001 Megalitski Jeziki

Lucijan Vuga – Megalitski jeziki
Knjizhnica Revije SRP
Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI
Izdajatelj edicije Pogum Revije SRP

/na iternetu/:
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum /,
zavod za zalozhnishtvo na podrochju
kulture in umetnosti, Ljubljana
e.m. urednishtvo@revijasrp.si
i.a. http://www.revijasrp.si
Naslovnica: Megalit ob Nadizhi pri Robichu
Urednishtvo:
Rajko Shushtarshich - odg. urednik
Ivo Antich - lektor in korektor
CIP - Katalozhni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjizhnica, Ljubljana
94(373)
903
VUGA, Lucijan
Megalitski jeziki [Elektronski vir] : / Lucijan Vuga.
- Ljubljana : Revija SRP, 2004. -
(Pogum Revije SRP, ISSN 1408-9254 ; 2004,1)
Pogum Revije SRP 2004/1 Nachin dostopa: http (URL) ://www.revijasrp.si
ISBN 961-6109-30-8
214668800
Vsebina
TEORIJA KONTINUITETE IN MEGALITSKE KULTURE – PREDGOVOR

SPOMIN NA KARLA OSHTIRJA
OD KOD VENETI?
SLOVANI IN ETRUSHCHANI
VENETI IN ANTI
DIVJE BABE
MEGALITI, GRADISHCHA IN KASHTELIRJI
PRAZGODOVINSKO KOLO Z LJUBLJANSKEGA BARJA
ZAKLAD Z BANJSHKE PLANOTE
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/megal15.htm[16.11.2010 10:11:50]
Lucijan Vuga – Megalitski jeziki
SVETOLUCIJSKA KULTURA
STARINSKI JEZIKOVNI SLEDOVI
Iz vsebine celotne knjige
Pogum Revije SRP na internetu 2004, shtevilka 1
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/megal15.htm[16.11.2010 10:11:50]
Megalitski jeziki - teorija kontinuitete
Pogum Revija SRP 2004/1

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI
PISHCHAL IZ DIVJIH BAB, BARJANSKO KOLO,
SVETOLUCIJSKA KULTURA IN VENETSKE BANJSHICE
~TEORIJA KONTINUITETE IN MEGALITSKE KULTURE~
»On je pach znanstvenik in kadar ne zheli,

da bi neka stvar imela kakshen pomen,
je ipso facto nepomembna.«
David Herbert Lawrence
(FIN, str.8)
VZPOREDNICE MED NAJDBO NAJSTAREJSHEGA KOLESA NA SVETU NA

LJUBLJANSKEM BARJU, PRESENETLJIVIMI ODKRITJI SVETOVNO ZNANE
SVETOLUCIJSKE KULTURE, BLIZHNJIM NAHAJALISHCHEM PRI DIVJIH BABAH
NAD IDRIJCO Z NAJSTAREJSHO PISHCHALJO NA SVETU IN VENETSKIMI
BANJSHICAMI
TUDI TOD SO GOVORILI MEGALITSKE JEZIKE
Akademik France Bezlaj v svojem Etimoloshkem slovarju slovenskega jezika (ESSJ) obravnava
Banjshice pod geslom toponima Benetke, izvedenke so Benechija, Benechan, pridevnik benechanski; v
16. st. Benetki (Trubar), Benezhani (Bohorich), v 18. st. Benetki, rodilnik Benetek (Megiser), s'Benetku
(Kastelec), mestnik u'Benedkih (Rogerij), narechno she Benitcьh (rezijansko), Banitkah poleg Banitke
(rezijansko) iz starega ktektika Bьnetьci, Bьnetьke (Ramovsh); italijansko Venezia iz star. Venetia,
toda nem. Wenedig je sprejeto s slovenskim posredovanjem preko chesh. Benatky. Kakor slo
vensko tudi srbsko in hrvashko Mljeci, Mnjeci, starejshe in narechno Beneci, Bneci (Cres), od 13. -
17. st. Beneci, narechno Beneće (Skok). Izhodishche je ime antichnega ljudstva Veneti, pisano tudi
Venethi, Venedi, Venadi, Оύενθι, Βεριδοι (<Βενιδοι), Ούεν(ε)τικος κολπος = Baltsko morje (Niederle,
Manuel), dalje tudi 'Ενετοι v Italiji, Enedi v Iliriji, Veneti v Galiji (Armorica), lacus Venetus v Alpah
(Krahe). Grshko ime Ούενέται uporablja Ptolomej v 2. st. za Slovane, tudi Skandinavci imenujejo
Pomorjance vindr, vindland, Finci imenujejo Ruse Venäjä, Nemci Luzhichane, Pomorjance in
Slovence Winden<starovisokonemshko Winida (Mikkola); k temu pridevnik windisch in priimek
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/teori.htm[16.11.2010 10:12:38]
Windischer (Kossina). Oshtir izvaja tudi grshko 'Αντοι, latinizirano Antae »Anti«<vety. Ni pa
mogoche dolochiti, ali je slovanski toponim Bate, narechno tudi bete, bętę, leta 1200 Beht, 1291 in
Betach, 1300 Betackh, Betockh<* bętę (=*vętę) poleg Baske<*bętьskę in Banjshica<* bętьs'k-ica (T.
Logar) iz slovanskega * vętę (=Anti) ali iz nekega kasnega refleksa za Veneti. Much izvaja Veneti
iz indoevropske osnove kakor germansko *weni, staroirsko fine »prijatelj«; soglasha Krahe; toda
Brandstein predpostavlja indoevropsko *uenom »gozd« (ESSJ). Tako torej Bezlaj razgrinja
strokovna izhodishcha za te toponime, ki jih razlichni avtorji po eni strani povezujejo z Anti in
Slovani, po drugi strani pa z Veneti, med katere bolj ali manj odkrito postavljajo enachaj. »Imena
Bate, Baske, Banjshice kazhejo naravnost na etnikon *Venti. Bate so kakor Benetke iz *venetici
akuzativ pluralis iz *Venti in izkljuchiti moramo primerjavo z albanskim vënt, vëndi ”bivalishche”,
kar je v antiki izprichano v imenu Avendona nekje ob cesti med Oglejem in Siskom. Takshna
dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila latinizacija nashega ozemlja v rimski dobi zelo
povrshna in omejena v glavnem na rimske vojashke centre z okolico. Staroselci na nashem
ozemlju ob chasu prihoda Slovanov niso bili jezikovno enotni in suponirati smemo poleg
vulgarne latinshchine tudi she ilirovenetske govore.« (BEZ I, str. 140)
In naprej v prispevku Ime Slovenec – po seminarski nalogi Toma Koroshca priredil za tisk F.
Bezlaj: »Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek romanshchine in Banjshice,
Bate, Baske verjetno she direktno, so se preselili na jug vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani,
so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na
nekdanjem ozemlju luzhishke kulture.« (BEZ I, str. 255) »Ime vasi Baske na Banjshicah lahko
razlozhimo glasoslovno samo iz vętьskę k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.«
(BEZ I, str. 291)
Kot bomo videli, ima ta iztochnica zelo globoke korenine in nadvse pomembne ter
vznemirjajoche posledice, kar je povezano z imenom Karla Oshtirja, jezikoslovca, enega
najvechjih, a nekam zamolchanih slovenskih znanstvenikov.
Da, Slovenci smo imeli v dvajsetem stoletju vrhunskega jezikoslovca Karla Oshtirja, ki ga shtejejo
med enega najvechjih slovenskih znanstvenikov (gl. Mala sploshna enciklopedija, DZS, Ljubljana,
1975), raziskoval je megalitske jezike (kot jih je sam poimenoval!), kakrshne so govorila
”predindoevropska” ljudstva v Evropi pred davnimi tisochletji... In njegova dognanja je vsekakor
mogoche plodno primerjati s teorijo kontinutete Maria Alineija o neolitski prisotnosti Slovencev
v Vzhodnih Alpah, she pred njim pa s teorijami Giuseppa Sergija o praslovanskem izvoru
latinshchine in Giovannija Semerana o akadsko-mezopotamskih vplivih na Evropski prostor.
V tem delu se bomo srechali z deli Karla Oshtirja, enega najvechjih slovenskih znanstvenikov
(Mala sploshna enciklopedija, DZS, Ljubljana, 1975; mimogrede, ta ima napachno letnico njegovega
rojstva 1881 – pravilno 1888), ki po mojem mnenju nakazuje vrsto reshitev v zvezi z ugankami o
Etrushchanih, Venetih, Slovanih itd. V razlichnih enciklopedijah (Narodna enciklopedija srpsko-
hrvatska-slovenachka, Bibliografski zavod, Zagreb, 1928; Slovenski biografski leksikon, SAZU,

Ljubljana, 1952; Enciklopedija leksikografskog zavoda, Zagreb, 1961; Enciklopedija Slovenije, MK, Ljub
ljana, 1994; Veliki sploshni leksikon, DZS, Ljubljana, 1998) ter v arhivu SAZU (Slovenske
akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani) preberemo o njem naslednje:
Rojen 13. 10. 1888 v Arnachah pri Sht. Ilju/Shoshtanju/Velenju, umrl v Ljubljani 27. 12. 1973.
Primerjalno jezikoslovje je shtudiral v Gradcu in na Dunaju, zlasti pri slovitih profesorjih R.
Meringherju in P. Kretschmerju. She pred prvo svetovno vojno se je izpopolnjeval v Sankt-
Peterburgu na Akademiji nauk (1912-13) in Londonu v British museum (1913-14), kjer ga je
zatekla prva svetovna vojna. Vrnil se je domov in prezhivel leta med 1915 in 1918 v rovih na
soshki fronti. Po vojni je leta 1919 doktoriral v Gradcu z disertacijo o izvoru indoevropskega
dolgovokalnega intranzitiva (Herkunft des indogermanische langvokalischen Intransitivs). V njej se loteva
predvsem dveh izmed najtezhjih problemov sodobne lingvistike: (1) z razmerjem slovanskega
naglashevanja do baltishkega, ugotavljajoch nastanek t.i. metatonije (sprememba zlogovne
intonacije) zhe v dobi prabaltoslovanske jezikovne skupnosti ter (2) z alarodshchino (Alarodi,
skupno ime za stara predindoevropska ljudstva; alarodshchina – istorodni jeziki ljudstev na
ozemlju, ki so ga kasneje zasedli Indoevropejci), raziskujoch alarodsko dedishchino v
indoevropskih jezikih ter vpliv alarodshchine na razvoj indoevropejskih jezikov. Zhe v zgodnjih
letih se je najvech ukvarjal z indoevropskim primerjalnim jezikoslovjem, pretezhno z etimologijo
in glasoslovjem, manj z oblikoslovjem in narechji. Oshtir je mednarodno priznan kot eden od
pionirjev laringalne teorije. Najobsezhnejshi del njegovega opusa pa je posvechen prav
alarodskim jezikom. Vzpostavil je alarodsko glasoslovje, prozodeme (dolzhine zlogov in
naglashevanje), shtevilne glasovne zakone, okoli 1200 besednih druzhin, praoblike slovarskih
enot, v besedotvorju je dognal shtevilne predpone in pripone itd. Etimoloshko je obravnaval
sredozemske izraze za poljedelska orodja, kovine, zhivali, druzhbene in naravne pojave, alarodske
shtevnike in vodna imena.
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 1922 postal docent, prevzel ugledno mesto po Franu
Ramovshu, leta 1924 je bil izvoljen za izrednega in leta 1932 za rednega profesorja ter do leta
1959, ko se je nad sedemdeset let star upokojil, predaval indoevropsko primerjalno jezikoslovje in
tudi vechina njegovega opusa je posvechena predindoevropskim jezikovnim ostankom v Evropi
in na Blizhnjem vzhodu, posebej she v Mali Aziji. Udelezhil se je 1. bizantoloshkega kongresa v
Beogradu in 1. etruskoloshkega kongresa v Firencah. Leta 1953 je bil izvoljen za rednega chlana
SAZU, a nadvse nenavaden in kontroverzen je njegov izstop iz nje. Tudi to, da po letu 1930 ni
objavil nobenega znanstvenega dela vech, kazhe svojskost njegovega znachaja. Res, da je med
vojno leta 1944 pogorela knjizhnica njegovega seminarja in med pozharom je zgorelo tudi
njegovo pomembno delo neprecenljive vrednosti, slovar alarodskih jezikov, s chimer bi se dalo
razumeti, da je temu posvechal vso svojo energijo in chas. Njegov opus zajema dve knjigi in 28
razprav, vse je napisano v skrajno zgoshchenem slogu in veliko stvari je temeljnega in trajnega
pomena za primerjalno jezikoslovje, zlasti nekatere njegove etimoloshke razlage ter njegovo
vztrajanje pri neindoevropskem znachaju shtevilnih slovarskih enot v indoevropskih jezikih
sredozemskega obmochja; mednarodna kritika poudarja Oshtirjevo velikansko erudicijo (spisek
njegovih del je na koncu knjige).
Karel Oshtir, kot preprichan alarodist, je med drugim objavil tudi temeljito razpravo Veneti in
Anti (Etnolog II, 1928, Ljubljana, str. 46), v kateri v uvodu pravi (zgolj kot kuriozum je izrazje
kakor v izvirniku):
»Radi boljshega razumevanja sledechih izvajanj o razmerju med Veneti in Anti par besed o
predslovanskem jezikovnem substratu. V srednji Evropi razlochujemo sledeche jezikovne plasti:
(a) Illiro-Venete, ki tvorijo z Etrusko-Raeti, Liguro-Iberi (>Baski) in Pelasgi pre
dindogermanske Paleoevropejce in ki so sorodni s Hamiti (izkljuchno Semite) v severni
Afriki ter z avtohtoni v prednji Aziji (Lyki, Lydi, Kari, Predhethiti, Kavkazi, Elami, Mitani,
Sumeri);
(b) centralno-indogermanske (op. L.V.: indoevropske) Thrake, kjer sta indogermanski
palatal in labijovelar sovpala v velar;
(c) na illyrothrashko plast so se v Zakarpatju naselili Slovani, ob Baltijskem morju Balti,
zapadno od obeh – vendar locheni po ozkem illyrothrashkem pasu – Germani, v juzhni
Rusiji Skythi.«
Kasneje se bomo vrnili k njegovemu obravnavanju odnosa med Veneti in Anti, navezujoch se na
zgoraj citirano besedilo Franceta Bezlaja o venetskih Banjshicah.
V Oshtirjevi knjigi Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen (Znanstveno drushtvo, Ljubljana, 1930,
str. 150) je povzetek v slovenshchini iz katerega navajam (izrazje kot v izvirniku):
»Tri predslovansko-etrushka imena ptic – V uvodu ugotovi avtor trojni odnos med Etruski in
Slovani:
(a) baltoslovanske izposojenke iz etrushchine;
(b) etrushke izposojenke iz italshchine, ki je s slovanshchino indoevropskega porekla;
(c) glavni vir etrushko-slovanskih besednih skupnosti pa je v pripadanju predbalto
slovanshchine in etrushchine k isti staroevropski jezikovni skupini.«
V tem Oshtirjevem razmishljanju je izjemno zanimivih vech stvari, od katerih naj nashtejem
posebej izstopajoche:
1. Baltoslovani so si izposojali besede iz etrushchine – kdaj in kje? Che naj bi Slo
vani prishli shele v srednjem veku do Vzhodnih Alp, kot pravi danashnja standardna
zgodovina, tedaj tam zhe vsaj pol tisochletja ni bilo vech Etrushchanov, che so pred
tem zhe kdaj bili. Torej so po Oshtirjevem mnenju morali biti ti stiki nekje v
Zakarpatju ali/in na severnem Balkanu. Ker pa je Oshtir mnenja, da gre pri tem za
predslovansko fazo, bi se to dogajalo tisoch in vech let pred nashim shtetjem. S tem
pa se odpre dodatno vprashanje: Ali so Etrushchani v Podkarpatju ali Zakarpatju
popolnoma izginili, potem ko naj bi se odselili v Italijo? S tem bi se Oshtir
pridruzhil zagovornikom t. i. severne priselitvene teorije Etrushchanov v Italijo;
ostali dve sta she, da so avtohtoni ali da so prishli iz Male Azije. Toda tak sklep se
ne ujema z jasnim Oshtirjevim zagovarjanjem Alarodov, to je predindoevropskih
prebivalcev Evrope, med katere prishteje tudi Etrushchane; takshno stalishche pa
predstavlja pristajanje na avtohotonost Etrushchanov. Che je Oshtirjevo mnenje
dokonchno takshno, potem iz tega izhajajo tri mozhnosti, da si je slovanshchina
sposojala etrushchanske besede:

(a) kot smo zhe rekli, da so Etrushchani zhiveli tudi v Zakarpatju;
(b) da so Slovani zhiveli v stiku z Etrushchani v Italiji;
(c) da so si Slovani izposojali etrushchanske besede prek posrednikov, s tem se
odpre she podvprashanje, kdo naj bi bili ti posredniki in ali je bilo Slovanom res
treba izposojati si imena za ptice pri oddaljenih Etrushchanih, in to celo prek nekega
vmesnega ljudstva?
2. Che so si Slovani izposojali besede od Etrushchanov, ali si niso tudi Etrushchani
izposojali iz baltoslovanshchine, in che ne, zakaj ne?! Kako bi bilo mogoche, da gre
izposoja besed zgolj v eno smer?
3. Od kod in kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje? Oshtir namrech pishe v shtudiji K
predslovanski etnologiji Zakarpatja (Etnolog I, Ljubljana 1926-1927, str. 13): »Kdaj so
prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhali Illyro-Traki v Karpatih, so
postranska vprashanja (podchrtal L. V.), ki nas, che operiramo s predslovanskim
illyro-trashkim substratom, ne tangirajo; da bi bili Illyro-Traki kdaj podvrgli Slovane,
o tem ne ve zgodovina nichesar...«. To Oshtirjevo stalishche je toliko bolj
nenavadno in presenetljivo, ker poleg tega she zapishe (str. 10): »... neverjetno je, da
bi *Chъrvatъ she le iz germanskih ust prishel do Praslovanov, to radi tega, ker ni bilo
med Praslovani in Pragermani nikakrshnih stikov, izvzemshi identitete
staroevropskega substrata...«. Kako je lahko vprashanje prihoda Slovanov v
Zakarpatje postransko vprashanje?! A zgodovina ne ve nich she o marsichem dru
gem, zato pa je potrebno raziskovati, povezujoch razlichne zvrsti znanosti.
Osebno delo Karla Oshtirja nadvse visoko cenim in menim, da ga je treba ponovno brati in
preuchevati v luchi najnovejshih jezikoslovnih, arheoloshkih, prazgodovinskih, etnoloshkih,
genetskih in drugih odkritij. O tem pa v posebnem poglavju, ki govori o Venetih in Antih.
Akademik Ivan Grafenauer, tajnik razreda za filoloshke in literarne vede, ga je 4. januarja 1953
predlagal, da ga izvolijo za rednega chlana SAZU v tem razredu, z utemeljitvijo, da je Karel
Oshtir temeljit raziskovalec predindoevropskih in predslovanskih jezikovnih in etnichnih osnov
slovanskih jezikov in narodov. Poudaril je njegovo znanstveno delo na podrochju
indoevropeistike najstarejshe dobe, baltoslovanshchine in armenshchine, predindoevropskih
jezikov na mediteranskem obmochju, to je v juzhni Evropi, Prednji Aziji in severni Afriki pred
doselitvijo indoevropskih in semitskih ljudstev. Za nas je she posebej zanimivo, kar preberemo v
njegovem Curriculum vitae (ki sicer ni podpisan, toda domnevam, da ga je sam napisal) pod »(a)
obseg znanstvenega dela: indoevropeistika: najstarejsha doba, baltoslovanshchina, armenshchina
in (b) predindoevropski (megalitski) jeziki (podchrtal L.V.) v mediteranskem okrozhju (stara
Evropa, stara Prednja Azija, bela Afrika) pred doselitvijo indoevropskih in semitskih dialektov;«
pod (c) [je seznam publikacij]. Tudi che Karel Oshtir ni sam napisal CV (kar bi bilo
neobichajno), je ta listina vsekakor del Grafenauerjevega predloga in je bila podlaga za Oshtirjevo
visoko akademsko izvolitev.
Toda Karel Oshtir je bil poleg genialnosti tudi svojevrstna osebnost, o kateri ne krozhi malo
anekdot; povzrochil je nadvse nenavadno in enkratno zagato: pet let po imenovanju za rednega
chlana Akademije je iz nje sam izstopil, podobno se ni zgodilo ne pred tem, she manj po tem.
Takratna dogajanja so po svoje nejasna; v javnosti krozhijo razlichne domneve, od katerih je ena
manj verjetna od druge. Po odobritvi Izvrshnega odbora SAZU mi je predsednik Akademije
prijazno dovolil vpogled v arhiv in osebno mapo Karla Oshtirja (slednja je zelo skromna in
vsebuje le njegovo fotografijo malega formata ter par listov, ki so rabili kot osnova za sprejem
med chlane SAZU). Iz zapisnikov organov SAZU je razvidno:
Ob pol enih popoldne dne 30. maja 1953 se je v sejni sobi Akademije sestalo predsedstvo SAZU
pod predsedstvom Josipa Vidmarja, prisotni so bili she podpredsednik Bozhidar Lavrich, glavni
tajnik Milko Kos ter tajniki razredov Stele, Grafenauer, M. Vidmar, Hadzhi in Lajovic. Pod tch. 2
– tekoche zadeve je razredni tajnik Grafenauer predlagal: »Drugi razred predlaga za redna chlana
dr. Karla Oshtirja in Antona Sovreta, oba redna profesorja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, za
dopisna chlana pa dr. Petra Skoka, rednega profesorja v pokoju na Univerzi v Zagrebu, ter
Luciena Tesniera, profesorja na Univerzi v Montpelierju.«
V zapisniku seje predsedstva SAZU, ki je bila pet let kasneje, 13. januarja 1958 ob 11h dopoldne,
prisostvovali so predsednik Josip Vidmar, podpredsednik Bozhidar Lavrich, glavni tajnik Milko
Kos ter razredni tajniki France Stele, Ivan Grafenauer, Milan Vidmar, Anton Melik in Anton
Lajovic, pod tch. 2 dnevnega reda – porochilo predsednika, v deveti, zadnji zadevi preberemo:
»Predsednik sporochi, da se je akademik Oshtir z dopisom datiranim z dne 18. novembra 1957
odpovedal chlanstvu pri Akademiji, z motivacijo ”ker hochem imeti mir”. Predsednik je pos
redoval, da bi akademik Oshtir svojo odpoved umaknil, pa ni uspel - Sklene se, pustiti zaenkrat
vprashanje odprto. Predsednik pa tudi drugi chlani predsedstva naj ”neuradno” poizkusijo
posredovati, da bi prof. Oshtir she nadalje ostal chlan Akademije. Predsedstvo vzame porochilo
predsednika na znanje in ga odobri.«
Tej je v dvorani Akademije sledila she ena seja predsedstva SAZU v torek 17. junija 1958, od
prejshnjih je bil opravicheno odsoten le podpredsednik Bozhidar Lavrich. Pod tch. 2 – porochilo
predsednika v drugem odstavku pishe: »Prof. dr. Karel Oshtir se je z dopisom z dne 18.
novembra 1957 na lastno zheljo odpovedal chlanstvu v Akademiji. Ker poizkusi, da bi prof.
Oshtirja odvrnili od tega sklepa niso uspeli, vzame predsedstvo odpoved na znanje.« Iz zapisnika
ni videti, da bi o tem potekala kakshna razprava, saj se zapisnik o tej tochki koncha. »Predsedstvo
vzame porochilo predsednikovo na znanje in ga odobri.« Seveda se nam zdi to belezhenje
nenavadnega in izjemnega dogodka, ki nima primere, suhoparno in formalistichno.
Tema sejama predsedstva SAZU sta sledili dve skupshchini, prva je bila izredna 17. oktobra 1958
ob desetih dopoldne z edino tochko devnega reda: Volitve novih chlanov Akademije.
Predsedoval je Josip Vidmar, zapisnichar je bil glavni tajnik Milko Kos, navzochi she akademiki
(op. L.V.: v zapisniku so samo priimki brez osebnih imen): Bevk, Brodar, Grafenauer, Kalin, G.
A. Kos, Koshir, Kuhelj, Lajovic, Lobe, Melik, Rakovec, Stele, Shnuderl, Tavchar in M. Vidmar.
Opravichila sta se akademika J. Hadzhi in V. Koroshec (op. L.V.: to je rokopisno dodano). Zapi
sano je she: »Predsednik sporochi, da se je predsednik marshal Tito pismeno opravichil; pri
skupshchini ne more biti navzoch, pozdravlja pa skupshchino in ji zheli uspeshno delo.«
Kljub temu, da so bile na vrsti volitve novih chlanov, se zdi nenavadno, da o izstopu enega od
chlanov, Karla Oshtirja, ni niti besedice.
Nekaj kasneje, 29. decembra 1958 dopoldne, je potekala redna seja skupshchine Akademije.
Navzochi so bili poleg predsednika Josipa Vidmarja in glavnega tajnika Milka Kosa she chlani:
France Bevk, Bogdan Brecelj, Srechko Brodar, Ivan Grafenauer, Jovan Hadzhi, Boris Kalin,
Viktor Koroshec, Gojmir A. Kos, Alija Koshir, Anton Kuhelj, Gorazd Kushej, Anton Lajovic,
Feliks Lobe, Josip Plemelj, Ivan Rakovec, Maks Samec, Anton Sovre, Lucijan M. Shkerjanc,
Makso Shuderl, Lado Vavpetich, Milan Vidmar in Fran Zwitter; opravicheni: Marjan Kozina,
France Stele, Igor Tavchar, na potovanju: Bozhidar Jakac in Bozhidar Lavrich. Opravichila sta se
tudi predsednik republike Josip Broz-Tito in podpredsednik Zveznega izvrshnega sveta Edvard
Kardelj. O Karlu Oshtirju niti besede.
Morda niti ne bi bilo tako pomembno razglabljati, zakaj se je Karel Oshtir odpovedal mestu v
Akademiji, toda v tistem burnem povojnem chasu, v katerega lahko vshtejemo tudi leto 1958, se
je tudi na Akademiji dogajalo marsikaj, takrat naj bi bili nekateri akademiki izkljucheni zaradi
medvojnega obnashanja ali kakshnih drugih politichnih motivov. Chesa takega proti Karlu
Oshtirju ni bilo zaznati, prav nasprotno, med chlane Akademije je bil takrat (1953) shele sprejet;
toda tudi motivacija, chesh ”da hoche imeti mir”, se zdi prevech preprosta, saj neposredno iz
chlanstva ni izvirala kakshna dodatna obremenitev kot praviloma le skupshchina enkrat letno,
sicer pa ni zaznati kakshnih sankcij proti morebitni nerednosti chlanov. Kaj je bilo zadaj, ali res
zgolj njegovo ”chudashtvo”?
Po svoje je zgovorno nadvse nenavadno nakljuchje, da v arhivu SAZU kljub skrbnemu pregledu
(maja 2004) ni mogoche najti Oshtirjeve pisne odstopne izjave, ki je sicer izrecno omenjena
v zapisnikih njenih organov. Seveda je mogoche domnevati, da se je listina preprosto z leti
morda kam zalozhila, ne moremo pa povsem odmisliti tudi za takratni chas uposhtevanja vredno
drugo mozhnost, da ”se je komu izgubila”... Tako izjemen dogodek, kakrshna je prostovoljna
odpoved chlanstvu v najvishji intelektualni instituciji nekega naroda, kot je Akademija znanosti in
umetnosti, ki ekskluzivno zdruzhuje cvet narodovega uma, vanjo pa si prizadevajo priti vrhunski
znanstveniki, ustvarjalci, umetniki ipd., vsekakor ni obroben in pozabe vreden primer, da ne bi
takrat koga skominalo to prikriti ali marginalizirati.
Akademik Rajko Nahtigal, eden velikih slovenskih jezikoslovcev, se je v Slavistichni reviji (VIII,
1955, str. 164-168) takole izrazil: »... Karel Oshtir /.../ z znano svojevrstno, tezhko umljivo, v
svojem smislu tako imenovano alarodistichno, oblikovano z nekim lingvistichno - izraznim
shportom tekmujocho in tudi sicer drugachno utemeljitvijo, proti metodi katere so se chuli
svetovno - lingvistichni glasovi (A. Meillet). O veleuchenosti pa seveda ni nobenega dvoma.«
Moram rechi, da tudi Nahtigal ne izrazha svojih misli prevech preprosto... Iz tega navedka se
kazhejo dolochene tezhave, ki jih je imel Oshtir v znanstvenih krogih, ochitek ”tezhko umljiv” je
lahko sinonim za zavrachanje, poleg tega tudi definicija ”v svojem smislu tako imenovano
alarodistichno” kazhe na sumnichav odnos do Oshtirjevih teorij, to pa se she stopnjuje s
pridatkom ”oblikovano z nekim lingvistichno - izraznim shportom tekmujocho”, ki asocira na
gonjo za rekordi za vsako ceno, tega ne ublazhi niti priznanje ”o veleuchenosti pa seveda ni
nobenega dvoma”.
Franc Jakopin je objavil prilozhnostni chlanek Karel Oshtir – osemdesetletnik (Jezik in slovstvo,
XIII/6, str. 169-170), v katerem pravi: »Mladi obiskovalci jezikoslovnih oddelkov Filozofske
fakultete v Ljubljani komajda she vedo, da je mozh s pipo, ki ga srechujejo v knjizhnicah,

ena od nashih odlichnih in najbolj svojevrstnih osebnosti.« Kako hitro gredo ljudje v
krivichno pozabo! Nepolnih deset let je minilo, kar je genialni Karel Oshtir opustil predavanja, in
zhe ga mladi shtudentje niso vech poznali... Toda tudi sicer se mu poslej ni bolje godilo niti v
strokovni javnosti, saj so v reviji Linguistica leta 1973 objavili razpravo Bojana Chopa Oshtirs
Sprachwissenschfatliche Ideenwelt v nemshchini z avtorjevim opravichilom, da hochejo tudi na ta
nachin razshiriti v znanstvenih krogih poznavanje njegovega dela, dasi je tudi vrsto svojih
najpomembnejshih del Oshtir napisal v nemshchini.
Franc Jakopin je v zgoraj omenjenem chlanku she zapisal: »Kot Mehringerjev slushatelj se je
Oshtir trdno drzhal povezanosti besed in stvari (Wörter und Sachen) (podchrtal L.V.) ...
[zavedal se je, da] lepega dela indoevropskega gradiva ne bo mogoche pojasniti z notranjimi
glasovnimi zakoni ... Za ugotavljanje alarodske (azianske, jafetitske) jezikovne osnove, ki jo je v
Evropi prekrila indoevropshchina, je imel raziskovalec na razpolago tri vrste virov: danashnje
zhive jezike kot neposrednega nadaljevalca alarodshchine (bashchina, berbershchina in kavkashki
jeziki); jezike, ki so se ohranili v bolj ali manj bogatih pisanih spomenikih, ki pa deloma she niso
zadovoljivo prebrani (mednje spadajo sumershchina in ostanki nekaterih drugih prednjeazijskih
jezikov, stara egiptshchina in etrushchina); in staroevropska narechja, ki so jih vsrkali
indoevropski jeziki, vendar so jim vtisnila sledove predindoevropskih prvin.
Karel Oshtir se je oborozhil z gigantskim znanjem v vseh treh smereh, toda tezhishche
njegovega dela je bilo prejkoslej v odkrivanju predindoevropskih in posrednishkih (ilirske,
trashke) jezikovnih plasti na jugu Evrope. Izkazalo se je, da je prav Balkan zlata jama za
razpletanje jezikovnih klobchichev; in tem je Oshtir v svojih delih posvetil veliko pozornost.
Toda kljub izjemni gmoti svojega nakopichenega znanja in svoji genialni kombinatoriki si je
velikokrat moral priznati, da je iz drobcev kaj tezhko zgraditi preprichljivo podobo jezika in da so
npr. kavkashki jeziki she vse premalo opisani in raziskani, da bi bilo mogoche rekonstruirati
njihovo prakavkashko obliko, ki bi kot temeljni kamen pomagala ozhiviti prvotno alarodshchino.
Prav med temi so jeziki z najpestrejshim glasovnim sistemom, saj imajo nekateri celo nad 70
fonemov (medtem ko jih imajo evropski jeziki med 30 in 40).«
Toda pretrese nas Jakopinova ugotovitev, ki na svoj nachin razgrinja dramatichno Oshtirjevo
usodo kot vrhunskega znanstvenika, ki je dalech pred svojim chasom in zato nerazumljen.
»Oshtirjevi spisi so prava ”lingvistichna stenografija”, nabita z asociacijami, zato je njih branje
skrajno zahtevno,« ugotavlja Jakopin in se obenem navdushuje: »Kako imenitne zveze so bile
npr. potrebne pri povezavah: ficus – smokva – indzhir!« Ob tem bridko ugotavlja: »Njegova
[Oshtirjeva] ustvarjalna domishljija pa je bila za marsikaterega lingvista presilovita, zato naletimo
na pripombe (npr. Vasmerjeve, v ruskem etimoloshkem slovarju), da se Oshtirjeve ugotovitve
gibljejo komaj she na mejah verjetnega. Res pa za Oshtirja lahko trdimo, da je imel premalo
adekvatnih poznavalcev, ki bi bili njegovo delo lahko spremljali enako kompetentno kritichno,
kakor se je sam suvereno gibal po tako odmaknjenih jezikih svojih raziskav. Zhe danes smemo
trditi, da je profesor Oshtir s svojim nekonvencionalnim nachinom mishljenja in s svojo
samotarsko zagnanostjo vechkrat prehitel svojo vedo in prerasel svoje jezikoslovno okolje;
vrednost njegovega dela bo narashchala, in ne upadala, kakor se to v znanosti dogaja. To
potrjujejo tudi nova odkritja arheologije in antropologije. Za Oshtirja nikakor ni ”vse iz vsega
izpeljivo” ali pa vsaj iz shtirih ”slovitih” Marrovih elementov (sar, ber, yon, rosh), niti zanj nima
veljave trombettijanska jezikovna monogeneza; verjame le jezikovnim dejstvom, zaupa le mochi
kombinacije.« (podchrtal L.V.)
Prilozhnostno je Bojan Chop (eden od edinih dveh, ki sta doktorirala pri Oshtirju v vsej njegovi
znanstveni karieri!) objavil chlanek Ob petinosemdesetletnici profesorja Karla Oshtirja (Jezik in slovstvo,
XIX, sht. 1-2, 1973/74, str. 1-6), kjer pravi: »Ker je shtudij predindoevropskega jezikovnega
gradiva za Oshtirja tako pomemben, da si ga je izbral za zhivljenjsko nalogo, je prav, da se pri
njem pomudimo nekoliko obshirneje. V vseh indoevropskih jezikih, posebno v grshchini in
latinshchini, naletimo pogosto na besede, ki je njihova glasovna zgradba tezhko zdruzhljiva s
tem, kar so nas nauchile besede nesporno indoevropskega izvora [op. L.V.: Giovanni Semerano
se je pri njihovi razlagi naslonil na najnovejsha odkritja v akadshchini] ... Takih besed je v
evropskih indoevropskih jezikih vse polno. Vechinoma oznachujejo tudi predmete, stvari, pojme,
ki niso mogli biti doma na tleh indoevropske pradomovine (nekako danashnja Ukrajina)
[podchrtal in op.: L.V.: kje naj bi bila indoevropska pradomovina, je she vedno nadvse sporno,
Colin Renfrew pravi, da je bila Anatolija, a predvsem v kulturnem pogledu, potem je tu she
teorija kontinuitete – o tem vech v nadaljnjem besedilu]; ... Oshtir je pri obravnavanju tega
predindoevropskega gradiva prishel do zakljuchka, da morajo biti jeziki na gori razmejenem
podrochju medsebojno sorodni, tj. da izvirajo iz skupnega prajezika, podobno kot indoevropska
ali semitska skupina. Dal jim je ime alarodijski po antichnem maloazijskem narodu Alarodioi; v
alarodijsko jezikovno druzhino shteje naslednje jezike: sumershchino, kavkashke jezike,
maloazijske neindoevropske jezike (za take so takrat imeli likijshchino, lidijshchino, karijshchino)
starega veka, v Evropi baskovshchino in vse t. i. predindoevropske substratne jezike (predslovan
shchino, predbaltshchino, predgermanshchino, predkeltshchino, predgrshchino itd.), v severni
Afriki pa hamitsko skupino. Tudi v zahodnejshih semitskih jezikih naj bi zhiveli ostanki
predsemitske-alarodijske jezikovne plasti.« Kot vidimo se Chop izrazha v pretekliku, poglejmo
zakaj: »Po [drugi svetovni; op. L.V.] vojni se je polozhaj v marsichem precej preobrnil. V
Oshtirjevo dobro gre npr. dejstvo, da so tudi drugi zacheli z raziskovanjem odnosov med jeziki,
ki jih je Oshtir imel za alarodijske, tako Bouda, ki je primerjal baskovski in kavkashki besedni
material. Posebno mesto v usodi alarodijskega jezikoslovja pa zasluzhijo dela Hubschmida, saj je
ta priznal Oshtirjevo alarodijsko teorijo kot v bistvu pravilno in nabral iz juzhno- in
zahodnoevropskih modernih jezikov toliko predindoevropskega besednega in slovnichnega
gradiva, da je Oshtir nekoch, ko je prebral eno od njegovih del, zhalostno vzdihnil: Sedaj pa mi
je zhal, da nisem vech mlad. Resnichno si lahko predstavljamo, kaj naj bi genialni etimolog
dognal sedaj, ko je na razpolago neprimerno vech materiala kot v dvajsetih letih ... Oshtir je
zachel svoje delo kakih 50 let prezgodaj.« To Chopovo dognanje kazhe v jasni luchi usojenost
genijev, da se rode ”pred svojim chasom”, vendar pa je prav to chasovno navzkrizhje v sami
naravi odkritij, ki prelamljajo z ustaljeno paradigmo in jo nadomeshchajo z inovacijo, redkokdaj
razumljeno in hitro sprejeto. Kot slovit primer nam lahko rabi Albert Einstein, ne le najvechji
fizik dvajsetega stoletja, ampak eden od stebrov chloveshkega duha nasploh, ki ni nikoli dobil
Nobelove nagrade za svoje poglavitno genialno delo, relativnostno teorijo, dobil pa jo je za
odkritje s podrochja kvantne teorije. A glejte paradoks, Einstein kljub svoji vlogi intelektualnega
revolucionarja ni mogel sprejeti vseh sprememb, ki so preplavile fizikalni svet, tako tudi ne Hei
senbergovega nachela nedolochenosti, ker ni mogel verjeti, da igra nakljuchje tako pomembno
vlogo v vesolju, a se je krepko motil!
Tako tudi Chop o Oshtirju pravi: »... Oshtir je zachel svojo alarodijsko teorijo v chasu, ko je bilo
raziskovanje ustreznih jezikovnih podrochij she v povojih: Kavkashki jeziki niso bili niti zadostno
popisani, kaj shele, da bi imeli kako primerjalno shtudijo, /.../ maloazijski jeziki, posebno
hetitshchina, protohatijshchina, huritshchina, so bili shele v zachetni fazi raziskovanja itd. /.../
Danes bi se tudi v presoji jezikov, ki jih je on nekoch shtel za gotovo alarodijske, marsikaj
drugache glasilo: likijshchino sta Pedersen in Laroche dokonchno prikljuchila indoevropski
(anatolski) skupini, isto velja danes za lidijshchino in s tem verjetno za napise na Lemnosu, s tem
pa, se resno bojim, tudi za etrushchanski jezik (ki pa seveda nima nich opraviti s slovenshchino!)«
[op. L.V.: Chop se ”resno boji”, da je etrushchina indoevropski jezik, torej meni, da je
indoevropski jezik, nasprotno od svojega uchitelja Oshtirja, a tudi v mochnem nasprotju z
mnogimi sodobnimi znanstveniki, o chemer glej vech v nadaljevanju]. In Chop nadaljuje z
razlago, v chem se je she oddaljil od svojega profesorja: »Sploh se je izkazalo, da je indoevropski
element v Mali Aziji dalech mochnejshi, kot so mislili v dvajsetih letih in prej [op. L.V.: na tej to
chki velja spet opozoriti na mnenje Colina Renfrewa ter Maria Alineija, da je Mala Azija zibelka
Indoevropejcev – toda predvsem v kulturnem in ne genetskem smislu, gl. mojo knjigo Davnina
govori]. Tudi za mikensko dobo v Grchiji se je izkazalo, da je bil indoevropski element tam zhe
prevladujoch (mikenska grshchina!). Skratka, od Oshtirjeve alarodijshchine bi morali danes
marsikaj odbiti. Pa tudi znotraj neindoevropsko-predindoevropskega jezikovnega kroga so nastale
spremembe: Hubschmid misli, da je okoli Mediterana treba domnevati vsaj dve razlichni nein
doevropski plasti: juzhno-zahodno z berberskimi jeziki in sorodnim substratom v Shpaniji in na
sredozemskih otokih na eni strani, drugo, ki sega po severnih ozemljih Sredozemlja od Baskov
do Kavkazcev, na drugi strani. Le zadnja bi nekako ustrezala Oshtirjevi alarodijski skupini.«
In kot da to ne bi bilo dovolj, Chop navrzhe she naslednjo misel, ki nam sprva ohladi
navdushenje nad Oshtirjevimi jezikovnimi bravurami: »Dosledno obravnavanje tujih elementov v
indoevropskih jezikih kot alarodijskih pa je ogrozheno she z drugimi teorijami: Tu je Illich-
Svitycheva nostratishka teorija, ki shteje za sorodne z indoevropsko skupino ne le semitsko in
hamitsko ter uralsko in altajsko, temvech tudi kavkashko. S tem pa bi mogli za marsikateri
besedni element v indoevropskih jezikih, ki naj bi bil mediteransko-predindoevropskega
izvora, rechi, da je v resnici le soroden [podchrtal L.V.]. Ker sam prihajam vedno bolj do
preprichanja, da je obstajalo jezikovno sorodstvo med Mediteranom in Baski na eni, med Uralci
in Indoevropejci na drugi, sem mnenja, da bo v blizhnji prihodnosti marsikak predindoevropski
ostanek dobil drugachno etiketo.«
Chop spodobno zakljuchi s poklonom profesorju tik pred njegovo smrtjo: »Kljub vsem tem
kritichnim pripombam pa ostane neizpodbitno dejstvo, da ima Oshtir velikanske zasluge za
razvoj raziskav na podrochju predindoevropske stare Evrope. Celo vrsto etimologij so mu
priznali; in njegovo teorijo o alarodijski skupini v bistvu danes priznajo kot pravilno taki mojstri
kot Hubschmid. She vech priznanja pa zasluzhi Oshtir zaradi neshtevilnih pobud na
predindoevropskem podrochju: te so pogosto vech vredne kot rezultati sami.«
Bojan Chop spregovori o Karlu Oshtirju tudi ob stoletnici njegovega rojstva v Hundert Jahre eines
bekannten slowenischen Sprachwissenschaftlers, Professor Dr. Karel Oshtir (Linguistica, XIX, 1989, str. 3-12),
ko je bil zhe dobrih petnajst let pod rusho, v katerem v bistvu ponavlja pravkar izrechene misli, s
poudarkom na hitrem razvoju jezikoslovja in na posledicah za Oshtirjevo dedishchino, ki jih ima
zlasti nostratichna teorija ter npr. spoznanje, da tudi sumershchina sodi med nostratichne, torej z
indoevropskimi sorodne jezike, s katerimi ima veliko skupnih jezikovnih osnov.
Bojan Chop skusha pojasniti, zakaj tolikshna zadrzhanost do Oshtirjevih teoriji, z navajanjem iz
Oshtirjevega dela Beiträge (str. 133); pri tem spoznamo zapletenost postopkov na primeru
alarodijske zveze in razchlenitve skupine besed za »figo«, kar Chop oznachi kot »nedvomno eno
najobsezhnejshih in najbolj zapletenih v vsej svetovni etimoloshki literaturi«; mochno skrajshana
je videti takole:
(a) latin. ficus < *thwoikos (th = spirant);
(b) armensko thuz < *thwuz, to pa iz *thwügo (z dolgim -ü-);
(c) grshko tykon, sykon; vse troje iz predbalkanskega *thwoko; to iz *thwωg;
(d) starocerkvenoslovansko smoky, gotsko smakka, kjer je alarodska menjava th : th-spirant
(ta substituiran s slovanskim in germanskim s) in alarodska menjava w : m (leniran) itd.
(glasovne finese moram zaradi pomanjkanja znakov opustiti) edino sredstvo za povezavo z
a-c;
(e) tako pridemo do praoblike *thimωg (th = spirant), ki zhivi she v sumerskem dib < *dingw
(ng w = labiovelaren nosnik), to pa iz *timg; starejshe *ting w she zhivi v izposojenki asirsko
tintu ( idr. semitske besede, npr. arab. tinu), tudi egipchansko d'b, koptsko kente
(disimilirano iz *tente ?)?
(f) novoperzijsko ändzhir, staroindijsko anjira itd., prairansko *anchira < *ankira, kar
spominja na koptsko kente (prv. *t-ngk) in na alarodsko *timg v predsemitshchini *tin(a)tu,
(gl. tch. e); odpad t naj bi bil sumerski oz. alarodski;
(g) kitajsko a-tsang, izposojeno iz nekega alarodskega dialekta;
(h) kavkazijsko : gruzinsko legwi, minojsko-grshko lugi itd., vse iz *lüg, ozhje z armenskim
thuz (gl. tch. b) povezljivo; l je iz th kot tudi sicer;
(i) nekaj hamitskih oblik.
Chop k temu pripominja, da bi bila prvotna oblika nashe besede nekako *tηmωg, she bolje *
thηmωg (th = spirant). Druge Oshtirjeve etimologije so nekaj manj obsezhne ali chisto kratke,
toda objavil jih je v svojem zhivljenju vech tisoch; samo v Beiträge jih je 942, vendar niso razen
prve, ki smo jo pravkar na kratko povzeli, nich vech opremljene z glasoslovnimi in
oblikoslovnimi razlagami; ochitno, kot pravi avtor v uvodu, so zaradi pomanjkanja prostora (po
prvi svetovni vojni je bila vsesploshna kriza in tudi pomanjkanje papirja) njegove razprave pisane
v telegrafskem slogu, skoraj brez razlag, brez citatov in v formularichni obliki. Che bi hotel Osh
tir vse svoje etimologije v Beiträge tako razlozhiti, kakor je »figo«, potem bi knjiga obsegala vech
kot 1000 strani. Seveda je tu eden od najpomembnejshih vzrokov, zakaj vechina jezikoslovcev
Oshtirjevih alarodistichnih spisov ne pozna in ne citira (npr. Skok v svoji Etimologijskem rjechniku)
ali celo namerno ignorira. Meillet, navajen znanega francoskega leporechja, je nekoch napisal, da
se pri branju Oshtirjeve razprave chloveku zachne vrteti v glavi, konchuje Chop.
Toda tudi Chop postavlja bralca, nespecialista, v negotovost, ko utemeljuje: »Ker sam prihajam
vedno bolj do preprichanja, da je obstajalo jezikovno sorodstvo med Mediteranom in Baski na
eni, med Uralci in Indoevropejci na drugi, sem mnenja, da bo v blizhnji prihodnosti marsikak
predindoevropski ostanek dobil drugachno etiketo. Naj tu omenim eno tozadevnih etimologij:
latinsko lepus, -oris »zajec« je bilo spoznano za predindoevropsko in zdruzheno v enotno skupino
s siciljskim (tozh.) leporin in masiliotskim leberis, nato pa she z latinskim laurex »kunec«. Toda
pomen in glasovna oblika vajenega jezikoslovca takoj spominjata na naslednjo uralsko skupino:
madzharsko nyul »zajec«, laponsko njoammel, mordvinsko numolo, zirjatsko nimal, jurjatsko nääßa
itd.; praoblika je *nomala in zadnje gre prav lahko k alarodskemu *d/labar.«
In po vsem tem morda ni presenetljivo, da Chop ta chlanek konchuje z naslednjo mislijo: »Torej,
ali ni jezikoslovje tudi najvishja poezija?«
*
Che pustimo njegove nenavadne osebnostne lastnosti ob strani – do skrajnosti predan delu,
skoraj samotarski, in nenavaden slog pisanja – , mislim, da je Karel Oshtir najpomembnejshi kot
izvrsten jezikoslovec, ki se je loteval nadvse drazhljivih, a ne le jezikoslovnih, marvech tudi
etnogeneznih raziskovanj o nashih davnih prednikih, ki tudi danes vedno bolj vzbujajo zanimanje
javnosti ter sprozhajo kontroverzne odzive. Oshtir je med drugim raziskoval (po njegovi lastni
definiciji) megalitske, ”predindoevropske” jezike; za kakshne jezike gre in zakaj ”megalitski”
jeziki, to je predmet te knjige, she zlasti zato, ker menim, da predstavljajo vez s sodobno teorijo
kontinuitete Maria Alineija.
OD KOD VENETI?
UVOD
Odkod Veneti

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI I
OD KOD VENETI?
UVOD
Najdba bakrenodobnega kolesa na Ljubljanskem barju vzpodbuja k razmishljanju v dveh smereh:

- A) o sami tehnoloshki iznajdbi, izdelavi in uporabi kolesa kot takega, s tem v zvezi pa tudi
o njegovi avtohtonosti na nashem ozemlju;
- B) o shirshih ekonomskih in druzhbenih vzrokih ter posledicah uporabe kolesa.
(A)Medtem ko je bilo o problematiki pod to tochko zhe veliko preuchenega in napisanega v
svetovnem okviru, nam za raziskavo vseeno ostajajo vprashanja o (ne)avtohtonosti oz. o
shirshih kulturnih sovplivanjih med Mezopotamijo in Evropo.
(B) V tej tochki je vech stvari, ki terjajo odgovore. (1) Z vozovi je bilo mogoche prevazhati
veliko vech tovora, kakor pa ga nositi na chlovekovih plechih ali na hrbtih tovornih zhivali
– torej sta se mochno razmahnili proizvodnja in trgovina! (2) Zlasti za vozhnjo na vechje
razdalje je bilo treba utrditi in pripraviti poti, to pa terja organizirano delo vechje skupine
ljudi v daljshem chasovnem obdobju, kasneje tudi za njihovo vzdrzhevanje. Organizacija
take skupine delavcev zahteva neko obliko organizacije druzhbe in zadostne vire, da jim je
bilo mogoche (zachasno) opustiti redno delo, potrebno za prezhivetje posameznika in
njegove druzhine. To sicer sovpada s tch. 1, da so bile poti potrebne zaradi vishka
produkcije in izmenjave dobrin. Ni pa sama po sebi umevna druzhbena organiziranost,
njene oblike in delovanje. (3) Prav menjava dobrin, trgovina, je pripomogla h kulturni
izmenjavi na vechje razdalje, prenos tehnologij, vpliv na jezike itd. In ker je z odkritjem
kolesa dokazano, da je bilo Ljubljanske barje na takem visoko kulturnem podrochju, je
potrebno raziskati takratna dogajanja tudi v prostoru svetolucijske kulture.
Doslej je veljalo, da so vozove s kolesi poznali v Mezopotamiji morda zhe v drugi polovici 4.
tisochletja pr.n.sht. (glinene igrache ali votivni predmeti?), najbolj podrobne upodobitve pa so iz
okoli 2700 pr.n.sht., vendar so bila vozila okorna, kolesa tezhka, izdelana scela. Zato domnevajo,
da so jih vlekli voli, a le na kratke razdalje ter sprva po utrjenih nasipih, ker je bilo drugod
premehko ali zamochvirjeno. Ker so zacheli uporabljati tudi bojni voz, je to vzpodbujalo k
inovacijam, da bi postal chim lazhji; tako so se kasneje pojavila kolesa z naperami.
Enako smemo domnevati za Ljubljansko barje, da so na njem kot poti uporabljali utrjene odseke
zemljishcha, bodisi nasipe ali kar namensko grajene poti. Sklepamo lahko, da je bil prostor
Slovenije obenem proizvajalec dolochenih shirshe iskanih dobrin in zaradi tega dovolj bogat, da
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/odkod.htm[16.11.2010 10:13:48]
Odkod Veneti
si je lahko privoshchil nakupe blaga od drugod. Za to je bila potrebna razvita trgovina in promet.
Ker se razvoj evropskih cest najpogosteje povezuje z Rimljani, je treba spomniti, da so prevzeli
tehniko cestogradnje od Etrushchanov ter so na svojih osvajalnih pohodih pretezhno utrjevali,
razshirjali in standardizirali zhe obstojeche poti; njihova zasluga, ki je izhajala iz vojashkih potreb,
je predvsem "posodabljanje" starih poti. Te so bile zdavnaj tudi na Ljubljanskem barju kot delu
shirshega evropskega omrezhja zhe tisochletja, o chemer pricha prav najdeno kolo, ki je bilo na
Dunaju datirano z radiokarbonsko metodo med 3350 in 3100 pr.n.sht., se pravi v chas
najstarejshih mezopotamskih koles.
Da bi se bralec lazhje znashel pri chasovnih opredelitvah, naj navedemo posamezna chasovna
obdobja, ki jih je treba jemati le kot priblizhna in nihajo za razlichna podrochja:
starejshi paleolitik: starejsha kamena doba,

med 1.000.000/800.000 in 50.000 pr.n.sht. (le
najbolj grobo koshcheno in neobdelano
kamnito orodje); nekateri delijo paleolitik she na
spodnji (lower) med 1,5 mio in 150.000
pr.n.sht., srednji (middle) med 150.000 in 45.000
pr.n.sht., zgornji (upper) med 45.000 in 20.000
pr.n.sht. ter mezolitik (epipaleolitik) med 20.000
in 10.000 pr.n.sht., pri nas nekako velja:
mlajshi paleolitik: med 50.000 in 10.000 »Divje babe«, najstarejsha, neandertalska pishchal
pr.n.sht. (uporaba ognja, pojav stenskih risb, na svetu, ok. 45.000 let pr.n.sht.
prvi kipci, ki kazhejo na kulte);
mezolitik, mesolithic, epipaleolithic, srednja

kamena doba, nekako med 20.000 in 10.000
pr.n.sht., na prehodu iz starejshe kamene dobe
(paleolitik) v mlajsho kameno dobo (neolitik)
(izpopolnjevanje lova, nabiralnishtva in
ribishtva) – ta oznaka je dokaj neopredeljena,
zato se redkeje uporablja in je velikokrat
predmet strokovnih razprav;
neolitik: mlajsha kamena doba, od 10.000

pr.n.sht. do odkritja bakra nekako 3.000
Arheoloshki oddelek Narodnega muzeja Slovenije
pr.n.sht. (chlovek je zachel brusiti in gladiti
kamen »doba glajenega kamna«, v tem chasu
chlovek izdeluje vse orodje in orozhje iz kamna,
lov je najvazhnejshe opravilo, poglavitno
orozhje je lok, zachetek zhivinoreje in »Robich – Kobarid in okolica« neolitske najdbe
poljedelstva, prve stalne naselbine s kolibami iz
vejevja in protja, ki jih v paleolitiku she ni bilo,
zachenja se loncharstvo; nastajajo rodbinske
zveze, ljudje ne zhive vech v krdelih, ampak se
Odkod Veneti
zdruzhujejo po krvnem sorodstvu v

matriarhalnih skupnostih – to je chas Vinche,
Lepenskega vira itd. ter Ljubljanskega barja; »Barjanska kultura« ok. 4.500 pr.n.sht. domnevni
vdori Indoevrop. na Balkan (?)
eneolitik ali halkolitik, bakrena doba
(chalcolithic – cooper age; aeneolithic;
eneolithic) [od calco gr. chalcos »baker«], kositra »Barjansko kolo« 3.350 – 3.100 pr.n.sht.
in brona, to je do priblizhno 3.000 – 2.000 »Veneti se selijo iz Panonije (?)
pr.n.sht.; – po Devotovi teoriji proti koncu 3. tisochletja
pr.n.sht.«
bronasta doba: 3.000 pr.n.sht. – vrh pri 2.000 sumersko kraljestvo ok. 2.7000 (?) pr.n.sht.
pr.n.sht. – koncha se z zhelezno dobo; egip. piramide v Gizah ok. 2.000 (?) pr.n.sht.
zhelezna doba – halshtat (Hallstatt) – starejsha

zhelezna doba – v Evropi od 1.000 do 500
pr.n.sht. (v nashih pokrajinah je kronologija Gradishcha na Krasu, v Istri
razlichna; pridobivanje in predelava zheleza; Hetitsko kraljestvo ok. 2.000 pr.n.sht.
nastale so organizirane drzhavne oblike; v religiji
antropomorfni politeizem; mnozhichna »Banjshki depo« (?)
izmenjava dobrin; nekatera starejsha pojmovanja
pripisujejo to dobo Ilirom); ter laten (La Tene)– Svetolucijske najdbe – trojanska vojna 1.180 pr. n.
mlajsha zhelezna doba – od 500 do nashega sht.
shtetja (uporaba zheleznega orodja: kose,
shkarje ipd., zachetki suzhnjelastnishkega Svetolucijske najdbe
gospodarstva; nekatera starejsha pojmovanja Veneti v severovzhodni Italiji (med 1.000 in 700 pr.
pripisujejo to dobo Keltom). n.sht.?)
zachetek olimpiad – 776 pr.n.sht.
ustanovitev Rima – 753 pr.n.sht.
Svetolucijske najdbe
OD KOD VENETI?
Naj zachnemo z
uradno nadvse
podprto
zgodovinsko
interpretacijo v
enem od svetovno
razshirjenih del, ki
ima tudi nekakshen
pechat
univerzalnosti in
Odkod Veneti
verodostojnosti,
cheprav naj kar
vnaprej opozorim
bralca, da sam
vselej in she vedno
vse berem z
dolochenim
zadrzhkom ali, kot
se reche, s
pridihom dvoma.
Tako tudi to delo,
ki sem ga omenil
zhe v svojih
prejshnjih knjigah
Jantarska pot in
Davnina govori,
obsezhno Zgodovino
chloveshtva (ZGO),
ki jo je izdal
UNESCO in jo
imamo tudi v
slovenshchini. V
njej ugledni zgodovinar Luigi Pareti spregovori (resda bolj na kratko!) tudi o Venetih. V poglavju
Ilirski narodi in narechja lahko preberemo:
»Iliri, indoevropski narod – vendar ni jasno, ali je spadal k vzhodnemu ali vmesnemu tipu – so
morali zacheti svoje prodiranje na severo-zahodni del Balkanskega polotoka najpozneje v 14.
st.pr.n.sht. Potiskali so Trachane na jug in na vzhod, ta pritisk pa so posredno chutili tudi Grki,
ker jih je gnal v isti smeri... Nemalo sodobnih avtorjev pa misli, da nam pri dokonchni obnovi
stare ilirshchine ne more pomagati samo albanshchina, ki je nastala iz meshanice ilirskega in
trashkega jezika.
Tako si morda lahko razlozhimo razliko med tako imenovanimi starimi kolonijami Ilirov v Italiji:
venetske kolonije naj bi nam dale pravi severnoilirski jezik, kolonije v Apuliji in Mesapiji pa
Odkod Veneti
hibridno juzhno narechje, ki je bilo meshanica med trashkim in ilirskim jezikom.«

Pri tem je treba pripomniti, da Paretijevo mnenje o kolonizaciji Benechije iz Ilirije podpira npr.
znani zgodovinar J. Whatmough (The Prae-Italic Dialects, London, 1933), odlochno pa ga
spodbijata M. Beeler (The Venetic Language, Berkeley, 1949) in H. Krahe (Sitzungs-berichte,
Heidelberg 1950).
Zlasti pa presenecha nadaljnje izvajanje Paretija v zvezi z Veneti, ko sicer ugotavlja, da je bila
beneshka pokrajina v Italiji naseljena najpozneje v zachetku zhelezne dobe, ko je vzklila znachilna
"atestinska" civilizacija, a da sta Herodot (I, 196) in Polibios (II, 17) izrecno ugotovila, da so bili
Veneti Ilirci; Polibios je pri tem celo poudaril, da se venetshchina mochno razlikuje od
keltshchine, dasi sta si bili civilizaciji podobni.
Zato je po Paretijevem mnenju chisto mogoche, da so bili Veneti – kakor Liburni pri Aternu v
Picenu (ob katerih se spomnimo Liburnov v Iliriku; Plinij, Naturalis historia, III, 110, 112) – prav
tako ilirskega rodu, vendar so se v Italiji pomeshali z domachimi predindoevropskimi ljudstvi v
obeh dezhelah, kjer so se naselili. Ta ljudstva so bili Evganci in severni Etrushchani (pozneje so
se jim pridruzhili Kelti) v Benechiji ter Azilci v Picenu. Po Paretijevem mnenju ni jasno, ali so bili
Liburni in njihovi prezhiveli predniki Azilci tvorci tako imenovanih "predsabelijskih" napisov,
najdenih na jadranski obali. Cheprav v nadaljevanju Pareti opominja, da so selitveni tokovi v
juzhno Italijo z Balkanskega polotoka svojevrstni spricho tega, da so bili zhe pod mochnim
vplivom Trachanov.
Ta Paretijeva teza o ilirskem oz. venetskem elementu pri stapljanju z jezikom neindoevropskih
staroselcev na Apeninskem polotoku, pri chemer naj bi nastala nova tvorba – prvotna
latinshchina, mochno spominja na vztrajne in poglobljene trditve znanega italijanskega
zgodovinarja Giuseppa Sergija, ki pa niso osamljene, saj stoje za njimi tudi nekateri nemshki in
drugi zgodovinarji. Toda Sergi je pri tem she bolj dolochen, govori, da so bili Indoevropejci, ki
so prishli v Italijo, kar Praslovani.
Zato imajo Paretijeva stalishcha she prav posebno tezho, ker so objavljena v Unescovi Zgodovini
chlovestva, razshirjeni po vsem svetu.
Seveda pa imamo tudi prav nasprotna stalishcha, ki uvrshchajo venetshchino med germanske
jezike...
Na primer André Martinet, francoski jezikoslovec svetovnega slovesa in tvorec funkcionalne
lingvistike, je v svojem velikokrat in v razlichnih jezikih ponatisnjenem delu Des steppes aux oceans
– L'indo-européen et les "Indo-Europeens" (Payot, Pariz, 1986) spregovoril o Venetih takole:
»Primer Venetov ponazarja mozhnost, da se isti narod iz tretjega in drugega tisochletja pr.n.sht.
kasneje pojavi v treh razlichnih delih podceline, v jezikovnih oblikah, ki jih razvrshchamo v
razlichne veje indo-evropejshchine.
Nekaj stoletij pr.n.sht. srechamo v Benechiji, to je okoli Benetk (it. Venezia), narod Venetov,
katerega jezik poznamo po nekaterih napisih. Skrbno preuchevanje dopushcha, da ga povezhemo
z drugimi indoevropskimi jeziki osrednje Italije, she posebej pa z latinshchino.«
Nato Martinet opozarja, da se je Cezar med osvajanjem Galije v Armoriku (danes je to departma
Van) spopadel z Veneti, o katerih pripadnosti skupnosti galskih naselij nihche ne dvomi, zato so
to obmochje Rimljani poimenovali Venetia; tam danes govorijo vanetski jezik, to je bretonsko
Odkod Veneti
narechje. Nekateri menijo, da bi vanetski dialekt lahko bil ostanek galshchine v Franciji in ne kot
ostala narechja v Armoriku, ki izhajajo iz Velike Britanije. Po mnenju Francoza Martineta ni
mogoche dvomiti, da so bili armorishki Veneti z atlantske obale Kelti.
V nadaljevanju Martinet ne pozabi omeniti, da se je en rokav Bodenskega jezera na severovzhodu
Shvice v antiki imenoval Venetus Lacus, kar naj bi po njegovem potrjevalo venetsko prisotnost na
tem podrochju, vendar ne ve, ali bi jih pripojil k italijanskim ali h galskim Venetom.
Toda Martinet zachuda niti ne omeni paflagonskih, panonskih in drugihVenetov, ki so prav tako
izprichani v tistih delih antichnih piscev, na katere se sicer rad sklicuje. Dvomiti moramo, da je to
storil iz pozabljivosti, saj se tako pomembnega dela, ki pomeni osebni zhivljenjski cilj, ne napishe
v enem zamahu, poleg tega je izshlo vech ponatisov v razlichnih svetovnih jezikih in bi ga na to
kdo utegnil opozoriti. Je iz nekega posebnega razloga zamolchal paflagonske Venete? Ne
moremo se znebiti obchutka, da ne gre zgolj za spodrsljaj, saj je v ozadju njegovega pisanja
chutiti pridih frankofilstva...
Cheprav so javnosti ti podatki zhe kar znani, jih tu navajamo zgolj zaradi tega, ker jih v svojem
znanstvenem aparatu uporablja tako priznan jezikoslovec, kot je Martinet, ki nadaljuje s tem, da
opozarja na kasnejsho germansko rabo oznak Winida v visokonemshkem in Winedas v
staroangleshkem jeziku, ki popolnoma ustrezajo latinskemu pojmu Veneti, s katerim so oznacheni
Slovani, nastanjeni v tistem chasu po nizhinah severne Evrope od Pomeranije do Mecklenburga!
Wenedes se je pri Nemcih obdrzhal za oznachevanje slovanskega prebivalstva v Spreewaldu (jugo
vzhodno od Berlina), ki sebe imenujejo Sorbi. V Avstriji se pridevnik windisch nanasha na
podrochja, ki so tradicionalno naseljena s Slovenci.
In Martinet se vprasha: »Kaj naj sklepamo na temelju obstajanja iste besede kot oznake italskega,
keltskega oziroma slovanskega naroda?«
Ali gre zgolj za preprosto homonimijo?
In si odgovori: »Malo verjetno! Formalna identichnost je tem bolj presenetljiva, ker je
neprichakovana indoevropska oblika "e" v dveh zaporednih zlogih.« Zato Martinet predpostavlja
obstoj naroda Venetov (wenet s pristavkom "-os" v imenovalniku mnozhine, s chimer hoche
potrditi staroangleshko Winedas, ki pa je v keltshchini in latinshchini zamenjan z "-i"). Po
njegovem mnenju se v tem imenu pojavlja dobro znani koren wen- kot pri Venus, v nemshchini
Wunsch, v angleshchini wish »zhelja«, v danshchini ven in shvedshchini van »prijatelj«, v
shvedshchini tudi »prijeten, ljubezniv, mil«.
Che so Veneti sami sebe imenovali tako, bi lahko pomislili, da so to privzeli tudi njihovi sosedje.
Toda Martineta pri tem moti, da so bila indoevropska plemena v sploshnem zelo bojevita in bolj
kot ljubeznivost so kazala sovrazhnost. Zato se nagiba k sklepu, da korenu wen-pripishe pomen
»zmagati, pokoriti«. S tem je Martinet pokazal, da je pristash t.i. teorije invazije Indoevropejcev in
njihovega nasilnega osvajanja Evrope, ki jo je v novejshem chasu zagovarjala Maria Gimbutas.
Presenecha dejstvo, da Martinet ne poskusha razlozhiti besednega korena ven she na podlagi
kakshne druge jezikovne skupine, npr. slovanskih jezikov... Zakaj tako, o tem bomo spregovorili
v nadaljevanju.
Martinet se loti she razvojnih problemov venetshchine. Ko ugotavlja, da je mogoche postaviti
Venete v chasu ob koncu III. in v zachetku II. tisochletja v nizhavja severne Evrope, nekam med
Baltik in cheshke gore, morda nekoliko vzhodneje ali zahodneje, meni, da so predstavljali
Odkod Veneti
jezikovno samostojno enoto, ki pa le ni onemogochala sporazumevanja z okolishkimi

indoevropskimi plemeni. (O problematichnosti takega pristopa bomo razpravljali kasneje pri
Devotovi teoriji o panonskem izvoru Venetov. Kako je mogoche, da se na tako majhnem
panonskem prostoru razvije takshna mnozhica razlichnih indoevropskih jezikov?!) Toda v nekem
zgodovinskem trenutku so tiste Venete, ki so prebivali zahodneje, povlekli za seboj sosedje, ki
bodo kasneje postali Kelti, saj tako kot pri Keltih tudi pri Venetih zachenja slabeti glas *p, ki bo
konchno dal glas h-, kar naj bi potrjevalo ime gozda Hercynienne < *per-kwus »hrast«. Veneti naj bi
s Kelti nadaljevali pohod proti zahodu in se zlagoma stopili z njimi. Drugi Veneti, razvija svoje
misli Martinet, so se povezali s plemeni, ki so krenila na jug in se nekaj chasa zadrzhevala v
podolju Donave. Iz tega obdobja so nasledili nezveneche aspirante Italcev in Grkov (ph, th, gh).
Vsi drugi Veneti, ki so ostali v stari domovini, so se deloma germanizirali ter pod pritiskom
prishlekov s severa izgubili svojo identiteto. Vendar jih je ostalo dovolj, da je za Germane Wendes
obichajna oznaka vzhodnih sosedov. Podobno so Germani za svoje jugozahodne sosede ohranili
ime enega od keltskih plemen Volka, s katerimi so bili v stiku. Vzhodne sosede Germanov bo do
V. stoletja n.sht. preplavil tok Slovanov.
Na tem mestu naredi Martinet presenetljiv sklep:
»V tem chasu, tisochletja po razhodu med zahodnimi kentumskimi in slovanskimi satemskimi
jeziki, je bilo nemogoche prichakovati postopno prilagajanje venetshchine jeziku slovanskih
osvajalcev, pach pa zgolj njeno izginotje. Morda ostajajo v dolochenih zahodnoslovanskih
govorih sledovi jezika staroselcev, v nasprotju z nazalnimi in denazaliziranimi vokali v drugih
slovanskih jezikih ima poljshchina skupino samoglasnik+nazalni soglasnik: izg. zömp, ki je v
praslovanshchini bil *zobъ, kar je v rushchini in srbshchini ter hrvashchini dalo zub, v
slovenshchini zob, v bolgarshchini pa z'b.«
Ta Martinetova analiza pa je pomanjkljiva, saj se zanasha zgolj na knjizhne oblike posameznih
jezikov. Zhe na primeru, ki ga sam navaja, slovensko zob, zaznamo v slovenskih narechjih velike
razlike; samo na Primorskem zasledimo na primer: zab, zu∂b, z'b, in pri tem je glas b izgovorjen
tudi skoraj kot p.
A Martinet ne pove nich o tem, kaj se je zgodilo z beneshkimi Veneti. So se stopili z Italci?
Kratko malo so izginili tudi v tem primeru, kakor pravi za one ob Baltiku, da so
utonili v slovanski poplavi? Poleg tega so Veneti znani she dolgo, vse do nashega shtetja, kot
jasno opredeljen narod, pa cheprav so prishli pod rimsko oblast. Martinet o Venetih pravi (MAR
str. 76): »Venete so dolgo enachili z Iliri, so pa po jeziku blizhe Latincem.«
To pa je v nasprotju z zhe omenjenim stalishchem Paretija; torej smo pricha mnenju pred
stavnikov dveh zgodovinskih shol, od katerih ima vsaka mnozhico svojih privrzhencev. Toda
obstajajo tudi drugachna mnenja. Vrnimo se she enkrat k jezikoslovcu Martinetu, ker je zani
mivo, kako zlahka je mogoche zaiti v past starih, ukoreninjenih pojmovanj. Martinet (MAR
str.94) v poglavju o Slovanih pravi:
»Na sploshno lahko stiki med narodi razlichnih jezikov izzovejo ali pospeshijo jezikovni razvoj,
iz chesar lahko sklenemo, da so baltski jeziki ohranili arhaichnost, ker so jih govorila ljudstva,
stalno naseljena v predelih, ki so zunaj poti velikih migracij. Videti je, da so Balti od davnine
nastanjeni v prvobitnih gozdnatih predelih, med mochvirji Pripjata na jugovzhodu in Baltika na
severozahodu, kjer zhive se danes, in ti predeli so zelo neprimerni za nomadsko zhivljenje
Odkod Veneti
zhivinorejcev...
Danashnji shtevilni slovanski jeziki, ki zavzemajo dokaj obsezhno podrochje, izhajajo precej
pozno iz neke oblike indoevropejshchine, ki so jo morda govorili v zachetku nashega shtetja na
severozahodu danashnje Ukrajine, torej v neposredni blizhini domnevne domovine Baltov,
vendar na podrochju, ki je bilo izpostavljeno stikom z nomadi. Nekatere izposojenke, npr. za
besedo sto, kazhejo na stike z Iranci, verjetno s Skiti, ki so nekaj stoletij pred nashim shtetjem
zhiveli severno od Chrnega morja. Vendar kazhe, da so imeli she najvech stikov z Goti,
Germani, ki so prihajali iz Skandinavije in se shirili proti jugovzhodu, z izhodishchem na dolnji
Visli. Od njih so v prvih stoletjih nashega shtetja dobili kulturno spodbudo, ki je povzrochila
njihovo shirjenje... Tehnichni napredek, ki je posledica tega stika, je bil, po vsem sodech, vzrok
za demografsko ekspanzijo, ki si jo moramo zamisliti, che zhelimo pojasniti kasnejsho slovansko
shiritev.«
Poskushajmo Martineta brati kritichno, zastavimo si nekaj vprashanj ter nanje odgovorimo.
l. Tu je uposhtevana nenehno ponavljajocha se teza o pripjatskih mochvirjih, do katerih naj bi

proti jugu segali Balti, z juga pa naj bi od Chrnega morja navzgor ozemlje naseljevali Skiti, torej
bi "Slovanom (?)" ostalo le neznatno ozemlje za Karpati, in sicer v tistem mochvirju, ki ni
primerno ne za kmetijstvo ne za zhivinorejo! Torej je to moralo biti kaj maloshtevilno ljudstvo,
saj ni bilo gospodarske podlage za zhivljenje. Kljub temu (chemu?!) so sem silili Germani, ki naj
bi tem zaostalim Slovanom prineli visoko kulturo... Toda za Skite so prazgodovinarji odkrili, da
so bili na visoki kulturni stopnji, sodobna znanost celo trdi, da je prav pastirstvo odigralo
pomembno vlogo pri razvoju kmetijstva iz poljedelstva. Zhivina, ki so jo poljedelci gnali s seboj,
ko so iskali nove obdelovalne povrshine (pozhigalnishtvo, trebljenje), je predstavljala zanesljivo
premozhenje in osnovo za prezhivetje tudi, ko nove njive she niso bile pripravljene ali se na njih
ni obneslo pridelovanje, da ne govorimo o slabih letinah. Neverjetno je, da bi Slovani chemeli v
mochvirjih, ne da bi bili v stiku z najrazvitejshim svetom tedanjega chasa – z Balkanom,
Mezopotamijo in egejskim podrochjem, saj mnoge vodne poti, ki so od nekdaj rabile kot
najprimernejshe za povezave na velikih razdaljah, vodijo ene na jug, druge na sever, torej so bili
na krizhishchu najpomembnejshih prometnic.
2. Iz te svoje nepreprichljive teze Martinet (je le eden od predstavnikov te "mochvirnishke

shole") preide na she bolj trhlo nadaljevanje, ko tudi sam ponavlja, da so Slovani sicer bili v stiku
z nomadi (Skiti?), ki so zhiveli severno od Chrnega morja, za katere pa je znano, da so kljub
nomadstvu imeli visoko razvito kulturo in so bili v neposrednem stiku z najbolj razvitimi
civilizacijami na Blizhnjem vzhodu! Toda, glej chudo, po Martinetu naj bi Slovanom kulturo
prinesli Germani iz daljne Skandinavije, ki je bila od sredozemskih zharishch kulture she bolj
odmaknjena, in bi jim prav nasprotno Slovani sluzhili kot vmesni, povezovalni chlen.
3. In ta "visoka germanska kultura" (Germane so ves stari vek vsi shteli za barbare!) naj bi toliko
prispevala k namnozhitvi Slovanov, da so se iznenada pojavili in preplavili dobrshen del Evrope!
Kakshen pa bi bil lahko "tehnishki prispevek Germanov", ki bi v pripjatskih mochvirjih
Odkod Veneti
omogochil ustvariti tako blaginjo, da bi se Slovani mnozhili kot kobilice? V mochvirjih bi morali
zgraditi osushevalne jarke s celim sistemom jezov in zadrzhevalnikov, potem pa na izkrchenih
ledinah zorati polja. No, poglejmo, polja brez gnojenja so plodna le kratek chas, gnoj pa daje
zhivinoreja, za to so potrebni travniki, teh na mochvirjih bodisi ni, bodisi so neustrezni in z
nekakovostno krmo, torej intenzivna zhivinoreja ni mogocha. Poleg tega je celotno obmochje
precej tesno in surovega podnebja.
4. Ta "germanska" tehnichna superiornost zveni kot odmev na poskuse uveljavitve pojma

"indogermanski" namesto "indoevropski".
Kako to, da ochitno takrat shtevilnejshi Balti v zelo podobnih okolishchinah niso razvili take
ekspanzivnosti in po tisochletjih she vedno zhive prav na istih prostorih? In to je celo pomagalo
ohraniti njihov arhaichni jezik(!), ker so bili vsem od rok. Kako razlozhiti fenomen
slovenshchine, za katero akademik Bezlaj trdi, da sodi med enega najbolj arhaichnih jezikov,
cheprav je v samem sredishchu najvechjih migracij in interesov velikih narodov zhe tisochletja?
5. Che so tudi Slovani Indoevropejci, je nenavadna trditev, da so dobili besedo sto od Irancev oz.
Skitov, saj je veliko vprashanje, kdo je od koga kaj dobil, ko pa gre za obsezhno indoevropsko
skupnost. Che so Germani kentumci, se vprashajmo, kdo je njim dal besedo za sto, pa cheprav so
stari 'k' nadomestili s 'h' v 'hundert'...
6. In ne nazadnje se vprashajmo, kako je mogoche tako zlahka opraviti s slovanskimi jeziki:

»...izhajajo precej pozno iz neke oblike indoevropejshchine, ki so jo lahko govorili...« Od
znanstvenika takega formata, kot je Martinet, bi prichakovali drugachno formulacijo, razen che
ne domnevamo, da je tudi sam pristash tiste shole, ki govori o "nezgodovinskosti Slovanov« oz.
»o Slovanih kot o ponesrechenem poskusu zgodovinskega razvoja«...
V veliki italijanski enciklopediji MOTTA pishe pod geslom »Veneti: Antichno indoevropsko
ljudstvo, razlichno od Keltov in Italcev, naseljeno v danashnji Evganski Benechiji (Venezia
Euganea) – tj. prostor [na severovzhodu Italije] med mesti Padova, Este, Belluno in Feltre. Ime
Veneti je dokaj razshirjeno med antichno toponomastiko; tako zasledimo Venete v Galiji,
Paflagoniji in - z imenom Venedi ali Vendi – v vzhodnem delu centralne Evrope ter v Pribaltiku.
Ni mogoche ugotoviti zanesljivih relacij med Veneti iz Benechije in drugimi, zlasti ker ime Veneti
pogosto dajejo ljudstvom razlichnih izvorov. Uposhtevajoch zgolj Venete iz Benechije, lahko
rechemo, da je bilo to ljudstvo, ki se je pretezhno ukvarjalo s trgovino (zlasti z jantarjem) [op.
L.V.: to pomeni hkrati najtesnejsho povezavo z Baltikom po jantarski poti, ki je povezovala
Baltik z Jadranom]. Vselej so bili v dobrih odnosih z Rimljani in na miren nachin vkljucheni v
rimski imperij. Njihov jezik kazhe na podobnosti z germanskimi, s kakshnim slovanskim
jezikom (poudaril L.V.), z italskimi jeziki in so ga pisali s chrkopisom, podobnim retskemu (ali
severnoetrushchanskemu).«
Znani italijanski semitolog in lingvist Semerano v svojem monumentalnem delu Le origini della
cultura europa [Izvor evropske culture] (SEM) Venete obdeluje pod posebnim poglavjem in
Odkod Veneti
zachenja z Livijem ter njegovo legendo o Antenorju, ki naj bi pripeljal Venete iz Paflagonije, od
koder so bili pregnani, vse do zgornjega Jadrana, kjer naj bi pregnali Evgance. Seveda je treba
takoj spomniti, skupaj s Prosdocimijem (La lingua venetica, II, 235), da je klasichna literatura o tem
ljudstvu pod vplivom Homerjeve omembe (Iliada, 2, 851): »Pilemon vodi Paflagonce έξ Ένετων«.
Strabon potrjuje (I, 3, 21), da so Ένετωί prishli iz Paflagonije na obale Jadrana. Po Sofoklejevih
Antenoridih sledi, da so shli Enetoi pod Antenorjem iz Paflagonije chez Trakijo proti Jadranu, kot
meni tudi Polibij (II, 17, 6) in drugi tragediografi. Etnonim Paflagoncev, prebivalcev
chrnomorske obale v Anatoliji, na jugu omejenih z reko Halys, gre po Semeranovi tezi iskati v
asirshchini: baal-palag [akadsko belu, aramejsko ba'la, hebrejsko ba'al »gospod, gospodar« +
akadsko palgum, palag »kanal, prekop« je ime za Pontus Euxinus (Chrno morje), saj je grshki pontos v
akadshchini pattu »kanal, prekop«], kar je primerljivo tudi v imenu Pelagonija v Makedoniji.
Paflagonci naj bi potemtakem bili »vladarji vodnih poti« ali »gospodarji morja«, Chrnega morja,
od koder so se proti koncu 2. tisochletja pr.n.sht. razvejili mnogi tokovi kapadokijskih ljudstev
pod asirskim vplivom. Herodot omeni Venete v Iliriji (Ένετωί, I, 196), da bi poudaril sovpadanje
njihovih obichajev z babilonskimi. Ko govori o Siginih (V, 9) navaja, da se njihove meje
razprostirajo vse do Enetov, ki zhive na Jadranu. Strabon (C 553), ki povzema po Majandru,
potrjuje, da prihajajo Ένετωί iz dezhele Levkozirov (Leukosyroi) [op. L.V.: mitichni Beli Asirci], to
je Kapadokijcev asirskega porekla, ki so prishli iz Troje skupaj s Traki in se naselili na severnih
obalah Jadrana. Ne bi smeli she spregledati niti Katonovega prichevanja (najdemo ga pri Pliniju,
Nat. hist., III, 130-131) "Venetos troiana stirpe ortos" (SEM vol. 38, str. 643-647).
Tu smo citirali Semeranove navedbe, ki so mu rabile za razlago posameznih imen na osnovi

akadshchine, opozoriti pa je treba na drugachne vire, ki postavljajo pod vprashaj anatolski izvor
Venetov; o tem najde bralec vech tudi v mojih knjigah Jantarska pot in Davnina govori. Kljub temu
so Semeranove raziskave pomembne, saj kazhejo na she premalo raziskana razmerja med
akadshchino in slovenshchino. Tako malo naprej pri Semeranu beremo, da Strabon (7, 6.1)
porocha, da se je mesto Aenus v juzhni Trakiji na obali Egejskega morja prej imenovalo Poltyobria,
v trashchini bria pomeni »mesto« [op. L.V.: na Krasu je vech naselij Brje], tudi v akadshchini je
birtu, hebrejsko bira »mesto, utrdba, grad« [op. L.V.: slovanska vzporednica bor kot Branibor ipd.],
polti pa naj bi bilo ime trashkega kralja, kar ustreza akadskemu in starobabilonskemu paltu »mech
z dvostranskim rezilom« [op. L.V.: Bezalj razlaga v (ESSJ) balta, balda »sekira, kij, bat, krepelo«,
izprichana v vseh slovanskih jezikih; Sadnik-Aitzetmüller izvajata ta izraz iz slovanskih osnov bul-
, buld-, bald- (gl. bula)]. Tak mech je sodil h kraljevemu dostojanstvu (SEM vol. 38, str. 643-647).
Po Semeranovi metodologiji Poltyobria zlahka preberemo na slovenski osnovi kot *Balto-
brje>Balto-bor, kraljevi grad ali kraljevo mesto.
Semerano nadalje pravi, da je tisti predel Kapadokije ob reki Halys in vzdolzh Paflagonije
uporabljal dvoje narechij z obilico paflagonskih imen, npr. Bagas, Biasas. Aeniates, Rhatotes itd.
(Strabon, 12, 3, 25); v zadnjih dveh imenih po Semeranu prepoznamo podobni imeni
Rhaetia-Retia v Alpah in tamkajshnjo reko Aenus (Inn) ter zgoraj zhe omenjeno trashko mesto
Aenus. Ime Rhaetia naj bi izhajalo iz akadskega ratum, aramejsko rahat »reka, vodni tok« [Merku
omenja rahot<grohot »grob pesek, grushch« kot pogost hidronim, MER 97; Bezlaj she omenja, da
Odkod Veneti
na Gorishkem pravijo rohot »posebna oblika struge«, sicer pa najdemo na Slovenskem hidronime
Rohot, Rohat ipd. (ESSJ)]. Ime Ένετωί spominja na Enieni, Ένιηνες (Iliada, 2, 749), ki so v
Homerjevem katalogu navedeni kot ljudstvo iz zgornjega dela doline reke Sperhej (Herodot, 7,
132, 185); sufiks -ηνες ustreza starobabilonskemu enum »gospod, gospodar, vladar«, sumerskemu
en. Predpostavljamo podobno primerjavo etnosov kot Veneti, Galci v Armoriku (are mori = ad
mare) med Loaro in Seno. Plinij (Nat. hist., IV, 105) Armoriku pridruzhuje she Akvitanijo (aqua),
obmochje juzhno od Garone; Akvitanijo etimoloshko lahko pridruzhimo Aquilei (kjer orel-aquila
nima kaj pocheti) [keltski ostanki, obelezhja keltskih kraljev, prichanja o Belenovem kultu ter
hidronim Aquilis kazhejo, da je ime Oppidiuma predromansko in kazhe na keltskega boga Akinka,
romaniziranega v Aquincum; primerjati gre she z Aκυλιν (Zosim., V, 29; Sozom., Hit. Eccl., I, 6) v
Istri] ob laguni Gradezha, kjer se izliva v morje reka Natiso. Pomembni so she slovanski Veneti v
srednjem in spodnjem toku Visle, a tudi Venosti, po katerih je dobil ime zgornji konec doline
reke Adizhe (Adige) (SEM vol. 38, str. 643-647).
Ime Raetia Secunda je bilo postopoma nadomeshcheno z Vindelicia, ki izhaja iz hidronimov Vindo,
Vinda (Werlach) in Licias, Licus, ki z rekama Isar (Isarcus) in Inn (Aenus) techejo chez to
obmochje. Tod je veliko imen s korenom Vind-: Vindelicia, Vindobona (Dunaj), Vindonissa,
(Windisch) - shvicarska trdnjava med reko Aar in Reuss, Vindalum – mesto Kavarov (Cavares) v
Gallia Narbonenses ob sotochju rek Rodan in Sulgas, ki ustreza akadski osnovi id »voda, reka,
vodno bozhanstvo«, krizhani z bazo, ki ustreza akadskemu (w)idum »meja, rob, kraj« [op. L.V.: Ta
primer je pomemben za razchlenjevanje imen Videm, zlasti tistega v Furlaniji-Udine, ki nima
etimolshke razlage niti ni kakorkoli povezljiv z germanskimi izhodishchi.]. Hidronim Licias
ustreza akadskemu alikum »ki teche, ki gre« iz akadskega glagola alakum »tok, pot, hod« [op. L.V.:
Slovensko osnovo lahko najdemo v lochiti, praslovansko *lochiti, ki je ponavljalni glagol s
prvotnim pomenom *»kriviti, ukrivljati«, od koder izpeljanke loch, lok, loka, lokav, -lekniti, pa tudi
slok, slochiti, odlok (SES)].
Semerano obdela she vech hidronimov s podrochja Venetov.

