideoloških skupin političnih strank.
1. nova in stara moč - zmanjšati (oblikovali so liberalne politične stranke) ali nadaljevati vpliv
cerkve v politiki in družbi (konzervativne politične stranke)
2. lokalnim in nacionalnim (izpostavljanje partikularizma: graditev nacionalne države). Na osnovi
tega razcepa so nastale nacionalne pol. stranke
3. industrijska in ruralna družba (industrialci: veleposestniki – agrarne polit. stranke)
4. delodajalci in delojemalci (kapital:delo). Osnova za delavske socialistične in SDS stranke

INGLEHART (70. leta 20. stol.) – razcep med postmaterialističnimi in materialističnimi vrednotami
(osnove za nastanek ekoloških oz. zelenih strank)

Duverger deli pol. stranke glede na prostor njihovega nastanka - INTERNE (znotraj parlamenta),
EKSTERNE (zunaj parlamenta)

Panebianco deli z organizacijskega vidika:


 teritorialna penetracija (center spodbuja razvoj periferije lokalne organizacije)
 teritorialna difuzija (razvoj polit. strank je posledica organiziranja lokalnih pol. elit, ki se združijo
v center=nacionalna pol. stranka)
 mešanica 1. in 2.
Skozi zgodovino so se oblikovali različni tipi pol. strank. Najprej so nastale t.i. kadrovske in branžne
stranke (razvile so se okoli 18. stol. – niso imele uveljavljenega sistema pridobitve članov - stranke
brez članov).
V predvolilnih bojih imajo prednost tisti, ki so pomembni v družbi. Pomembnejša je torej kakovost
članov ne pa število. Organizacijsko so povezane preko ohlapne mreže. Financirajo se prek
prispevkov fizičnih oseb.

MNOŽIČNE STRANKE – so nastale po razširitvi demokratičnih pravic – možnost širše udeležbe


družbe z volilno pravico. Težijo k čim večjemu številu članov iz 2 razlogov: POLITIČNI (stranke želijo
svoje člane izobrazit), FINANČNI (prek njihovih članarin pridobivajo finančna sredstva). Med
predvolilno tekmo se naslonijo na donatorje.
Duverger razvoj množičnih strank poveže z nastankom socialističnih strank in potrebo le-teh po močni
organizaciji. Množične stranke predstavljajo točno določene dele družbe. Tip množičnih strank je
prevladal vse do konca 2. sv. vojne, ko se je začel razvoj LJUDSKIH STRANK (catch all parties). Prvi
jih je opredelil KIRCHHEIMER. Prva je bila nemška SDS, ki se je proglasila za ljudsko stranko 1959.
Prišlo je do večjih sprememb po 2. vojni: 1. razslojevanje, 2. rahljanje vezi znotraj delavskega razreda
in med socialistično stranko in delavskim razredom. Polit. stranke so se temu prilagodile z nastankom
ljudskih strank. Svoj poziv in usmerjenost so usmerile na vse volivce, ki se niso čutili močno

34
identificirani s katero izmed pol. strank. Poleg tega so se usmerila na probleme, ki bi predstavljali
manjšo možnost konflikta (splošno sprejeta vprašanja)
1. korenito zmanjšanje vpliva ideologije
2. večja vloga voditeljev
3. zmanjševanje razredne povezanosti
4. pridobivanje volivcev od vsepovsod
5. povezanost z interesnim skupinam
Gre za organizacijski fenomen in manj za ideološki fenomen.

KARTELNE STRANKE - Približne opredelitve KATZ & MAIR – kritiki pravijo da niso nič novega
(drugo ime MODERNE KADROVSKE STRANKE).
Razvoj v 70. letih 20. stol. je prinesel veliko sprememb: 1. trend razslojevanja, 2. strankarska
identifikacija se zmanjšuje. Povečujejo pa se stroški delovanja strank. Poiskati so morale drugo ime -
kar pri državi – kadrovsko, finančno, medijsko ime. Dodelile so si vrh države. S tem so postale del
države in ne več del civilne družbe. Ne igrajo več vloge primarnega socialnega, temveč
institucionalnega akterja.

DELOVANJE IN ORG. SLOV. POLIT. STRANK


Najprej ga je omejeval zakon iz 1989 – zakon o polit. združevanju, nato še zakon o strankah (1994)
200 ljudi je potrebno za oblikovanje stranke. Stranka je združenje državljanov, ki uresničujejo pol.
cilje in ki z demokratičnim oblikovanjem volje državljanov in tudi z predlaganjem kandidatov delujejo
javno, ne smejo pa ustanavljati izpostav v podjetjih. Dovoljeno je le teritorialno organiziranje strank in
ne več funkcionalno.
Ime politične stranke se mora jasno razlikovat od druge pol.stranke. Poleg tega ime stranke ne sme
vsebovati ime tuje države, stranke ali fizične osebe. Registriranih je 34 pol. strank pri MNZ.

RAZVOJNI MODELI POLIT. STRANK V SLO:


1. nastale s transformacijo družbenopolitičnih organizacij ( ZKSZLSD)
2. nastanek v okviru starih družbenopolitičnih organizacij (SLS)
3. preko razvoja in družbenih gibanj v pol. stranke ( ZELENI)
4. samoorganizacija nacionalnih oz. etničnih skupin (STRANKA ZA ENAKO PRAVNOST OBČANOV)
5. na osnovi lokalnih interesov (ZVEZA ZA PRIMORSKO)
6. organiziranje strankarskih interesov
7. iz klasične opozicije
8. iz kroga katoliških intelektualcev – okrog serije 2000

VPRAŠANJE LEVICE IN DESNICE:


Dandanes klasične delitve ni več. Na osnovi:
 imena
 v katere mednarodne stranke so stranke včlanjene

35
 ekonomski pogled na desnico, pol. pogled na levico
 samoopredelitev pol. strank
 anketa znotraj članov stranke
 anketa med volivci na sploh
 anketa med volivci samih pol. strank
 analiza programov in določenih javnih politik
 analiza delovanja v parlamentu
 preko socialne baze

Vloga institucij in koncept zaupanja v politologiji.


Zaupanje: - občutek, pripadnost, odvisno od stanja duha, povezano z izkušnjami, prenos odgovornosti
Institucije: družina, prijatelji, cerkev, DZ, vlada, predsednik republike, vojske, pol. stranke

Zaupanje:
- širok koncept (ne da se ga definirat za vse)
- gre za prepričanje, da bo nekaj delovalo
- zaupamo v nekoga na katerega smo prenesli neko dolžnost
Pravna teorija:
- je pravni odgovor o varovanju pravic nekoga
- je to, da verjamemo nekomu
- pomen podpirati nekoga, pri njegovem delu
Politolog:
- začne se ko posamezniki končajo s hladnim preračunavanjem
Soc. teorija:
- zanašanje na nekoga
Filozofija:
- šele določeno moralno vedenje posameznika kaže na neko zaupanje. Bolj kot so
trajni in pozitivni stiki z nekom, večje je zaupanje.
Miller – politolog: ko govorimo o zaupanju v polit. institucije, 2. vidika: 1. vidik moralnega odnosa do
institucij, 2. legitimnost, ki jo dajemo institucijam.
Če ji dajemo legitimnost, ji verjetno tudi zaupamo.