Toda stvari so bolj zapletene kot so videti.
Zhe précej na zachetku naj navedem, zakaj je pomembno obravnavati vprashanja, kot jih
nachenja Devoto: (1) ali so Veneti zhiveli (tudi) v Panoniji, (2) ali so se od tam preselili na
severne obale Jadrana in (3) kakshni bi lahko bili morebitni odnosi s tako razporejenimi Veneti in
Slovani v tistem chasu.
Zakaj razpravljati prav o stalishchih Devota? Ker postavlja skupaj z nekaterimi drugimi
sodobnimi raziskovalci, kot so Lejeune in Pellegrini-Prosdocimi (mimogrede, Prosdocimi je
doktoriral pri Devotu) itd., izvor Venetov v srednjo Evropo. Poleg tega znameniti genetik
Cavalli-Sforza postavlja Devota v skupino tvorcev velikih teorij o izvoru Indoevropejcev.
*
Kdo so sploh (bili) Indoevropejci in od kod so prishli, che so sploh od kod prishli?
To je she vedno ena najbolj zapletenih ugank sodobne (ne le zgodovinske) znanosti; obstaja cela
vrsta teorij, ki si jih najlazhje predochimo na prilozhenem zemljevidu, dasi so stvari veliko bolj
zamotane z antropoloshkega, genetskega, arheoloshkega, kulturoloshkega, etnoloshkega,
jezikoslovnega itd. vidika. Ker sem o tem nekaj vech spregovoril v svoji knjigi Davnina govori,
Odkod Veneti
bom tu zgolj izredno na kratko povzel tri prevladujoche teorije o izvoru Indoevropejcev (IE),
razshirjene v mednarodnih strokovnih krogih v zadnjih desetletjih, med seboj so sicer dokaj
razlichne teorije, a so si glede geografskega izvora na neki nachin blizu.
Predvsem bi rad opozoril z najnovejshim primerom, kako pereche je to vprashanje, che navedem
delo Petra Raulwinga (RAU) iz leta 2000 (v prevodu) Konji, bojni vozovi in Indoevropejci, ki ga
podnaslavlja Temelji in metode raziskav bojnih vozov z gledishcha primerjalnega indoevropskega jezikoslovja.
Seveda se ne more izogniti vprashanju, od kod Indoevropejci, pri chemer navaja nad ducat
znanstvenih teorij (ki jih omenjam tudi jaz v tej in drugih svojih knjigah), ter se ne more
odlochiti, katera bi bila prava, dasi se nagiba k tistim teorijam, ki postavljajo indoevropske
zachetke okoli Chrnega morja: na severno stran v juzhno Ukrajino, na juzhno stran pod Kavkaz
in v Anatolijo, na zahod v Panonijo. Toda pri konkretni obravnavi, kdo je bil prvi, ki je
udomachil konja in izdelal lahek bojni voz, se ne more prav odlochiti, ali naj bi se to zgodilo v
Mezopotamiji in bi od tam dobili Indoevropejci te nadvse napredne kulturne doeszhke ali je
inovacija nastala med Indoevropejci, od katerih se je razshirila med Babilonci in Asirci, pri
chemer naj bi imeli Hetiti pomembno vlogo. Skratka, tudi najsodobnejsha znanost she vedno ne
najde dokonchnega odgovora, s katerim bi se vsi strinjali o izvoru Indoevropejcev in s tem,
logichno, tudi, od kod Slovani in ne nazadnje Slovenci!
2.1 Invazionistichna teorija, ki jo lahko imenujemo kar "tradicionalna", temelji na domnevi, da
so bili IE, preden so se razselili, bojeviti pastirski nomadi, ki so v halkolitiku (bakreni dobi),
torej v IV. tisochletju pr.n.sht., vdrli v Evropo, akulturirali dotedanje prebivalce in popolnoma
nadomestili prejshnji(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Vidna predstavnica moderne oblike te
teorije, pokojna Litvanka, delujocha v ZDA, Marija Gimbutas, je v shestdesetih letih 20.
stoletja razvila svojo "teorijo kurganov", po kateri naj bi bila zibelka IE na severni strani
Chrnega morja, torej v juzhni Ukrajini oz. juzhni Rusiji, od koder so z vojashko silo zavzeli
Evropo. Njena pomembna pristasha sta med drugimi v ZDA rojeni severnoirski arheolog
James Mallory in amerishki lingvist Wilfred Lehman.
2.2 Ekonomistichna teorija, po kateri naj bi IE prishli z vzhoda kot prinashalci
revolucionarnega gospodarstva – nov nachin kmetovanja: to naj bi bilo v VII. tisochletju
pr.n.sht., torej kar tri tisochletja (!) prej, kot to predvideva tradicionalistichna teorija, in
predstavlja zachetek neolitizacije Evrope. Najpomembnejshi predstavnik te shole je njen
ustanovitelj, Anglezh lord Colin Renfrew (REN), ki je teorijo prvich celovito predstavil leta
1987, podpira pa ga vrsta genetikov, med njimi Cavalli Sforza z univerze Stanford v
Kaliforniji. Po tej teoriji naj bi se IE oblikovali na Blizhnjem vzhodu, natanchneje v Anatoliji,
in od tam naj bi se difuzno, miroljubno, predvsem s svojo inovativno tehniko poljedelstva
shirili po Evropi.
2.3 Indigenistichna/domorodna ali teorija kontinuitete (TK), po tej teoriji naj bi IE ne
prishli v Evropo in Azijo ne v halkolitiku ne v neolitiku, ampak so bili preprosto dedichi prvih
skupin Homo sapiensa, ki so prishli iz Afrike in se naselili v Evropi in Aziji v srednjem oziroma
v spodnjem paleolitiku (odvisno od modela o razvoju Homo sapiensa). To teorijo je razvil v
drugi polovici devetdesetih let 20. stoletja italijanski historichni lingvist Mario Alinei, delujoch
na univerzi v Utrechtu, ki ga med drugimi podpira tudi belgijski arheolog Marcel Otte.
Skratka, po teoriji kontinuitete naj bi danashnji prebivalci zhiveli v Evropi na bolj ali manj
Odkod Veneti
sedanjih ozemljih zhe v paleo-mezolitiku; posebej velja, da so Slovani zhe tedaj zhiveli na
obmochju jugovzhodne Evrope ter se od tam selili proti severu, in tako so tod zhiveli tudi
Slovenci, ki pa so nekoch segali globlje v Italijo in do Shvice. [Pri tem bi bilo zanimivo
omeniti Conteja (CON), ki navaja, da se je del Slovencev(!) preselil proti severu ob Ilmensko
jezero, tam ustanovil Novgorod in se dolgo razlikoval od Rusov.]
Vse do sedemdesetih let 20. stoletja ne le, da se o tem ni razpravljalo, ampak arheologija celo
nikoli ni podvomila o "veliki selitvi narodov" (!) na nashi celini, ki naj bi jo povzrochila bojevita
IE ljudstva. V tistih letih je evropska arheologija dozhivela le dvoje velikih revolucij: (a)
kronoloshko, povezano z novimi tehnikami radiokarbonskih, dendroloshkih in drugih datacij, ki
je za nekaj tisochletij poglobila prazgodovinska dogajanja v Evropi ter ji tako priznala kulturni
razvoj, neodvisen od velikih dogodkov na vzhodu; (b) druga revolucija je bila interpretativne in
metodoloshke narave, glede na razvojne oblike evropske prazgodovine; medtem ko se je
arheologija prej zatekala k velikim in obsezhnim "migracijam ljudstev" kot prednostnim razlagam
za vsakrshne velike spremembe, med temi tudi za zamenjave jezikov, se sedaj jemlje celoten
razvoj evropske prazgodovine kot notranjo evolucijo, s socialnimi in ekonomskimi protislovji, z
razshirjanjem naprednih proizvodnih postopkov in novih zamisli. In she vech, na osnovi
chedalje natanchnejshega branja arheoloshkih virov in njihovih implikacij danashnja
arheologija odlochno zavracha vsakrshno invazijo celinskih razsezhnosti v novejshem
chasu – to je tako v halkolitiku kakor v neolitiku!
Na lingvistichni ravni so te najnovejshe spremembe chasovnih okvirov in metodoloshkih
pristopov sledile arheologiji z zakasnitvijo, vendar z ogromnimi posledicami za preuchevanje
enega od evropskih ljudstev, ki jih imenujemo - uralska. Prej je veljavna tradicionalna teorija
izhajala iz predpostavke, da so tudi ta ljudstva prishla v Evropo od zunaj v razmeroma
novejshem chasu ter da so nadomestila dotedanje prebivalce podobno, kakor naj bi IE
nadomestili Predindoevropejce v preostalem delu Evrope. Danes nam nova teorija govori o
"uralski kontinuiteti" v severovzhodni Evropi, ki jo z obema rokama sprejemajo tako arheologi
kakor jezikoslovci ter je zhe postala del sploshne kulturne osveshchenosti. Trdi pa, da so vsa
uralska ljudstva potomci skupin Homo sapiensa, ki so se pred deglacializacijo znashli v vzhodni
Evropi, juzhno od polarne kapice, in so po otoplitvi, z nastopom danashnjega podnebja
(holocen) naselili obsezhna ozemlja severovzhodne Evrope.
Pomembnost in odmevnost celovite objave teorije Colina Renfrewa v letu 1987 je v njeni prvi
temeljni in argumentirani kritiki tradicionalistichne teorije, ki jo je nadomestil z revolucionarno
zamislijo, da IE niso bili bojeviti napadalci, invazorji, marvech preprosto le prvi poljedelci, ki so
prishli iz zahodne Azije, akulturirali so evropske mezolitske lovce in nabiralce ter spricho vishje
kulture nadomestili njihov(e) jezik(e) z indoevropejshchino. Torej ne z orozhjem, ne z vojashko
silo ali rasno vechvrednostjo, kot so govorile tradicionalne teorije, ki so po Renfrewu povsem
nesprejemljive, temvech uveljavljanje z naprednejshim poljedelstvom, ki je dajalo vechje
gospodarske uchinke kot lov in nabiralnishtvo, to je IE dvigalo ugled, jim dajalo gospodarsko
trdnost in jim omogochalo vechjo nataliteto, s chimer so tudi prevladali in razshirili svoj jezik na
ostala ljudstva. Neolitizacija ali neolitska revolucija pa zajema tudi nova znanja v metalurgiji
(baker, bron), pri obdelavi in uporabi gline itd.
Odkod Veneti
Toda presenetljivo, medtem ko skoraj brez izjeme vsi soglashajo glede "uralske kontinuitete", je
Renfrewova teorija naletela na huda nasprotovanja ne le med indoevropeisti, tesno navezanimi na
tradicionalno "veliko preseljevanje" bojevitih nomadskih pastirjev v bakreni dobi, ampak so
kritike nanj letele tudi s strani arheologov, ki so brez velikih tezhav lahko dokazali, da se je
poljedelstvo razshirjalo med avtohtonim prebivalstvom tudi tam, kjer ni bilo zaznati kakshne
pomembnejshe migracije z vzhoda oziroma kjer se je poljedelstvo razshirilo celo kasneje in ne
sovpada z naselitvijo IE. Na osnovi takshne kritike Renfrewove sicer napredne teorije so (Alinei
in drugi) razvili najsodobnejsho teorijo kontinuitete (TK), ki pa ima z njegovo mnogo skupnega:
(a) obe pomikata datacije za vech tisochletij v preteklost v primeri s tradicionalisti; (b) obe
pripisujeta kontinuirano etnichno sestavo evropskega prostora vse od neolitika do danashnjega
dne; (c) obe korenito spreminjata okvir tradicionalnih zamisli o jezikovnem razvoju na evropski
celini. Toda najnovejsha TK je veliko doslednejsha in je naredila she korak naprej; tako Alinei –
poglavitni zagovornik TK- med drugim trdi, da je nujno popolnoma opustiti misel, da je
imel antichni Rim odlochilno vlogo pri oblikovanju vseh neolatinskih jezikov, to pa je za
preuchevanje Venetov izjemnega pomena!
Zanimivo, da
Bojan Chop,
uchenec Karla
Oshtirja, pravi
(Jezik in slovstvo,
XIX, sht. 1-2,
1973/74, str. 3): »...
na tleh
indoevropske
pradomovine
(nekako
danashnja
Ukrajina)«, torej
naj bi bila zibelka
Indoevropejcev
prav tam, kjer naj
bi zhiveli
Praslovani, preden
so se razlili nekako
dva do tri tisoch let kasneje po Evropi – to je bilo po zdaj veljavnih razlagah shele v zachetku
srednjega veka. Torej so Praslovani chemeli tam nekje za Karpati tako dolgo po tistem, ko so se
zhe vsi drugi odselili na vzhod, zahod, sever in jug! Zakaj so vsi odhajali, le Praslovani so
ostajali? Razlag je toliko, kolikor je (pra)zgodovinarjev!
*
Odkod Veneti
Kaj o tem pravijo stari viri? Na kratko jih obnovimo:

Bolj proti zahodu, na spodnjem toku Istra (Donave) omenja Apian (Bellum Mithrid. C. I. V.)
"obdonavske" Venete v soseshchini Dardanov in Sintov do meja Makedonije: »Enetois kai
Dardaneas, kai Sintois, perioikia Makedonion ethne«. Makedonija je tedaj segala do gore Orbelos,
danashnjega Balkanskega gorstva. Dardanci so naseljevali ozemlje od Shar planine, ob Drini ter
izvirih Morave naprej proti jugu. Zato bi za te Apianove Venete prishlo v poshtev podrochje od
Nisha, po desnem bregu Morave, chez Jagodo do Pozharevca na zahodni strani in od Vidina do
Zheleznih vrat na Donavi na vzhodni strani. Te Venete zasledimo tudi pri Anonimusu, ki ga
povzema Evstahij (Ad Hom. Iliad. 852) in jim dolocha prostor do Timoka. Zelo zanimiva je
Anonimusova pripoved, da so ti Veneti prishli iz Paflagonije v Trakijo in od tam she na
jadransko obalo. Pri tem pa drugi zgodovinarji opozarjajo, da je bilo morda res nasprotno, da so
Kelti (Skordiski) leta 370 pr.n.sht. pri svojem prodoru iz Galije skozi severno Italijo povlekli s
seboj she kakshno pleme jadranskih Venetov. Grshki pisec Arian (pri Evstathiju Ad Dyon. Pierg.
V. 378) porocha, da so Veneti svojo pradomovino v Aziji zapustili, ker so jih napadli Asirci, to
pa je bilo okoli leta 2200 pr.n.sht. ali kakshnih sto let po svetopisemskem Abrahamu. Nash
Davorin Trstenjak je bil s Krügerjem mnenja, da se je takrat zachelo preseljevanje arijskih
plemen v Evropo, ter je nasprotoval Gilferdingu, ki je postavljal to dogajanje v leto 1270
pr.n.sht., to se je Trstenjaku zdelo prepozno (Krüger, Urgesch. des Indogerman. Stammes I, 34; Moses
Khorenski pri Shafařiku, Abkunft der Slav., 140). S tem v zvezi je tudi domneva o venetskem
preseljevanju iz Male Azije v Evropo, kar naj bi trajalo vech kakor sto let; a po kateri poti, se
sprashuje Davorin Trstenjak ter odlochno meni, da to ni potekalo le chez Kavkaz in po
juzhnoruskih stepah proti Baltiku, ampak tudi po jugovzhodnih obalah Chrnega morja v spodnje
Podonavje in nato na zgornji Jadran; in morda edinole po tej smeri. Zhe Shafařik (Über die
Abkunft der Slawen, str. 147-148) je opazil, da je v cerkveni starobolgarshchini dvoje jezikovnih
substratov, eden izhaja od Slovanov, ki so zhiveli v pradobi v Iliriku, drugi, primeshan od kasneje
doseljenih Antov, Slovanov s severa, to pa po Davorinu Trstenjaku kazhe na ostanke Apianovih
Venetov, ki jih omenja Moses Khorenski v Trakiji. Tam Prokopij (leta 552) navaja naslednje
trdnjave: Vraziste, Labutza, Skaplitza, Klesvetitza, Balesina itd. In upravichena je domneva, da je
imel Herodot (I, 196; V, 9) v mislih prav te Venete, ko je zapisal – »to kai Illyrion Eneton«, da bi
jih razlocheval od jadranskih Venetov, saj je she zapisal, da so Singini medijsko ljudstvo,
razshirjeno od Istra (Donave) do Venetov ob Jadranskem morju. Iz tega bi bilo mogoche
sklepati, da so v pradobi venetska plemena naseljevala obsezhna podrochja od izliva Donave,
skozi Panonijo, Norik, Karnijo do Ravene v zgornji Italiji, na zahodu pa severnoTirolsko do
Bodenskega jezera, lacus Veneticus (Pomponij Mela II, 4 in Ptolomej), kjer se je ohranilo ime lädis za
ladje (Allg. Conversat. Lex. für das kath. Deutsch. von Bodensee). "Jadranski" Veneti so v literaturi
morda she najbolje obravnavani od vseh in kasneje bomo pogledali tudi te izsledke. Za
Trstenjakov chas pa je znachilno iskanje povezav med jadranskimi in baltskimi Veneti. Kot
nekakshen osrednji dokaz naj bi veljalo trgovanje z jantarjem, ki je potekalo vzdolzh "jantarske
poti" s severa na jug (o tem gl. obshirneje v moji knjigi Jantarska pot). In ker je (za vechino)
nesporno, da so bili baltski Veneti Slovani, sledi, da so tudi jadranski Veneti njihovi sorodniki
(tako Surowiecki, Shafařik, Schlötzer, Mannert, Schultze, Wersebe, Müller, Landau, Shembera,
Hanush itd.) (TRS 1871, str. 162 in naprej). [Ammian Marcelino omenja: "alpium juliarum, quas
Odkod Veneti
venetas appellabant antiquitas", tj. Julijske Alpe so se v starih chasih imenovale Venetske (TRS 1875,
str.127)]. Kako naj bi menda prishli jadranski Veneti po padcu Troje v danashnjo Benechijo, je
vech razlichic. Eni menijo, da po morju, drugi, kakor Strabon (XII, 3. 8), ki povzema po
Sofoklejevi (izgubljeni) tragedij Zavzetje Iliona, da je legendarni Antenor s svojimi sinovi in s
preostankom Venetov po pokolu v Troji prishel v Trakijo ter shele od tam na zgornji Jadran
(TRS 1875, str.130); toda o tem sem vech napisal v svoji Jantarski poti. "Baltski" Veneti naj bi
po Trstenjakovem mnenju prishli z juga, z obmochja Donave, torej so bili norishko-panonska
veja, to naj bi potrjevali stari viri, kot je Nestor, da so namrech severni Slovani prishli iz Norika v
Podonavju; tako poljski Krak(ov) s Koroshke, Lel in Cheh iz hrvatskega Zagorja ipd., od koder
naj bi jih potisnili Kelti. Po neki tedanji teoriji naj bi zhe v predzgodovini iz preostankov
Slovanov, Keltov in Germanov nastali Svabini, Svavi, Svebi. Od tod zakljuchek, da so Veneti
prvotno naseljevali obshirno obmochje Podonavja in okolico Panonske nizhine, s chimer bi se
razlozhilo, kako je preostal obroch baltskih, jadranskih, spodnjedonavskih in zahodnoevropskih
Venetov.
Preden nadaljujemo, naj v zvezi s tem omenimo obskurno zadevo, ki je v zadnjem chasu
razburila strokovno javnost. Gre za tezhko razumljivo afero z arheoloshkimi najdbami z
domnevno venetskimi napisi v kraju Szentlörinc pri Pecsi na jugu Madzharske, ob desnem bregu
Donave, nedalech od srbske meje. Med leti 1950 in 1966 so tam petkrat izkopavali nekropolo iz
let 440 – 340 pr.n.sht., o tem je arheologinja E. G. Jerem leta 1968 objavila obsezhno porochilo,
v katerem pa ni omenjala nobenih napisov na lonchenih chrepinjah. Shele dobrih dvajset let
kasneje (1985) je madzharski raziskovalec J. Harmatta objavil analizo shtiridesetih grafitov s
takratnih najdb, ki jih je prebral kot venetske, npr.: uposedos, magrio.i, mego, mag, teutabado.s, vontar,
augar otnia.i, mego urleiatolerreitia.i, iuvio.i, augar vhug, moldu/t.s itd., kar je vzbudilo nemalo
pozornosti. Ugledni Michel Lejeune, chlan francoske akademije in nekdanji profesor omenjenega
Harmatte, je na tej osnovi napisal razpravo za Comptes Rendu de l'Academie des Inscriptions et Belles
Lettres (CRAI), jul.-oct. 1990, pp.629-653, pod naslovom Venetes de Pannonie, kar je razumljivo she
podzhgalo arheologe in jezikoslovce, da so se zacheli podrobneje zanimati za stvar. In tako so se
nekateri odpravili v Pecs, da bi v muzeju she sami preuchili slovite najdbe, toda chakalo jih je
grenko presenechenje – na omenjeni lonchevini ni bilo sledu o napisih. Ko so s tem seznanili
Lejeuna, se je chutil prevaranega in osramochenega, ter je menil, da bi bilo najbolje pozabiti na
to sramoto. Kljub temu se je pojavilo v strokovnem tisku nekaj chlankov, ki so opozorili na
Harmattovo sumljivo delo, da ne bi she kdo nasedel.
Vendar je, ne oziraje se na ta temachni dogodek, med delom zgodovinarjev she vedno zhivo
mnenje, da je prvotna domovina Venetov prav Panonija ali da so vsaj od tam kot iz vmesne
postaje na dolgi predzgodovinski poti selitve, torej s severa, prishli na severne obale Jadrana,
morda v 7. st., morda v 10. st. ali celo she veliko bolj zgodaj pred nashim shtetjem.
*
Na panonski stichni tochki postanejo stvari nadvse zanimive, che uposhtevamo enega najvechjih
sodobnih italijanskih etimologov Giacoma Devota (Dizionario etimologico, Felice Le Monier Ed.,
Firenze, 1968; zemljevid I), ki v 2. tisochletju pr.n.sht. postavlja Venete (skupaj s Protolatinci) v
Panonijo severno od Donave, nekako na ozemlje danashnje Slovashke oziroma v zahodne
Karpate, torej v neposredno sosedstvo s Slovani (ki jih Devoto namesti pod vzhodne Karpate na
Odkod Veneti
znanem podrochju Prilesja, v pripjatska mochvirja). Vmes vrine v osrednje Karpate le majhno
skupinico Trachanov, ki so potem menda shli na jug v danashnjo Bolgarijo. Germani so bili po
njegovem takrat dalech od Slovanov, v juzhni Skandinaviji in na obalah zahodnega Baltika. Taka
razporeditev etnosov, pri chemer so po njegovem Tirenci (Etrushchani) zhe takrat na zahodnih
obalah srednje Italije, kazhe (che ne pozabimo na teorijo kontinuitete Maria Alineija!) neko
predhodno razvojno stopnjo, torej tisto, med katero so se Etrushchani zhe odselili iz Panonije in
pustili tam Venete ter Protolatince. Kdaj je to bilo? Morda v tretjem tisochletju pr.n.sht. ali she
prej, che so po Devotu Veneti v Panoniji v 2. tisochletju pr.n.sht.! Devoto postavlja jugozahodno
od Slovanov Ilire v porechje Tise, pod njimi, v danashnji Srbiji, so zhe takrat Grki, vzhodno od
teh Arijci (na podrochju zgornje Volge in Dona do reke Ural), nad Arijci Toharci, ki so se
kasneje preselili dalech v vzhodni Turkestan, na mejo s Kitajsko, she severneje pa so Finci.
Severni sosedje Slovanov so bili zhe takrat Balti.Takshen Devotov razpored pa omogocha in celo
zahteva poseben razmislek, ali je in v kolikshni meri je mogoche vzpostaviti takshno jasno
prostorsko razlochevanje in razmejevanje, uposhtevaje dolocheno mobilnost, predvsem pa
kulturne izmenjave in jezikovne vplive. Zato naj nas ne chudi, che Mario Alinei pravi, da je
treba tako Ilire kakor Trachane shteti v shirshi sklop Praslovanov; morda podobno, kakor velja za
Balto-Slovane, kar je she posebej pomembno, ker Devoto postavlja svoj razpored ljudstev zhe v
2. tisochletje pr.n.sht. Taka umestitev Venetov v severno Panonijo pa nam logichno prikliche v
spomin, da najstarejshi zgodovinski viri postavljajo v pribaltski prostor Venete, ki naj bi bili
oznaka za Slovane, torej v neposredno blizhino Devotovih Venetov, zlasti she zato, ker si je
dovolil pustiti dokajshen prazen prostor v Karpatih, kjer je zanj bela lisa. Zakaj?! Kaj bi se tam
lahko dogajalo, che ne bi pustil praznine?
Che sprejmemo Devotovo izvajanje, ki se izkazhe za pristajanje na podonavski izvor
Indoevropejcev, je vzpostavljena ozemeljska povezava med baltskimi in jadranskimi Veneti, ki so
jo veliko kasneje pretrgali Obri in Avari, danashnji zgodovinarji pa pravijo, da so se vrinili med
zahodne in juzhne Slovane, dolochneje med Slovake in Slovence, toda tidve imeni so oboji dobili
shele v zadnjih stoletjih. Giuseppe Sergi je tudi zagovarjal severni, oziroma chezalpski izvor
Venetov, katerih del se je po njegovem mnenju priselil v severno Italijo med 7. in 12. st. pr.n.sht.,
in za tako domnevo najde potrditev tudi v nedorechenosti povezav med Etrushchani in Retijci
oz. severnimi Etrushchani (kakor jih nekateri imenujejo, a drugi temu odlochno nasprotujejo),
med katere so na vzhodu prishli (ali so zhe bili) Veneti, che Devotovo lokacijo razumemo le v
smislu razporeditve, vendar pa je bilo ozemlje v resnici razsezhnejshe.
Po
Odkod Veneti
Devotu indoevropska jezikovna podrochja v 2. tisochletju pr.n.sht. (DEV, zemljevid 1)
Kar nam na tej sliki she pade v ochi, je to, da se je po Devotu skupina »Veneti-Protolatinci«
premaknila (1) v severovzhodno Italijo na ozemlje spodnjega Pada ter (2) chez severozahodni
Balkan in Jadransko morje na jug Apeninskega shkornja. Che naj bi bilo tako, potem so bili
Veneti in Protolatinci najtesneje povezani ter so she v 2. tisochletju pr.n.sht. tvorili jezikovno(!)
dokaj enovito skupino, ki je bila shele po selitvi razdeljena na dva nasprotna konca italijanskega
polotoka, med katera so se vrinili Osko-Umbri, ki so bili pred tem v Panoniji njihovi vzhodni
sosedje.
Toda zlasti glede italijanske etimologije velja spomniti na opozorilo samega Giacoma Devota
(DEV, str. I-VIII): »Italija je bogata z etimoloshkimi slovarji v tradicionalnem smislu tega pojma:
od obsezhnega in bogatega, ki sta ga pripravila Battisti in Alessio, do vitkega in zanesljivega
izpod peresa Migliorininija in Dura. Tem se na svoj nachin pridruzhujeta she A. Prati, ki se
opira na narechja in je bogat z bibliografijo, ter D. Olivieri z obiljem toponomastichnega
gradiva. S tako celoto imamo zagotovljeno pravshnjo informacijo. Pa vendar, te vzorno
pripravljene knjige bralca zaprejo v nekakshno kletko. Ta se imenuje romanska filologija, veda, ki
sodi med najbolj bogate in raznolike, obenem pa med najbolj tiranske, zaprta je v tradicionalni
okvir geneaoloshkih sorodnosti, saj zase najde v latinshchini shchit in obenem svoje meje. Zakaj
bi si morala etimologija kot svoj ideal vzeti latinshchino in se pochutiti srechno, che
ostane znotraj nje, zato pa ostati povsem odrezana od vsega, kar je zunaj latinshchine?
[Podchrtal L.V.] Etimologija sama po sebi ne pomeni nich: je le uchena ugotovitev, da se je neka
beseda nekoch lochila od druge besede in pri tem pozabila na svojo staro povezanost,
etimologija pa le ponovno vzpostavi to davno sorodstvo s postopki "iskanja ochetovstva"...
Konchno je temeljna nuja ugotoviti chas rojstva neke besede, tudi che je to bilo pred nastankom
konvencionalnega latinskega izraza... Iz tega izhaja potreba ne toliko po ponovnem zbiranju
Odkod Veneti
etimologij, kolikor po razvoju nove, sodobnejshe etimologije. Ta mora osredotochiti svojo

pozornost na znamenja, ki nam lahko rabijo kot vodila za razlago... Na koncu te svoje raziskave
ne pridem samodejno do diagnoze, ampak le do dushevnega razpolozhenja (stato d'animo), ki ga,
morda z neustreznim izrazom, imenujem "patos" [op.L.V.: zanos]: kakrshen je zdravnikov patos,
ki potem, ko je preuchil in povezal bolezenska znamenja, postavi diagnozo; ali sodnikov patos, ki
z uposhtevanjem vseh dejstev razsodi; tako (manj dramatichno) etimolog po preuchitvi vseh
podatkov dolochi besedi njen izvor... Da bi se osvobodili prej omenjene jetnishke kletke, se mora
bralec zavedati razlichnih dejstev. Predvsem mora biti jasna osnovna predstava o latinshchini kot
meshanici "mediteranskih" besed, ki so se nahajale na tistem prostoru, in "indoevropskih" besed,
ki so jih prinesli v Italijo z obmochij vzhodnega dela srednje (centro-orientale) Evrope v vech
valovih, s prenikanjem, ki je trajalo vech stoletij (17. - 9. st.pr.n.sht.). Mediteranske besede se ne
nanashajo na neko stalno obmochje. Vchasih jih tu oznachujemo kot "paleoevropske" in torej
ustrezajo nekemu zelo obshirnemu podrochju, ki more segati od Shpanije pa vse do Kavkaza
prek povezav, ki so lahko bile evropske ali severnoafrishke: primere zelo razshirjenih
mediteranskih besed lahko, po mnenju Devota, vidimo pod gesli ausonio, magiostra in tabarro.
Druge besede pa so omejene le na dolocheno podrochje, npr. "ibersko", "ligursko" itd. Tretje
spet so prikrite v presenetljivo velikem shtevilu latinskih besed, opredeljene v razlichnih geslih z
oznako "brez verodostojnih povezav", ki si jih, tujih latinskemu leksichnemu svetu, ne tvegam
interpretirati«.
To poslednje Devotovo priznanje se sklada z ugotovitvami Giovannija Semerana (SEM), ki pa je
na podlagi tega, da je nenavadno veliko besed v grshchini in latinshchini z oznako "etimologija
neznana", zachel njihovo vechdesetletno preuchevanje, izhajajoch iz akadshchine, to je starega
semitskega jezika z Blizhnjega vzhoda, ki je bil v zadnjih desetletjih izredno dobro dokumentiran,
potem ko so postopoma deshifrirali na tisoche glinastih klinopisnih tablic, najdenih med
arheoloshkimi izkopavanji v Mezopotamiji in njeni shirshi okolici v drugi polovici 20. stoletja.
Nato Devoto nadaljuje: »Poleg indoevropskih in mediteranskih besed obstaja dolocheno shtevilo
latinskih besed, ki so se ohranile v italijanshchini in jih oznachujemo z "brez verodostojnih
povezav". Te predstavljajo besedni zaklad, ki chaka na bodoche raziskave... Iz te moje razlage si
lahko bralec ustvari nazorno sliko, kako megleno je izhodishche, ki po eni plati zajema
indoevropski besedni zaklad, po drugi pa mediteransko nasledstvo. Na tej stopnji se zachenja
proces zgoshchevanja, ki pripelje do zagate o latinshchini, ki je bila na svojem zachetku omejena
na zelo majhno ozemlje okoli Rima. In temu sledi she ena zagata, to je florentinshchina, s she
ozhjega ozemlja, kot je bilo latinsko, in iz katere je bila izpeljana normativna italijanshchina... V
tem pogledu je ta moj etimoloshki slovar novost v primeri z vsemi prejshnjimi... saj prvich za
italijanshchino uvaja na sodoben nachin probleme latinske etimologije, s chimer zagotavlja
skladen in izchrpen pregled«.
Devoto s svojim pristopom, ki presega ozke meje, saj hoche iz "kletke" latinshchine in vkljuchuje
mediteransko in drugo dedishchino v svoje raziskave, se priblizhuje Sergijevim (SER)
stalishchem, da je latinshchina nastala na tleh Apeninskega polotoka s spojitvijo jezika
mediteranskih ljudstev ter praslovanshchine in torej ni bila prineshena od drugod! Seveda se Sergi
razlikuje od Devota v tem, da neposredno govori o praslovanshchini, medtem ko Devotu to ne
pride na misel in govori le o presenetljivem shtevilu besed, ki si jih ne upa interpretirati... !!
Odkod Veneti
Toda kljub Devotovim opozorilom sta v prizadevanjih italijanskih (pa ne le teh!) etimologov she
vedno "alfa in omega" latinshchina in antichni rimski svet. Temu seveda botruje tudi to, da je
vechina etimoloshkih del izshla zhe v prvi polovici dvajsetega stoletja ali pa so bila kasneje le
malo popravljena. Takih monumentalnih in izvirnih del, kot je Giovanni Semeranova
etimologija grshkega in latinskega jezika (SEM 1-2), je zelo malo, in na svoj nachin (saj gre za
drugachen, t.i. generalistichen pristop, kot ga avtor sam oznachuje) se temu pridruzhuje Mario
Alinei (ALI 1-2) s svojo teorijo kontinuitete.
Prav Mario Alinei s teorijo kontinuitete, ki predpostavlja, da so zhe v neolitiku, che ne celo prej,
Slovenci zhiveli na sedanjem ozemlju, da so oni prinesli nove tehnike poljedelstva in uvedli bron
v Alpe ter prispevali k "poslovanjenju Italidov" (italidi slavizati) na ozemlju danashnje Furlanije in
vse do ladinske Shvice, nas vzpodbuja, da se v luchi novih spoznanj kritichno lotimo poglobljene
analize toponimov na tem podrochju.
*
Kaj nam Devoto razlaga pod zgoraj omenjenimi (zanj) kljuchnimi gesli ausonio, magiostra in tabarro
in ali so tudi za slovensko etimologijo zanimiva; che drugega ne, zato, da spoznamo dolochen
nachin razmishljanja? Povzemimo njegovo izvajanje:
AUSONIO – iz latinskega Ausonius, in to iz Ausones, Avzoni, skupno ime plemen, zhivechih na
obmochju med Garigliano in Volturno, preden so se spustili nadnje Volski in Samniti. Ausones
morda izhaja iz mediteranskega izraza ausa, gl. asolare: »prebivalstvo z obmochji, ki so bogata z
izvirki«, v nasprotju s Hernici: »prebivalstvo s skalnatih obmochij (sabinsko herna "sasso",
"kamen")«. Che pogledamo she asolare – "alitare" – "pihati, pihljati, veti", v vulgarni latinshchini
ausulare, gre za krizhanje med mediteranskim glagolom *ausare "sgorgare" – "izvirati, privreti (iz)"
(*ausa "fonte", "izvir, vir, vrelec", ki je mediteranski izraz, primerljiv z ausonio in esaurire) ter
klasichnim halare "alitare" – "dihati, pihati", gl. alito – iz latinskega halitus "alito" – "dihati, pihati",
ki izhaja iz halare "esalare, emettere un sofio" – "izpuhtevati, izhlapevati; vzdih; izdihniti; pih,
pish, dih; shum", morda iz nekega zelo starega *anslare z onomatopoetichnim (posnemajochim)
h- in s podaljshanjem kot nadomestilom za ansl- v –al-. Nekateri vidijo v *anslare iterativni
zhelelni glagol, izhajajoch iz korena ane, v latinshchini anima: glej animo in primerjaj z anelito.
Animo izhaja iz latinskega animus, z indoevropsko osnovo, za oznachevanje "zhivljenjskega diha",
posvetno v grshchini dnemos – "veter", najdemo tudi v armenshchini le z neznatno spremenjeno
obliko. Z drugimi priponami je beseda izprichana na podrochju Keltov, Germanov in Slovanov
[podchrtal in op. L.V.: shkoda, da Devoto ne navaja nobenih primerov! Mislim, da bi lahko sem
prishteli slovensko: nem "brez besed, brez diha"...]. V obliki chistega korena ane se, kot kazhe,
pojavlja v Indiji, z neko predpono v gotshchini in morebiti v latinskem in-anis "brez
zhivljenjskega diha", gl. inane. Za morebitno obliko gl. alito, anelito iz latinskega anhelitus, -u, iz
anhelare, primerljivo z alito. Alito iz latinskega halitus "alito", kar smo zhe obdelali zgoraj. Esaurire
iz latinskega exhaurire, sestavljenka iz haurire in ex-, negotovega izvora (prvotna oblika morda
aurire? ali orire?), s prvotno soglasnishko konchnico –s (gl. esausto), in zato se zdi njen izvor iz
mediteranskega ausa "la fonte", "(iz)vir(ek)", skupaj z grshkim auo "attingo" – "zajemam, chrpam,
dosegam" iz *auso; prim. asolare.
Po mojem se Devoto vrti v zacharanem krogu, saj se je po dolgem ovinku vrnil na zachetek.
Tako smo zhe ob tem prvem primeru spoznali, kako zapletena in po svoje tvegana je
Odkod Veneti
rekonstrukcija razvoja prastarih besed, a je *ausa za nas zanimiva tudi zato, ker imamo vech
toponimov, kot je npr. Ausa pri Livku nad Kobaridom in drugod. Bezlaj to obrazlaga pod
geslom: Avsha, »hidronim v Sochini delti«, furlansko Ause, Ausa, v antiki Alsa je verjetno iz
*alika »jelsha«; prim. furl. Aussa di Luic, Auzza; morda spada zraven tudi slovenska Ajshevica
(ESSJ). Presenecha, da je Bezlaj spregledal (?!), da je Aussa di Luic nasha vasica Avsa pri Livku
nad Kobaridom, saj tega ne omenja; poleg tega ne omenja sorodnih Avche in Avshje v Soshki
dolini. Uposhtevati velja tudi reko Avsha v Sochini delti, ki teche skozi Chervinjan (Cervignano)
in je morda bila v davnini celo skupen izliv za Socho in Nadizho, saj je dognano, da se je delta
Soche s stoletji pomaknila proti severu. Slovenski izraz za rechne izlive pa je ustje, srbhrv. ushće
itd., zato nas ne bi smelo presenetiti, che bi imena za vodne iztoke, izvire, izlive izvajali iz osnove
usta, ustje > ushche, (a)ushche, kot je potok Avshchek, desni pritok Soche nad Kanalom ob Sochi.
Drugi primer starinske besede, ki vznemirja Devota in je ne zna drugache razlozhiti kot le z
navedbo:
MAGIOSTRA – "fragola", "jagoda", paleoevropska beseda, ki je prezhivela v Lombardiji,
Piemontu in Emiliji, vendar s povezavami, ki segajo celo do baskovskih ozemelj. Skromna
razlaga za Devotu tako pomembno besedo.
Vendar pa osnovo lahko najdemo v slovenshchini, zato jo poskushajmo poiskati pri Francetu
Bezalju, ki pa pod geslom: jagoda razlozhi, da gre za sploshnoslovansko besedo, ki ima svojo
osnovo v praslovanskem *agoda (ESSJ), le to in nich vech, torej po tej strani ni videti nikakrshne
sorodnosti. Che pa se oslonimo na izgovarjavo: magiostra – madzhostra, nam Bezlaj pove pod
geslom: mezdra – »spodnja kozhica pri tkivu«, tudi »smetana na mleku«, »strzhen, spodnja
kozhica« ipd., da gre za besedo, ki je razshirjena po vseh slovanskih jezikih; cerkvenoslovansko
mjazdrica »jajchna kozhica«. Bilo je vech poskusov etimoloshke pojasnitve tega izraza, tako
Machek opozarja na cerkvenoslovansko mezhdra < *mezdja; slovenska oblika na -zdr- se pojavlja
namesto -str-. Ta etimologija bi izhajala iz znachilnosti jagode, da je njena kozhica nezhna,
mehka, zlahka poshkodljiva. Podobno osnovo najdemo prav tako pri Bezlaju pod geslom:
mezheven – »nezhen«, pri chemer je mogoche izhajati iz praslovanskega *miz(g)ati in to lahko
primerjamo z ruskim mizun »ljubljenchek, razvajenec«, z ukrajinskim myza »usta«, myzaty »lizati«,
myzatsja »prilizovati se«, poljskim umizgać sie »prilizovati se«, cheshko narechno mizat se »crkljati se«
itd. Po drugi strani pa sta stara slovenska izraza za »robido« ostrozhina, ostrozhnica, za katero je
znano, da ima plodove podobne jagodam, le da so slednje nezhnejshe, mehkejshe, medtem ko so
robidnice chvrstejshe, ostrejshe. To nam omogocha rekonstrukcijo z redukcijo:
*mezdja+ostro(zhina) > medzhostra »mehka, nezhna, sladokusna robidnica«.
Ostane nam she:
TABARRO – mediteranska beseda, povezana s poznim latinskih izrazom tabae "tabarro, pelles
Libycae", z evro-afrishko pripono –arro; toliko Devoto. Medtem ko Zingarelli (ZIN) navaja:
tabarro, negotove etimologije, v pomenu (1) ital. "ferraiolo", "shiroko brezrokavno ogrinjalo, ki so
si ga odevali chez obleko ali celo chez drugi plashch"; ter (2) ital. "pastrano", "vojashki plashch,
shinjel".
Ker se Devoto pri razlagi naslanja na pozni latinski izraz, je dvomljivo, ali je to prava pot do
razlage zelo stare besede. Bezlaj obravnava slovensko otava, »seno druge koshnje«, iz o-tava, *taviti
»odebeliti; zrediti«, s pogostim prehodom v>b, kar nam ponazarja posledice funkcije ogrinjala
Odkod Veneti
povrh druge obleke, ki chloveka razshiri, odebeli, zlasti che pomislimo, da so si v davnini taka
ogrinjala spletali pastirji iz trave ali poljedelci iz slame. Ne gre prezreti tudi primerjave s tovor, tovar
– kar se nese (chlovek, zhival) na hrbtu, skratka, nekaj, s chimer se (ali koga) oblozhimo.
Iz teh treh primerov, ki jih Devoto navaja kot posebej znachilne tujerodne sestavine latinshchine
in jih z lahkoto razlozhimo na slovenski etimoloshki podlagi, je ochitno, da se ne moremo
zadovoljiti s tako meglenimi opredelitvami "paleoevropski, mediteranski, predindoevropski ipd."
za stare izraze, ki jim z latinshchino ne morejo do zhivega, marvech moramo posechi tudi po
slovenskih ali slovanskih osnovah.
*
Che nadaljujemo z novejshimi preuchevanji o Venetih v Panoniji, je nemogoche mimo avtoritet,
kakrshne so Giambattista Pellegrini, Luciano Bossio in Dante Nardo, ki v delu Storia della cultura
veneta (FOL str.61) pishejo: »Altinum, danes manjshe naselje ob izlivu reke Sile v Beneshko
laguno, je bilo nekoch cvetoche mesto (Strabon V, I, 7: "to Altinon"; Tacit Hist. III, 6 itd.), in mu
najdemo primerjave v imenih mest Altinum in Altina v Panoniji; morda je primerljiv tudi z
imenom reke Alto (v Iliriku), prav tako ne smemo prezreti etnika Altinas (C.I.L., V, 745,
Aquileia)«.
Za nas je zanimiva navedba, da sta bili tudi v Panoniji dve mesti Altinum in Altina, iz chesar je
mogoche razumeti Pellegrinijevo opozorilo, da so morda tudi tam zhiveli Veneti ali da so od tam
prishli Veneti na obale Jadrana.
V muzejskem vodichu Il museo archeologico nazionale e le aree archeologiche di Altino (Ministero per i
beni culturali ed ambientali d'Italia, Quarto d'Altino, Venezia) je naslednji opis: »ALTINO – Iz 7.
st. pr. n. sht. so najstarejshi dokazi o paleovenetski naselitvi Altina, ki lezhi na severnem robu
beneshke lagune zhe od predzgodovinskih chasov, kjer je, zahvaljujoch svoji izjemni zemljepisni
legi, imel vlogo trgovskega sredishcha in prometnega vozlishcha med Jadranom in celinskim
zaledjem. Romanizacija je kot v vsem Venetu potekala postopno in mirno, zachela se je 131
pr.n.sht. z izgradnjo vie Annie, prometne zhile med Riminijem in Oglejem, ki je tekla mimo
Altina. Med leti 49 in 42 pr.n.sht. je mesto dobilo rimsko drzhavljanstvo, bilo je povzdignjeno v
municipium in vpisano v rod Scaptia. Odtlej je bilo, skladno z rimsko pomorsko politiko skozi
celotno 1. st.pr.n.sht. eno najpomembnejshih pristanishch zgornjega Jadrana, na katerega se je
navezovalo gosto cestno omrezhje«.
V nekem drugem delu G. B. Pellegrini-A. L. Prosdocimi (PEL, str. 8-9) pisheta: »Sploshno
mnenje med jezikoslovci je, da so v prvih stoletjih prvega tisochletja pr.n.sht. nekatera
indoevropska plemena, Veneti, zelo verjetno prishla iz srednje Evrope in po vech selitvah
dosegli jadranske obale, kjer so ustvarila znano atestinsko civilizacijo, ki se je postopoma
uveljavila z vechjo ali manjsho izrazitostjo in ochitnostjo v severovzhodni Italiji. Na tem
podrochju so Veneti ustvarili prvo indoevropsko plast in obvladali ter podredili starejsho, ki jo
obichajno oznachujemo "evganska". Evganci niso zapustili nikakrshnih toponomastichnih sledov
– ime Evganske gore so si izmislili humanisti«. Glede jezika Venetov pa pisca omenjata razlichne
pristope in zakljuchujeta (PEL, str. 7): »Zasluga Kraheja in Pisanija je pravilna razlaga znane
Herodotove (I, 196) navedbe, ki je bila velikokrat napachno navajana kot potrditev, da so Veneti
pripadali ilirskim ljudstvom... razshirilo se je mnenje Pisanija, Devota, Porruja in drugih, da je
Odkod Veneti
venetshchina samostojen jezik... , tem sta se pridruzhila she Kretschmer... in Beeler, ki

uvrshchata venetshchino med "italske" jezike (latinshchina-falishchina in oskijshchina-
umbrijshchina)... temu je pritegnil she Krahe s spozanjem, da predromanski jezik v Venetu ni
veja ilirshchine, ampak da gre za avtonomni govor z izoglosami [chrta na zemljevidu, ki vezhe
kraje z enakimi jezikovnimi pojavi, op. L.V.] v razlichnih indoevropskih jezikih«. Ali tudi v
slovanskih?! Spricho take ugotovitve in uposhtevajoch, da naj bi bili Veneti predhodno v
Panoniji, torej v sosedstvu s Praslovani (po sedaj veljavni tradicionalni zgodovini), se moramo
vrniti na spochetka postavljena in sedaj she bolj izostrena vprashanja tudi v luchi teorije
kontinuitete:
(1) Ali so po teh teorijah Veneti v tisochletjih pr.n.sht. zhiveli samo v Panoniji ali pa so zhe
takrat zvezno naseljevali prostor od Baltika do Jadrana? In che so se iz Panonije preselili
na severne obale Jadrana, ali so se selili tudi na sever, kjer so nedvomno zgodovinsko
izprichani baltishki Veneti, ter na zahod armorishki Veneti in na vzhod paflagonski Veneti?
(2) Kakshni bi lahko bili v Panoniji odnosi med Veneti in Slovani v tistem chasu (a) glede na
Devotovo tezo in (b) glede na teorijo kontinuitete?
(3) Seveda je pri tem razmishljanju mogoche predpostavljati, da so zhe takrat obstajale
razpoznavno agregirane skupine ljudi, ki so delovale v nekakshni povezavi (ne le jezikovni?
!), da jih danes Devoto opredeljuje kot Germane, Balte, Venete itd.
ad.1 Devoto izhaja iz predpostavke, da je pradomovina Indoevropejcev shirshi prostor centralne
in vzhodne Evrope med Uralom in Alpami ter Skandinavijo in Balkanom, od tam so se shirila na
vse strani ljudstva z obrobja, le (Pra)Slovani, Balti in Germani so she po 2. tisochletju pr.n.sht.
ostajali na svojih ozemljih. Che je Devoto lahko v 2. tisochletju pr.n.sht. ozemeljsko lociral zhe
diferencirana indoevropska ljudstva, so ta morala tam zhiveti zhe zelo dolgo – nekaj tisochletij –
pred tem! Che bi to sprejeli, bi se morali vprashati, zakaj so se tiste obrobne mnozhice ljudstev
selile na vse strani, sredishchna ljudstva, med njimi Slovani, pa ne? Ena mozhnost bi bila, da so se
obrobna ljudstva mnozhila in so iskala zhivljenjski prostor tako med Neindoevropejci po vsem
Balkanu, na Apeninskem in Iberskem polotoku ter v zahodni Evropi, vkljuchno z Britanskim
otochjem, kakor proti Aziji (in celo kot Toharci na Daljnem vzhodu) ter na Blizhnjem vzhodu;
za kaj takega bi morali biti Balti, Slovani in Germani v hudem demografskem zaostanku, pri
chemer pa ne moremo razlozhiti, kako to, da so se kasneje tako izredno razmnozhili, da so
prekrili pol Evrope. Druga mozhnost, da so se zlasti Slovani mochno namnozhili zhe v drugem
tisochletju pr.n.sht. in so pritiskali na ostale Indoevropejce okoli sebe, da so se odmikali. Toda to
bi pomenilo, da so se Slovani zhe takrat morali razshiriti chez Karpate v Podonavje in v Evropo
ter so zasedli prostor svojih umikajochih se sosedov. Tudi tretja mozhnost, da so bila vsa
indoevropska ljudstva v demografski ekspanziji in so se zato ozemeljsko shirila, bi pomenila, da
so se tudi Slovani najkasneje zhe v 2. tisochletju pr.n.sht. premaknili na zahod chez Karpate in v
Panonijo, che so bili dotlej le v mochvirjih zakarpatskega Prilesja. Zato lahko po Devotovi (in
njegovih somishljenikov) teoriji jemljemo kot veliko bolj verjetno, da bi se morala takrat vsa
indoevropska ljudstva mnozhiti in shiriti ter izprazniti Panonijo (ali lep del srednje Evrope),
kamor bi po tradicionalnih gledanjih na dogajanja morali zhe takrat priti Slovani. Po
tradicionalnem zgodovinopisju obstaja she chetrta mozhnost, za katero po mojem mnenju tudi
najdemo zgodovinske pritrditve, da so namrech bili Veneti razshirjeni ne le po Panoniji, ampak
Odkod Veneti
tudi na zahodu, na Jadranu, na Baltiku in dalech na vzhodu, s chimer je bil zhe v davnini
vzpostavljen obsezhen venetski prostor.
ad.2 Kakshni bi lahko bili odnosi med Veneti in Slovani v Panoniji v tistem chasu, che (1)
uposhtevamo Devotovo tezo in she (2) uposhtevamo teorijo kontinuitete? Izhajajoch iz teorije
kontinuitete, izvaja Mario Alinei tezo, da so zhe v neolitiku zhiveli na Balkanu in po vseh
Vzhodnih Alpah Slovani, Slovenci, ki so tja prinesli neolitsko revolucijo poljedelstva in
tehnologijo brona. Po Devotu pa so se v 2. tisochletju Veneti (s Protolatinci!) preselili iz
Panonije v severno in juzhno Italijo, mednje so se v Italiji vrinili Osko-Umbri, prav tako prispeli
iz Panonije. Nastaja polozhaj, ko se moramo vprashati, (a) ali obvelja ena ali druga teza, che so se
po Devotu zhe v 2. tisochletju pr.n.sht. izoblikovale jezikovne skupine ljudstev, ki jih tudi
poimenuje z danes znanimi imeni, vendar ne razreshi, kaj pa je bilo pred tem; (b) ali veljata obe
teoriji, le da ju je treba uskladiti, kar bi bilo mogoche opraviti tako, da bi Veneti shli neovirano
chez ozemlje zhe naseljenih Slovanov na Balkanu in v Vzhodnih Alpah (po teoriji kontinuitete
M. Alineija) v prazno (?!) Italijo, kar si je tezhko predstavljati, cheprav teoretichno ni nemogoche,
ali (c) da so bili Veneti skupaj s Protolatinci zelo (!) sorodni Slovanom, kar bi se ujemalo s tezo
Giuseppa Sergija, da je latinshchina nastala iz praslovanshchine in jezika mediteranskih ljudstev
na tleh Italije; (d) in konchno, da ne velja nobena od obeh, ko moramo dodati vprashanje, katera
pa je tretja mozhnost. Da se Indoevropejci niso oblikovali v centralni-vzhodni Evropi, ampak
npr. v Anatoliji (po Renfrewu), in od tam v neolitiku predvsem kot "kulturni val" in le v manjshi
meri kot selitev ljudi napredovali proti zahodu, severu in vzhodu, kar je potrditev teorije
kontinuitete.
ad.3 Seveda je pri tem Devotovem razmishljanju predpostavljeno, da so zhe takrat obstajale
razpoznavno agregirane skupine ljudi, ki so delovale v nekakshni povezavi (ne le jezikovni?!) in
jih danes razpoznavamo kot Germane, Balte, Venete, Slovane itd. Ker so v tistem chasu po
Devotu bili vzhodneje od Slovanov Toharci, Arijci, Armenci, Traki in Hetiti, bi bilo nemogoche
upravichiti zaznavne primesi semitskih jezikov – akadshchine (tudi) v slovanskih jezikih (gl. SEM
in JAN).
Iz vsega povedanega izhaja – glede na teorijo kontinuitete – veliko vechja verjetnost, da je
prihajal indoevropski "kulturni val" iz Anatolije obenem z omejenim shtevilom kmetovalcev,
obrtnikov ipd., ki je prekvasil ljudstva, zhivecha v Evropi pretezhno zhe najmanj od neolitika na
sedanjih ozemljih, med njimi so bili tudi Slovenci. Najsodobnejshe raziskave potrjujejo, da je
Balkan predstavljal zhe zelo zgodaj enakopravnega kulturnega sogovornika Blizhnjemu vzhodu.
Zato nas ne sme chuditi, da je bilo najdeno verjetno najstarejshe kolo na svetu prav na
Ljubljanskem barju, da je bila v pechini Divje babe nad reko Idrijco izkopana verjetno
najstarejsha pishchal na svetu, kar oboje potrjuje visoko kulturo tega podrochja zhe v pradavnini,
ter ne nazadnje, da se je na prostoru zgornjega Posochja zelo zgodaj razvila svetovno znana
svetolucijska kultura. Banjshka planota z nadvse ugodno lego prav v tem trikotniku, in tudi njena
okolica, vkljuchno z dolino Idrijce in Soche, po mnenju nashega priznanega jezikoslovca
Franceta Bezlaja predstavlja obmochje Venetov.
Che hochemo prazgodovinsko pravilno ovrednotiti to podrochje, moramo zacheti s svetolucijsko
kulturo; oglejmo si njeno umeshchenost v prostor.
Odkod Veneti
IZHODISHCE – SVETOLUCIJSKA KULTURA
Poglavitne smeri prometnic na podrochju Soshke doline proti Jadranu in Panoniji
Za izhodishche si vzemimo svetolucijsko kulturo, ki predstavlja enega od dejavnikov pri

razvozlavanju enigme o Venetih.
Akademik France Bezlaj v svojih delih govori o venetskem znachaju Banjshic, ki so tik nad Sveto
Lucijo-Mostom na Sochi in predstavljajo temu kraju naravno zaledje; domneva, da je ime Anti v
bistvu le razlichica imena Veneti; takega mnenja je tudi akademik Karel Oshtir, ki pa ima glede
prazgodovinskih osnov za ta imena drugachno stalishche od Bezlajevega, izhaja namrech iz
pradavnine in megalitskih, predindoevropskih jezikov.
Zhe Simon Rutar je pisal v svoji Zgodovini Tolminskega (RUT str. 10 in naprej), da je na hribcu Sv.
Mavra in na njegovem podnozhju, kjer lezhi trg Sv. Lucija, nekoch zhe bila pomembna naselbina,
ki ji ne vemo imena, to je mogoche sklepati po obilnosti izkopanin, ki jih je prvi odkril domachi
kmet na svojem polju Na Kuku leta 1848 na levem bregu blizu mostu chez Idrijco. Od takrat so,
spochetka nenadzorovano, izkopali najrazlichnejshe rimske kovance, posodje, kmetijsko orodje
ipd., nekaj tega je k srechi za svoj denar kupil tamkajshnji zhupnik Tomazh Rutar, ki je tako
marsikaj reshil, preden se je razneslo po svetu. Kasneje so izkopavali chedalje bolj strokovno in
pod nadzorom, toda velik del najdb je konchal v tujih muzejih, predvsem na Dunaju.
Odkod Veneti
ZHELEZNODOBNE NAJDBE Osnovni zemljevid je po Mihu Mlinarju (MLI)
A. Najdishcha halshtatske svetolucijske

skupine (pochrtano oshtevilchenje)
1 - Bovec, 2 - Podbela, 3 - Sedlo, 4 -
Staro selo, 5 - Robich, 6 - Kobarid, 7 -
S. Pietro al Natisone /Shpeter
Slovenov, 8 - S. Quirino, 9 Chedad /
Cividale, 10 - Darnazzacco, 11 - Monte
Calvario / Kalvarija, 12 -Tolmin, 13 -
Most na Sochi, 14 - Idrija pri Bachi, 15
- Slap ob Idrijci, 16 - Shentvishka gora,
17 - Jelenshek nad Godovichem, 18 -
Koritnica, 19 - Rut, 20 - Zhlan, 21 -
Brod, 22 - Bohinjska srednja vas, 23 -
Jereka, 24 - Ajdovski gradec, 25 -
Bitnje, 26 - Lepence, 27 - Bodrezh, 28
- Sv. Katarina nad Novo Gorico
(dodano po Gabrovec, Svoljshak 1983)
B. Najdishcha mlajshezheleznodobne idrijske
skupine
1 - Kobarid, 2 -Volarje, 3 - Dolje, 4 -
Zhabche, 5 - Modrej, 6 - Most na
Sochi, 7 - Koarshche, 8 - Idrija pri
Bachi, 9 - Logarshche, 1.0 - Koritnica
ob Bachi, 11 - Slap ob Idrijci, 12 -Vrh
gradu (Pechine), 13 - Berlotov rob
(Shentvishka gora), 14 - Reka pri
Cerknem, 15 - Cerkno, 16 Avche, 17 -
Bodrezh, 18 - Darnazzacco, 19 -
Vrhovlje, 20 - Sv. Katarina nad Novo
Gorico, 21 - Chrniche, 22 -
Kovachevshe, 23 - Planina pri Vipavi,
24 - Rubije, 25 - Zdravshchina /
Poggio Terza Armata (dodano po
Gushtin 1991).
Arheolog v Tolminskem muzeju Miha Mlinar, ki je v zadnjem chasu pripravil pregled dosedanjih
izkopavanj (MLI), pravi: »Most na Sochi sodi med najkompleksnejsha arheoloshka najdishcha na
obmochju jugovzhodnih Alp z dokumentiranimi najdbami iz bronaste dobe, starejshe in mlajshe
zhelezne dobe, rimske dobe, ter zgodnjega srednjega veka. V stoletju in pol arheoloshkih raziskav
Odkod Veneti
je bilo odkritih kar 7000 prazgodovinskih in rimskih grobov, stavbne ostaline iz bronaste dobe,
skoraj 40 hishnih temeljev iz starejshe zhelezne dobe, tri mlajshezheleznodobne hishe, devet
rimskih objektov in zgodnjesrednjeveshka lonchenina.«
Mlinar tudi podaja pregled dolgotrajnih prizadevanj arheologov, da bi raziskali to nadvse
pomembno nahajalishche. Po Tomazhu Rutarju, ki ga Mlinar oznachuje kot zbiratelja
arheoloshkih predmetov, se je leta 1881 del lotil dr. Paolo de Bizzarro in naletel na 70
prazgodovinskih grobov na levem bregu Idrijce, sledil mu je Enrico Maionica v letih 1881, 1884,
1890 in 1891 z 52 odkopanimi grobovi na levem in 23 na desnem bregu Idrijce, nashel pa je tudi
rimskodobno stavbo. Naslednji je bil Alojzij Carli v letih 1881, 1882, 1887 in 1888, zasluzhen za
odkritje rimske stavbe s hipokavstom in drugih starin. Uspeshnejshi je bil Anton Vuga leta 1882 s
36 grobovi na desnem bregu Idrijce.Vsekakor pa je rekord dosegel dr. Carlo Marchesetti v letih
1884-1886, 1888, 1890-1894, 1897-1899 in 1902, ki je raziskal kar 3960 grobov na levem bregu
Idrijce. Za njim ni veliko zaostajal Josef Szombathy v letih 1886, 1887 in 1890 z odkopom 2500
grobov tudi na levem bregu Idrijce. Seveda je kasnejshim raziskovalcem ostala po teh
mnozhichnih odkritjih shtevichno skromnejsha bera, ki pa je ne gre zanemariti, ker so ta odkritja
dodatno osvetlila nejasnosti, vsekakor pa v taki meri, da je Miha Mlinar zapisal: »Izjemnost
materialne kulture starejshe zhelezne dobe Mosta so dopolnila in she utrdila prichujocha triletna
arheoloshka raziskovanja Tolminskega muzeja. Z dokumentirano izkopanim bogatim gradivom
prihajamo do novih izsledkov in spoznanj, ki nam bistrijo vedenje o zhivljenju v prazgodovinski
vasi, ki je zhe kazala, kot je ugotovil njen raziskovalec Svoljshak, dolochene zametke urbanizma.«
(MLI, str. 35). Poleg Brune Forlati-Tamaro, 1927, s 4 grobovi na levem bregu,Valentina Taljata,
1927, s 3 ali 4 halshtatskimi in latenskimi grobovi na levem bregu, Nikolaja Mozeticha, 1957, 14
halshtatskih grobov, vsi na levem bregu Idrijce, je prav arheolog Drago Svoljshak v novejshem
chasu pomembno prispeval k poglobljenim raziskovanjem. Zachel je leta 1971 in od leta 1977
she s strokovno sodelavko Beatriche Zhbona Trkman do leta 1984 raziskal eno stavbo iz
bronaste dobe, 31 stavb iz starejshe zhelezne dobe, tri iz mlajshe zhelezne dobe, shest iz
rimskega chasa. Poleg tega je bilo na levem bregu Idrijce raziskanih 10 zheleznodobnih grobov
ter v obdobju 1978-1984 na vzhodnem obmochju naselbine tudi latensko-rimsko grobishche s
162 zhganimi in skeletnimi grobovi. Drago Svoljshak je tudi v letih 1988 in 1991, 1993, 1994,
1995, 1997 s sodelavci opravil precejshnje delo. Nato se z letom 1999 pojavi novo obetajoche
ime Mihe Mlinarja, mladega raziskovalca pri Tolminskem muzeju, ki je med drugim leta 2000
raziskal kar 30 halshtatskih, latenskih in rimskih grobov ter leta 2001 she 30 zhezezodobnih,
oboje na levem bregu Idrijce.
Ochitno raziskav she ni konec, cheprav je bilo dokumentirano odkritih zhe skoraj 10.000 grobov,
ki prichajo o shtevilnih pokopih v daljshem in zveznem chasovnem razdobju, segajochem od
bronaste dobe do srednjega veka. Tudi stavbne ostaline segajo v bronasto dobo in najdbe o
proizvodnji, predelovanju in namenskem odlaganju bronastih in zheleznih predmetov kazhejo, da
je mogoche vsaj za chas od 6. st. pr.n.sht. dalje tod domnevati manjshi metalurshki obrat.
Toda pomen Mosta na Sochi je shirshega znachaja. Podrochje, ki naj bi sodilo v svetolucijsko
kulturo, sega v Bashko grapo, dolino Idrijce, mimo Tolmina, po Soshki dolini navzgor do
Kobarida, od tam v Nadishko dolino in Breginjski kot ali ob Sochi navzgor do Bovca. Toda
nikakor ne bi smeli izzvzeti shirshega obmochja pogorja Kolovrata od Livka do Kambreshkega
Odkod Veneti
in Liga, od koder se svet spushcha prek Gorishkih Brd v Furlansko ravnino. In seveda, tu so she
Banjshice.
V davnini so potekale poti predvsem po vishinah in gorskih slemenih, ena od takih je z gorishke
ravnine peljala na vrh Sv. Katarina (danashnji Kekec), mimo Grgarja in Kanalskega vrha chez
Banjshice tako proti Mostu na Sochi kakor proti Shebreljam. O tem pricha pomembna depojska
najdba na obmochju Banjshic.
K svetolucijski kulturi in njenim vplivom na shirshi prostor se bomo vrnili potem, ko si bomo
ogledali nekatere she vedno nadvse kochljive (pra)zgodovinske probleme. Med temi so vsekakor
zagonetni Etrushchani, Veneti, Kelti, Anti, Iliri in njihovi odnosi z nich manj problematichnim
izvorom Slovanov.
Slovani in Anti - Lucijan Vuga

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI I
Giuseppe M. Della Fina v delu La scoperta degli Etruschi (De Agostini Rizzoli Periodici, Bergamo,
2004) (FIN str. 8) izpove arheologovo stisko, ki se je ne more nikoli znebiti, namrech »neuspeha,
da bi kamni spregovorili«, da ne bo sposoben iz arheoloshkih podatkov odtegniti zgodovinski
pozabi – vsaj za nekaj trenutkov, kolikor traja branje kakega chlanka – manj znamenito osebnost,
ustvarjalni podvig, neko zamisel: kar je najplemenitejshe in skrivnostno poslanstvo tistega, ki si
izbere poklic arheologa.
Arheologom so podobni etimologi, ki ne rijejo po zemlji, da bi prishli do najdb, marvech se
prebijajo skozi pragozd jezikov, v katerem je ne le veliko odmrlih vej in posushenih debel, ampak
ni vech sledu niti po drevesih, ki so strohnela, a so ochitno nekoch zelenela.
Karel Oshtir je eden takih "lingvistichnih arheologov", ki je segel vse do davnih chasov
megalitskih kultur in se je podrobneje lotil tudi vprashanja etrushchine in njenih odnosov s
(pred)slovanshchino, posebej she v svoji knjigi Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen, a preden
razgrnemo njegova razmishljanja, poglejmo, kakshno je najnovejshe stanje etruskologije.
Etrushchani – teorije za 21. stoletje
Etrushchani so she vedno neizchrpen vir preuchevanj. In medtem ko po svetu sprejemajo

vsakrshen (celó najbolj nenavaden, kar bomo spoznali tudi v tem prispevku) nov pogled kot
prispevek k iskanju odgovorov na stoletne skrivnosti, se v Sloveniji (zlasti etablirane osebnosti)
zmrdujejo nad domachimi preuchevanji, da ne rechemo, da jih kar zanichujejo in zasmehujejo.
Septembra 2002 sem se v Firencah locheno srechal z mednarodno priznanima jezikoslovcema
Giovannijem Semeranom in Mariom Alineijem, ki sta mi napovedala skorajshnji izid vsak svoje
knjige o Etrushchanih oziroma etrushchini, v katerih sta podrobneje povzela rezultate lastnih
raziskovanj tega nadvse enigmatichnega ljudstva. Ta "skorajshnji izid" se je zavlekel za leto dni,
vse do jeseni 2003. Najprej povejmo nekaj o avtorjih in knjigah, nato she o vsebini.
Giovanni Semerano, filolog, iz shole znamenitih profesorjev na univerzi v Firencah, kot so bili
helenist Ettore Bignone, semitolog Giuseppe Furlani, lingvisti Giacomo Devoto, Bruno
Migliorini in Giorgio Pasquali; med drugim je avtor monumentalnega dela Le origini della cultura
europea (Olschki, Firence, 1984-1994); tokrat je napisal Il popolo che sconfisse la morte – gli Etruschi e la
loro lingua (Bruno Mondadori, Milano, 2003; tj.: Ljudstvo, ki je premagalo smrt – Etrushchani in njihov
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/slova.htm[16.11.2010 10:14:37]
jezik. (SEM 2003). Semerano izhaja iz ugotovitve, da sta grshchina in latinshchina prepolni besed
z oznako "etimologija neznana". Kot priznani semitolog je postal pozoren na akadshchino,
semitski jezik, ki so ga govorili v Mezopotamiji okoli 3000 pr. n. sht., znanstveno relevanten pa je
postal po odkritju in obdelavi tisochih glinenih tablic, izkopanih predvsem v drugi polovici 20. st.
na podrochju Evfrata in Tigrisa. Z natanchno primerjalno analizo je Semerano odkril, da se dá
vechino prej nerazlozhljivih grshkih in latinskih besed razvozlati prav na osnovi akadshchine. O
tem sem vech napisal v knjigah Jantarska pot in Davnina govori.
Mario Alinei, profesor emeritus univerze v Utrechtu, kjer je predaval celih osemindvajset let
(med 1959 in 1987). Ustanovil je in vodi revijo Quaderni di semantica, je predsednik in glavni
urednik Atlas Linguarum Europae, predsednik Societa internazionale di dialettologia e geolinguistica. Izmed
njegovih del naj omenimo La struttura del lessico (1974), Lingua, dialetti, struttura (1985) in predvsem
Origini delle lingue d'Europa (1996 in 2000) v dveh delih, kjer je podrobno, na 2000 straneh obdelal
in utemeljil teorijo kontinuitete, ki pomeni nov pogled na razvoj Indoevropejcev, temelji pa na
domnevi, da so bili narodi, ki danes zhive v Evropi, naseljeni na teh ozemljih zhe najmanj v
neolitiku, vsaj 5000 let pr. n. sht., med njimi izrecno navaja tudi Slovence, premiki so bili le
lokalnega znachaja, niso bili masovni, niso se selila cela ljudstva, temvech obchasno le relativno
majhne skupine vojashko organiziranih elit, ki so si podjarmljale lokalno prebivalstvo, kar je
ustvarjalo videz identifikacije staroselcev z na novo prispelo elito. Seveda pa so med tedanjimi
ljudstvi obstajali kulturni in tehnoloshki tokovi, kar je prinashalo tudi jezikovne inovacije, vse od
Mezopotamije chez Balkan do zahodne Evrope. (Bralec si lahko nekaj vech o tem prebere v
mojih knjigah Jantarska pot in Davnina govori, slednja je pravkar izshla.) Njegovo zadnje delo je
Etrusco: una forma arcaica di ungherese (ALI 2003) »Etrushchina – starinska oblika madzharshchine«.
Oba znanstvenika v svojih najnovejshih knjigah razvijata poglede, izhajajoch iz svojih temeljnih
nazorov: Semerano, semitolog, se opredeljuje za t. i. "vzhodni izvor Etrushchanov", medtem ko
Alinei, tvorec teorije kontinuitete, vidi njihov zachetek v Panoniji, to je razlichica "severnega
izvora Etrushchanov". Poleg teh dveh obstaja she tretja skupina, ki zagovarja "avtohtonost
Etrushchanov". Vsaka skupina zagovornikov utemeljuje svoje teorije zhe z najstarejshimi pisnimi
viri antichnih piscev, ki so vsak po svoje navajali eno od teh treh mozhnosti. Zato bo koristno,
che se nekoliko posvetimo temu vprashanju.
Tabula Cortonensis – neizpolnjeni upi
O Etrushchanih je bilo zhe zelo veliko napisanega in zgodbe she vedno ni konec; vchasih se
zazdi, da je komu konchno uspelo jasno osvetliti prastaro skrivnost, toda vselej znova sledi
razocharanje. Tako je bilo tudi tokrat, ko je prishla na svetlo:

Tabula Cortonensis, senzacionalno odkritje, ki je veliko obetalo, toda skrivnost je ostala
nerazvozlana in je to le she ena, nova etrushchanska uganka. Po vsem, kar je zhe bilo napisano o
Etrushchanih, je pri vsaki novici o njih chlovek zelo previden. Toda to, kar sta profesorja na
univerzi v Perugi Luciano Agostiniani in Francesco Nicosia objavila leta 2000 (celih osem let po
odkritju!) v knjizhni obliki pod naslovom Tabula Cortonensis, je vredno vse pozornosti. Gre za
novejsho najdbo enega najdaljshih etrushchanskih napisov (poleg zagrebshkega mumijskega
povoja, tabule iz Capue in cipusa iz Perugie), o katerem so upali, da bo bistveno pripomogel pri
razvozlavanju enigme prastarega jezika, zlasti spricho nekaj desetin povsem novih besed, ki jih
etruskologija doslej ni poznala.
Zhe sama zgodba o tej najdbi je skrivnostna in nerazjasnjena. Che povzamemo po zapisniku
karabinjerjev, naj bi se stvari odvijale takole:
Na karabinjerski postaji v kraju Camucia pri Cortoni se je 14. oktobra 1992 oglasil tesar Giovanni
Ghiotini. Ta je povedal, da je nekega vechera med 18. in 20. septembrom istega leta po
konchanem delu opazil pri izhodu z gradbishcha na kupu izkopane zemlje nekaj kovinskega.
Pobral je nekakshen valjast predmet, pod katerim je bilo she nekaj kosov iz podobne kovine. Vse
skupaj je dal v prtljazhnik avtomobila, ne da bi vedel, za kaj gre. Po nekako shtirih ali petih dneh
je to omenil prijatelju, ki je précej ocenil, da je to etrushchanska najdba, o kateri je treba obvestiti
zavod za spomenishko varstvo. Zato je naslednjega dne o vsem obvestil vodjo gradbishcha in
lastnika zemljishcha, ta pa sta o tem obvestila zavod za spomenishko varstvo. Karabinjerji so
najditelja ovadili sodishchu, ki pa je (ne)srechnika oprostilo, chesh da si ni nichesar prisvojil in je
zadevo prijavil. Toda v razsodbi je zanimiva navedba: »Celotna preiskava primera ni razjasnila
tega, kje so bili predmeti resnichno najdeni. Kraj, ki ga navaja Ghiotini, ni pravi. Iz chesar pa ni
mogoche sklepati, da si je kaj prisvojil, temvech le, da so najdeni predmeti prishli od drugod, ali
pa mogoche, namrech le mogoche, da je bil na mestu najdbe she kakshen drug predmet.«
Ta navedba iz oprostilne sodbe je pomembna zaradi tega, ker je sedaj zhe slovecha napisna
bronasta ploshcha (namerno?) razbita na osem dokaj enako velikih delov, od katerih en del
manjka. Si ga je kdo prisvojil? Je ostal kje zakopan? Toda kje? Namrech, za gradbenike je prava
mora, che morajo zaustaviti gradnjo zaradi kakshne zgodovinske najdbe, k chemur jih zavezuje
zakon. Zato se ne morejo izogniti skushnjavi, che je mogoche najdbo zamolchati ali jo vsaj nekaj
chasa prikriti, da dokonchajo kakshno gradbeno fazo. Kako je bilo v tem primeru, ni mogoche
ugotoviti. Glavni inshpektor ministrstva za kulturno dedishchino je izjavil: »Najditelj lazhe.
Kopali smo tam, kjer nam je pokazal, ne da bi nashli kakrshnokoli sled, ki bi potrjevala njegove
navedbe. Preprichani smo, da je bila ploshcha najdena na obmochju Cortone in izredno
pomembno bi bilo natanchno vedeti, kje je to bilo, saj bi nam to omogochilo morebitne
nadaljnje najdbe, izredno pomembne za razvozlavanje preteklosti tega skrivnostnega ljudstva.«
Tako se nam je ohranila le okrnjena bronasta ploshcha, ki so jo za zachetek zelo natanchno
preiskali, ali ne gre za kakshen ponaredek, a izkazala se je kot pristen etrushchanski izdelek.
Preiskave in preuchevanja so trajala tako dolgo tudi zaradi razvpitosti etruskologije, ki bi ji bil
prej v shkodo kakor pa v korist kakrshenkoli prenagljen sklep. Cheprav obstaja strokovno
mnenje, da sodi ta najdba med najdaljshe etrushchanske tekste, ki je zapovrh she eden redkih
juridichne narave (nekateri so mu zhe nadeli ime: Stoletna pogodba) in ga je zato treba shteti med
obvezne referenchne tekste za vsakogar, ki se ukvarja z etruskologijo, pa profesorja zhe na uvodu

knjige posvarita bralce, naj ne bodo razocharani, che so prichakovali zhe tudi prevod besedila.
Pristavljata, da bi bil tak prevod nedvomno zelo koristen, vendar je njuno mnenje, da ni
zadostnega znanja za kaj takega, kljub temu, da sta pritegnila k sodelovanju vrsto specialistov.
Za razumevanje vsebine Tabule Cortonensis je treba nekaj povedati o mestu Cortona, saj je to
sloveche etrushchansko mesto Curtun, kar naj bi pomenilo – utrdba, in je igralo pomembno
vlogo zhe v sivi davnini. Giovanni Semerano (Le origini della cultura europea, vol. 38, Leo S.
Olschki, Firenze, 1984; str. 866) pishe: »Cortona, etrushchansko Curtum, pomeni oppidum,
utrdba, trdnjava, utrjeno mesto, kot Gyrton, Kyrtone, Gortina: ugaritsko qrt (trdnjava), hebrejsko
qeret (mesto), kar kazhe na afiniteto etrushchine s semitskimi jeziki oziroma na njen vzhodni
izvor.« V blizhini Cortone so kopali bakrovo in zhelezovo rudo, tam je skrivnostno Trazimensko
jezero in she slavnejsha Perugia. V tretjem stoletju pr. n. sht. so Rimljani chez etrushchansko
ozemlje pospesheno gradili konzulske ceste: Avrelijo, Klodijo, Kasijo, Amerino in Flaminijo. Pot,
ki je vodila iz Rima proti severu, se je vzhodno od jezera Bracciano razcepila na Via Amerina in
Via Cassia, ki je skozi Sutrium pripeljala do znamenitega jezera Bolsena, ga obshla po vzhodnem
bregu in po 150 km pripeljala do mesta Chiusi, ki lezhi jugozahodno, nedalech od Trazimenskega
jezera. Naprej je na njegovi severni obali Cortona, kakshnih 180 km severno od Rima;
nadaljevanje bi nas privedlo chez dobrih 30 km do Arezza, ki je ob izvirih Tibere in Arna.
Tabula naj bi bila s konca III. ali zachetka II. stoletja pr. n. sht., ko so Rimljani zhe dodobra
obvladovali polozhaj. Tako so 295 pr. n. sht. v Sentinu premagali zdruzheno vojsko
Etrushchanov in Galcev, 280 pr. n. sht. so zmagali nad Vulci in Volsini, 241 pr. n. sht. pa so
porazili Falerce. Zhe leta 204 pr. n. sht. pa so morala slavna etrushchanska mesta Cere,
Populonija, Tarkvinija, Volterra, Arezzo, Perugia, Chiusi in Roselle sodelovati z Rimljani proti
Hanibalu.
Napis je na obeh straneh najdene bronaste ploshche, hrbtna stran ni povsem popisana, v celoti
obsega 40 vrstic in kazhe, da je delo dveh pisarjev. Raziskovalci ugotavljajo, da ostaja vsebina
skrivnost, cheprav razlagajo, da se verjetno zachenja takole: »Pod magistraturo Larth Cusuja, sina
Titineje in Larisa Salinija, sina Auleja...«, vendar pa je celoten zapis nerazreshljiv. Od 60
leksichnih enot v besedilu jih je kar 27 takih, kot jih niso zasledili v nobenem dosedanjem
etrushchanskem napisu.
Misterij etrushchine ostaja nerazkrit kljub temu, da naj bi poznali glasovno vrednost posameznih
chrk (ki so grshkega tipa) in so celo izdelali nekakshno slovnico; nichesar zanesljivega ne vemo o
pomenu posameznih besed, razen o tistih, ki se zelo pogosto ponavljajo na nagrobnikih in o
katerih je mogoche z veliko verjetnostjo rechi, da gre za osebna imena in priimke. Zato sta
profesorja zapisala, da sta uspela dojeti zgolj smisel zapisa, ki naj bi predstavljal pogodbo med
druzhinama "gens Petru Scevas in "gens Cusu", sklenjeno ob navzochnosti prich in predstavnika
oblasti.
Besedilo ploshche vsebuje 17 znakov (epsilon v normalni in zaobrnjeni razlichici), poleg teh pa
she znak za lochilo (pika) in poseben znak za oznachevanje odstavkov med tekstom, ki ga ni
opaziti v drugih etrushchanskih besedilih (znak je podoben tistemu, ki ga danes uporabljajo
korektorji za oznako "napravi odstavek" – to je lomljena chrta, podobna Z). Pri tem je
nenavadno, da manjkata chrki heta in phi, ki bi ju prichakovali pri tem tipu alfabeta, kar je she
posebej obchutljivo pri vprashanju datiranja, cheprav je chrkopis ochitno t. i. reformirana severna
razlichica, vendar z nekaterimi lokalnimi znachilnostmi. Za phi je zhe znano, da se izredno redko
pojavlja v etrushchini. Manj razumljiva je odsotnost heta (grlni oziroma mehkonebni pripornik –
glas med k, g in h, morda nekaj takega kakor primorski gh), saj je ta fonem v etrushchini zelo
pogost. Profesorja razlagata, da je odsotnost tega fonema nakljuchna, chesh da se v besedilu pach
ni pojavila nobena takshna beseda... Tezhko razlozhljiva je tudi uporaba razlichic epsilona; tisti
nazaj obrnjeni (retrogradni) naj bi bil tudi zgolj nakljuchna raba. Vendar so o taki goli nakljuch
nosti dvomili zhe ob prej znanih primerih, saj je v besedilu vechje shtevilo take oblikovne rabe,
ki se kazhe kot natanchna in namenska; retrogradni epsilon se pojavlja na zachetku zloga ali pa v
konchnem zlogu, vendar le, che je epsilon razvojna oblika dvoglasnika "ai". Torej je mogoche
izkljuchiti nakljuchnost, menita raziskovalca. Takih nestrtih orehov je v besedilu she vech.
Avtorja sta poskusila interpretirati napisano, vendar sta se pri tem jasno zavarovala z opozorilom,
da sta to naredila v luchi njunega domnevanja vsebine! Z zelo zapletenimi primerjalnimi in
razlagalnimi postopki sta se trudila, da bi se dokopala do smisla posamezne besede, pri tem sta
navajala tudi drugachna branja, ki jih ponujajo ostali etruskologi. Avtorja gradita na
metodoloshkem izhodishchu, da mora hermenevtika (razlaganje tekstov) zaupati notranji zgradbi
celotnega besedila in primerjavi z vzporednimi besedili. Zato sta tudi postavila domnevo, da gre
v tem primeru za pravno, zemljishkolastnishko pogodbo, in na tej podlagi sta poskushala podati
svoje tolmachenje. Toda s primeri pokazhimo, kako dalech sta na tak nachin prishla.
Med besedami, ki so se na Tabuli Cortonensis pojavile prvich, sta tudi zacinat in priniserac, ki sta,
po vsem sodech, brez primere v drugih tekstih ter sta celo oblikovno in skladenjsko dvoumni, saj
je mogoche prvo obravnavati tudi kot zacina-t ali zacin-at, s chimer se spremeni njen pomen.
Priniserac se prav tako lahko razchlenjuje brez konchnega –c in she kako drugache. Tako ni
mogoche dolochiti niti besedne osnove; she tezhje je z mnogimi drugimi besedami.
Znachilen je npr. izraz tiur ali tivr, o katerem avtorja menita, da pomeni "luna" ali "mesec" (tudi
kot chasovni pojem). V kontekstu, v katerem se beseda pojavlja, bi lahko obstajal tudi tretji
pomen, menita raziskovalca, in sicer kot mera za povrshino zemljishcha (kakor je bila znana
nashim prednikom: jutro zemlje). Vendar avtorja Agostiniani in Nicosia tudi sama dvomita o taki
razlagi. Slovenci lahko v tem primeru z zanimanjem pogledamo v Etimoloshki slovar slovenskega
jezika akademika F. Bezlaja, ki pod geslom "jutro" razchlenjuje izvor tega pojma, in tako najdemo
stare izraze: utr, utra, utrenja, utrina. In bi z metatezo prishli do tura, oz. v primeru jutro do tjura.
Etruskologa pa omenjata she eno mozhnost: v tem terminu naj bi se morda skrival obichaj, da je
imel kupec zemljishcha "en mesec ali shtiri lunine mene" chasa, da bi ugotovil, ali je res dobil s
pogodbo predvideno posest. Mesec se z menami obnavlja, pomeni vrtenje, tisto, kar se na novo
tvori. Ne nazadnje poznamo tudi tvar v pomenu predmet, rech, stvar, zadeva, to pa smiselno sodi
v pravno izrazoslovje.
Potem je tu she beseda cel oz. celtina, ki naj bi pomenila zemljo, zemljishche; che pobrskamo po
Bezlaju, preberemo, da je celina nezorana zemlja, to je star agrokulturni termin, izpeljan iz korena
cel.
Avtorja Agostiniani in Nicosia sta se v uvodu zahvalila: »To delo je nastalo z neshtetimi
izmenjavami misli in razpravljanji med avtorjema. Vsak od naju ima seveda svojo znanstveno
izoblikovanost in svojsko podrochje, ki ga obvlada. Zato delo izpod dvoje peres, kot je tole,
vsebuje nekatera poglavja, ki jim je potrebno jasno dolochiti avtorja.« Iz tega je videti, kako
zapletena je ta snov, she vedno prepolna iskanja in hipotez, zaradi tega je tako mikavna in
privlachna; ne nazadnje tudi kontroverzna.
Toda poleg zhe znanih hipotez se tudi v zadnjih letih pojavljajo novi poskusi. Navedimo le nekaj
znachilnih primerov.
Hermann Bengston (Griechische Geschichte: von den Anfängen bis in die römische Kaiserzeit, München,
C.H. Beck'sche Verlagsbuchhandlung, 1977; L'Antica Grecia dalle origini all'ellenismo, Il Mulino,
Bologna, 1989, str. 45-52) pishe:
»V Sredozemlju se je pred letom 1200 pr. n. sht. zachelo veliko preseljevanje. Njegove sunke je
bilo kaj kmalu mogoche chutiti skoraj po vsem vzhodnem sredozemskem obmochju, od
italskega polotoka do Mezopotamije, od Ogrske do meja Egipta. V zgodovini civilizacije veliko
preseljevanje pomeni jasno razmejitev med bronasto in zhelezno dobo, ki se je zachela skoraj
sochasno v vsem Egeju. She enkrat so se prvi migracijski valovi sprozhili na ogrskih ravninah,
kjer je premik enega ljudstva pod pritiskom drugih prisilil blizhnja ljudstva, da so se odselila. Pre
dniki Ilirov in druga ljudstva so bili v drugi polovici II. tisochletja potisnjeni proti jugu. Razlogi
za ta premik she danes niso pojasnjeni. Mnenje, da so hotela ta ljudstva dobiti v posest zhelezo,
nad katerim so imeli monopol Hetiti, je zgolj domneva. Migracija Protoilirov in drugih plemen
proti jugu se je odrazila na sosednjih ljudstvih: Trachane je potisnilo na vzhod, proti Mali Aziji,
medtem ko so se prebivalci Grchije preselili she bolj na jug, na Peloponez, in od tam she naprej
celo na Kreto in na Sporade. Tudi migracijo vechje skupine Italcev na apeninski polotok si lahko
razlozhimo z mnozhichnim pritiskom Ilirov. V sploshnih potezah smo pricha ponovitvi
dogodkov, ki so se odvijali v zachetku II. tisochletja pr. n. sht.: po dolgem obdobju stalne
naseljenosti so indoevropska ljudstva, premaknjena iz nekega sredishcha nemirov in nereda, spet
spravila v gibanje svetovno zgodovino.
Pritisk trashkih plemen je prisilil Frigijce k umiku, tako da je na evropskih tleh ostala za njimi le
skromna sled (to so "Brygi"). Zdruzheni z ilirskimi elementi, so potem nashli novo domovino v
Meziji na zahodni anatolski planoti. S Trachani prodre v Malo Azijo tudi t. i. lonchevina s
shtrlinami, izboklinami (Buckelkeramik, ceramica a protuberante, knobbed ware), ki izvira iz
makedonskega in trashkega okolja ter predstavlja razpoznavni znak tiste kulture. Mogoche je
trashko prodiranje okoli leta 1200 pr. n. sht. pripomoglo k porushenju Troje VIIa, ne pa Troje
VI, kot je svoj chas domneval W. Dörpfeld.
Iliri so pritisnili na Trachane, poleg tega pa she na Dorce, ki so zhiveli na severu Grchije (na
obmochju Pinad?). Njihov premik na jug, t. i. "dorska selitev", je odprl novo obdobje v grshki
zgodovini in je zakljuchil indoevropeizacijo Grchije...
Prisotnost nekaterih elementov iz starejshih jezikov v dorshchini nam daje misliti na vdiranje
Indoevropejcev v zachetku II. tisochletja pr. n. sht. v dorski svet; ime Dorieis je okrajshava za
dorimahoi, vojshchaki s sulicami...
Rezultat dorske migracije je bila popolna sprememba skupin in rodov v notranjosti Grchije. Na
koncu tega obdobja postanejo Dorci prevladujochi element na vzhodu in jugu Peloponeza, zlasti
v Argolidi in kasneje tudi v Laokoniji; dorski vpliv se je razshiril na obsezhno podrochje, ki se je
razprostiralo od Peloponeza chez Egej ter doseglo Anatolijo...

Gledano z vidika svetovne zgodovine, ima invazija trashkih plemen v Malo Azijo she vechje
posledice kot pa vdor Dorcev in severozahodnih Grkov v Helado. V Anatoliji je kmalu po letu
1200 pr. n. sht. vrtinec velikega preseljevanja unichil hetitsko kraljestvo, ki je trajalo skoraj petsto
let. Kot vidimo stvari danes, je precej znamenj, da so hetitsko kraljestvo unichila "ljudstva z
morja". To velja tudi za mesto Ugarit (danes Ras Shamra, predmestje Latakije v Siriji), kot nam
dokazujejo pred kratkim v njem odkrite glinaste ploshchice. Da je propad hetitskega kraljestva
povezan z gibanjem "ljudstev z morja", je izprichano tudi iz napisa Ramzesa III. (arheoloshko
najdishche Medinet Habu ob Nilu): "Od Khatov naprej se nobena dezhela ni mogla upirati
njihovim vojskam: Kedi, Karkemish, Arvad in Alyshija so bile unichene..."
Posledica velike egejske selitve je bila korenita etnichna sprememba starega sveta. Hetitsko
kraljestvo je izginilo, vendar je njegova civilizacija prezhivela stoletja v majhnih drzhavicah
severne Sirije in v notranjosti Anatolije. Konchno v XII. st. pr. n. sht. iz teh rushevin vstane
Tiglatpilesar I. in ustanovi srednjeasirsko kraljestvo, ki se med razshirjanjem proti zgornjemu
Evfratu spopade s Frigijci. Obenem pa se razcvetajo predvsem fenichanske mestne drzhavice.
Med letoma 1000 in 800 pr. n. sht. so Fenichani v Sredozemlju zapolnili vrzel, ki je nastala po
padcu Krete in izginotju Ahajcev. Skupaj z njimi, na istem morju, so se pojavili Etrushchani, ki
so odshli priblizhno v istem chasu z egejskih obal (morda iz Mezije) in prispeli v Italijo tam, kjer
je danes Toskana, v dezhelo, ki se bo po njih imenovala Etrurija. Spricho njihove povezanosti s
kulturami Vzhoda, so presadili na Zahod del vzhodne civilizacije. Posamezne skupine so verjetno
zaostale v Egeju, na primer na otoku Lemnos.«
In na str. 88 Bengston dalje pravi: »Veliko ugodnejshi pogoji za kolonizacijo so bili na Zahodu.
Tod ni bilo neke velike politichne sile, kot je bilo na Vzhodu asirsko kraljestvo; italska ljudstva,
med seboj neslozhna in kot Etrushchani prihajajocha z Vzhoda, pa so bila popolnoma odprta za
trgovino in za grshko kulturo. Kolonizaciji sta botrovala gradnja chedalje vechjih ladij ter
naposled poznavanje zemljepisa zahodnega sveta, ki so ga kopichili grshki morjeplovci vse od
konca mikenskega obdobja... Med helenskimi kolonijami na zahodu ni bilo nobene, ki bi se lahko
merila s Kumo (Kyme), prvo halkidishko (Chalcidis, Halkis na grshkem otoku Evbeji) kolonijo;
ta je verjetno prenesla halkidishko abecedo ne le Etrushchanom, ampak prek njih tudi
Rimljanom, saj to lahko zaznamo she danes, ko preberemo X kot "ks" in ne na grshki nachin kot
"kh".«
André Martinet (Des steppes aux oceans. L'indo-europeen et les "Indo-européens", Payot, Paris, 1986) v
poglavju Ob zori zgodovine pishe:
»Koncu II. tisochletja pripada tudi gibanje, imenovano "gibanje dolgih mechev", ki se zachenja
na severu in sega chez vso Evropo do Balkana. Domnevno je seglo tudi onkraj Sredozemlja, vse
do Palestine, kjer so se potem izoblikovali Filistejci. Drugi opozarjajo na mnenje V. Georgijeva v
Introduction to the history of the Indo-European languages, da je treba postaviti ta selitveni val precej bolj
dalech v preteklost in pomisliti na Pelazge, najstarejshe prebivalce Grchije, ki jih nekateri imajo
za najstarejsho indoevropsko predhodnico.«
V Malo Azijo so chez Kavkaz prishli Indoevropejci, imenovani Anatolci, in v posebnem delu so
to Hetiti, ki so vzpostavili zelo tesne stike z Mezopotamijo. Lahko si mislimo, da so shli Indo-
Iranci, od katerih so nekateri pustili sledove v Mali Aziji, po isti poti, cheprav z dolocheno
zakasnitvijo. Jezikovna preuchevanja pa kazhejo, da so predniki Grkov in Indo-Irancev dolgo
zhiveli v tesnem stiku. Poleg tega, che uposhtevamo, da so se v zgodovinskem chasu iranska
ljudstva pojavila v stepah severno od Chrnega morja in tudi na zelo oddaljenih azijskih
podrochjih ter so bila v zelo odmaknjenih chasih sosedje Ugro-Fincem, zagotovo na mejah Sibi
rije, postane legitimno vprashati se, ali ni mogoche domnevati nekega vala, ki je shel po
razlichnih poteh na vzhod in zahod od Chrnega morja vse do obeh obal Kaspijskega jezera ter se
konchno stekel v Iran in v dolino Inda.
Ta preseljevanja so povzrochila velike premike na vsem obmochju Sredozemlja.
Ob koncu II. tisochletja pr. n. sht. se pojavi obred sezhiganja mrlichev z naknadnim
zakopavanjem zhar na t. i. zharnih poljih. Taka polja najdemo na severnih ravnicah, v Luzhici, a
tudi v severni Italiji z villanovsko kulturo, ki se razshirja iz Emilije. Veliko stoletij pred
villanovsko kulturo je zahodneje od nje obstajala kultura terramare. Nekoliko severneje se nahaja
t. i. atestinska kultura Venetov. Vse te kulture pripisujejo ljudstvom z indoevropskimi jeziki.
Ljudstva terramare so se prva premaknila proti jugu: lahko jih imamo za prednike Latincev. Ko
so se Villanovljani podali vzdolzh Apeninskega polotoka, izogibajoch se Etrushchanom, so jih
poznali kot Umbre, Sabince, Oske, Samnite, ki vsi pripadajo eni, dobro opredeljeni jezikovni
skupini. Veneti, ki so jih dolgo enachili z Iliri, so po jeziku precej podobni Latincem.. Gledano z
vidika kulture, se Villanovljani ne razlikujejo veliko od Etrushchanov, ki so zgodovinsko locirani
v Toskani, torej bolj na jugu. Vendar pa je med njimi velika jezikovna razlika, saj etrushchina
brez najmanjshega dvoma ni indoevropski jezik.
KDO JE BIL GIUSEPPE SERGI?
Res je treba nekaj vech rechi o Giuseppu Sergiju. Leta 1922 je fashizem v naskoku zavzel Rim
in uvedel diktaturo. Chedalje bolj je zatiral vse neitalijansko; osnova nabuhlega nacionalistichnega
"creda" je bil vechni Rim. Ena poglavitnih nalog, ki jo je Mussolini vselej in ob vsaki prilozhnosti
vsiljeval, je bila obnovitev rimskega imperija. Italijanski kralj je po zavzetju afrishkih kolonij
postal she imperator, uvedeni so bili rimski pozdrav z dvignjeno roko in drugi atributi rimske
imperialnosti. Zakonsko predpisano je bilo tudi rimsko shtetje let, ki se je zachenjalo z letom
fashistichnega pohoda na Rim, ki naj bi bil vechen, kot bo vechen novi, fashistichni rimski
imperij. V takem vzdushju je prof. Giuseppe Sergi leta 1926 objavil svoje delo Le prime e le piu
antiche civilta (Prve in najstarejshe civilizacije). Sergi je bil rojen v Mesini na Siciliji ob Mesinskem
prelivu 20. marca 1841. To je prastaro kulturno in trgovsko pomembno mesto, ki so ga ustanovili
Grki zhe v 8. st. pr. n. sht., z univerzo iz leta 1549. Mnogim je Mesinska ozhina, ki povezuje
Jonsko s Tirenskim morjem, bolj znana po Scili in Karibdi, saj je med otokom in celino komaj
3,5 km shiroka, skozi njo pa teche mochan morski tok s shtevilnimi vrtinci, kar je burkalo
chloveshko domishljijo, da so nastali shtevilni miti o nevarnostih, ki prezhijo na mornarje in
potnike. V takem okolju se je oblikoval mladi Sergi, ki se je komaj devetnajstleten pridruzhil
Garibaldiju v Milazzu, od koder se je veliki revolucionar odpravil s tisocherico rdechesrajchnikov
v juzhno Italijo, kjer je zbral kmechke upornike in od tam nadaljeval svoj znameniti pohod
zedinjenja Italije. Sergi je bil po svoji osnovni izobrazbi antropolog in je sprva na liceju predaval
filozofijo ter grshko knjizhevnost, dokler ni prevzel stolice za antropologijo na univerzi v Bolo
gni (1880), nato pa she v Rimu (1884 - 1916). Vendar je ob antropoloshkih raziskavah spoznal,
da mora problematiko zajeti shirshe, zato se je lotil indoevropske filologije, s tem pa je nujno
moral sechi na podrochje prazgodovine in zgodovine. Bil je izredno razgledan in svobodomiseln,
veliko je objavljal, zapustil je nad 400 del in tako sodi ne le med pomembne italijanske zgodovi
narje in antropologe, marvech med pisce shirshega podrochja chloveshkega ustvarjanja.
V vech knjigah je razgrnil in utemeljeval svoja dognanja, ki so v marsichem odstopala od takrat
in she danes uveljavljenih zgodovinskih teorij, med katerimi so tudi zelo izstopajoche tiste, ki
govorijo o naselitvi in razvoju ljudstev v Italiji. Nekatere stvari bomo navedli v tem poglavju,
druge pa v nadaljevanju. Za obseg in predmet tega pisanja naj se zadrzhimo pri Indoevropejcih v
Italiji. Te je Sergi obdelal z antropoloshkega, arheoloshkega, zgodovinskega in lingvistichnega
stalishcha, ni se omejil zgolj na en vidik, saj opozarja na premajhno multidiscplinarnost (Arii e Ita
lici, Fratelli Bocca Ed., Torino, Milano, Roma, Firenze, 1898, str.13-14): »Osrednji razlog, ki
povzrocha zmedo in s tem napake pri sintezi, kot je mogoche zlahka ugotoviti, je v tem, da se to
hoche storiti na osnovi arheoloshkih dosezhkov; ena stroka ne more dati vech od tistega, kar
raziskuje, in siliti jo, da prestopi meje, znotraj katerih mora naravno ostati, pomeni napeljati jo k
zgreshenim ugotovitvam. Lingvistika ne more biti etnologija ne antropologija ljudstev ter jih
rasno razvrshchati, saj se jeziki izgubijo, se nauchijo ali spreminjajo; arheologija ne more obrav
navati ne narodnosti ne antropologije, saj poznamo preprost in sploshno znan nachin, ki omo
gocha prenashanje kulture in njenih izdelkov: trgovino; tej je treba dodati invazije, kolonizacije in
tuja osvajanja. Antropologija ne more govoriti o kulturi ali jeziku, saj preuchje le telesne
znachilnosti ljudstev in njihovo razshirjenost. Vendar che vse te stroke na koristen nachin
povezhemo, che dosezhke enih zdruzhimo z dosezhki drugih, che se v kompleksni raziskavi, ki
zajame lingvistichna, arheoloshka in antropoloshka vprashanja, tri stroke pri tem med seboj
ujamejo ter dopolnjujejo, potem pridemo do rezultatov, ki so blizu resnici in so sprejemljivi. Na
nesrecho... ni vselej tako.«
Kot smo zhe povedali, je bil Sergi antropolog, lingvist in arheolog, torej je zdruzheval vse tri
potrebne discipline, ki so pristojne za verodostojne sklepe (n. d., str. 135-153):
»K srechi med mnogimi razlichnimi obichaji in izdelki, ki so jih arheologi natanchno preuchili,
obstaja dvoje nespremenljivih dejstev, ki nam lahko sluzhita kot chvrsti oporni tochki za
razmishljanje in postavitev zgodovinske zgradbe: gre za razliko med znachilno arijsko vrsto
pokopa z upepelitvijo in mediteranskim skeletnim pokopom ter arijsko in italsko obliko lobanj,
ki se med seboj zelo razlikujeta. Ti sprejeti in ustaljeni dejstvi nas pripeljeta do odgovora o
etnoloshki pripadnosti.
Mediteranska rasa je vdrla in zavzela pretezhni del Evrope od vzhoda do zahoda, in prvo
prebivalstvo Italije sta bili veji iste rase, z etnichnimi imeni Ligurijci in Pelazgi. Ostali drugotni in
maloshtevilni etnichni elementi so se pomeshali med njimi in niso spremenili prvotne
antropoloshke enotnosti. Ligurijci in Pelazgi so imeli skupne temeljne telesne znachilnosti,
drugotne razlike lahko zanemarimo, saj so iz shtevilchne rase, ki izvira od drugod in so dozhiveli
spremembe ter delitve zaradi razlichnih vplivov, ki pa ne sodijo v to razpravo.
Kazhe, da so ti poseljevali celoten Apeninski polotok, vkljuchno s Padsko nizhino... V 16. st. pr.
n. sht. je v Sredozemlju cvetela velika kultura, ki jo imenujemo mikenska ali egejska, ker je bila
bolj razvita na vzhodnem delu, zlasti v Egejskem morju, najprej pa so jo odkrili v Mikenah,
mestu Pelazgov. Takrat je tudi Italija zajeta v to civilizacijo, mogoche pa so bila njena severna
obmochja in dolina Pada manj razvita ter skupaj z ostalo Evropo she v neolitiku. V tej Padski
nizhini, tako kakor v Shvici in drugih delih Evrope, so nastala objezerska bivalishcha ter most
ishcha na mochvirnatem zemljishchu, postavljena tam, kjer so v nashih chasih nashli terramare iz
kasnejshe bronaste dobe. Pri teh gradnjah ni opaziti nobene prekinitve... Toda niso bila naseljena
le mostishcha, marvech tudi jame... Ligurijci in Pelazgi so bili prvi prebivalci Italije; kazhe, da so
Ligurijci naselili Padsko nizhino in zgradili mostishcha... Ob zori civilizacije kovin, ko so se z
vzhoda valile trume ljudstev z drugachnimi telesnimi znachilnostmi, vsaj deloma z bronastim
orozhjem, divja in kruta. Ta ljudstva so preplavila Evropo in se stalno naselila povsod tam, kjer
niso naletela na prevelik odpor. Podredila so si staroselce in jim vsilila svojo civilizacijo ter jezik;
schasoma so se tudi pomeshali med seboj. Obichaje in jezik imajo razlichne od prvotnih na tistih
ozemljih: upepeljujejo mrliche ter pepel pokopljejo v preprostih zhganih ali na soncu sushenih
glinastih vrchih; prejshnji prebivalci pa so skeletno pokopavali v grobove, v podzemnih jamah ali
v gomilah.
Te preseljevalne trume so zelo verjetno prishle iz Azije, toda preden so se premaknile v srednjo
Evropo, so se morale ustaviti v vzhodni, v Rusiji, od koder so se premikale v valovih, v skupinah
proti osredju in jugu, morda izmenoma, tako da so eni prishli na zahod, drugi na sever Evrope.
Te selitve so morale dolgo trajati, che uposhtevamo obsezhnost ozemlja, ki so ga zavzeli, in
moralo jih je biti izredno veliko...
Kot izhaja iz kasnejshe zgodovine o najstarejshih selitvah in sedanjega zemljepisnega stanja, so
morale biti tri glavne skupine te azijske rase, med seboj razlichne le po jeziku, brez dvoma tiste,
ki predstavljajo Protokelte, ki so morda prvi prodrli v srednjo Evropo in se potem razshirili po
njenem zahodu, nato Protogermane in Protoslovane...
Germani, Kelti in Slovani imajo enake variante lobanj, obraza in telesnih znachilnosti, razlikujejo
se le po jeziku... In arijci so imeli enake antropoloshke znachilnosti, kot jih imajo danes Kelti,
Germani in Slovani...«
Vendar pa je pred njihovim prodorom v Evropo na tleh Nemchije zhivelo prav tako
mediteransko ljudstvo, kot so bili na Apeninskem polotoku Italci; vdor arijcev jih je v Nemchiji
potisnil proti severni Nemchiji in v Skandinavijo, v Italiji pa proti jugu, nekako do Tibere.
V neolitiku in eneolitiku je Evropa dozhivela arijsko invazijo, ki je pomenila tako preseljevanje
ljudstev, kakrshnega she ni bilo. V Italijo so arijci prodirali iz dveh smeri: chez osrednje Alpe,
morda chez Brenerski in Gotardski prelaz, ter chez vzhodne Alpe. Slednja je verjetno nekoliko
kasnejsha od keltske, ki je zhe imela svoj prostor v Lombardiji; v Felsini (kasnejsha Bologna) si je
ustvarila svoje sredishche, saj se niso ustavili v spodnjem porechju Pada. To so bili Umbri, ki so
zavzeli vzhodni del jadranske obale, segli chez Apenine na zahodni del, tja, kjer je she danes
Umbrija, cheprav so jih od tam kasneje nagnali na novo prispeli Etrushchani. Umbri so prishli
do Lacija, kjer jih je Tibera delila od mediteranskih Latincev, zhivechih na levem bregu, in z
njimi so se zacheli spajati. O tem prichajo antropoloshke raziskave, ki za prvi chas po ustanovitvi
Rima, za obdobje kraljev, ugotavljajo dvoje etnichnih elementov: arijce in mediteranske Italce.
Toda prihrumel je vihar – Etrushchani so vdrli v Italijo konec 8 st. pr. n. sht. na tirenske obale
ter si postavili svoja prva primitivna mesta. Spopadali so se z Umbri, jih premagali in zavzeli
njihovo zahodno ozemlje, ki se bo odtlej imenovalo Etrurija. Pri tem je zanimivo, da niso shli
chez Tibero, ob kateri pa so na desnem bregu postavili svoje mesto Vejo. Na levem bregu je tako
ostala manjsha skupina mediteranskih Italcev, osvobojena umbrijske nadvlade, in Etrushchani so
jih v zachetku pustili pri miru. To je bila usodna napaka, Latinci so si na desnem bregu Tibere
ustanovili mesto, ga utrdili in chedalje bolj shirili. Nastal je Rim, ki je s stoletji narastel v imperij
in konchno unichil tudi Etrushchane. Vendar pa so pred tem Etrushchani dozhiveli svojo zlato
dobo in dolga stoletja obvladovali dobrshen del Italije ter Tirensko in Jonsko morje.
Sergi opozarja, da se z naselitvijo Etrushchanov ni bistveno spremenila antropoloshka
sestava na tistem ozemlju, ki so ga zasedli. Med izkopaninami je najti nove etnichne
elemente, ti so res etrushchanski, toda ti so prishli iz vzhodnega Sredozemlja in so iste rase kot
prvotni prebivalci, tisti, ki so jih pred prihodom Etrushchanov podjarmili Umbri, ki so bili
Indoevropejci, vendar so bili prekratek chas na tem ozemlju, da bi bistveno spremenili
antropoloshko sestavo prebivalstva, zato nastop Etrushchanov pomeni, da sta se po dolgih
stoletjih srechali ljudstvi iste mediteranske rase. To je preprosta razlaga dejstva, da najdemo v et
rushchanskih grobovih okostja dveh ras, arijsko-indoevropske in italsko-mediteranske, med
slednjo so pomeshane prvotne italske in nove etrushchanske znachilnosti. Natanchne raziskave
so namrech pokazale, da se okostja iz predumbrijskega in predetrushchanskega obdobja, torej
prava italska, v nichemer ne razlikujejo od zanesljivo ugotovljenih etrushchanskih. Podoben
polozhaj je mogoche najti v primitivnem Rimu; vendar pa velja za obe podrochji, etrushchansko
in rimsko, za slednje she posebej, da prevladuje italski, tj. mediteranski element. Ko je arijska
nadvlada nad Lacijem tako naglo ugasnila, je naravno moral prevladati prvotni italski etnichni,
staroselski element. arijska, umbrijska oblast je popolnoma prenehala nekako v 5 st. pr. n. sht., ko
so Etrushchani prodrli na sever, preshli Apenine, zasedli umbrijsko trdnjavo Felsina in zasedli
precejshen del Padske nizhine; tam se ponovno pojavijo skeletni grobovi, o chemer prichajo
grobishcha v Marzabottu, v Certosi pri Bologni ipd. Umbrom je ostalo le majhno ozemlje.
Vendar pa Etrushchani niso zasedli Veneta!
Sergi je sam raziskoval, povzel pa je tudi rezultate drugih arheologov in antropologov, ter prishel
do jasnega sklepa, da je v neolitiku in eneolitiku prodrlo v severno in srednjo Italijo novo
ljudstvo, arijci, ki je obvladovalo ta prostor nekaj stoletij, vse do prihoda Etrushchanov in
ustanovitve Rima. Od tega trenutka naprej zachenja peshati vladavina tega ljudstva in konchno
povsem ugasne v 5 st. pr. n. sht. z etrushchansko okupacijo Felsine.
Sedaj nam ostane, pravi Sergi, da natanchneje opredelimo tisto arijsko, indoevropsko ljudstvo, in
dobesedno zapishe: »Ta tuja ljudstva so bili arijci, o tem ni najmanjshega dvoma, tako glede na
njihove telesne znachilnosti kakor glede civilizacije, ki so jo prinesli s seboj na zasedena italska
ozemlja. Sedaj je pomembno dognati, za katero vejo arijcev gre, kateri arijci so zasedli tisto
ozemlje; dobro je znano, da jih lahko razdelimo na tri glavne veje, ki jih razpoznamo po
sodobnih etnichnih imenih: Kelti, Germani in Slovani.«
Bralcu tu ne sme uiti, da Sergi sploh ne omenja Romanov, pri tem pa ne gre za spodrsljaj, ampak
za njegovo sistematichno razvijanje zamisli, da teh sploh ni in so zgolj lokalna tvorba, nastala iz
prvotnih Mediterancev in kasnejshih Indoevropejcev. Toda katerih?
Sergi se vprasha (n. d. str. 71): »Kakshne so bile telesne znachilnosti teh prvotnih prebivalcev
terramare v Piemontu, Lombardiji, Emiliji ter v Venetu. Temu bi lahko kdo oporekal, chesh da
so se lahko med seboj pomeshali s prishleki. Vendar nam tu pomaga obichaj, da so staroselci
skeletno pokopavali, novinci pa sezhigali mrliche. Che so bili Ligurijci Mediteranci, so morali biti
podobni drugim po Sredozemlju. Vendar danashnji prebivalci Padske nizhine, razen redkih izjem,
kazhejo drugachne znachilnosti. Iz mojih raziskav (G. Sergi: Liguri e Celti nella valle del Po,
Archivio per l'Antropologia, Firenze, XIII, 1883) in tudi iz tistih, ki so jih opravili drugi, ochitno
izhaja, da imajo Piemontijci, Lombardijci in Emilijanci keltske znachilnosti, Veneti pa
znachilnosti Slovanov (podchrtal L. V.), eni in drugi so si skoraj enaki, che obravnavamo
njihovo obliko okostja. To je torej druga rasa od mediteranske, ki je v tem regionu izginila, che
odmislimo nekaj sporadichnih primerov in izvzamemo obmochje same Ligurije, kjer so
meshanci.«
Kdaj pa so prishla ta ljudstva v takem shtevilu, da so nadomestila prejshnja primitivna,
mediteranska ljudstva? Tudi Sergi je kot drugi sprva pomislil na 4. st. pr. n. sht., glede na podatke
o vdorih Galcev v Italijo. Toda potem ko je dodobra preuchil vsa dejstva in najdbe, je prishel do
sklepa, da tista doselitev ni bila niti trajna niti shtevilchna, da bi lahko poselila Padsko nizhino;
glavni naselitveni val, ki je odplavil mediteranske Ligurijce, je moral priti zhe v zgodnji bronasti
dobi. Toda to velja za severno Italijo. Sergi namrech ugotavlja (n. d. str. 84): »Obstaja torej jasna
in natachna delitev med Umbrijci in ostalimi italskimi skupinami, po kateri lahko razdelimo
Italijo na dva jasno lochena dela, na severni in juzhni del; dolina Tibere priblizhno ustreza tej
meji, cheprav najdemo tu pa tam otoke prebivalcev, ki prekinjajo povezanost dveh regij. In kdo
so pravi Italci, so tisti na severu ali oni na jugu, so to Umbri s svojo enovito civilizacijo ali oni
drugi, ki so imeli v davnini mnoga in drugachna imena, vendar jih v glavnem poznamo kot
Sabelijce? Na to vprashanje nam daje odgovor antropologija.«
Tako pravi Sergi, obenem pa ugotavlja zhalostno dejstvo, da je bilo v pionirskem obdobju
arheologije unichenih veliko okostij; ko so odprli kakshen grob, so kosti unichili ali zavrgli kot
nepotreben balast, vchasih so jih zgolj spravili na kup in shranili v kakshnem muzeju, to pa ne
omogocha nikakrshnega natanchnejshega in zanesljivega preuchevanja. Nemalokrat je to bila po
sledica zanichevalnega odnosa zgodovinarjev do arheologov, kot je lepo oznachil Goethe: Ljudje
so navajeni zanichevati vse, chesar ne razumejo; nergajo nad dobrim in lepim, ker je po njihovem tezhavno.
Sergi nadaljuje (Arii e Italici, str. 157): »Videli smo jasno opredeljeno obmochje na italijanskem
vzhodu, ki se razteza tudi onkraj Alp proti severu ter sega na vzhodu do Donave in nizhje spodaj
do Bosne in Hercegovine. To je podrochje civilizacije zgodnje zhelezne dobe, od Bologne do
Hallstatta, Vach, Sarajeva ter od Bologne do Albalonge na jugu. Na tem obsezhnem ozemlju
danes prisotni antropoloshki elementi so v celoti ali prevladujoche slovanski. Antichni pisci in
Rimljani so poimenovali kot Ilire mnoga ljudstva, ki so dospela do Jadrana; za Istrane in Venete
je recheno, da izhajajo v celoti ali delno iz Ilirov. Tradicija nam sicer sporocha she mnoge druge
stvari, ki jih tu zanemarjamo in se oslanjamo zgolj na dogovorjena dejstva, chetudi jih ne bo
veliko, da so le zanesljiva... (str. 164-166): Che k temu dodamo nasha antropoloshka opazhanja,
najdemo potrditev za etnichno sorodnost tudi med modernimi prebivalci, ki zhive na podrochjih
zunaj Italije, in tistimi, zajetimi na velikem obmochju civilizacije zgodnje zhelezne dobe. Danes so
ti prebivalci pomeshani, vendar je velika vechina slovanska. Slovani so Chehi, Slovani so
prebivalci Kranjske, Shtajerske in Koroshke, Slovani so v Bosni in Hercegovini, in veliko

shtevilo Slovanov je tudi v sami Istri. In che dobro premislimo, pripadajo Veneti po svojih
telesnih znachilnostih slovanski druzhini, vsaj v vechini. Res so med 4. in 3. st. pr. n. sht. vdrli
Kelti kot povratno (retrogradno) gibanje z zahoda proti vzhodu, kar lahko zaznamo v obdobju
imenovanem La Tene; vendar ta invazija ni mogla spremeniti prebivalstva, ki je tam zhivelo zhe
od davnine; niti ni mogoche opaziti razlik ali podobnosti telesnih znachilnosti dveh arijskih vej,
Keltov in Slovanov, saj se le malo razlikujeta in sta v bistvu identichni.
Che so torej sodobni pripadniki Slovanov potomci starega arijskega ljudstva, ki je zasedlo opisana
obmochja izven Italije in je prishlo v Italijo z Veneti in drugimi plemeni ter dospelo vse do
doline Tibere, imenujemo te prednike Slovane, Praslovane, kot smo imenovali Prakelti prednike
Keltov. Moramo vedeti, da stara etnichna imena, enako kot tudi danes, ne dolochajo rase,
plemen, rodov in podobnega. Ta imena so le poimenovanja za frakcije nekega rodu, kot so bili
Iliri, ki so bili odcep arijske veje, ki ga danes s sploshnim izrazom imenujemo Slovani, kar je v
resnici novejshe ime, vendar razumljivo in sprejemljivo za oznachevanje slovanskega rodu,
kjerkoli se zhe nahaja, na Cheshkem, v Srbiji ali na Hrvashkem (tu je koristno primerjati delo
Rudolfa Virchowa: Zur Craniologie Illyriens, K. Akademie der Wissenschaften zu Berlin, 1877).
Torej nam je arheologija bolj kot antropologija, na nejevoljo tistih, ki sklepajo le na osnovi ozkih
in enostranskih pogledov, omogochila spoznati neko vse do danes pri nikomer omenjeno dejstvo
(cheprav so nam podatke o tem dajali vsi arheologi in raziskovalci starih chasov), da je bila od
treh poglavitnih arijskih vej Italija delezhna v najstarejshih obdobjih vdora dveh od njih,
Prakeltov in Praslovanov.
Prakelti so prishli med vsemi arijci prvi in zavzeli Padsko nizhino, zasedli kolishcha in terramare
prejshnjih mediteranskih prebivalcev – Ligurcev; drugich so vdrli she vedno pred zgodovinsko
dobo ter zapustili ostanke v Golasecci in drugod v blizhini ob Ticinu. Spustili so se v osrednjo
Italijo in zavzeli del etrushchanskega ozemlja, preden je to postalo etrushchansko; o tem nam
prichajo grobishcha s kamnitimi obrochi, podobnimi onim v Golasecci in v Franciji.
Praslovani ali Iliri so vdrli v Italijo s severovzhoda, zavzeli so venetsko ozemlje in dospeli vse do
doline Tibere, kjer so na ozemlju Faliskov zapustili ostanke svojih mest, zgrajenih po njihovih
obichajih na vrhovih vzpetin s kamnitimi obzidji, kot so to delali na Cheshkem, v Istri, Dalmaciji
ter v Bosni in Hercegovini.
Zanimivo in zgovorno je dejstvo, da najdemo dve arijski veji, Prakelte in Praslovane, vedno med
seboj v stiku, prve na zahodu in druge na vzhodu, tako kot so she danes na velikih obmochjih, ki
jih zasedajo, Kelti na zahodu in Slovani na vzhodu.
Torej je tudi mogoche, da so bili Umbri Praslovani in ne Prakelti, che je res, da njihov jezik, kot
izhaja iz Brealovih opazhanj na evgubinskih tablicah, ni imel nichesar skupnega s keltshchino. Ko
sem ob neki drugi prilozhnosti obravnaval ta vprashanja, sem menda omenil, da so imeli Kelti le
majhen vpliv na Italce. Vendar so me nova in najnovejsha preuchevanja bolj preprichala, da na
umbrijskem ozemlju niso prispevali k preoblikovanju primitivnega jezika Kelti ali Prakelti, mar
vech Praslovani, kot je jasneje razvidno iz prej omenjenih arheoloshkih odkritij.
Ti moji sklepi se ujemajo z nekaterimi Paulijevimi ugotovitvami (Pauli, Die Veneter und ihre
Schriftdenkmaler; Helbig, Bull. Inst., 1882; Ghirardini, Sulle scoperte del fondo Baratola, Notizie degli
scavi, Roma, 1888, str. 377 in naprej) o venetskem jeziku iz napisov v Este, imenovanih evganski;
to, kar ti vsebujejo, ni ne italski ne etrushchanski, ampak ilirski ali praslovanski jezik. Tam, kjer
so se bolj nakopichile mnozhice priseljenih Praslovanov, so prinesle svoj jezik, ki je ostal
nespremenjen; tam pa, kjer naselitev ni bila tako mnozhichna in so predstavljali le del, tretjino
vseh prebivalcev, kot je bilo v Umbriji, je prvotni jezik prebivalstva utrpel spremembe, ni pa iz
ginil.
Iz vsega, kar sem razlozhil, ochitno izhaja, kako malo so utemeljena razmishljanja tistih, ki
trmasto trdijo in podpirajo italskost arijskih priseljencev, cheprav so ti Italcem tuji. Iz istih dejstev
izhajajo zadnje potrditve, da niso bili prebivalci terramare, ki so se spustili v dolino Arna in
Tibere ter postavili svoja mesta po etrushchanskem in rimskem obichaju. Tam imamo take oblike
bivalishch teh arijcev oziroma Prakeltov ali Praslovanov, ki nam prichajo, da ti niso bili Italci,
razen che nochemo poimenovati kot Italce tudi prednikov Chehov in vseh zahodnih Slovanov
ter prav tako tudi prebivalce v Franciji, kjer najdemo cromllech (op. L. V.: kromlek, beseda
bretonskega ali velshkega izvora, llech = kamen, skala, ploshcha, lega in crom; zhenska oblika od crwm
= kriv, krivulja, krog, krov[?]), prazgodovinsko gradnjo v zahodnih in nordijskih dezhelah,
sestavljeno iz monolitov, razporejenih v krogu, na katerih je vodoravno polozhena shirsha
kamnita ploshcha, vchasih je sredi kroga she vechji kamniti steber (megalitna grobnica), kot so v
Golasecci in Vetuloniji.«
Sergi je torej snov obdelal s stalishcha antropologije in arheologije pa tudi lingvistike; o tej temi
navedimo she nekaj njegovih sklepanj (n. d. Arii e italici, str.171 in naprej):
»Temeljna napaka jezikoslovcev in arheologov, ki jim nekritichno sledijo, je, da so bili arijci med
prodiranjem v Evropo zhe razdeljeni na ljudstva z razlichnimi, zhe izoblikovanimi jeziki. Zamislili
so si grshko-italsko-arijsko ali grshko-italsko-keltsko ljudstvo, ki se je oddvojilo na locheno
evropsko obmochje, to naj bi bil Balkan, vdrlo v Grchijo in Italijo ter prineslo nova, izoblikovana
in chista jezika – italski in grshki. Podobno so si umislili neko azijsko arijsko ljudstvo, ki je
govorilo v eni veji sanskrt, v drugi zend. To je huda napaka, ki jo na nesrecho podpirajo jezi
kovne avtoritete, tem pa slede sloviti arheologi in zgodovinarji, in je, tako kazhe, ni mogoche
odpraviti. Upamo pa, da jim bo reshitev arijskega problema v Italiji s pomochjo antropologije,
kot poskusham storiti, odprla ochi in se bodo preusmerili k drugachni interpretaciji dejstev o
izvoru razlichnih oblik jezikov arijskega tipa.
Che so arheoloshki spomeniki, ki sem jih preuchil in primerjal z drugimi, z obmochja,
kjer arijci predstavljajo Prakelte in Praslovane, obstajajo znamenja, da so bili arijci, ki so
prodrli v Italijo, natanko Prakelti in Praslovani; che antropoloshke grobne najdbe iz
Etrurije, Lacija in z obmochja Bologne potrjujejo te rezultate, ni mogoche spregledati, da
ti arijci niso prinesli s seboj italskega jezika, ampak jezike, ki so morali biti istega tipa,
kot so tisti, ki jih danes imenujemo keltski ali slovanski, ter izpeljani iz prakeltskega in
praslovanskega, torej iz prvotnih in izvirnih jezikov.
V chasu teh arijskih vdorov je morala imeti Italija neki jezik, nedvomno z vech dialekti, ki ni imel
prav nichesar skupnega z arijskim. Che je bila rasa, ki jo je zavzela v pradavnini, mediteranska in
je bila, kot sem dokazal, razdeljena na vech ljudstev, med katerimi najdemo Egipchane, Libijce in
Iberce, so jeziki morali biti istega tipa kot tisti, govorjeni v Egiptu, Libiji in na Iberskem
polotoku, torej hamitskega tipa, mochno razlichnega po fonetiki in morfologiji od arijskega tipa.
Torej je naravno domnevati, da so arijci, ki so vladali italskim ljudstvom v Padski nizhini in v
osrednji Italiji, ne le vzrok spremembam navad, ki so zakoreninjene in trdozhive v najglobjih
chloveshkih obchutjih, kamor sodijo tudi verska chustva, saj so sprejela pogrebne obrede
upepeljevanja, ampak so povzrochili tudi spremembo jezika...
In she eno pomembno dejstvo je, ki ga ne smemo spregledati: da so v italskih dialektih znatne
variacije v glasovih in fleksiji; dovolj je primerjati umbrijski in oskovski jezik s staro latinshchino,
sabeljishchino nasploh, da se o tem preprichamo. Ti razlichni italski dialekti so videti bolj kot
fragmenti jezikov kakor pa dodelani jeziki; kazhe, da je razloge za to kaj lahko najti. Arijska
dominacija je bila omejena na severno in srednjo Italijo do doline Tibere; tod je bil vpliv arijcev
na Italce naravno mochnejshi in s tem tudi spremembe preprostejshe, spricho stalnega stika med
etnichnima elementoma. Tako pa ni bilo v primeru Sabelijcev in vseh tistih, ki so prebivali
juzhneje od arijske dominacije; tu se je jezik spreminjal le zaradi preprostega vpliva ali trgovine,
ne pa zaradi nadvlade.
Podobno so prishli arijski predmeti med antropoloshko nearijsko prebivalstvo vse do Sibarov, do
podzemnih jam v Kampaniji na jugu itd.; tudi jezik se je spremenil, cheprav le delno, kar se
kazhe po fragmentarnem videzu mnogih njegovih dialektov, zlasti v juzhni Italiji.
To ni nov in izjemen pojav. Jezik je najnaravnejshi in najpreprostejshi nosilec komuniciranja med
ljudstvi, saj je potreben na vseh podrochjih posameznikovega ali druzhbenega zhivljenja, zato
brez tezhav prodira med najbolj oddaljena ljudstva, skupaj z razlichnimi proizvodi obrti...«
Povzemimo: dve arijski veji sta prodrli v Italijo, Prakelti in Praslovani, tudi che so slednje
imenovali Iliri, in vsaka je imela, ker sta bila jezika istega tipa, recimo tako, drugachen
dialekt, ki je bil jezik s posebnimi znachilnostmi; tako bomo lazhe razumeli razloge,
zakaj Bréal ni nashel nich keltskega v umbrijshchini na evgubinskih tablicah. Domnevali
smo zhe, da so Praslovani sledili smeri z vzhoda v Veneto in proti Bologni ter od tam do
Tibere, medtem ko so se Prakelti zadrzhevali na zahodu od tega vzhodnega obmochja.
Mozhno je njihovo medsebojno meshanje, kot je videti na osnovi izkopanin v Vetuloniji,
cheprav so zhiveli v lochenih skupnostih na istem ozemlju in so ohranjali svoje
nacionalne obichaje.
Seveda, che so jezikoslovci nashli skupne lastnosti med keltshchino in italshchino, ne gre za
nakljuchje ali osamljen primer. Moja interpretacija pojasnjuje te odnose, vendar na drugachen
nachin, kot ga imajo drugi, ki so domnevili sorodnost med dvema jezikoma, ne pa sprememb
italskega jezika pod vplivom keltshchine. Na ta pojav sem opozoril glede Italije in se je moral
zgoditi tudi v Grchiji, ki je bila prav tako delezhna arijskih vdorov, verjetno v istem chasu, in je
zato dozhivela tudi preoblikovanje svojega prvotnega jezika, ki je moral biti pelazgovski. Odslej
bi morala biti naloga jezikoslovcev, da ne ishchejo med arijskimi jeziki le sorodnosti zaradi
skupne fleksije, ampak tudi razlike, ter da raziskujejo ne znotraj arijske vsebine, marvech za dru
gim predhodnim jezikom, prvotnim, ki sem ga poimenoval mediteranski in so se od njega
ohranili le nerazvozlani ostanki.
Prav etrushchina mora predstavljati ta prvotni jezik, ki ga Briton po pravici hoche zajeti med
libijske jezike, ki so istega antropoloshkega izvora. In tako ni nich chudnega, che najdemo
kakshen skupni element med italskimi jeziki in etrushchino, saj je osnova prvih kot slednjega
mediteranska; presenecha pa vztrajanje, da bi v etrushchini nashli arijshchino, kar je sicer

mogoche v manjshi meri, glede na kasnejshe vplive, ko so Etrushchani obvladovali prebivalstvo,
ki je po jeziku in obichajih postalo arijsko, ker so jih obvladali in se z njimi pomeshali umbrijski,
arijski elementi.
Zagotovo je propadel poskus Corssena in ostalih vse do Lattesa, ki so trdovratno pojasnjevali
etrushchino z arijshchino; da se o tem preprichamo, ni potrebno biti lingvist, tolikshna je
neskladnost Corssenovih in drugih poskusov prevajanja etrushchine. Ko neki prevod kakega
besedila nima nikakrshnega smisla, pomeni, da ni razlozhen, ni razumljen; ko dva prevajalca isto
besedilo prebereta popolnoma razlichno, je nesmiselno, saj niti eden niti drugi nista razumela
jezika, ki ga hocheta tolmachiti. Tako je s prevodi etrushchine, che si pomagamo z jezikom z
arijskimi znachilnostmi. Jaz, ki sem sledil precejshnjemu delu teh prizadevanj, sem se chudil, da
se ugledni ljudje, dolocheni jezikoslovci in etruskologi, ne zavedajo takshne pogojenosti stvari.
Meni se pach zdi koristen poskus De Cara, da bi razlozhil mnozhico zemljepisnih in osebnih
imen ter nazive bozhanstev zahodne Azije in grshkih otokov, ki jih imajo za arijske, s pomochjo
tistega jezika, ki nam je zapustil veliko napisov, to je egipchanshchina, hamitski jezik, ki je moral
biti veja mediteranske skupine jezikov; podobno se je Briton lotil etrushchine z libijshchino. To
pa zaradi tega, ker arijshchina ni unichila prejshnjega jezika v Grchiji in Italiji, marvech ga je le
spremenila, zato moremo v obeh najti sestavine obeh jezikov v razlichnem sestavu...
Zakljuchim naj z mislijo, da bodo prihodnji jezikoslovci odkrili, da je arijska rasa azijskega izvora,
v Evropo je prishla z enotnim jezikom, ki se je razcepil na tri osnovne veje pod imeni keltski,
germanski in slovanski, poleg skupnih, temeljnih telesnih znachilnosti; drugi jeziki, ki jih
uvrshchajo med arijske, zlasti tisti iz juzhne Evrope, v Grchiji in Italiji, niso bili nikoli izvirno
arijski, ampak so se preoblikovali v arijske, pod zunanjim vplivom, zlasti Prakeltov in
Praslovanov, ki so prodrli na to obmochje. Enak pojav je zaslediti pri ljudstvu, ki ima telesne in
skeletne znachilnosti kot prvotni prebivalci Evrope, ki so kolonizirali Skandinavijo in jih je she
mogoche najti v severni Nemchiji, to so tisti, ki so jih razglasili za vzor germanstva, t. i. tip
Reihegräberja. Ta tip kakor oni italski je prishel pod dominacijo arijcev in je prevzel jezik
osvajalcev.«
Ta Sergijeva razmishljanja so pisana s takratno terminologijo in je potrebno med branjem
nekatere izraze posodobiti ali vsaj razumeti v danashnjem smislu. Toda bistvo njegovih
razmishljanj je v naslednjem:
- prvotni prebivalci Italci so bili Mediteranci, medtem ko so arijci vdrli na polotok s severa;
med seboj se razlikujejo po telesnih, etnoloshkih in jezikovnih znachilnostih: eni in drugi
predstavljajo dve chloveshki rasi in dve civilizaciji. Mediteranska ljudstva so afrishkega
izvora, razshirila so se okoli Sredozemlja in tudi shirshe, sodijo v evrafrishko raso kakor
tudi mnozhica hamitskih ljudstev, ki so zelo razshirjena po Afriki; imajo skupne,
dominantne telesne znachilnosti;
- evrafrishka rasa se deli na dve veliki skupini, na afrishko in evropsko, zajema pa poleg
severnoafrishkih Mediterancev she Atlantike, prebivalce Sahare in ljudstva Fulbi, Tebu,
Nubi, Begia, Fungi, Abesinci, Danakili, Galla, Somalijci, Massajci, Wahuma itd. Vsi imajo
enake znachilnosti lobanje in obraza, kljub manjshim razlikam v obliki; zunanje
znachilnosti polti in tkiva, vkljuchno z barvo kozhe, las in ochi, pa se mochno razlikujejo
ne le med posameznimi ljudstvi in narodi, ampak tudi znotraj vsake skupine. Evrafrishka
rasa se je razshirila (verjetno v kvartarju) chez vso Evropo, vkljuchno z Veliko Britanijo in
Skandinavijo (to morda shele kasneje pod pritiskom prodirajochih arijcev, morda vse do
Ladoshkega jezera, kot je sklepati po nekaterih najdbah), in jo poznamo pod imenom
"cromagnonski ljudje"; postopoma so se do neolitika izoblikovala posamezna evropska
ljudstva, pri chemer so bili hitrejshi tisti na sredozemski obali. Podnebje in okolje sta
pospeshevali spreminjanje zunanjih znachilnosti. Tudi v sami Italiji ti prvotni prebivalci,
Mediteranci, niso enotno ljudstvo, marvech se delijo na plemena z razlichnimi dialekti;
- ob koncu neolitika pride do vdora arijcev; ponekod bolj, drugod manj se pomeshajo s
staroselci, nato pridejo she Etrushchani. Ljudstva, poimenovana Sabelijci, so ostala she
najbolj chista, medtem ko so Latinci utrpeli vechje arijske spremembe. Etrushchani pa niso
mogli spreminjati italskega tipa prebivalstva, ker so bili tudi sami Mediteranci, podobno,
kot je bilo tudi kasneje v 6 st. pr. n. sht., ko so se pojavile grshke kolonije na italijanskih
tleh, saj so biti tudi Grki mediteranske rase;
- Sergi ves chas poudarja, da so Kelti, Slovani in (juzhni, ne tisti iz severne Nemchije in iz
Skandinavije, ki so evrafrishkega izvora) Germani antropoloshko razlichni od
Mediterancev, cheprav se po nekaterih zunanji znakih, barvi kozhe, ochi in las, razlikujejo
med seboj, enako kakor evrafrichani;
- glede izvora arijcev je veliko teorij in ni dokochnega soglasja, po vrsti indicev pa je
mogoche sklepati, da so prishli z vzhoda, iz Azije. Tako jih hoche De Ujfalvy (Les Aryens
au nord et au sud de l'Hindou-Kouch, Paris, 1896) postaviti v Hindukush, to je ob zgornji tok
reke Ind, ki je na severu v sosedstvu s Pamirjem, na zahodnem obrobju Himalaje; drugi
avtorji jih potiskajo she bolj na vzhod, posebno she po odkritju indoevropskih Toharcev
na meji s Kitajsko;
- vendar evrazijska in evrafrishka rasa nista bili edini v Evropi, saj so bili neandertalci zhe
pred njimi na teh ozemljih, a so bili potisnjeni dalech proti severu, in kazhe, da je tu pa
tam she danes opaziti njihove sledove, pomeshane med sodobnimi prebivalci. Nearijski
otoki so danes na severu Evrope Laponci in Finci, v srednji Evropi Madzhari, v Shpaniji
Baski in na Balkanu Turki;
- za Italijo velja ugotoviti, da je juzhno od Tibere ohranila mediteranski tip prebivalstva,
proti severu pa je chedalje vech arijskega elementa, ki dosezhe vrh v Alpah; Padsko
nizhino je mogoche imeti za pretezhno arijsko, na zahodu poseljeno s Protokelti, na
vzhodu pa s Protoslovani.
To so bistvene sestavine Sergijevega razmishljanja, ki jih je utemeljeval z antropoloshkega,
zgodovinskega, arheoloshkega in jezikovnega stalishcha.
Vprashanje je tudi, kako razumeti njegovo opredeljevanje azijskega izvora Indoevropejecev v
luchi sodobnih teorij, ki postavljajo njihovo pradomovino na severno stran Chrnega morja (Maria
Gimbutas) oziroma v Anatolijo (Colin Renfrew).
Giuseppe Sergi (Le prime e le piu antiche civilta, Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926, str. 162) pishe, da
je bil Pauli verjetno prvi, ki je zaznal nekakshne povezave med domorodnimi Azijci pred
helensko kolonizacijo v Mali Aziji in Etrushchani, ko je objavil razpravo o napisu iz Lemnosa