POLITIČNA INSTITUCIJA:
- Poskušajo reševati konkretne probleme, ki se oblikujejo pri vsakodnevnem delovanju
- Vsaka institucija skuša regulirati vedenje
- Je javno telo, ki ga določajo formalno oblikovana struktura in funkcije
- Poznavanje pol. institucij omogoča razumevanje dogajanje v pol. vsakdanu

INSTITUCIONALIZEM:
Začetek v 70. letih.

36
- 3. ključne vsebine: mest, osnova, kontekst
- 3. vrste analize: ustavne študije, javna uprava, novi institucionalizem
- Metode: deskriptivno-induktivna, formalno-legalna
- Novi institucionalizem – institucionalisti so preveč poudarka dali socialnim konceptom

ANALIZIRANE INSTITUCIJE:
- Višje ko je ekonomsko stanje, večje je zaupanje
- Na zaupanje vpliva tudi stanje v sistemu
- Vplivajo tudi socialno-ekonomski dejavniki
- Socialno-politični dejavniki, ki vplivajo na zaupanje
- V vojnem stanju je pravzaprav zaupanje v institucije večje

VRSTE ČLOVEKOVIH PRAVIC IN SVOBOŠČIN PO USTAVI RS


Glede vprašanja razmerja posameznika in državne oblasti je mogoče razlikovati troje:
- negativni status posameznika - pravno stanje posameznika v katerega država ne sme
posegati, temveč ga mora spoštovati in pravno varovati (veroizpoved, svoboda izražanja,....)
- pozitivni status oziroma aktivno delovanje države v korist posameznika, če ta tako zahteva
- aktivni status - pravica državljanov, da sodelujejo v političnem in družbenem življenju in drugih
javnih zadevah.
Znane so še druge razvrstitve:
- osebne pravice in svoboščine
- politične pravice in svoboščine
- socialne in ekonomske pravice
- pravice narodnih skupnosti

OSEBNE PRAVICE IN SVOBOŠČINE


Z osebnimi pravicami in svoboščinami razumemo človekove pravice in svoboščine, ki varujejo fizično
in osebno integriteto in dostojanstvo posameznika kot človeške osebnosti (to so absolutne pravice).
Te so povezane so z dobrinami:
- osebna svoboda
- telesna integriteta
- čast in ugled
- svoboda vesti, idr.
So neprenosljive in nepodedljive ter neločljivo povezane z osebo nosilcem pravic

- Osebne pravice (v ožjem smislu), ki ščitijo telesno integriteto


- pravico do nedotakljivosti življenja
- prepoved mučenja
- pravica do osebne svobode

37
- odreditev in trajanje pripora pod točno določenimi pogoji
- nedotakljivost človekove osebnosti in dostojanstva
- svoboda gibanja
- nedotakljivost stanovanja
- tajnost pisem in drugih občil
- prepoved izročitve državljana
-prepoved spodbujanja k nestrpnosti in neenakopravnosti ter prepoved spodbujanja k vojni in
nasilju
- pravica do povračila škode
Z ustavno določbo je človekovo življenje nedotakljivo, s tem v tesni povezavi je določba, da v
Sloveniji ni smrtne kazni. Neposrednemu varovanju človekove fizične integritete je namenjena
določba o prepovedi mučenja. Med pomembne pravice, ki varujejo telesno in duhovno integriteto
ljudi spada tudi pravica (varstvo) do osebne svobode. V ustavi je posebej zagotovljeno
spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in vseh drugih pravnih
postopkih, prav tako pa tudi med odvzemom prostosti in med izvrševanjem kazni. Vsakdo ima tudi
pravico do nedotakljivosti stanovanja, posebno pravico, ki dopolnjuje celovitost zaščite svobode
osebnosti pa predstavlja varstvo tajnosti pisem in drugih občil. Državljanstvo Slovenije ureja
zakon, v ustavi pa je zapisana pravica oz. “zaščita” naših državljanov pred izročitvijo le-teh tuji
državi. Med osebne pravice pa lahko štejemo tudi prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in
nestrpnosti ter prepoved spodbujanja k nasilju in vojni.

- Osebne pravice, ki so pretežno vezane na duhovno in miselno sfero človeka


- svoboda izražanja
- pravica do popravka in odgovora
- svoboda vesti
- pravica do ugovora vesti (ugovor vojaški dolžnosti - izpolnjevanje na drug način, ki ni v
nasprotju z njegovimi prepričanji)
- pravica do izobraževanja in šolanja (izobraževanje je svobodno, osnovno šolanje obvezno)
- svoboda znanosti in umetnosti (intelektualna svoboda)
- pravice iz ustvarjalnosti, avtonomnost univerze in drugih visokih šol
- izražanje narodne pripadnosti
- pravica do uporabe svojega jezika in pisave

Pravice v kazenskem postopku:


• načelo zakonitosti v kazenskem postopku (nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon
določil, da je kaznivo in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo dejansko storjeno)
• domneva dolžnosti (nihče ne more veljati za krivega, dokler to ni ugotovilo sodišče)
• pravna jamstva v kazenskem postopku (tudi obdolženi mora imeti naslednje pravice: primeren čas in
možnosti za pripravo obrambe, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z

38
zagovornikom, da mu je zagotovljeno izvajanje dokaz v njegovo korist, da ni dolžan izpovedati zoper
sebe ali svoje bližje ali priznati krivdo)
• pravica do rehabilitacije in odškodnine (če je bil po krivem obsojen)
• prepoved ponovnega sojenja o isti stvari

POLITIČNE PRAVICE IN SVOBOŠČINE


To so pravice in svoboščine, katerih smisel je v tem, da zagotovijo participacijo človeka in državljana v
političnem življenju družbe, to je izražanja njegovega političnega bistva (omogočanje sodelovanja
državljanov v političnem življenju družbe).
- pravica do zbiranja in združevanja ( sodelovanje in povezovanje ljudi v posebnih
organizacijah zaradi doseganja javnih ciljev)
- volilna pravica (pravica voliti in bit voljen po dopolnitvi 18 let)
- pravica do sodelovanja pri opravljanju javnih zadev (od tega, da lahko volijo člane
predstavniških teles v državi, da lahko sodelujejo pri raznih oblikah osebnega izjavljanja)
- pravica do peticije (pisni sestavki, ki jih posamezniki ali skupine oseb posreduje neki
organizaciji ali organu)
- pravica do pribežališča (azil - tujci, če je preganjan)

SODNO IN DRUGO VARSTVO (ZAŠČITA) PRAVIC IN SVOBOŠČIN


Po veljavni pravni ureditvi obstajajo razne oblike varstva pravic in svoboščin in sicer:
- sodno varstvo
Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave
posledic njihove kršitve
- Upravnokazensko varstvo
Pogosto so kršitve človekovih pravic in svoboščin opredeljene kot prekršek, ki se obravnava in
sankcije zanj izrekajo v postopku o prekrških. O njih na prvi stopnji odločajo sodniki za prekrške, o
pritožbah na te odločitve pa Republiški senat za prekrške.
- Ustavna pritožba
Predstavlja posebno pravno sredstvo zoper kršitev ustavnih pravic, predvsem s posamičnimi akti
državnih organov. Prizadetim omogoča, da njihov primer obravnava in o njem odloči ustavno sodišče.

VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČIN (OMBUDSMAN)


Imenuje ga državni zbor na predlog predsednika republike; mandatna doba je 6 let; je samostojen in
neodvisen; nima sicer pooblastil za izrekanje sankcij zoper kršitelje, temveč daje mnenja, pripombe na
nezakonito delo, kritizira izvrševalce, predlaga posamezne ukrepe, opozarja na nepravilnosti pri delu
organov in konkretnih uslužbencev ter pristojnim organom predlaga (zahteva) tudi uporabo ustreznih
sankcij; pomemben je predvsem njegov nadzor nad odločitvami izvršilne veje oblasti, nadzor nad
sodišči ( nima pristojnosti neposrednega poseganja v odločitve, ki so v pristojnosti sodnikov); njegova
skrb za človekove pravice sega tudi na področje oboroženih sil; o svojih ugotovitvah sestavi za
parlament posebno poročilo.

39
VOLILNI SISTEM:

POMEN VOLITEV:
V sodobnem pojmovanju so eden najpomembnejših izrazov ljudske suverenosti in pogoj za dem,
oblikovanje drž. organov in predst. telesa. Volitve so pogoj za vzpostavitev in ohranitev pravne države.
Omogočajo volivcem neposreden vpliv na sestavo parlamenta in na njegove odločitve.

POJEM VOLILNEGA SISTEMA


V najširšem smislu predstavlja zbir pravnih pravil, ki urejajo volitve ali pa skup volilnih načel in
sredstev za njihovo uresničevanje. Obsega predpise o volilni pravici, organizacije volitev, postopki in
tehnike volitev. V ožjem smislu - sistem razdelitve mandatov. Najpomembnejši element vol. sistema je
volilna pravica, ena temeljnih polit. pravic in od nje je odvisna tudi značaj vol. sistema in pol. sistema
nasploh. Predpisi o volilni pravici določajo krog oseb s pravico volitev pred. telesa in krog oseb s
pravico do izvolitve v članstvo teh teles. Določbe o organizaciji volitev, vol. postopku in vol. tehniki.
Njihov pomen je v tem, da se z njimi uresničujejo volilna načela in se urejajo vprašanja v zvezi z
organi, ki vodijo volitve, evidentiranje vol. pravice. Varstvo vol. pravice – omogoča volivcem svobodno
izvrševanje vol. pravice. Vsebino vol. sistema pa določajo volilna načela in to zlasti splošna, enaka in
neposredna vol. pravica in tajnost glasovanja.

SPLOŠNA VOL. PRAVICA


Je pravica vsakega drž. da voli ne glede na razredno, narodnostno in rasno, ekon. in drugo pripadnost
 odsotnost vsakršne diskriminacije. Iz spl. vol. pr. so izključeni oz. začasno omejeni samo tisti ki
imajo zaradi duševne bolezni skrbnika in zaradi mladosti. Splošno vol. pravico nimajo tujci ampak le
državljani, kar pa ne velja za lokalno raven. Razlog v tem, da državljanstvo predstavlja posebno vez
med državo in državljanom – dolžnosti in obveznosti.
Zgodovinsko gledano je bila vol. pravica na začetku omejena na ozek krog ljudi, ki so izpolnjevali
posebne pogoje – VOLILNI CENZUS. Sprva je bil premoženjski, kasneje izobrazbeni, rasni, spolni.
Spl. vol. pravica obsega pravico voliti kot tudi pravico biti izvoljen – strožji pogoji.

ENAKA VOL. PRAVICA


Glas vsakega volivca ima enako vrednost in da ima vsak volivec pri volitvah v ista pred. telo samo en
glas. Njegov glas nima nobene prednosti pred drugimi. Nasprotje enake vol. pravice je pluralni votum.
Določene osebe imajo več volilnih glasov. Neenaka volilna pravica se izraža tudi s kršitvijo velikosti
volilnih enot.

NEPOSREDNA VOL. PRAVICA


Volitve so lahko posredne, neposredne in kombinirane. Neposr. so takrat, če volivci sami brez
predstavnika glasujejo za člana pred. telesa. Posredne volitve – elektorji kažejo na nezaupanje v
volivce. Neposr. volitve so najbolj pogosto za pred. telesa, posredne pa za druge drž. organe.

40
SVOBODNA VOL. PRAVICA IN TAJNOST GLASOVANJA
O svob. vol. pravici govorimo tedaj ko volitve lahko zares svobodno izbirajo med različnimi kandidati in
pol. strankami na volitvah. 1. vidik se kaže v tem, da ima vsak volivec pravico da se svobodno
opredeljuje pri glasovanju in da ga pri tem ne sme nihče ovirati in vplivati na njegovo odločitev. Volilna
pravica je torej osebna pravica. 2. vidik – vprašanje, če je volivec tudi dolžan uveljaviti svojo vol.
pravico in v smislu družbene funkcije. Svobodna vol. pravica je tudi kazenskopravno varovana
nikogar ni mogoče klicati na kazensko odgovornost. Kaznivo je prisiljevanje volivca do glasovanja
za ali proti, glasuje ali ne, zahtevati da pove za koga glasuje. Načelo svob. vol. pravice je povezano z
načelom tajnosti glasovanja.

RAZDELITEV MANDATOV:
V vsakem primeru je odvisna od izida glasovanja – od glasov, ki so jih volivci opredelili posameznim
kandidatom oz. listam. Pri tem gre za vrednostno ocenjevanje kandidatov, pač pa za v celoti
kvantificirane odločitve. Merila pretvorbe glasov v posl. sedeže lahko pripeljejo do skrajno različnih
rezultatov. Izhodišče za izbiro meril je vprašanje ali naj bodo poslanci v parlamentu dokaz polit.
pogledov in prepričanj vseh volivcev ali pa zgolj večine. – glede na to sta se razvila VEČINSKI IN
PROPORCIONALNI VOLILNI SISTEM. Oba predstavljata zgolj skrajna pola lestvice, ki pozna vrsto
različnih rešitev. Ki se približujejo enemu ali drugemu. Zgodovinsko je najprej prevladal večinski, že ob
koncu 19. stol pa se je začel kritizirati in uveljaviti se je začela ideja, da mora vol. sistem tudi pol.
manjšimi omogočiti zastopstvo v parlamentu.

VEČINSKI SISTEM:
- O kandidatih se odloča z večino
- Dve osnovni verziji: 1. absolutna večina =nadpolovična – kandidat, ki dobi več kot polovico glasov.
Absolutna večina se kritizira zato, ker lahko povzroči ponavljanje glasovanja dvokrožni sistem.
2. relativna večina – zmaga tisti, ki dobi največ glasov. Lahko je izvoljen poslanec, ki predstavlja le
manjšino vol. sistema.
Med večinske sisteme štejemo tudi ALTERNATIVNO GLASOVANJE.

PROPORCIONALNI SISTEM
Izhaja iz načela, da morajo dodeljeni mandati ustrezati dobljenim glasovom na volitvah. To naj bi
zagotavljajo da so različni pol. interesi oz. stranke ustrezno predstavljene v parlamentu. Obstajajo
različne matematične formule - nastale na prelomu 19. stol. Najbolj enostavne oblike so: HAREJEV,
D'HONDTOV, DROOP

HARE - volilni količnik je število glasov potrebnih za izvolitev 1 poslanca v volilni enoti. Vsota vseh
volilnih glasov v vol. enoti se deli s številom poslancev, ki se volijo v volilni enoti. V praksi po tem
sistemu ni mogoče razdelitev vseh mandatov. Uporabi se dodatno pravilo:PRAVILO NAJVEČJEGA
OSTANKA.

41
D'HONDTOV SISTEM: (pravilo največjega povprečja) je sistem delitelja. Ne uporablja se volilni
količnik ampak se izračuna absolutno št. glasov, ki so jih dobile liste kandidatov v volilni enoti. Št.
glasov vsake liste pa se deli z 1, nato z 2, in z 3 in do števila mandatov, ki se delijo v volilni enoti.

VOLILNI PRAG: v proporcionalnem sistemu dobi sedeže v parlamentu večje število političnih strank.
Zato je vladanje nestabilno. Zato se uporablja poseben pogoj za vstop v parlament=PROHIBITIVNA
KLAVZULA (pogoj za vstop, ki je določen z odstotki ali pa z mandati.
+ večinskega:
- Eni stranki omogoča absol. večino v parlamentu, kar omogoča stabilno vlado.
- Enostavnejši
- Preglednejši
- Omogoča volivcem odločanje med kandidati

- večinskega: ne odraža razmerja med pol. moči v državi, saj favorizira tisto stranko, ki dobi največ

+ proporcionalnega: omogoča sorazmerno razdelitev mandatov in tudi ustrezno zastopanost pol.


manjšinam
- proporcionalnega: Zapletenost in povzroča nestabilne koalicijske vlade in tako slabi položaj
parlamenta, v čisti obliki omogoča glasovanje po kandidatih

VPLIV VOL. SISTEMA NA STRANKARSKO SESTAVO:


- Sistem relativne večine – vodi v dvostrankarski sistem
- Sistem absolutne večine vodi do dveh velikih strank
- Proporcionalni sistem dopušča veliko število strank, tudi ekstremnih strank

UPRAVA V ORGANIZACIJSKEM SMISLU

Državna uprava predstavlja (v organizacijskem smislu) sistem upravnih organov, preko katerih država
uresničuje upravne naloge. V vsaki državi zakoni ali drugi spl. pr. akti določajo, kateri organi se v
državi štejejo za organe državne uprave in kateri organi zunaj državnega organizma lahko v
posameznih primerih opravljajo naloge državne uprave. Naloge uprave opravljajo neposredno
ministrstva, z zakonom pa lahko samoupravne skupnosti, podjetja in druge organizacije ter
posamezniki dobijo javno pooblastilo za opravljanje posameznih funkcij državne uprave.

Ministrstva za:
- notranje zadeve
- zunanje zadeve
- finance
- obrambo
- promet in zveze

42
- kulturo
- šolstvo in šport
- znanost in tehnologijo
- okolje in prostor
- pravosodje
- kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano - gospodarske dejavnosti
- ekonomski odnosi in razvoj
- zdravstvo
- delo, družino in socialne zadeve
- turizem in malo gospodarstvo

Organi v sestavi ministrstev


V okviru ministrstev se ustanovijo upravni organi v njihovi sestavi. Ustanovijo se, kadar je za
upravljanje določenih nalog s področja upravnega organa potrebna določena samostojnost in posebej
organizirana služba, zaradi medsebojne povezanosti pa je potrebno stalno usklajevanje in nadzorstvo
pri delu (nadzira jih pristojno ministrstvo). Položaj organa v sestavi je razviden predvsem iz tega, da je
predstojnik za svojo delo odgovoren ministru. Organe v sestavi vodijo predstojniki, ki jih določa zakon.
Predstojnika organa v sestavi imenuje in razrešuje vlada na predlog ministra in je za svoje delo
odgovoren ministru. Predstojniku organa v sestavi ministrstva preneha funkcija z odstopom ali
razrešitvijo ter določila, da mora predstojnik organa v sestavi z dnem prisege novega ministra ponuditi
svoj odstop.

V republiški upravi se v okviru ministrstev ustanovijo naslednji upravni organi in upravne organizacije:
- uprave
- uradi
- inšpektorati
- direkcija
- agencija
- režijski obrati
Za upravljanje dejavnosti gospod. javnih služb, ki jih neposredno upravlja uprava, se ustanovijo režijski
obrati.

Teritorialna organizacija uprave


V zvezi s konkretno organizacijo izvrševanja upravnih nalog se postavlja vprašanje opravljanja
upravnih nalog na celotnem območju države, to je vprašanje teritorialne organizacije uprave. V načelu
velja, da se za opravljanje nalog državne uprave (predvsem tistih, ki se ne morejo opravljati v samem
centru) lahko:
- oblikujejo posebne (državne) upravno-teritorialne enote
- da vsak centralni organ (ministrstvo) oblikuje lastno mrežo lokalnih organizacijskih enot
- te naloge opravljajo organi lokalne samouprave kot naloge lastne ali prenese pristojnosti

43
V naši zakonodaji je predvideno, da se ustanovijo upravne enote, katerih naloge predpisujejo zakoni.

UPRAVA V FUNKCIONALNEM SMISLU

Delovanje uprave temelji na dveh načelih - to je načelu zakonitosti in na načelu samostojnosti. Prvo
pomeni, da mora imeti uprava za vsako svojo delovanje in aktivnost (pravno ali nepravno) temelj oz.
podlago v zakonu ali vladnem aktu. Samostojnost pa pomeni predvsem samostojnost pri
uresničevanju določil zakonov in drugih predpisov.

Glavne funkcije uprave:


- izvrševanje zakonov, drugih predpisov in aktov DZ ter predpisov in drugih aktov vlade
- opravljanje inšpekcijskega nadzorstva nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov in aktov
- nadzorovanje zakonitosti dela organov lokalnih skupnosti
- zagotavljanje opravljanja javnih služb iz pristojnosti republike
-opravljanje strokovnega nadzorstva nad izvajanjem javnih služb v skladu z zakonom
- izvajanje nadzorstva nad zakonitostjo dela javnih podjetij in javnih zavodov in instančno nadzorstvo
nad posamičnimi akti, s katerimi ti odločajo o pravicah in dolžnostih državljanov in organizacij
- pospeševanje gospodarskega, socialnega, kulturnega, ekološkega in splošnega druž. razvoja s
sprejemanjem ukrepov iz svoje pristojnosti ter predlaganjem ukrepov vladi ter drugim pristojnim
organom
- pripravljanje zakonov, drugih predpisov in aktov, poročil in drugih gradiv ter opravljanje drugih
strokovnih nalog, ki ji jih naloži vlada
- opravljanje (po pooblastilu vlade) strokovnih in drugih nalog v zvezi z upravljanjem z nepremičninami
in z drugim premoženjem RS

Skupine dejavnosti, ki jih opravljajo upravni organi:


- regulativno (sami lahko izdajajo pravne predpise - avtonomna regulativna dejavnost; kot strokovni
organi s posameznega področja sodelujejo v posameznih fazah pri regulativni dejavnosti, ki je v
pristojnosti drugih državnih organov)
- kontrolno-nadzorno (tipična dejavnost upravnih organov na vseh področjih; v okviru tkim.
upravnega nadzora je najpomembnejše inšpekcijsko nadzorstvo - kako posamezniki, organizacije in
skupnosti spoštujejo zakone in druge predpise)
- operativno (ob izdajanju individualnih in konkretnih upravnih aktov; administrativno izvrševanje
upravnih aktov in neposredno odločanje v upravnem postopku;sklepanje civilnopravnih poslov;
dokumentiranje in dokumentacija vseh vrst; pisarniška, manipulativna in administrativna dela,...)
- študijsko-analitično (študijsko delo in raziskovalna dejavnost;zbiranje, urejanje in analiziranje
podatkov ter drugih gradiv o stanju in problemih na posameznih področjih družbenega
življenja;dajanje mnenj in predlogov na podlagi opravljenih analiz,...)