(Eine vorgriechische Inschrift von Lemnos, Leipzig, 1886) ter sklenil, da gre za etrushchansko besedilo
kljub temu, da so neke razlike z italijansko etrushchino. Na jezikovno primerjalni osnovi je zgra
dil nekakshno pelazgichno teorijo, v kateri ni mesta le za Etrushchane v Sredozemlju, ampak tudi
za druga ljudstva v Mali Aziji; povezave med temi ljudstvi ter Etrushchani in Pelazgi pa izvirajo
she iz predhelenskih chasov! To teorijo je prevzel in razshiril Hommel, ki je to skupino jezikov
imenoval alarodsko; zachel je z elamitskim in shel proti severu do mitanijskega, vannskega,
hatijskega ter zajel skupino maloazijskih jezikov, likijskega, lidijskega in druge, nato je shel v Sirijo
in konchno proti nubijshchini, berbershchini, libijshchini, mavritanijshchini, ibershchini, baskov
shchini, etrushchini in omenil tudi ligurijshchino. Torej so vkljucheni ne le jeziki iz prednje Azije,
marvech tudi jeziki iz Sredozemlja pred arijskim vdorom. Vsi ti jeziki, razen baskovshchine,
berbershchine in nubijshchine, so ugasnili. Nenavadno je, da v spisku ne najdemo sumershchine
(!); tudi Trombetti je ni imel, jo je pa sprejel pozneje. Te jezike so razdelili v tri skupine:
1) kaldejski ali vannski, mitanski, elamski in kosejski ali kaspijski, hatijski in arzawski;
2) domorodni maloazijski jeziki, likijski, lidijski, karijski, mizijski, pisidijski, isaurijski,
likaonijski, kapadokijski; etrushchanski in lemnishki, kretski;
3) iberski in baskovski.
Od teh je prezhivela le baskovshchina.
Trombetti je predlagal, da bi namesto alarodski uporabljali izraz mediteranski jeziki, kot je Sergi
uvedel izraz mediteranska rasa.
Etrushchani so emigrirali iz Lidije, kot pravi Herodot, razmeroma pozno, vendar zhe takrat, ko
Heleni she niso obvladali Azijcev, predstavljajo povezovalni chlen med vzhodom in zahodom,
med Azijo in Evropo, in so skoraj edina pricha tega davnega in prastarega sorodstva. Sled so
pustili tudi na Lemnosu.
Zadnji preostanek teh starih jezikov je baskovshchina v indoevropskem morju, ki sicer ni azijska,
marvech je mediteranskega, iberskega tipa. Mediteranska rasa je v davnini poseljevala celotno
obmochje med Atlantikom in Iranom ter morda she onkraj, kot kazhejo antropoloshke
znachilnosti prebivalcev himalajskih gora.
Sumerci, ki jih zgodovina postavlja v spodnjo Babilonijo, niso prishli iz osrednje Azije, bili so
veja Mediteracev in imeli z njimi skupen jezik. Spochetka niso bili locheni od ostalih, ki so zhiveli
ob povodju Evfrata in Tigrisa. Na zahodu je bila sirijska pushchava, v kateri so zhiveli semitski
nomadi in beduini, in prav ti so vpadli mednje ter s tem lochili skupino, ki jo imenujemo
Sumerci, od ostalih sorodnih plemen, ki so ostala v hribih na severu in se chedalje bolj lochevala
med seboj. Sumerijska civilizacija naj bi se zachela okoli 3500 pr. n. sht. Morda takrat spodnji
Evfrat she niti ni bil naseljen, spricho nezdravega in mochvirnatega okolja. Toda prav semitski
vdor je verjetno pognal del ljudstva proti jugu, kjer so se znashli, kakor so vedeli in znali. Del
tega ljudstva pa je zagotovo ostal na starih selishchih in se pomeshal s semitskimi osvajalci, o tem
nam pricha Akad na severu Sumerije, saj se je tam jezik prejshnjega prebivalstva, ki je bil
sumerski, semitiziral in je nastala akadshchina. Omika pa se vsaj nekaj chasa ni spremenila,
saj so bili Semiti barbari in so prevzeli tako omiko kakor vero. Torej so Semiti prishli z zahoda iz
pushchave, niso prishli s severa, kot nekateri domnevajo, to je le navidezno, zlasti che gledamo iz
notranjosti Sumerije. Je pa Asirija, ki je severneje od Akada, kasneje postala popolnoma semitska.
Sergi je preprichan, da so Etrushchani prishli iz Male Azije, ne le zaradi jezikovne in kulturne

sorodnosti s tamkajshnjimi ljudstvi, marvech tudi glede antropoloshkih znachilnosti. Mediteranski
rasi naj bi po njegovem Etrushchani pripadali zato, ker so meritve 44 lobanj pokazale 10
brahimorfnih in 34 dolihomorfnih, od slednjih je vechina mediteranskega tipa, razen dveh ali
treh. Ta pretezhna vechina dolihokefalov se ujema z neolitskim prebivalstvom Italije, Krete,
egejskih otokov in predhelenske Grchije; so identichni z libijskimi, egipchanskimi, iberskimi ter
srednje- in zahodnoevropskimi lobanjami, vkljuchno s skandinavskimi iz neolitika. Nobenega
dvoma ni, da je bilo etrushchansko prebivalstvo evrafrishke vrste, ki se je razvila v mediteransko
in nordijsko razlichico. Prisotnost brahikefalov evrazijskega tipa med italijanskimi Etrushchani si
razlozhimo tako, da so Etrushchani prishli v Italijo po evrazijskih migracijah in se pomeshali z
njimi. Imena naselij so etrushchanska in ne evrazijska, npr. Cere, Veio, Vulci, Populonia,
Vetulonija in mnoga druga. To nam kazhe, da so Etrushchani nagnali prejshnje prishleke, evra
zijske prebivalce, in gradili mesta po svojih navadah, stavbe so bile zidane, chesar prejshnji
prebivalci niso poznali. Teh prvih etrushchanskih mest sprva ni bilo veliko in postopoma so se
tudi zacheli meshati s prejshnjimi evrazijskimi doseljenci. She starejshega prebivalstva, ki je bilo
mediteranskega tipa, pa ni mogoche razlochevati od Etrushchanov, saj sodijo mednje.
Eden od dokazov naj bi bila tudi stela iz travertina, posvechena Larthi Atharniesu, ki so jo nashli
v kraju Pomarance v Volterranu in je zdaj v firenshkem muzeju. Predstavlja vojshchaka v dolgi
tuniki s shlemom, izpod katerega mu padajo na ramena dolge kite; v rokah drzhi veliko krivo
sabljo, ki se proti vrhu razshirja; na nogah ima sandale z dolgo, navzgor zavihano konico, kar vse
ustreza Hatijcem, kot jih poznamo s spomenikov, kar she poudarjajo dolgi lasje in obrita brada.
Gre za Etrushchana v opravi, ki kazhe njegov izvor, torej enega od Hatijcev, ki so vladali v Mali
Aziji in mnogo njihovih spomenikov je najti tudi v Lidiji, od koder so prishli Etrushchani.
Druga stela iz Vetulonije ima podobo etrushchanskega vojshchaka z napisom Aules Feluskes. Ta
pa nima hatijske opreme, je bos, nosi grebenasto chelado, okrogel shchit in dvorezno sekiro, ki je
jasen znak povezanosti s Hatijci, imajo jo na razlichnih upodobitvah, ter z minojskimi Krechani,
za katere je dvorezna sekira bozhji simbol.
Tretja stela iz Fiesola je iz peshchenjaka, z vklesano podobo etrushchanskega bojevnika,
imenovanega Larthi Anines, vendar brez shlema, z gostimi lasmi, ki mu nazaj segajo do ramen
kot Larthi Atharniesu, spredaj pa ima kodre, v desnici tishchi sulico, v levici pa sekiro s krivim
rochajem; je bos in s kratko obleko.
She ena stela z Monte Qualandra pri Perugi prikazuje dvojico bojujochih se vojshchakov, oba sta
z okroglim shchitom, kratko sulico in kratkim bodalom; kazhe, da sta brez chelade, vendar z
dolgimi, do ramen segajochimi lasmi, tako kot Hatijci.
Razlozhiti je treba te spremembe v noshnji, ki od hatijskega postaja nekaj, kar le spominja na
prvotno opravo. Etrushchani so ob migraciji v Italijo nedvomno ohranili izvirno nosho,
postopoma pa so jo spreminjali in se prilagajali zlasti grshkim navadam, od katerih je prihajal
mochan vpliv.
Obstajajo pa she druge reminiscence, med katerimi je dvorezhnjast shchit, dobro znan s Krete.
Na eni paleoetrushchanski bronasti ploshchi je videti Tetido, Ahilovo mater, ki sinu podaja
orozhje. Tema je helenska, stil pa med etrushchanskim ter minojskim ali hatijskim; Ahil ima nizek
shlem in na ramena padajoche lase pa tudi brado; shchit je dvorezhnjast.
Takih primerov je she vech. Toda zanimivejsha je grobna najdba v Vetuloniji, imenovana
"liktorska", ker so tam nashli dvorezno sekiro, povezano v snop zheleznih palic. Zhe Silius
Italicus je ta znak pripisal Etrushchanom iz Vetulonije, prevzeli so ga Rimljani in mnogo kasneje
tudi fashisti.
Tudi sarkofage, ki so kretskega in maloazijskega izvora, so v Italijo vpeljali Etrushchani, imajo pa
vse izvirne znachilnosti, skupaj s kultom in obredom pokopa ter s postavljanjem velichastnih
nagrobnih spomenikov, kakrshne najdemo v Lidiji, na Kreti in v mikenskem obdobju na grshki
celini; imeli so tudi svoje prav tako lepe grobnice, imenovane tholos, kot bivalishcha opremljene s
svechniki in drugimi predmeti umetnishke vrednosti iz zlata in srebra.
Povsod tam, kjer so se naselili Etrushchani, pred njimi niso poznali zidanih zgradb ne utrjenih
mest, obzidanih z mogochnimi zidovi. Etrushchani so gradili iz pravilno oblikovanih blokov
brez veziva, tako kot so bile postavljene palache v Knososu in Faestosu, v Mikenah in Tirintu, to
je t. i. kvadratna gradnja, v nasprotju do koch, ki so pripadale domorodcem in Evrazijcem,
Italcem, kot jih sicer in obichajno imenujejo arheologi. Na zhalost so Rimljani vechino
etrushchanskih mest in spomenikov unichili; bolj kot ostanki Vetulonije so velichastne rushevine
etrushchanskega mesta Marzabotto, ki je dozhivljalo svoj vrh, ko so Etrushchani v 5. st. pr. n.
sht. na vishku mochi prestopili Apenine in zasedli obmochje Bologne ter zavzeli villanovsko
mesto, kateremu so mu dali svoje ime Felsina in ki kazhe izreden smisel za urbanizem, za zunanji
videz zgradb in njihovo notranjo opremo, s pravokotno sekajochimi se in tlakovanimi ulicami, z
vodovodom, greznicami in odtoki, chesar se ne bi sramovalo nobeno sodobno mesto.
Najvechje spremembe v predzgodovinskem chasu in kmalu po njem zaznavamo v Padski nizhini,
v Piemontu, Lombardiji, Emiliji in Venetu; Ligurija je podrochje zase, saj je she danes mogoche
zaznati prastare etnichne elemente na vsej obali. Liguri so bili eno od najpristnejshih ljudstev
mediteranske rase. Samniti, Marsi, Picenci, Umbrijci, Sabinci, Latinci, Sabelijci in mnogi drugi so
le imena plemen, ki so se razmnozhila in razshirila po Italiji in oblikovala svoje drzhave ter se
med seboj vojskovala, dokler ni eno od njih premagalo vse ostale; to je zgodovina Rima.
Za zmedo okoli Etrushchanov so po mnenju Sergija krivi italijanski in drugi zgodovinarji,
arheologi in glotologi, kar bi jim bilo mogoche oprostiti v tistem chasu, ko marsikaj she ni bilo
znanega, zlasti ne o Azijcih, toda po vsem, kar je zhe bilo odkrito, ni vech opravichila. Uveljavila
se je napachna shola, chesh da so grobnice rabile za zharno pokopavanje s posebnimi
znachilnostmi, ki pripadajo villanovski civilizaciji, poimenovani po vasi s prvimi odkritji v blizhini
Bologne. Toda opozoriti velja, da so poleg tega tipa pokopov v istih grobnicah ali v njihovi
blizhini tudi grobni pokopi. Poleg tega so v nekaterih krajih grobovi v obliki prostorov pod
zemljo, hipogei, pa grobovi s kupolo ali tholosi, chudoviti, kot jih najdemo v Cerah, Chiusiju,
Vulciju in drugod. Nekateri she trde, da so Italci: Arijci, tisti prishleki, ki so zapustili zharne
grobove ter prinesli italski jezik in arijsko kulturo v Italijo, obenem dopushchajo, da so grobni
pokopi z ochitnimi etrushchanskimi obelezhji razvojno nadaljevanje zharnih pokopov. Torej so
po njihovem Etrushchani Italci, ki so prishli s severa in se naselili na krajih, kjer so bili najdeni
ostanki etrushchanskih mest in pokopalishch, to so Vejo, Cere, Vetulonija in druga. Ti Italci naj
bi po njihovem spremenili obichaje iz zharnega v grobno pokopavanje, iz oblike groba z zharo v
grob z jamo in she kasneje s sobami, kupolami ipd. Zmeda je nastala zato, ker so v vseh teh
grobovih nashli enake grobne dodatke, skoraj istega izvora, in sklepali, da pripadajo istemu
ljudstvu. V grobnici kralja Vetulonije so nashli tudi vazo z etrushchanskimi napisi in za arheologe
je bil to jasen znak, saj je to bil zharni grob.
Toda ne sme nam uiti, da obstajajo stare grobnice, preproste po gradnji in vsebini, in novejshe, z
drugachno gradbeno tehniko in z orientalskimi dodatki, ki jih ne najdemo v starejshih grobnicah.
V teh zadnjih je najti bron, zlato, srebro, obdelane vrche, ki jih prej niso poznali; te grobnice
imajo dodatke kot etrushchanske in so vchasih bajno bogate.
To si lahko razlagamo tako, da je bil pri Evrazijcih, ki so Indoevropejci in primitivnejshi, v
navadi pokop v jamo, in tega niso spremenili, ko so jih podjarmili Etrushchani, marvech je to
obstajalo vzporedno z novimi etrushchanskimi obichaji, cheprav so se postopoma stapljali z
njimi, zato so v grobovih staroselcev tudi grobni dodatki etrushchanskega tipa in z
etrushchanskimi napisi. Ta proces etnichnega stapljanja se je konchal tako, da se o Evrazijcih ne
govori vech, temvech le o Etrushchanih. Torej je bil evrazijski, indoevropski vdor s severa le
vmesno, razmeramo kratko dejanje med she starejsho mediteransko kulturo in njenimi
nosilci, mediteranskimi ljudstvi, ter prihodom Etrushchanov; Indoevropejci so se utopili
med enimi in drugimi.
To tezo potrjuje tudi zasnova mest, nachin gradnje hish, templjev, razpored ulic, kar so vse
prevzeli kasneje Rimljani, to se kazhe tudi pri vzpostavljanju kolonij in pri nastajanju vojashkih
taborov (castra).
Pokazalo se je, da so Etrushchani ob svojem prihodu poznali grobne pokope kakor vsi drugi
Mediteranci v Mali Aziji in v Egeju; shele mnogo kasneje, ko so jih premagali Rimljani, so zacheli
upepeljevati svoje mrtve, kar je mogoche videti v kanopah iz Arezza, Chiusia ter drugod. Kanope
so zhare, ki so dobile ime po egipchanskem mestu Kanopo in so jih uporabljali v Egiptu ter
Etruriji. Njihova znachilnost je, da imajo zgoraj obliko chloveshke glave, pogosto so rabile za
shranjevanje chloveshkega drobovja. Ta postopna sprememba nachina pokopa nam tudi
omogocha razlago, zakaj je mogoche v isti grobnici najti obe vrsti pokopa, saj so v druzhinsko
grobnico pokopavali svojce v daljshem obdobju.
Legende o nastanku Rima so plod kasnejshe domishljije, ki se je opirala na stara in nejasna
izrochila, vendar so mesto ustanovili domorodci in ne prishleki, kakrshen naj bi bil Enej, o
katerem poje Eneida. Latinci in Sabinci so bili domorodci, ki jih z nobeno etimologijo ni
mogoche povezati z Indoevropejci. In podobno je z vsemi starimi mesteci okoli Rima. Spajanje
Etrushchanov z rimskimi plemeni, Ramnenzi in Sabinci, Titienzi, se kazhe tudi v imenu Luceres.
Prvotno jedro etrushchanske naselitve je spodnja Etrurija, ki sega proti jugu do desnega brega
Tibere, na levem bregu je bil Lacij, kamor niso prodrli, na vzhodu so mejili na Umbre, na severu
je Luni predstavljal mejo z Ligurijci. Kasneje so se shirili, prestopili Apenine in prishli tudi do
Mantove, Piacenze in izliva Pada, do Adrije. Precej etrushchanskih napisov so nashli dalech
naokoli, kar kazhe na njihovo vplivno obmochje, npr. blizu Trenta, Bocna, v Piemontu, pri
Luganu, Nici itd. Zhe grshki in potem latinski pisci so omenjali, da je etrushchanski dominij segal
od doline Pada do Mesinske ozhine, vendar so svojo prevlado dosegali ne le na kopnem,

temvech tudi na morju, saj so si pridobili naziv gospodarjev morja shirom po Sredozemlju.
Za tako zahtevne podvige na obsezhnem ozemlju pa njihovo shtevilo ni zadoshchalo, zato so na
razlichne nachine vkljuchevali prejshnje naseljence, vendar so ohranjali vodstvene polozhaje. Na
ta nachin si razlagamo izginjanje Evrazijcev, Indoevropejcev, ki so za sabo pustili sledove v
obliki zharnih grobishch, kaj vech jim ni bilo mogoche, saj so bili le prekratek chas na tem
obmochju in tudi njihova kultura, pa tudi ta, pridobljena z vzhodnega Sredozemlja, ni bila na
ravni etrushchanske.
Ta Sergijeva izvajanja kazhejo, da po njegovem ne le etrushchanska kultura, ampak tudi omika
njihovih predhodnikov Evrazijcev, Indoevropejcev izvira iz vzhodnega Mediterana. Toda po
mnenju Sergija je najvechja nesrecha, ki je lahko doletela bistvo natanchne in naravne
interpretacije, t. i. italska arijska teorija, ki so jo uvedli filologi in glotologi ter jo aplicirali
na italijansko in grshko arheologijo. Po tej teoriji naj bi v Grchijo vdrli Heleni s
helenskim, v Italijo pa naj bi prishli Italci z italskim jezikom. Sergi je zhe leta dokazoval,
da ta teorija ne vzdrzhi mochi dejstev, saj je plod nacionalistichne germanske arijske
miselnosti. V Italiji so se pomeshali vladajochi, visoko omikani Etrushchani, z Evrazijci,
nedvomno Arijci, vendar ne italskega rodu, ki so izginili iz spomina tudi najstarejshih piscev, ki
niso nikoli omenjali teh neitalskih priseljencev, z izjemo galske invazije v 4. st. pr. n. sht.; pri tem
Sergi misli na srednjo in ne na severno Italijo, saj je Livij pisal o she starejshem keltskem vdoru,
ki je dosegel Rim.
Na tej tochki se je treba vprashati, ali je prishlo tudi do stapljanja med na novo prispelimi
evrazijskimi ljudstvi in domorodci (pravimi in resnichnimi Italci) pred etrushchanskim vdorom?
Sergi temu pritrjuje! Zato se vprasha: kdaj pa so prishli Etrushchani v Italijo? Nekateri menijo, da
je to bilo v 7. st. pr. n. sht., drugi trde, da so prishli zhe v 10. st. pr. n. sht., Sergi pa meni, da se
je to zgodilo najkasneje konec 8. ali v zachetku 7. st. pr. n. sht., natanchneje je tezhko dolochiti,
cheprav je bil zelo verjeten povod, ki je povzrochil gibanje ljudstev, prodor Joncev v Malo Azijo.
Ti so se umikali pred prodiranjem Dorcev. Najsi so se imenovali Etrushchani, Raseni, Tuski ali
Tirenci, z umikom so se reshili pred suzhenjstvom in smrtjo. To veliko premikanje ljudstev je
posledica indoevropske invazije v Sredozemlje, ki je trajala dokaj dolgo. Ko so Etrushchani
prishli v Italijo, so vsrkali prejshnje prebivalstvo, kasneje pa so sami postali zhrtev nastajajochega
rimskega imperija. Z romanizacijo Italije so ugasnili vsi drugi jeziki, zato je tezhko rekonstruirati
prvotno stanje. Toda Sergi meni, da so she pred Evrazijci (Indoevropejci in Etrushchani)
zhe od neolitika v Italiji zhivela mediteranska ljudstva! In medtem ko so bili evrazijski
doseljenci druge rase in jezika ter so vplivali na jezik starih naseljencev, s chimer so se
razvile umbrijshchina, oskijshchina, sabelshchina in arhaichna latinshchina, so bili she
kasnejshi Etrushchani spet Mediteranci, vendar sorodni domorodcem.
V takih pogojih je naravno, da je etrushchina na neki nachin prishla v leksiko in fleksijo
razlichnih italskih dialektov. Torej je prvotni jezik neolitskih mediteranskih domachinov, ki se je
stapljal z indoevropejshchino priseljenih Evrazijcev, kasneje vplival tudi na sorodno etrushchino.
Iz tega sledi, da je malo ali veliko tega starega jezika in etrushchine vkljucheno v stare italske
dialekte in tudi v latinshchino. Kakorkoli zhe, za razvozlavanje etrushchine, kretshchine,
hatijshchine si je treba pomagati s preuchevanjem mediteranskih jezikov. V skromnih ostankih
teh starih jezikov in v latinshchini je treba iskati prastare besede. Tega se je lotil tudi G.
Semerano, kot bomo videli v nadaljevanju.
Kaj domneva Sergi o Indoevropejcih? Kdo so bili ti Indoevropejci, o katerih je tu tolikokrat govora?!
Sergi v zhe omenjenem delu (str. 261-264) pishe: »Vendar imamo natachne vesti o migracijah
Evrazijcev v Italijo s severa v prvem obdobju zhelezne dobe. In vechkrat sem zhe navedel, da so
z zahodnih Alp prishla keltska plemena in zavzela Piemont ter Lombardijo, z vzhoda pa so
prishla plemena, ki jih hochejo imenovati ilirska, vendar sem jih jaz zhe imenoval Praslovani
(Protoslavi) zaradi sorodnosti Slovanov z Iliri, ki so prishli v Veneto in prodrli vse do Bologne in
okolice, do Riminija, izrazhali pa so civilizacijo, imenovano po Villanovi, grobishcha nedalech od
Bologne, kot nakazujejo ilirske imigracije; grobishcha v Ticinu pa so najstarejshi dokazi keltskih
vdorov. Vendar pa nista le ti obmochji podvrzheni invaziji v zgodnji zhelezni dobi; Evrazijci so
prishli chez Apenine celo do Lacija, zavzeli so Albanske gore in tudi dolino, v kateri bo kasneje
ustanovljen Rim, svoja selishcha so postavili tudi na ozemlja, ki bodo postala potem
etrushchanska...
Tezhko je dolochiti chas teh vdorov, v sploshnem jih postavljajo priblizhno v 8. st. pr. n. sht.,
vendar se mi zdi ta chas pozen, che ga primerjamo z ahajskimi vdori v Grchijo in razmislimo o
chasu etrushchanske kolonizacije, ki je bila najmanj eno stoletje pred ustanovitvijo Rima, ki jo
Montelius postavlja v 10. st. pr. n. sht.
Tem plemenom oziroma Protokeltom in Protoslovanom je treba pripisati spremembo jezika v
Italiji. Jezik, kot sem zhe dokazal, ni bil prineshen od zunaj kot italski jezik, kakor mislijo
nekateri, marvech je lokalna tvorba kot posledica sovplivanja med jezikom staroselcev in jezikom
priseljencev, podobno, kot se je zgodilo v Grchiji. Tako so nastali dialekti v Italiji kakor tudi v
Grchiji iz obstojechih domorodnih dialektov ter iz izgovorjave in naglashanja evrazijskih jezikov,
ki so prav tako imeli svoje dialekte... Ta jezik, ki so ga govorili domorodci, ki so imeli svoj jezik,
je dozhivel vse mogoche spremembe, pach glede na dialekt plemena, v katerem se je uporabljal...
Posledica je naravno ta, da je moral nastati nov jezik, ki je konchno postal latinshchina, sestavljen
jezik italskega tipa, izoblikovan na tleh Italije... Po mnogih stoletjih, ko je Rim obvladal druga
ljudstva ter zavladal Italiji, je latinshchina postala nacionalni jezik ter privzela dokonchne
klasichne oblike, kot jih poznamo od latinskih piscev.«
G. Sergi zapishe celo naslednje (Italia – Le origini, Fratelli Bocca Ed., Milano, 1919, str. 420): »Iz
tega, kar pripovedujem, se potrjuje na najbolj jasen nachin, kar sem trdil zhe pred dvajsetimi leti
in trdim zhe ves chas: nobena indoevropejska italska veja ni prishla na italijanska tla, marvech
Indoevropejci druge veje. Ta samosvoja zamisel, ki se nanasha na oblikovanje italskih jezikov, se
je razvila do osnovnega nachela, ki sem ga razlozhil ob neki drugi prilozhnosti. Sprejel sem, da je
od mnogih arijskih jezikov v Evropi treba nekatere jemati kot prvotne, izvirne ali zelo blizu
izvirnim, drugi jeziki so lokalne oblike, torej taki, ki so se izoblikovali na ozemlju, kjer se
nahajajo. Jaz sem tudi uvrstil med prvotne, izvirne jezike ali veje keltshchino, slovanshchino in
germanshchino; vse ostale veje zunaj teh, ki po obliki izvirajo iz prvih, so drugotne veje. Ta
delitev ima velik pomen in lahko pojasni razlichnost ter podobnost med posameznimi arijskimi
jezikovnimi vejami. Italskim jezikom so iskali sorodnosti enkrat z grshkim, drugich s keltskim,
vendar ni nobenega potrdila ali dokazila, ki bi potrjevalo te hipoteze. To rushi tudi tisti stari kon
cept indoevropskega ljudstva z enotnim jezikom, ki je dozhivel spremembe po neki biblijski

razselitvi ljudstev. (Tu se Sergi sklicuje na svoje tri knjige: Arii e Italici – Gli Arii in Europa e in
Asia – Europa; op. L. V.)
Po delu nemshkega filologa (Feist: Kultur, Ausbreitung und Herkunft der Indogermanen, Berlin, 1913),
o katerem ne vem, kako mu je uspel tako izjemen obchutek za resnicoljubnost, ki je dokazal, da
germanska kultura ni izvirna, ampak izpeljana od Keltov, se mi vzbuja dvom, ali ni tudi
germanski jezik le drugotna oblika (sekundarna formacija) ali izpeljanka. Glejte edinstveno
protislovnost o Nemcih med Nemci samimi! Medtem ko se Braungart trudi dokazati, da so Kelti
le Germani (Die Südgermanen, München, 1914), hoche Feist odvzeti Germanom njihovo naduto
poimenovanje Indogermani (kar je nadomestilo za Indoevropejce, chesh da so Germani vsi
Heleni, Italci, Slovani, Kelti, Litvanci) in bi rad uvedel izraz Indokelti, saj pishe: »Ker moramo danes
mi, skupaj z nekaterimi prazgodovinarji in jezikoslovci ter sporazumno z njimi, absolutno zavrniti identichnost
Germanov z Indogermani, nam ne preostane nich drugega kot sprejeti naslednje: Germani so bili germanizirani
pod vplivom nekega sosednjega ljudstva, ki je bilo kulturno in politichno odlichnejshe. Glede na nashe poznavanje
stvari, ne moremo imeti za dominantno v predzgodovinskem chasu v osrednji Evropi drugega ljudstva kot Kelte.
Da so bili Kelti mochnejshi od Germanov, je zelo verjetno; o tem nam prichajo shtevilne germanske besede za
pojme iz drzhavne uprave, kulture, kar potrjuje, da so jih v veliki meri prevzeli od Keltov pred fonetichnimi
spremembami... A Keltski vpliv na Germane se je nadaljeval she potem, ko je zhe prishlo do germanskih
fonetichnih sprememb... Zelo verjetno je tudi, da so zhe v predzgodovinskem chasu Kelti prinesli svoj
indogermanski dialekt Germanom, ki so pred tem govorili drug jezik, ki je dozhivel velike spremembe v
germanskih ustih, kot se naravno zgodi, ko se uveljavi nov jezik med ljudstvom z drugachnim jezikom.« Tako
pishe Feist in dodaja(n. d., str. 480-485): »Germanshchina nam ne kazhe le, da je v svojem bistvenem jedru
zmeden indogermanski jezik, ampak tudi, da je v svojem besednjaku brez pomembnega dela nekaterih povezav z
drugimi indogermanskimi jeziki. Zhe na drugem mestu sem ocenil na eno tretjino neindogermanski del v celotnem
germanskem besednjaku. Kako naj si razlozhimo njen nastanek, che naj bi bila germanshchina pristen jezik,
razvit iz nekega izvirnega indogermanskega jezika?« (n. d., str. 511), pribija nemshki jezikoslovec Feist!«
Po vsem tem Sergi pride do preprichanja, da je germanshchina sekundaren jezik, iz
druge roke, in ne more predstavljati indoevropskega tipa jezika, ki ga naduto imenujejo
indogermanski. Ker je bil Sergi obenem antropolog, so ga antropoloshka preuchevanja
preprichala, da ni le njihov jezik, ampak so tudi njihova plavolasost, modrookost in
dolihokefalnost znamenja afrishkega izvora.
Nekateri so (hote ali nehote) napachno razumeli Sergija in mu pripisovali rasistichne nagibe, to
pa absolutno ni res in je krivichno tako do njegovega celotnega znanstvenega opusa kakor do
njegovega zhivljenja, saj je bil med tesnimi sodelavci Garibaldija ter svobodomislec. Seveda ni
razpolagal s sodobnimi dognanji genetike in antropologije, toda v okviru tedanjega chasa in
mozhnosti je uposhteval tudi genetsko komponento pri raziskovanjih chlovekovega razvoja.
Navedimo tudi nekaj o tej problematiki.
Etrushchani so bili otok ljudstev kontroverznega izvora in jezika zhe v davnini, vse naokoli njih
je bilo morje Indoevropejcev; tudi o njihovem izvoru je prav toliko hipotez kakor okoli
Etrushchanov, le da so prvi kot narod izginili, Indoevropejci pa so se razshirili po vsem svetu.
Toda kdo so ti Indoevropejci, gledano s stalishcha sodobne znanosti?
Jezikovni vidik
Izvor indoevropskih jezikov je v sredishchu pozornosti preuchevalcev pradomovine
Indoevropejcev; v zadnjem chasu pa kazhe, da sta dve obmochji vredni vechje pozornosti:
Anatolija in Ukrajina.
Anatolijo zagovarjajo mnogi jezikoslovci, med njimi so najbolj vneti predlagatelji nostratichne
jezikovne druzhine (A. B. Dolgopoljski, The Indo-European homeland and lexical contacts of Proto-Indo-
European with other languages, Merediterr. Lang. Rev., 3/1988), predvsem na temelju shtevila starih
leksichnih izposojenk od sosednih ljudstev, ki so obilnejshe in preprichljivejshe za semitske
jezike. Anatolsko teorijo krepko zagovarja tudi arheolog Colin Renfrew (Archaeology and Language:
The Puzzle of Indo-European Origins, Jonathan Cape, London, 1987), to je nenavadno, ker se
praviloma arheologi niso izrekali o jezikoslovnih zadevah, saj arheoloshke najdbe pred odkritjem
pisave ne povedo nich o jeziku. Vendar se pri tem svojem opredeljevanju Renfrew sklicuje na
preprichanje, da se lahko neki jezik nadomesti z drugim samo v dolochenih okolishchinah,
odvisnih od socialne sestave zajetega prebivalstva, o chemer pa arheologija lahko dá pomembne
podatke. Spricho tega se je posebej posvetil preuchevanju antropoloshkega procesa. Tako navaja,
da so se prvi poljedelci razshirili po Evropi med letoma 6500 in 5000 pr. n. sht., pri tem pa meni,
da so to bila anatolska ljudstva oz. na sploshno ljudstva z obmochja plodnega polmeseca z
indoevropskim jezikom. Po njegovem je prodor poljedelcev v Iran in Indijo sochasno shiril tudi
indoevropejske jezike proti vzhodu (hipoteza A), cheprav ne izkljuchuje alternative (hipoteze B,
ki je bolj zakoreninjena), po kateri so te jezike prinesli arijski nomadski pastirji, ki so zasedli ta
ozemlja okoli 1500 pr. n. sht. Svojo hipotezo A je Renfrew kasneje dopolnil in je postavil
domnevo o razshirjanju poljedelstva z Blizhnjega vzhoda, pri chemer so nastale tri jezikovne
druzhine: indoevropejska v Evropi, dravidska v Pakistanu in Indiji ter afroazijska v Arabiji in
severni Afriki; to med drugimi podpira tudi Cavalli Sforza (The History and Geography of Human
Genes, Princeton University Press, 1994), ki za to teorijo najde tudi genetske dokaze. Ker pa niso
na voljo neposredni dokazi o jeziku prvotnih poljedelcev, je to poglavitna opora hipotezi, da so
anatolski poljedelci prinesli v Evropo indoevropejshchino, zato ostaja Renfrew na ravni teorije.
Tej teoriji stoji nasproti Maria Gimbutasova (Proto-Indo-European culture: The Kurgan culture during the
fifth, fourth, and third millenia B.C., University of Pennsylvania Press, Philadelphia, 1970), ki meni,
da so indoevropske jezike po Evropi in Indiji razshirili nomadski pastirji iz zahodnih step, z
obmochja kulture kurganov, na severni strani Chrnega mora oziroma v juzhni Ukrajini. V bistvu
pa obe teoriji nista neskladni. Shirjenje kurganov, o katrih domneva Gimbutasova, je veliko
kasnejshe od neolitskega preseljevanja poljedelcev z Blizhnjega vzhoda; lahko se je zgodilo oboje,
kot kazhejo genetske analize. Morda so ljudstva kurganov izhajala iz tistih prvotnih neolitskih
poljedelcev, to je tezhko zanesljivo dokazati iz jezikovnih primerjav. Da bi podkrepila svoje
hipoteze, je Gimbutasova uvedla koncept "domovine" Indoevropejcev, ki jo je identificirala na
podlagi preuchevanja jezikovnih korenov drevesnih imen, ki so skupna vechini indoevropskih
jezikov, kot je pokazal P. Friedrich (Proto-Indo-European Trees: The Arboreal System of a Prehistoric
People, University of Chicago Press, 1970). Mnoga od teh dreves so bila pred 5000 leti pogosta v
juzhni Rusiji, cheprav niso znachilna le za to podrochje in ni mogoche izkljuchiti, da so rastla ta
krat tudi v Anatoliji.

Renfrew postavlja v ospredje dokaze sodobne arheologije za chas kurganov, kot ga navaja
Gimbutasova, da tisto podrochje ni imelo potrebne sociopolitichne in vojashke mochi, da bi
glede na opisani model vladajoche elite pastirji lahko uveljavili svoj jezik na obsezhnem osvo
jenem ozemlju. Kasneje morda, v chasu arijskega vdora v Indijo, se je neka elita lahko razshirila
po Evropi. V chasu, ki ga predvideva Gimbutasova, to je med koncem neolitika in zachetkom
dobe kovin, je bila Evropa zhe gosto naseljena, bilo je prepozno, da bi prishlo do zamenjave
jezika kot posledice ekspanzije nekega ljudstva, po drugi plati pa je bilo prezgodaj za proces
dominacije neke elite. Zato Renfrew meni, da se je indoevropejshchina shirila s poljedelci z
Blizhnjega Vzhoda, seveda pa je v dolgem obdobju dozhivela na posameznih obmochjih mnoge
spremembe in chlenitve. Tam kjer je bilo poljedelcev vech kot pa lovcev-nabiralcev, je verjetno
prevladal njihov jezik, le redka prvotna mezolitska ljudstva so uspela ohraniti svoj stari jezik.
Baski so tak primer. Tudi drugi jeziki, npr. etrushchina, so dolgo prezhiveli (cheprav mogoche
prihajajo iz drugih krajev, kot nam prichajo antichni pisci in stare legende). Nekateri evropski
jeziki, ki pripadajo drugim druzhinam (altajski in uralski), so prishli v novejshem chasu in so
zgodovinsko dobro dokumentirani.
Privrzhenci Gimbutasove so zlasti kritichni prav do lingvistichnega vidika Renfrewjeve teorije.
Kelti predstavljajo she vedno zelo veliko uganko, cheprav naj bi v severni in osrednji Evropi
predstavljali ob svojem chasu zelo razshirjeno jezikovno podskupino. Ni verjetno, da so se
razshirili na podoben nachin kot prvi poljedelci, zhe zaradi tega ne, ker je bila takrat Evropa zhe
gosto naseljena. Ostane nam, da razlozhimo, kako sta se po Evropi razshirila keltski jezik in
kultura, brez demografske ekspanzije in brez ustrezne sociopolitichne organizacije. Na zhalost
imamo dokaj malo zanesljivih elementov: keltska identiteta hallstattske in naslednje latenske kul
ture. Arheoloshki zemljevid nam nam pokazhe, da se je ekspanzija keltske kulture nadaljevala vse
do 1 st. pr. n. sht., ko so jo zaustavili Rimljani. V tistem trenutku, torej pred 2000 leti, je bila
keltshchina prevladujoch jezik v severni Italiji, v Franciji in na Britanskem otochju ter v delu
Shpanije, Rimljani pa so ga nadomestili z latinshchino, zato se je keltshchina ohranila le na
odrochnih krajih oziroma tam, do koder Rimljani niso (trajneje) segli. Che so se torej keltski
jeziki razshirili v drugi polovici II. tisochletja pr. n. sht. ob udelezhbi le manjshega shtevila Keltov
ali ponekod celo brez njihove prisotnosti, je verjetno, da je ostalo malo genetskih sledov za njimi.
Drugi primer kulturne ekspanzije, za katero je tezhko najti genetske in jezikovne sledi,
predstavljajo antichna ljudstva, ki so gradila megalitske spomenike po Evropi.
Posebej je treba obravnavati razshirjanje drugih indoevropskih podskupin: romanskih,
germanskih, baltskih in slovanskih jezikov, cheprav se zadnji dve zelo pogosto pojavljata kot ena
balto-slovanska podskupina. Podobno kakor keltshchina so morda tudi te bile lokalni dialekti, ki
so se razshirili na vechja obmochja z neposredno selitvijo ljudi, vojashko silo ali le s kulturnim
vplivom. Romanske jezike so Rimljani razshirili z vojashkim osvajanjem in s temu sledecho
gospodarsko, politichno in kulturno prevlado. Veliko manj pa vemo, kako so se shirili germanski
in slovanski jeziki; verjetno pa je njihova shtevilchnost odigrala pomembnejsho vlogo kot v
primeru shirjenja latinshchine. Chas, potreben za regionalno diferenciacijo jezikov, je verjetno
podoben v vseh primerih, le za slovanske jezike je bilo to obdoje morda krajshe.
Ostale indoevropske podskupine so morale nastati zhe prej in so zelo stare, ali pa niso bile
uspeshne, tako da jih danes govorijo redki ali sploh nihche vech, ker so izginile.
Antropoloshki vidik
Antropologija se srechuje z nekaterimi problemi v zvezi s spreminjanjem chlovekovih telesnih

znachilnosti, ker se je chlovek skozi stoletja spreminjal, bil je vishje ali nizhje rasti ipd., na to
poleg genetske zasnove vplivajo prehranjevalne navade, druzhbene in zemljepisne okolishchine
itd. Zlasti Evropa je bila v zadnjih dveh stoletjih podvrzhena mochnim spremembam, veliko bolj
kot ostale celine, zato so antropometrichne raziskave zelo tvegane. Barva kozhe, las in ochi so
she bolj negotovi kazalci genetske pripadnosti, saj niso dovolj znani nasledstveni mehanizmi. Che
bo kdaj v prihodnosti razvozlana molekularna genetika, bo morda mozhno koristneje in
zanesljiveje uporabiti tudi te elemente, seveda pa jih tudi danes ni mogoche zavrechi, marvech le
skrbno in z vso previdnostjo interpretirati, saj je ochitno barva las in ochi proti severu v
povprechju vse svetlejsha, vendar pa so npr. na Siciliji, proti prichakovanju, zelo pogosti
svetlolasi ljudje, kar gre zelo verjetno pripisati vdoru in dolgi okupaciji Normanov; ali pa na
Blizhnjem vzhodu, kjer ne bi prichakovali toliko svetlolascev, toda ochitno se mnozhice kriz
harjev tam niso ukvarjale le z osvobajanjem Svete dezhele. Na skrajnem severu se med
plavolasimi Skandinavci pojavi otok temnolasih Laponcev; to naj bi bila posledica
prehranjevalnih navad. Laponci so pretezhno ribichi in lovci ter dobijo dovolj vitamina D v
hrani, medtem ko so bili Skandinavci pretezhno poljedelci in so morali sami sintetizirati ta
zhivljenjsko potreben vitamin tako, da so se bolj izpostavljali soncu. Seveda je takih dejavnikov,
ki jih morajo antropologi uposhtevati, she vech, in ne nazadnje gre tudi za njihovo medsebojno
prepletanje.
Tudi v novejshem chasu so opravili ponovne kraniometrichne analize izkopanih lobanj, da bi
preverili prejshnje shtudije, a so rezultati neenotni. Med najbolj ugledne raziskovalce sodi
amerishki ekonomist W. Z. Ripley, ki je konec XIX. st. opravil temeljit antropoloshki pregled.
Evropske rase je razdelil na nordijsko, ki zajema severozahodno Evropo, ljudje so visoke postave,
svetle polti, plavolasi in dolihokefalni (s podolgovato lobanjo); alpsko, v srednji in vzhodni
Evropi, ljudje so nizke rasti, chokati, temnolasi, porashchenega telesa in brahikefalni (z okroglo
lobanjo); in mediteransko, ki zajema iberski polotok, juzhno Italijo, Grchijo, severno Afriko,
Blizhnji Vzhod in Arabijo, ljudje so majhni, vitki, temni, pogosto kodrastih las in dolihokefalni.
Po mnenju nekaterih antropologov ta Ripleyeva klasifikacija prevech poenostavlja zelo zapleten
tisochletni proces in posamezniki so jo poskusili izboljshati, vendar z zelo nasprotujochimi si
rezultati.
Genetski vidik
Spricho vseh teh tezhav si v zadnjih letih antropologi veliko obetajo od hitro razvijajoche se
genetike, a tu se ne bi spushchali vanjo, zanimajo nas dosezhki in njen domet v prihodnosti, saj
she ni na razpolago dovolj genetskih podatkov, da bi si ustvarili dokonchno sliko o prebivalstvu
Evrope, kaj shele sveta. Za nekatere drzhave pa so bile zhe opravljene podrobnejshe primerjave,
med temi je dokajshen del Evrope z Balkanom in Anatolijo. Che se zadrzhimo pri Italiji, ki je
genetsko dobro raziskana: tu so se oprli na poglavitne komponente, temeljeche na 34 genetskih

frekvencah. Dognali so, da se Sardinija popolnoma razlikuje od ostali 13 italijanskih regij. Z
genetskega stalishcha je severna Italija podobna srednji Evropi, medtem ko je osrednja in juzhna
Italija bolj podobna Grchiji in drugim sredozemskim drzhavam, vseeno pa je Grchija nekaj
posebnega, pomeshanega, zato ni vkljuchena v podskupino Italije, Shpanije in Portugalske. V
Italiji je jasno razvidna polarizacija med severom in jugom; na severu so Srednjeevropejci, na
jugu pa Mediteranci. Za nas je she posebej zanimivo stanje na italijanskem severovzhodu, to je
ob Jadranu proti meji s Slovenijo. Okoli Ferrare je otok temnejshih ljudi, kar si antropologi ra
zlagajo s tem, da so to podrochje nekoch kolonizirali Etrushchani in v bizantinskih chasih Grki,
oboji pa so bili Mediteranci. Podobno je z obmochji, ki so bila v davnini kolonizirana z
Etrushchani, severno od Rima, v juzhni Toskani in severnem Laciju ali she juzhneje na
apeninskem shkornju, kjer so Grki.
ETRUSHCHINA – KOINE SEMITSKIH JEZIKOV
Sedaj pa k Semeranovemu delu. Giovanni Semerano zhe v svojem obsezhnem delu (Le origini
della cultura europea, Torino, vol. 38, str. 781 in naprej), ki ima celo v naslovu In appendice il messaggio
Etrusco, kot zachenja dodatek v knjigi, ki bi lahko bil samostojna knjiga (in to se je v razshirjeni
obliki uresnichilo s pravkar izdano knjigo Il popolo che sconfisse la morte – Ljudstvo, ki je premagalo
smrt), s kritiko pristopa k "etrushchanskemu misteriju"; poudarja zapletenost vprashanja, saj gre
po eni strani za jezik, po drugi strani pa za izvor Etrushchanov. Toda z etrushchanskim
misterijem so podobno povezani tudi misterij Keltov, enigma Fenichanov, skrivnost antichne
Britanije, ne smemo pa pozabiti niti na "sardinijsko sfingo". In le stezhka si je kdo upal to
razshiriti she na temachna obdobja Grchije.
Najprej povzemimo iz Le origini. Semeranu se je tedaj zdelo pomembno zacheti z napisi v
Karnaku in na "izraelski steli" iz Bet-Seana, s katerimi je hotel faraon ovekovechiti svojo zmago
nad Libijci in njihovimi zavezniki "ljudstvi z morja", o katerih meni, da jih zgodovinarji
zavajajoche oznachujejo kot Indoevropejce, cheprav nobeno od teh ljudstev, ki so jim Egipchani
rekli "prebivalci z otokov, ki so sredi Velikega zelenja", ni upravicheno do takega imena. Egejci
pod starodavnim vplivom asirske, fenichanske in mezopotamske omike, ljudstva minojske
kulture, katerih imena se tu pa tam pojavljajo v korespondenci iz El Amarne, so se med seboj
sporazumevala v kakshnem semitskem dialektu ali v egipchanshchini, ne pa v indoevropejshchini,
in lahko spremljamo, kako je linearna pisava B (zlogovna pisava v chasu kretsko-mikenske kulture)
hitro in lahkotno sledila razvoju enega od tistih govorov, ki je postal starinska oblika grshkega
jezika. Med imeni ljudstev, ki so bila omenjena na tistih napisih trinajst stoletij pred nashim
shtetjem, najdemo Turusha, Aqaiwasha, Shardana, Shekalasha itd.; spominjajo na imena, ki jih
poznamo she danes: Teukri, Ahajci, Sardinci, Siculi itd. Aqaiwasha, kar naj bi bili po mnenju ne
katerih Ahajci, Semerano razlaga iz akadskega aga'u, sumersko a-gi-a, latinsko aqua, v chemer je
odmev imena samega Egeja (Aigaios, Aigaion / pelagos). Ko je mikenska civilizacija zashla
obenem z bronasto dobo v temachno obdobje med 1200 in 750 pr. n. sht., je to le slabotno
osvetljeno z omenjenimi napisi faraonov Merneptaha in Ramzesa III. Semerano meni, da naj bi
tudi ime Shardana izhajalo iz akadshchine: shar-dannu, "mogochni kralj"; ime Ahajci (Ahaioi) ima
koren v akadskem ahu, morska obala. Iz napisa Jnw-Twrsh na sarkofagu iz Kahuna v despresiji
Fajum je v akadshchini razbrati "vladar Turushev": Jwn akadsko inu, enu – gospod, vodja, visok
duhovnik, in Twrsh = Turushi. Che je bil eden od turushkih kraljev s chastmi pokopan v Egiptu
med XIX. dinastijo, to pomeni, da so obstajale tesne vezi in stiki s tujci, ki so bili kot Shardanci
vkljucheni med najemnike v egipchansko vojsko. Na to kazhe obstoj kolonij tujerodcev na
egipchanskem ozemlju, npr. v Memfisu, ki je bil kozmopolitsko mesto. Zato ni nich chudnega,
che najdemo templje, posvechene azijskim bozhanstvom, kot so Ba'al, Anat, Reshef, slednji skupaj
z Astarto postane zashchitnik konjenice. Tako ima podoba moshkega z orlovskim nosom, ki je
vklesana na sarkofagu ob imenu T(j)wjrs' z morja (Turushi z morja), simbolni pomen: predstavlja
sposhtovanje do velike sile, ki je bila sicer pred tem premagana, namrech hetitskega kralja. Od
kod pa ime Turushi in kaj pomeni? Semerano izhaja iz akadskega taru, turru hoditi naokoli,
potovati kot trgovec, -shu pa nakazuje trajanje, ponavljanje, torej popotovati, trgovati.
Cheprav so Grki Etrushchane imenovali Tirsenoi, so si sami pravili Raseni, tj. vladajochi, v
akadshchini reshu, hebrejsko rosh vodja, vladar, kralj. A tudi Tuski naj bi koreninili v akadski
besedi tush, ki pomeni prebivati. Semerano domneva, da je le neposrechena domislica Dionizija
iz Halikarnasa, da so Etrushchani avtohotni na Apeninskem polotoku, saj ne omenja imena
Raseni, she manj bogate semitske sestavine v njihovem jeziku, marvech le to, da je Herodot
slishal govoriti o Pelazgih. Pri tem Semerano opozarja na razhajanje med etruskologoma
Paretijem in Pallotinom, saj slednji priznava pomembnost besedila na steli iz Kaminije na Lem
nosu, ki naj bi prichala o otoshkem jeziku pred atensko zasedbo leta 510 pr. n. sht., cheprav
skushajo to njeno pomembnost iznichiti z domnevo, da je na otok prishel tujec iz Male Azije,
morda celo Etrushchan. K srechi so prishli na Lemnosu na dan she drugi dokazi, ki potrjujejo,
da gre za predgrshki otoshki jezik, ki je bil she v zgodovinskih chasih podoben etrushchini.
Zhe Herodot (I, 94) omenja, da so del Apeninskega polotoka kolonizirali Lidijci oziroma Pelazgi,
ti naj bi se po Dioniziju iz Halikarnasa (I, 28, 3) po preselitvi imenovali Tirenci, in navaja po
Helaniku: kralj Pelazg in Menipa, Penejeva hcherka, sta imela sina Frastora, ki je imel sina
Tevtamida, ta pa Nanasa, in med vladanjem slednjega so Heleni nagnali Pelazge iz njihove
domovine, da so jadrali do izliva reke Spinete v Jonskem zalivu, tam pustili ladje ter v notranjosti
zavzeli mesto Crotono, od koder so se shirili in ustvarili Tirenijo. O Pelazgih - Tirencih
porochata she Tukidid in Sofoklej. To, kar posebnega izhaja iz teh porochil, je, da so Tirenci
dobili to ime v Italiji.
Bralce je treba opozoriti, da so Grki, kot porocha Herodot, imenovali Jonsko morje sedanje
Jadransko morje vse do chrte, ki vezhe skrajni konec Istre z Raveno oziroma Spino na drugi
strani, le sedanji Trzhashki zaliv je pomenil Jadran. Spinete pa je reka Pad, ki se pri Raveni
oziroma Spini izliva v morje v obliki obsezhne delte, ki se je skozi stoletja izredno spreminjala.
Izvirno ime Cortone je dal Dionizij iz Halikarnasa za Crotono, mesto, ki so ga zavzeli Pelazgi, ki
niso bili Heleni. Crotona, Curtum, tako kot Crotona v Veliki Grchiji, ponavlja osnovo Gortyn,
Gortina, za Corythus, etrushchansko mesto in gora (Serv. Ad Aen., 3, 170), za Corithus, za Carteia,
shpansko mesto itd. Vse ustreza ugaritskemu qrt, hebrejskemu qeret in aramejskemu qarta, kar
pomeni mesto.
Herodot se je lotil tudi jezika Pelazgov in zapisal, da govore jezik, ki ga le oni sami razumejo
oziroma ga je mogoche enachiti z jezikom Tirencev ter se popolnoma razlikuje od sosednjih
jezikov, vendar pri svojem izvajanju ni natanchen in omogocha vrsto razlag.
Legenda o Antenorju sodi med najbolj razvpite. Eneti, Veneti, Enetoi, ljudstvo iz Paflagonije,
zhiveche ob reki Parthenios, naj bi po Semeranu dobili ime kot "prebivalci ob reki", akadsko enu,
semitsko ain pomeni reka; iz iste osnove je Ainos, staro mesto v Trakiji ob Ebru. Paflagonce ob
reki Halys so razpolavljala ljudstva iz Kapadokije, kjer je bil sedezh najstarejshih asirskih kolonij,
in s katerimi so si bili etnichno in kulturno sorodni. Izrochilo, ki nam ga prenasha Arijan, govori,
da so prav Asirci nagnali Enete. Paflagonija, imenovana tudi Pylaemenia, je morda nekdaj
zajemala tudi Bitinijo. Antenorjeve dogodivshchine so prishle do nas na razlichne nachine. Zhe
skupna prisotnost Trachanov in Enetov prihaja iz neke dokaj kasne tradicije. Legenda iz 5 st. pr.
n. sht. govori o Antenoridih, ki so skupaj s Helenom pristali v Cirenah, kjer je neki polotok dobil
ime po njih; drugo izrochilo je porochalo, da je Antenor ostal v Troji z namenom, da bi ustvaril
novo kraljestvo. Jean Berard je zelo natanchno preuchil Antenorjevo legendo ter njegov pri
tanek s Pelazgi v delti Pada, kjer je s svojimi otroki ustanovil mesto Patavium, Padovo; Antenor
je le sinonim za Eneja, ker izhaja iz akadskega adi-nari "vzdolzh reke".
Glede verodostojnosti besedil starih piscev Semerano opozarja na zhalostno dejstvo, da so po

letu 525, ko je bila ukinjena atenska shola, fanatichno unichevali vse, kar je bilo starega in
poganskega, to je pomenilo konec vechjega dela rokopisov, ki so jih kot dosegljive unichili,
poskrite ali spregledane pa je unichil zob chasa. Niti leta 850 obnovljena univerza v
Konstantinoplu niti peshchica pogumnih in razsvetljenih mozh nista mogli v celoti obnoviti
starih mojstrovin. Uspelo jim je prepisati Hesioda, Ajshila, Sofokleja, homersko himno Dionizija,
Herodota, Tukidida, Likofronta, Dionizija Periegeta, vendar so se pri tem zhe pojavljale ne le
nakljuchne napake, ampak tudi namerni popravki, ki so nastajali iz hotenja po arhaizaciji ali za
radi dopolnjevanja manjkajochih poglavij.
Zhe Servij (Interp., X, 198) postavlja domnevo o stari (Etruria vetus) in novi Etruriji (Etruria nova);
prvi naj bi pripadala Mantua, eno od dvanajstih etrushchanskih mest, nova ali inferior (spodnja)
pa je tista iz chasov Eneja, kot so menili Tebanci, ustanovitelji Mantue (Serv. Aen. 209, str. 799).
Na tej osnovi so nekateri poskushali dognati, od kdaj je stara Etrurija, in so prishli vsaj do konca
III. tisochletja pr. n. sht., to bi Etrushchanom dalo polozhaj izredno starega ljudstva. S tem bi se
potrdila tudi trditev Varona (De Orig. Linguae latinae, Lyd., De mag., II, 13) o razliki med jezikom
Tuskov in jezikom Etrushchanov (etera mev Thuskon alle de Etruskon leksis), ki doslej ni bila dovolj
uposhtevana in izvira iz starih eruditov, kot so Kapiton, Fontej, Labeon, Figul in Plinij (Lyd. De
Ostensis). O teh ostankih prastarih jezikovnih plasti pricha etrushchanska beseda, ohranjena v
obliki Ambra "reka", Alba "tok". Prav tako pripada koren Tus-ci najstarejshemu etrushchanskemu
substratu, ustreza pa sumerskemu tush bivati, stanovati. Zaradi imena Etrushchani je bilo
prelitega veliko chrnila. Dionizij iz Halikarnasa je ime Tuski imel kot prvotno ime za Quoskooi, to
je aruspex, haruspex vedezhevalec, oglednik drobovja, pach glede na njihovo neprekosljivo

veshchino, povezano z daritvenimi obredi. Isti pisec pa she dodaja, da so jih Rimljani imenovali
Etruski po dezheli, v kateri so bili nekoch nastanjeni. In posamezni pisci so navajali razlichne
kraje v Anatoliji s podobnim imenom: Otrus, Otrusa, Othrusa, Otreios, ali pa kraje, kot je Odrusi ob
Ebru. Po Semeranu je mogoche najti osnovo v blizhnjih mestih, kot so (Vel-)itrae, staro ime za
Velletri, (Vel-)athri, sedanja Volterra, (Oen)otri, to je Enotrii, saj pomenijo konchnice -itrae, -athri, -
otri, che sledimo Dioniziju, zemlja; torej so Etruski, Tuski prebivalci tiste zemlje.
Prav tako ni dovolj kritichno uposhtevana she ena Dionizijeva navedba, chesh da je bilo pravo
ime Etrushchanov Rasenna, Rasna, ki naj bi po njegovem izhajalo iz imena enega od njihovih
poglavarjev. Na egipchanskih napisih je najti Rsnw, domnevno prebivalci Sirije in Palestine, ta
termin je sinonim za seranim, kar je naziv za filistejske poglavarje dvanajstih kanaanskih plemen.
Che to povezhemo s Herodotovim prichevanjem, da je bil Tyrsenos kralj ljudstev, ki so se priselila
z vzhoda, etimologija Tyrsenos (poglavar) potrjuje osnovo ras- v imenu Rasenna z akadskim pome
nom rashu kot poglavar, voditelj, poveljnik, v mnozhini rashanu. V etrushchanskih besedilih
najdemo osnovo ras- v smislu poveljnik, vodja, npr.: amce mechl rasnal (je bil na chelu poveljstva).
Tirencev iz Kolhide ne moremo lochevati od Etrushchanov v Italiji, ki so dominirali na Lemnosu
in jih pred davnimi stoletji najdemo v Atenah. Vendar jih ne smemo jemati zgolj kot
posnemovalce grshke kulture, saj so v VIII. – VII. st. pr. n. sht. skoraj ignorirali Grchijo. Res pa
so obstajale tesne trgovske povezave s Ciprom, Sirijo, Malo Azijo in Egiptom, kar ni ostalo brez
vplivov. Sem sodi nedvomno pisava.
Zhe shtiri stoletja pred ploshchicami iz Pyrga je nastal fenichanski napis v Capo di Pula, odkrit
leta 1773, ki je po dveh stoletjih she vedno predmet razlichnih razlag. Gre za grb iz Ea, ki je bolj
kot mesto pomembno kot velikansko fenichansko skladishche – emporij. Na tem napisu
najdemo besedo ngr, ki ustreza asirskemu nagiru in oznachuje visokega uradnika v Asiriji in v
Elamu. V celoti pishe: »Tukaj (je) molilnica: postavil jo je odposlanec iz Ea na Sardiniji: tu je pisno
izrazhena kraljeva zhelja: da kot odposlanec postavi zgradbo pred obalo«. Razchlemba napisa pokazhe
jasno povezavo z akadshchino: Et – rsh – sh – ngr – sh – Ea – b – Shrdn – shlm – et – shm – sbt –
mlk – t - nb – nsh – bn – ngr – lpn – j (vedeti moramo, da takrat she niso dosledno zapisovali
samoglasnikov). Et = akad. itti, primer. fenichansko et, pomeni tu, ob, blizu, tukaj; rsh = akad.
ershu, pomeni molilnica, kapelica; sh = akad. sha, pomeni tisti ki; ngr = akad. nagiru, pomeni visoki
uradnik, odposlanec; Ea = pred Kartagino so Fenichani v 11. st. pr. n. sht. ustanovili vech
kolonij: Ea (bolj znana kot Oea, danashnji Tripoli), Sabratha, Leptis na obali zaliva Sirta; b =
primer. sem. b-, pomeni v; Shrdn = Sardinija; shlm = akad. shalmu, pomeni zgraditi; shm = primer.
hebr. shem, pomeni znamenje, pomnik; sbt = akad. sibutu, pomeni zhelja; mlk = akad. melku,
pomeni kralj, vladar; t = akad. tu, pomeni napisano; pisno; nb = akad. nabu, pomeni (iz)govoriti;
nsh = akad. nashu, pomeni postaviti, dvigniti, nositi; bn = akad. banu, pomeni zgraditi; lpn =
primer. ugar. lpn, pomeni spredaj; j = primer. hebr. i, pomeni obala, otok.
O izvoru chrkopisa pa znachilno pishe Tacit (Ann., XI, 14), da so bili Egipchani prvi, ki so misli
izrazili s pomochjo zhivalskih slichic in ti najstarejshi dokazi chloveshkega spomina so vklesani v
kamen. Oni so izumitelji pisave; Fenichani, gospodarji morja so pisavo prenesli v Grchijo,
prisvajajoch si izum, ki so ga sami dobili od drugod. Po izrochilu naj bi Kadmos (fenichanski
princ) pristal s fenichanskim brodovjem na grshkih obalah in neizobrazhenim prinesel pisavo.
Nekateri trde, da so bili Atenec Kekrop in Tebanec Lino ter v chasu Troje Palamed iz Arga tisti,
ki so sestavili shestnajst chrk, kasneje pa so bili she drugi, zlasti Simonides, ki so dodajali nove
chrke. V Italiji so Etrushchani dobili alfabet od Demarata s Korinta, drugi domorodci od
Arkadijca Evandra. Oblika latinskih chrk ustreza najstarejshim grshkim, v zachetku jih je bilo
malo, kasneje pa vech. Za etrushchino pa je znachilno, da je chrka X za glas th povzeta iz
fenichanshchine in ne iz grshchine; podobno je z znakom za ś, ki je enak kot fenichanski shin
ipd. Tudi etruskoidni napisi na Lemnosu kazhejo, da so Tireni imeli alfabetsko pisavo pred 7. st.
pr. n. sht.. Shele kasneje se je na to osnovo cepila abeceda Tirsenov – Pelazgov iz Halkidike.
Grki so ime Tirseni razshirili tudi na Rasene iz stare Etrurije (Etruria vetus), kot se je ime Rimljani
razshirilo na vsa italska ljudstva, cheprav skupno ime ni preprechilo, da se ne bi med seboj
vojskovali.
V svoji najnovejshi knjigi Il popolo che sconfisse la morte Semerano podrobno razvije svojo zamisel,
da »Moltissime testimonianze in questo senso avvalorano l'origine dell'etrusco da una koine
mediterranea di linguaggi semitici« (mnoga prichevanja v tem smislu utrjujejo izvor etrushchine iz
nekega mediteranskega koine semitskih jezikov; str. 9). (Op. L. V.: koiné = iz vech narechij nastali
skupni jezik Grkov, sporazumevalni jezik.) Ker sem zhe v Jantarski poti posvetil poglavje
vprashanju akadshchine in njenih sledov ne le v grshchini in latinshchini, temvech tudi v
slovenshchini, bom tokrat spricho narave tega prispevka omenili zgolj nekaj takih primerov, ki
jih najdemo tudi v tej Semeranovi knjigi:
str. 14: etrushch. Φersipnai, v prvem delu Φers-, akadsko parsu, parasu "lochiti, razdeliti; semantichno: konec",
slovenske vzporednice "parati; porezati, prerezati; poraziti";
str. 15: etrushch. Φersipnai, v drugem delu -ipnai, grshko -foni, je izpeljivo iz akadskega bunnu "ustvarjati,
vzpodbujati rast, biti lep", slovenske vzporednice "bujen, (vzpod)bujati, buniti (se), buna (vstaja)",
str. 20: etrushchansko tanasar "varuj, zashchiti, nadziraj", semitsko iz glagola nasaru, slovenska vzporednica
"na(d)zor";
str. 22: etrushch. Tages, Tagetes, akadsko tahhisu, tahhitu "opomin spomina, tihi klic (narave) ", slovenska
vzporednica "tiho(tno)";
str. 24: etrushch. Tarchunus,semit. targuman(n)u "prevajalec, tolmach", iz akadske osnove ragamu "(iz)klicati
(ven), pozivati, napovedovati, prerokovati", slovenske vzporednice "rek(ati)>rechi; rega(ti)>rezhati; rogati
(se)";
str. 35: etrushch. truia "krog, kolo, labirint", akad. tajjaru "narediti krog", tajjartu "krog, obrat, povrat",
slovenske vzporednice "torkljati, (ko)trljati; trajati; (nazaj) terjati";
str. 37: etrushch. thu "ena, eden", akad. (w)edu, idu "eden, edin";
str. 40: etrushch. maχ, mah "shtevilno, mnogo", akad. magal "mnogo, veliko";
str. 40: etrushch. śa, akadsko sheshshet "shest";
str. 40: etrushch. cezpz "shtiri", akad. qa(tu)+shabashshu "prijeti s shtirimi prsti", slov.
vzpored. "shchep(ec)";
str. 41: etrushch. usil "zora, svit", akad. asu, usu, sumersko uzal "vzhajati, vziti, zdaniti se", slovenske
vzporednice "vzshlo, ushlo; sel; sil(iti)";
str. 41: etrushch. tin "dan", semit. sin, akad. zin "svetloba, sij", slov. vzpored. "sin(iti); sin(ji)";
str. 42: etrushch. velcitanus "marec", akadsko walku "glavni, poglavar, kralj", slov. vzpored. "velik" in idanu,
adannu "dolocheno chasovno obdobje, ki je po nechem znachilno ali med katerim se nekaj posebnega dogaja",
slov. vzpored. "dan", in sestavljenka v nashem primeru walku idanu "veliki dan, zachetek pomladi";
str. 43: etrushch. cabreas (beri kabreas) "april", akadsko kabru "debel, rejen, obilen; odkrit", slov. vzpored.
"(na)brekati; kobul [grucha, kopa, grozd]; kobniti [nastati, napochiti; dober znak;]; kabrati [brazdati, orati;
gaziti, tacati, kolovratiti]";
str. 45: etrushch. celius (beri kelius) "september", akadsko qalu (suh, presushen, pozhgan; goreti), slov.
vzpored. "kaliti [vroche zhelezo utrjevati v vodi,; osushiti, otrditi";
str. 49: etrushch. Curtun, danes mesti Cortona, akad. qaritum, qardu "utrjen kraj, mesto", slov. vzpored. "grad;
krit(je)";
str. 49: etrushch. Velathri, mesto Volterra, akadsko aduru "posestvo, kmetija na vlazhnem, mochvirnatem
zemljishchu", atra "kraj, zemljishche, predel" slov. vzpored. "morda: jutro [stara mera za povrshino]
zemljishcha, (v)dira(ti) se, dor, odor" in etrushch. vel, akad. belu "gospod, gospodar, veliki", torej "gospodovo
zemljishche";
str. 51: etrushch. Pyrgi, mesto, akad. pirku "(za)preka, ograja, del ograjenega zemljishcha, meja, (pre)preka"; ali
akad. parakku "prerok>prero(chishche), svetishche";
str. 51: ertushch. Arretium, mesto, akad. arittum "navzdol, strmo; ostro rechno koleno, ob toku (rechnem)",
slov. vzpored. "riti, dreti";
str. 52: etrushch. Camars, kraj, akad kamaru "zid, obzidje, nasip", slov. vzpored. "kamenjara>kam(n)ara";
str. 52: etrushch. Clevsin, kraj, akad. kalum "zapora, (za)klon" in shinnu "vishina, vzpetina, vrh (gore)";
str. 52: etrushch. Capena, mesto, akad. kappu, kapum "nabrezhje, nasip", slov. vzpored. "kopno";
str. 54: etrushch. Emporis, mesto ob reki, akad. ebar "onkraj", erebu "prechkati vodo", slov. vzpored. "brod;
bara, barje; reber, rebro";
str. 56: etrushch. Vesulus (mesto Besançon); Vesevus (Vezuv), akad. wasu "visok(o), vrh gore", slov. vzpored.
"vish(e), vis(ok)";
str. 56: etrushch. Faltona, Falterona, akad. belt "pomemben" + herrum "jar, jarun [mesto, kjer se voda v reki
peni]; jarek";
str. 57: etrushch. Ferentium, mesto, akad. bireti "zemljishche, obdano v vodami", slov. vzpored. "vreti, vrelci,
vrela; barje, bara";
str. 58: etrushch. śpural, akad. supuru "obzidje", slov. vzpored. "zapora",
str. 58: etrushch. puratum, akad. puru "jarek poln vode", slov. vzpored. "barje, brnja, brnik (tudi toponim
Brnik) [blato]";
str. 60: etrushch. Luna, Luni, mesto, akad. luhamu/luhawu "luzha, lug, luzhevje, mochvirje";
str. 60: etrushch. Manto (mesto Mantova) in Mutina, "mesto Modena", akad. matu "umreti", mutu "smrt", slov.
vzpored. "mrtev; (o)med(leti)";
str. 62: etrushch. Sepis, Sapis, karj, akad. sapu, sepu "mokro; mochiti", slov. vzpored. "(na)supiti kruh";
str. 63: etrushch. Perusia, Pirusio, mesto, iz akad biru "bran, branik, ovira, utrdba";
str. 65: etrushch. Prilius, jezero, akad. beri-illu "med mochvirji", buru "bara, vodna povrshina, jarek", illu "ila,
blato";
str. 67: etrushch. Vulci, grshko Оύόλκοι, mesto, akad. walku "vladar, kraj, vodja", slov. vzpored. "velik(an),
volk", pri. Valuk; itd.
V prirochnem besednjaku so she mnoge slovenske vzporednice, od teh npr.:
str. 140: etrushch. nuthanatur "darovalec" in nuthan "nuditi, dati, darovati", akad. nadanu "nadar, dati, darovati";
str. 140: etrushch. epruś "zemljin, od zemlje", sem. apar[s], eper[s] "prst, zemlja, tla";
str. 140: etrushch. is "iz, priti ven";
str. 141: etrushch. suthiu "zasuti,pokopani";
str. 141: etrushch. tal "dvigniti", slov, vzpored. "tla";
str. 142: etrushch. suthive "pokop, zakop", slov. vzpored. "zasutje";
str. 142: etrushch. naś "postaviti gor, dvigniti", akad. nashu "dvigati", slov, vzpored. "nos(iti)";
str. 142: etrushch. thui "tu(kaj)";
str. 143: etrushch. tars, akad. darish "trajno, vechno", slov. vzpored. "traj(ati); drzh(ati)";
str. 144: etrushch. niś, akad. nishu "domachi, druzhinski", slov. vzpored. "nashi";
str. 146: etrushch. eteri, akad. eteru "odstraniti", slov. vzpored. "otreti";
str. 147: etrushch. sval, akad. swalu "dosechi celoto chasa", slov. vzpored. "zvelichanje",
itd.
Seveda je Semerano po svoji metodi prevedel znana daljsha etrushchannska besedila, o katerih
sem zhe pisal v prejshnjih sestavkih.
Poleg vsega drugega je zanimivo, koliko slovenskih vzporednic najdemo za akadske besede (o
tem sem vech pisal v svoji knjigi Jantarska pot) in s tem tudi v etrushchini.
SO ETRUSHCHANI PRAMADZHARI?
Chas je, da se poblizhe seznanimo she z najnovejshim delom Maria Alineija, ki je she veliko
bolj presenetljivo tako v svojih izhodishchih (teorija kontinuitete – TK) kakor v izvajanju in
sklepih, kar zaslutimo zhe iz naslova knjige: Etrusco – una forma arcaica di ungherese (Etrushchina –
arhaichna oblika madzharshchine). Svojo teorijo utemeljuje z jezikoslovnimi, etnoloshkimi in
(pra)zgodovinskimi argumenti.
Zgodovinski vidiki
Kdo so (bili) Madzhari? Alinei se pri obravnavi tega vprashanja oslanja na najnovejshe raziskave
o izvoru Madzharov. Klasichno porochilo o t. i. honfoglalas (osvojitev domovine) pripoveduje o
Arpadu, ki je leta 895 vodil madzharsko vojsko chez Karpate v Panonsko nizhino in jo zasedel.
Vendar stvari niso tako preproste, nasprotno, zelo zapletene so in povezane z misteriozno ter
sporno srednjeveshko selitvijo Slovanov! Madzhari so ljudstvo z uralskim jezikom in zato sodijo
v krog ljudstev, za katera velja shiroko uveljavljena sodobna teorija uralske kontinuitete. Ta pravi,
da so se uralska ljudstva naselila v severovzhodni Evropi kmalu po zadnji ledeni dobi, v
mezolitiku, iz chesar sledi, da so morala zasesti velik del evropskega srednjega vzhoda zhe ob
koncu paleolitika. To bi sovpadalo s prvimi naselitvami homo sapiens sapiensa na tem podrochju.
Na podlagi te domneve je nesprejemljiv pozen prihod v Panonijo v 9. st., tudi che uposhtevamo
najnovejsho teorijo o "dvojni osvojitvi domovine". Grover S. Kranz je, izhajajoch iz teorije
Colina Renfrewa o izvoru Indoevropejcev ter o uralski kontinuiteti, nedavno objavil, da so
Madzhari prav lahko v Panoniji zhe od paleolitika. Alinei opozarja, da je mogoche taka teza
nekoliko prenagljena, vendar nakazuje mozhnost, da so bili Madzhari na sedanjem ozemlju zhe
veliko pred 9. stoletjem, saj so ostali na dotedanjih zemljepisnih shirinah, medtem ko so ostali
Uralci shli proti severu obenem z umikanjem ledenikov, sledech svoji dotedanji ekokulturi, ki ji
jim je omogochala lov in prezhivetje. Madzhari so "prishli" v Panonijo iz zahodnega uralskega
predglacialnega obrobja. V bistvu teorija vzdrzhi kritiko in obenem ohranja smiselno honfoglalas,
cheprav je naselitev potekala zhe veliko prej.
Kaj pravi najnovejsha teorija o dvojni Madzharski osvojitvi Panonije? Zhe v 19. st. je zgodovinar
Armin Vambery domneval, da so Arpadovi Madzhari v resnici turshko pleme, proces oblikovanja
Madzharov se je zachel zhe v chasu Hunov in Avarov, konchal pa se je z Atilo. Tudi v 20. st. je
bilo vech raziskovalcev, ki so bili podobnega mnenja. Leta 1978 je arheolog Gyula Laszlo
postavil teorijo "dvojne osvojitve", po kateri so bili Madzhari na sedanjih ozemljih zhe pred
Arpadom kot pozni Avari, arheoloshko identificirani na lonchevini z okrasjem "vitic in vejic";
toda ta prva naselitev naj bi bila le 200 let pred drugo, sovpadala pa naj bi z obdobjem poznih
Avarov, ki so prishli tja 670. Toda tudi ta datacija je sporna, po Alineiju je to bilo zhe mnogo
prej. Zakaj?
Zgodovinsko-etnichni argumenti
Protislovja izhajajo zhe iz dokumentov iz Arpadovih chasov, a tudi iz arheoloshkih,
jezikoslovnih, antropoloshkih in drugih raziskovanj. Najochitnejsha nasprotja izvirajo iz
bojevnishke, "nomadske in stepske" narave Madzharov pred osvojitvijo Panonske nizhine, v
chasu osvojitve in naslednjih vojashkih podvigov ter poljedelskega znachaja madzharske druzhbe
neposredno po naselitvi. Tako nenadne spremembe niso mogoche, lahko pa jih razlozhimo s
predhodno madzharsko prisotnostjo na tistem ozemlju. Etnografske shtudije so potrdile, da so
Madzhari zhe stoletja pred Arpadom znali graditi zidane hishe s strehami, kar pa ni v skladu z
nomadskim zhivljenjem. Podobno lahko rechemo za metalurgijo, loncharstvo in samo kmeto
vanje. She vech: cheprav so v Panoniji in jugovzhodni Evropi stoletja pred Arpadom dominirali
Avari, ti so altajsko ljudstvo mongolskega izvora in mednje pogosto napachno shtejejo
Madzhare, nam viri porochajo zgolj o Hunih in celo te zamenjujejo z Madzhari. Nadaljnja
kontradikcija, ki je doslej ni uspelo she nikomur razvozlati: proti komu so se v resnici bojevali
Arpadovi vojshchaki med osvajanjem Panonije?! To omogocha domnevo, da so bili onkraj Kar
patov zhe drugi Madzhari.
Che povzamemo; tradicionalni pogled ne dopushcha uskladiti dvoje nasprotujochih si
znachilnosti Madzharov: po eni strani naj bi to bilo ljudstvo z razvitim poljedelstvom in
metalurshko ter loncharsko tehniko, po drugi strani pa so bili Madzhari zhari nomadski osvajalci.
Prav tako ni mogoche zadovoljivo povezati ochitnih turshkih etnichnih, jezikovnih in kulturnih
znachilnosti Arpadovega ljudstva (dokazane so s pisnimi viri in z arheoloshkimi najdbami) z
zanesljivo pripadnostjo madzharshchine uralskim jezikom.
In konchno, dodaja Alinei, ne smemo zamolchati v ochi bijochega dejstva, da je toponomastika v
karpatskem bazenu zvechine slovanska, kakor tudi ne domnevne slovanske pozne "preselitve"
kot protislovja, ki vkljuchuje tudi Madzhare in njihove odnose s Slovani. To pa lahko zadovoljivo
razreshimo edinole s teorijo kontinuitete in priznamo, da so Slovani avtohotni na danashnjih
ozemljih.
Jezikoslovni vidiki
Izhajati velja iz treh temeljnih vprashanj, ki naj bi nam omogochila to pojasniti: (a) ali so
Madzhari od nekod prishli ali so od nekdaj tod bili; in che so od nekod prishli, (b) od kod ter (c)
kdaj.
She preden zachne Alinei odgovarjati na ta vprashanja, opozori na nekaj dognanj v zvezi z
Madzhari pred Arpadom, ki so slabo poznana.
(1) V srednjem veku so govorili madzharsko tudi v t. i. Magna Hungaria (pri chemer pomeni magna
"stara"), na ozemlju, ki v grobem ustreza danashnji Bashkiriji, okoli 2000 km vzhodno od
Karpatov. O tem je pisal fra Giuliano leta 1235; gre za tisto podrochje, ki ga omenja musliman
Balkhi (umrl 934) in Madzhare imenuje Bashkirci. Isto ljudstvo potrjujejo tudi arheoloshka
odkritja madzharskih grobov v bashkirskem Sterlitamaku.
(2) Madzhari so zhiveli tudi na obmochju starih povolshkih Bolgarov, ki so turshko ljudstvo,
sorodno Chuvashem. To potrjuje madzharsko pokopalishche v kraju Bolshije Tigani ob sotochju
rek Kama in Volge.
(3) Pisni viri, arheoloshka izkopavanja in jezikoslovna raziskovanja soglashajo, da so imeli
Madzhari in Hazari (tudi turshko ljudstvo) zelo tesne odnose neposredno pred osvojitvijo
Panonije, ko so Madzhari zhiveli v t. i. Levediji.
(4) Nekateri znanstveniki menijo, da so bili Madzhari v 7. st. v sklopu hongurskega imperija (od
tod njihovo ime Hungari).
(5) Med tremi bolgarskimi ljudstvi turshkega jezika – ob izlivu Donave (danashnja Bolgarija), v
Veliki Bolgariji in na Volgi – je prav slednjemu najsorodnejsha madzharska arheoloshka
dedishchina.
(6) Viri omenjajo tudi prisotnost Madzharov na podrochju, imenovanem Atelkozu (madzh.
Etelköz), verjetno "med rekami", torej Dneper, Bug, Prut in Seret.
Po Alineiju vse to brez sence dvoma kazhe, da so bili Madzhari pred t. i. osvojitvijo karpatskega
bazena prisotni na precejshnjem obmochju Evrope, ki je mejilo na osrednjo Azijo. Vendar nam
to ne pomaga veliko, saj nismo dobili odgovora na vprashanje o najstarejshi naselitvi Madzharov
v Evropi ali v Aziji niti ne o chasu njihovega morebitnega prihoda na njihovo zgodovinsko
ozemlje, ki je v avstro-ogrskem obdobju zajemalo tudi dele z manjshinami v danashnji Romuniji,
Slovashki, Hrvashki in Srbiji.
Po vsem tem se moramo resno vprashati, ali te uganke ne velja reshiti na podoben nachin, kot jo
TK razpleta za domnevno selitev Slovanov? Odstraniti bi bilo treba napachno domnevo o
naselitvi in po TK domnevati enako kot za Slovane, ki niso nikoli "prishli" v vzhodno Evropo,
ker so pach od nekdaj tam bili; tako naj bi bilo tudi z Madzhari. To bi podpirala tudi sploshno
sprejeta teorija uralske kontinuitete, po kateri naj bi se uralska ljudstva po zadnji poledenitvi prva
naselila na severovzhodu Evrope, prishla pa naj bi z vzhodnega dela osrednje Evrope, in
Madzhari bi preprosto ostali tam, kjer so she danes. Vendar – drugache kot glede Slovanov – ta
teza glede Madzharov ni vzdrzhna. Nekaj resnice je le v teoriji o madzharski osvojitvi Panonije.
Razlogi, da Madzhari niso avtohtoni v Panoniji, so v prvi vrsti lingvistichni in se nanashajo na
najtesnejshe odnose madzharshchine z drugimi turshkimi jeziki, ki so jih raziskali sami
madzharski strokovnjaki.
(1) Veljavno mnenje madzharskih jezikoslovcev je, da so prednike zgodovinskih Madzharov po
tistem, ko so prishli v stik s turshkimi ljudstvi, ti organizirali v nomadsko-pastirsko skupnost,