44
- represivno (prisilno-represivno izvrševanje posameznih upravnih funkcij; pri zagotavljanju reda in
miru, varovanje premoženja in oseb, pri zagotavljanju nedotakljivosti in celovitosti državnega
ozemlja,...)

LOKALNA SAMOUPRAVA

LOKALNA SKUPNOST

Iz Hillery- eve in tudi iz večine drugih klasifikacij so bistveni elementi lokalne skupnosti:
določeno ozemlje
ljudje naseljeni na tem ozemlju
potrebe teh ljudi
dejavniki za zadovoljevanje teh potreb
zavest ljudi o skupnosti, ki ji pripadajo

Šmidovnik zelo celovito definira pojem lokalne skupnosti, ko pravi, da je lokalna skupnost tista
teritorialna družbena skupnost, kjer na najnižji ravni nastajajo določene skupne potrebe prebivalstva,
ki jih je mogoče reševati le na skupen način.
Lokalna skupnost je tista elementarna teritorialna družbena skupnost, ki nastane z oblikovanjem
naselja oz. z naselitvijo ljudi na določeno področje. Država lahko prizna vsakemu naselju nek pravni
status, kar je za naselje pomembno, ni pa ključno. Prva oblika lokalne samouprave je občina, ki je
temeljna lokalna samoupravna skupnost, ki samostojno in neodvisno izvršuje naloge, ki se tičejo
lokalne skupnosti. Za občino so ključni trije elementi:

občina je najvažnejši tip lokalne samouprave


imeti mora status samoupravnosti
oblikovana mora biti v okviru zgodovinsko nastale skupnosti (kakšno je npr. naselje)

Lokalne skupnosti lahko delimo na OŽJI tip (občine) in na ŠIRŠI tip (pokrajine, regije)

POJEM LOKALNE SAMOUPRAVE

Djordjevič- za lokalno samoupravo so značilni naslednji elementi:

lokalno prebivalstvo ima pravico, da voli svoja predstavniška telesa, s tem da imajo ta telesa
določene pravice odločanja, ki jih izvršujejo neposredno ali preko svojih organov
predstavniška telesa imajo svojo stvarno in krajevno pristojnost, kar pomeni, da na svojem
področju opravljajo določen krog zadev
pristojnost predstavniških teles se mora navezovati na lokalne zadeve
Lokalna samouprava je le ena izmed oblik samouprave in sicer najvažnejša- teritorialna (njena
značilnost je da zajema ljudi, ki živijo na nekem ozemlju.
Funkcionalna samouprava- v njej so ključne pristojnosti, ki jih imajo predstavniki skupnosti

45
Pojem lokalne samouprave vsebuje pet elementov:
TERITORIALNI (ko so lokalno določene in omejene; lokalne skupnosti so ustanovljene kot
subjekti lokalne samouprave
FUNKCIONALNI pomni, da je lokalna skupnost priznano področje njenih izvirnih nalog
ORGANIZACIJSKI pomeni, da te naloge opravljajo člani lokalne skupnosti pod lastno
odgovornostjo ali posredno preko organov, ki jih sami izvolijo

MATERIALNO-FINANČNI pomeni, da morajo imeti lokalne skupnosti finančna in materialna


sredstva
PRAVNI element po katerem so lokalne skupnosti pravne osebe

Temeljne značilnosti ki definirajo lokalno skupnost in jo ločijo od državne uprave so: avtonomija,
samostojnost, decentralizacija, demokratizacija,

zavest prebivalstva lokalne skupnosti, da so med seboj povezani in da jih družijo skupni interesi.

V Evropi imamo dva tipa lokalne samouprave:


Kontinentalna (celinska) značilen je tip majhnih občin in načelo decentralizacije
Britanska, ki šteje lokalno samoupravo za izvirno institucijo in posledično za 4 vejo oblasti

LOKALNA DEMOKRACIJA

- posredne oblike (volitve predstavniških organov občine)


- neposredne oblike (glavni instituti so zbor občanov, referendum, pravica do peticije in ljudska
iniciativa)

Z vidika demokratične ureditve bi bilo idealno, če bi na lokalni ravni obstajala samo neposredna
demokracija, kar pomeni, da bi ljudje vse odločitve sprejemali sami. To v sodobni skupnosti ni
mogoče, ker se odločitve sprejemajo vsak dan in lokalne skupnosti so prevelike. Zaradi tega je
neposredna lokalna demokracija bolj izjema, prevladuje namreč odločanje preko predstavniških
organov. Neposredna demokracija pa je pa je kljub temu bolj prisotna na lokalni kot na državni ravni.
To pa zato ker je lokalna skupnost manjša kot država tako po ozemlju kot po številu prebivalcev. Drugi
razlog pa je ta, da je organizacijsko tehnično institute neposredne lokalne demokracije v praksi na
državni ravni praktično nemogoče izvajati.

ZBOR OBČANOV je najbolj neposredna oblika lokalne demokracije in omogoča najbolj neposredno
sprejemanje odločitev od drugih oblik neposredne demokracije se zbor občanov razlikuje po tem da
gre za bolj spontano in neformalno odločanje v katerem lahko sodelujejo vsi prebivalci lokalne
skupnosti. Zbor občanov se glasuje javno, z dvigovanjem rok- to je pomemben element kohezivnosti
lokalne skupnosti in integracije posameznikov v njej, vendar pa je zbor občanov možen samo
najmanjših lokalnih skupnostih. Poleg tega pa mora imeti lokalna skupnost tudi nek izvoljen
predstavniški organ. Zbor občanov naj bi se uporabljal samo za najpomembnejše odločitve

46
REFERENDUM je novejšega izvora kot zbor občanov in bolj formaliziran ter organizacijsko
zahtevnejši način odločanja. Je uporaben za manjše število zadev in bolj poredkoma- o večin zadev
odloča predstavniško telo. Referendum se za razliko od zbora občanov uporablja tudi na državni ravni
vendar bolj poredko kot na lokalni (zato ker je idejno bližje lokalni samoupravi, in ker so ljudje bolj
zainteresirani za takšen način odločanja; na lokalni ravni je referendum organizacijsko manj zahteven
in cenejši.)

Nekaj izpitnih vprašanj:


- občine kot temeljne lokalna samoupravna skupnost
- pokrajina kot širša lokalna samoupravna skupnost
- organizacija, funkcije in organi lokalne samouprave
- volitve na lokalni ravni
- opredelitev pojmov lokalna skupnost in lokalna samouprava
- oblike lokalne demokracije
- razvoj slovenske lokalne samouprave

LJUDSKA INICIATIVA se v osnovi razlikuje od ostalih treh oblik neposredne lokalne demokracije. Pri
referendumu pride pobuda za rešitev nekega problema iz organa, ki jo ima pravico predlagati, pri
ljudski iniciativi pa pobuda pride s strani ljudstva. Ljudstvo zahteva ureditev nekega vprašanja, ne
sodeluje pa pri odločitvi kako to vprašanje urediti. V primerjavi z referendumom ljudska iniciativa
ljudstvu ne omogoča odpravo neustrezne rešitve ampak omogoča da zahteva rešitev, ki mu ustreza.

PRAVICA DO PETICIJE se tudi razlikuje od ostalih 3, označuje pa pravico posameznika ali skupine
posameznikov do pošiljanja pisnih vlog predstavniškemu organu (predmet peticije so lahko prošnje,
pobude, zahteve…). Od ljudske iniciative se peticija razlikuje v tem, da je predlog ki je podan na
osnovi ljudske iniciative predstavniško telo dolžno preučiti, predlog podan na osnovi peticije pa ne, ker
ima pravico do peticije vsak posameznik, ljudsko iniciativo pa lahko uveljavlja le skupina
posameznikov (več kot 50)

RAZVOJ LOKALNE SAMOUPRAVE

Stara Avstrija

Na območju stare Avstrije so bile ustanovljene kresije oz. okrožni uradi, kot državne upravne enote. V
njihovem okviru pa občine kot lokalne enote samouprave. Vendar pa občin takrat niso imele nobene
samouprave vse do leta 1848, ko so uvedene prve samoupravne občine. Za predstojnika občine je bil
tedaj prvič imenovan župan(1848). Leta 1866 so se občine oblikovale na novo, vzpostavljena pa je
bila evropska samouprava, kar pomeni, da bili organi občine voljeni v celoti, država pa je občine tudi
financirala.

47
Stara Jugoslavija

Do leta '21 velja stara avstrijska ureditev. Leta '21 pa je na dan svetega Vida sprejeta ustava, ki
vzpostavlja lokalno samoupravo ne treh ravneh: občina, okraj in oblast. Vendar pa v praksi deluje
lokalna samouprava samo v občinah, okraji pa postanejo državne izpostave. Ta ureditev velja do
leta'31 (do diktature) ko se ustanovijo banovine- te so imele tako državno kot lokalno vlogo, vendar pa
niso bile prave lokalne institucije, ker niso imele voljenih organov.
Nova Jugoslavija
Jugoslaviji po 2. svetovni vojni pride v sovjetsko vplivno cono in s tem je konec lokalne samouprave.
Sicer so lokalni organi obstajali ampak so bili le izpostave države. Ta model je temeljil na načelu
enotnosti oblasti, ker je vladala samo ena stranka. Oblast je bila monolitna in na vseh nivojih strogo
podrejena centru. Zato so bile lokalne oblasti le izpostave državne oblasti na lokalnem nivoju. To se je
spremenilo leta '48 ko se zgodi informbiro- Jugoslavija se osamosvoji izpod sovjetskega vpliva in kot
vodilno idejo socializma postavi samoupravljanje, ki omogoči uvedbo delnega trga in tudi delno
uvedbo lokalne samouprave. Ta lokalna samouprava se je imenovala KOMUALNI sistem, občina je
bila preoblikovana v komuni in naj bi bila temeljna celica družbe v kateri naj bi ljudje opravljali svoje
potrebe. Komuna pa naj bi se sčasoma preoblikovala v samoupravno skupnost državljanov. Ideja je
propadla saj je država obremenila komuno z 80% svojih nalog, tako da je ostalo za lokalne zadeve le
20% resursov. V Sloveniji je bilo ustanovljenih 62 komun, povprečno so bile trikrat večje kot današnje
občine. Komune so bile nekje vmes med lokalno samoupravo in državno upravo, lokalne zadeve so
prenesli na krajevne skupnosti saj so krajevne skupnosti temeljile na prostovoljnem delu državljanov.
Kljub temu pa so bili organi komune voljeni, imeli so tudi relativno samostojnost- omejeno lahko
govorimo o lokalni samoupravi.

Slovenija

Do leta '94 Slovenija prevzame Jugoslovansko ureditev, čeprav že ustava v letu '91 na novo vzpostavi
lokalno samoupravo. Nove občine so ustanovljene leta 94- bilo jih jw 147, leta 98 pa še 45 novih, od
tega 11 mestnih.

OBČINA je temeljna lokalna samoupravna skupnost. Do občin v današnji obliki pride v 19. stol. V
Evropi prevladuje klasična majhna občina. To je tip občine po načelu eno naselje ena občina,
nasprotni tip je velika občina, ki je »doma« v Veliki Britaniji in je smatrana za četrto vejo oblasti. Model
velike občine so prevzele še Skandinavija in BeNeLux.
Pomanjkljivosti majhnih občin so:
- me morejo kakovostno opravljati svojih nalog ker nimajo dovolj finančnih, kadrovskih in
materialnih resursov
- ne morejo organizirati javnih služb (odvoz smeti…)
Posledica je centralizacija saj mora vse zahtevnejše naloge prevzeti nase država ali pa pokrajina.
Pomanjkljivosti velikih občin:

48
- ker nastanejo z združevanjem več majhnih so ponavadi umetne tvorbe (odrezane od svojih
naravnih temeljev)
- v takih občinah ni bistvenih vrednot lokalne samouprave, kohezivnosti in solidarnosti.

Humes in Harlov pravita, da morajo biti občine dovolj velike, da imajo lahko ustrezno osebje in druge
pogoje, vendar pa morajo biti tudi dovolj majhne, da lahko ohranijo atmosfero skupnosti v kateri lahko
vsak posameznik občuti, da ima moožnost uspešno vplivati na politiko te skupnosti.

Naloge občin:
izvirne naloge občine
naloge, ki jih na občino prenese država
naloge, ki jih država prenese na občine in jih te opravljajo le začasno namesto države
(prenesene naloge)

Organi občine

Občinski svet je najvišji organ odločanja o vseh zadevah občine. Je izvoljeni predstavniški organ s
splošno pristojnostjo za odločanje o vseh lokalnih zadevah v okviru svojih pristojnosti sprejema statute
občin- proračun in zaključni račun občine, občinske akte, odloča o prenosu nalog iz državno na
lokalno raven in obratno odloča o pridobitvi oz. odtujitvi občinskega premoženja, nadzoruje delo
župana in podžupana ter občinske uprave. Občinski svet lahko ustanavlja tudi delovna telesa- komisije
in odbori, ki se potem specializirajo za določena področja. Občinski svet ima najmanj 7 in največ 45
članov. Mandatna doba je 4 leta.

Župan je izvršilni organ občine, predstavlja občino navzven, izvoljen je na neposrednih in splošnih
volitvah in zato je odgovoren predvsem volivcem, kar pomeni, da ga občinski svet ne more odstaviti.
Župan ima predlagalno pravico na osnovi katere predlaga občinskemu svetu v sprejem občinske akte,
proračun in zaključni račun in je edini, ki predlaga proračun in zaključni račun, lahko pa tudi sklicuje
seje občinskega sveta in jih vodi. Njegova najpomembnejša funkcija je vodenje občinske uprave.
Župan je udi varuh zakonitosti in ustavnosti, kar pomeni da lahko zadrži objavo in izvrševanje
kateregakoli občinskega akta če meni da je neustaven oz. nezakonit. Mandat župna je 4 leta.

Nadzorni odbor, ki ima tri glavne funkcije, opravlja nadzor nad razpolaganjem s premoženjem občine,
nadzoruje smotrnost in namenskost porabe sredstev, finančno poslovanje uporabnikov občinskega
proračuna. Člane nadzornega odbora imenuje občinski svet in opravljajo svoje delo nepoklicno. Člani
nadzornega odbora ne morejo biti župan, podžupan ali občinski svetnik, deli nadzornega odbora pa
počasi prevzema računsko sodišče.