nakar so prodrli v jugovzhodno Evropo.
(2) Tudi madzharski lingvist Peter Hajdu, ki se je odpovedal tradicionalni teoriji in privzel teorijo
dveh osvojitev, pritrjuje: »Madzhari, organizirani po turshkih obichajih in pod vplivom turshke
kulture, zhivechi skupaj s turshkimi plemeni, so se v 5. st. zacheli razseljevati po obsezhni ravnini
juzhne Rusije«. To je ustvarilo turshki videz Madzharov glede na navade, obichaje ipd., medtem
ko jih je polnomadstvo do neke mere razlochevalo; skratka gre za amalgam dveh kulturnih
izvorov.
(3) Znanstveniki pravijo, da je bila madzharska vodilna plast dvojezichna, uporabljala je
madzharshchino in turshchino.
(4) Politichna organizacija madzharskega vodilnega razreda je bila turshko-hazarskega izvora.
(5) Domnevajo, da so obstajali med Madzhari in Hazari celo dinastichni odnosi.
(6) Obstoj dvojnega principata, delitve oblasti, gyula in kende (kar ustreza etrushchanskemu zila in
camthe), je tipichna tako pri Hazarih kakor pri Madzharih.
(7) Po Györffyju so bila med nomadskimi ljudstvi, ki so se premikala po stepah, le tista napol
nomadska, kakor Bolgari z Volge (Turki) in Madzhari, sposobna organizirati stabilne drzhave, ki
so se ohranjale, medtem ko so povsem nomadska ljudstva izginila.
(8) Madzharska mitologija nudi obilo podobnosti z juzhno Sibirijo, to je z altajskim podrochjem.
(9) "Dvojna dusha" Madzharov se odrazha z ene plati v njihovem jeziku, ki je ugro-finski, z
druge plati v ljudski glasbi, ki je aziatskega izvora.
(10) Znachilna za madzharsko etnogenezo so turshka osebna imena v chasu njihove "pojavitve" v
Evropi, z izjemo imena, s katerim se sami oznachujejo: Madzhari; to je ogrskega izvora. Turshka
imena pa v sploshnem kazhejo na azijsko nomadsko ljudstvo. To kazhe, do kakshne mere so bili
Madzhari pomeshani s turshkimi ljudstvi v trenutku nastopa na zgodovinskem odru.
Jezikovna argumentacija
Po tem kratkem povzetku zgodovinskih in etnichnih elementov madzharske etnogeneze
poglejmo she jezikovno plat.
Alineijevo pozornost je zhe zdavnaj pritegnila nenavadna podobnost etrushchanskih
poimenovanj za vodilne funkcije, saj med prve dosezhke etruskologije shtejejo prav razvozlanje
nazivov za najvishje druzhbeno-politichne funkcije. Med temi je Alinei posebej izlochil zila,
»princeps civitatis«, "stareshina, vodja skupnosti" in canthe, "rex", "vrhovni politichni oblastnik", za
katere je nashel vzporednice v stari madzharshchini, ker predstavljata delitev vrhovne oblasti v
drzhavi. Tudi za druge etrushchanske nizhje druzhbeno-politichne funkcije (etrushchansko maro,
purth/purt, lauxum/luc(u)mo, cep-, thuta - tutun, tarxun – tarjan) podaja ustrezne razlage.
Za utemeljitev svoje teorije je moral she nakazati druzhebno-politichne funkcije pri starih
Madzharih, ki so tudi poznali dvojno delitev vrhovne oblasti med gyula in kende. Tako je bil
Arpad »vrhovni poveljnik« gyula in kende »kralj« obenem in je jahal na chelu vojske, toda sicer je
bila oblast deljena in resnichno moch je imel v rokah poveljnik vojske, vojvoda, kralj pa le
politichno in simbolno, nekako tako, kot je danes v zahodnoevropskih kraljevinah razmerje med
kraljem/kraljico in predsednikom vlade.
Primerjave po Alineiju:
str. 20: etrushch. zila, "dz'la", ki se pogosto pojavlja v etrushchanskih napisih, v stari madzharshchini
"gyula" (beri: dzhula). Zhe najstarejshi preuchevalci etrushchine so opozarjali, da zilath, zilac, zilacal, zilc,
zilcthi, zilci, zilx, zili itd. sodijo v skupino z osnovo zila. Madzharski Gyula je danes znan zgolj kot
antroponim, ime ali priimek, izvirno pa je pomenil vojskovodja, vojvoda v chasu "osvojitve Panonije";
str. 22: etrushch. canthe, canthce, canthus, camthi, v stari madzharshchini kende (kndh, knde, knda) Grossfürst
des Bundes der ungarischen Stämen, kralj brez dejanske mochi, avtoriteta; (op. L. V.: na Slovenskem so
znani priimki Kenda in Kante);
str. 23: etrushch. maru, marunu, marunux, marunuxva, maruxva "(zaprisezheni) zemljemerec", madzharsko
merö "merec", (föld)merö "zemljemerec"; pomembna in posebej obchutljiva druzhbena funkcija; obenem
Alinei v primeru maru "mera" pravi, da je pramadzharshchina to morda dobila od Slovanov (str. 23),
kar kasneje tudi v drugih primerih vechkrat poudari z opozorilom, da so bili po teoriji kontinuitete na
teh prostorih Slovani zhe v prazgodovini;
str. 25: etrushch. purth, purt "dvorezna sekira", v stari madzharshchini *purte "bojna sekira", znamenje
oblasti; tu Alinei opozarja na slovansko osnovo balta. (op. L. V.: v Bezlajevem ESSJ imamo to
obdelano pod vech gesli: bolt I, balta "prepad, vodna jama", nedvomno iz *bъltъ, belt "vrtinec", belty
"usedlina, toda tudi bolt »ribishko tolkalo", boltenь "zidarska zhlica", bovtati "tolchi, kaliti"; boltec "uhelj";
balta "sekira, kij", kar naj bi prishlo iz turkotatarshchine, toda pri obliki balda "kij, bat, krepelo, sekira";
Sadnik in Aitzmüller opozarjata na mozhnost domache slovanske vzporednice iz osnov bul-, buld- in
bald- kot pri bula z vrsto izpeljank, za slednjo ne zdrzhi, da bi bila izposojenka);
str. 27: etrushch. lauxume, lauc-, luc-, lauxum-, luxum "lucumo" »od kralja, pripadajoch kralju«, v
madzharshchini lo "konj" + him "moshki, chlovek" torej "konjenik, vitez-kraljevi mozh"; glede osnove
lo "konj", je najti staromadzharske izraze adluazu, Lougudi, Lowaz ipd., ki kazhejo na staro osnovo low,
luw morda "dolzhnost, obveza+napeti, (v)prega(ti) = naprezanje, oprezanje", izposojeno iz neznanega
jezika, (op. L. V.: morda pa ne gre za osnovo lo v smislu konj, ampak za osnovo lov, lovec, kar je bilo v
davnini nedvomno eksistenchnega pomena);
str. 28: etrushch. thuta, (tutun) "gospod", staro turshko (*staromadzharsko) tudun "vojashki poveljnik
nekega obmochja, guverner";
str. 29: etrushch. tarxun, tarxies, staroturshko tarkan, tarqan, tarjan "pooblashchenec, vrhovni vodja" ali
haruspeks primus "vrhovni vedezhevalec na osnovi zhivalskega drobovja" (op. L. V.: zanimiva se mi zdi
primerjava z slovenskim izrazom "iztrgati drobovje", kar opravi "trgalec drobovja");
str. 30: etrushch. cep- "insignija, naziv, chastni polozhaj", staromadzharsko kep "(verski) simbol,
podoba itd."; po Alineiju se pojavlja tudi slovanska vzporednica kip, staroslovansko kapь "soha, idol,
podoba, simbol";
S tem smo zgolj namignili na Alineijevo metodo podrobnega jezikovnega vzporejanja etrushchine in
protomadzharshchine .
Med etrushchanskimi besedami, ki jih Alinei obravnava in za nekatere izrecno navede tudi
slovansko paralelo, za druge pa ne, si oglejmo nekatere:
str. 44: etrushch. am "biti" in izpeljanke, slov. "sem";
str. 45: ati "mati";

str. 47: atrium, Alinei: slovansko trem, terem, triem "dvorana, tla(k), veranda, obok, grad" (op. L. V.: morda
sodijo sem toponimi Turjak, Turje, Terje ipd.);
str. 49: calu "mrtev", slov. "(za)klan";
str. 49: c(a)lan "mrtvec, ki se preseli v novorojenchka; otrok od", slov. "kal, kliti, kalchek; klica zarodek,
poganjek";
str. 52: cexa1 "(v) korist, naklonjenost, usluga; iz ljubezni do ipd.", slov. chezhnja "hrepenenje";
str. 52: cexa2 "zgoraj, vrh, vrhnji del; vishji, nadrejeni", slov. "konec, kjer se kaj koncha", "knez";
str. 58: eta, ita, ta "ta";
str. 60: fler "kopija, kip, soha; videz", po Alineiju tudi slov. "pol, napol";
str. 63: hupnina "grob z nasutjem, gomila", slov. "kup(chek), (iz)kopanina, kupnina";
str. 66: zivas "zhiv(eti)";
str. 67: mathcva "medeno, z medom, medica";
str. 67: me, mi "jaz«, mene, mini "meni, me";
str. 70: mut(a)na "nagrobnik, znak, oznaka, primer, prichanje", slov. "(po)mota;
(s)(po)mnik, (po)meniti";
str.: 71 nac "velik" ali "noch" ali "ne", slov. "nak [izrazha mochno zanikanje, nejevoljo]" ali "noch";
str. 80: suthina "grob(ni), pokop(ni) ", slov. "suti, (za)suti, (za)sutje";
str. 83: thui "tu(kaj";
str. 83: tular "meja, kraj", slov. "tul, tulec, tulka; tule [tukaj]; (s)tul(iti) se [kriviti se]";
str. 84: tur "dar, darovati, dati";
str. 85: -thr, -thur, -thura "pripona za oznachevanje izvora ali pripadnosti", slov. "-(t)ar,
-(t)ur", npr. nemshku-tar, nemch-ur, kmetavz-ar, bregar ipd.";
str. 86-87: vacal, vacil, vacl "odmevno dejanje, daritev, svet(ost), magichna vez ipd."; Alinei opozarja tudi na
slov. "baj(ati), baj(ka)"; (op. L. V.: tudi slov. "vekati, vikati [vzklikati])";
str. 87: zic, zix "vrezati, zarezati, nacheti, vplivati; pisati, risati, chrtati", slov. "zhig(osati)";
str. 87: zin "narediti", slov. (u)chin(iti);
str. 88: ziv "zhiv(eti)", zivas, s[i]val, s[i]valke "zhival, zhival(ice)";
str. 94: klumie "zhekno, ustje pechi" iz kul- "pech", po Alineiju iz gur- "pech" (op. L. V.: po mojem se to
ujema s "kur(iti), kur[ishche]") in -umi ipd. "jama, odprtina, luknja";
str. 100: har, hara, hurt "boj, borba ipd.", Alinei opozarja na razshirjenost v slovanskem svetu "harcovati,
harcować [bojevati se]"; (op. L. V.: tudi Bezlaj v ESSJ ima harati "tepsti, tolchi, nadlegovati, sitnariti" z
razlichno etimologijo);
str. 101: ixeme "pij", slov. "ozhemi";
str. 110: parliu "kuhati na pari", slov. "pariti"; Alinei meni, da to potrjuje prisotnost Slovanov pred prihodom
Madzharov;
str. 111: pazu "pechi, kuhati";
str. 111: penthe, penthna, penthuna, penznas "pokriti, urediti, pripraviti, pogrniti", osnova pen(th)- omogocha
vzporejanje s slov. "(na)pen(jati), (vz)pen(jati), (na)peti; opna; ponjava";
str. 112: pulum "hodnik; steza, tekalishche; medkrovje, medpalubje", slov. vzpored. "polje; puliti; peljati; pluti;
paluba";
str. 112: raśna, rasna "okraj/okres, okrozhje, pokrajina", slov. vzpored. "okreshelj [gozd med otrebljenim
svetom]", cerkvenoslovansko okrьstь, okrьstъ "okolje, okrog; krog; okraj";
str. 114: sal "bivalishche, zavetishche, stanovanje", slov. "selo, selishche";
str. 115: śel "obnoviti, ozhiviti", slov. vzp. "zhil, zhivel; zhila; zhelja";
str. 116: snuiaf "tvorba bodochega zaveznishtva"; slov. vzpored. "snovati, (za)snova";
str. 117: sren "(na) pamet; razum", slov. vzpred. "zrenje/zreti; (na)zoren, (na)zor";
str. 118: tamera "grobnica, grob", slov. vzpored. "temnica; teme(rje)<teme [zgornji, obli del chesa, kupola,
obok, lok; najvishja zgornja ploskev]";

str. 119: tanasa "sorodnik, druzhinski", slov. vzpored. "ta nashi; tesni (blizhnji) chlani";
str. 120: thapicum, thapintaś "teptati, gnesti z nogami";
str. 120: tarils lat. "cursus" "tek, tok, smer, pot", slov. vzpored. "tir, tirnica, tirati";
str. 121: thaura "dobrina, lastnina, oprema, imetje", slov. vzpored. "tovor; tvar [snov, materia]; tvorba, tvoriti";
str. 122: tesinth "jesti", slov. vzpored. "teshiti (lakoto); teshch (kot vzrok za jelo)";
str. 123: thel "delo, opraviti nalogo, dopolniti";
str. 128: vatiexe "voditi, voziti; vodich, vozach";
str. 128: viskri "zahteva vrnitev (darila)", slov. vzpored. "vrisk, vreshchi";
str. 128: vrath "zadeti z izstrelkom; kaznovati - povrniti mu", ver "zadeti, potolchi", slov. vzpored. "vrechi;
vrteti (s pracho); vrniti mu";
str. 128: zamathi "macheha"; ker je napis na fibuli, je mogocha tudi slov. vzpored. "za mati";
str. 129: zat "boj, bitka", slov. vzpored "cheta, chetati se";
str. 132: Pupluna, Fufluna, mesto Populonia "prestolnica ognjishch, pechi, topilnic", slov. vzpored. "paliti,
popaliti";
str. 133: Vetluna, mesto Vetulonija, "vodnik, vodilni; uzde", slov. vzpored. "vajeti, voditi";
str. 133: Vei(s), mesto Vei, "jez, zajezitev, zagrada; ribogojnica", slov. vzpored. "jez [vechja sladkovodna riba];
jezbica [gradbena naprava ob bregu, ki z usmerjanjem vodnega toka varuje breg; jezbica iz vej]; jez [naprava,
prechno na tok vode]; *vej-jez;
str. 134: Imola, verjetno gre za etrushchansko ime mesta, pomenilo naj bi "mochvirje ali rastlina glavinec
(centaurea)", slov. vzpored. "mulj: muljava [trava, pasha]";
str. 177: cleva "je potrdil pogodbo", slov. vzpored. "(za)kletev; klej [lepilo, sredstvo za utrditev, pechatenje]";
itd.
str. 196: zixuxe "vrezati, zarezati, napisati", slov. vzpored. "chachka";
str. 196: mini "mi; meni";
str. 198: naceme "a me, verso di me; meni, k meni; v neko smer", slov. vzpored. "nekam, nekomu";
str. 199: ithalu "pijacha", slov. vzpored. "jedilo";
str. 202: mulvenike "daritev, darilo", slov. vzpored. "moliti, molitev; molek";
str. 213: śuplu "shibati, bichati", madzh. supal, suppan "bichati, tepsti", slov. vzpored. shibati; zhupan (kar imajo
nekateri za slovensko izposojenko iz madzharshchine);
str. 213: hasmunkxx, hasmuni "trebuh" po Alineiju ustreza slov. "muka";
str. 214: runs "razchetverjen; umazan, pokvarjen", slovan. vzpored. "ruzhan";
str. 225: osebni zaimki:
madzharsko italijansko slovensko
en io jaz
ten tu ti
ön lui, lei on
min noi mi
tin voi vi
Posebej zanimiv je na str. 194 primer napisa na zrcalu: eca sren tva ixnac hercle unial clan thra sce, kar
Alinei prebere kot: »(usa) questo (specchio) ponendo a mente come Ercole figlio di Giunone si
nutriva di latte« [(uporabljaj) to (ogledalo) in dobro razmisli, kako je Herkul sin Junone sesal
mleko]. Namrech, na bronastem zrcalu iz Volterre iz 3. st. je prikazana Junona, ki iz svojih prsi
doji odraslega, bradatega Herkula. Alineijeva razchlemba, ki jo je sicer razlozhil na ugrijski etimo
loshki podlagi, dopushcha tudi slovensko razlago, zato navajam moj komentar:
etrushchansko eca "questo (qui), ta (tu))" - ugrijsko "ez; eke, eko"- slov. "ta (ki)";
sren "a mente; mente; dobro premisli, dobro pomni" - "eszren; eszre" - "zri, zreti, (u)zren
[ugledan]; zrcalo";
tva "porre; dati, polozhiti" - "tesz, teve" - "da[va](ti), postaviti, polozhiti";
ixnac "cosi, in questo modo, tako, na ta nachin" - "igy, igyen + nac" - "v znak, opomin, spomin";
hercle – Herkul;
unial – od Junone;
clan "figlio; sin, otrok" - brez ugrijske primerjave - "kal, kliti, klica, zarodek";
thra "latte; mleko" - "tej+ra" [z mlekom] – "trese";
sce "mangiare; jesti" - "eszik [jesti]" – "sesek, sesati".
Tako bi prishli do slovenske razlage:
»To zrcalo si postavi v opomin, da je Junona dojila Herkula«.
Seveda ne mislim, da je to dovolj za kategorichno trditev, da so bili Etrushchani Slovani; menim,
da je zadeva veliko bolj kompleksna. Toda preden koncham, poglejmo she neko pomembno
podrobnost.
Alinei razlaga, da so se Etrushchani sami imenovali Mex (mexl, mexlum), kar naj bi izhajalo iz iste
osnove kakor Madzhari, saj nastopa v znachilnih povezavah z drugimi izrazi v tako pomembnih
dokumentih, kakrshni so "ploshchica A iz Pyrgyja" in "tabula Cortonensis". Prvich je poimenovanje
magyar izprichano v arabskem viru leta 870 v obliki m.g.γ.riya (pripona –riya je arabska),
bizantinska grshchina pishe Meγere (10. st.), v spisu Arabca Ibn Rusta okoli 930 Majgar, Perzijec
Gardizi med 1050-1053 belezhi Majgar, Hudud al-alam (982 - 983) pa Majgar, v slovanskih virih
iz 12. st. stoji Mager, v madzharski kroniki Anonima (12. st.) beremo: »in sua lingua propria
mogerie vocatur«, v mongolskih, kitajskih in perzijskih delih iz 13. st. najdemo obliko Majar in
chedalje pogosteje podobne razlichice. V zachetku gre za sestavljenko iz (1) mänći etnonim
"Mansi", manś »ime, dano skupnosti Mansov in Khantyev (Voguli in Ostiaki); v jeziku khanty
pomeni mant "ime ene od bratovshchin Khantov«, vse iz ogrskega manć "mozh, chlovek, oseba,
rod, klan, bratovshchina"; in sestavine (2) –er, ki ga najdemo v ember, oznacheval naj bi "mozha,
chloveka, mladenicha, sina", oziroma gre verjetneje za Er (danes Udmurti), ime plemena, ki je
zhivelo med Volgo in Uralom. Ime Madzhari, Magyar, naj bi tako bilo sestavljeno iz imen
ljudstev Mansi in Er, ta skupnost pa naj bi bila najmochnejsha med sedmimi plemeni, ki so
sodelovala pri "osvojitvi Panonije". Bizantinski cesar Konstantin Porfirogenet je v svojem delu iz
10. st. De administrando imperio zapisal v grshchini Megere; to obliko najdemo v 12. st. pogosto
zapisano za imena krajev, od katerih so nekatera she danes zhiva: Megyer, Babonymegyer,
Bekasmegyer, Belmegyer, Kaposztasmegyer, Mezömegyer, Nogradmegyer, Poscmegyer, Vasmegyer itd. Vse to
omogocha Alineiju sklep, da so se tudi Etrushchani sami imenovali Mex, imeli so se za Meg-
(er)/Magy-(ar), madzharski dedichi Mansev. Tako lahko gladko prevedemo mex thuta, pripisan
Thefariei Velianas na ploshchici A iz Pyrgija, kot "etrushchanski/madzharski vodja".
Kako so prishli Pramadzhari v Italijo in kdaj?

V okviru TK, pravi Alinei (str. 366), je spochetka imela metalurgija, kot nekakshna specializacija
ali delitev dela, etnichni znachaj, prinashalci so bili drugachnega jezika, morda so obvladali dva
jezika; med njimi so v severni Italiji na zahodu prevladovali Kelti, na vzhodu pa Slovani, prvi
metalurgi Evrope, ki so obvladovali znamenita in obsezhna balkanska nahajalishcha bakra in
zlata, ti so v vzhodnih Alpah ustvarili slovanski superstratum na ladinskem in furlanskem

obmochju. Ni nakljuchje, da se je v tem obdobju osrednja kultura razvila na severovzhodu
Apeninskega polotoka, kjer kultura s slovenskim obrazom (facies) in prisotnostjo
znachilnih slovenskih izdelkov, imenovana Ljubljansko barje, dokazuje, da »the East
European pastoral migrants who had made their homes in Austria and Slovenia also got
as far as the Mediterranean [Barfield, 1971]« (str. 367). Ter v nadaljevanju: »...is the first
evidence of the subsequent, almost continuous, presence of Central European influence
at the head of the Adriatic around Trieste [i. a. prav tam]«. Malo naprej (str. 369-370) Alinei
she zapishe:
»Medtem pa so v Toskani Pramadzhari v bistvu pomenili le maloshtevilno elito, ki je prishla v
Italijo iz Panonije, postala dvojezichna, da je lahko obchevala s toskanskim, pretezhno italidskim
ljudstvom, med seboj pa so she dolgo ohranili svojo govorico, kar je vplivalo tudi na jezik. Toda
vmes je she vpliv semitskih jezikov (str. 278), kar je mogoche dokumentirati z dvojezichnimi
napisi na tablicah iz Pyrgija in izhaja iz tesnih povezav celotnega mediteranskega obmochja z
Blizhnjim vzhodom.«
Tudi nestanovitna uporaba pisave ( t = Θ, f = φ, c = χ, s = ś) (str. 138) in veliko razlichno
zapisanih posameznih besed je mogoche razlozhiti (str. 264) z zelo skromno literarno tradicijo.
Znano je, da je med doslej odkritimi etrushchanskimi besedili ogromna vechina kratkih
nagrobnih ali prilozhnostnih zapisov. Tudi najdaljshi znani tekst z zagrebshke mumije je, po
vsem sodech, religiozne narave. Po sociolingvistichnih kriterijih je odnos med nestalnostjo pisave
in literarno tradicijo zelo mochan. Etrushchanski (ne prav shtevilni) pisarji so bili funkcionarji v
sluzhbi tujerodnih priseljencev, ki niso bili le brez knjizhevnosti, ampak so bili predvsem in v
polni meri zaposleni z gospodarstvom in upravljanjem osvojene dezhele, zato niso imeli chasa za
besedno umetnost. (Op. L. V.: Tu naj opozorim na dolocheno sovpadanje z mnenjem Semerana,
da je etrushchina koiné, cheprav po njegovem iz semitskih jezikov, medtem ko Alinei semitskim
dodaja she madzharske in ne nazadnje tudi slovanske besede.) Alinei kazhe na hermenevtichno
zagato (str. 264) etruskologije, ki je morala na temelju skromnega besedishcha in kratkih besedil
zgraditi teoreme za rekonstrukcijo neznanega jezika; od tod arbitrarna idealizacija samega
chrkopisa, ki naj bi bil zadovoljiv odraz fonoloshkemu sistemu (to je dvomljiv poskus, che si le
ogledamo samo primer angleshke pisave). Zhe interpunkcija predstavlja torishche neskonchnih
razprav med strokovnjaki, che naj bo ostanek pisave po zlogih, ki naj bi bila znachilna za
arhaichno etrushchino. (Op. L. V.: Ker gre pri Etrushchanih za obdobje, dolgo mnogo stoletij,
samo pomislimo, kakshna je bila slovenshchina brizhinskih spomenikov v primerjavi z
danashnjo.)
Po Alineiju (ki ima arheoloshke, prazgodovinske in lingvistichne predhodnike) so Madzhari

prishli v Etrurijo iz karpatsko-podonavskega bazena. Tako Hencken meni, da je bil doslej
poglavitni razlog, zakaj ni bil vzpostavljen enachaj Madzhari = Etrushchani, zgolj v veljavni in
trdozhivi kronologiji pozne priselitve Madzharov v Panonijo. Ker je za obrambo Alineijeve
teorije treba odgovoriti na vrsto nasprotnih argumentov, naj navedem zgolj enega, ki je na prvi
pogled videti kljuchen: zakaj se je Etrurija razvijala z juga proti severu, che pa naj bi Etrushchani
prishli iz Panonije? In odgovor, ki ga daje zhe Peroni: v juzhni Etruriji je villanovska kultura
meshanica z drugimi sestavinami, medtem ko je na obmochju Bologne edina povsem chista in
izvirna; che bi prihajala z juga, bi bila prav tako meshanica (str. 396-370).
Tudi za pogosto uporabljano latinsko ime Tusci, Etrusci ne bi bilo nich chudnega, che bi izhajalo
iz Turki, Tursci, zato tudi Toski, Toskana, in je "e" zgolj v olajshanje izgovarjavi. Po najnovejshih
odkritjih obstaja tudi razlichica *tursike, *turse z osnovo *turs. Cheprav obstajajo ti podatki shele
po letu 551, ko se je ljudstvo z imenom Türk pojavilo v osrednji Aziji, so bili ti Altajci po TK
tam zhe od prvih naselitev chloveka, zato lahko pojavljanje Turkov na evropskih tleh zhe veliko
pred letom 551 uposhtevamo brez velikega tveganja (str. 416). Madzhari naj bi po tem scenariju
prishli na Apeninski polotok med koncem bronaste in zachetkom zhelezne dobe iz Panonije.
Njihova elita, druzhbena ureditev in dobrshen del besednjaka so bili turshki (str. 415 - 416). Ko
obravnavamo ugro-finsko jezikovno skupino, je zanimivo, da madzharsko kmetovalsko besedje
kazhe, da so bili Madzhari "neolitizirani" (pojav poljedelstva) pod oblastjo nekega turshkega
ljudstva, kar ne velja za Fince in ostala uralska ljudstva, ki so v prazgodovinskem obdobju to
dozhivela prek Baltov in Germanov (str. 418). Che torej domnevamo, da so bili Madzhari ne
olitizirani pod nekim turshkim ljudstvom, potem v V. tisochletju pr. n. sht. niso mogli biti v
srednji Evropi, kamor je v neolitiku zhe segel z Balkana drugi kulturni val v obliki lengyelske
kulture, ki je skladno s teorijo kontinuitete slovanska po jeziku. Che pa bi bili Madzhari zhe od
prej v karpatsko-podonavskem bazenu, takrat ko se je pojavila ta kultura, bi bilo logichno, da bi
prevzeli nove proizvajalne tehnike in jim tudi dali svoje izraze ali pa si jih izposodili iz drugih
jezikov, kot je to bilo pri Grkih, Italidih, Germanih in Slovanih. Tako pa so prevzeli poljedelsko-
pashnishko tehniko in izrazje od nekega vladajochega turshkega ljudstva. Ker so jih neolitizirali
Turki, so se morali nahajati zelo dalech od izvornega blizhnjevzhodnega sredishcha neolitizacije,
ko je ta prodirala v Evropo. Da bi pojasnili to njihovo veliko oddaljenost, ni drugachne razlage
kot: (A) ko so se po zadnji poledenitvi umikali ledeniki proti severu Evrope, so se tudi Madzhari
kot ostali Uralci iz vzhodnega dela srednje Evrope, kjer so zhiveli, ohranjajoch tradicionalni
paleolitsko-mezolitski nachin lovstva in ribishtva, pomikali za divjadjo na sever; (B) med tem
pomikanjem proti severu je zahodnejshi del uralskih ljudstev – ki ga oznachujemo kot balto-
finskega – dosegel Baltik in prishel v stik z zhe neolitiziranimi Indoevropejci (Balti in Germani),
od katerih so si izposodili poljedelsko terminologijo. Protomadzhari na vzhodnem krilu pa so se
morali usmeriti proti Uralu, kjer so prishli v stik s turshkimi (altajskimi) ljudstvi ter z njihovim
nachinom agropastirstva in seveda z izrazjem s tem v zvezi (str. 418). Shele takrat se je v drugi
polovici halkolitika v III. tisochletju pr. n. sht. del Pramadzharov premaknil kot nomadski pastirji
kurganov (po Alineiju) proti karpatsko-podonavskemu bazenu, cheprav she ne moremo govoriti
o enotnem madzharskem ljudstvu. Za njihovo etnogenezo so odlochilni: (a) kronoloshko izvirna
slovanska kultura Baden; (b) kulturno in delno etno-lingvistichno turshka kultura kurganov; (c)
lingvistichno Ugri iz zahodne Sibirije (428-430).
Iz Panonije, kjer so bili pred njihovim prihodom Slovani lengyelske kulture, so Etrushchani –
Madzhari prishli v Italijo, po enem mnenju chez Jadransko morje, po drugem pa po kopnem
prek ozemlja, zhe naseljenega s Slovenci. Alineijeve jezikoslovne analize kazhejo, da so
Etrushchani – Madzhari organizirali svojo skupnost shele po dokonchni ustalitvi na villanovskem
obmochju in pred pojavom zgodovinske Etrurije, kar nam potrjuje razshirjenost etrushchanskih
toponimov Felsina, Velsna in Alsium, s chimer je potrjeno, da je takrat sever tvoril celoto s
centrom (Velzna) in jugom (Alsium). To pa pomeni, da je villanovsko ljudstvo govorilo neko vr
sto arhaichne madzharshchine (str. 399).
Che strnem svoje razmishljanje, uposhtevajoch omenjene raziskave in teorije, bi rekel o (1)
Semeranovi tezi o etrushchini, ki naj bi bila koiné iz semitskih jezikov, da je bilo v celotnem
Sredozemlju nedvomno chutiti mochan kulturni, a le delno tudi migracijski vpliv Semitov z
Blizhnjega vzhoda, vendar pa po moje etrushchina kazhe tudi mochne primesi drugih jezikov,
med temi ochitno tudi slovanshchine, kar je posredno mogoche izpeljati tudi iz (2) Sergijeve
teorije o latinshchini kot lokalno nastalem jeziku iz praslovanshchine in jezika staroselcev, pri
chemer seveda etrushchina ni mogla biti izzvzeta iz teh vplivov, saj je bila v neposrednem stiku z
latinshchino (cheprav je Sergi zagovornik blizhnjevzhodnega izvora Etrushchanov). A tudi (3)
Alineijeva teorija o etrushchini kot arhaichni obliki madzharshchine se mi zdi potrebna popravka,
uposhtevajoch prav njegovo domnevo iz TK o Slovanih kot staroselcih na obmochju vzhodnih
Alp, da so namrech ti morali imeti (najmanj, kar lahko rechemo) mochan vpliv na kulturni in
jezikovni razvoj villanovskega ljudstva in s tem Etrushchanov samih. Ker pa so po Alineijevi
teoriji Protomadzhari pomembno vplivali na genezo Etrushchanov, Protomadzhari pa so po
njegovi TK prishli v tesen stik z zhe prej v Panoniji in vzhodnih Alpah naseljenimi Slovani in so
torej dozhiveli kulturno in jezikovno akulturacijo, preden so prispeli na etrushchansko obmochje
v Italiji, in che sprejmemo njegovo tezo o madzharski eliti (tega ne moremo v celoti izkljuchiti),
je ta tja indirektno zanesla slovansko kulturo in jezik. To potrjujejo same njegove analize.
Po mnenju Alineija danashnja kriza tradicionalne indoevropeistike izvira iz vztrajanja na domnevi

o mnozhichnih invazijah bojevitih ljudstev z vzhoda ter iz absurdno nizke kronologije, ki dolocha
mnozhichne selitve ljudstev v srednjem veku. Zato se ni treba chuditi, che so danes tolikshne
mednarodne razprave o dveh velikih teorijah – Renfrewovi teoriji o neolitski razshiritvi
Indoevropejcev in Alineijevi teoriji kontinuitete, od katerih ima vsaka svoje zagovornike, v bistvu
pa sta si podobni v tem, da povsem na novo postavljata izvor Indoevropejcev, predvsem pa
domnevata relativno veliko naselitveno stabilnost zhe od prazgodovinskih chasov.
Iz navedenega je videti, da je pred zgodovinarji in jezikoslovci she precej tezhkega dela, toliko, da
so nekateri zhe odnehali in rekli, chesh da to nima nikakrshnega smisla vech. Vendar pa kljub
temu ostaja veliko neumornih in navdushenih raziskovalcev, ki jih tudi tak pesimizem ne bo
zaustavil, in gotovo bomo imeli mozhnost she velikokrat slishati o (presenetljivih) raziskovanjih
tudi na polju etruskologije.
Che skushamo strniti najnovejshe teorije mednarodnih strokovnjakov, se nam utrjuje vtis, da zhe
od antike sem znana razhajanja o izvoru Etrushchanov – da so avtohtoni na tleh Italije, da
prihajajo z Blizhnjega Vzhoda, da so se priselili s severa – vse tako kazhe, lahko povezhemo v
domnevo, da je vse troje res: tu so se zdruzhila ljudstva in kulture avtohtonega prebivalstva,
priseljencev z vzhoda in severa. S takega zornega kota poskushajmo analizirati dela Karla
Oshtirja.
ETRUSHCHINA – MEGALITSKI JEZIK
Karel Oshtir je, kot recheno, obdelal odnos med Etrushchani in Slovani predvsem v knjigi Drei
vorslavisch-etruskische Vogelnamen (astrębъ : άρακος; lunjь : vel; kanja : capys), kjer zachenja takole
(prevod L. V.):
»Odnosi med Etrushchani in Baltoslovani so trojne vrste:
a) Med Italijo in Baltikom oziroma med zakarpatskim obmochjem skozi vso zgodovino obstaja
zhivahna trgovina: s severa so dobavljali jantar (op. Oshtirja: Bernstein, jantar z Baltika, je dospel
do Egipta; primerjaj *baltsko > egipchansko sacal »jantar« s pristavkom w-i dobimo *wiskl, kar je
ohranjeno v imenu reke *wiksl > novovisokonemshko Weichsel, slovansko Visla; obmochje reke
Weichesl je bilo podrochje jantarja) in kozhe, z juga zlato, vino, juzhno sadje, umetnishke
predmete itd. Tako je ligursko langurium »jantar« izposojeno iz baltskega *lang »jantar, kar je
ohranjeno v litavskem langus »okno« in tudi v etrushchanskem malena »zrcalo«, kjer je prishlo do
m>b iz nordijskega *bat »jantar«, kar zhivi v imenu jantarskega otoka A-bal-us. Prav tako je
etrushchansko τήßεννος rimsko »toga«, v *pontski > srednjeveshki latinshchini tebellus »zobel;
sobolj«, kot izposojenka, zdruzhljiva s predtrashkim te- > tię- > sa- in slovanskim soboljь.
Z juga pa je prishlo v letshchino ęrms »opica«, primerljivo z etrushchanskim άριµος »opica«; tudi
germansko-slovansko *ap- »opica« in germansko *ap-ana > Affe ter slovansko op-ića, k chemur
etrushchansko apa »chlovek, mozh« in prek p<>b tudi libijsko ‘Αßεννα <> ‘Αßιλη »Χimiera (<
latinsko simia »opica«). Tudi litavsko áuksas »zlato« velja za italsko izposojenko; za to preditalsko
besedo imamo npr. predsabinsko ausom, predlatinsko aurum, in z au > neutrum je etrushchansko
*zamt(h) »zlata kovina« (predgrshko µέταλλον), etrushchansko zam ath »zlato« in predlatinsko
santerna »boraks za lotanje zlata«.
Znana je razshirjenost predlatinskega capuo »Krämer, kramar« (pripada z au<>a predgrshkemu
κάπηλος [op. K. O.: z a<>o in z etrushchanskim pt > (h)t (razvoj je takshen: septumius > sehtumial
> setume), latinsko *cop-t > *coht-io > coctio, cotio, cocio »Makler, Händler; posrednik, trgovec],
prishlo od Rimljanov h Germanom, gotsko kaupon, od koder nato she finsko kauppa in slovansko
kupiti; kar najdemo she v staroislandshchini kot turs »Riese; velikan« - od Germanov finsko tursas
– in predpoljsko *Trъch, nasproti etrushchanskemu Τυρσηνοι > Τυρρηνοι, Tu[r]sci, kar vse naj
bi bilo posledica zhivahnega trgovanja med Italijo in srednjo Evropo ter Baltikom in
Zakarpatjem.
b) Baltoslovani pripadajo indoevropski jezikovni skupini in etrushchina ima zaradi
etrushchansko-italske simbioze prevzeto marsikatero indoevropsko besedo od Italikov; v takih
okolishchinah je to drugi vir skupnih etrushchansko-slovanskih besed. Tako npr. etrushchansko
rauf iz italskega *roufo nemshko »rot«, slovansko rъděti. Vedno znova pojavljajocha se hipoteza o
indoevropskem izvoru Etrushchanov je tezhko sprejemljiva tudi v predindoevropski preobleki.
Nostratichno sorodstvo Staroevropejcev, med katerimi morajo tudi Etrushchani najti svoje mesto
skupaj z Indoevropejci, je sicer mogoche, toda ta hip je nedokazano in ‘’napihnjeno’’; skladnosti

med Indoevropejci in Etrushchani so onomatopoetichne (posnemanje naravnih glasov) oziroma
zamotanega praizvora.
c) Mnozhica etrushchansko-slovanskih besednih dvojic izhaja iz predindoevropskega
prasorodstva predslovanshchine z etrushchino; oba dialekta pripadata s predskitshchino,
predgermanshchino, prediliro-trashchino, predgrshchino, retshchino, liguro-piktshchino in ibero-
baskovshchino k staroevropski jezikovni skupini na tleh Evrope, medtem ko je
staromaloazijshchina s sorodnimi jeziki segala na drugo stran proti Mali Aziji ter se stikala s
hamitshchino (razen semitshchine) v severni Afriki. Od predindoevropske predslovanshchine je
temeljno razlichna centralnoindoevropska predslovanshchina, ki je bila verjetno neki iliro-trashki
dialekt, v katerem palatali in labiovelari skupaj preidejo v velare. Od tod torej gosь namesto *zosь
»gos« in chopljo < khapjom nasproti latinskemu capio, oziroma chorna s k<>kh nasproti litavskemu
shérti, in bitijnijsko Τιος iz indoevropskega *diw. Shele iz te centralnoindoevropeizirane
staroevropshchine se je razshirila na vzhodu iranska skitshchina in satemska baltoslovanshchina,
na jugu tudi satemska indoevropska albansko-armenshchina (in morebiti drugi balkanski satemski
dialekti), ter na zahodu, od Baltoslovanov locheni s pasom prediliro-trashkih Venetov,
kentumski-indoevropski Germani.«
Za Oshtirja so karakteristika (Drei Vogelnamen..., str. 3) staroevropejshchine in
staromaloazijshchine – pri chemer je v analizo zajel maloazijshchino, predgrshchino,
predilirshchino, predslovanshchino, etrushchino-preditalshchino – naglasno pogojene glasovne
menjave ter neposredno nizanje delov stavka z anaforo (ponavljanje iste besede v zachetku
zaporednih stavkov ali verzov, npr. Tlachani na svet se rodimo – tlachani ga spet zapustimo)
zaimka, od koder izhajajo prefiksi, infiksi ter sufiksi; tudi iz tega izhajajo njegove analize, kar pa
ni vse, takih izhodishch nashteje in utemelji celo vrsto ter za vsako daje primere, ki so zelo
pomembni, ker v mnogih primerih med drugim nachenjajo vprashanje, ali smo si res Slovani
toliko izposojali od Germanov oz. Nemcev ali gre za skupno dedishchino. Po tako temeljiti
pripravi preide na prvi primer:
(1) Slovansko astrebъ, jastrebъ in jastrebь lezhi dalje v ruski-cerkveni slovanshchini jastrabъ, rusko
jastrebъ, starejshe jastrjabъ, cerkvenoslovansko jastrub, jastrib, narechno rastrub, srbsko in hrvashko
jastrieb, jastrebovi, jastrebast »jastrebove barve«, slovensko jastreb, jastran, cheshko jestrab, starejshe
jastran, poljsko jastrzab, gornjeluzhishko jatrob, jatreb, spodnjeluzhishko jatśeb, polabsko jostrab.
Domnevno *astreb iz indoevropskega *akros, chemur ustreza grshko okus = staroindijsko ashush
»hitro«. Med razvijanjem etimologije jastreba vechkrat posezhe po vzporednicah z etrushchino,
tako (str. 33) za etrushchansko ime reke Tibere: Tiberis, Teberis, Thubris, v italsko-latinskem okolju
Albas, Albula, iz preditalskega alfo>albo »bel«, tako etrushchansko *tub(∂ )r ali *teb( ∂ )r domnevno
»bel«. Primerljivo s predslovanskim topol »populus alba« po b<>p itd. Njegova konchna
ugotovitev je, da si podobnosti med slovanskim jastrebъ< *asr = etrushchansko *asr v arakos
‘’ieraks’’ nista v nasprotju. Znan je prehod za slovanski ja- iz e- in ai- ter tudi iz a-, v etrushkem
*ar pri arakos je -s- odpadel.
(2) Predslovansko lunjь se pojavlja v cerkvenoslovanskem lunjь »nem. Geier je slov. jastreb«,
rusko lunjь »nem. Mäusefalke, Turmfalke; vrsta sokola«, cerkvenoslovansko-rusko łunj »nem.
Weihe, Bussard; slov. kanja, mishar«, srbsko in hrvashko lunja »Gabelweihe«, slovensko lunj »nem.
Sumpfweihe«, cheshko lunak »Hühnergeier«; lunь, beseda se povezuje z lupiti.

Osnovna oblika slovanskega lunь se naslanja na *wlangnj; wl- > baltoslovansko l- je znan pojav;
zato slovanski glasovni premik -gn- > -n-, tako da iz *wlangnj nastane *lognj- > *lonjь in lunjь. Za
-gn- > -n- primerjaj rusko dvigatь : dvinutь, toda vsebovano v ognjь, zato lunjь iz lonjь.
Praoblika *wlangnj ali *wlaungnj je v korenskem zlogu *wl- (iz *waxl-) identichna z etrushchanskim
imenom ptice *vel- »nem. Häher, Falke, Geier; shoja, sokol, jastreb«; za etrushchansko vel ima
izhodishche v staroevropskem *wan.
V dolgi in podrobni utemeljitvi te svoje ugotovitve Karel Oshtir na mnogih primerih analizira
sorodne slovanske in etrushchanske besede; naj jih navedemo le nekaj, saj so znachilne za
osnovni besedni zaklad kateregakoli jezika:
– *slanka »Schnepfe; sloka, kljunach«, predbaltoslovansko, je najti v etrushchini snena
»schmücken; okrasiti, in v snenath »Zofe; spletichna, hishna«, kar se z ustreznim
jezikoslovnim aparatom dá primerjati s slovanskim snaga <>etr. snena, *snecna (str. 59);
– mogyla, »gomila, grobni grichek«, predslovansko, etrushchansko eclthi, po kall, *kallis,
razvojno -gyla <>-gela kot v maloazijskem *Suag-gela »kraljeva grobnica«, (str. 67);
– esenь »jesen«, predslovansko, etrushchansko esia »Ariadna je *boginja jeseni« (str. 68);
– detelja, predslovansko, kot »krma (za konje)«, etrushchansko damnos (ippos) (str. 68);
– lanъ, predslovansko »Joch oder Haufe Landes, aratura, Acker, Feld < *laknu:
etrushchansko < latinsko acnua »100« < Feldmass...« (str. 69);
– *lody »Frau, gospa«, *lodъka »gospodichna«, predslovansko lad- »Gatte, Gattin, Mädchen;
soprog, soproga, dekle«; *lodъka lezhi tudi v predgrshkem *Ladua > Leda, etrushchansko
latva; za *lad- tudi etrushchansko *laut- »Frau, Mutter; gospa, mati« (str. 70);
– jata, predslovansko, »Hütte; kocha« (str. 70, v opombi);
– perunъ, predslovansko, »Donnerkeil; strela«, prek p<>ph in d<>t etrushchansko *f[e]ront v
frontac »fulgurator« in v latinshchini frontesia ostenta »Blitz und Donnerzeichen; blisk in
znamenje strele« (str. 71);
– rajь, slovansko, *rajut, predbaltoslovansko, »Paradies; nebesa«, etrushchansko rel
»Graburne; grobna zhara« (str. 71, op. 1);
– mъnogъ, starocerkvenoslovansko, »mancher; marsikateri, mnogi«, etrushchansko mantisa,
mantissa »additamentum; dodatek, privesek« (str. 72);
– *poja, predslovansko, (sъ)pojiti (zhena>zheniti), etrushchansko puia »soproga« (str. 73, op.
1);
– kъmetь, predslovansko, »(Frei)bauer, Landmann, Grosshüfner«, morda etrushchansko
cam[e]thi »*censor, Vetter; cenitelj, sodnik, stric, strichnik=bratranec« (str. 73), op.);
– laty, latъka, predslovansko, »Topf; lonec, latvica«, etrushchansko lut(h) (str. 73, op.);
– wl->l-, glasovna premena v slovanskih jezikih, znana tudi v etrushchini: Vel(c)itanus >
let(h)a »Kriegsgottheit; bozhanstvo vojne« (str. 79) itd.
(3) Predslovansko kanja, rusko kanja, kanjukъ »Milan, Weihe; sokol«, malorusko kanja, kanjuk,
bolgarsko kanjak, srbsko in hrvashko kanja, slovensko kanja, kanjuh, kanjec, cheshko kane, poljsko
kania, narechno kaniuk, zgornje- in spodnjeluzhishko kanja. Slovansko etimologijo kana kazhe
primerjati z latinsko ciconia, conia, indogermansko *kan- »peti«, latinsko cano,

spodnjevisokonemshko Hahn (str. 79-80). V preditalskem reduplikatu ci-conia je oblika primerljiva
z etrushko ki-kinda. Alternacija *kewnja : *kephnja s premenami w<f<ph ob predslovanskem
*keph[n]ja > chaplja je za konchnico -nja podobno kakor pri *kewnja>conia in predslovanskem
*kapnja>kanja po pravilu -pn- > -n-, s korenom *kap- ali *kab- se izide v ka[p/b]nja »Weihe etc.;
kanja, sokol itd.«, primerjati kazhe s predslovanskim *kab- v kobьćь, kobuzaъ (skob /skop) »vrsta
sokola, skobec«. Predslovansko chaplja, predlatinsko *kewnja>conia in etrushchansko capys <>
predslovansko ka[p]nja (str. 80-82).
V razshirjenem utemeljevanju posameznih pravil besednega razvoja se Karel Oshtir nenehno
ozira na etrushke osnove, ker je bil sicer njegov namen, izrazhen zhe v naslovu, da bo primerjal
(pred)slovanska imena ptic z etrushkimi. Zato navedimo she nekaj njegovih izpeljav:
banja, predslovansko, »Krug, Gefäss, Wanne, Kuppel«, iz *baknja, kjer je slovanski -kn- > -
n- , romansko bacca »Wassergefäss«, predlatinsko bacar, bacarium, bacario, baccinum,
etrushchansko muki »kozarec« prek m<>b, predslovansko *bъkь > bъchьvь, bъchьka »Fass,
Kübel, Bottich« (str. 83). Verjetno gre za skupno osnovo z:
buky, slovansko, slovensko bukev, danes ohranjeno tudi v imenu pokrajine Bukovina,
predslovansko *baukun > buky, bukъ, predgermansko *bauk, silva Bacenis > bok (ali bokoi)
»Buche; bukev«, predgalsko Baco »Gott des Waldes Bacones en Saintonge (str. 83). To izvajanje je
zelo pomembno, saj s tem Karel Oshtir dokazuje skupni besedni zaklad in dodaja k
argumentaciji, ki nasprotuje pangermanskemu prisvajanju imena drevesa bukev, s chimer
skushajo celo dokazati, da so bili Germani naseljeni dalech bolj proti vzhodu, na ozemljih
Slovanov, in da so Slovani prevzeli ime bukev od Germanov! Si predstavljate primitivne
Slovane, ki she celo za drevo niso imeli svojega imena, cheprav naj bi zhiveli po gozdovih in
divjinah Zakarpatja...;
*cheshj > chasha, predslovansko, etrushchansko *cash »Kopf; glava« (str. 86);
Volynjь/Velynjь, predslovansko, *wel[u]nija > predlatinsko Velia »palus«, iz *vel[n]ia, kakor v
etrushchini varia=varnal (str. 87);
inьjь, predslovansko, ynis iz *indnij predlatinsko, kakor etrushchansko andas (»boreas«),
predgermansko *wintr > Winter (str. 87);
bъdьnjь, predslovansko, »Bottich, Art Fass, Art Kufe; kad, vrsta soda, vrsta chebra«,
predslovansko in predgermansko *beud v slovanskem *beud > bljudo (> srbsko in hrvashko
bljudo), »Schüssel, Korb, Tisch; skleda-latvica, koshara, miza«; etrushchansko puti »Vase,
Becher; posoda, vaza, kozarec«, t<>l etr. puln (ali iz *putln?) (str. 87+op.2);
sk[ъ]renja, predstarocerkvenoslovansko, »scurrilitas; norchevanje, shala, burke«, z -nj- k
*etrushkemu (prim. Scur(n)a, Scurra) > lat. scurra »Spassmacher, Witzbold, Stutzer«, in she
tretji, kakor v rushchini, »der dritte > Schiedsrichter; razsodnik, posrednik«, *etr. > lat. sculna
»Schiedsrichter« (str. 88);
korstelь - *korsterь, predslovansko, predlatinsko coturnix »Wachtel; prepelica«, kost(ь)rъ
»Holzstoss; skladovina, sklad drv« pa je z mnozhinskim formantom -r- primerljiv z
etrushchanskim kot npr. clenar »sin«, saj je drugache predgrshko kaston iz *k[a]s- (str. 89);
prav tako je primerljiv predslovanski *tir > slovansko -tь[r]-, -ter-, kot v predslovanskem
nъ/ьktьva »mactra, macto; chashchen, zhrtvovan, kaznovan«, v korenu nъk- ali nьk-
primerljiv z etrushchanskim nac- v pomenu »Grab; grob«. (str. 89); ta razlaga postane she
zanimivejsha, ker vsebuje zelo razvpito besedo ekupetaris, o kateri je veliko razlichnih in
nasprotujochih si razlag; Karel Oshtir pravi:
ekupetharis, e-kupe-t(h)aris, predvenetsko, »Grabeimer, grobna posoda«; predslovansko pektь,
pek-ter-a »Höhle; votlina; pech, pechina«, torej pech- in zgoraj obdelani *tir > slovansko -tь[r]-
, -ter- (str. 89); dodatno obrazlozhitev ostalih sestavin ekupetaris najdemo v nadaljevanju;
petro, predslovansko, »lacunar, Gerüst, Gebälk, Sockwerk, Art Balken; strop, oder, tramovje,
podporje« iz *pen-tr ali *pen[ ∂ ]k-tr, slovansko pьnjь »tronc d’arbre; shtor« (str. 90);
kanja<*kap[u]nja, predslovansko, etrushko capys »sokol« (str. 90);
utro, slovansko, poleg ustro iz *aushr) »Morgen; jutro«, morda iz *uchtro, kontaminirano iz
*ausha xr > *ucha xr + ustro, s formantom -tr- iz *auk-tr , etrushchansko aukelos (str. 90);
*demtel>detel, predslovansko, »Klee; detelja« : *deb-tel > *detel, poljsko koniczyna »detelja« iz
konjь, krma za konje, morda iz druzhine z etrushchanskim damnos ippos (str. 92);
koprъ, predslovansko, »(See)fenchel, Dill; (morski)janezh, koper«, etrushchansko kapra;
morda uposhtevamo she slovansko *az- »Ziege; koza« pod vplivom *koprъ »koza«, z
izpadom k- (str. 92);
kremy, predslovansko, »Kiesel, Feuerstein; kremenjak, iskrilo«, e<>a krams, etrushansko
crapshti »in den Nischen?, v vdolbini« (str.92);
bergъ, predslovansko, etrushchansko bargena »*Gebirgler; gorjan« (str. 94);
kolachь, slovansko iz kolo, , etrushko halχ »Bier?, Gefäss?; pivo, posoda, zhila« (str. 94);
krusha, predslovansko, »Birne; hrushka« (tsh<>sht), etrushko Crustumerium »mit beliebten
Birnen« (str. 99); itd.
Kaj je Karel Oshtir ugotovil glede treh ptichjih imen?

(a) Predslovansko astrebъ izvaja iz debla *asr-, ki ga ima tudi etrushki άρακος ‘’ιέραξ’’; formant eb-
in menjavanje r<>l v predgrshkem aisaron ‘’eidos’’ : aisalon sta predindoevropskega izvora. Prvotni
pomen debla *a(i)sr- je »bozhji, svet«, na kar kazhe etrushko ais(ar) »bog«.
(b) Predslovansko lunjь je nastalo iz *lonjь < lognjь ter izvira iz prvotnega *wlangnj, in to po
vechinoma disimilatorichnem menjavanju n<>l iz *wnangnj; h korenu wl- spada etrushko vel
‘’voltur’’. K isti praobliki *w(a)nang je ob uposhtevanju pojava n<> – (z ustreznimi slovanskimi
refleksi) pristaviti she predlitavsko vanagas »jastreb« in predirsko fang »lunj«. Etrushko vel je
ohranjeno, izvzemshi predlatinsko obliko voltur, le she v imenu Vel=C(aius); opisano je bilo vech
slichnih dvojezichnih primerov italsko-etrushchanskega sozhitja.
(c) Predslovansko kanja se je razvilo iz *kapnja; deblo *kapn < *kapun je ohranjeno v *kapun
etrushchanske besede capys »falco, sokol«, predgrshko Kapis, predlatinsko *accaput(a x)r > accipiter
»jastreb« in predgermansko *khaphu n > *xabukaz > novovisokonemshko Habicht; po alternaciji
labiala z labialnim nazalom (obdelani so tudi predslovanski primeri) sodi semkaj she predgrshki
kumindis. Slovanski refleksi menjavanja neaspirate z aspirato (capys : *xabu), in sicer k : ch, t/d : s/z
in p/b : w so potrjeni s primeri.
Po obshirni analizi Karel Oshtir sklene, da obstaja v jeziku trojni odnos med Etrushchani in
Slovani: (a) baltoslovanske izposojenke iz etrushchine; (b) etrushke izposojenke iz italshchine, ki

je s slovanshchino indoevropskega porekla; (c) glavni vir etrushko-slovanskih besednih skupnosti
pa je v pripadanju predbaltoslovanshchine in etrushchine k isti staroevropski jezikovni skupini.
Ali res obstajajo zgolj ti trije odnosi? Kljub velikemu sposhtovanju do Karla Oshtirja je treba
vprashati, kako to, da ni she naslednjih odnosov med Slovani in Etrushchani:
(d) etrushchanske izposojenke iz baltoslovanshchine?
(e) etrushchanske izposojenke v italshchino?
(f) che je obstajala neka predindoevropska jezikovna skupina, na kateri se je kasneje (kdaj in kje?)
oblikovala pred- > pra- > slovanshchina, je (ne)mogoche uposhtevati, da je bila (ne)homogena,
eno- ali raznorodna, z enako/isto(?) kulturno podstatjo...
(e) ko Oshtir izrecno operira s pred- in praslovanshchino, si vechkrat postavimo vprashanje,
koliko je pri tem vkljuchene same slovenshchine kot nedvomno veliko kasnjeshe jezikovne
tvorbe, toda ob uposhtevanju spoznanja Franceta Bezlaja (gl. uvod k Slovenskemu etimoloshkemu
slovarju): »Skupni slovanski izrazni fond je sorazmerno skromen, zdi se, da ne presega tisoch sedemsto izhodnih
besed ... Slovenshchina je v tem pogledu izredno arhaichna ... Ni pa lahko odgovoriti na vprashanje, koliko je
slovenska leksika zhe raziskana ... «
Toda omenili smo zhe, da je Oshtirjev uchenec Bojan Chop ob petinosemdesetletnici rojstva
Karla Oshtirja (Jezik in slovstvo, XIX, sht. 1-2, str. 5) zapisal: »... likijshchino sta Pedersen in
Laroche dokonchno prikljuchila indoevropski (anatolski) skupini, isto velja danes za
lidijshchino in s tem verjetno za napise na Lemnosu (op. L.V.: v katerih mnogi vidjo in
berejo etrushchino), s tem pa, se resno bojim, tudi za etrushchanski jezik ...«; torej je za
Chopa etrushchina verjetno indoevropski jezik!
Zanimivo dopolnilo k Oshtirjevemu razvijanju etrushchansko-slovanskih povezav najdemo med

drugim npr. pri Milanu Groshlju (O posesivnem adjektivu v slovanshchini in toharshchini, Slavistichna
revija, VIII, 1955, str. 2-10), kjer se loteva posebnosti v slovanskih jezikih, da se ne reche hisha
ocheta, klobuk brata, ampak ochetova hisha, bratov klobuk, ter ugotavlja, da svojilni pridevnik pozna
izmed indoevropskih jezikov le she toharshchina. Ta jezik so govorili v prvem tisochletju pr. n.
sht. v Turkestanu, prve ostanke tega jezika so objavili shele 1908. Znameniti shvedski latinist
Löfstedt je pokazal, da je v grshchini svojilni pridevnik omejen na homerski jezik, ki ima to
posebnost od eolskega narechja, in da najdemo nekaj sledov tudi v stari latinshchini in v
patronimiku (ime, narejeno po ochetovem rojstnem imenu – npr. Petrich iz Peter) v sanskrtu,
iranshchini, ilirshchini, venetshchini ter germanshchini. Pri razlaganju, od kod te sorodnosti,
Groshelj pravi, da so se skupine ljudi razselile z zelo ozkega prostora, kjer je bila prvotna
indoevropska pradomovina, toda kje je to bilo, o tem obstajajo zelo razlichna mnenja, iskali so jo
vse od Mezopotamije do Nemchije (op. L.V.: tudi v Egiptu, Skandinaviji, sredi Azije; nekaj o tem
tudi v mojih knjigah Jantarska pot in Davnina govori). Npr. H. Krahe je v predavanju
Sprachverwandtschaft in alten Europa (1951) prishel do sklepa, da so bili zametki ali pracelice
indoevropskih jezikov okoli leta 2000 pr. n. sht. med Skandinavijo in Alpami ter Atlantikom in
Vislo (ali she malo chez njo proti vzhodu). Podrochje severno od Alp seveda ni bilo prazno,
arheologija, pravi Groshelj, ima za to neshteto dokazov v ostankih starih kultur. Za zahodno
Nemchijo, Francijo, Britanijo in Irsko pa tudi Shpanijo sta arheologija in antropologija dognali za
predzgodovinsko dobo vsaj zhe shtiri selitve: ljudi stare in srednje kamene dobe, sredozemskega
chloveka nizke rasti, ki se je shiril iz Afrike, chloveka visoke rasti – zopet iz Afrike – ki je
prinesel megalitsko kulturo (op. L.V.: drugi odlochno trdijo, da je megalitska kultura starejsha od
egipchanskih piramid in je nastala na evropskih tleh), in konchno, okoli leta 1850 pr. n. sht.,
chloveka, ki je zanj znachilna chasha zvonchaste oblike. [Kasnejshi] Indoevropejci so torej dali
neke skupne poteze raznim [predhodnim, neindoevropskim] rodovom, ki so pa v izgovoru in
besedishchu, v nachinu izrazhanja ohranili nekaj svojih posebnosti. Tudi je verjetno, da se je
proces indoevropeizacije starejshega prebivalstva vrshil v vech fazah, med katerimi so bili krajshi
ali daljshi presledki. Nove oblike in sintaktichne zveze so se shirile iz raznih sredishch v obliki
koncentrichnih krogov (»valovna teorija«). Okoli pracelic germanshchine, latinshchine itd. so se
jeziki shele polagoma izkristalizirali, ko so nastale vechje druzhbene celote.
Koliko ljudi pa je sploh zhivelo v posameznih (pra)zgodovinskih obdobjih?
Jean-Noël Biraben je poskusil opraviti to oceno, ki jo je sicer treba jemati z zadrzhkom, toda
vsekakor nam lahko rabi kot podoba urejenih velikosti shtevila prebivalstva, ki naj bi bilo za ves
svet videti takole:
pr. n. sht. 1.000.000 leti nekaj tisoch ljudi
10.000 5.000.000 ljudi
1.000 100 milijonov
0 200 milijonov
1.650 600 milijonov
1.800 900 milijonov
1.950 2.500 milijonov itd.
Leta 400 pr. n. sht. naj bi v Evropi zhivelo okoli 20 milijonov ljudi in prav toliko v Aziji, zhe leta
nich n.sht. pa naj bi jih bilo v Evropi 30 in v Aziji 170 milijonov. Ko je bilo leta 10.000 pr. n.
sht. (tj. v zachetku neolitika, mlajshe kamene dobe) na svetu vsega 5 milijonov ljudi, je na
vsakega odpadlo 20 km2 kopnega, ob taki gostoti bi, po rachunu, v Sloveniji zhivelo komaj 1.000
ljudi! Vendar se tudi v srednji Evropi pred 10.000 leti zachenja bohotenje prebivalstva, ko se je
konchala chetrta, zadnja ledena doba (Würm) in je v vsej Srednji Evropi zhivelo komaj nekaj
stotisoch ljudi, npr. v danashnji Franciji 50.000. Srednjo Evropo je tedaj pokrivala tundra, ljudje
so si vedno bolj pomagali z ognjem, bivali so zhe v pokritih votlinah, kazhe, da so gradili prve
pechi in dimnike. Ledeniki so kajpak she vedno segali globoko v doline, zime so bile dolge in
hude. Toda v desetem tisochletju se je v komaj treh do shtirih stoletjih podnebje hitro ogrelo,
ledeniki so se umaknili dalech na sever, na Shvedsko in Irsko, in prichakovali bi, da se bo
chloveshtvo razcvetelo v blagodejni toploti. J. N. Biraben pa trdi ravno nasprotno: chlovek je
zashel v hude tezhave, vsesploshna lakota je mochno zavrla razvoj civilizacije. Namesto tundre
so ozemlje hitro prekrili gozdovi iglavcev, brez in lesk, to pa je ob toplejshem podnebju
pomenilo konec nosorogov, mamutov, severnih jelenov, divjih konj, turov – in sploh velike
divjadi, od katere je zhivel chlovek-lovec. V devetem tisochletju so od velike divjachine prezhiveli
zgolj jeleni. V osmem tisochletju pa so se gozdovi she naprej shirili – prevladovati so zacheli
hrasti, bresti in bukve. Mesa je bilo vse manj, lakota je dosegla vrhunec. Chlovek se je selil k
morju in zhivel od nabiranja shkoljk, pa k velikim rekam in jezerom, kjer je nabiral polzhe, sicer
si je pomagal z naravnimi plodovi, zlasti s kostanjem in zhelodom. Skratka: posebno prilagodljivi
ti ljudje niso bili, in zato jih je bilo po treh tisochletjih znatno manj kot ob koncu dozdevno tako
krute ledene dobe! Shele med osmim in chetrtim tisochletjem, v mezolitiku ali srednji kameni
dobi je chlovek z nenehnim poskushanjem le obvladal spremenjeno zhivalstvo in rastlinstvo,
spoznal hranljive, strupene in zdravilne rastline, in po letu 4.000 je nastala prava eksplozija
prebivalstva, ki je trajala vse do leta 1.500 pr. n. sht. Temeljila je na razvoju kmetijstva in
zhivinoreje, izboljshevanju hrane, upadanju otroshke umrljivosti in rasti delezha deklet, ki so
zhivela do materinstva! Ob vishkih kmetijske proizvodnje so se kazali prvi znaki trzhnega
gospodarstva, rasla so mesta. Okrog leta 3.000 se je v srednjo Evropo razshiril vpliv civilizacij
Srednjega vzhoda, zacvetela je trgovina. V naslednjem pomembnem obdobju med 1.000 pr. n.
sht. – 1.000 n.sht. se je prebivalstvo Evrope zelo razmnozhilo, na 100 milijonov, ob obilnih
nihanjih spricho epidemij, hudih sush ali zmrzali itd. Obstajajo celo zelo natanchne shtevilke; Julij
Cezar porocha, da je med pohodom nad Helvete 58. pr. n. sht. zaplenil arhiv, kjer so bili seznami
vseh 92.000 za vojsko sposobnih moshkih, pa seznam zhena, otrok in starcev (286.000).
Toda ta shema ima kar nekaj bistvenih pomanjkljivosti. Prvich je prevech evropocentrichna,
prevech uposhteva zgolj razmere v Evropi in premalo razvoj v Afriki in Aziji. Zlasti slednja je z
veliko shtevilnejshim prebivalstvom ustvarjala pogoje za hitrejshi razvoj. Samo Kitajska naj bi
shtela nekaj stoletij pr. n. sht. zhe 70 in vech milijonov, shtevilo, ki je obchasno silno nihalo
spricho vdorov, zlasti s severa, in drugih ujm. Tudi Indija naj bi po mnenju indijskega demografa,
ki je temeljito raziskal zapise o shtetju prebivalstva v mestih ob Indu v tisochletju pr. n. sht., zhe
leta 2.000 pr. n. sht. imela 50 milijonov prebivalcev; podobno nam o Indiji porocha Aleksander
Veliki s svojega pohoda v Azijo.
Skorajda ni znanstvenika, ki ne bi priznaval, da je bila za Evropo pomembna Mezopotamija
oziroma Blizhnji vzhod kot zharishche neolitske revolucije, tj. poljedestva in metalurgije;
posamezni odtenki se razlikujejo zgolj po tem, koliko je bilo she pred tem visoke kulture na
prostoru proti Indiji ali she naprej na Kitajskem, od koder naj bi se civilizacijsko napajale dezhele
“Plodnega polmeseca”. Po drugi strani pa predvsem sodobna arheologija, prazgodovina,
paleolingvistika in genetika odkrivajo nova dejstva glede pomembne vloge Balkana po eni strani
in megalitskih kultur na zahodu Evrope po drugi.
Zato ne sme biti prav nich chudno, che so nekatere teorije, ki so se v preteklosti zdele povsem
dokonchne in neizpodbitne, kar naenkrat izgubile verodostojnost in jih je treba spreminjati,
dopolnjevati ali celo nadomestiti z novimi. S tem se vechkrat srechamo tudi v tej knjigi, tako kar
se tiche same (pra)zgodovine kot tudi lingvistike.
Droben primer, ki se tiche Slovencev, glede posebnega polozhaja slovenshchine v okviru

slovanskih jezikov, naj tu nakazhem zgolj z enim samcatim problemom izgovarjave
(Obshcheslavjanskij lingvistecheskij atlas, serija fonetiko-grammaticheskaja, refleksy *ě,
Mezhdunarodnyj komitet slavistov [sodelovala tudi SAZU – Slovenska akademija znanosti in
umetnosti], Belgrad, 1988):
Rusija e Chrna gora ije

Belorusija i Vzh. Bosna ije
Ukrajina i Bosna i:
Poljska a Dalmacija i:
Slovashka e Slovenija i ∂ , i:, e, ẹ, ie, iε:, e:, ẹi, ai, a:i (op.*)
Cheshka e
Makedonija e
Vzh. Srbija e
Op.: (*) Na zhalost nisem imel na voljo vseh natanchnih fonetichnih znakov, toda za razumevanje te navedbe je
dovolj jasno, da imajo vsi slovanski jeziki le po en glas, celo tako shtevilen narod, kakor so Rusi, le maloshtevilni
Slovenci imamo »za vsako vas svoj glas«. Slovenshchina sodi med jezike z najvech dialekti, podobno je z
italijanshchino, toda slovenski rekord je absoluten.
Che to povezhemo z arhaichnostjo slovenshchine, potem nas mora to vzpodbuditi k iskanju

globljih vzrokov za tako stanje, ne le pojasnjevati vse z nekakshno goratostjo, zgodovinsko
razdeljenost na razlichne drzhave ipd. Prav spricho tega je pomembno poiskati dejavnike in
odnose, ki so vplivali na razvoj jezika, v veliko bolj odmaknjenih chasih, kakor pa je srednji vek.
In zato ne nazadnje, kako, na kakshen nachin ter kdaj in kje so se prenashale ne le besede, ki jih
omenja tudi Oshtir, med Etrushchani in Slovani, ampak tudi kultura?! Che predpostavljamo, ali
(a) da neolitska revolucija izhaja z Blizhnjega vzhoda ali (b) da je bil tudi Balkan (skoraj) hkrati
enako mochno zharishche neolitske, vsekakor pa bronastodobne kulture (zgodnje rudarjenje,
metalurgija Balkana je v zadnjem obdobju povsem potrjena), kar bi posledichno povzrochilo
postopno shirjenje (predvsem kulture in le drugotno selitev ljudstev) proti zahodu, je (c) t.i.
megalitska kultura (Karel Oshtir enachi predindoevropske jezike z megalitskimi jeziki), ki je za
zdaj potrjena predvsem na zahodu in jugozahodu Evrope, (c 1) z Blizhnjega vzhoda in/ali
Balkana nekako preskochila centralno in severno Evropo, che zhe izpustimo vzhodno Evropo,
ali pa (c 2) je zajemala megalitska kultura tudi centralno in severno Evropo, le vzhodna Evropa je
bila izkljuchena iz tega procesa neolitizacije, in prav od tam ali she bolj proti vzhodu so
“Indoevropejci”, ki naj bi kasneje (kdaj?) prodrli v “megalitsko” Evropo in jo indoevropeizirali...
Skoraj prevech vprashanj, da bi dobili konsistentne odgovore. Znanost naj bi se po

“Okhamovem nachelu” izogibala nepotrenega kompliciranja, bolj kot se stvari jasno in preprosto
postavljene, “lepsha” je teorija!
Kako se dá vse to poenostaviti?!
Po mojem mmnenju je temu blizu TK – teorija kontinuitete, ki jo eden od njenih utemeljiteljev,
Mario Alinei, definira takole: Ljudstva, ki danes zhive v Evropi na danashnjih ozemljih, so tod
zhivela zhe najmanj v neolitiku, che ne celo zhe v mezolitiku, torej vsaj 10.000 let pred nashim
shtetjem. Neolitska revolucija (kmetijstvo in metalurgija) je prvenstveno kulturni pojav, ki je
zajemal shirshe obmochje in le v veliko manjshi meri selitev celih ljudstev.
Cheprav se ne morem znebiti obchutka, ki se opira na nachin Oshtirjevega podajanja snovi in
utemeljevanja, da se je skushal izogniti frontalnemu napadu na pangermanstvo oz. je poskushal

spraviti na skupno (kulturno, jezikovno) praosnovo vse narode Evrope zato, da mu ne bi ochitali
heretichnosti oznanjanja drugachne teorije od prevladujoche nemshke o Indo-GERMANIH in
ne Indo-EVROPEJCIH, jemljem njegovo obetajoche “megalitsko” izhodishche kot osnovo za
plodno nadgradnjo. Che za zdaj she enkrat ponovimo po Oshtirju:
»Nekoch« so zhivela v Evropi staroevropska neindoevropska, megalitska ljudstva, v enem delu
Evrope so govorili predindoevropsko predslovanshchino, ki je bila temeljno razlichna od
kasnejshe centralnoindoevropske predslovanshchine...
Podobno operira Oshtir z drugimi predindoevropskimi jeziki.
Chas je, da si pogledamo she odnos med Veneti in Anti!
VENETI IN ANTI
Veneti in Anti - Lucijan Vuga