49
Lokalne volitve- gre za volitve predstavnikov občine (občinskega sveta) oz. pokrajine. Tudi za njih
veljajo temeljna načela volitev- splošnost, enakost… Člani občinskega sveta se volijo po dveh volilnih
sistemih- prvi se uporablja v občinah z do 3000 prebivalcev oz. z do 12 občinskimi svetniki- to je
večinski volilni sistem, gre za enokrožni relativni volilni sistem. Večinski volilni sitem dopušča večjo
možnost uveljavljanja posameznikov in daje manj prostora političnim strankam kar pomeni tudi več
neodvisnih kandidatov. Pri večinskih volitvah se glasuje o posameznih kandidatih in ne o političnih
strankah. Volivec lahko glasuje o toliko kandidatih, kolikor se jih je v njegovi volilni enoti voli. Znotraj
večinskega sistema ločimo dva tipa volitev: - vsa občina je ena volilna enota; - občina je razdeljena na
toliko volilnih enot kolikor mandatov se voli.
V občinah z nad 3000 prebivalci pa se uporablja proporcionalni volilni sistem- gre za glasovanje o
listah kandidatov, listo lahko predlaga vsaka politična stranka ali pa skupina državljanov, na listi pa
mora biti toliko kandidatov, koliko občinskih svetnikov se v tisti občini voli.
Imamo institut referenčnega glasu, ki zagotavlja vpliv vsakega volivca na kandidata in ne stranko.
Referenčni glas se upošteva le pri tistih kandidatih, ki so dobili večino glasov volivcev, ki so glasovali
za neko listo.
Pri proporcionalnem volilnem sistemu je občina ena volilna enota. Za razdelitev mandatov pa se
uporablja D'Honett- ov sistem- z liste kandidatov je izvoljenih toliko kandidatov, kolikor mandatov je
lista dobila.

POKRAJINA (regija)
Pokrajina je širša lokalna samoupravna skupnost, občina je ožja. Poleg občin v večini
evropskih držav obstaja še širši nivo lokalne samoupravne skupnosti, ki delujejo na širšem teritoriju kot
občine in na ožjem kot država. V nekaterih državah obstajata dva nivoja širših lokalnih skupnosti
(imajo trinivojsko upravo), v večini evropskih držav pa zaradi direktiv sveta Evrope obstaja samo en
nivo širše lokalne samouprave. Širše lokalne skupnosti opravljajo naloge, ki so gledano z vidika
države lokalnega pomena, gledano z vidika občin pa širšega pomena. Na nivoju pokrajine pa prihaja
tudi do stika med lokalno samoupravo in državno upravo. Država prenaša v procesu decentralizacije
na pokrajine tiste naloge, ki jih občine iz organizacijskih ali tehničnih razlogov ne morejo upravljati.
V Sloveniji imamo samo enonivojsko samoupravo (samo občine). Ustava sicer govori o pokrajinah
ampak jih opredeljuje kot prostovoljne oblike povezanosti občin (občine prostovoljno v njih vstopajo in
izstopajo. Slovenija je zato le ena izmed 5 evropskih držav, ki nima dvonivojske lokalne samouprave.

ZVEZNA DRŽAVA (FEDERACIJA), FEDERALIZEM

Federacija sestoji iz dveh ali več politično teritorialnih enot, ki tvorijo skupnost. Tu obstaja skupna
država v pravem pomenu besede. V njo je združenih več federalnih enot, ki ohranjajo družbeno
integriteto oz. skladnost ter na ravni federacije uresničujejo skupne interese in jih združujejo v širšo
skupnost. Federacija je pravno urejena z zvezno ustavo, ki razmejuje pristojnosti med federacijo in

50
federalnimi enotami. Federacija in federalne enote imajo lastno politično-teritorialno organizacijo in so
samostojne, ko izvršujejo zadeve iz svojega delovnega področja. Zvezna ustava je najvišji pravni akt
in jo je moč spremeniti ob sodelovanju federalnih enot. V federaciji obstajajo zvezni organi v katerih so
federalne enote zastopane. Centralni (osrednji) organ ima značaj zakonodajnega telesa, sestavljen pa
je iz šefa izvršilne oblasti in iz dveh domov, katerih člani odločajo načeloma po svoji svobodni
odločitvi.

Federacija je sestavljena država,nekakšna država držav, ki pa navzven nastopa kot enoten


mednarodnopravni subjekt, to pomeni da federalne enote nimajo lastne mednarodnopravne
subjektivitete. Podlaga za federativno državo je zvezna ustava. Navadno imajo lastne ustave tudi
federalne enote, vendar morajo biti njihove ustave v skladu z zvezno ustavo.

Posebna združba držav je evropska skupnost, v njej se mešajo elementi konfederacije in federacije.
Njene članice so še vedno povsem samostojne države, vendar so del suverenosti prenesle tudi na
organe skupnosti.

NAJPOMEMBNEJŠI PRAVNI AKT IN DOKUMENTI SPREJETI V PROCESU OSAMOSVAJANJU


REPUBLIKE SLOVENIJE

V letih 1988-1989 je prišlo v Sloveniji do močnega nacionalnega gibanja, usmerjenega v graditev


čimbolj samostojnega družbenega, političnega in ekonomskega položaja RS; odraz tega gibanja je
bila Majniška deklaracija 1989 in ustavne spremembe, ki so uveljavljene z amandmaji IX do XC,
sprejetimi 27.9.1989; amandmaji so poudarjali pravice slovenskega naroda do samoodločbe,
suverenost države Slovenije, pravico do avtonomnega urejanja v zvezi s samoodločbo, enakopravnost
družbene, zadružne in zasebne lastnine, pravica do svobodnega političnega združevanja, ukinitev
smrtne kazni, z amandmajem je določena tudi nova državna himna Zdravljica.
Prišla je do spremembe v imenu : prej “ Socialistična republika Slovenija” se je preimenovala v “
Republika Slovenija.
Skupščina RS je tudi sprejela deklaracijo o urejanju razmerij, ki imajo za RS splošen pomen.
Sprejetje 3.sklepov:
- Skupščina RS ne bo razpravljala in odločala o soglasju k predlogu predsedstva SFRJ, da se začne
postopek za spremembo ustave SFRJ s sprejetjem nove ustave.
- Predlog zveznega izvršnega sveta, da se prične postopek za spremembo ustave SFRJ 23.1.1990
- Predlog skupščine SR BIH , da se pristopi k spremembam ustave

2.7.1990 je bila sprejeta deklaracija o suverenosti države RS


27.9.1990 sledi sprejetje naslednjih amandmajev ( v njej so bile povzete nekatere odločitve iz
Deklaracije o suverenosti države RS, ki so postale del ustave RS in dobile najvišjo pravno veljavo).
Sprejeta sta bila 2 ustavna zakona
- 27.9.1990 zakon za izvedbo amandmajev XCVI in XCVII na področju ljudske obrambe

51
- 4.10.1990 zakon za izvedbo amandmajev XCVI: katere določbe zakonov, predpisov in splošnih aktov
zveznih organov se ne uporabljajo v RS.