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI I
VENETI IN ANTI
Karel Oshtir je posebej obdelal to vprashanje v razpravi Veneti in Anti (Etnolog, II, 1928), dasi se
je tega loteval tudi v drugih spisih, med katerimi je za nash namen zanimiv K predslovanski etnologiji
Zakarpatja /Etnolog, I, 1926-1927), kjer nam pade v ochi poudarek na “etnologiji”; cheprav je bil
izrazit lingvist, je chutil potrebo, da svoje jezikoslovne analize povezhe z etnologijo
(narodoslovje), kar je zelo sodoben pristop!
Toda preden se vrnemo k Oshtirju, she nekaj drugih mnenj o Antih, saj gre za pravcati misterij
izginulih Antov.
Anti naj bi bili izumrla veja vzhodnih Slovanov in predstavljajo eno najglobljih in nerazreshenih
zgodovinskih ugank, tako glede njihovega izvora, obstoja kot nenadnega izginotja, vendar so jih
malo raziskovali.
Kako je mogoche, da se je ob tem, ko za ostale Slovane velja, da so (po tradicionalnih teorijah)
iznenada preplavili velik del Evrope, izgubila sled za tem pomembnim in mochnim ljudstvom
Antov?
Kaj sploh vemo o Antih?
Kashen je bil odnos med Anti in Veneti?
Zhe v 19. st. so nekateri pisci kritichno povzemali iz Iliade, da naj bi Antenor po padcu Troje
pripeljal prezhivele Venete na severni Jadran; kot Gilferding so menili, da ime Antenor izhaja iz
Antes aner “mozh Antov, vodja Antov”, ki naj bi mu ga kot nadimek dali Grki, njegovo pravo
ime naj bi bilo Venet, kot so svoje vodje imenovali Veneti, in je osnovo Ant mogoche izpeljati iz
slovanske podstati. Tako kakor starobolgarsko ant, rusko, srbsko in starocheshko ut, slovansko ot,
jo je najti v staroruskem osebnem imenu Utin (leta 945), starocheshkem Uta in toponimih na
mochvirnatem, jezernatem ozemlju Ut, Uty, Utinka, Utovo, Utin; obstajajo tudi osebna imena Utin
(iz leta 945), starocheshko Uta. Upravichena je domneva, da je mogocha izpeljava iz osnove uta,
utva “(divja) raca”; v starobolgarshchini anty, onty, anta, onte “raca”, rusko utka, srbsko utva. Stara
plemena so si dajala imena po totemskih zhivalih: Volki, Sokoli, Orli, Medvedi itd. Zato nas ne
bi smelo chuditi, che bi bi bilo poglavarju plemena ime Ant, chlanom plemena pa Anti. Jordanes
je o Antih zapisal: »paludes et sylvas pro civitatibus habent«. Prav tako bizantinski pisci
porochajo o Antih, da so se prikrili pod vodo blizhnjih rek in jezer ter dihali skozi dolge votle
trse, nato pa iz zasede napadli sovrazhnika. Che najdemo slovansko etimologijo za prvi del
imena, ga dobimo tudi za konchni del. Koren nor pomeni “potopiti(se), ponikniti”, v
slovenshchini je ohranjen v (po)nor “kjer voda ponikne”, v cheshchini norec “potapljach”, poljsko
nurek, srbsko norac, gornjeluzhishko norjak, litovsko naras, vse “potapljach”. Tako bi Antenor
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/veneti.htm[16.11.2010 10:15:42]
izrazhal lastnosti race potapljachke, kar je she posebno pomembno, che vemo, da so Veneti tako
v Benechiji kakor na Baltiku, v Panoniji in spodnjem Podonavju, ob shvicarskih jezerih, na
atlantski obali ali ob Chrnem morju zhiveli ob vodah, jezerih, mochvirjih in celo na kolishchih
(TRS 1875, str. 131).
Na drugem mestu pravi Trstenjak (TRS 1870 [1869?] str.51), da Antje, Ανται niso niti tako
stanovitno niti tako sploshno ime kakor Slovani, dasi jih omenjajo Jordanes, Prokopij, Agatias,
Menander, Maurikij, Theofilakt, Hronikon Paskal, Teofan in Pavel Diakon za obdobje kakshnih
dvesto let, in soditi je, da njihovo ozemlje nikoli ni bilo obsezhnejshe od zgornjega dela Dnepra
ter okolice Chrnega morja. Po Jordanesovem navajanju je mogoche sklepati, da so bili poglavitni
rod Vinidov med Dnestrom in Dneprom na severozahodu od Chrnega morja, kako globoko v
notranjost, pa ne pove. Prokopij pishe podobno kakor Jordanes, le da naseljujejo ozemlje she
nekoliko bolj proti severu: »Mejotski zaliv (lacus Maeotis, danes Azovsko morje, v katerega se
steka Don, nekdanji Tanais) je povezan s Chrnim morjem; tamkajshnji prebivalci so bili nekdaj
Kimerci, zdaj pa so Uturguri, ozemlje od njih proti severu naseljuje brezshtevilno ljudstvo
Antov”. Prav tako se strinjata, da so Antje sosedje Slovanov, ki so nekoch imeli isto obche ime;
oba porochevalca pa postavljata Dneper kot mejo med obema ljudstvoma«. Od kod ime Anti, ni
lahko dolochiti, Grki so shele od Gotov in drugih Germanov zvedeli zanj; ko so ti odshli, so tudi
Grki pozabili na Ante. Nekateri vidijo osnovo v anglosashki besedi ent “velikan”, vendar je
staronemshki izraz anzi, od koder je mogoche izpeljati gotsko ants ali antus(?). Shafarik je menil,
da je pravo ime slovansko Uti, v ednini Utin (op. L.V.: nasho pozornost pritegne nenavadna
podobnost z Utinum, najstarejshim zapisom za Udine, Videm).
Tako so pisali pred priblizhno 150 leti.
*
In kakshni so sodobni pogledi na Ante?
V Stanojevichevi Narodni enciklopediji srpsko-hrvatsko-slovenachki (STA) iz okoli leta 1920 (knjiga
nima letnice) je razlozheno: Anti, latinski in bizantinski pisci v 6. st. omenjajo Slovane in Ante
skupaj, kot plemeni istega imena in ljudstva, kot zelo hrabre ljudi, stanujoche vzhodneje od
Slovanov med Dnestrom in Dneprom. V 6. st. so se hudo spopadli s Slovani in leta 602 so jih
Avari pokorili, odtlej ni o njih vech govora v starih listinah. Zelo verjetne so predpostavke ruskih
uchenjakov, da pod imenom Slovani pisci v 6. st. mislijo na juzhne Slovane, medtem ko pod
imenom Antov razumejo plemena vzhodnih Slovanov oziroma Rusov (A. Shahmatov, Uvod u
historiju ruskog jezika; L. Niederle, Manuel de l’antiquite slave, I, 1923). Toliko a Antih in nich vech!
Eden najpomembnejshih slovenskih znanstvenikov Karel Oshtir (1881-1934), chlan Slovenske
akademije znanosti in umetnosti, ki je protestno izstopil iz nje (!), je raziskoval predindoevropske
in indoevropske jezike ter napisal za nashe razpravljanje dvoje zanimivih del: Veneti in Anti
(Razprave Znanstvenega drushtva, II, Ljubljana, 1928) in Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen
(Razprave znanstvenega drushtva v Ljubljani, 8, 1930).
Nekoliko obshirneje in po svoje bolj izpostavljajoch je opis v Hrvatski enciklopediji (HRV) iz leta
1941: Anti, drugo ime za Cherkeze, ki so ga vsilili sosednjim lezgijskim plemenom Andov. Ko so
Huni unichili okoli leta 375 drzhavo gotskega kralja Ermanrika, je del Gotov pod vodstvom
Vidimera zbezhal k Antom in ubil njihovega kralja Boksa. To ali prodiranje Hunov, ki so
zasledovali gotske ubezhnike, je povzrochilo veliko preseljevanje. Roji Antov, ki so se jim
prikljuchili sorodni Srbi in iranski Hrvati, so se zatekli s Kavkaza na slovansko Zakavkazje in

prodrli onkraj njega celo do Odre, tako da so Germani Gornjo Shlezijo zhe v zachetku 5. st.
imenovali »dezhela Antov (Anthaib)«. Sto let za tem je bila ta kavkashka zmes zhe poslovanjena,
vendar je ohranila toliko naravne energije, da je okoli sebe zbrala pod vodstvom svojega
vodilnega plemena Antov vse Slovane od Zakarpatja do juzhnoruskih step. V chasu cesarja
Justinjana I (518-527) so zachele njihove skupine prodirati na Balkan skupaj z bolgarskimi
Kutriguri in Slovani iz Dakije, sosedi zahodno od Dnestra. Da bi razbil to trojno zvezo, je
bizantinski cesar okoli leta 540 odobril Antom, »najhrabrejshim med Slovani«, pravico pobiranja
davka in jim prepustil mesto Tyras (Akerman) v ustju Dnestra, prav na poti, po kateri so trgovci
Kutriguri prihajali do Donave. Odtlej jih je razdvajalo krvno sovrashtvo, kar je bil pravzaprav
cesarjev namen. Ko so Avari okoli 560 napadli antsko zvezo, so se jim prčcej pridruzhile trume
Kutrigurov, ti so celo vzpodbujali k zahrbtnemu uboju antskega poglavarja Mezamira, ki je
prishel k avarskemu kaganu na pogajanja. Pod neusmiljenimi napadi Avarov je antska oblast
skoraj povsem razpadla. Podobno kakor 200 let prej pod Huni, tako so sedaj Anti bezhali pred
Avari na Cheshko, v Turingijo, na ustje Visle in na jug v Alpe (podchrtal L.V.). Kar je ostalo ljudi,
so trpeli pod avarskim jarmom; ta strahotni chas se je ljudem tako vtisnil v podzavest, da she
dandanashnji pod Karpati ob Visli velja za psovko rechi »ty obrzynie«, »ti si Avar«. Vendar
suzhenjstvo ni trajalo predolgo; odhod glavnih avarskih sil na Madzharsko je tako oslabil njihove
posadke med Anti, da je slednjim uspel osvobodilni upor okoli 580. Zato se je she za Nestorja
govorilo v Rusiji: »Izginili so kot Obri, brez potomcev in naslednikov«. In zhe 583 so Anti spet
na spodnji Donavi kot zavezniki Bizantincev proti Avarom, prav tam jih najdemo she 602.
Odtlej v zgodovinskih virih o njihovem imenu ni vech nobenega sledu – vse tako kazhe – ker se
je kavkashki gospodovalni, vladajochi sloj okoli 626 zhe drugich razredchil z odselitvijo Hrvatov
in Srbov na jug, na Balkan. (Schora-Beknursin-Nogmow, Sagen und Lieder des Tscherkessenvolks, Ed.
A. Berge, 1866; M. Grushevskij, Istorija Ukraini-Rusi, 1904; L. Niederle, Antove, Vestnik cheske
Akademie, 12, 1909; N. Zhupanich, Izvor in ime Antov, Etnolog, 7, 1934; L. Hauptmann, Kroaten,
Goten und Sarmaten, Germanoslavica, 3, 1935.) In she ime, ki je omenjeno na zachetku: Anado –
kavkazijski jeziki; avarski.
Tu je zanimivo:
(1) da je navedena ena od kontroverznih razlichic, od kod izhajajo Srbi in Hrvati;
(2) da so se Anti umaknili do Alp, torej v kraje, kjer danes zhive Slovenci!
Nato sledi sovjetska verzija v Boljshoj sovetskoj enciklopedii (BOL) iz leta 1950: Anti, poimenovanje
za vzhodnoslovansko veliko plemensko zvezo med 4. – 6. st. med Dnestrom in Dneprom.
Bizantinski in sirijski pisci so prvi verodostojni porochevalci o Slovanih na vzhodnoevropskih
ravnicah. Jordanes omenja, da so bili v 6. st. Anti skupaj s sorodnimi Sklavini, ki so zhiveli
zahodno od Dnestra, prej znani pod skupnim imenom Venedi, te pa so dobro poznali rimski
zgodovinarji v 1. in 2. st. Jordanes tudi prenasha staro legendo o vojnah Antov z
vzhodnogotskim kraljem Vinitarom, ki so ga premagali Huni (376); po tej legendi nekateri
mislijo, da je zdruzhitev Antov potekala med boji slovanskih plemen z Goti in Huni. Po pisanju
Prokopija Cesarejskega in Mavricija Stratega so bili Anti stalni naseljenci, kmetovalci (proso,
zhito) in zhivinorejci, zhivechi v gozdnatih stepah in na gozdnatem podrochju na bregovih rek
ter jezer v “kuchah, skirdah”. Niso imeli vrhovnega vodje, ampak so se upravljali na
skupshchinah. Imeli so zelo razvito metalurgijo in trgovino tudi z bolj oddaljenimi dezhelami.
Arheoloshke najdbe potrjujejo, da je bilo zhe dokaj opazno socialno razslojevanje, cheprav so
Anti zelo slabo arheoloshko raziskani. Ker se niso lotili sistematichnih odkopavanj, so v
Podneprovju odkrili le nekaj njihovih gradishch (op. L.V.: Rusi uporabljajo enako ime kot pri nas
tako razshirjen toponim gradishche), ki so stala na tezhje dostopnih vzpetinah, obdanih z nasipi in
rovi. V 5.-6. st. so skupaj s Sklaveni napadali Bizanc in v zachetku 7. st. so zasedli Balkan.
Bizantinski in sirijski zgodovinarji podajajo podroben opis njihovega vojashkega delovanja, z
imeni sklavenskih in antskih vodji, s shtevilom vojshchakov, z oborozhitvijo, ki se je postopoma
zelo izboljshala. Arabec Masud v 10. st. she porocha o njihovi nekdanji drzhavni zvezi v
zgornjem Podnestrovju, cheprav po 7. st. o njih ni vech podatkov (zadnji je pisal o njih Teofilakt
Simokatton). Po mnenju tvorcev te sovjetske enciklopedije so Anti zachetniki kijevske
drzhavnosti v 9.-11. st. in she dodajajo, da so do sovjetske revolucije normansko usmerjeni
zgodovinarji ignorirali Ante!
Nato ta sovjetska enciklopedija (BOL) pove she: Venedi – zahodnoslovanska plemena, ki so v
1.st. naseljevala ozemlja od severnih odrastkov Karpatov (Venedske gore) do Baltskega morja
(Venedski, danes Pomorjanski zaliv); sorodna vzhodnoslovanskim plemenom Antov. Plinij je v 1. st.
prvi omenil Venede; bizantinski porochevalec Prokopij (6. st.) je pod skupnim imenom Venedi
oznacheval Sklavene (ali Sklave) in Ante. Od 1.- 2. st. do poznega srednjega veka se je ime
Venedov razshirilo na velik del zahodnoslovanskih plemen.
Italijanska enciklopedija (TRE, S, Slavi, str. 943): Anti (Antae, Antes, Άντες, Άνται) je v 4. st. bolj kot
ime nekega mochnega plemena oznaka za skupnost vzhodnih Slovanov (izvor imena je
popolnoma neznan). Za 6. st. imamo pomembno vest od Jordanesa (Get., 35) »Antes vero, qui sunt
eorum (torej so “Venetharum natio populosa”) fortissimi qua Ponticum mare curvatur a Danastro extenduntur
usque ad Danaprum«; in enako od Prokopija (Bellum Goticum, IV, 4). S teh svojih selishch ob
Dnestru si Anti niso upali na Balkan in ogrozhati rimski imperij, so pa to storili pod pritiskom
Avarov; za tem, na zachetku 6. st., je njihovo ime izginilo iz tedanjih porochil. Kaj se je zgodilo s
tem ljudstvom? Po mnenju ruskih in ukrajinskih zgodovinarjev naj bi bili ti Anti predhodniki
bodoche ruske drzhave, ki je nastala dobrih dvesto let potem na povsem drugachnih osnovah in
verjetno z delno novim prebivalstvom, ki je medtem prishlo iz stare domovine Slovanov. Shele
ta drzhava “Russov” iz Skandinavije (pod tem ne smemo razumeti le vrhnje, vladajoche plasti), saj
je skandinavsko tudi samo ime, ki so ga dali osvajalci dezheli, t.j. obmochju okoli Kijeva; kot
dokaz naj bi bilo to, da Finci she danes pravijo Shvedom Ruotsi, Estonci pa Röts, in to ime
spravljajo v zvezo z Roslagen, obalnim obmochjem Shvedske, s prebivalci Ropiggari, kar izhaja iz
starejshega röthsbyggiar, primerljivo z islandskim rodr “obala”. Nenavadno je, da sami Rusi danes
rechejo svoji domovini Rossia, to je oblika, ki je nastala pod grshkim vplivom iz ´Ρως.
In nato she Enciklopedija leksikografskog zavoda FNRJ – Federativne Narodne Republike Jugoslavije,
Zagreb, 1955 (ELZ): Anti, skupnost slovanskih plemen v chasu selitve Slovanov na Balkan.
Prvich jih imenuje Jordanes okoli leta 370 v zvezi s prodori Hunov v Evropo, ko so Ostrogoti
premagali Ante. Njihovo ime ni slovansko. V 6. st. so prebivali vzhodno od Dnestra in severno
od Azovskega morja, ko med njimi in Slovani ni vech razlike; viri jih opisujejo skupaj in z
enakimi znachilnostmi ter jezikom. Napadi Antov in Slovanov na Bizanc zachnejo leta 514; okoli
leta 560 Avari razbijejo Ante in podjarmijo Slovane. Poslednjich jih viri omenjajo leta 602.
Po danashnjih slovenskih knjizhnih virih so Anti skupina slovanskih plemen v chasu slovanskih
selitev na Balkanski polotok; verjetno so bili predniki vzhodnih Slovanov. Prvi jih omenja
letopisec Jordanes (druga polovica 4. st), in to v zvezi z vdorom Hunov v Evropo in njihovim
prihodom na vzhodne meje ostrogotske drzhave, ki so se ji Anti uprli in v prvih spopadih
zmagali, vendar so jih Ostrogoti kasneje premagali in ubili njihovega vladarja Bozha s sinovi in
shtevilnimi velikashi. Ime Anti ni slovanskega izvora in mnenja o njih se razhajajo. Vech vesti o
njih sporochajo bizantinski pisci iz 6. in 7. st., to je od zachetka njihovega pritiska na Bizanc do
izginotja vsakrshne njihove sledi v virih. Po Jordanesu in Prokopiju so zhiveli v pokrajinah
vzhodno od Dnestra in severno od Azovskega morja. Med njimi in Slovani ni bilo vechjih razlik;
po Prokopiju so govorili isti jezik, zavzemali velika prostranstva in se ukvarjali s poljedelstvom in
zhivinorejo. Zhiveli so vechinoma v rodovno-plemenski druzhbeni ureditvi; od chasa do chasa so
nastajale plemenske zveze pod stareshinskim svetom in ljudsko skupshchino. Ko so v 6. st.
napadli Bizanc, se je pri delitvi plena pokazala druzhbena in premozhenjska neenakost in
lochevanje stareshin od drugih chlanov plemena. Skupaj s Slovani so napadali Bizanc med leti
514 in 517, pozneje pa tudi samostojno. Okrog leta 560 so razbili njihovo plemensko zvezo
Avari, Anti se nato kot zavezniki Bizantincev borijo proti avarsko-slovanski plemenski zvezi.
Leta 602 poshljejo Avari vojsko proti Antom in od takrat o njih ni vech nobene vesti.
Presenetljivo, da po mnenju nekaterih zgodovinarjev in jezikoslovcev niso slovanskega izvora

naslednja imena: Slovani, Hrvati, Srbi, Anti, Bolgari, Rusi, Makedonci ... in tudi ne Veneti!
Sodobni francoski raziskovalec, profesor na Sorboni in direktor Slovanskega inshtituta, Francis
Conte v svojem delu Les Slaves (CON, str.12-14) pravi, kakshna srecha je, da je Jordanes v svoji
knjigi De rebus Gethicus strnil Kasiodorovo (ok. 480 – ok. 575) izgubljeno Zgodovino Gotov, iz katere
je chrpal mnoge podatke. Zemljepisna preuchevanja za dolochitev ozemelj, s katerih so prihajali
gotski zavezniki ali sovrazhniki, so navedla Jordanesa, da je dolochil prostor tudi za Venede, ki se
je razprostiral na velikanskem trikotniku, na eni strani z vzhodnim bokom Karpatov in onkraj
njih do zgornje Visle na severu, na vzhod do Dnepra in na zahodu do Pruta. Obenem razlochuje
poglavitni skupini (III, 34-35): »Od izvirov reke Visle je na neizmernih shirjavah naseljeno
ljudstvo Venedov; cheprav se njihova imena spreminjajo od plemena do plemena in od kraja do
kraja, se vsi skupaj imenujejo Sklaveni in Anti. Sklaveni zhive na ozemlju, ki lezhi med mestom
Novietum [vse op. tu F. Conte: juzhno od Ljubljane], jezerom Mursjanski [jezero Balaton ali morda
eno od jezer na sotochju Pruta z Donavo], Danastrom [Dnester] in na severu Vislo. Tod ni mest,
so le gozdovi in vodovja. Anti, najpogumnejshi, zhive, kjer se uslochi Pont [v sedlu Chrnega
morja med Dnestrom in Dneprom]. Med tema rekama je vech dni hoje...«. Nekaj kasneje (XXIII,
119-120) dodaja: »Kot smo zhe predhodno ugotovili ob nashtevanju ljudstev, izhajajo vsa iz
istega rodu, cheprav nosijo tri razlichna imena: Venedi, Anti in Sklaveni«. Za velike mnozhice
Antov naj bi vesti potrjevale, da zhive v stepah severno od Azovskega morja. Poleg tega so
natanchneje oznacheni zahodni Slovani kot Venedi. Conte zakljuchuje (CON, str. 318):
»Problem ni toliko v neposredni povezanosti med Skiti in vzhodnimi ali juzhnimi Slovani, ampak
predvsem v stoletni prisotnosti iranskega substrata, ki je opazen v mentaliteti, jeziku, omiki,
religiji in celo v strukturiranosti oblasti ljudstev romanskega ali iranskega govora, ki izhajajo iz
istega indoevropskega jedra – v katerem so Slovani, Germani, Balti, Heleni ali Kelti... pri Antih je
opazna dvojna sestavina, slovanska in iranska... V bojih proti Gotom in nato proti Avarom so
Anti pridobili posebne znachilnosti in omiko, ki je temelj za “chernjahovsko kulturo”, ta je ime
dobila po vasi pri Kijevu«. Z omenjenim nam Conte dopoveduje, da je iranski vpliv veliko shirshi
od samih Antov, cheprav je tam morda najbolj opazen, in obenem, da so Anti postavili temelje
kulture okoli Kijeva, kjer je kasneje nastala prva ruska drzhava.
She posebej je za nas pomembna njegova pripomba, da so Anti segali do okolice Ljubljane!
To smo zhe prebrali v prej navedenih virih, da se je del Antov preselil v Vzhodne Alpe.
Posebno shtudijo o odnosih med Veneti in Anti je pripravil A. Dostal (Venetove-Antove, »Slavia«,
XIX, 1949, str. 62-72); nakazuje vrsto problemov, ki bi jih morali raziskati ali so bili zanemarjeni,
ker se niso vklapljali v nobeno shemo, izoblikovano pri posameznih teorijah.
Che sedaj skushamo strniti tako nanizane informacije, nam ostaneta dva odgovora na vprashanje,
kam so izginili Anti v 6. st.:
1. Da so se odselili na zahod kot Srbi in Hrvati vse do Vzhodnih Alp; kar nas spominja na
t.i. “gotski izvor Hrvatov”, kot ga najdemo pri Hauptmannu in drugih, pri chemer zajamejo
kot naselitveno obmochje tudi Slovenijo. Toda pri taki razlagi nastane dodatna tezhava, kaj
in kam z Veneti? Che pritegnemo Jordanesu, da so pod tem pojmom zlasti v kasnejshih
stoletjih razumljeni zahodni Slovani ter da so bili prej Slovani, Anti in Veneti poznani pod
skupnim imenom Veneti, je ob uposhtevanju migracijske teorije, da je del Antov na svoji
poti na zahod tam naletel na zhe domnevno prej odseljene Venete, s katerimi so zhiveli Anti
pred tem v skupnosti, treba vprashati, kaj pa je z onimi Veneti, ki so bili tam zhe najmanj
tisochletje pred tem? Po tej teoriji, naj bi se po tisoch ali vech letih slovanski Veneti z
vzhoda priselili med zhe dolgo zhiveche Venete na zgornjih obalah Jadrana... In morebitni
Anti-Hrvati ali Anti-Srbi, ki naj bi prishli v Vzhodne Alpe, bi tam nashli zhe venetske
predhodnike!
2. Da so ostali na (shirshem) obmochju Kijeva, kjer so (okoli dvesto let) kasneje v novih
okolishchinah in s spremenjeno etnichno strukturo osnovali drzhavnost v Kijevski
knezhevini; slednje zagovarja dobrshen del sodobnih ruskih zgodovinarjev.
Preden nadaljujemo razpravo o Anith ter razmerju med Anti in Veneti, bo koristilo, che se
zaustavimo na vprashanju Keltov in Japodov, v nadaljevanju nam bo jasno, zakaj ta zastranitev.
ZAGONETKE O KELTIH
Tudi o izvoru Keltov in njihovi vlogi v zgodovini potekajo v mednarodni znanstveni srenji hude
polemike, ki neredko prestopajo na tla politichnega obrachunavanja. Tako Peter S. Wells v svoji
knjigi Beyond Celts, Germans in Scythians: Archaeology and Identity in Iron Age Europe (Duckworth,
2001) pojasni, kako se je spremenil nash koncept Keltov z razvojem arheoloshke in zgodovinske
teorije, prakse in dojemanja, in razkrije, kako je popreproshcheno prevzemanje grshkega in
rimskega oznachevanja Keltov, Germanov in Skitov postalo sploshna akademska praksa, ki jo je
nujno presechi in reinterpretirati stare vire, kar seveda ni brez posledic za odnos do polozhaja in
vloge vseh ostalih ljudstev v Evropi. V strokovnih krogih je to delo ocenjeno kot pomemben
prispevek k velikim razpravam o Keltih, ki se veliko premalo naslanjajo na arheoloshka odkritja.

Tudi druga shtudija, ki je izshla v knjizhni obliki in jo je prispeval Barry Cunliffe – The Celts: A
very Short Introduction (Oxford University Press, 2003), se osredotocha na dejstvo, da sodobna
kultura uporablja in izrablja pojem “Kelti” in “keltsko” ter z njim ljudje opredeljujejo nasprotne
stvari, ideje in ljudstva! Zato je potrebno vnesti v znanstvene kroge ter med shiroko javnost jasne
zgodovinske in arheoloshke opredelitve, da se bodo zavedali zmotnosti dosedanjih vsakdanjih
oznak za “Kelte”.
Prav tako se lotevajo avtorji prispevkov v knjigi, ki sta jo uredila Gillian Carr in Simon Stoddart,
Celts from Antiquity (Antiquity Papers 2, 2001), identitete “Keltov”, z jasno ugotovljeno potrebo
po reinterpretacijah evropske arheologije.
Toda vsi ne mislijo tako; naj za uvod citiramo Johna Collisa, ki je tudi sam kritichen do zablod o
“Keltih” in je dozhivel hude napade in politichne diskvalifikacije s strani po-starem-mislechih; ob
njegovem delu The Celts: Origins, Myths, Inventions (Tempus Publishing, 2003) se bomo nekoliko
dlje ustavili.
Kdo in kako napada Johna Collisa?
Toda preden na to odgovorimo, si oglejmo, kaj sploh trdi.
Kaj John Collis trdi takega, da je v nasprotju z obichajnim naukom?

Sam izjavlja, da radikalno reinterpretira Kelte, in svoje ugotovitve strne v dvanajst tochk:
1. Sploh ne vemo, kako so v preteklosti definirali Kelte, to se spreminja od enega do
drugega antichnega avtorja, zato je treba razumeti kontekst in stalishcha vsakega posebej.
2. Povezane oznake, kot sta Kelti in Galci, so bile sploshno v rabi za skupine ljudstev od
Shpanije na zahodu do Male Azije na vzhodu ne le pri Grkih in Rimljanih, marvech so se ta
ljudstva tudi sama tako oznachevala; toda ti termini niso bili nikoli uporabljeni za prebivalce
britanskih otokov, le izjemoma v najsploshnejshem pomenu za vse prebivalce zahodne
Evrope, vkljuchno z Neindoevropejci, kot so Baski.
3. Termin “keltski” za opis jezikovne skupine je inovacija iz 18. st. in jo gre pripisati
napachnemu razumevanju, da je moderna bretonshchina prezhiveli ostanek jezika starih
Keltov, ki so zhiveli v Galiji, v resnici gre za novejshi vnos iz Britanije.
4. Opredeliti za Kelta nekoga, ki govori ali so njegovi blizhnji predniki govorili keltshchino,
je prav tako izum 18. st., in je napachno to uporabiti za prebivalce Britanije in Irske.
5. “Keltska umetnost” je bila prvich definirana na Irskem sredi 19. st. in je imenovana
“pozno keltska” na osnovi zmotne domneve, da so bili Kelti stari prebivalci Britanije in
Irske.
6. Izvor tega umetnishkega sloga je bil ugotovljen v severni Franciji, juzhni Nemchiji in na
Cheshkem, toda to ne uposhteva tezhnje po shirjenju (npr. odsotnost grobov v srednji in
zahodni Evropi in zaradi tega odsotnost najdb), saj je lahko bilo izvorno podrochje veliko
shirshe in je zajemalo vechino Francije, Nemchije, Cheshke, Shvice, del Avstrije ter celo del
severne Italije in juzhne Britanije.
7. Ena interpretacija zgodovinskih in jezikoslovnih podatkov tudi skusha najti izvor Keltov
v jugozahodni Nemchiji, toda druga razlaga klasichnih virov je prav tako mozhna, morda
celo verjetnejsha, poskusha pa zajeti osrednjo in zahodno Francijo.

8. V poznem 19. in zgodnjem 20. st. je bilo sprejeto, da arheoloshke “kulture” ali “skupine
kultur” lahko definiramo s pomochjo slogov oblachenja, umetnosti, pogrebnih obredov,
tipov hish, lonchevine itd., ter da se te kulture ujemajo s starimi ljudstvi; seveda so te
opredelitve pogosto svojevoljne, saj ne moremo sprejeti ujemanja s katerokoli staro etnichno
skupino, v resnici se to pogosto izkazhe za napako.
9. Za zhelezno dobo sta bili opredeljeni dve prevladujochi “kulturi”: zgodnejsha »Hallstatt«
in kasnejsha »La Tene«. Slednja korelira s Kelti iz 5. st.pr.n.sht. na gornji Donavi. Ker lahko
dokazhemo kontinuiteto, posebej she v zahodni Nemchiji, med pogrebnimi obichaji
Hallstatta in La Tena, je bilo tudi sprejeto, da je keltska tudi »hallstattska kultura« na tem
podrochju in da tako predstavlja izvor Keltov. Seveda kontinuiteto lahko dokazhemo ali
sugeriramo za veliko shirshe podrochje.
10. Uporabljajoch rasne koncepte 19. st., je bilo sprejeto, da so Kelti posebna rasna skupina,
katere izvor in shirjenje je mogoche dolochiti z uporabo arheoloshkih podatkov. Te zamisli
je razvil Gustav Kossinna in so jih uporabili nacisti pri zasnovi svojega koncepta germanske
gospodujoche rase. Interpretacije shirjenja Germanov in Keltov uporabljajo identichno
metodologijo in so nesprejemljive.
11. Kolonialistichne teorije, da razvoj obichajno vzpodbudijo zunanji vplivi in da se
“domorodci”, prepushcheni sami sebi, “spridijo, degenerirajo”, vodi do migracionistichne
interpretacije kulturnih sprememb (npr. za Britanijo je to pomenilo, da so bili za nove ideje
v preteklosti potrebni prishleki s celine).
12. Za rase so si zamislili karakteristichne znachilnosti, kot je religija, druzhbena ureditev,
jezik itd. To vodi do rasne stereotipizacije, in zamisel, da razlichne izvore z razlichnih
podrochij in v razlichnih chasih lahko zlepimo skupaj za definiranje “keltske kulture”, je
koncept o “brezchasnih Keltih”, to je ideja, ki she vedno prevladuje v vechini knjig o Keltih.
Morebitna najvechja razshirjenost keltskih jezikov v 2. in 1. st. pr.n.sht. (John Collis-COL)
Na zemljevidu je jasno videti, da sta bila po njegovem Balkan in Vzhodne Alpe izven keltskega
obmochja; na to je potrebno opozoriti, ker se bomo v nadaljevanju srechali s tem vprashanjem,
ko bo govor o teoriji kontinuitete, ki zagovarja stalishche, da je bilo to obmochje zhe v neolitiku,
che ne celo prej, kontinuirano naseljeno s Slovani oziroma na zahodu s predniki Slovencev.
*
John Collis je profesor arheologije na univerzi v Sheffieldu in je vodilna britanska avtoriteta za

evropsko zhelezno dobo. Kar smo pravkar prebrali, je torej plod dobre strokovne razchlembe
virov, dejstev in najrazlichnejshih domnev. Zato nas zachudi, chemu ga nekateri tako napadajo;
che bi zhe shlo za strokovne polemike, bi bilo to razumljivo in, po mojem preprichanju, tudi
potrebno, saj bi to koristilo vsem stranem, da izostrijo ter dopolnijo svojo argumentacijo. Toda
chemu se ga lotevajo s politichnimi sredstvi?
Sam si to dogajanje razlaga na naslednji nachin (prav tam, str. 225): »Kot je bralec te knjige zhe
ugotovil, zavracham mnoge od konceptov in metodologij, ki sem jih nashel v vechini knjig o
Keltih, che zhe ne v celoti pa vsaj kot sploshne teorije in pristope. Doumeti moramo, od kod to
prihaja in kakshne so posledice, to je bil moj poglavitni smoter. Ta alternativni pogled na Kelte
ni bil brez prerekanj. Ko je prvich izshla knjiga The Atlantic Celts (British Museum Press.,
London, 1999), je njen avtor Simon James moral ugotoviti, da je dobil lepo shtevilo sovrazhnih
sporochil, v enem je bila neposredna obtozhba za “genocid”! Znachilen komentar sta na naju
naslovila Ruth in Vincent Megaw, da sva skrajna desnicharska nacionalista, z izjavo: »v
Zdruzhenem kraljestvu ... posebej v Angliji, je protievropska mentaliteta globoko ukoreninjena;
podpihovanje strahu “pred izgubo suverenosti” se zdi za torijsko desnico poglavitno upanje, da
ohrani politichni nadzor. Kelte, stare in sodobne, vidijo kot mozhni simbol notranje
dezintegracije in zunanjega vpliva; od tod, morebiti, dvom o dolgo veljavni predpostavki o
Keltih, Piktih ali Anglo-Saksoncih kot nekdanjih otoshkih “ljudstvih” (Megaw in Megaw)«. Ali pa
she druga obtozhba izpod istih peres obeh Megaw: »Evropska unija, ki se ji je Zdruzheno
kraljestvo pozno in nerado pridruzhilo, je bila za Anglijo dolgo politichna grozhnja, nikakor pa
ne prilozhnost. Zato bi bilo chudno, che ne bi proizvod visokosholskega sistema odrazhal,
seveda nezavedno, tega strahu.« Skoraj vsi, ki smo se oprijeli te nove interpretacije, tezhimo k
levicharski liberalni politiki, ter smo v sploshnem proevropski, zato je za marsikoga takshno
obdolzhevanje chudashko. Niti Simon James niti jaz nisva nameravala razgraditi sodobnega
koncepta Keltov ali zanikati regionalno razlichnost (drzhalo bo prej narobe!) ... Kot sem zhe
razlozhil, je bila moja izvirna namera izhajala povsem iz problema arheoloshke interpretacije
krajev in obmochij, kjer sem raziskoval.«
Tako je bil napaden in tako se brani John Collis. Morda she citat iz njegove knjige, ki ima v
naslovu tudi vprashnje mitov o Keltih, in se spet nanasha na politizacijo arheologije, s chimer se
nikakor ne more strinjati, ko navaja Rhodrija Morgana, vodjo Valizhanske skupshchine, ki je na
vprashanje, kaj meni o delu Simona Jamesa, odgovoril: »Keltshchina in ponos nanjo! To je
angleshka zavist. Mi smo bili prvi civilizirani. Najstarejsha pesnitev v poklasichnem jeziku je bila
v valizhanshchini. Kelti so bili tu, ko je Cezar stopil na kopno. To je sodobna anglo-saksonska
propaganda.« K temu je Collis dodal, ter tako zakljuchil svojo knjigo, misel uglednega profesorja
Barryja Cunliffa, v kateri sluti tudi kritiko svojega dela: »Najizzivalnejshe delo o celotnem
vprashanju veljavnosti “keltskega” koncepta je M. Chapmana The Celts: construction of a myth.
Zasluzhi si skrbno branje, ker je tehtno uvajalno. Drugi pisci so precej prevzeli politichno
korektno nasprotovanje uporabi oznake “Kelt”, cheprav obichajno brez Chapmanove
poglobljene uchenosti.« John Collis ne skriva, da je mogoche iz tega povzeti, da prihajajo
pushchice tudi z akademske strani, ker pach dvomi o tradicionalni interpretaciji Keltov.
*
Za nas je posebej zanimovo, ko John Collis v poglavju Northern Italy she zapishe (prav tam, str.
191): »Zgodovinsko sosledje v severni Italiji je popolnoma preprosto. V sedmem stoletju pr.n.sht.
so jo zavzeli krajevni Ligurci, morebiti Galci, kot na primer Lepontci (ki jih je Katon oznachil za
Galce), ter italsko govoreche skupine, kot na primer Veneti; v 5. st. pr.n.sht.so del Padske
nizhine: zasedli Etrushchani. Zelo pozno, v 5. st. ali v 4. st. (che zanemarimo Livija z njegovo
[sporno] letnico 600), so razlichni Galci v vech valovih prishli chez Alpe ter jo kolonizirali,
zachenshi na zahodni strani Padske nizhine; naslednje skupine, ki so nashle zhe s predhodniki
poseljeno ozemlje, so shle malo naprej, in naslednje she dlje, dokler niso poslednji Senoni prishli
do obal Jadrana, pred tem so she okoli leta 387 pr.n.sht. oplenili Rim. Nekaterih predelov niso
kolonizirali – med temi je bilo ozemlje Venetov. Vendar so v naslednjih stoletjih sem prodrli
nekateri novi prishleki in vmes so nenehno potekali spopadi, med katerimi so Rimljani
postopoma zasedali ozemlje, na katerem je preostalo nekaj Galcev, medtem ko so se ostali, kot
Boji leta 193, umaknili nazaj chez Alpe.
Toda (nadaljuje John Collis) arheoloshka dejstva she zdalech niso tako preprosta. Prvich, obstaja
znatno shtevilo epigrafov z nagrobnih stel, z grafitov na posodah in bronastih izdelkih, ki
prichajo, da so Lepontci v resnici govorili keltsko zhe najmanj od 6. st. pr.n.sht. in verjetno she
prej, saj obstaja kontinuiteta (podchrtal L.V.) kulture vse tja do pozne bronaste dobe, verjetno vsaj
do 1300 pr.n.sht. Napisi nam omogochajo domnevati etnichno pripadnost posameznikov, zato
na tej osnovi ugotovimo, da so bili po imenu Etrushchani, ki so se porochili s Kelti, imena tujcev
najdemo tudi v njihovih naselbinah ali pokopalishchih. Prichakujemo neko vrsto kompleksnosti,
che predpostavimo, da cheprav so priseljenci zavzeli prostor, so prejshnji prebivalci prezhiveli in
so se ali integrirali s prishleki ali so poslej zhiveli poleg njih.
Che k temu dodamo she ostanke materialne kulture, postaja polozhaj she bolj zapleten. Dejansko
imamo dokaze, da so skozi vse zgodnje obdobje prvega tisochletja pr.n.sht. obstajali chez Alpe
zhivahni stiki in so prihajale skupine iz Padske nizhine, ter celo one iz centralne Italije, in jih v
kulturnem smislu smemo shteti med regionalne razlichice “kulture zharnih polj” na severni strani
Alp, s podobnimi slogi lonchevine, bronastih izdelkov in pogrebnih obredov. Po tem scenariju
smemo dopushchati stalne stike skozi celo prvo tisochletje pr.n.sht., ne pa, da bi shlo za
nekakshno neprepustnost Alp, kot nam jo orishejo klasichni avtorji ob prvem vdoru Galcev ali
ob pohodu Hanibalove vojske chez Alpe... Kulturni razvoj severno in juzhno od Alp je potekal
vzporedno, to je videti v narashchajochem bogastvu grobnih dodatkov, uvajanju shtirikolesnih
voz, orozhju, uvozhenih grshkih in etrushchanskih kovinskih izdelkih, keramichnem posodju za

gostije ter v osebnem okrasju... razvila se je umetnost situl...«
Toda sedaj pride na vrsto nekaj posebno pomembnega, ko John Collis izjavi: »Naj povzamem;
arheoloshka dejstva kazhejo znatno podporo zgodovinskim virom o nekem vdoru zgodaj v 4.
st.pr.n.sht., ker obstaja dolochen porast shtevila predmetov srednjeevropskega sloga, vendar prav
tako obstaja ochitna kontinuiteta (podchrtal L.V.). Prav zares, za obmochja, kakrshno je Veneto, ki ni
bil koloniziran, a je najti latenske predmete v grobovih, antichni pisci pripominjajo o
podobnostih med Veneti in Galci, kljub jezikovni razlichnosti. Vsekakor pa so bile razlike v
pogrebnih obredih med Italijo in centralno Evropo v pogledu prisotnosti etrushchanskih in
grshkih izdelkov ter v bogastvu krajevnih predmetov, kot so mechi, chelade in zlate ogrlice.«
(prevod L.V.)
Tako smo pri vprashanju kontinuitete, ki je prav tako eno osrednjih “bojnih polj” danashnje
zgodovine.
JAPODI
Zakaj tu govoriti o Japodih? Ker gre za zelo zapleteno vprashanje o Ilirih!
O Japodih nam zgodovinarji nashtevajo marsikaj o njihovem izvoru in pripadnosti. V chasu
rimskega imperija naj bi bilo to mochno ilirsko pleme naseljeno od notranjskega Snezhnika do
reke Sane, ki izvira zahodno od Jajca in se zliva v Uno ta pa v Savo pri Novski, in do reke
Zrmanje, ki se zliva v jadranski Podgorski kanal pri Obrovcu pod juzhnimi obronki Velebita.
Njihovo naj bi bilo obsezhno ozemlje zahodne Bosne, hrvashkega Primorja, do Istre in
Notranjske. Po tej verziji naj bi po vdoru Keltov v 4. st. pr.n.sht. prishli pod njihov vpliv, vendar
naj bi v svoji kulturi ohranili stare ilirske elemente. Japodi so se zbirali v teritorialne skupine okoli
utrjenih sredishch. V 2. st.pr.n.sht. so od tod pogosto odhajali na roparske pohode v severno
Italijo. Rimljani so jih poskushali pokoriti, to se je dokonchno posrechilo shele cesarju
Oktavianu v spopadih med leti 35-33 pr.n.sht., ko je zavzel njihovo poslednjo utrdbo Metulum.
Na slovenskem ozemlju je vech nahajalishch, ki prichajo o njihovem posebnem ilirskem
znachaju.
V Zgodovini chloveshtva II/1, str. 59-60 (DZS, Ljubljana, 1970) nam Luigi Pareti spregovori o Ilircih
kot indoevropskem narodu, za katerega ni jasno, ali spada k vzhodnemu ali vmesnemu tipu,
svoje prodiranje na severozahodni Balkanski polotok pa so morali zacheti najpozneje v 14.
stoletju pr.n.sht.. Potiskali naj bi Trachane na jug in na vzhod, to so posredno chutili tudi Grki,
ki jih je zato gnalo v isti smeri. Neposredno dokazno gradivo o Ilircih je zelo pichlo, saj
poznamo zgolj kratek napis iz Skadra v Albaniji in nekatera lastna imena. Dolgo so mislili, da bi
nam lahko besedishche in izgovarjava sodobne albanshchine (njeni najstarejshi zapisi izvirajo
shele iz 15. st.n.sht.) razkrila chisto ilirsko jedro, che bi izlochili vse novodobne grshke, latinske,
beneshke, turshke, slovanske in druge izposojenke. Nemalo sodobnih avtorjev pa misli, da nam
pri dokonchni obnovi stare ilirshchine ne more pomagati sama albanshchina, ki je nastala iz
meshanice ilirskega in trashkega jezika. Tako si morda lahko razlozhimo razliko med starimi
kolonijami Ilircev v Italiji – venetske kolonije naj bi nam dale pravi severnoilirski jezik, kolonije v
Apuliji in Mesapiji pa hibridno juzhno narechje, ki je bilo meshanica med trashkim in ilirskim
jezikom.
Luigi Pareti she dodaja, da je v narechju starih Venetov ohranjenih poleg lastnih imen she okoli
dvesto kratkih napisov v severnoetrurskem chrkopisu, ki je bil v rabi od 4. do 1. st.pr.n.sht.
Seveda je bila po njegovem beneshka pokrajina v Italiji naseljena najpozneje v zachetku zhelezne
dobe [torej po letu 1.000 pr.n.sht.], ko je vzklila »atestinska« civilizacija. Herodot (I, 196) in
Polibios (II, 17) izrecno ugotavljata, da so bili Veneti Ilirci; Polibios trdi, da se je njih govorica
razlochevala od keltske, cheprav sta si bili civilizaciji podobni. Zato je chisto mogoche, da so bili
Veneti – kakor Liburni blizu Aterna v Picenu (ob katerih se spomnimo na Liburne v Iliriku; Plinij
Naturalis historia, III, 110, 112) – prav tako ilirskega rodu, vendar so se v Italiji pomeshali z
domachimi predindoevropskimi ljudstvi v obeh dezhelah, kjer so se naselili; ta ljudstva so bili
Evganci in severni Etrushchani (pozneje so se jim pridruzhili Kelti) v Benechiji ter Azilci v
Picenu. Ni jasno, ali so bili Liburni in njihovi prezhiveli predniki Azilci tvorci tako imenovanih
»predsabelijskih« napisov na jadranski obali.
Tu naj prekinemo navajanje Paretija z opozorilom, da shteje Venete k Ilircem, medtem ko jih
drugi imajo za Italce (npr. Devoto) ali za Kelte. Poleg tega nam ne sme uiti, da naj bi se Veneti v
Italiji pomeshali s Predindoevropejci, ki naj bi bili Evganci in severni Etrushchani. O Evgancih
obstajajo povsem nasprotujocha si mnenja, celo taka, da jih nikoli ni bilo (gl. mojo knjigo
Davnina govori), o severnih Etrushchanih pa so prav tako mnenja deljena in se krizhajo z
vprashanjem Retov. Sergi je mnenja, da so bili predvsem Praslovani tisti, ki so bistveno prispevali
h genezi ljudstev v Italiji, potem ko so se pomeshali s tamkajshnjimi avtohtonimi
Predindoevropejci – Mediteranci, kot jih imenuje. Mario Alinei v teoriji kontinuitete zagovarja
tezo, da so bili Iliri v bistvu Slovani oziroma kvechjemu za dolochen chas zgornja, vodilna plast
slovanskih ljudstev, prav tako naj bi bili Trachani zgolj praslovanska veja. Oshtir pa se oslanja na
Ilire in Trachane kot podstat kasnejshim slovanskim ljudstvom in prav zaradi tega se tu
zaustavljamo pri ilirskih Japodih, s katerimi je Oshtir utemeljeval svoja alarodska preuchevanja.
Pareti pa she dodaja, da je prav tako prishlo z Balkana vech drugih narodov, katerih ilirski izvor
je izprichan, vendar so prispeli po morju, she preden so Grki ustanovili kolonijo v Tarentu.
Imenovali so se Davni (prim. Festus, Egipt, 69 M), Pevceti (Plinij, III, 102), Salentinci (Probus o
Virgilu, Ecl., VI, 31; Festus 329) in Mesapijci (Nikander v Antonius Liberalis, 31). Skupno se
imenujejo Japigi, to ime pa zhe Hekataios spravlja v zvezo z Japodi, ki so zhiveli onstran
Jadranskega morja. Njihova lastna imena in dvesto ohranjenih napisov nam omogochajo
preprichljive primerjave med njimi in zgodnjim jedrom ljudstev v Albaniji. Verjetno izvirajo iz
juzhnega dela Ilirika, kjer je bila bolj obchutna primes trashkih ras.
Po tem, kar smo tu na kratko navedli, je videti, da she zdalech ni mogoche rechi, kdo naj bi bili
Iliri, in zato tudi Oshtirjeva razglabljanja, ko postavlja alarodske, predindoevropske jezike kot
prvotne, na katere naj bi se kasneje nalozhili nekakshni predslovanski jeziki ter naj bi iz tega
meshanja nastala praslovanshchina, velja ponovno interpretirati.
Karel Oshtir zachne svojo razpravo Japodi (m-prefiks) (Etnolog III, / 1929, str. 87) s pregledom
stanja ter na jadranskem obrezhju jezikovno razlochuje naslednje plasti: (a) Palaevropejci, ki so
avtohtoni in sorodni z Etrusko-Reti, Liguro-Pikti, Ibero-Baski, Predgrki(1), Staroprednjeazijci

(Kari, Liki, Predhetiti, Kavkazijci, Alamiti, Sumerci, Mitanijci) ter Hamiti, izvzemshi Semite. (b)
Doseljeni centralnoindoevropejci Iliri (1) , Veneti (1) in Mesapijci (1) . (c) Sat ¶m-indoevropski
Albanci in kentum-indoevropski Itali; in slednjich v juzhni Italiji Grki iz Grchije in Gali ter
Slovani na vzhodnem Jadranu.
[Op.(1): Kjer se je avtohtona plast ohranila le v doseljenih Indoevropejcih, jo oznachuje Oshtir s
pred–, torej Prediliri itd.; cheprav je dotlej predindoevropsko plast na vzhodnem Jadranu
imenoval kar Ilire, centralnoindoevropsko plast pa Trake.]
Na zhalost Oshtir te stratifikacije chasovno ne opredeljuje dolochneje, zato imamo kar precej
tezhav pri spremljanju in sprejemanju njegovega razmishljanja, saj je ochitno, da je razpon
dogajanj lahko zelo razlichen, tudi za nekaj tisochletij. Toda kljub temu je njegovo razmishljanje
izredno pouchno in koristno, tudi che ga bo potrebno v (pra)zgodovinskih okvirih
reinterpretirati.
Oshtir nas uvede z nashtevanjem razlichnih zapisov imena Iapodes, ‘Ιάποδες, Iapydes, ‘Ιάπυδες, med
Istro in reko Uno so Iliri, pomeshani z Galci; deblo *japud, *japod nahajamo tudi v Italiji, in sicer
v *Iapudiskom > Iapuzkum numen na iguvinskih tablah ter v Apuli(a) ob gori Garganus v
jugovzhodni Italiji. Zachetni j- v *japu/od > Apuli je izginil: bodisi chez grshki *Apod, *Apud v
juzhnoitalski Veliki Grchiji, che je tu she prehajal j>h, bodisi verjetneje chez etrushki *Apud,
*Apod – v etrushchini odpada zachetni j, npr. latinsko Iuno > etrushko uni itd., – in sicer na poti
iz jugovzhodne Italije prek etrushke Kampanije v Rim. Prehod d>l v *japud, *japod >Apuli je ali
latinsko (dialektichno?) kakor v dacruma>lacrima ali pa zhe prediliromesapijsko kakor npr.
Dasimos<>Lasimos itd.; o to iz drugih paleoevropskih dialektov, tudi predilirotrashke zglede,
obshirno obravnava v drugi razpravi (Vorindogerm. Metallnamen in Alteuropa, Arh. arbanas. IV).
Ne moremo se izogniti prikazu podrobnejshega Oshtirjevega jezikoslovnega razchlenjevanja,
cheprav se bo to marsikomu zdelo duhamorno in razvlecheno, toda v resnici je potrebno, da
vidimo, kako zahtevna so ta prodiranja v stanje davnih jezikov.
Recimo, Oshtirja zanima, kako se je izgubil j-, to se formalizirano zapishe j- > 0, kar je
vsebovano v primeru *japud, *japod > Apuli. Po njegovem je to zhe predmesapijski pojav, k temu
je mogoche dodati iz paleoevropshchine predkimrijski primer iach <> (kk < k <> k),
predgrshko akos itd., torej ni izkljuchena sorodnost med *(j)apud, *(j)apod v imenu Iapuzkum in
Apuli ter *[(j)a]poid v Poediculi = Peuketioiv apulijskem grichevju (Le Murgie) juzhno od reke
Aufidus. K izpadu zachetnega samoglasnika a- v *(j)apu/od > *poid velja primerjati
predmesapijskoilirski Apenestai <> Penestai, Aloufoi <> Lopsi, Avendone <> Ouendon, kolikor a- ni
a-prefiks.
Kar pa se tiche u/o v *japo/ud > Iapuzkum, Apuli <> Poediculi, je primerljivo s
prediliromesapijskim Calucones (< *caluca : *calanca »burrone; prepad, globel«) v Alpah <>
Kaloikinoi v Iliriji; Monetion <> Moentinoi (che ne *Monet-) v Iliriji; Onaion <> Oineus – poleg *aun,
*oun v Una – v Iliriji; morebiti semkaj sodi tudi u <> ui v ilirskem Muccurum <> Mouikouron.
Che obstaja vez med *(j)apod v Iapo/udes, Iapuzkum, Apuli in *[(j)a]poid v Poediculi – ki jih
prishtevajo k ilirskim Poidikoi ob izlivu Murice v Muro na meji med Norikom in Panonijo – se da
morebiti s precejshnjo verjetnostjo dognati tudi prvotni pomen debla *(ja)po(i)d. Spricho naziva
Peuketioi za rimsko Poediculi ni nemogocha domneva, da je *poid v Poediculi = grshko peuke »pin
maritime; morski bor« v Peuketioi. S tem *poid »grshko peuke; bor« je s prehodom oi <> a
identichen ligurskemu *pad v padi »Kiefern; borovje« – Plinij 3, 122: »...quoniam circum fontem (sc.
Padi) arbor multa sit picea, quales Gallice vocentur padi...« (»...ker je zhe okoli izvira [namrech Pada]
veliko dreves bora, ki jim galsko pravijo padi...«) – izraz »Gallice« oznachuje le »v jezikih Galije«,
kjer pa se je poleg galshchine govorilo na jugu tudi iberoakvitanski in ligurski.
K razjasnitvi prehoda oi <> a pa tole: v Poediculi »Peuketioi« <> padi »bor« primerjaj deloma oi <>
o/u v Poediculi : Iapo/udes itd., deloma o/u<> a v liguropredvenetsko Bodegkos <> (b <> p) Padus
»Po; reka Pad« (sorodno z etrushkim pute »Quelle, Fluss; izvir, reka« > latinsko puteus itd.).
Mesto Abdera z r-formantom praoblike *jap[ax]dar > *jabdar > Abdera – a:e je ali grshko narechni
a > e, ki odrazha maloazijsko-etrushchansko a <> e, ali pa je zhe predgrshkega izvora – gre pa za
podaljshan *jabd »abietineae« z -l- v predslovanskem *jabdla > jedla (lat. ebulus »Holunder; bezeg«,
zaradi dozdevnega nastanka iz krvi padlih vojshchakov, k predgrshkemu abantes nekroi in alibantes;
k *l[i]b »nekros; truplo«) »elate; abies; Tanne; jelka, hoja« prek ja > je na slovanskih tleh, ter s
slovanskim bd > d kakor v ebdomos > sedьmъ ipd. Seveda se dá izvajati slovansko jedla tudi iz
*jebdla s poznanim mediteranskim a <> e, s tem velja primerjati poleg predslovanskega Danapris,
Danastris : Dъnepr, Dъnestr predvsem etrushchansko clan : clenar, maloazijsko atli : etli itd. Praoblika
*jebdl se opira predvsem na predbaltsko *jebdlje > *edle v staropruskem addle, litavskem egle,
letonskem egle »Tanne; jelka«.
Kakor se je ob gori Garganus prvotno pojavilo ime Apuli iz *(j)apod »peuke; bor, pinija« in se nato
razshirilo na celotno Apulijo oziroma na Mesapijo in Japigijo – Messapia Appulia; Iapygia autem est,
quae nunc Apulia appellatur – prav tako se je najbrzh tudi ime predmesapijskoilirskega naroda
Iapuges, Iepuges raztegnilo ne le na kalabrijski polotok od mesta Tarentum do kraja Brundisium,
ampak na célo jugovzhodno Italijo od mesta Metapontum, celo od kraja Thurii oziroma Kroton do
gore Garganus. Iapug, ohranjeno tudi v iapuks »severozahodni veter iz Kalabrije«, vezhejo z Iapud,
Iapod, tako da se glasi koren *jap- in da je -od- oziroma -ug- le priponska podaljshava.
H korenu *jap »abietineae« v Iapodes, Iapudes, Iapuges itd. s preglasom a <> u kakor etrushchansko
afle <> ufle; simpleks *jup(p) tichi morebiti v *alpskoromanskem > valtellinskem güp, gup,
tessinskem zhüp, gip, gub, wallisanskem zhup, engadinskem gok »Alpensrose; slech, ravsh«... (str.
91).
Toda Oshtir she vedno misli na jug, ko ime prvotno pach kalabrijskih Iapuges po *jap »abientinae«
podkrepi she z naslednjimi okolishchinami: (a) Kalabrija je bila v starem veku gozdnata in
pechke njenih pinij so uzhivale velik sloves; (b) ime kalabrijskih Sal(l)entini se tezhko lochi od
predlatinskega saltus »gebirgiger, waldiger Landstrich; gorska, gozdna pokrajina«, (a <> i) Sila »ein
Waldland; gozdna dezhela«, silva »Wald; gozd« itd. (c) Slednjich sodi ime severnokalabrijskih
Messapioi k predlatinskemu sa(p)inus »Art Tanne oder Fichte; vrsta jelke, hoje ali smreke«. (Prehod
predgrshkega *juph < ufear je po Oshtirju podoben predslovanskemu ьmela »Mistel; omela« (i <>
a), predlitavsko amalas k predjugoslovanskemu *[ь]molik »pinus peuce« (l <> r) omora »Fichte;
smreka«.) Ime Mesapijcev se je razshirilo na Sal(l)entince, Kalabrijce, Peucence = Poediculi,
Daune in Apulijce. Poleg tega so Mesapijce deloma istovetili z Japigi.
Pri Ebesos Oshtir navaja, da je glasoslovno spricho b <> bh identichno predgrshkemu Efesos,
che spominja zhenski spol mesta Efesos na feminina imena drevja in che je Samorna “Efesos” =
Smirna sorodno s predslovanskim *(s)smark, *(s)smerk, *(s)smirk > smoьrk, smeьrk »Fichte, Tanne,
Wacholder, Zeder; smreka, jelka, hoja, brin, cedra«, smerkъ. Tudi Amorges “Efesos”, Ephesos
morebiti iz *Amorg, kakor tudi Elloi : Seloi iz *samorg (g <> k) predslovansko smeьrk, smoьrk.
Najslavnejshi boginji mesta Efesos, Artemis Efesia, je bila posvechena cipresa, ki je iglasto drevo,
podobno kakor »abietieae«, pri tem prvotni pomen kiparissos, cupressus, dasi spominja ef- zaradi
chebele na efeshkih novcih (chebela je bila sveta zhival efeshke Artemis) prek bh <> b na
predgrshki plural *[e]br »chebele« ter z e <> a in b <> p na predlatinsko apis »chebela«. Sicer pa
je najverjetneje Amorge “Efesos” z u <> a identichno s predslovanskim *(a)mar »abietineae« v
srbshchini-hrvashchini omora »Fichte; smreka«, jugoslovansko molik.
Z izpadom zachetnega (j)a- v *[(j)a]bar primerljivo s paleoevropskim *baru »Wald von abietineae«
(alpsko in subalpsko *bora, *borra »legno rotondo, pedale; okrogel les, deblo, steblo«, npr. v
narechju livinallunga boreshk »bosco di conifere; iglichasti gozd«; semkaj tudi predskitsko Borouskoi
»Volk in Sarmatien neben den Abijoi, Bewohner der Hylaia...«, Boruskoi) (str. 93), pragermansko
*baru, praslovansko borъ, grshko barues “dendra”.
Oshtir pa nam zna pripraviti tudi presenechenje, npr. ko naenkrat pravi, da so se kalabrijski
Mesapi prvotno morda imenovali tudi *Atabi, che izhaja veter Calaber atabulus iz narodnega imena
*Atabu(lu)s (kakor grshki iapuks < Iapuks); o tem vetru poje Horacij (Sat. I 5, 78), pri tem je
samoglasnik a- v atabulus ali predpona ali sodi h korenu in je v Thebae : (Me)tabon odpadel. Prav
ta Oshtirjev vlozhek nas opogumlja, da njegovo delo ustvarjalno nadgrajujemo in
reinterpretiramo v skladu najnovejshih dognanj, saj nam odpira drugachne mozhnosti razlage.
Oshtir opominja, da je na Balkanu vech gora z imenom Messapion, v Bojotiji, na Evboji in v
Pajoniji; poleg tega ob uposhtevanju p<>b she Messaba »mesto v Kariji«, Messapeai »kraj v
Lakoniji«, Messapia = Boiotia, Messapioi v Lokridi, Metapa »kraj v Ajtoliji, Metapioi v Elidi,
Metapontis = Sime in slednjich na Kreti potok Messapios iz *ssap »abietinieae« kakor borъ > ruski
potok Borovenka; ravno tako morebiti reka Bradanus pri Metapontu; Messapos je tudi ime
Pozeidonu (?) in njegovima sinovoma (Bojochan, Etrushchan) in na bojotski gori Messapion lezhi
eno izmed najznamenitejshih svetishch Pozejdonu. Oshtir meni, da je mogoche *Messap(i)os =
Pozejdon razlagati iz *ssap »abietineae«, in te so, zlasti elate »jelke, hoje«, posvechene Pozejdonu,
chigar priimek Asfal(e)ios iz asfales »ferme; trd, chvrst, krepek« + asphal »abietineae« < ss[a x]p ,
prim. asfaltos »*abietineae« > *pix > bitume, asphalte; smola«.
Thob(h) > predslovansko topol »popupus alba = lat. albarus« : asfodelos »albucus« : alfos : afuo »ętre
ou devenir blanc; biti ali postati bel«; *asp »albus« tudi predslovansko *as (< aps) > as, os »Silber
pappel, Zitterpappel, Espe; topol, jagned, trepetlika, osika«, predstarovisokonemshko aspa »Espe;
osika, trepetlika«, predbaltsko *apsa, apse, s *kar »niger; chrn, temen« je sestavljeno predslovansko
osokor »Schwarzpappel; chrni topol«.
Che povzamemo: Oshtir se je v prvem delu svoje razprave za izvajanje imena japodo-japigijskega
Metaponta: Thebe, Thebae, Metabon, Metapontion (: Messapioi) : Alubas (: Iapudes, Iapuges) osredotochil
na *thap »abietineae« ter prek zapletenega lingvistichnega postopka prishel prek predromanskega
*sappo <> na predslovanski elovьćъ »Wacholder; brin«, *elaw, *welawij; predgrshko elate »sapin;
smreka, jelka«, kar pa ne spada k novovisokonemshkemu Linde, ki iz *limth gre k
predkimrijskemu llwyf (m<>ph), predslovansko lipa (str. 101).
Med obsezhno obravnavo prefiksa m(a)x- v Metabon, Messapioi itd. je vech zanimivih povezav z
etrushchino ter drugimi paleoevropskimi jeziki, toda znachilno se mi zdi naslednje: predslovansko
mesto »Ort, Stadt« iz *megst, kar omogocha primerjavo z etrushkim methl »populus«, ki ga zraven
navaja tudi Oshtir, a ne vzporeja; prav tako je *meg- najti v grshkem megaro »large imposing
building, mansion; velika imenitna zgradba, grashchina« (109).
Malo pred tem beremo predgermansko *meluk »nemshko Milch«, predslovansko melko,
predlatinsko melca (alpin *malga »Alpenwirtschaft«) < *mel¶k : predlatinsko *lak najdemo v de-licus
(str. 108), kar potrjuje praobliko, kajti kaj bi bilo bolj osnovnega za chloveka, kakor je mleko,
bodisi da je to materino mleko – prva hrana novorojenchka, ali mleko molznic. Si je mogoche
misliti, da bi za to zhivljenjsko pomembno hranivo neko ljudstvo ne imelo imena? In kljub temu
naj bi si Slovani to izposodili pri drugih ljudstvih... Chesa bolj nemogochega si ni misliti!
Ali pa predslovansko modrъ »blau« < *madr »Waid, Färbepflanze; oblajst, Isatis tinctoria« (kakor
vornъ »Rabe > schwarz; vran, krokar, vranje chrn«), tudi madrua »prunelles, creques« morda kakor
liveo > sliva; predlatinsko *widr > vitrum »Waid : blau« (str. 109). Cheprav Oshtir tega ne vzporeja,
pa se mi zdi smiselno prikljuchiti predslovansko moder[b]njь »Lärche; macesen« (str. 109), ker v
naseljih Modreje, Modrejce in Bacha pri Modreju na obeh straneh jezera pri Mosti na Sochi oz.
ob Bachi ishchejo etimologijo zunaj slovenshchine, mislim pa, da nam omogocha moder[b]njь
»Lärche; macesen« lepo razlago.
Predslovansko Mokoshь »malakia; mehkuzhnost« : -koshь »Wollust; naslada, poltenost«,
predlitavsko kekshe »Hure; vlachuga«; (op. L.V.: Janezhichev slovar – mokosh(zh), makosh, kosec
»Ralle«; Pletershnikov slovar – mok(r)ozh »der Regenwind; (Janezhich) mokrec, mokozh«; mokosh,
mlakosh = »das Rohrhuhn “gallinula”, liska, tukalica«).
Oshtir povezuje tudi navidez zelo oddaljena imena, predgrshko mormunos (n<>l/r) mormuros,
mormulos »vrsta morskih rib« : (m-n<b-n) terebinthos>terminthos, predslovansko ryba »Fisch«;
egipchansko rm, baskovsko arrain preko n<m? Zraven she murm[n]e »vrsta rib«, murmillo »gladiator,
ki mu na vrhu chelade shtrli riba« (str. 110).
Ali celo predlitavsko mo[t]muo »Scheitel; teme« : predslovansko teme preko m-n<p-n : (t<>-)
predlatinsko apex »Spitze; ost» (egipchansko tp »Kopf; glava») (str. 111).
Etrushchansko mursh »urna« < *murcen (kakor Felsina<felcna) : predlatinsko urceus, urhe (-<>n)
ur[c]na (-<>k) predslovansko kъrk, kъrg (str. 112).
Prav na koncu pa se Oshtir bezhno zaustavi na veverici, ki jo Mario Alinei shteje kot enega od
pomembnih imen zhivali za dokazovanje slovanske kamenodobne naseljenosti v Vzhodnih
Alpah. Takole Oshtir: predlatinsko mustella »Wiesel < *muksterla »nevestъka = Wiesel; podlasica«
: gr. kester “neanias”. K razvoju »jung; mlad > Braut; nevesta > Wiesel; podlasica« primerjati
obravnavo v delu Falk-Torpa (str. 113).
Nadvse nenavadno kratek je Oshirjev povzetek v nemshchini k obshirni jezikoslovni obravnavi
Japodov, pri chemer se je osredotochil na etnikone: »Iap-odes aus *jaxB- : *t/ssa xB- »abietineae«;
wozu mit m(ax)- Präfix auch Με-σσάπιοι.« (»Iap-odes iz *jaxB- : *t/ssa xB- »abietineae«; k temu s
predpono m(ax)- tudi Με-σσάπιοι .«)
*
Kaj smo bistvenega zvedeli iz Oshtirjeve razprave? Po mojem mnenju to, kar smo od njega kot
alarodista prichakovali: da naj bi indoevropski jeziki prevzeli lep del besed od predindoevropskih,
staroevropskih, megalitskih ljudstev. Gradivo za podrobnejsho analizo je nabral z zavidljivo
vztrajnostjo in erudicijo, vendar pa se nam vseeno vzbuja dvom, ali spricho izredno majhnega
shtevila ohranjenih japodskih, ilirskih besed lahko postavljamo verodostojne sklepe. Oshtir se
tega zaveda, in kot smo spotoma opazili, to vechkrat nakazhe, tudi z izrecnim »morda,
morebiti«...
Najvazhnejshe pa se zdi to, da je mogoche tudi to delo z ustrezno interpretacijo priblizhati
sodobni teoriji kontinuitete. Njegove razchlembe predindoevropskih jezikov, ko je uspel
vzpostaviti lingvistichne odnose z indoevropskimi jeziki, lahko razumemo tudi drugache, da gre v
resnici za prajezik(e) v Evropi, ki so ga govorila takrat in she danes tod prebivajocha ljudstva, a se
je v pet do deset tisoch letih nujno moral spreminjati. Zakaj tako velik razpon pet do deset tisoch
let? Tradicionalni jezikoslovec Devoto npr. postavlja indoevropske jezike v tretje tisochletje
pr.n.sht. – tj. bronasta doba, medtem ko eden od tvorcev teorije kontinuitete Mario Alinei govori
o lahko celo koncu paleolitika ali zachetku neolitika – to pa je deset tisoch let pr.n.sht.
Che je Oshtirjeva rekonstrukcija »Iap-odes iz *jaxB- : *t/ssa xB- »abietineae«; k temu s predpono
m(ax)- tudi Με-σσάπιοι«, predstavljata osnovi *jaxB- : *t/ssa xB- ter m(ax)- vzorca za evropski
prajezik, in dovoljujem si rechi, da ju je potrebno obravnavati, poleg Oshtirjevega nachina, tudi v
smislu teorije kontinuitete, kar pomeni, da bi bili v takem primeru praslovanski besedi; (1) che
izhajamo iz predpostavke, da ta evropski prajezik ni bil en sam, ampak jih je bilo vech, bi se tu
omejili le na praslovanski (v Oshtirjevem izrazoslovju: predslovanski, kar seveda ni povsem isto
kakor praslovanski, saj sam Oshtir opozarja v eseju Predslovansko *sebьrъ »zadrugar« (Etnolog, IV,
1930-31, str. 2): »Zatorej pomeni “pred-” npr. v “predslovanski” itd. dvoje: (A) predslovansko =
ilirotrashko, npr. indoevropsko *ghans > ilirotrashko *g(h)ans > slovansko gosь »Gans«; (B)
predslovansko = staroevropsko (seveda po ilirotrashkem posredovanju) npr. etrushchansko
*ablon »Apfel« = staroevropsko *ab(a x)l v slovanshchini ablan, germansko *apl itd. Razlichne od
teh reliktov so izposojenke kakor letonsko erms »Affe« iz etrushkega arimos; poleg tega je
mnogokrat nemogoche dolochiti, ali je slovanska, z ilirotrashkim korelatom prekrivajocha se
beseda ilirotrashki relikt na praslovanskem teritoriju ali poznejsha izposojenka od sosednjih
kulturno vishje stojechih Ilirotrakov, kar velja npr. za bersky »Pfirsich« iz latinskega persica z
ilirskim p>b in z ilirsko femin. konchnico u namesto latinske a.«; ali (2) che je Oshtirjeva
predpostavka o neindoevropskem prajeziku in predslovanshchini tochna, kakshne so relacije s
Sergijem in Semeranom.
(1) Prva predpostavka: praslovanshchina je bila eden od prajezikov v Evropi, skladno s teorijo
kontinuitete, Iliri(-Traki) so bili Praslovani oz. so tvorili le neslovansko vrhnjo, vodilno, elitno
plast, ki je vladala Slovanom, kot pravi teorija kontinuitete.
(2) Druga predpostavka: Oshtir je imel prav – kakshne so potem relacije do Sergijeve teze o
latinshchini kot sinteze jezika staroselcev in praslovanshchine na tleh Italije ter do Semeranove
teze o mochnih semitskih (izhajajoch iz akadshchine) sledovih v Evropi, pri chemer je treba
opozoriti, da Oshtir izrecno in vechkrat poudarja, da izkljuchuje Semite v kontekstu
Predindoevropejcev ter uposhteva le Hamite!
Preden se lotimo odgovorov, si poglejmo she nekatera od Oshtirjevih razmishljanj.
Sem sodi, po mojem mnenju zelo pomembna, pravkar omenjena razprava Predslovansko *sebьrъ
»zadrugar« (Etnolog, IV, 1930-31) in spet se moram bralcu opravichiti, da bom navedel nekaj
Oshtirjevih zapletenih jezikovnih transformacij, toda to moram nujno storiti, da bi pokazal, kako
zahtevno je to delo in da jih ni stresal iz rokava.
Zachne z navajanjem, da v velikorushchini nahajamo sjabrъ, sjaberъ, sjaborъ, sjabra in narechno
preko sj>sh tudi shaberъ, shabra »Nachbar, Kamerad, Genosse, Bekannter, Freund; Bauer, der ein
Stück Ackerland bearbeitet und in der Versammlung des Mirъ Stimme hat; sosed, tovarish, drug,
znanec, prijatelj; kmet, del polja obdelovan s soglasjem skupnosti; iz drugih ruskih narechij she
beloruski sjabrъ, sjabrukъ »Verwandter, Bruder, Genosse, Teilnehmer an einer Arbeit; sorodnik,
brat; tovarish, udelezhenec pri nekem delu«, maloruski sjabra »Gemain deackerland; skupno
polje«, sjabri »die auf sjabra Anbauenden; na sjabra pridelano«, sjabro »Nachbar; sosed«. S
prehodom ja>je pred palatali, pri-sebritь sja, iz chesar z metatezo malorusko pryserbyty sha »priviti
se, prilizovati se«, belorusko sebrь »tovarish, daljni sorodnik«. Iz staroruskih listin sabry na 12. str.,
ohranjeno v listini iz 14. st. Ruska literatura navaja tudi narechne izraze sibra s sja>sji preko *s’¶.
Poljsko siabr »Gefährte, Gesellschafter, Mitbruder, Genosse; drug, druzhabnik, pobratim,
tovarish« je najbrzh iz rushchine, ker se je razvil ruski ja iz e, ki bi v poljshchini preshel v nosni a
ali e. Grki so si izposodili iz juzhne slovanshchine sembros v Patrasu, pomen »georgos...; kmet« se
zelo priblizhuje smislu ruskih besed, medtem ko v Epiru, Tesaliji, na otokih Krfu, Leukasu in
Kefaloniji ter na Peloponezu sempros, sumpros »spolovinar, polkmet«, sempra, sempria
»spolovinarstvo, druzhabnishtvo«, ksesempreio »razdreti druzhabnishtvo« (str. 2). To je morda
ohranjeno tudi v Sember, Semberija »del nahije pri Zvorniku«, Seberovo, Seberovac, izrazi so povzeti iz
starih listin. Iz prvotnega juzhnoslovanskega *seb(ь)rъ »polzakupnik, zadrugar«, se je razvil srbski-
hrvashki sebrь, sebri »zakupnik, seljak« v listinah iz 14. st., danes sebar oz. srebar, sreber pomeni
danes »plebejus, rusticus; puchanin, kmet, seljak, tezhak, podlozhnik vlasteoski«, vendar ne »rab;
rob suzhenj«.
Romuni so prevzeli simbra »societas, communio, commercium«, od njih pa Madzhari cimbora
»consortium, pactio, partitio«, kar Madzhari izvajajo kot romunski simbra iz grshkega sumbola
»trgovska pogodba«, Mikloshich pa vztraja, da so jo dobili od Slovanov. Spricho srbskega-
hrvashkega sebar in ruskega sjaber itd. je najbrzh mogoche izhajati iz praslovanskega *sebьrъ iz
*senbir v sjaberъ (str. 3).
(1)Prav glede odnosa med slovanshchino in finshchino je pomembno navesti, da ni skoraj
nobene finske izposojenke iz baltshchine, ki bi bila izposojena iz slovanshchine (str. 8).
(2)Poleg tega ni nobene praslovanske izposojenke iz romunshchine (str. 9).
(3)Oshtir vseskozi dokazuje, da obstaja veliko sorodnosti med trashchino in
praslovanshchino.To je zelo pomembno, ko govorimo o teoriji kontinuitete, ki zagovarja
tezo, da so bili Slovani na Balkanu zhe najmanj v neolitiku in so se od tam shirili na sever.
Litavsko sebras in letishko sebrs se shteje za izposojenki iz belorushchine, nasploh so finske
izposojenke iz baltshchine starejshe kakor germanske besede v finshchini, saj naj bi prishli Finci v
stik z Germani shele v 1. st. pr.n.sht. Oshtir polemizira z Mikloshichem, ki ima sjabrъ za
izposojenko iz finshchine in dokazuje prav nasprotno, tudi se upira Rozwadowskemu, ki besedo
izvaja iz germanshchine, ter oporeka madzharskim etimologom, da je njen pravi izvor grshchina
in se je preko romunshchine razshirila drugam. Ker Oshtir meni, da je slovanski *sebьrъ najbrzh
soroden s trashkim ziburthides in je torej obstoj te besede zagotovljen dolgo pred pojavom
romunshchine (str. 9).
K temu velja dodati navedbo, da obstaja she druga mozhnost, kako je prishla beseda menih k
Slovanom; to obichajno pojasnjujejo z nemshkim posredovanjem, Oshtir pa ne izkljuchuje, da je
grshko-latinsko *monak(h)os, *monak(h)us preshlo prek a>i v slovanski mъnichъ kot posledica
trashkega posredovanja v prvi dobi pokristjanjevanja severnega Balkana okoli 4. st.n.sht., saj bi
po novovisokonemshki poti nastal slovanski mъnьchъ (str. 13). To je le eden od mnogih
primerov, kako lahkotno so (ali she) jezikoslovci pripisovali germanski izvor slovanskim
besedam, ne da bi kritichno uposhtevali, da gre za ogromno skupnih osnov. Zgolj en primer.
Oshtir razlaga, da so pri Iliro-Trachanih uporabljali tudi proso za varjenje piva, zato brutos iz
*bharsut preko *barut > *brut z rs>r in aru>ru, slovansko bъrъ (iz *bhoru) »vrsta prosa« (str. 16).
Po drugi strani pa se italijanski etimologi (ZIN) za birra »pivo«, nemshko Bier, sprashujejo ali je to
mogoche izvajati (?) iz latinskega bibere »piti«.
Naj se povrnemo k trashkemu ziburthides, kar stari viri glosirajo kot »legitimni, zakonski ali pravi
(v nasprotju z Netrachani)« ali »sorodni«, torej »k isti druzhini ali iz te nastali zadrugi (=veliki
druzhini) oziroma bratstvu in dalje plemenu pripadajochi«, in s tem »plemeniti« (str. 17). Vse te
pomene najdemo vsaj deloma tudi pri *sebьrъ: »brat, tovarish, drug, druzhabnik itd.«. Che je pri
ziburthides le s »plemeniti«, tedaj tudi to ni nezdruzhljivo z »druzhina>zadruga>bratstvo>pleme«.
K temu pomenskemu prehodu plemenit iz plemen »pleme« in to iz *pled »ploditi« lahko primerjamo
cheshko shlechta (Geschlecht>Adel; plemstvo), slovansko zhlahta>zhlahten »plemenit«. Zatorej je
mogoche spojiti pojem »zadruzhnishtva«, ki tichi najbrzh v slovanskem *sebьra
»Arbeitsgenossenschaft; delovna zadruga« (ker je zadruga opravljala predvsem poljedelska dela, ni
chudno, da pomeni danes srbski in hrvashki sebar »tezhak ipd.«), s pojmom »plemenitashtva« v
trashkem ziburthides; skupno izhodishche je na krvnem sorodstvu temeljecha druzhina > zadruga
> bratstvo > pleme, od koder plemenit (str. 18).
Oshtir obravnava tudi sorodna bozhanstva med Traki in Slovani, npr. edini predtrashki Zeus
Keraunos je po njegovem mnenju le *Perun = predslovansko *Perynъ (uo<> kakor etrushchansko
ufle : aufle, predtrashko Arrolos : Araulos itd.), bog groma, v Bolgariji Perin planina in v perunika
»Schwertlilie; perunika, plutnik« (str. 21).
Oshtir sklepa, da iz vsega obravnavanega sledi predslovansko sebьra »zadruga«, sebьrъ
»zadruzhnik, zadrugar ali podobno«, nadalje morebiti (che ne iz rushchine) predbaltsko *se(n)b(i)r,
*sa(n)b(i)r ter predtrashko *senbir »zadruzhnik > *soplemenjak > gnesios«. Pravi pomen te skupine
je zhe spricho tega tezhko dolochiti, ker ne vemo, ali je ta beseda v baltoslovanski-trashchini
indoevropska ali predindoevropska = staroevropska. V prvem primeru sta dve mozhnosti: ali je
baltoslovanska beseda sorodna s trashko ali so jo Baltoslovani prevzeli od pred Baltoslovani
doseljenih Trachanov, ki so se z njimi pomeshali. V slednjem primeru zadostuje skupna
praoblika *senbir, ki dá v trashchini *se(n)b(i)r, *sa(n)b(i)r, od koder naprej *ziber, *zibur in s
prehodom iz trashchine prek baltoslovanshchine v slovanshchino *sebьrъ ter morda litavsko-
letonsko *sebr, *sabr, sanb(u)r (str. 21). Oshtir skratka domneva, da je rekonstruirani pomen
»zadruga« = velika druzhina« zgornjih besed nastal iz izraza za »familia«, cheprav je mogoche
zadruzhnishtvo tudi na drugi podlagi. Druzhino tvorijo chlani, ki imajo v patriarhatu istega ocheta
ali v matriarhatu isto mater. Tako je grshko fratria prvotno sestavljena iz potomcev istega ocheta,
pach pa je v predgrshki dobi vladal matriarhat, ki je izpodrinil indoevropski frater, frator »brat >
chlan bratstva« in ga nadomestil z adelfos »brat« = staroindijsko sagarbhyas »co-uterrinus«. Chlani
zadruge, v kateri ostanejo sinovi tudi po ozhenitvi v skupnem gospodarstvu, zhive pod enim
krovom, »sinoikoi«. Che je »zadruga« = »chlanstvo po istih starshih«, tedaj slovansko *sebьrъa iz
indoevropskega *sem-bher (oziroma s prevojem sem-bhor in z redukcijo *sem-bhr) »istih« = enih =
skupnih starshev. Indoevropsko *bher »nesti > nositi > roditi > mati > starshi (tudi oche)« lahko
primerjamo z novovisokonemshko ge-bären, gotsko ber-us-jos »Eltern«, albansko bir »sin« in gotsko
baur »sin« iz indoevropskega * bhe r, * bhor. Za pojasnitev * »eden« (=isti), skupaj, s/z«
primerjamo keltsko *sin < *sem, *som > baltsko *san v litavshchini san, letshchini suo, slovansko so
> srbsko-hrvashko su, slovansko *sem-bhir > *sebьrъ po Oshtirju ne omogocha zanesljivega
razvoja in zato misli, da je najbolje izhajati iz trashkega, indoevropskega *semb[h]ir > *seb(i)r,
*sab(i)r, od koder ne le slovansko *sebьrъ in trashko *ziber, *zibir, ampak tudi baltsko *sebr, sabr,
celo finsko *sebr > seur (str. 22).
*
No, sedaj pa pridemo do Oshtirjeve poante, da so Baltoslovani na ozemlju med Karpati in

Baltikom doseljenci (podchrtal K. O.), in ker so se doselili (podchrtal K. O.) tja tudi pred njimi
na istih tleh bivajochi Ilirotraki, moramo slednjich rachunati z mozhnostjo, da je slovansko
*sebьrъ = baltsko *se(n)br, *sa(n)br = finsko *sebr >* seur sicer ilirotrashki relikt, ki mu ustreza
trashko *zibir > *ziber, zibur, da pa prailirotrashki *senbir ni indoevropskega, ampak
neindoevropskega, tj. staroevropskega izvora. Che she uposhtevamo, da se pojem * sebьrъ v
mnogochem prekriva z izrazom drugъ »alter, alius, Genosse« in da se razvija tudi pojem »zadruga«
iz izraza »drugi, alter, alius«, k temu slovansko drugъ »anderer, alius; Genosse, Freund« > druzhina
(tudi »Heeresabteilung; vojashki oddelek« kakor v sorodnem starovisokonemshkem trucht
»Kriegerschar; vojashko krdelo« > truhtin »Kriegsherr, Fürst; vojskovodja« je morebiti ta
pomenski prehod tudi v trashkem ziburthides) in iz drugъ nastane srbsko-hrvashko zadruga »velika
druzhina«. Konchno naj se opremo she na finski sinonim toinen (mies) »ein zweiter (Mann); drugi
mozh« za *sebr > seur, tedaj smemo izvajati celo iz staroevropskega *senb(h)ir »alter, alius«, ki je
ohranjen v etrushchini! (podchrtal L.V.) (str. 22).
Oshtirju se zdi primerno zacheti razlago z etrushchanskimi shtevniki:
maχ “1” śa “6”
zal “2” cezp “7”
thu “3” śemf “8”
huth “4” ceanuth “9”
ci “5”
To povzema po Cortsenu (Etruskische Standes- und Beamtentitel 140). Od izbire shtevnikov je
odvisen pomen etrushkega *tsemp(h)ir »alter, alius«. (Bolj zaradi zanimivosti naj omenimo, da je
Oshtir tu primerjal etrushko-preditalski *thuishsh, theishsh »1000« s predslovanskim tysetja, tisetja.)
Oshtir je prerpichan, da zgornji vrstni red shtevnikov med drugim potrjuje tudi etimologija, in to
podrobneje utemeljuje (str. 24), npr.:
maχ “1” spricho etrushchansko-predgrshkega > latinskega maccus “sim-plex = ein-fältig”, *o-m[a]c
> oncia, uncia »ein Teil eines As«; makk(h) < mat-k(h), (m<>b), baskovsko bat “1” = predgrshko
*bat-il »primus« > basileus; predkretsko *i-pt > itton en (str. 24) itd.
Tako lahko Oshtir preide k zakljuchku, da je etrushchansko *zp(h)ir,*zp(h)il v *ce-zpil »quinque

(et) alterum« > cezp “7” in v *śem-zphil “sex (et) alterum” > śemf “8” ter xo-sfer »oktober« nastalo
iz praetrushchanskega *zenp(h)ir, zenp(h)il »alter; blizhnji«, to se pokriva s predtrashkim *zibir (>
*ziber, *zibir) iz *dzenb(h)ir »alter«; torej bi bil trashki z poleg s v slovanshchini *sebьrъ zhe
staroevropska alternacija. Sicer pa je najbrzh tudi v etrushchini sami *tsenp(h)ir > *zenp[i]r »alter« v
rimskem, prvotno etrushkem gentiliciju Sempronius s priimkom Atratinus. Spricho dvojezichnosti v
pasu med Etrurijo in italskimi narechji, ki meje z etrushkim jezikovnim ozemljem, srechujemo
dvojezichna imena npr. Iuventii s priimkom Thalna (etrushko *t(h)al »juvenis; mlad, mladenich,
mladenka, mladezh«); ta so nastajala, kot je npr. znano Q. Scribonius – ziχu = Scribonius; pisar.
Torej: etrushchansko *zen-p(h)ir »alter; blizhnji« = predtrashko *zenb(h)ir > *ziber, *zibur =
predslovansko *sebьrъa > »zadrugar, zadruga« je sestavljeno iz: (1) *tsen <> *dzen “2”, ki je
ohranjeno v etrushchanskem *tson »zweiter; drugi« v sestavljenki fer-su > lat. per-son-a »*Mann +
zweiter > Rolle, Karakter einer Person, Maske des Schauspielers itd.; *dvojnik, znachaj osebe,
igralska maska« = baskovsko zun »zweiter«, in ga predpostavljamo v *dzen > *dze predgrshkega
Ze-th-os. (2) Drugi del *-b(h)it : *-p(h)ir, *-p(h)il se ponavlja v etrushkem *thu-p(h)l-th
»dvanajst,12=10+2«.
Predslovanski * sebьrъ »chlan velike druzhine« je nastal kot staroevropski relikt, povezan s
predtrashkim ziburthides “gnesioi” ter prikljuchen na etrushchanski *zenpir »blizhnji«, izpeljivo iz ce-
zp “5 +2”, śem-[z]f “6 +2”, Xo-sfer (beri *śósf¶r) “6 +2” > oktober (iz octo=osem) ter iz Sempronius
Atratinus (: ater »alter; blizhnji«) (str. 27).
Kljub Oshtirjevi strogo znanstveni temeljitosti v jezikoslovnem smislu, ki je nadvse dragocena,

nam spet ne more ponuditi kaj vech jasnosti glede izvora Praslovanov. Ker jih postavlja na iliro-
trashko starejsho etnichno plast, ki ji pripisuje vishjo kulturo, a obenem ima tako Ilirotrake kakor
Praslovane za Indoevropejce, se vselej znova vrachamo k vprashanju, od kod pa so prishli ti
indoevropski Praslovani, saj so morali pred tem pripadati istemu indoevropskemu jedru kakor
Ilirotraki, ki so tudi prishli od nekod na Balkan in v Zakarpatje, kamor so kasneje prishli
Praslovani in jih (vsaj delno) poslovanili, medtem ko naj bi se (del) Ilirotrakov odselil na jug –
kdaj, Oshtir pravi, da ne ve! Ker pa povsem jasno zagovarja stalishche, da je (tudi v primeru) *
sebьrъ »zadrugar« beseda tesno povezana s trashchino in etrushchino, je izrednega pomena
pojasniti, kako je prishlo do teh prenosov izrazov. Oshtirjevo sploshno preprichanje je, da je
obstajal staroevropski, predindoevropski jezik(i), iz katerega sta chrpala trashchina in
praslovanshchina.
Ali so bili Etrushchani samo v Italiji, vkljuchno s Padsko nizhino, ali pa velja teorija, da so tudi
oni bili pred tem v Panoniji in celo v spodnjem toku Donave (teorija Radivoja Peshicha), od
koder naj bi jih potisnili proti zahodu Indoevropejci, po Oshtirjevem mnenju ochitno Ilirotraki?
Che je bilo tako, od kod so prishli indoevropski Ilirotraki?
Kljuchni problem je naslednji in bi ga imenoval: problem tretjega.
Neindoevropska staroevropshchina, ki naj bi prevladovala v Evropi (po klasichnih teorijah) do

bakrene dobe okoli 3000 let pr.n.sht. in naj bi bila jezik (jeziki) megalitskih kultur, naj bi bila
bistveno razlichna od indoevropshchine. Iz tega moremo sklepati, da dve tako razlichno
koncipirani jezikovni skupini nista mogli zhiveti druga blizu druge, da sta torej bili zelo narazen.
Toda ta predpostavka odpira she dodatno vprashanje, kdo pa je bil vmes med tema dvema
skupinama? Je bil vmes prazen prostor ali je obstajal nekdo tretji? Kdo bi bil ta tretji?
Che pa ni bilo vmes nikogar in so bili Predindoevropejci ali Megalitci ter Indoevropejci v stiku,
bi se to moralo bolj poznati v jezikih.
Oshtir je k svoji razpravi prilozhil tudi pregledno grafichno shemo (str. 28-29) razvoja besede*
sebьrъ, zachenshi s staroevropsko *dze nbir »drug, druzhabnik; blizhnji«, ta se je neposredno
prenesla v predilirotrashchino in etrushchino, torej gre za skupni izvor, kar pomeni, da so bili
tako Ilirotraki kakor Etrushchani dedichi istega jezikovnega substrata in so tudi morali zhiveti na
ozemljih s tem istim jezikovnim substratom! To pomeni, da niso bili Etrushchani tisti, ki naj bi
Ilirotrakom posredovali to besedo iz svojega besednega zaklada, marvech sta oba jezika chrpala
iz megalitske jezikovne zakladnice.
Zato se mi zdi, da je moralo biti prav to slednje res, ter bi morali priznati veliko vechje afinitete
med etrushchino, baskovshchino itd. s t.i. indoevropskimi jeziki. Konchno gre za chasovni
razpon med sedem do deset tisoch let, v katerem je prihajalo do najrazlichnejshih interakciji in
transformacij jezikov. Tako v bistvu ustreza teorija kontinuitete, ki lahko razlozhi, kako so si
lahko Grki izposodili iz juzhne slovanshchine sembros, kako je etrushchanska oz. staroevropska
beseda prishla v daljnih krajih v rushchino itd.?
A po mojem mnenju Oshtir ni odgovoril she na eno, nich manj pomembno vprashanje: kako da
besede sebar nimamo v slovenshchini, ki je (kot pravi France Bezlaj) izredno arhaichna oz. bi se
moralo v njej ohraniti razmeroma najvech prvotnih besed, saj bi tako moralo biti (pravi teorija) v
predelih najbolj oddaljenih od prvotnega jedra, kot je Slovenija oddaljena od domnevne
praslovanske zibelke Zakarpatja?! Je mogoche, da je sebar izginil iz slovenskega spomina in se
ohranil zgolj v besedi zadruga?
A preden nadaljujemo, she o skrivnostnih Antih.
KAJ PRAVI KAREL OSHTIR O ANTIH ?

Tudi v razpravi o Antih se zdi Karlu Oshtirju umestno, da zaradi boljshega razumevanja njegovih
izvajanj vselej omeni svoje stalishche o predslovanskem jezikovnem substratu, ki v srednji Evropi
oblikuje tri jezikovne plasti:
a) Iliro-Venete, ki skupaj z Etrusko-Reti, Liguro-Iberci (> Baski) in Pelazgi tvorijo
predindoevropske Paleoevropejce in ki so sorodni s Hamiti (izkljucheni so Semiti) v severni
Afriki ter z avtohtonimi prebivalci v prednji Aziji (Likijci, Lidijci, Karijci, Predhetiti,
Kavkazijci, Elamiti, Mitanijci in Sumerci).
b) Centralnoindoevropejske Trachane, kjer sta indoevropski palatal in labiovelar sovpadla v
velar.
c) Na iliro-trashko plast so se v Zakarpatju naselili Slovani, ob Baltijskem morju Balti,
zahodno od obeh – vendar locheno po ozkem ilirsko-trashkem pasu [tako Kossina] – pa

Germani in v juzhni Rusiji Skiti.
V teh uvodnih besedah pod tochko (c) Oshtir postavlja med Baltoslovane in Germane ilirsko-
trashki pas ter da so se v Zakarpatju Slovani prav tako naselili na ilirsko-trashko plast. Zato si
najprej oglejmo njegovo zakarpatsko shemo, ki jo je razlozhil v delu K predslovanski etnologiji
Zakarpatja (Etnolog, I, 1926-1927, str. 6): »Po vsej verjetnosti spadajo zakarpatski avtohtoni k
Venetom, ki so segali do Baltijskega morja in ki so v najblizhjem sorodstvu s podkarpatskimi in
severnobalkanskimi Iliri. Iliro-Veneti (slednji se nahajajo, kakor je znano, tudi v severovzhodni
Italiji) skupaj z Liguri v zahodni Nemchiji, severozahodni Italiji in Galiji, s Pikti v Angliji, z
Ibero-Baski v Shpaniji, z Etrusko-Reti v centralni Italiji in v Alpah, s Predkimerijci v juzhni Rusiji
ter s Predgrki, ki so v najozhjem sorodstvu z Maloazijci, vsi ti tvorijo predindoevropsko
staroevropshchino v centralni, juzhni in zahodni Evropi, spricho chesar se zakarpatsko
geografsko imenoslovje ponavlja v navedenih jezikih.« S tem nam je Oshtir ochrtal stanje v
Evropi pred nastopom Indoevropejcev. Toda o stanju na vzhodu, natanchneje za Karpati, nam
pove: »Od jezika zakarpatskih avtohtonov se ni ohranilo nichesar, izvzemshi zemljepisnega
imenoslovja in besed, ki so jih poslovanjeni avtohtoni ohranili kot relikte. V prvih generacijah
po amalgamaciji zakarpatskih avtohtonov z doseljenimi Slovani je vladala dvojezichnost, ker se
avtohtoni niso mogli chez noch priuchiti slovanskemu jeziku. Ker so bili doseljeni Slovani gotovo
manj kulturni kakor avtohtoni, so sprejeli zakarpatsko kulturo in tudi zakarpatsko stanovsko
organizacijo...«. Na zhalost je tu Oshtir prevzel (rimskoimperialno in kasneje she pangermansko
oz. [indo]-germansko) tezo o »nekulturnosti« Slovanov, ki niso barbari shele od rimskih chasov
(do danashnjega dne), marvech so bili zhe v domnevni (pra)domovini za Karpati nekulturni
prishleki od bogsigavedi kod. Toda od kod – saj bi po odkritjih sodobnih arheologov in
prazgodovinarjev tezhko nashli v obsezhnem prostoru Evrazije podrochje, kjer bi bili ljudje tako
zaostali, kot se jih vseskozi prikazuje. Oshtir nadaljuje (prav tam, str.12): » Na ilirski =
staroevropski substrat se je vlegel najstarejshi val Indoevropejcev... in je razpadel v Trachane na
ilirskem ozemlju, v Kimerijce v predskitski juzhni Rusiji, v Toharce v Aziji in v Hetite v Mali
Aziji. Jezik, ki so ga govorili v tako nastalem ilirsko-trashkem Zakarpatju in na severnem
Balkanu, je bil po slovarju vechinoma she ilirski = staroevropski, po konchnicah pa
indoevropski, kakor se to da najlepshe ugotoviti na hetitshchini, ki je po besednem zakladu
vchjidel maloazijska – in torej s staroevropshchino sorodna – po sklanjatvi in spregatvi pa
pretezhno indoevropska.«
Tako, Oshtir nas je pripeljal do razvojne faze, ko smo v Zakarpatju dobili ilirsko-trashko osnovo;
sedaj pa nas chaka she pojav Slovanov, ki ga doda le malo naprej (prav tam, str. 12): »Shele na ta
ilirsko-trashki substrat Zakarpatja so se naselili Slovani, se pomeshali z avtohtoni in jim vrinili
slovanshchino; ker pa so bili Slovani manj kultrurni kot avtohtoni, so se oprijeli avtohtonih
navad, sheg in obichajev, ali bolje recheno, avtohtoni so se sicer poslovanili, kar se tiche jezika,
vendar so si pridrzhali po vechini svoje predslovanske institucije in z njimi vred tudi
odgovarjajoche izraze.« Od kod so se vzeli Slovani, ki so tudi Indoevropejci kakor Iliri in
Trachani, ki so v Zakarpatje prishli pred njimi, ne zvemo. Prav spricho tega je umestno kritichno
obravnavati naslednjo Oshtirjevo argumentacijo (prav tam, str. 13), ko obdeluje izvor besede
kosez, ki zhe dolgo buri strokovno javnost: »Predno preidem h *kasegъ nekoliko besed o
zakarpatskem, predslovanskem druzhbenem redu, kamor spada tudi *kasegъ. Predslovanstvo

izrazov zakarpatskega, staroevropskega druzhbenega reda bazira: (a) Na pomanjkanju sorodnih
besed v drugih indoevropskih jezikih ali na omejitvi na germanshchino in slovanshchino, ki je
posledica istega paleoevropskega substrata (op. L.V.: toda ta substrat je bil tudi za druge
indoevropske jezike; to Oshtir potrjuje na str. 10, zad. odst.: »...neverjetno je, da bi beseda
*chъrvatъ prishla med Praslovane shele iz germanskih ust, zato, ker ni bilo med Praslovani in med
Germani nikakih stikov, izvzemshi identitete staroevropskega substrata.«). (b) Na sorodnih
besedah juzhno od praslovanske [zakarpatske] domovine v iliro-trashchini na severnem Balkanu
in v juzhni Rusiji, kjer pa se je na iliro-trashki substrat vlegla she iranska skitshchina; da pa ni v
zakarpatski iliro-trashchini, izvzemshi reliktov v slovanshchini, o tem nichesar ohranjenega, je
razumljivo, che pomislimo, da je bila starim piscem hiperborejska Sarmatija bajni svet (op. L. V.:
ta Oshtirjeva razlaga se mi zdi prevech poenostavljena in prehitra, o Trachanih zgodovina kar
precej ve, kako to, da ne bi vsaj posredno porochala tudi o zakarpatskih Trachanih?). Iz tega
sledi, da si odgovarjajo ilirsko-trashki relikti v slovanshchini (in germanshchini) ter ohranjeni
korelati v juzhni Rusiji in na severnem Balkanu, kakor npr. galski elementi v Franciji in keltski
jeziki v Britaniji in na Irskem, oboji so kronoloshko in geografsko razlichni refleksi skupne iliro-
trashchine, s chimer odpade dozdevna nemozhnost, spraviti Iliro-Trake v zgodovinsko in
geografsko zvezo s Slovani. (op. L. V.: ta Oshtirjev sklep je izrednega pomena, saj pritrjuje TK-
teoriji kontinuitete, ki pa celo izenachuje Trake in Praslovane; zato pa nas toliko bolj osupne
Oshtirjevo nadaljevanje). Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhali
Iliro-Traki v Karpatih, so postranska vprashanja, ki nas, che operiramo s predslovanskim
ilirsko-trashkim substratom, ne tangirajo (podchrtal L. V.); da bi bili kdaj Iliro-Traki podvrgli
Slovane, o tem ne ve zgodovina nichesar, sicer bi pa ta teza komaj razlozhila zakarpatsko
geografsko imenoslovje, od katerega se predslovanski substrat ne sme lochiti, ker osvajajochi
narodi navadno prevzamejo zhe obstojecha imena.« Kdo pa so bili ti »osvajajochi narodi«? Tako
kot razvija Oshtir, so to bili Slovani, ki naj bi prevzeli obstojecha imena, ohranjena v ilirsko-
trashkih reliktih v slovanshchini; dosledno sledech tej metodologiji, se smemo vprashati, kje pa je
najti kakshne (pra-pra)slovanske relikte v neki predzakavkashki domovini (pra-pra)Slovanov?
Tega ne ishche niti Oshtir, za katerega je to postransko vprashanje...
Kot smo zhe opozorili, Bojan Chop, uchenec Karla Oshtirja, pishe (Jezik in slovstvo, XIX,
sht. 1-2, str. 3): »... na tleh indoevropske pradomovine (nekako danashnja Ukrajina)«, torej
naj bi bila zibelka Indoevropejcev prav tam, kjer naj bi zhiveli Praslovani, preden so se razlili
nekako 2500 do 3000 let kasneje po Evropi – kar je bilo po veljavnem nauku shele v zachetku
srednjega veka. Ker pa Karel Oshtir poudarja, da lochuje Predslovane od Praslovanov in je
imel v mislih Predslovane, ko je zapisal »Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje...«, se seveda
smemo vprashati, kdo so bili ti Predslovani in od kod so tja prishli. Po Chopu naj bi bila
Ukrajina, in Zakarpatje sodi v ta krog, pradomovina Indoevropejcev; che je pri tem mislil, da
so obstajali tudi Predindoevropejci, ostaja odprto she razshirjeno vprashanje na prejshnje
vprashanje, od kod so prishli ti Predindoevropejci. In konchno, so Praslovani res chemeli tam
nekje za Karpati tako dolgo po tistem, ko so se zhe vsi drugi odselili na vzhod, zahod, sever
in jug? Zakaj so vsi odhajali, le Praslovani so ostajali? Razlag je toliko, kolikor je
(pra)zgodovinarjev!
Bojan Chop she razlozhi (Linguistica, XIX, 1989, str. 7): Alarodski rodovi so v neki blizhnji zvezi
z ljudstvi, ki so iskala ozemlje med veliko selitvijo okoli 2500 pr.n.sht. v smeri od vzhoda proti
zahodu, iz centralne Azije proti Sredozemlju ter naprej proti Shpaniji (Iberci=Baski) do
Atlantskega oceana. Velik del teh ljudskih mnozhic so kasneje postali Indoevropejci, drugi Uralci
itd. Zhe bolj v srednji Evropi (zraven Retov) Etrushchani v Centralnih Alpah in naprej proti
srednji Italiji (Etrurija); na ta nachin so postopoma povsem zasedli severne obale Mediterana zhe
v zachetku bronaste dobe okoli 2000 pr.n.sht., vendar se je dokaj velika skupina novih
priseljencev (ki je napredovala do Sirije, juzhnega obrezhja Male Azije, Grchije z Egejem, Italije,
Sicilije itd.) indoevropeizirala, kar pomeni, da so Indoevropejci, gotovo z drugimi ljudstvi
povezani, napredovali proti zahodu, govorech kar dobro jezik sopotnikov. Tako si lahko
razlozhimo medsebojne vplive med jeziki oziroma ostanke starih jezikov v indoevropskih jezikih.
Torej se je vse to dogajalo 2500-3000 let, preden so se premaknili she Praslovani iz svojega
Zakarpatja...
Morda pa ni bilo vse tako, kot je mislil Oshtir. Po TK-teoriji kontinuitete naj bi bila
pradomovina Slovanov na Balkanu, od koder so se razselili tudi v Zakarpatje in po Rusiji. Che
Oshtir trdi, da nihche ne ve kdaj so Slovani prishli za Karpate niti kako dolgo so bili tam Iliro-
Traki, je upravichena teza teorije kontinuitete, da je Balkan njihovo pravo pradomovanje; lahko
bi rekli skupno pradomovanje in po teoriji kontinuitete izenachenost Trakov in Slovanov, glede
Ilirov pa teorija kontinuitete zagovarja tezo, da so bili Iliri dolochen chas zgolj neka vodilna
plast, vladajocha elita, ki je dajala ime velikemu shtevilu ljudi na obsezhnem ozemlju. To bi bilo
nekaj takega, kakor so bili kasnejshi imperiji, Rim je zavladal pretezhnemu delu Evrope in
najrazlichnejshim ljudstvom, ali kot so Franki ustanovili Frankovsko kraljestvo itd.
V svoji knjigi Jantarska pot sem podrobneje obravnaval jezikoslovni odnos med prastaro
akadshchino in slovenshchino (po metodologiji G. Semerana) ter med drugim omenil tudi izraz
knjiga. Oshtir razlozhi (str. 16, 5. odst.): »Pouchno v tem oziru je predslovansko *kъnjiga, ki je
prishla k Slovanom chez juzhnoruski predindoevropski kulturni center, od njih pa je prevzeto
tudi v ugro-finshchino in madzharshchino könyv. V ilirotrashki juzhni Rusiji prehaja u>i in k>g in
tu je asirsko kunukku dalo *kunig... naprej pa g(h) <> kc v * kъnjiga, tudi iliro-trashko od koder v
armenshchino knik c .« Kar nas she posebej preseneti, je Oshtirjev sklep, da naj bi Slovani
dobili izraz za knjigo she v predindoevropskem chasu, to je zelo dalech v preteklosti, vsaj v
III. tisochletju pr.n.sht., to pa pomeni, da je bil ta nadvse pomemben kulturni pojem zhe
takrat smiseln za Slovane, saj bi sicer ne imeli z njim kaj pocheti.
Cheprav izvaja Oshtir pretezhno vechino nazivov za druzhbeno pomembne funkcije knez,
zhupan, vitez itd. iz iliro-trashchine, pa je ta njegov napor kronan s tem, da ugotovi njihovo
prisotnost med Slovani she pred t.i. srednjeveshkim preseljevanjem. Vechina dosedanjih razlag je
izvajala te pojme iz germanshchine ali, che zhe, iz latinshchine, da so jih Slovani dobili prek
Germanov. Poglejmo Oshtirjeve primere:
kmet: (str. 23) predslovansko *kъmetь je identichno z iliro-trashkim kometai »plemenitashi nizhje
vrste« in zaradi kretskega kaman “agron” pravzaprav »poljedelec«; sem bi pridali she iliro-trashki
dikomes »knez; rex et pontifex«;
zhupan: (str. 23) predslovansko *zeupan > slovansko *zjupanъ > *zhupanъ, kar je identichno iliro-
trashkemu *deuppan;
vitez: (str. 24) predslovansko *vitegъ, *vitedzь »eques; jezdec, konjenik, vitez« iz iliro-trashkega
*witemg, kjer -tem- »konj« spada k staroevropski premeni t<>d, kar da predslovansko *dem »konj«
s podaljshavo –tel v dem-tel>detel »detelja«; staroevropsko *taxm ali daxm »konj«, etrushchansko
damnos. Oshtir jasno opozarja, da se navadno slovensko *vitezь izvaja iz germanskega *wiking
preko *vitsetdzь > *vitedzь, vendar prehod k>t tega ne dopushcha; celo staropruski witing > weiting
ali waiting je najhitreje izposojeno iz slovanshchine, chetudi baltoslovansko *witeng ali *witing ni
izkljucheno;
knez: (str.25) predslovansko *kъnegъ, *kъnedzь, predgermansko *kuning, *kunja
starovisokonemshko kunirichi je zaradi staroevropskega prehoda u<>i identichno z iliro-trashkim
*kuneng ali kineng<>kunej ali kinej »pontifex maximus et rex«;
kralj: (str. 26) predslovansko *korljь »kralj« = predgermansko *karel z ilirsko-trashkim prehodom
a<>e in s prehodom »kralj« (anglosaksonsko ceorl), stareshina (> starec), junak > tlake
oproshcheni, prosti mozh (> mozh) > prostak (primerjaj podobno *kosedzь »Edling >
libertinus«) sodi s staroevropskim a<>o k dakijskemu *korul »kralj« v Coryllus »rex et pontifex
maximus«, Coryllas poleg Σκορύλων kakor Karl Veliki iz germanskega *karl; -j- formant se ponavlja
v maloazijskem κοαλδδειν »kralj«... morebiti tudi v imenu predskitskega plemena Κοραλλαοι...
nahajamo tudi v predlatinskim sella curulis, kar so uvedli zhe etrushchanski kralji v Rimu;
cesar: (str. 26) chez ilirsko-trashki substrat je prishel k Slovanom in Germanom tudi latinski
Caesar > *cesarjь, gotsko kaisar, kar naj bi chez Balkan potovalo v Romunijo prek Iliro-
Trachanov, saj ni verjetno, da bi rimski legionarji pri osvajanju Balkana she izgovarjali diftong ae,
she manj pa bi lahko kaj takega naredili “hiperurbanizirani” (op. L. V.: pomeshchanjeni) rimski
diplomati, zato je prehod vulgarnolatinskega dolgega shirokega ae v e (slovansko cesar) in ai
(germansko kaisar) nastal lahko le v iliro-trashki izgovarjavi (op. L. V.: spomnim naj na
Oshtirjevo ugotovitev, da se ne ve, kdaj in kako dolgo so bili Iliro-Trachani v Zakarpatju in s
tem v stiku s Slovani, kar vsekakor dopushcha domnevo, da so Slovani dobili ta izraz
neposredno v stiku z Rimljani);
boljar: (str. 26) predslovansko *bylja, *boljar-e je zaradi u<>a ter spricho u<>oi v *bylja > grshko
boilades po vsej verjetnosti staroevropski relikt, za kar govori staroevropski izvor korena *bul ali
*bal, ki ga najdemo v ilirsko-trashkem Deki-balos »Dakov kralj« ipd. Oshtir sklene: che pa sodi
boljar v turshko bajar k *boljar-e, tedaj je turshka beseda staroevropska, che ne kar slovanska.
“Valuk”: (str. 27) staroevropskega porekla je v predslovanski hierarhiji *vъlchvaъ »maga, magus«,
bodisi da je izvedeno iz predslovanskega in predgermanskega narodnega imena *Walke ali *Wulk e
> *Voъlchъ, *Walxa, ki kazhe nasproti predgalskemu Volcae in ilirskemu Valcum v Panoniji
ilirsko-trashki vpliv, bodisi da je vъlchvaъ < vъlьchvaъ < *wulishwa sorodno z dakijskim polistai
»duhovniki boga Zalmoksisa« z ilirsko-trashkim prehodom p<>w.
Karel Oshtir je izraz kosez obravnaval v sklopu imen hrvashkih plemenskih vodij, ki so prishli v
5. st. z Goti iz Poljske v Dalmacijo, kot nam porocha bizantinski cesar Porfirogenet v svojem De
administrando imperio iz 10. st.: pet bratov – Kosentzes, Hrobatos, Kloukas, Lobelos, Mouhlo – in
sestri Touga in Bouga, ki naj bi bile po Oshtirju vse predslovanskega ilirsko-trashkega izvora.
kosez: (str. 28) – temu pojmu se Karel Oshtir podrobneje posvecha, saj je v naslovu njegove
razprave K predslovanski etnologiji Zakarpatja pristavek Κοσέντζης-Kosentzes. Po njegovem je v sklopu

stanovske organizacije predslovanske kulture v Zakarpatju pomemben predslovanski naziv
*kasegъ/kosegъ »Edling«, ki odrazha ilirsko-trashki *kaseng in je zakarpatski predslovanski korelat k
ilirsko-trashkemu Kosiggas-Κοσιγγας –Cosingis »zhena kralja Nikomeda I.«, Koson-Κοσων »Trashki
dinast« (op. L.V.: Kosigin, politik v nekdanji ZSSR). K ilirsko-trashkemu *kaxs »Princeps ali
podobno« velja primerjati s predhetitskim kc ash>hash »kralj« v hashshuwet »kralj je postal«. Ko
Oshtir ishche razlago, dopushcha izhodishche v *kaxs/ kaxsh »glava, od koder * kaxseng »glavar«,
in na to navezhe etimologijo za etrushchansko *cass »caput; glava«, kar bi se dalo rekonstruirati iz
latinshchine prek “cassidemantem a Thuscis nominatam dicunt” in predgrshkega kottis, »kefale«, kotta.
Sam formant -eng v *kosegъ oziroma -ing v Kosiggas je treba predpostaviti zaradi slovanskega
prehoda in v ь in i. Tu bi bilo treba omeniti Oshtirjevo oporekanje Ramovshu, ki izvaja vrsto
slovanskih besed kot izposojenke iz germanshchine, npr. za zhelezo, srebro, zlato itd., ali za
izraze s konchnico -egъ, ter dokazuje, da gre v bistvu za skupno staroevropsko dedishchino. Za
mesing, med na primer opozarja na sumersko *mass »baker« +niggi »kositer, cin« = massniggi.
Tu se mi zdi primerno vlozhiti zanimivo razmishljanje akademika Rajka Nahtigala (O etimologiji
izraza kosez, Slavistichna revija, VIII, 1955, str.164-168): »Ako sedaj izvajanja ob besedi knez –
kъnedźь – kъnegъ prilagodimo k izrazu kosez – kosedźь, moramo rechi, da je nastal iz nekega
nekdanjega tujega *kosingos in bil prvotno prevzet pred palatalizacijo kot kosegъ. Sled tega se je
ohranil she do danashnjih dni v rezijanskem krajevnem imenu v tvorbi (zhenska oblika) kosegyni,
tichochi v posesivnem adjektivu »ta na Kasiginej hörycoe« od nominativa kaseginja gorica z i za e (po
Baudoin de Courtenay itd.).«
K temu bi jaz dodal she ime zaselka Kosech pod Krnom pri Drezhnici nad Kobaridom, za
katerega pa domachini pravijo, da ga nekoch ni bilo in je novejshega datuma, so pa obstajali
mikrotoponimi Koseshka planina, Koseshki potok ipd. Ker pa je v blizhnji vasi Ravne tudi hishno
ime Linga(r) – danes she zhiv priimek v Kobaridu – gre morda za izpeljanko iz edling(ar)
»plemenit, Kosez«, in so omenjena predialna imena ostanek nekdanjega lastnika. Drezhnica je
nedvomno zelo stara naselbina, podobnih imen je kar nekaj po slovanskem svetu, in tudi
okolishki toponimi merijo na davno preteklost.
Nahtigal nadaljuje: »Navedena jezikovna tvorba je zanimiva, ker ima zvezo s Koroshko. V
nekdanji svoji razpravi... sem namrech pokazal, da »rezijanshchina tvori sploh ne glede zhe na
svojo geografichno lego neko nadaljevanje povechini zhal zhe izumirajochih govorov Kanalske
doline, a od teh pelje zopet most k rozhashchini (op. L.V.: Rozh na Koroshkem). V koliko je
rezijanshchina, ki jo smatram za preseljeni preostanek nekega nekdanjega, sedaj pach zhe
izumrlega, morda severozahodnega koroshkega narechja – zato so tudi ozke zveze z ziljshchino –
v koliko je rezijanshchina she bolj izshla s severa, je tu, razume se, tezhko rechi – izumrlo je,
dovolj – . Gotovo pa lahko chisto mirno trdimo, da stojijo brizhinski spomeniki glede
refleksov nosnih samoglasnikov v vseh bistvenih chrtah v najblizhjem rodstvu s skupino
narechij, ki jo tvorijo dandanes rozhashchina, rezijanshchina in ziljshchina in ki so jo tvorile
nekdaj she dalje na sever in zahod. (podchrtal L.V.)« Ta navedek uglednega slovenskega
znanstvenika vsebuje, po mojem mnenju, dvoje pomembnih sestavin: (1) da postavlja
rezijanshchino v smiselno in zaokrozheno skupino slovenskih govorov, ob nekaterih
ponavljajochih se poskusih (zlasti italijanskih iredentistichnih krogov) iskanja sorodstva celo v

daljni Rusiji, chesh da rezijanshchina nima nichesar skupnega s slovenshchino; (2) da je ta
skupina slovenskih narechij nekoch segala she dlje na sever in zahod, to je v Vzhodne Alpe, kar
se ujema tudi z ugotovitvijo Bozha Grafenauerja (gl. mojo knjigo Davnina govori), da nahajamo
slovenska topografska imena po vseh Vzhodnih Alpah (torej do sredine Shvice) do Donave in
she onkraj nje.
Oshtir nadaljuje:
Hrobatos/Χρώßατος primerja s Karpates/Καρπάτη v poglavju §8 (str. 10-12). Predslovansko
*Chъrvatinъ, Chrovatinъ (prim. Hrovat, Χρωßάτοι, Κραßάτοι, Chroati, Crauati itd.) poleg morebitnega
*Kъrvat ipd. (prim. korvackoj, Karwat, Κραßάτοι) – oblika *Charъvat/Chorъvat spricho cheshkega
Charvat ipd. je negotova – naj bi izhajalo iz *Chъrvata (gora) “Καρπάτης”. Za ilirsko-trashki
*kc axrwat c ax je neverjetno, da bi prishel k Praslovanom preko Germanov zato, ker med
Praslovani in Pragermani ni bilo nikakrshnih stikov, izvzemshi identitete staroevropskega
substrata. Proti germanskemu izvoru govori tudi konchno naglashevanje v srbshchini in
hrvashchini Hrváta, ker germanshchina naglasha prvi zlog, medtem ko je v ilirsko-trashchini
obstajalo tudi konchno naglashevanje. Oshtir nadaljuje, da niti ni neobhodno potrebno izhajati za
*Chъrvatinъ iz *Chъrvata (gora), ker so morda obstajali zhe v predslovanski dobi v Zakarpatju
*Karpatoi, celo kazhe rachunati s tem, da je bilo prvotno *Karpat ime naroda, ki je zhivel ob
*Karp (=predalbansko karpe »skala«) »Karpati«. In konchno je mogoche po Oshtirju izpeljati
Chъrvatь »Hrvatija, Hrvati« > Chъrvatinъ kakor *Rusь »Rusija, Rusi« > Rusinъ.
Klukas: (str. 32) Κλουκάς iz slovanskega Klukas<*Klukasъ, ki predstavlja predslovansko
*Klau+kas; s *klau kazhe primerjati ilirsko-trashko Clevora »krajevno ime« iz *Clavora, h kateremu
je dodan *kas »sin«, kakor je v mnogih drugih imenih.
Lobelos: (str. 33) iz *Lovel[ъ] ali *Lъvel[ъ] (o=ъ) iz predslovanskega *Lawel/Luwel, ki je sorodno
z lirsko-trashkim osebnim imenom Allouporis, pri tem -por->-pol- in o>e ter p<>w.
Muhlo: (str. 33) Mouhlo, Μουχλω je ilirsko-trashki *Mukc ula, che je Μουχλω namesto *Mъchlo iz
*Mъchъlo z izpadom nenaglashenega ъ; k *Mukc ula primerjaj osebno ime Mucalus oziroma *Muclus
je latinizirai trashki izraz Muc(a)la<>Mukc (u)la > *Mъch(ъ)lo; obstajajo hrvashki Mohlići in
koroshki Mochilich.
Tuga: (str. 34) ime ene od sestra je po mnenju Oshtirja sestavljeno iz ilirsko-trashkega Tau- in
pripone -ga »zhena«, kakor najdemo pri Madagaua »soproga Herakleida«, za izgubo w pa dobimo
primerjavo v razvoju gava>gaa>ga, znanem v drugih primerih. Glede prvega dela imena primerjaj
osebno ime Tau-zig (-zig »sin«=etrushchansko śeχ »hchi«). (op. L.V.: po mojem mnenju je chudno,
da Oshtir ni niti poskusil izvajati iz tuga »zhalost«, ki ima povsem slovansko etimologijo); zlasti to
izstopa v naslednjem primeru druge sestre, plemenske voditeljice Buga.
Buga: (str. 34) Oshtir pravi, da je tudi ime Bouga=Buga sestavljeno iz *Bau+ga, pripona -ga naj bi
pomenila »zhena«, kot pri Tuga, medtem ko naj bi prvi del *Bau- primerjali s krajevnim imenom
Ba[v]os, osebnim imenom Bawa > Bas, Boubas (Bou=Bov?). Toda kakor bomo videli v
nadaljevanju, je bil pri svojem razglabljanju enostranski, ni bil dosleden; morda pa je bil le zelo
oprezen, kar bo tudi moje konchno mnenje o njegovem zelo pomembnem in eruditivnem delu,
in to bom razlozhil kasneje.

Obichajno povezujejo ta priimek s ptico “vuga”, ki sodi med “Oriolidae - kobilarje”. Kobilar ali
vuga (Oriolus oriolus) je v nashih krajih edini evrazijski zastopnik teh ptichev, ki so veliki kot
shkorec ali drozg - dolgi okoli 24 cm, in so v okrog 70 vrstah razshirjeni po Afriki, Aziji ter po
malajskem in avstralskem otochju. Pa she ta prihaja k nam le na kratkotrajen “letni oddih”, saj
nas obishche shele ob koncu maja in odide zhe avgusta. V tem chasu ga je najti po vsej Evropi
(razen na visokem severu in v Grchiji) ter v prednji in srednji Aziji do Altaja. Je izrazito drevesni
ptich, ki se suche le po drevesnih vrhovih, kjer ga kljub pisanim barvam tezhko opazimo, pa tudi
tako pogost ni vech kot pred sto leti, ko je bil vsepovsod razshirjen, o chemer prichajo razlichna
ljudska imena. Najhitreje ga odkrijemo po njegovem znachilnem klicu “bilov” ali “didlijo” in
najpogosteje se oglasha ob oblachnih ter nevihtnih dnevih. V listni goshchi se pochuti varnega,
saj je to njegov svet, v katerem nikoli ne miruje, temvech stalno stika po vejevju in obfrli dosti
dreves.
Samchek je bleshcheche se rumen ali sijajno svetlo oranzhno rdech ali bledo rumen. Po krilih je
chrn in ima belo obrobljena letalna peresa. Tudi rep je chrn, s shirokim rumenim pasom na
koncu. Samichka in mladichi so zgoraj rumenkasto zeleni in imajo olivno chrnkaste peruti, spodaj
so sivo beli in temno progasti. Ima karminasto rdeche ochi, zamolklo rdech kljun in svincheno
sive noge. Najraje se drzhi v borshtih, logih in parkih, velikih starih sadovnjakih, posebno
hrastovih in brezovih gozdichih. Gnezdi vechinoma na visokem drevju, che le mogoche blizu
vode. Vali enkrat v zachetku maja, in sicer po shtiri do pet jajchk. Med valjenjem je zelo
odlochen in napadalen, zato se z vsiljivci hitro skrega in pretepa ter jih nazhene z glasnim
vreshchanjem in krehanjem.
Samchek in samichka druzhno gradita gnezdo in si s kljunom podajata bilke, travnate vezi in
shibice, ki jih oslinita in opletata okrog rogovilaste vejice, da visi. Gnezdo je globoko in ima
precej navznoter uslochen rob, znotraj pa ga oblozhita z mahom, dlako in volno.
Po dolgotrajnem raziskovanju sem si ustvaril naslednje mnenje:
Osnova za priimek je, ne oziraje se na druge mozhnosti, ime za ptico vuga, danes sicer v
slovenskem besednjaku skoraj pozabljeno in nadomeshcheno s kobilar. Taki priimki so pogosti
ne le med Slovenci ali Slovani (Dular, Shchinkavec, Vrabec, Golob, Vran, Kavka, Strnad, Pelikan,
Kos, Orel, Zherjal, Kragulj, Sraka(r), Sova, Chuk itd.), ampak tudi med drugimi narodi ( ital.
Corvo, Falco, Aquila, Merlo, Colombo itd.; angl. Bird, Eagle, Crow, Hawk, Mew itd.; nem.
Vogel, Adler, Krähe, Rabe, Habicht, Sperling, Amsel, Drossel itd.). To izpeljavo utemeljujem na
naslednjih izhodishchih:
a) Eden najvechjih slovenskih znanstvenikov jezikoslovec in akademik Karel Oshtir (gl. v
nadaljevanju) navaja v svoji razpravi Veneti in Anti (Etnolog, II, Ljubljana, 1928 str. 62), da
je razvoj besede naslednji: vivьlga slov. »Oriolus galbula [kobilar, vuga]« < *w-i-wilg : i-vьlga :
vьlga. Torej je bila zhe sivi praslovanski davnini podana osnova za razvoj besede, s katero
she danes poimenujemo ptico vuga.
b) Res je, da Karel Oshtir v drugi razpravi (Etnolog, I, 1926/27, str. 32-34) pravi, ko
obravnava znamenito delo bizantinskega cesarja Porfirogeneta iz 10. st. »De administrando
imperio« (gl. v nadaljevanju), v katerem je omenjeno, da je prishlo v 5. st. skupaj z Goti v
Dalmacijo tudi pet bratov in dve sestri z obmochja Zakarpatja (od katerih ena se je
imenovala Buga = Vuga): Imeni obeh sestra Τουγά in Βουγά iz *Tuga in *Buga sta sestavljeni
iz ilirsko-trashkega *Tau- oziroma *Bau- + * ga »*zhena«; k *tau- primerjaj osebno ime Tau-
zig (-zig »sin« = etrushchansko śeχ- »hchi«) in k *Bau- primerjaj krajevno ime Ba[v]os, osebno
ime Baw-a > Βας, Βουßας (Βου = Bov-?). Da je -ga »zhena« primerjaj kot pri Μαδα-γαύα
»soproga Herakleida«; in za izpustitev w pri *-gava > *-gaa > *-ga pa primerjaj –deva > -dea,
Δεουελτοςς > Deultum, Ti-erna < predslovansko *vornъ, di-essame < predalbansko va[rs]tre itd.
Karel Oshtir v enem svojih temeljnih del Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen (str. 75)
zapishe: »Predlitavsko volunge in predslovansko *wil¶[h ]g > *wilg > vьlga (prim. s srbsko-
hrvashkim vuga kjer je -ug- nastal iz -ilg-) > ivьlga, vivьlga »Goldfink, Goldamsel (pri Antonu
Janezhichu: vuga, vonga, kobilar)«. Rusi she danes imenujejo ptico vuga kot ivolga.
Iz te Oshtirjeve razlage bi torej sledilo, da je tudi ime sestre Vuga predslovanskega izvora.
Zelo nenavadno pa je, da Oshtir tega imena ne spravi v pomensko zvezo z imenom ptice
vuga kljub temu, da je sam razvil etimologijo in izrecno navedel, da gre za Oriolus galbula.
Kako to, da Oshtir tega ni uporabil?
c) Karel Oshtir je bil preprichan alarodist (Alarodi naj bi bila neindoevropska ljudstva, ki so
zhivela v Evropi, preden so jo preplavili Indoevropejci), in pristash zakarpatskega izvora
Slovanov (cheprav iz njegovih del lahko chrpamo izredno veliko podatkov prav o
nasprotnem) ter v shtudiji »K predslovanski etnologiji Zakarpatja« razvrshcha alarodske jezike
takole (Etnolog, I, 1926/27, str. 6): »... par besedi o jeziku zakarpatskih avtohtonov. Po vsej
verjetnosti spadajo zakarpatski avtohtoni k Venetom, ki so segali do Baltijskega morja in ki
so v najblizhji sorodnosti s podkarpatskimi in severnobalkanskimi Iliri. Iliro-Veneti (slednji
se nahajajo, kakor znano, tudi v severovzhodni Italiji) tvorijo z Liguri v zapadni Nemchiji,
severozapadni Italiji in Galiji, s Pikti v Angliji, z Ibero-Baski v Shpaniji, z Etrusko-Raeti v
centralni Italiji in v Alpah, s Predkimerijci v juzhni Rusiji ter s Predgrki, ki so v najozhjem
sorodstvu z Maloazijci, predindoevropsko staroevropshchino v centralni, juzhni in zapadni
Evropi, vsled chesar se zakarpatska geografska nomenklatura (izrazoslovje, op. L. V.)
ponavlja v navedenih jezikih.« Nekaj kasneje (str. 13) nam Oshtir she pove svoje mnenje o
tem, od kod naj bi se priselili Predslovani na to pred-indoevropsko, avtohtono plast
neindoevropskih Venetov v Zakarpatju. In zapishe tole: »Kdaj so prishli Slovani v
Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhevali Iliro-Traki v Karpatih, so postranska vprashanja,
ki nas, che operiramo s predslovansko ilirsko-trashkim substratom, ne tangirajo; da bi bili
Iliro-Traki kdaj podvrgli Slovane, o tem ne ve zgodovina nichesar, sicer bi pa ta teza komaj
razlozhila zakarpatsko geografsko nomenklaturo, od katere se predslovanski substrat ne sme
lochiti, ker osvajajochi narodi navadno prevzamejo zhe obstojecha imena.« Zdi se
nemogoche, da tako velik znanstvenik tako lahkotno opravi z vprashanjem, od kod so se
znashli Slovani v Zakarpatju, od koder so se kasneje spet preselili na vse strani Evrope. Po
mojem mnenju pa to kazhe na Oshtirjevo zadrego, ki je ni mogel reshiti drugache kakor
tako, da je preprosto zanemaril problem domnevne predhodne domovine Slovanov.
Tudi che bi izhajali iz tako postavljenega etnichnega razvoja Slovanov (Oshtir je namrech
poudarjeno naslovil ta prispevek K predslovanski etnologiji Zakarpatja, torej se ni ukvarjal zgolj
z jezikovnimi vprashanji, ampak je hotel prispevati tudi h genezi Slovanov, temu navkljub
pa se je izmikal jasnemu in dokonchnemu odgovoru...), bi glede izvora imena ptice vuga in s
tem tudi priimka Vuga prishli do sive davnine, ki sega vsaj tisochletje ali dve pred nashe
shtetje in bi bilo po Oshtirju ime venetskega (in po njegovem predindoevropskega) izvora.
Osebno mislim, da je izhodishche treba iskati v etimologiji, ki bi jo bilo najti v imenih rek
Volga v Rusiji, Vouga na Portugalskem, Bug ipd. in morda tudi v Voglajna ipd.
Poglejmo mnenja razlichnih jezikoslovcev.
Akademika Franceta Bezlaja Etimoloshki slovar slovenskega jezika (ESSJ, SAZU-MK, Ljubljana,
1976) je najbolj poglobljeno sodobno etimoloshko delo o koreninah slovenskega jezika, na
zhalost je po skoraj tridesetih letih izhajanja prishel shele do chrke 2 S2 , tako da gesel pod 2 V2
she nimamo obdelanih; Slovenski etimoloshki slovar (Modrijan, Ljubljana, 2003) Marka Snoja pa ni
opremljen s podrobnejshim etimoloshkim aparatom in zato lahko rabi le kot pomozhno gradivo.
Najdemo pa pri Bezlaju za nashe potrebe zanimive iztochnice pod drugimi gesli, npr.:
*“jurka” (zhenskega spola): “Oriolus galbula, kobilar, volga”; k temu tudi jurica “Fringilla spinus”
in jurshchica, jurijshchica “Fringilla cannabina - repnik”. To je mogoche primerjati s srbo-hrvashkim
izrazom jurichica “Fringilla cannabina”, jurka “Fringilla chloris - zelenchek”; s cheshko besedo
jirice, jirichka “Fringilla spinus - chizhek”, jirichek “Hirundo urbica - mestna lastovka”; poljska
narechna imena jurek, jurzyczek, jer, ir “Fringilla montifringilla - pinozha ali nikavec” (op.: L.V.
pinozha, sorodnik shchinkavca, ki zhivi po gorah, pozimi pa pride v nizhino), jerzyk, jurzyk, irz,
irzyk “Cypsellus apus”; z ukrajinskimi izrazi jurok, vjurok “Fringilla montifringilla”. Pri tem France
Bezlaj opozarja, da je izvor besede jurka nejasen; tako jezikoslovec Berneker izvaja iz Georgius =
Jurij (pri tem se oslanja na razpravo o imenih ptichev iz antroponimov, to je izrazov, ki
zaznamujejo chloveka, napisal jo je Suolahti, Deutsche Vögelnamen, XXXII a), ki vendar dopushcha
mozhnost onomatopeje, posnemanja glasu z besedo, slichnoglasja. Profesor Machek pa meni, da
je treba zaradi dublet, besed dvojnic, v cheshchini shtirichek, shtirik, shtirichka domnevati
onomatopejo, ljudsko etimoloshko naslonjeno na Jurij. Toda profesor Bezlaj opominja, da
primerjava med ruskim dialektnim izrazom vyrej “Alauda”(op.L.V.: poljski shkrjanec), poljskim ir,
jer “Fringilla”, irz, irzyk “Cypsellus” in praslovanskim *irъjъ, *vyrъjъ, = tolmun, dopushcha tudi
mozhnost povezave praslovanskega “*jur-” z litavskim “jaura, jauris” = mochvirje, ki je iz iste
osnove kakor “*euər(i)” = voda.
*
Morda so moji sklepi napachni, toda ne morem se znebiti vtisa, da se je Oshtir s svojim
doslednim alarodizmom na neki nachin poskushal upreti (indo)germanstvu, ki ga vsaj nominalno
Nemci she vedno vztrajno uporabljajo namesto indoevropejstva. Ker je bilo njegovo zoprvanje
izredno tvegano, saj je velikanska vechina svetovnih znanstvenikov sprejemala bolj ali manj
ochitno in dosledno »germansko paradigmo«, in bi izzval proti sebi vechino znanstvene srenje, to
pa bi pomenilo izkljuchitev iz mednarodnega znanstvenega obtoka, je Oshtir izbral nekakshno
mehko razlichico rushenja (indo)germanaizma – kljub temu je tudi sam uporabljal prav ta izraz,
kar se meni zdi zelo pretkano, che ne modro – s tem je vsaj navidez ohranjal povezanost z
dotedanjim prevladujochim naukom. Sodobni poskus spreminjanja uveljavljene paradigme o
srednjeveshki selitvi narodov in takratni naselitvi Slovanov na danashnjih ozemljih je TK-teorija
kontinuitete, ki jo odlochno zastopa Mario Alinei, a o tem malo kasneje. She prej si poglejmo,
kako naporno je rushenje uveljavljenih mitov, a ne le to, marvech so drugachni pogledi
izpostavljeni porogu in znanstvenemu ter celo politichnemu linchu; tak primer je, kot smo videli,
tudi paradigma o Keltih in nich manj teorija kontinuitete.
TEORIJA KONTINUITETE – SLOVANI ZHE OD KAMENE DOBE NA SEDANJIH

OZEMLJIH
V dveh knjigah je izshlo delo Origini delle lingue d’Europa – La Teoria della Continuitŕ, Izvor evropskih
jezikov – teorija kontinuitete (ALI 1 in 2), ki ga je napisal Mario Alinei, dolgoletni profesor na
univerzi v Utrechtu, sicer Italijan po rodu, ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki,
predsednik Atlas Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Société
Internationale de Géolinguistique et de Dialectologie in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi obsegata
nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu
izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne in da je mnoga
odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti edinole s priznanjem, da toliko
razglashanega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe
od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Profesor Alinei se
izrecno ukvarja s Slovani, o katerih meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne
Evrope, in she vech, da so se celo z obmochja Balkana shirili proti severu in severovzhodu. Med
vrhunskimi strokovnjaki se zhe dolgo krizhajo kopja o izvoru Indoevropejcev, ki jih nekateri
vidijo prvotno v Aziji, drugi v Skandinaviji, tretji celo v Egiptu; v zadnjih desetletjih je imela
veliko pristashev (na zhalost zhe pokojna) Maria Gimbutas s tezo, da Indoevropejci izvirajo iz
“kulture kurganov” na severni strani Chrnega morja, torej iz juzhne Ukrajine in Rusije. Njej
nasproti se je v osemdesetih letih postavil Colin Renfrew s somishljeniki, ki si je s svojimi
zgodovinarskimi deli prisluzhil lordski naslov, z najnovejsho teorijo o anatolskem izvoru
Indoevropejcev, kar podpira ne le z arheoloshkimi, temvech tudi z jezikovnimi in
najsodobnejshimi genetskimi dokazi. V sklop tega zhivahnega dogajanja sodi tudi vprashanje o
izvoru Slovencev in drugih (juzhnih) Slovanov, ki so seveda Indoevropejci, torej naj bi prishli s
severnih obal Chrnega morja (Gimbutas) ali iz Anatolije (Renfrew). Pri nas doma so znane
zdrahe okoli Venetov in Etrushchanov, s strani konvencionalnega zgodovinopisja oznachene kot
proslula »venetologija«, ki naj bi bila po mnenju nekaterih kar »nash kulturni kompleks«
(kompleksi pa sodijo, kot vemo, na podrochje psihiatrije). Spomnimo se le nashega avtohtonista
Davorina Trstenjaka iz 19. stoletja, ki so mu storili veliko krivic, to je priznal tudi pokojni
akademik France Bezlaj, cheprav je bilo zhe od nekdaj veliko uglednih tujih zgodovinarjev, ki so
bili podobnega mnenja kot Trstenjak. Med njimi najdemo znanega italijanskega zgodovinarja,
antropologa in jezikoslovca Giuseppa Sergija (umrl 1936), ki v svojem obsezhnem opusu med
drugim razvija teorijo, da je latinshchina nastala z zlitjem praslovanshchine in jezika
neindoevropskih staroselcev (mediteranske rase) na tleh Italije, torej italshchina ni bila prineshena
iz prvotne domovine Indoevropejcev.
Profesor Alinei je svoje poglede vechkrat razgrnil pred mednarodno strokovno javnostjo in dobil
zanje nemajhno podporo, saj je zgodovinopisje prishlo do tochke, ko bo potrebno zacheti pisati
zgodovino nanovo, kot se je izrazil eden od njih. Zlasti pomembne so jezikovne in zgodovinske
raziskave, ki jih omogocha branje in razvozlavanje desettisocherih glinastih ploshchic s klinopisi,

odkritih na Blizhnjem vzhodu zlasti v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Eden od pomembnih
argumentov za blizhnjevzhodni izvor Indoevropejcev so jezikovne sorodnosti med semitskimi
jeziki, ki so prevladovali v Mezopotamiji, in indoevropskimi jeziki (kar uposhteva tudi Renfrew),
to je med drugimi temeljito obdelal etimolog Semerano. Ta je raziskal presenetljivo veliko besed
v grshchini in latinshchini z oznako: “etimologija neznana”, sam pa je zanje nashel ustrezno
razlago v akadshchini, jeziku, ki je bil “lingua franca” – sporazumevalni in diplomatski jezik na
shirshem obmochju Blizhnjega vzhoda. To naj bi dokazovalo, da so Indoevropejci in Semiti
dolgo zhiveli v neposredni soseshchini.
Prof. Alinei dobesedno navaja naslednje: »Zacheti moram s tem, da pospravim z eno najbolj
absurdnih posledic tradicionalne kronologije: “prihod”, in to celo v zgodovinskem obdobju,
Slovanov na neizmerno podrochje, kakrshno naseljujejo danes... edini logichni sklep je, da je
juzhna veja Slovanov najstarejsha, in iz nje sta se razvili, na razlichne nachine in morda v
razlichnih chasih, zahodna in vzhodna veja Slovanov (op.L.V.: kako podobno je to
Nestorjevemu izvajanju pred osemsto leti v njegovi kroniki Povest minulih let)... Danes le she
manjshina strokovnjakov podpira teorijo o poznem preseljevanju Slovanov... saj nobena od
razlichic poznega preseljevanja ne odgovarja na vprashanje: kaj je omogochilo Slovanom, da so iz
svojih bronastodobnih ognjishch postali dominantno ljudstvo v Evropi... jugozahodni del
Slovanov je od vselej mejil na Italide v Dalmaciji, na prostoru vzhodnih Alp in v Padski nizhini...
domnevno “slovansko preseljevanje” je polno nasprotij... Ne obstaja neka “severna
slovanshchina” marvech je to le razlichica juzhne slovanshchine... prve metalurshke kulture na
Balkanu so slovanske... v povezavi z Anatolijo... Prisotnost Slovanov na obmochju, ki je zelo
blizu sedanjemu, obstaja od neolitika (in potemtakem she od prej)... Slovani so (prvi, skupaj z
Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili poljedelstvo... poljedelsko meshano ekonomijo,
tipichno evropsko, ki kasneje omogochi rojstvo grshkega, etrushchanskega in latinskega
urbanizma... Germani so prevzeli poljedelstvo od Slovanov... balkansko obmochje je eno redkih,
na katerem je dokazana prava in resnichna naselitev skupin ljudi, ki so prishli iz Anatolije...« Te
kratke navedbe so dovolj zgovorne, da razumemo revolucionarnost teorije kontinuitete, ki pa
ima mnoge in slavne predhodnike vse od najstarejshih chasov, dobiva pa v mednarodni
strokovni javnosti nov zagon.
Izshli sta moji knjigi Jantarska pot in Davnina govori, ki nekoliko obshirneje obravnavata to
problematiko v luchi najsodobnejshih odkritij in raziskovanj najvidnejshih mednarodnih
strokovnjakov. Johann Gottfried von Herder, 1744-1803, nemshki pesnik, je zapisal:
»Slovani niso bili nikdar taki razbojniki kakor Nemci, temvech so ljubili mir, obdelovali zemljo ter redili veliko
zhivine. Zaradi njihovega miroljubja so jih podvrgli drugi narodi, toda nobeno ljudstvo se ni tako pregreshilo nad
njimi, kakor Nemci. Nesrecha je pach hotela, da je moral imeti ta mirni narod za sosede Nemce in Tatare.«
Venete moramo preuchevati v kontekstu izvora Indoevropejcev, to je she vedno eno od
prvovrstnih znanstvenih vprashanj sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja. Med velikim
shtevilom teorij, ki zhe stoletja obravnavajo ta vprashanja in postavljajo njihov izvor na razlichne
konce obsezhnega evro-azijskega prostora, v zadnjih treh desetletjih izstopajo (v chasovnem
zaporedju) tri: (1) pokojne arheologinje Marije Gimbutas, Litvanke po rodu, ki je delovala v
ZDA – “teorija Kurganov” (iz shestdesetih let 20. st.), ki jo krepko podpira vidni arheolog J.P.
Mallory, trdech, da so v IV. tisochletju pr.n.sht. ljudstva pastirskih nomadov – Indoevropejci –

surovo podjarmila, che ne celo iztrebila predhodne naseljence miroljubnih kmetovalcev ter jim
vsilila svojo kulturo (kulturo kurganov) in svoj jezik. Ta teorija vdora ali katastrofistichna teorija
je med zgodovinarji priljubljena vse od 19. st. Po tej teoriji izvajajo jezikoslovci razmeroma
pozno iz prvotno enotnega indoevropskega jezika diferenciacijo posameznih indoevropskih
jezikov. (2) Po preuchevanjih tretjega vidnega arheologa Colina Renfrewa, ki je svoje teorije
intenzivno razshirjal v osemdesetih letih, se zastavlja tudi lingvistichno vprashanje (to je za
arheologa nekoliko neobichajno), ko ugotavlja, da arheologija ne ponuja nobenih dokazov za
nasilja in spopade v IV. tisochletju pr.n.sht., ki bi povzrochili kulturne in jezikovne spremembe.
Renfrew misli, da so Indoevropejci le prvi poljedelci na evopski celini ter je indoevropeizacija le
vidik neolitske revolucije, ko je kmetsko-zhivinorejsko gospodarstvo pospesheno nadomestilo
ekonomijo, osnovano na lovu in nabiralnishtvu. Ta neolitizacija se je shirila iz Anatolije proti
zahodni Evropi od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht., torej tri tisochletja pred kurgani
Gimbutaseve, ter je shlo, kar je she posebej pomembno, za difuzijo, ne pa za nasilno ali celo
genocidno shirjenje nove kulture. (3) V devetdesetih letih je Mario Alinei, ki so ga nedvomno
tako prevzela dela C. Renfrewa, da je njegove sklepe v kombinaciji z nauki priznanega arheologa
svetovnega slovesa G. Childa iz petdesetih let nadgradil ter razvil v novo arheologijo z mnogo
starejshimi datacijami od doslej uveljavljenih. Alinei zavracha invazionistichne teorije in meni, da
je indoevropska diaspora she nekaj tisochletij starejsha od tiste, ki jo je postavil Renfrew, to
potrjujejo tudi najnovejshe radiokarbonske meritve in je mogoche spraviti v sklad z
lingvistichnimi dognanji, ki prav tako potrjujejo kamenodobno prvotno indoevropsko skupnost.
Alinei opozarja, da so zhe v zachetku II. tisochletja pr.n.sht. v Anatoliji tri ljudstva – Hetiti,
Luvijci in Palaiki – govorili troje razlichnih indoevropskih jezikov (ta spoznanja so plod
najnovejshih odkritij glinastih ploshchic in preuchevanja jezikov, zapisanih na njih). Njihov
prihod na to obmochje postavljajo v III. ali celo v IV. tisochletje pr.n.sht. Spricho tega si je
tezhko predstavljati, da bi she v teku III. tisochletja obstajal neki skupni indoevropski jezik, ki bi
se tako hitro diferenciral v povsem razlichne jezike na tako ozkem prostoru. Prav tako nam
razvozlani linearni B napisi (Ventris in Chadwick, 1956) kazhejo, da je mikenshchina ni bila le
oblika arhaichne grshchine v II. tisochletju pr.n.sht., ampak je zhe bila koiné neke dezhele, ki je
zhe poznala vech razlichnih dialektov. To nam spet enkrat vsiljuje vprashanje, ali je bilo
mogoche, da je prishlo do indoevropske diaspore le nekaj stoletij pred tem, che naj bi shtirje
tako razlichni – cheprav priznano – indoevropski jeziki (v Anatolji in v Grchiji) nastali shele v II.
tisochletju pr.n.sht.
Alinei je seveda naletel na vrsto nasprotnikov iz vrst tradicionalistichnih zgodovinarjev, cheprav
se njegova teorija kontinuitete (ki trdi, da so v Evropi na sedanjih ozemljih v bistvu ista ljudstva
zhe od paleolitika-mezolitika in med temi izrecno omenja tudi Slovence) v osnovi ne razlikuje
veliko od Renfrewovih stalishch, le veliko doslednejshi je tudi v lingvistichnem smislu.
Med tistimi, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo, je Xaverio Ballester z univerze v Valenciji, ki je
zapisal (Rivista italiana di dialettologia, 23/1999; vsi prevodi navedkov L.V., che ni posebej
oznacheno): »Alineiu bo pripadla zasluga, da je bil prvi v najnovejshem chasu (prav pri tem ne
gre pozabiti, to odkrito priznava tudi Alinei, vsaj na daljnega predhodnika Herberta Kühna in
njegovo delo Herkunft und Heimat der Indogermanen, 1932), ki je razvil dragoceno in pogumno
teorijo paleolitskega izvora tudi za indoevropske jezike. Res bodo lahko posamezne od teh novih
zamisli videti revolucionarne (in subverzivne) glede na nekatere temelje vech stoletij veljavne
doktrine, zato ne smemo prichakovati, da bodo hitro in z naklonjenostjo sprejete v dolochenih
okoljih, morda sploh ne bo nobene naklonjenosti, torej ne bodo sprejete. Vsekakor pa upajmo,
da v akademskih in znanstvenih krogih ne bo prevladal duh cenzure, tako da bodo imeli drugi,
zlasti mladi, mozhnost spoznavati in preuchevati nove zamisli, in jih bodo lahko zavrnili ali
sprejeli; skratka, da bodo imeli prilozhnost ovrednotiti razloge, spricho katerih smo Alinei in she
kdo drug z njim, cheprav smo sedaj v manjshini, zacheli trditi, da so bili evropski predhodniki
obichajni ljudje, ne nekaj posebnega, in da so bili celo boljshi, kot se je domnevalo. Boljshi od
nas samih, vendar ne superiorni nad drugimi.« Pri tem navedku je mogoche slutiti tudi kritiko
rasistichne arijske teorije, ki jo je mogoche she vedno zaslediti v temeljnih predpostavkah
klasichnih teorij o genezi Indoevropejcev...
Te radikalne, posodobljene in strokovno mochno podprte teorije, nasprotne domnevnemu
preseljevanju ob koncu starega in v zachetku novega veka, ki zaposluje tudi nas Slovence,
podobno kakor Hrvate, Srbe itd., da ne pozabimo na Etrushchane, Grke, Italce itd., seveda
pomembno tangirajo vprashanje Venetov. Zato je izrednega pomena, da je konchno izshel drugi
del knjige Izvor evropskih jezikov – teorija kontinuitete (prvi del 1996), ki jo je napisal zhe omenjeni
dolgoletni profesor in emeritus na univerzi v Utrechtu Mario Alinei, sicer Italijan po rodu,
ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki, predsednik Atlas Linguarum Europae pod
pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Société Internationale de Géolinguistique et de Dialectologie in
pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in
strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o
evropski selitvi narodov nevzdrzhne in da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti
mogoche razlozhiti edinole s priznanjem, da toliko razvpitega preseljevanja narodov sploh ni bilo
in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih,
kjer so naseljena danes. Profesor Mario Alinei se she prav posebej ukvarja s Slovani, o katerih
meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, in she vech, da so se celo z
obmochja jugovzhodne Evrope shirili proti severu in severovzhodu.
Francis Conte, sicer she vedno v okviru tradicionalne poselitvene teorije, nam ponuja s svojimi
raziskavami dodatne argumente za sodobno teorijo kontinuitete; sholal se je na St.Antony’s
Collegu v Oxfordu, nato na univerzah na Harvardu in v Leningradu, sedaj je profesor na
znameniti Sorboni v Parizu, pred tem direktor Inshtituta za slavistichne shtudije v Bordeauxu;
leta 1986 je v Parizu izdal knjigo Les Slaves. Aux origines des civilisations d’Europe, ki je bila
prevedena tudi v druge svetovne jezike. Tisti, ki se je uchil zgodovine le iz slovenskih
uchbenikov, najde v njej veliko takega, kar bi bilo pri nas delezhno podcenjevanja in posmeha.
Tako pishe (n.d., str. XXII): »Vendar nam zgodovina, na izrazit nachin pa slovanska zgodovina,
oskrbi zatajevana prichevanja: zato se moramo zatechi k arheoloshkim izkopavanjem in
jezikovnim raziskavam«. Navedimo le en primer, ki je v znachilni povezavi s tistim, kar bomo she
prebrali v nadaljevanju. Conte, ki spricho svoje temeljite izobrazbe in specializacije zelo dobro
lochuje med Slovenci, Slovaki, Slavonci, navaja, da so se Slovenci razdelili na dva dela, od katerih
en del zhivi na sedanjem ozemlju, drugi pa se je (Conte pravi: morda v 4. st.) odpravil na sever
ter so zhiveli v Novgorodu, v okolici Ilmenskega jezera, kjer se je dolgo locheval od Rusov.
Zhe omenjeni etimolog Giovanni Semerano je navedel vrsto slovenskih besed, ki imajo
ustrezno vzporednico v semitski akadshchini. Tudi v (nedokonchanem) etimoloshkem slovarju
slovenskega jezika pokojnega akademika Franceta Bezlaja (ki je izrecno napisal, da sodi
slovenshchina med najbolj arhaichne jezike) najdemo tu pa tam navedbo o akadskih sledovih,
vendar to v slovenskem jezikoslovju ni dovolj celovito in sistematichno obdelano. Pred nekaj
meseci je izshla moja knjiga Jantarska pot, ki nekoliko obshirneje obravnava to problematiko v
luchi najsodobnejshih odkritij in raziskovanj najvidnejshih mednarodnih strokovnjakov. V njej
navajam vrsto vprashanj, ki so s stalishcha tradicionalnega zgodovinopisja she odprta, ki pa jih je
mogoche v luchi sodobne teorije kontinuitete elegantno razreshiti, uposhtevaje tudi veliko
najnovejshih dognanj sodobne arheologije, zgodovinopisja in jezikoslovja, ki govore v prid
davnemu tesnemu stiku med ljudstvom, ki je govorilo predhodni jezik slovenshchine, in ljudstvi,
ki so pred pet in vech tisochletji govorila semitske jezike na Blizhnjem vzhodu, na kar opozarja
tudi G. Semerano.
Che se povrnemo na Giuseppa Sergija, zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca, ki je, cheprav
iz takrat znanih izhodishch, prishel do sklepa, da je latinshchina nastala iz praslovanshchine in
jezika staroselcev, to je ljudstev mediteranske rase, ki so bili pretezhno semitskega izvora, je bil
Sergi eden tistih predhodnikov sodobne teorije kontinuitete, ki je uposhteval tako arheoloshke
kakor antropoloshke, etnoloshke in lingvistichne argumente pri svojih analizah. Poglejmo primer,
ki ga navaja Alinei:
Veverica: Alinei (ALI, 2000) omenja, da je edino Plinij (1. st. n.sht.) zapisal besedo viverica, in jo
nato razchlenjuje v luchi svoje teorije kontinuitete.
Kaj o tem najdemo v drugih delih?
(CAM): ital. scoiattolo – lat. sciurus, zanimivo, da v istem slovarju ne najdemo gesla iz
latinshchine v italijanshchino (?!), prav tako ne scuriolu(m), ki ga navaja Zingarelli. Zaman tudi
ishchemo viverica.
(ZIN): scoiatto, redko scoiattolo [dal lat. scuriolu(m) – dim. dissimilato di sciurus].
(BRA): sciurus – veverica.
(CAL): sciurus – scoiattolo (Plin. E Mart.)
(BAT): viverra f. (leto 1831, Audouin), zool.; “zibetto”, vrsta viverridi (carnivori, mesojedci); lat.
sc. viverra (Linneo, leto 1758), -idae (Gray, leto 1821); ant. (XVII st., Oudin), “furetto”; latinski
ucheni izraz vivera furetto, bela podlasica, vretica (Plinij), donnola, podlasica (Glasse), podobne
izraze najdemo v drugih indoevropskih jezikih; ohranjeno v monferrareshkem vinvera,
valsoaneshkem bera scoiattolo. Iz praslovanshchine veverica, preshlo v sodobno grshchino berberitsa
scoiattolo, veverica. Angleshko viverra (leto 1706).
(ERN): viverra, -ae f.: furet (Plinij), belette (mustella, podlasica). M.L. 9412; viverrarium n.: prostor
kjer goje bele podlasice, ki jih uporabljajo za lov na zajce (primerjati tudi z M.L. *viverrica belette,
in 9414 *viverrula ecureuil, veverica, nekateri vidijo besedo, ki ima star pomen, ki nam prikliche
keltski izraz gwywer (izposojeno iz viverra, meni J.Loth); prusko weware, litavsko veveris, vovere; srbsko
veverica; perzijsko varvarah. V sploshnem gre za obliko podvojitve razlichnega tipa, katerega koren
je *wer-: v angleshchini najdemo sestavljenko ac-veorna (nemshko Eichhorn izhaja iz neke ljudske
etimologije). Koren bi bilo mogoche najti tudi v grshchini ά(F)είρω j-eleve, gojiti in αιώρα
balançoire, gugalnica.
(FOR): viverra (vivarra) - Animal exiguum domesticum, paullo majus mustela, colore etiam
candidiore, furetto, γαλη κατοικιδιος (Mustella furo Linn.) – Plin. 11. Hist. Nat. 49.109 (261).
Ossea genitalia sunt lupis, vulpibus, mustellis, viveris. Id. 30 ibid. 6.16 (47) – Plin. Valer. 2.2.1;
Plin. 8 Hist. Nat. 55.81 (218)
(COR) viverra – mamifero asiatico dei carnivori a corpo snello, con ghiandole anali che
sacernono una sostanza odorosa (l. 1598): furetto, voce dotta (con qualche esito pop.), lat.
viverra(m), da una radice espressiva *wer-, qui raddoppiata, come in altre lingue indoeuropee, dove
indica lo scoiattolo. Ma i nomi di questi piccoli carnivori si scambiano facilmente: nelle glosse,
p.es. viverra(m) e dota come sin. di muscella(m), cioe mustella(m) donnola, e donnola e il sign. che
ha vinvera a Cuneo, mentre nel Monferrato e lo scoiattolo.
(ALI/2) Alinei (str.732) poudarja: »... latinski izraz vivera/*viverrica in izpeljanke [FEW s.v.]. Gre za
latinski leksem, potrjen edinole pri Pliniju, ki ima zanesljivo afiniteto s slovanskimi in baltskimi
jeziki...« Ker gre za enega od primerov izrazito starega prichevanja, je to vredno posebne
pozornosti, uposhtevaje teorijo kontinuitete, ki postavlja Venete v ta stichni prostor med Italide
in Slovane, cheprav o Venetih sam Alinei meni: »Ochitno v teoriji kontinuitete ne moremo vech
uporabljati izraza romanski, che hochemo oznachiti skupino ligvemov, ki so jih govorili v tistem
chasu v obmochju severnega Sredozemlja, niti italski, che bi hoteli opredeliti njihovega
indoevropskega predhodnika... bolje bi bilo rechi, da je bila vpeljana nova razlichica latinshchine
na podrochja, kjer se je od nekdaj govorilo drugache ali se je govorilo neki bolj ali manj soroden
jezik, kot je falishchina, italshchina, venetshchina in mnogi drugi neznani lingvemi, ki niso bili
nikoli zabelezheni v pisni obliki, vendar jih lahko predpostavljamo na osnovi danashnjih jezikov
in narechij... Za latinshchino je treba po teoriji kontinuitete strozhje lochevati, ne tako, kot to
dela danes tradicionalna lingvistika, med “klasichno latinshchino” v smislu pisanega elitarnega
jezika in “govorjeno latinshchino”, ki je obstajala v skoraj neshtetih razlichicah... geografsko in
kronoloshko diferencirane iz neke predrimljanske latinshchine (to je tiste pred ustanovitvijo Rima
in pred oblikovanjem neke elitistichne plasti Latincev), soobstojale pa so z razlichicami in
razvojnimi stopnjami vzporedno z italshchino, venetshchino in drugimi indoevropskimi jeziki
stare Italije, ki jih poznamo zgolj v obliki pisnih koine. Po scenariju teorije kontinuitete
latinshchina, italshchina, venetshchina, falishchina in sorodni jeziki ne le napovedujejo
romanizacijo, ampak tudi samo ustanovitev Rima, in to za cela tisochletja.«
Teorija kontinuitete ima za nas poseben pomen, ker med drugim neposredno zavracha pojem
Retoromanov kot zgodovinsko in lingvistichno nesprejemljiv, umetno skovan, uveljavlja pa in
utemeljuje ladinshchino, jezik, ki ga she danes govore na prostoru od Furlanije prek Karnijskih
Alp do Shvice, kjer ima celo status enega od konstitutivnih drzhavnih jezikov kot jezik, ki je
nastal iz predhodnega substrata in slovenshchine, kar je mogoche podkrepiti ne le lingvistichno,
ampak tudi z etnoloshkimi, socioloshkimi in zgodovinskimi dokazi.
Zhe omenjeni Xaverio Ballester (n.d. str.,1 in 2) izrazha svoje preprichanje: »... Alineijeva delo
predstavlja dalech in nasploh najbolj revolucionarno zamisel, ki je bila oblikovana o izvoru
(indo)evropskih jezikov v zadnjih letih, v obdobju, za katero so znachilna obsezhna nova odkritja
– od katerih so bila mnoga tudi revolucionarna – tako v okviru arheologije, lingvistike,
antropologije, etnologije, genetike kot tudi ekologije, klimatologije v odnosu do prazgodovine.«
Michel Contini v svoji razpravi Vers une nouvelle linguistique historique: L’ouvrage de Mario Alinei,
Origini delle lingue Europee (Dialectologia et Geolinguistica – Journal of the International Society
for Dialectology and Geolinguistics, 8/2000) pravi: »Au cours de ces dernieres années l’intéret
pour le passé le plus lointain de l’humanité n’a cessé de grandir... L’ouvrage de Mario Alinei,
linguiste “généraliste”, comme il aime bien se définir lui-meme, de renommée internationale, se
situe parfaittement dans le cadre de ce débat d’idées. Son but principal est de démontrer que la
linguistique posséde un systéme de périodisation autonome par rapport a celui des autres
disciplines scientifiques et que sa démarche de datation permet aujourd’hui de reculer dans le
temps l’origine et le developpement de l’ensamble des parlers actuels d’Europe...«. Nato pa
zakljuchi: »... l’ouvrage de Mario Alinei s’avere d’ores et déja incontournable pour les futures
recherches en linguistique historique.«
Alinei (ALI/2, str.192) sklepa: »... Iliri za teorijo kontinuitete niso le etnolingvistichna skupina
blizu Slovanom, ampak tudi elitna skupina, ki je obvladovala del slovanskega prostora...«. In
(str.218): »...antichna prisotnost Ilirov v juzhni Italiji, kot so bili Mezapijci, sodi med zgodovinske
dosezhke zadnjih desetletij. In iz teh odkritij izhaja tudi potreba po reviziji problema odnosov
med Slovani in Iliri... (str.220) “panilirizem” je videl Ilire vsepovsod. Toda kaj kmalu je nastopil
chas stvarne obravnave ilirskega obsega naselitve... v bronasti in zhelezni dobi... so obstajala
obmochja, ki so jih obvladovale posamezne elitne skupine... in to nima zveze z njihovim
dejanskim izvirnim ozemljem... ni mogoche izkljuchiti, da je ime Iliri izhajalo od dominantne
skupine, ki je izoblikovala konfederacijo, z meshano etnichno in jezikovno sestavo, in je zajemala
tudi Slovane in/ali Italide. Lahko torej sprejmemo – modificirano kronoloshko in socioloshko
kot zhe omenjeno – danes uveljavljeno mnenje, da “Iliri niso nikoli bili etnichno kompaktno
ljudstvo, ampak so bili sestavljeni iz heterogenih ljudstev, in da namesto o neki ilirski kulturi
moramo govoriti o skupnosti civilizacij”«. To Alineijevo izvajanje se v bistvu ujema s stalishchi
Sergija, ki je trdil, da so davni Protoiliri v Italiji v resnici Praslovani, tisti, ki so sooblikovali
latinshchino.
Alinei med mnogimi drugimi argumenti opozarja na situle, ki da so znachilnost slovenskega
prostora, kjer je mogoche celo iskati njihov izvor, v kontekstu interakcije na pradavnem stiku
med Slovenci in Italidi. V luchi teorije kontinuitete torej Veneti predstavljajo pomemben chlen za
razumevanje dogajanja v paleo-mezolitiku, izkljuchujoch domnevno in sedaj prevladujocho
teorijo migracij v poznem starem veku ali celo v zgodnjem srednjem veku, ki je nevzdrzhna in
zavira nadaljnji razvoj znanosti, trde tvorci sodobne teorije kontinuitete.
Za teorijo kontinuitete je izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) Enigma baskovshchine pred
indoevropskimi jeziki, kjer izrecno opozarja (str. 279, tch. 436):
»Izraz goritu “kuriti, zhgati, zhariti” je skupen tako baskovshchini kakor slovanshchini; baskovko
zil pomeni skoraj isto kot v slovanshchini zhila “kita”; slovanska beseda snegu ustreza
baskovskemu negu “chas snega, zima”; za shpansko “arroyo” (potok) imamo za baskovsko erreka
skoraj identichno slovansko besedo reka [Op. avtorja GUI: Ko M. Pidal, Introd. a la fonet. vasca,
1921, navaja, da “Baskovshchina ... namesto shpansko riega (namakanje) ali zanja (jarek, jama,
potok, zhleb), za rigare rechejo erreka”, menim, da je vendar njegova etimologija, tudi sugerirana
zaradi zvena besede surco, ki jo tudi zajema baskovska erreka (za zanja ali acequia jarek, jama potok,
zhleb daje prednost obliki areka), nekam nasilna.]; poleg tega imamo za baskovsko txuku ali xuku
slovansko besedo suho; za shpansko “silbar” je v slovanshchini svistati (v rushchini svistet) |op.
L.V.: gl. Bezlaj ESSJ, geslo sviskati! - zhvizhgati, shvisteti itd.| ter silbido ali silbato je v
baskovshchini txistu, xistu ali uistu [Op. avtorja GUI: na iste korene *swe-, *swi- ali *si- z
razlichnimi razshiritvami se nanashajo v baskovshchini txirol ali txirul, shpansko “silbo, flauta”
(pishchal, piskalo) ter txulula “silbo” v grshchini σει-φλόω, σ-γ-ός “silbido” ter σίςω “silbar”, v
latinshchini suiflum “silbido”, si-filo “silbo”, si-bilus “silbido” in si-bilare “silbar”. Ta poslednji izraz
vsebuje tudi derivat sibilatus, ki s pomochjo konzonantne metateze razvije v kastiljshchini silbato
ter v baskovshchini txibilitu ali txulubita “silbato”.]; poznamo tudi slovanski kopati in baskovski
kopatu [obdelano posebej v tch. 103]; ruski ugor, (op. L.V.: jegulja) in baskovski s-ugor.«
Vsi tu navedeni in she drugi izrazi, ki so skupni baskovshchini in slovanshchini (poleg teh so
seveda she druge podobnosti z indoevropskimi jeziki), nakazujejo, da so obstajali zhe v davnini
neposredni stiki, saj gre kar po vrsti za izrazito elementarne pojme: goreti, zhila, sneg, reka, shvisteti,
suho, ugor itd. Kakor ni mogoche, da bi imeli za te najosnovnejshe pojme iz naravnega okolja v
obeh (danes zemljepisno tako oddaljenih) jezikih identichne izraze, je najpreprichljivejsha in
razumna razlaga, da smo bili zhe v davnini v neposrednem stiku, che za Baske velja, da so
najstarejshi narod v Evropi.
Poleg tega moramo uposhtevati, kar je izrednega pomena, da je Armorika ob Biskajskem zalivu v
soseshchini z Baski, ki so se tudi do danashnjega dne ohranili v Pirenejih, torej so ti prevzeli od
tamkajshnjih Venetov te prastare besede, ki so ochitno slovenskega izvora.
Spricho tako zasnovanih in posodobljenih pogledov na prazgodovino ne bo smelo biti nich vech
predmet posmehovanja tradicionalnih zgodovinarjev (in ne tako redkih, ki jim slepo slede), che
Venete obravnavamo kot antichne Slovence, ki so sicer dozhivljali svoj zgodovinski razvoj in se
izoblikovali do danashnjega etnosa, tako kot so se npr. Italijani (ki niso Rimljani, kot se pogosto
poenostavljano prikazuje in manipulira, na kar vechkrat opozarja tudi tvorec teorije kontinuitete
Alinei), Francozi ali drugi narodi; nemalo narodov pa ni vech, ker so preprosto izginili. Slovenci-
Veneti pa so skozi tisochletja evoluirali na obsezhnem prostoru od Paflagonije prek gornjega
Jadrana do Baltika oziroma do Armorika.
Ustvarjalci TK kritizirajo tudi slovenske zgodovinarje, da so prevech vezani na tradicionalno
teorijo, da so prevech zadrzhani (npr. izrecno navedeni Milko Matichetov), in bi prichakovali od
njih vechji prispevek, in che na osnovi povedanega povzamemo najnovejsho teorijo kontinuitete,
se nam izkazhe kot nadvse stvarna. Res, da jo je potrebno she dograjevati, toda za tako obsezhno
spremembo paradigme, kot jo prinasha TK, ni mogoche prichakovati chesa drugega. Zlasti pa od
nas terja veliko ustvarjalnega, pogumnega in prizadevnega dela! Tako je TK za zdaj predvsem
delo tujih znanstvenikov, za slovensko znanost predstavlja she prav poseben izziv, da bi
nadgradili dosedanja prizadevanja vztrajnih posameznikov z shirshe zastavljenimi projekti, ki bi
Slovence postavili v nov zgodovinski kontekst.
RAZMERJE MED VENETI IN ANTI
O tem smo zhe govorili v predhodnih poglavjih in sedaj nadaljujmo: Niko Zhupanich, predvojni
direktor predhodnika danashnjega Narodnega muzeja v Ljubljani in urednik revije Etnolog, je v
njej objavil (VII, 1934, str. 88-99) svoj referat s 3. mednarodnega bizantoloshkega kongresa v
Atenah (14. 9. 1930) Izvor in ime Anti, v katerem izhaja iz navedb v Jordanesu in Prokopiju, da so
Anti pomenili vzhodne Slovane in so v chasu teh dveh zgodovinarjev zhiveli med velikima
sarmatskima rekama Dnester in Dneper (o tem vech v nadaljevanju). Tu naj vskochimo z
vprashanjem, kako to, da so takrat tako shtevilni Anti zhiveli med “sarmatskima rekama” in niso
imeli svojih imen zanje?!) Zhupanich nadaljuje (str. 97): »... kar porochajo bizantinski zgodovinarji
o kaosu narodov vzhodne Evrope in Podonavja, se ne da razlozhiti s pomochjo grshkih,
latinskih, germanskih ali slovanskih jezikov... potreba je po znanju orientalskih jezikov, posebno
kavkashkih, ugrofinskih in uraloaltajskih, da bi se prineslo svetlost v temno zgodovinsko
etnologijo velikega preseljevanja narodov na kraju antichnega veka.«
Prav to je storil sedemdeset let kasneje Mario Alinei s teorijo kontinuitete, toda s prav
nasprotnim sklepom, da sploh ni bilo velike selitve narodov, ampak je v bistvu shlo za kulturne
vplive ob neobsezhnem premikanju ljudstev; ki so po Evropi kontinuirano naseljena najmanj od
neolitika.
Niko Zhupanich je tudi avtor prispevka Reka Erak (Etnolog, IV, 1930-31, str. 113-121, v srbo-
hrvashchini, prevod L.V.) s podnaslovom: Prispevek k zgodovini boja narodov za prevlado nad juzhno
Rusijo v drugi polovici 4. st.n.sht., kjer obravnava prav prostor med Dneprom in Dnestrom ter pravi,
da Huni, ki so jim Vzhodni Goti priznali nadoblast po samomoru stoletnega kralja Hermanarika
(leta 375), niso mogli trpeti samopashnosti njegovega naslednika, kralja Venetarija (zapisano po
Jordanisu) ali Vidimira (zapisano po Amianu Marcelinu). Zlasti so mu zamerili, da je brez njihove
odobritve sprozhil vojno proti vzhodnim Slovanom, Antom, ki jih je po hudih bojih pokoril.
Balamber, hunski kralj, se je z vojsko odpravil nad Venetarija, ki se je spochetka uspeshno upiral
in napadalcem zadal znatne izgube, a je na koncu omagal v bitki na reki Erak leta 376, kjer ga je
lastnorochno ubil Balamber s strelom iz loka, to je utrdilo prevlado Hunov nad Goti. Tako pishe
Jordanes sredi 4. st.n.sht. (De origine actibusque Getarum, cap. 247-250). S tem so postali Huni
neomejeni gospodarji danashnje juzhne Rusije, tako da so lahko nadzorovali poti chez severno
chrnomorsko primorje iz Turkestana in evropskega vzhoda proti srednji Evropi.
Torishche bojev med Huni in Goti v 2. polovici