▪ 28.9.1990 je skupščina sprejela ugotovitve, stališča in sklepe o urejanju bodočih mednacionalnih


odnosov na območju Jugoslavije.
▪ 6.12.1990 je skupščina RS je sprejela zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS in
razglas državljanom RS ( plebiscit je bil razpisan na dan 23.12.1990)
▪ 6.12.1990 pred izvedbo plebiscita je bila v skupščini sprejeta še deklaracija o spoštovanju
temeljnih konvencij sveta Evrope.
▪ Na plebiscitu 23.12.1990 so prebivalci RS izrazili svojo politično voljo, da RS postane suverena
država, ki bo imela dejansko oblast na svojem ozemlju in bo subjekt mednarodnega prava. 88% je
odgovorilo z “da”, 4% z “ne”. 0,9% pa je bilo neveljavnih glasovnic. Rezultati plebiscita so bili
slovesno razglašeni 26.12.1990 v skupščine RS.
▪ 20.2.1991 je bil sprejet ustavni amandma XCIX k ustavi RS, ki je pravnem smislu predstavljal
realizacijo plebiscitne odločitve.
▪ 7.3.1991 je skupščina RS sprejela ustavni zakon o spremembah in dopolnitvah ustavnega
zakona za izvedbo amandmajev XCVI in XCVII k ustavi RS na področju ljudske obrambe, ki pravi,
da se slovenski naborniki ne pošiljajo več na služenje vojaškega roka v JLA.
▪ 24.6.1991 je skupščina RS sprejela Ustavni amandma C k Ustavi RS, s katerim je bil določen
novi grb in zastava RS.
▪ 25.6.1991 je skupščina RS sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS.
Prevzem izvrševanja suverenih pravic in dolžnosti je bil urejen z Ustavnim zakonom za izvedbo
Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.
▪ 25.6.1991 je skupščina RS izrazila načelna stališča še v Deklaraciji ob neodvisnosti
Na izrednem zasedanju skupščine 29. in 30.6.1991 sprejeta Stališča skupščine RS v zvezi s
političnim in varnostnim položajem RS.
▪ 7.7.1991 Brionska deklaracija (predstavniki Slo., Hrv. in YU ter delegacija EU dvanajsterice)
▪ 10.7.1991 Skupščina RS sprejela Sklep in izjavo v zvezi z Brionsko skupno deklaracijo.
▪ 5.10.1991 sprejeta Stališča in sklepi Skupščine RS za nadaljnje uresničevanje osamosvojitvenih
aktov Skupščine RS.
▪ Ustava RS je bila sprejeta 23.12.1991, istočasno pa je bil sprejet tudi ustavni zakon za izvedbo
ustave RS.

OSAMOSVAJANJE SLO
Za proces osamosvajanja Slo je bilo pomembno to, da je bilo temeljno razmerje med republiko in
zvezo določeno tako, da je bila primarni nosilec oblasti (državne) republika, federacija pa le toliko,
kolikor je bila nanjo prenesena z zvezno ustavo, ki je določala zvezne pristojnosti.

52
PROCES OSAMOSVOJITVE SLO: značilno za ta proces je bilo, da je že od začetka prevladalo
stališče, da se ta proces pravno uredi in utemelji. Sprejetih je bilo več aktov ustavnopravnega pomena,
ki so temu procesu dajali ustavno podlago. Ti akti so v pravni obliki opredelili različne stopnje
osamosvajanja republike in njenega izločanja ter zveznega pravnega reda in zvezne državne
organizacije.

AMANDMAJI K USTAVI RS- Slo je prve korake k osamosvojitvi storila še v okviru zvezne ustavne
ureditve. Do prvih sporov z zvezno državo je prišlo že ob sprejemanju sprememb zvezne ustave v letih
1987 in 1988. Razhajanje med slo oblastjo in zvezno oblastjo se je še bolj zaostrilo, zato ker so se v
Slo začele pojavljati zahteve po demokratizaciji političnega življenja. Premiki v Slo političnem življenju
so se izražali tudi na ustavnopravni ravni.Za nadaljnji razvoj odnosov med republiko in zvezno državo
je bila pomembna sprememba oblasti, do katere je prišlo na volitvah spomladi 1990. Na oblast so
prišle politične sile, ki so si prizadevale za čim večjo osamosvojitev republike. Pomemben je bil
sprejem amandmaja k republiški ustavi, leta1990, določil je da se v RS ne uporabljajo tiste določbe
ustave SFRJ, ki niso v skladu z ustavo RS.

PLEBISCIT- Ustava SFRJ iz l. 1974 je vsakemu narodu znotraj federacije zagotavljala pravico do
samoodločbe naroda in pravico do odcepitve od zveze, prav na to pravico se je kasneje sklicevala tudi
slo. na plebiscitu. Izveden je bil 23.12,1990, na njem je bilo določeno, da RS postane samostojna in
neodvisna država (83% udeležba, 88% za odcepitev od SFRJ). Določeno je bilo, da mora republiška
skupščina v šestih mesecih od dneva razglasitve plebiscitne odločitve sprejeti ustavne, ter druge akte
in ukrepe, potrebne za osamosvojitev.

POLITIČNA PARTICIPACIJA

Politična participacija obsega tiste aktivnosti zasebnih državljanov, ki so usmerjene v vplivanje na


izbor vladnega osebja (government) in/ali akcij, ki se jih loteva vlada. Ostajajo različne zvrsti politične
aktivnosti oziroma politične participacije:
- odkrita/prikrita (stroški, zasebnost)
- avtonomija/podrejena (od kod stimulus)
- epizodična/kontinuirana (stroški, nagrajevanje)
- ekspresivne/instrumentalne
- verbalne/neverbalne
- socialne/nesocialne (interakcije z drugimi)
V Sloveniji obstajajo trije vidiki politične participacije:
a) OSNOVNI: - pogostost spremljanja politike v medijih
- pogostost udeleževanja volitev
b) INTERESNI: - stopnja zanimanja za politiko
- pogostost udeleževanja pogovorov o politiki
- sindikalna aktivnost

53
c) AKTIVNI: - sodelovanje pri političnih aktivnostih
- aktivna vpletenost v politiko
- aktivna stopnja angažiranja v političnih strankah in prostovoljnih organizacijah

POLITIČNA KULTURA

Politična kultura je razumljena kot regulator želja, interesov, hotenj in torej vseh subjektivnih zahtev,
rekli bi, notranjih smiselnih zvez, akterjev družbenega delovanja. Je skratka le sestavina družbenega
in političnega sistema. Tisti družbeni akterji, ki niso "ustrezno politično kultivirani" so že vnaprej
onemogočeni politično artikulirati svoje interese in s tem politično-kulturno disfunkcionalni.

INTERESNE SKUPINE

Interesne skupine večajo prostor za politično udeležbo; omejujejo politično odtujitev; izražajo sicer
zanemarjene interese; vzgajajo javnost glede političnih vprašanj; krepijo kvaliteto odločitev in
integracijo družbe; kulturno sodelovanje…pod pogojem konsultativne politične kulture ter
samoomejevanja kot podlaga njihove legitimnosti.
Interesne skupine služijo za mobilizacijo in prenos neartikuliranih zahtev v družbi v proces odločanja
(filtriranje, prikrojevanje zahtev na obseg in obliko političnega procesa odločanja), ker so interesi, ki
izhajajo iz javnega mnenja po sebi nagnjeni k temu, da ostanejo latentni. S tem skrbijo za izoliranje
elite pred pretiravanjem in jo osvobajajo od vsakodnevnih pritiskov javnega mnenja.

54

You might also like