4. st.n.sht. (povzeto po N. Zhupanichu)
Zgodovinarje zanima ta dogodek zato, ker je povezan z usodo Antov! Po ustaljenem gledanju je
to bil chas, ko naj bi Praslovani she zhiveli v praskupnosti onkraj Karpatov.
O imenu reke Erak je vech razlichic: erac (Codex Ambrosianus XI saec.; Codex Ottobonianus X saec.;
Codex Berolinensis XII saec.); erae (Codex Heidelbergensis VIII saec.; Codex Palatinus IX saec.; Codex
Valentiennensis IX saec; Codex Laurenttianus XI saec.); aere (Codex Ambrosianus XI saec.); Eraks
(Konstantin Prorfirogenet: De administrando imperio). Slednji zavracha reko Fazis (Phasis) kot reko
Eraks ter pravi, da so mesta Teodoziopol, Abnikon in Mastaton v Transkavkaziji, ne v Kolhidi
ob izlivu reke Phasis, marvech v Armeniji ob izlivu reke Aras (antichno Araxes). Vendar je to po
mnenju Zhupanicha nesmiselno, saj je bila tedaj etnichna sestava prebivalstva juzhne Sarmatije
taka, da so Vzhodni Gotje zhiveli na zahodu do Dnestra, medtem ko so Huni in Alani pritiskali
nanje z vzhoda, potem ko so prestopili Don na pohodu proti zahodu. Zato je logichno sklepati,
da se je kralj Venetarij z vojsko umikal proti Dnestru, to potrjuje tudi proshnja dela zahodnih
Gotov (pod vodstvom Alavivusa) in vzhodnih Gotov (pod vodstvom Alatheusa in Saphraxa),
umikajochih se pred Huni proti dolnji Donavi, cesarju Valensu, da jim dovoli naselitev na tleh
rimske drzhave. To govori v prid iskanju Eraka na zahodu Ponta in ne v Kavkaziji. Ostrogotsko
sredishche se je verjetno nahajalo blizu, che ne kar ob Dnepru, in vse, kar je bilo zahodno od
Dnestra (Danaster, Tyras), ni bilo vech njihovo ozemlje. Tezhava nastane ob tem, da ne tam ne
kje drugje v Evropi ni reke z imenom Erak, razen che se ne skriva v nekem drugem antichnem
imenu, kakrshno je npr. naselje Eracton v evropski Sarmatiji, saj kazhe, da pomeni »mesto na reki
Erak«. V antichni ilirski toponomastiki obstajajo podobne ali sorodne izpeljave geografskih in
etnoloshkih imen na t-, katerega nastavek ima brez predhodnega samoglasnika znachaj
derivativnega elementa. Iz Ptolomeja poznamo na Krku naselje Kourikon, sam otok se je imenoval
Kourikta, prebivalci pa Currictae (Plinij) ipd. Prav Ptolomej je nashteval v evropski Sarmatiji nad
reko Dnester (Tyras) proti Dakiji naslednje naselbine Carrodunum, Maetonium, Clepidava,
Vibantavarium, pri tem je ochitno, da so razen dakijskega Clepidava imena ostalih mest keltska, in
Eractum, ki naj bi lezhal na drugem bregu reke nasproti Tiraspola. In che je Erakton bil na
Dnestru, je bilo ime reke Erak. Seveda niso vsi tega mnenja.
V Transkavkaziji je reka Aras (antichno Arakses), Armenci ji rechejo Erachs (Erasx), toda ta ne
pride v poshtev iz drugih razlogov.
Na koncu se pokazhe nenavadna reshitev: stepski hudornishki vodotok Tiligul (antichni
Aksiakes), ki ga poleti skoraj ni, od jeseni do pomladi naraste v sposhtljivo reko, saj Ptolomejev
zemljevid evropske Sarmatije ne nakazuje Eraktona na Dnestru, marvech vzhodneje. In tudi
omemba, da so se Ostrogoti po bitki umaknili na zahod proti Dnestru, kazhe, da je morala biti
usodna reka vzhodneje, torej Tiligul (Aksiakes), in kazhe, da tako v imenu Aksiakes kakor v Erac
tichi pomen »voda, reka«. Koren za Erac je *ar, ki podaljshan s priponami –b (Ar-bia v Italiji, Ar-
pasos v Kariji), -k, -g (Or-gas pritok Mendra v Mali Aziji), -d (I-ar-danos v Lidiji), -n (Ar-na, Ar-ne v
Likiji, Arnus v Etruriji), -t daje razna rechna imena tudi v Galiji, Helvetiji, Noriku, Panoniji,
Armeniji: Ar-axes »Ar-fluvius«, Ara dva pritoka Rena (Aar, Ahr); Arabo(n) Raba v Panoniji, Arar
v Galiji (danes Saone) pritok Rodana, Are-lape naselje in reka v Noriku (reka Erlaf v Avstriji), Ar,
Ar-ar, Arel (reka Jerelь v juzhni Rusiji, nastalo iz predskitshchine). Verjetno je koren reke Erak
soroden z avarsko besedo er (ör) »reka« (op-L.V.: toda lahko bi tudi dodali, da med erak in reka ni
velike razlike!).
Zhupanich sklene, da lahko trdi, da je Erak tekla v evropski Sarmatiji na prostoru med Dneprom
in Dnestrom; tod so Huni premagali Vzhodne Gote 376, s tem je prenehalo njihovo gospostvo
nad juzhno Rusijo. Z dokajshnjo verjetnostjo se sme rechi, da se ime reke Erak skriva v imenu
naselja Eractum (Erakton), danes Ananev na gornjem toku reke Tiligul (med Dnestrom in
Bugom), ki je lezhalo na vzhodni strani Dnestra, vsekakor ne dalech od njegovega toka.
Ker smo zgoraj omenili, da so po Jordanesu in Prokopiju Anti pomenili vzhodne Slovane in so v
chasu teh dveh zgodovinarjev zhiveli med velikima sarmatskima rekama Dnester in Dneper, torej
prav tam, kjer naj bi se odlochilno spopadli Huni in Ostrogoti, slednji so se po porazu umaknili,
nastaja vprashanje, ali so ti Anti-Slovani pretezhno ostali tam na svoji zemlji, saj je en del shel na
zahod z Goti, med njimi tudi Hrvati... Ker so Goti prishli nad Chrno morje iz severne Nemchije
oz. juzhne Skandinavije, so verjetno tvorili med Anti le vrhnjo, vodilno plast, in ko jim je zachela
trda presti, so pobrali shila in kopita ter shli naprej krizhem krazhem po Evropi. Iz tega je
dopustno sklepati, da so bili neka vrsta dobro oborozhene in organizirane elite, ki se je
vsiljevala ali podjarmljala druga ljudstva, ali pa je morda shlo le za nekakshno delitev dela in
so oni opravljali le vojashko sluzhbo, iz katere je vse bolj izvirala tudi moch in prevlada. Zato
tudi niso imeli nikjer obstanka, ampak so se glede na razmerja mochi ali potrebe po vojashki
sili selili skupaj z druzhinami. Goti sodijo verjetno v eno tistih relativno majhnih etnichnih
skupin, ki so dajale v svojem chasu pechat in celo ime bolj shtevilnim podrejenim,
podjarmljenim ali (ob)vladanim ljudstvom s stalnim bivalishchem, ki so se ukvarjala s
poljedelstvom, rudarjenjem, obrtjo ipd., h katerim verjetno lahko prishtevamo tudi Kelte ali
po Mariu Alineiju Ilire itd. Kot je za Indijo she danes znan kastni sistem, tako naj bi menda
imeli Indoevropejci delitev druzhbe na duhovnishtvo, vojake in svobodnjake, ki so se ukvarjali
s pridobitnimi dejavnostmi, poleg pa so bili she brezpravni suzhnji. In prav vojashke kaste so
morda postale nekakshno avtonomno “ljudstvo”, ki je ponujalo ali vsiljevalo svoje storitve
naokoli. Ne nazadnje zgodovina govori o spremembah, ki so nastale v dolochenem obdobju
bronaste dobe, s pojavom organiziranega nasilja in s tem povezane obrambe, utrjevanja
naselij itd. Poljedelska ljudstva so morda celo namerno sprejemala nadvlado vojashkih kast,
elit, to jim je zagotavljalo obrambo, varnost...
Verjetno so bili tudi Hrvati predvsem taka “vojashka kasta”, in cheprav smo o njih zhe
spregovorili, velja she kaj dodati.
*
Izvor imena in etnosa Hrvatov predstavlja she vedno velik izziv za zgodovinarje. Danashnji
pogledi se niso kaj bistveno spremenili od tistih, ki ji je razgrnil zhe omenjeni dr. Niko
Zhupanich v predavanju na 3. kongresu Mednarodnega antropoloshkega inshtituta v
Amsterdamu dne 23. septembra 1927 in objavil pod naslovom Prvi nosilci etnichnih imen Srb, Hrvat,
Cheh in Ant (Etnolog, II, 1928. str. 74-79). Zachenja pa takole: »Kje in kdaj so postali Slovani, kje
je lezhala slovanska pradomovina? Vsekakor do danes ni dokazan avtohtonizem Slovanov na
ozemlju med Vislo in Dneprom ter severnim lokom Karpatov. Pach pa se lahko trdi na osnovi
prvih pisanih porochil o Slovanih, da so oni pred svojim razhodom na zahod, jug in vzhod
zhiveli na omenjenem terenu, za katerega se ne ve za gotovo, che je bil domovina Praslovanov,
pach pa nepobitno domovina Protoslovanov.«
Tu moramo postati pozorni ob definiciji: Praslovani so bili pred Protoslovani! Ker Karel Oshtir
uporablja termin Predslovani, ki pa pri njem pomeni razvojno stopnjo, ki jo je nakazal v shemi
(Predslovansko *sebьrъ »zadrugar, Etnolog, IV, 1930-31, str. 28): staroevropshchina
(neindoevropshchina) > predilirotrashchina > trashchina, baltshchina, slovanshchina, iz
slovanshchine > rushchina, juzhnoslovanshchina itd., iz juzhnoslovanshchine > srbshchina-
hrvashchina. Oshtirjeva vkljuchitev “slovanshchine” pred “juzhnoslovanshchino” in kasnejsho
“srbshchino-hrvashchino” bi smiselno pomenila da je mislil na “praslovanshchino”, dasi nam
izrecno ne navede polozhaja “predslovanshchine”, ki bi bila po tej njegovi shemi vsebovana v
predilirotrashchini. Moram rechi, da mi to ni povsem jasno, ali pach, v tem smislu, da je
predilirotrashchina skupna osnova za ilirshchino, trashchino in (pra)slovanshchino... Zhupanich
pa ima Praslovane za prednike Protoslovanov...
Che nadaljujemo z Zhupanichem, ta poudarja, da soglasha z L. Niederlejem in drugimi
odlichnimi zastopniki slovanske paleoetnologije, da so Srbi, Hrvati in Chehi po krvi in jeziku del
Slovanov, ki so v davnini, she pred nasho ero, stanovali v protoslovanski (podchrtal L.V., ker je
ta navedba potrditev, da Zhupanich uporablja Protoslovane za sicer ustaljene Praslovane)
domovini med Vislo in srednjim Dneprom. Zhe Protoslovani so se razlikovali neposredno pred
svojo razselitvijo na tri skupine : zahodno na Visli, vzhodno ob Dnepru in juzhno, ki je lezhala
pod obema, oslanjajoch se na severni lok Karpatov. Predniki danashnjih balkanskih Slovanov so
se nahajali v juzhni in Chehi v severozahodni skupini, kamor sodijo she danes.
Niederle opazha v zachetku nashe ere prve znake shiritve Slovanov, v 3. in 4. st. je sledila
migracija v velikem obsegu, a v dobi od 5. do 7. st. so zavzeli slovanski narodi svoja nova
selishcha, dalech od prvotnega sredishcha Protoslovanov. Pri preseljevanju slovanskih narodov
na sploshno ni opaziti perturbacij, ker sedanji slovanski svet, razprostrt na ogromnem prostoru
med Jadranom in Tihim oceanom, predstavlja organsko razshirjeno domovino Protoslovanov.
Na prvotnem prostoru so ostali Poljaki in del Rusov, medtem ko je ostanek zahodne skupine
prekorachil Vislo ter zavzel vzhodno Germanijo do reke Saale in srednjega Mena (op. L.V.:
verjetno je Zhupanich mislil Main). Juzhno krilo je preshlo Karpate, zavzelo Dakijo, Panonijo,
Norik in Balkanski polotok. V novem okolju in pod novimi vplivi iz sosedstva so se razvili iz
juzhne grupe Protoslovanov: Srbi, Hrvati, Slovenci in Bolgari.
Ta Zhupanicheva slika je izredno shematichna in s povrshnimi izrazi, npr. “vplivi iz okolja”; je s
tem mislil, da so Protoslovani prishli v prazen prostor, okoli katerega je bilo nekaj drugega, ali da
so se prishleki stapljali z (maloshtevilnimi ?!) staroselci?
Zgodovinar Jordanes, ki je zhivel sredi 6. st. in je bil po rodu iranski Alan, sicer pa pisar na
gotskem dvoru, pripoveduje o Slovanih (Venetharum natio), da so bili razdeljeni na shtevilna
plemena, vendar so se v glavnem delili na dve skupini: Slovane in Ante. Prvi so zhiveli na
ozemlju od Visle do mochvirja pri Oseku (lacus Mursianus), na vzhodu do Dnestra in do mesta
(civitas) Novietunensis v delti Donave. Med Dneprom in Dnestrom so stanovali Anti, ki so se
obchasno spopadali s Slovani. Paleoetnologa C. Zeuss in W. Tomaschek menita, da so Srbi in
Hrvati predstavljali v etnoloshkem pogledu dve antski plemeni, ki sta okoli leta 600 zasedli Ilirik,
drugi pa sodijo, da so bili Anti predniki danashnjih Rusov ali pa vsaj Malorusov.
Zhupanich odlochno trdi, da prvobitni nosilci imen Srb, Hrvat, Cheh in Ant po svojem izvoru
sploh niso bili Slovani, ampak so prishli mednje z vzhoda, iz azijske Sarmatije. V slovanski
mnozhici so ti osvajalci izgubili pretezhni del svoje etnichne in jezikovne prvobitnosti, so pa dali
tem Slovanom zachetke plemenske in drzhavne organizacije. Osnovo za takshno sklepanje dajejo
zgodovinski viri, ki postavljajo v zachetku nashega shtetja Srbe, Hrvate, Chehe in Ante na
ozemlje vzhodno od Azovskega morja, dalech od vzhodne meje slovanske pradomovine. She
proti koncu prvega tisochletja so segali vzhodni Slovani na jugovzhodu samo do levih pritokov
Dnepra, Psiola in Sosne, tako da so bili she stotine kilometrov oddaljeni od Dona, a she dlje od
Kubana.
Prvo omembo Srbov na vzhodu Azovskega morja, med plemeni okoli kimerijskega Bosporja,
najdemo pri C. Pliniju S. (Nat. hist. VI, 19) v 1. st.; verjetno so zhiveli ob srednjem toku Kubana.
Njihovi vzhodni sosedje so bili Zinchi, Zigi, ki jih imajo za prednike Cherkezov. Temu v prid naj
bi govorila tudi etimologija imena Srb, ki se dá najlazhje razlozhi iz jezika Lezgijcev,
kavkashkih domachinov, ki niso Indoevropejci niti Semiti ne Mongoli, ampak sodijo v
alarodsko skupino (op. L.V.: tu opozarjam na Oshtirjeve raziskave, v katerih ishche za mnoge
slovanske besede izhodishche v alarodskih jezikih, ki jih imenuje tudi predindoevropske,
staroevropske, megalitske, toda Zhupanich vkljuchuje med Alarode tudi ljudstva vzhodno od
Azovskega morja, to pa je zhe v Aziji!). Ime Srbi je po Zhupanichu najverjetneje sestavljeno iz
korena *sur (sar, ser, sir, sor) »chlovek« in pluralnega sufiksa -bi; ser-bi »ljudje, narod«.
Ime Hrvat naj bi se prvich omenjalo vdolbeno v kamen v nekdanji grshki koloniji, v mestu
Tanais, danes Azov, ob izlivu Dona v Azovsko morje (Maeotis): ΧΟΡΟΥΑΘΟΣ, ΧΟΡΟΑΘΟΣ (to
sta osebni ali rodbinski imeni) v 2. in 3. st. na ozemlju azijske Sarmatije, kar kazhe, da so morali
zhiveti nekje v blizhini Srbov, morda med dolnjim Kubanom in najzahodnejshim delom
Kavkaza. Tam so po prichevanju zgodovinopiscev (Helanikos) v sosedstvu s Cherkezi zhiveli
Harimati, kar se lahko po alarodskih glasoslovnih pravilih izgovarja kot Harivati, od koder
slovanski Horьvate.
Pach pa za ime Chech antichni pisci niso sporochili tako jasnega izhodishcha, menda zato ne, ker
so kot Grki tezhko povzemali negrshka imena, pa tudi kasnejshi razvoj imena je v teku tisochletij
pustil posledice. Verjetno se prvotno ime skriva v nazivu Cisi, Cissi, prvich omenjenem v 1. st. pri
Pomponiju Meli (Cronographia I, 13) spet na vzhodni strani Azovskega morja (Maeotis) v sosedstvu
Antov, Amazonk, Ahajcev in Cherkezov (Cercetae). Kazhe, da so Kise in Ante vezali dolocheni blizhnji
odnosi, ker jih P. Mela opisuje kot en narod: Cissi-anti. Nekaj kasneje tudi Plinij omenja Kise kot
sosede Antov, Georgov in Amazonk na kaspijski strani Ciskavkazije (cis = tostran). Druge razlichice
istega imena dobimo v Plinijevih kodeksih (Nat. hist. VI, 19): Szici ali Cizi (Cizici, Zizici, Zici,
Cizimeni) ali kot sestavine etnichnega imena Sedo-chezi. Na Tabuli Peutingeriani (verjetno iz 2. st.,
dopolnjevana med 4. in 6. st; o tem nekaj vech v moji knjigi Jantarska pot) je vpisan narod Chisoe
med Psaccani, ob jezeru Lacus Salinarum, in plemenom Nardani (Vardani). Nekateri (Tomaschek)
menijo, da so vse te oblike razlichice istega imena za cherkeske Cise (Chisci, Chezi, Cizi),
stanujoche v danashnji Kabardiji na Kavkazu. Seveda je she nekaj drugachnih domnev, bolj ali
manj lociranih na obmochje Kavkaza. Ime srednjeevropskih Chehov v porechju Labe (antichno
Cichu) je prvich zabelezheno leta 805 v Annales Tiliani, zatem pa okoli polovice 10. st. v legendi
sv. Vaclava (Chesi, v Chechachъ, knjaz chesьki). Glede etimologije se Zhupanich pridruzhuje
mnenju, da stara narodna imena izhajajo iz pojma »ljudje«, in bi se zato dalo ime Chech razlozhiti
iz alarodske kavkashchine chih »homme, Mann«, ki je morda v sorodu s kabardinsko-cherkesko
c’ychu »chlovek«. Po mnenju Oshtirja (K predslovanski etnologiji Zakarpatja, Etnolog, I, str. 11-12) bi
ime Chech verjetno izhajalo iz alarodskega korena *keks »juvenis«, analogno predlitavsko kekshe
»meretrix« in pelazgijsko kassa »mladenka > blodnica«. Na Shtajerskem je znan cheh »dechek«.
Za Ante so mislili, da so se pojavili v zgodovini shele v drugi polovici 4. st., in sicer v bojih z
gotskima kraljema Hermanarikom in Vinitarjem, slednji jih je neposredno po prihodu Hunov
(376) po hudih spopadih obvladal. Prav na Vinitarjev ukaz so usmrtili Boza, voditelja Antov,
skupaj s sinovi in sedemdesetimi antskimi prvaki. Toda Ante omenjata she pred tem Pomponius
Mela in Plinij mlajshi, da zhive na Kavkazu. Kasneje, med 4. in 6. st. so stanovali med Dneprom
in Dnestrom skupno s Slovani, ki so si jih podvrgli, a so se po tem kot maloshtevilna
gospodujocha kasta etnichno asimilirali. Prvotni Anti pa zhive she danes kot Andi, Aenti, Andalal
ob zgornjem toku reke Koisu na vzhodnem Kavkazu ter govorijo lezgijsko narechje. Ime Anti se
dá razlozhiti iz cherkeshchine and »narod«, kar je sorodno s hetitsko antuhsh »chlovek«.
Zhupanich meni, da dejstva govore v prid tezi, da so Srbi, Hrvati, Chehi in Anti v zgodovini
prvich nastopili na podrochju Kavkaza kot neslovanski narodi, a so bili poslovanjeni v evropski
Sarmatiji ali shele v porechju gornje Odre in Labe. Pred tem so se ta ljudstva odselila iz
Kavkazije v domovino Protoslovanov, kjer so iz raznih delov slovanskih mnozhic ustvarila prve
politichne organizacije, dala tem skupinam svoja imena in so pri tem svoj gospodujochi polozhaj
poplachala z izgubo svoje prvobitne etnichne individualnosti.
Torej se nam tudi s tem Zhupanichevim izvajanjem potrjuje domneva o maloshtevilnih elitah,
vojashkih skupinah ali kastah, ki so se selile k shtevilnejshim ljudstvom, katerih osnovna
dejavnost je bila poljedelstvo, zhivinoreja in obrt. Zgodovinski mehanizem tega pojava sloni na
predpostavki, da se je po neolitski revoluciji, tj. razmahu poljedelstva, povechevala proizvodnja
hrane, in obenem s tem to po eni strani omogocha prezhivetje vechjega shtevila ljudi, zato so se
poljedelska ljudstva namnozhila, po drugi strani pa prav poljedelstvo terja vech delovnih rok. Ker
se je s tem pri poljedelskih ljudstvih kopichilo bogastvo, hrana in obrtnishki predmeti, orodja,
okraski itd., kasneje je k temu prispeval tudi razvoj metalurgije, je to vzbujalo skomine pri drugih
skupinah ljudi, ki niso osvojile novih poljedelskih in proizvodnih tehnologij, to jih je verjetno
napeljalo k napadanju in ropanju. Te izkushnje so poljedelce (tako jih pogojno oznachimo)
vzpodbudile, da so zacheli organizirati obrambo, to pa je postopoma pripeljalo do stalno
oborozhenega sloja, ki je bil zhe spricho svojega polozhaja privilegiran, oborozhen in je (v
zachetku vsaj delno, kasneje pa v celoti) bil oproshchen ostalih (zlasti poljskih) del, zato so imeli
dovolj svobodnega chasa za politichne in organizacijske dejavnosti, postali so elita, ki je
schasoma povsem obvladovala druzhbeno zhivljenje. Ker pa je tak nachin zhivljenja postal
vabljiv, a v okviru enega ljudstva tezhko uresnichljiv za razrashchajochi se elitni sloj, so si
posamezni segmenti poiskali nova ljudstva, ki so potrebovala (ali pa tudi ne in so se jim kar
vsilili) vojashko zashchito. Tako so nastale navidezne »migracije, selitve ljudstev«, v resnici pa so
le maloshtevilne elite prevzele oblast in dale ime na novo organiziranim poljedelcem, ki so
kontinuirano zhiveli na svoji zemlji zhe stoletja ali tisochletja. Kasneje se pojavljajo drzhave na
chelu s kralji, cesarji itd., ki so imeli za seboj maloshtevilno skupino ljudi (rechemo: ljudstva,
narodi), po katerih jih she danes razpoznavamo, in so si podredili druga ljudstva in narode.
Zhupanich se tudi v drugih razpravah ukvarja s to temo; tako nas v Harimati – Studija k problemu
prvobitnih Hrvatov (Etnolog, I, 1926/1927) spominja na Shtefana Bizantinca, ki je zhivel in pisal v
zachetku 7. st., da v geografskem leksikonu Ethnika omenja narod Harimati ob Chrnem morju, tj.
v azijski Sarmatiji, kar bi se ujemalo z domnevno pradomovino Hrvatov na Kavkazu. Viljem
Tomaschek naravnost trdi (Antai, Pauly-Wissowa: Real-Enzyklopädie der klassischen
Altertumswissenschaft I, 2338, Stutgart, 1894), da so Hrvati in Srbi antski plemeni, ki sta se pod
pritiskom Avarov in Bolgarov preselili v 6. st. v Ilirik, pri chemer naj bi Tomaschek ne razlikoval
prvobitnih od poslovanjenih Hrvatov in Srbov.
Shtefan Bizantinec, ki je chrpal iz Palaifatosa in Helanikosa, oba iz prve polovice 4. st.pr.n.sht.,
jih postavlja v Pont ob Chrnem morju, po Helanikosu z Lezbosa pa so zhiveli nad Cherkezi.
Logograf Skylax iz Kariande v maloazijski Kariji na obali Egejskega morja, med drugim je tik
pred perzijsko-skitsko vojno po narochilu kralja Darija vohunsko objadral Arabijo in del Indije,
nam je v nekem periplu (zemljevid plovbe) zapustil tudi opise mnogih chrnomorskih in azovskih
morskih obrezhij in tamkajshnjih ljudstev v 6. in 5. st.pr.n.sht., omenja med drugimi ljudstvi
obmorske Cherkeze. Harimati so bili potemtakem na obmochju dolnjega Kubana ali v predelu
med poslednjim odrastkom Kavkaza na severozahodu in dolnjim Kubanom; njihovi sosedje so
utegnili biti Srbi, kakor so bili sosedje kasneje v Polabju: Bela Srbija in Bela Hrvatska in
dandanashnji na Balkanu so drug ob drugem.

Ker se tu omenja pridevnik “beli” ob oznaki naroda, kazhe nekaj rechi o tem, kaj naj bi to
pomenilo. Niko Zhupanich nam to razlaga v chlanku Znachenje barvnog atributa u imenu “crvena
Hrvatska” (Etnolog, X-XI, 1937, str. 355-376) s predavanja na IV. kongresu slovanskih geografov
in etnografov v Sofiji, 18. 8. 1936. Uporaba izraza Crvena Hrvatska – Croatia Rubea, v Letopisu popa
Dukljanina iz zadnje chetrtine XII. st., sega dalech nazaj, najmanj v IX. ali zachetek X. st., v chas
hrvashke narodne skupshchine na Duvanjskem polju, kjer so na osnovi starih virov ali izrochila
delili Hrvashko na “Belo” (Croatia Alba) in “Rdecho” (Croatia Rubea). V 14. st. omenja beneshki
letopisec Andrea Dondolo: Dalmacija – celokupno primorje, Hrvatska – gorsko ozemlje, kar naj
bi ustrezalo prej omenjenim barvnim oznakam. Toda od kod te oznake? Zhupanich razvije
dokaze, da so zhe zdavnaj orientalski narodi na ta nachin oznachevali strani neba:
vzhod – modro
zahod – belo
jug – rdeche
sever – chrno
sredina – vijolichasto.
Zhupanich razvija v omenjeni razpravi Harimati, da je ochitno treba te enachiti s Hrvati, pri
chemer je treba streti she en oreh: ali je mogoch prehod iz Harimatov v Harivate. Pri tem je
mogoche izhajati zgolj iz neindoevropskih jezikov, a tudi semitski, mongolski ne pridejo v
poshtev. Pri predarijskih prebivalcih Balkana, Pelazgih, ki sodijo v alarodsko skupino, je zaznati
menjave b/p<>m<>w, za kar je mogoche najti veliko primerov (s tem smo se veliko ukvarjali pri
navajanju iz Oshtirjevih razprav), to pa nam reshi uganko, da dobimo Harimatai : Haribatai >
slovansko Hrъvatъ.
Povzeto iz: Niko Zhupanich Harimati: Iz peripla Scylaxa
Slovenski znanstvenik Rajko Nahtigal je v razpravi Doneski k zgodovini vprashanja o imenu Hrvat
(Etnolog, X-XI, 1937-39, str. 383-413) postavil naslednje ugotovitve:
(1) Ime Hrvat, genetiv Hrvata, s pripono, drugachno kakor slovanski pridevnishki -at- z rastocho
intonacijo, ki izkljuchuje naglas na koncu, ni znano v slovanskih jezikih. Tudi zachetni H- je znak
tuje besede, kakor tudi koren Hrv- ni razlozhljiv iz slovanskih jezikov.
(2) Ime Hrvat je v drugih slovanskih jezikih prevzeto zelo razlichno.
(3) Ne obstaja enotna praslovanska oblika.
(4) V starih tujih virih je podlaga *Horv- in *Hrov- (nedokazano *Hruv- in *Hurv-).
(5) Konchnica -at- za ljudstvo iz Zakarpatja nujno sili k enakim iranskim in ilirskim imenom:
Karpat, Sarmat ipd.
(6) Iz germanskih in sorodnih jezikov ime ni prevzeto.
(7) Pri pohodu Hrvatov na jug so bili soudelezheni tudi Germani, to dokazuje sozhitje Kosezov
z njimi.
(8) Po razselitvi po razlichnih slovanskih ozemljih se je samostojno sprejelo ime, kakor ga je
dolocheni oddelek Hrvatov prinesel s seboj ter ga je zagospodovano slovansko ljudstvo dojelo.
(9) Hrvati so bili narodnostno meshani...
*
Ker je v zvezi s slovanskim naseljevanjem Balkana pomembna Zhupanicheva razprava The Serb
Settlement in the Macedonian Town of Srbchishte in the VIIth century and the Ethnological and Sociological
Moment in the Report of Constantinus Porphyrogenetes concerning the Advent of Serbs and Croats – Naselitev
Srbov v makedonskem mestu Srbchishtu v VII. st. ter etnoloshki in socioloshki moment v izvestju Konstantina
Porfirogeneta o prihodu Srbov in Hrvatov (Etnolog, II, 1928, str. 26-35), ki je natis njegovega
predavanja na 2. mednarodnem kongresu bizantologov v Beogradu, 14. aprila 1927, v
angleshkem izvirniku, a ima tudi skoraj enako dolg, vsebinsko pa ne povsem enak povzetek v
slovenshchini. Npr. v slovenshchini beremo, da bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet
navaja v svojem slovitem delu De administrando imperio za balkanske Srbe njihove prednike Bele
Srbe, ki so zhiveli v dezheli Bojki v sosedstvu Bele Hrvatske in Francije (Nemchije). [Angleshko
besedilo (tudi v nadaljevanju prevod L.V.) pa, da Porfirogent porocha o prihodu Srbov in
Hrvatov v Ilirik.] Ker pa ni moj namen, da bi primerjal in razchlenjeval oba teksta, se bom v
nadaljevanju drzhal slovenske razlichice. Domovina Belih Hrvatov pa je po Porfirogenetovih
besedah lezhala severno od Madzharske in vzhodno od dezhele Frankov, a severozahodno od
Bavarcev. Zemljepisni razpored kazhe na polabske Srbe, katerih ostanki so she danes v Luzhici
na Saksonskem. Po Porfirogenetu naj bi danashnji balkanski Srbi izhajali iz severozahodne
slovanske jezikovne skupine, ki se dokaj razlikuje od vzhodne (ruske, beloruske, ukrajinske) in
juzhnoslovanske (Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgari). V bistvu Zhupanich polemizira z Vatroslavom
Jagichem oziroma oporeka njegovim izvajanjem v vech kot trideset let prej objavljeni razpravi
Ein Kapitel zur Geschichte der südslavischen Sprahen (1895), v kateri je izrazil dvom o verodostojnosti
Porfirogenetovega porochila o prihodu Hrvatov in Srbov na jug, pri chemer se je opiral na
jezikoslovne argumente, saj bi na tak nachin etnoloshko razdvojili Bolgare (Trakija) od Slovencev
(Norik). Jagich je v svoji razpravi, po Zhupanichevem mnenju, sijajno utemeljil in dokazal

jezikovno enotnost juzhnih Slovanov med Chrnim morjem in Socho, saj jeziki tvorijo homogeno
skupino dialektov, v kateri posamezni govori in narechja prehajajo organsko drug v drugega,
kakor chleni verige. Che pa bi prishli za chasa bizantinskega cesarja Heraklija (610-641) Hrvati in
Srbi iz porechja Labe v Ilirik, potem bi danes govorili ob Moravi, Drini, Bosni, Neretvi
priblizhno tako kakor v Luzhici na Sashkem v vzhodni Nemchiji. Ker pa ni tako, je treba
Porfirogenetove trditve imeti za izmishljijo in iskati izvor Srbov povsod drugod, le ne med Labo
in Salo, sklene Jagich. K temu Porfirogenet dodaja, da je cesar Heraklej odkazal Srbom po
njihovem prihodu na jug obmochje (distrikt) “ta Serblia” (Srbchishche, v slovanskem prevodu
Zonarasa iz 14. st.), ki lezhi severno od Olimpa, v Pieriji, kjer so ostali nekaj chasa. Jagich se
sprashuje, kako bi mogel cel narod najti prostor za prebivanje in zhivljenje na tako majhnem
prostoru, morda le samega mesteca Srbchishta? To naj bi dodatno spodbijalo resnichnost
Porfirogenetovih navedb. Zhupanich mu odgovarja, da je prav ta cesarjeva navedba dokaz
tochnosti, in utemeljuje s tem, da che je bilo res mogoche spraviti vse prispele Srbe na tako
omejen prostor, potem so pach morali biti maloshtevilni, v nobenem primeru jih ni bilo na
stotisoche ali celo na milijone, kakor nekateri fantazirajo; morda bi jih nashteli nekaj deset tisoch.
To govori v prid tezi, da so iz Polabja doseljeni Srbi predstavljali le relativno majhen vojashko
organiziran zbor, ki je Bizancu pomagal v bojih proti Obrom, saj za velike mnozhice ljudi cesar
Heraklej prav gotovo ni bil zainteresiran. Potemtakem je bilo Srbchishte le bolj ali manj utrjeno
taborishche, in to tem prej, ker je to mesto tudi kasneje v srednjem veku obstajalo kot trdnjava
ob srednjem toku Bistrice (Haliakmona). Podoben primer je v porochilu Porfirogeneta naselitev
turshkih Bolgarov, ki so si, chetudi maloshtevilni (20.000 – 25.000), podredili Slovane v Trakiji.
Bolgari so se na samem zachetku naselili na majhnem otoku Pevke v donavski delti in pozneje v
utrjenem taborishchu Abobi blizu Shumena, ki je merilo vsega 23 km2, torej v krogu s premerom
kakshnih 5,5 km, od koder so obvladovali obsezhno ozemlje in ustvarili drzhavo. Srbi niso ostali
dolgo v Grchiji, ampak se se vrnili na sever v staro domovino, kakor so to storili Heruli sto let
prej, ko so se vrnili iz juzhne Ogrske v Skandinavijo. Toda Srbi so si onkraj Donave pri
Beogradu premislili, se obrnili in zavzeli Ilirik, kjer so she danes. Ker pa so bili maloshtevilni, she
zdalech niso mogli asimilirati zhe tam mnozhichno naseljenih juzhnih Slovanov, ki so bili tam
zhe vsaj od 6. st., in jim niso mogli vtisniti pechata polabskih Slovanov. Zhupanich prav v tem
vidi dokaz, zakaj od Alp do Chrnega morja ni jezikovne prekinitve tam, kjer naj bi se naselili Srbi
in Hrvati, ker so se asimilirali skoraj brez sledu. A le v etnoloshkem in jezikovnem smislu; k
druzhbeni in politichni organizaciji pa so pomembno prispevali. In prav o teh kasnejshih nosilcih
imen Hrvati in Srbi Porfirogenet pripoveduje, da so prishli iz Bele Hrvatkse in Bele Srbije, tj. iz
Polabja in porechja gornje Odre. Oni so pomagali Bizantincem premagati Obre (Avare) in so po
zmagi zavzeli Ilirik kot gospodujochi vrhnji sloj ter ustanovili drzhavno organizacijo pod svojimi
imeni.
*
Navedimo she eno drugachno gledanje na izvor Hrvatov.

Jozhe Rus se prav tako sklicuje na Porfirogenetovo delo De administrando imperio (Etnolog, V-VI,
1933, str. 31-45) iz 10. st., kjer v poglavjih 29-36 pishe o dalmatinskih Hrvatih, da so prishli iz
dezhele Hrvashke, ki lezhi onkraj Bavarske, onkraj Ogrske, v blizhini Frankov pa tudi
zakarpatskih Pechenegov, kakor tudi na arabske kroniste v chasu velikomoravskega kneza
Svetopolka (870-894) in angleshkega kralja Alfreda Velikega (849-901), ki jih imenuje “Horiti”. V
tistem chasu so imenovani tudi Vislani, par sto let kasneje pa Lehi. Po Rusovem preprichanju je
najstarejasha zgodovina hrvashkega imena nesporno germanska. Poleg tega se sklicuje na
Niederleja (str. 34), chesh da so edini narod, ki ga poznajo zgodovinarji na tem shirokem
prostoru, germanski Silingi, nastanjeni okoli chashchene gore Sobotke (718 m) in reke Sleze [op.
L.V.: Shleza], jugozahodno od Vratislave [op. L.V.: Wrocław; nem. Breslau]; ohranjeno je
poslovanjeno ime Slask. Silingi so se spojili s Slovani. V germanskih virih kasneje ta prostor
vezhejo na ime “Hrvat”. V nadaljevanju Jozhe Rus she precizira (str. 38): »... iz Skandinavije so z
Goti vred prishli tudi predniki nashih Hrvatov in zasedli dotlej venedske dezhele, podedovali tudi
njihovo vlashko [op. L.V.: keltsko] ime, in to so Jordanesovi Venedi.« K temu dodaja she: »...
Slovani... so ob svojem vstopu v svetovno zgodovino stanovali s svojo sredico v prav blizhnji
soseshchini vislanskih Hrvatov = Lehov, tj. v danashnji vzhodni Galiciji in Voliniji.«
Mislim, da je tu Rus pod vplivom tiste shole, ki je dokazovala skandinavski izvor Gotov, kasneje
blodechih po shirjavah Evrope vse tja do Chrnega morja, ko so spotoma s seboj povlekli tudi del
Hrvatov v Dalmacijo in od tam v Italijo.
V bistvu se nakazuje shema:
Ko smo se zgoraj pri Oshtirjevem raziskovanju besede sebьrъ »zadrugar« vprashali, kako to, da
te besede ni v slovenskem besednjaku, marvech je le v srbshchini, hrvashchini, rushchini
(che naj bi bili tam tudi potomci Antov), morda tichi odgovor prav v tem, da so bila
podrochja teh jezikov tudi v etnichnem stiku z neindoevropskimi vojashkimi elitami z
vzhodne strani Azovskega morja, ki so prinesla svojo druzhbeno organizacijo, med njimi tudi
»zadruge« in s tem njihovo ime, ki je ostalo do danashnjega dne. Medtem pa Slovenci nismo
prishli pod vpliv teh vzhodnoazovskih ali kavkashkih plemen, razen obrobno in obchasno,
kar je na slovenskem ozemlju zaznati v imenu »kosez« in posameznih toponimih ter priimkih
»Hrvat« z izpeljankami. Zato nas ne sme chuditi, che nekateri shtejejo kajkavce na prostoru
od Alp do sredine bivshe Jugoslavije med potomce Slovencev in raztegujejo slovensko
ozemlje v srednjem veku od Vzhodnih Alp do izliva Donave v Chrno morje (Mayers Lexicon),
medtem ko omejujejo Hrvate le na severni del Dalmacije in Srbe na juzhno Srbijo
(podrobneje gl. mojo knjigo Davnina govori).
*
Tudi Karel Oshtir se je vprashanju Antov posvetil pri svojem znanstvenem delovanju, ki temelji
na preuchevanju predindoevropskih, staroevropskih jezikov, posebej pa je s shtudijo Veneti in
Anti (Etnolog, II, 1928) posegel na odnose s skrivnostnimi Veneti, pri chemer je sicer izhajal iz
jezikoslovnega stalishcha, saj je razpravo podnaslovil “alarodski w-prefiks”, toda ni se mogel in
ochitno niti ni hotel izogniti (spomnimo na njegovo delo K predslovanski etnologiji Zakarpatja, kjer
je izrecno poudarjen etnoloshki, t.j. narodoslovni vidik) pomembnim problemom njihovega
izvora. Oshtir se je tu zhe lahko oprl na svoja shtevilna predhodna raziskovanja, na katera
opozarja v uvodu in skozi celotno besedilo. Prav tako, kot obichajno v svojih ostalih tekstih,
povzame svoje gledanje na predslovanski jezikovni substrat, s poudarkom, da to pochne zaradi
boljshega razumevanja izvajanj razmerja med Veneti in Anti. Po njegovem mneju naj bi bile
stvari take:
V srednji Evropi razlochujemo naslednje jezikovne plasti: (a) Iliro-Venete, ki vkljuchujejo
Etrusko-Rete, Liguro-Ibere (>Baske) in Pelazge, predindoevropske Paleoevropejce, ki so sorodni
s Hamiti (izkljucheni so Semiti) v severni Afriki ter z avtohtoni v prednji Aziji (Likijci, Lidijci,
Karijci, Predhetiti, Kavkazijci, Elamiti, Mitanijci, Sumerci); (b) centralno-indogermanske
Trachane, kjer sta indoevropski palatal in labiovelar sovpadla v velar; (c) na to iliro-trashko plast
so se v Zakarpatju naselili Slovani, ob Baltskem morju Balti in zahodno od obeh – vendar
locheni z ozkim iliro-trashkim pasom – Germani, v juzhni Rusiji pa Skiti.
Pri tem navajanju je Karel Oshtir pod tch. (b) omenil le Trachane, v drugih delih govori o Iliro-
Trachanih, sicer pa je iz tch. (c) razvidno, da misli prav to.
Nato preide na pregled antichnih virov, ki neposredno ali posredno omenjajo Venete(1):
(a) Herodot III 115, Hesiod Fragm. 355, Skylax c.19, Skymnos v.188, kjer je govor o ‘Ενετοί in o
jantarju ob izlivu reke Eridanos=Visla(2) (op. L.V.: o zagonetkah z reko Eridonos glej mojo knjigo
Jantarska pot), stari pisci zamenjujejo te baltijske Venete z jadranskimi ter Eridanos z reko Pad. (b)
Kornelij Nepos (Pomp. Mela III 5, 45; Plinij II 170) porocha o Indih ob “Severnem morju”, Ind-
namesto Venet- najbrzh pod vplivom Indov=Indijcev v Aziji. (c) Plinij IV 97, Tacit Germ. 46, Ptolomej
Georg III 5, 6 in naprej, Tabula Peutingeriana, Markianos II 38-40: Venedi, Veneti, Venethi, Ouenedai,
Venadi, Veridoi = *Venidoi, Ouen(e)dikos kolpos. (d) Iz germanskih virov *Wenetd > gotsko
Venetharius Winitharius = starovisokonemshko Winidheri, Winida ter *Weneđ > anglosaksonsko
Winedas, staronordijsko Vindr in *Wenađ > angloskasonsko Weonodland. Obshirno razpravlja o
vsem tem Niederle v Slovanske starozhitnosti I/1, Manuel 31. Germanskega izvora je finsko *Venädä
> Venäjä »Rusija«. (e) Semkaj sodi morebiti tudi slovanski *Vet in *went v rushchini Vjatichi ob
Oki = Vaniti po Niederleju v Slovanskih starozhitnostih. Menjavanje t<>th <>d (>đ) v zgoraj
navedenih oblikah je morda germanskega izvora – v germanshchini prehaja t v th ali t v d, ki
ostane v zachetku besede in za naglashenim vokalom, in td v đ - je pa verjetneje iliro-trashkega
porekla, od koder izhaja tudi germanski premik glasov in kjer nahajamo poleg Veneti-Enetoi v
zgornji Italiji tudi Enedi v Iliriji.
K temu izvajanju Oshtirjevbi opombi:

(1) Neuroi niso Slovani, ti kljub slovanskemu * nyrú »ăüçň; charmer; charovnik, ocharljivec«, ker spada * neur<>nur z
u<o k predskitskemu anor in dalje z r<>’ k predgrshkemu * noos > nous in k predskitskemu * ana(r) v Anaharsis
»skitsko Philosoph«, katerega * hars »peritus; izkushen, veshch« < * khar[a]ts se ponavlja s kh<>g (kakor
predslovansko chrusha<>grusha »Birne; hrushka«, predslovansko chodogú: predgrshko gandos o polla eidos kai panourgos v
predslovanskem gorazdú; k ts<>zd. She manj so Slovani Boudinoi, o katerih porocha Herodot, da so ftheirotrageousi, in
katerih * budh je soroden s predgrshkim * b[u]dh > ftheir »eine Fichtenfrucht; neki smrekov sad« (str. 47).
(2) Eridanos = Visla, to je jantarjeva reka; za to govori naslednje: (a) jantarjeva lezhishcha ob Visli, posebno pri
izlivu, in njenih pritokih, in Eridanos je keltsko ime za jantarjevo reko: Er- < * wewar- < galsko * webar- »jantar«
(primerjaj kimrijsko gwefr ipd.) + idar = predgalsko * idax n »Fluss; reka«, o vsem tem Karel Oshtir v Danuvius-Asamus-
Naissus, Visla < * Wiksl (s ks>s proti ksh>kx>ch) = novovisokonemshko Weichel je iz * Wiskl metatetizirano
(ohranjeno morebiti v latinskem Visculus) in -skl- »jantar« je reducirano iz baltskega > staroegipchanskega sacal
»Bernstein« itd. O shirjenju baltskega jantarja na jug kazhe primerjati med drugim ligursko langurium »Bernstein« in
predbaltsko * langa(r) »Bernstein > okno« > litavsko langas »Fenster, okno«.
V nadaljevanju se Karel Oshtir loti starih virov za Ante: Antes, Anti, Antae, Antai, Anthaib (3) je
slovanska drzhava, ki se pojavi v juzhni Rusiji tekom 3. st.n.sht. ter izgine v zachetku 7. st.. O
slovanskem poreklu Antov nihche ne dvomi, medtem ko so zgoraj omenjeni Veneti
predslovanski in predgermanski (=ilirotrashki) avtohtoni Zakarpatja in vzhodne Nemchije,
njihovo ime je preneseno na slovanske doseljence (podchrtal L.V.): (a) med Germani in Slovani
se je ohranil pas avtohtonih Venetov, katerih ime so Germani po germanizaciji (oziroma
slavizaciji) teh ostankov razshirili na Slovane; (b) *Vet v Vjatichi odrazha morebiti predslovanski
*Venet : Ven¶t>Vent, ki so se slavizirali (str. 48).
To Oshtirjevo razlago se mi zdi potrebno takoj komentirati. Medtem ko so Slovani iliro-trashki
substrat v Zakarpatju vse do ozkega pasu, ki naj bi ostal, tako poslovanili, da je za njim komaj kaj
ostalo v jeziku, pa so se Veneti ohranili v omenjenem ozkem pasu. In podobno z germanske
strani. Kako? Zakaj? Seveda lahko zachnemo shpekulirati in najdemo poljubno mnogo razlag.
Osebno mislim, da je tu Oshtir obstal, ker bi z dokonchno oznako Venetov kot Praslovanov
dregnil v pangermanski osir... Svoje mnenje opiram zhe kar na Oshtirjevo pripombo (3), saj so
Langobardi bili she leta 117. n.sht. zahodno od Labe, v spodnjem toku reke Veser v
Severnomorskem primorju okoli Bremna, leta 476 so ob zgornjem toku Visle okoli Krakova, od
tam so shli v Panonijo, od koder so jih 568 potisnili Avari (Obri) v severno Italijo, leta 600 pa so
zhe zavzeli dobrshen del Italije. Torej so bili pod Karpati nekaj chasa v 5. st., kar je veliko
prepozno za chasovne razpone v formuli: Predindoevropejci (=megalitska ljudstva) =
Predslovani>Praslovani>Slovani, ki zajema veliko daljshe chasovne razpone tisoch in vech let,
che naj vse uskladimo z zgodovino megalitskih kultur z Iliri, Traki itd. Poleg tega velja, da so
Anti zhiveli veliko jugovzhodneje, tam nekje nad Chrnim morjem, toda za to ima Oshtir razlago...
(op. 3)
Opomba 3:
Anthaib so prevzeli Langobardi od Slovanov, ko so se ob Karpatih pomikali proti jugu. Zaradi tega je treba -eb-
formant v predslovanskem Dudl-ebi (Dudl- iz *Daudl ali Deudl, ki je staroevropska genetivna izpeljanka iz *deud
»natio« (prim. predgalsko Deudoriks ipd.), Velt-ebi, izvajati iz –aib. Ko so Germani zadeli ob Visli po absorbciji
Venetov na Slovane *[W]antaib, so ohranili ednino *ant v zahodnogermanskem pomenu »Riese; velikan«,
mnozhinski formant –aib pa so spremenili v starovisokonemshko –eiba »Gau; okrozhje« - pri tem se nam ni ohranil
simpleks (nezlozhena beseda) in tudi germanski izvor ni dokazan.
S tem svojim zakljuchkom v opombi je Oshtir jasno pokazal, da je povzel nekaj nedokazanega!
Zato je zanimivo, kako Oshtir potem nadaljuje. Ni izkljucheno, da je Antes najstarejshi
sploshnoslovanski naziv za Slovane (podchrtal L.V.); za to govori: (a) delitev Slovanov v dve
glavni plemeni: Sclaveni in Antes po Jordanesu (Get. 34, 35), posebej she, che je slovanski
ot<[w]ant »Ant« shele slovanski refleks prvotnega *Wan¶t, *Wen¶t »Venet«. (b) Niederle postavlja
zibelko antske drzhave v Volynj, torej v osrchje zakarpatske pradomovine Slovanov; (c) ko so
trchili Germani po absorbciji Iliro-Trakov v vzhodni Nemchiji ob Slovane, so jih spoznali pod
imenom *Ant, che je zahodnogermansko *ant »Riese; velikan«, ohranjeno v anglosaksonskem ent
in v novovisokonemshkem narechnem enz »Riese«, izposojeno iz slovanskega *ot »Ant«.
Oshtirjeva povzemanje po Niederleju, da so Germani trchili na Slovane, kazhe na
zgodovinopisno smer, da so Germani prodirali proti vzhodu, da jih potemtakem tam prej ni bilo
in da so oni osvajali tamkajshnja ozemlja, ne pa da je bilo vse to zhe prej germansko, od koder
potem teorija o Indo-germanih.

Po Oshtirju, ki se opira na lingvistichne analize, je ime Veneti paleoevropskega izvora, ni pa
izkljucheno, meni, da w- v Veneti:Anti izvira iz prefiksa (= t.j. besedotvorno obrazilo, predpona),
vendar je spricho uporabe korena *ant edinole za Slovane prehod went: want>slovansko *[w]ant
vseeno verjetnejshi (str. 49). Che pa predpostavimo drugo mozhnost, da gre za indoevropsko
izhodishche, se mora zaradi neslovanskega izvora korena *wa/en(a/e)t uposhtevati predvsem
iliro-trashko mozhnost.
Razmerje med germanskim *wenedt ali *wenadt in slovanskim *vent>vet, *[w]ant<*want spominja
sicer na latinsko anat: starovisokonemshko enit<aneđ napram litavskemu antis, slovansko oty
(indoevropska praoblika *anet, a¶nt), vendar je slovansko *went:*[w]ant izvajati iz iliro-trashkega
*wen¶t, *wan¶t (> baltoslovansko *went, *want) oziroma iz *went, *want z ilirotrashko redukcijo e/a
vokala v ¶, oziroma v ¶> – .
Oshtir nadaljuje, da se deblo *wenet, *wenat baltijskih in zakarpatskih Venetov (pochrtal L.V.;
torej so bili Veneti tudi v Zakarpatju!) ponavlja v gornjeitalijanskem Enetoi, Ouenetoi, dardansko
Enetoi, galsko (Armorica) Veneti, lacus Venetus v Alpah; spricho paflagonskih v Iliadi, II 852,
omenjenih Enetoi je keltski izvor tega korena izkljuchen (podchrtal L.V.). Semkaj stavijo tudi
ilirsko Enedi, kjer kazhe izhajati iz grshkega *[w]enedoi, dasiravno bi se dalo *enet, *enat poleg
*wenet, *wenat razlagati tudi na podlagi staroevropskega = predindoevropskega w-prefiksa.
Oshtir opozarja na svoje stalishche, da je bila predindoevropska staroevropshchina v sorodu s
hamitshchino v severni Afriki ter s starimi prednjeazijskimi jeziki. Medtem ko je w-prefiks v
staroevropshchini ohranjen zgolj v petrefaktih, najdemo v nekaterih hamitskih in prednjeazijskih
jezikih ta prefiks she v zhivi rabi!
Prav bo, da vsaj nakazhemo hamitske jezike, te danes govore Hamiti, ljudstva severne in
vzhodne Afrike; sorodni so semitskim ljudstvom (Arabcem idr.); glavni predstavniki so Berberi,
Kabili, Tuaregi, Rifanci, Nubijci, Gala, Somalci, Danakilci, Guanchi (na Kanarskih otokih) itd.;
hamitsko-semitskega izvora so Egipchani in Kopti, torej so to zhe davno znana ljudstva. Prav
tako so zelo starega izvora Semiti, skupina ljudstev, ki zhivijo v dezhelah Blizhnjega in Srednjega
Vzhoda, v severni in severovzhodni Afriki. V antiki so bili znani Akadijci (Asirci in Babilonci),
Aramejci (Sirijci idr.) in Kananiti (Zhidje, Fenichani s Kartazhani, Moabiti, Amoriti idr.); danes so
to Arabci, Zhidje in del Etiopcev (Amharci idr.) in jih je okoli 110 milijonov. Semiti so do
dandanashnjega mochno prevladali nad Hamiti.
Oshtir prav na primeru w-prefiksa najde sorodnosti tako z berberskimi dialekti kakor s staro
egipchanshchino. Seveda pa se osredotocha na staroevropske jezike, kamor sodi tudi
baskovshchina, in navaja primere tudi s slovanshchino:
ezko, baskovsko, slovansko voskъ, litavsko vashkas < *washk (str. 53);
bizi, »zhivljenje«, < *witswi, bitswi: etrushchansko zivas »lebend?«, shvalce »vixit« (str. 57) ipd.
Glede drugih povezav, ki jih Oshtir uporablja v svojih razchlembah, so nekatere prav
vznemirljive, tako npr. za Apenine:
vapьno (> sekundarno vapiti) slovansko »Kalk; apno) < *wapenn, ligursko Penninus > Poeninus mons;
etrushchansko Appenninus (< A-p-)mons, pen-th-na »Stein, kamen«, latinsko Penates »Götter des
Herdfeuers; bozhanstvo ognjishcha« (che iz *pen »Stein > Herd«). K *pen »Herdstein > Herd«
tudi penestes kakor ognjь:ognjishtь »mancipium; lastninska pravica«, etrushchansko > latinsko atrium
»* Herdraum > Mittelraum des altitalisches Hauses« (hadra id est petra [r <> -] > etrushchansko
etera z a<>e (str. 58);
Velesъ, predslovansko, »Seelengott; bog dushe« < *weleps : etrushchansko *laps > las >
starolatinsko lases »Geister; duh, prikazen« (etrushchansko lupu »mortuus«); preko s<>ss latinsko
lessus »Totenklage; mrtvashka tozhba« (str. 59);
velьb(l)odъ, predslovansko, »camelus« < *wulbland + velь »magnus (v- je nabrzh slovanski v pred ъ!)
(str. 59);
netopir, [x]netopyrjь, predslovansko, lat. saurix »eine Eulenart; vrsta sove«; za xne- »Haut; kozha« =
litavsko shikshno; za *tpr <> *(t)sh(w)r prim. z baskovskim sabur »souris; mish« (str. 60);
ьstъba, predslovansko (germansko *stub »Stube; izba, soba«), likijsko *istu, bazi > isbazi gr. soros;
coffin; krsta«, lat. vestibulum < *westub (str. 60);
vidla, predslovansko, »Gabel; vile, vilice« < *widh[u]l : etrushch. *dhulsk ¶n > lat. thu[l]sc ¶na > fuscina
»Dreizack; trizob«; etrushch. *dhun »3, tri« > thun, thu; *sk¶n < sken, s(a)cena »Haue des Pontifex;
motika, rovnica (vrhovnega) svechenika (str. 61);
*wingar : *ingar »rot; rdech« > bask. chingar »etincelle, braise, charbon; iskra, zherjavica, oglje,«,
injar, inhar : gorri »rot; rdech«, gar »Flamme; gorech, plamen« (str. 61); *vigъnjь, predslovansko
»Schmied(e) < *wigubnj : kelt. *gobann »Schmied; kovach, kdor dela pri vignju, z ognjem« (str. 61);
virajь, predslovansko, »Paradies« < *wiraju (che ne iransko po Vasmerju iz *vь Ir) : rajь (str. 61);
Visla, predslovansko (s ks>s proti ksh>kx) = germansko *Wixsl < *wiksl (ks<>sk), lat. Visculus
< wiskl (:iksl > slovansko Isla »pritok Visle«) : predbaltsko > egipchansko sacal »jantar« (s<>st),
predslovansko stьklo »*jantar« > steklo; *wist[k]l > german. *Wistlo »Weichsel = lat. Vistula (str. 61-
62);
vitegъ, predslovansko, »eques; vitez, konjenik, jezdec« < *w-i-tem-g: -tem- preko (t<>d) v etrushch.
damnos (ippos), predslovansko *demtel »Pferdekraut; konjska zel« > detel »Klee; detelja« (str. 62);
tele, predslovansko, lat. vitulus »Kalb« < *w-i-tel (str. 62);
vivьlga, predslovansko, »Oriolus galbula, vuga, kobilar« < *w-i-wilig : i-vьlga : vьlga > vuga (str. 62);
vьrtъ, predslovansko, »hortus« (: vьr[to]tъpъ ali vьr[to]tъbъ »hortus, spelunca; vrt, nasad, zelenjava,
jama, votlina« : etrushch. tupi = karijsko taba “petra” ?) < *wirt, iliro-trashko *irt < hortus (str. 63);
*ebdzhur > ezvъ, predslovansko, »Dachs; jazbec«, *webdzhul, baltoslovansko abdzh[u]r (abtsh[u]r?),
prusko wobsrus, litavsko obshrus. Vobesca ibersko »Wald bei Bilbilis« < *w-o-besh : romansko a-bs-us
»unbebaut; neobdelan« : bask. baso »foret; gozd« (str. 62);
Vogesos > Vosegos, Vosagus, Vasagus, galsko »Vogesen, Vosges« < *woges, o<>e ter ks<>s(s),
ligursko Vesulus pinifer : *gesust > irsko gius »Kiefer, g<>k; bor«, germansko *kezn > *kena »Kien;
smolnica, derenica, sovoj (gl. Janezhich – JAN)«, juzhnoslovansko narechno ma-cesnъ (ke>ce
!)(str. 63);
nedъro, predslovansko, »kolpos; zaliv, prsi, nedra, vagina«, *vъn nedъra > vъn edъra !, grshko nedus
»ventre; trebuh«, *w-e-ntl, etrushchansko netshvis »haruspex; vedezhevalec iz drobovja zhivali«; *
netsu r spada s ts<>t/d k slovanskemu nedъro (str. 65);
setь(nъ), predslovansko, »extremus; skrajen«, preko s<>r baskovsko *rutin>uruti, *urrut[i]n>hurrun,
z u<>i pa *urritn>urrin »loin; dalech, redko« (str. 66) prim. od-soten;
voskъ, predslovansko, litavsko vashkas < *washk »Wachs«, [shk<>ksh] germansko *waxsa <
*wapshk, latinsko apis »Biene; chebela«, *waban, *wabon (str. 66);
vapa, predslovansko, »stagnum, mlaka, luzha ipd.« < *wap : zahodnogermansko narechno ap(p) v
rechnih imenih (str. 66);
*wen¶ter, baltoslovansko, »Art Netz; vrsta mrezhe« (>slovansko veterь, litavsko ventaris) < *w-e-n ¶t-
er: nat > germansko *nat, not »Netz, mrezha«, prusko noatis »Nessel; kopriva« lat. nassa
»Fischreuse; ribishka vrsha, sak« (str. 67);
*wepr, baltoslovansko, »Eber; merjasec« (>letishko vepris, slovansko veprь) < *wepr (e<>a) : lat.
aper, starovisokonemshko ebur, grshko kapros (str. 67);
*vi[k]snja [ks<s] > vishnja [ks<>sk], predslovansko, *wiksaxn/l »Weichselkirsche; vishnja«
(starovisokonemshko wihsela, severnonovonemshko wessel, romansko *viscj > ital. visciola itd. (str.
68);
konjь, predslovansko, *wikpo »Pferd; konj« (> grshko ippos, ikkos) < *w-i-kp : keltsko *kapp >
sirijsko capall, kimrijsko ceffyl, (pp<>b) galsko Caballos, grshko kaballes, latinsko caballus slovansko
kobyla, latinsko cabon, *kabn > slovansko konjь (str. 69);
vixla > vila, predslovansko, <wish(ax)l, (kakor zhi[x]la : litavsko ginsla) spada z i<>o k baltskemu
*woshu n (n/l<>- ) »junge Frau« > litavsko *wuoshwje > uoshve »Mutter der Frau«, keltsko narechno
*gwox[w]iđ > kimrijsko gwaudd, starokornvalsko guhit, bretonsko gouhez, latinsko voxor, [v]uxor »die
rechtmässige Frau, zakonska zhena« < *waxksh; ksh- »nympha, junge Frau« iz *kaxs »jung, mlad«,
v etrushchini husrnana »juvenilis; mladosten«, hushiur »mlad«, grshko nannos »majhen, palchek«. Iz
*wish(ax )l »nympha« z numfe>numfutsa = nevesta>nevestъka »Wiesel; podlasica«, tudi
germansko *wisulon »podlasica«, *awis(e)l > aielouros, ailouros »chat, chatte; machka«. K
semaziologiji (=semantika, pomenoslovje) morebiti tudi slovanska lasića »Wiesel;
nevestica=podlasica) : etrushchansko lasa »*Jungfrau>dienende Gottheit; *devica > sluzhabnica
bozhanstva« (str. 70); itd.
Vse, kar je oznacheno kot predslovansko, predgermansko itd., je treba obravnavati kot skupno
osnovo, ki naj bi po Oshtirjevem mnenju preshla iz predindoevropskih jezikov v indoevropske.
Oshtir na temelju svoje podrobne pripravljalne razchlembe zgledov sklene, da se sme primerjati
*wenat, *wenet : *an¶t »Venet > Slovan« z alarodskim *ant(h) »chlovek« (v predgrshchini anthropos,
predhetitshchini antuhsh) (str. 70), vendar je slovanski *ant v Antis in iz tega anglosaksonski ent,
novovisokonemshki narechni enz »Riese; velikan«, najbrzh shele slovanska analogichna
stavchnofonetichna tvorba iz *want < *wan¶t (kakor vosa > osa, vosъ > osъ itd.) in * wan¶t se lochi
od *wenat, *wenet : * wan¶t > slovansko *went le po a<>e. Zato tudi ne sodi venetski *wen v Veneti k
*wen(n) v retski Venostes, Vennonetes »Alpenvölker; alpsko ljudstvo«, ker se ta *wen(n) ne dá odcepiti
od retskega *enn v Ainos , Aenus, Enos, In »reka Inn«, in dalje od predromanskega, galskega venna
»Schleuse, Mühlgraben; zatvornica, mlinski jarek«.
Oshtir se je v tem svojem temeljitem jezkoslovnem traktatu seveda oslanjal na lingvistichne
zakonitosti, toda treba je takoj dodati, da so drugi slovechi jezikoslovci, med katerimi je npr.
Devoto (kot lahko preberemo tudi v tej knjigi), v 3. tisochletju pr.n.sht. postavili Venete v
Panonijo, od koder naj bi se kasneje preselili v severno Italijo po kopnem in v srednjo Italijo
chez morje.
To njegovo nelagodje je zachutiti v nadaljevanju (str.71), ko pravi, da nekateri sicer vezhejo Venet
z indoevropskim *wen > starovisokonemshko wini »prijatelj« itd., in tudi Avesta pozna vathva
»Schar, Herde; krdelo, trop, chreda«, kar bi prishlo v poshtev ob morebitnem indoevropskem
izvoru korena *wen/o/¶t : *won¶t (> slovansko *want > *[w]ant). Vendar je zaradi
predindoevropskega porekla venetskega jezika (podchrtal L.V.), na katerega se je ulegla
centralnoindoevropska plast, *wen(e/a)t, *wen¶t > baltoslovansko*went <> *wan¶t > *want >
slovansko *[w]ant najbrzh sorodno s pribaltskimi Oueltai, ki jih omenja Ptolomej III 5, 10 in katerih
ime tichi tudi v imenih zahodnoslovanskih ljudstev Velti, Veleti, Veletabi (< slovansko *Veltebi;
komaj da < *Veltove), Velatabi itd. > visokonemshko Wilzi (z<t). To ime prikljuchujejo k
predbaltoslovanskemu *wa/el ¶t > *wa/elt »Riese; velika« v starocerkvenislovanshchini vlatъ, rusko
veletъ, volotъ, poljsko wielot in je po pomenu identichno s predbaltoslovanskim *wen¶t > *went »gros;
veli« v slovanskem komparativu vetjь »vechji«; k -en- iz -en¶- primerjaj rastochi naglas v srbshchini-
hrvashchini veće, već, slovensko vech, letonsko Venjta »Velikaja« = litavsko Venjta (str. 71).
Podchrtal sem “predindoevropsko poreklo venetskega jezika” zato, ker je Oshtir o tem
preprichan; pa je res tako? Da in ne! Po teoriji kontinuitete bi morali biti Veneti prisotni na teh
prostorih zhe tisochletja pred n.sht., torej vsaj v neolitiku, che ne zhe prej. In prav po teoriji
kontinuitete je treba njegovo t.i. “predindoevropsko Evropo” zavrechi in jo nadomestiti s
kontinuirano naseljenimi ljudstvi, to pa so med drugimi, kot pravi Mario Alinei, tudi Slovani in
Slovenci na sedanjih ozemljih in tudi v Vzhodnih Alpah.
Oshtir nadaljuje, da je pri tej razlagi imen Venet : Ant in Velt podana ne le etimologija
(predslovansko *vel(t) »gros; velik«, *vent), ampak tudi prehod e<>a v Venet : Ant kakor v wielot :
vlatъ, in kochno mozhnost izvajanja narodnih imen Venetov: *We/ane/a/¶t <> *We/al¶t. Nekateri
k temu dodajajo she Azh-vinchei (Buga, Rocz. slaw. VI 27) (str. 71).
Oshtir meni, da na podlagi njegovih raziskovanj ni izkljucheno, ker se pojavlja osnova *waxl tudi
v baskovshchini *wal > al (primerja Enetoi poleg Veneti) »pouvoir; moch, oblast«, da gre za
staroevropski, predindoevropski izvor korena, saj poleg tega najdemo na podlagi staroevropskega
prednjeazijskega w<>h (<> f <ph), k temu likijsko uhe <> uwe, wata <> hata, etrushchansko
Ve[r]sta <> *Horsia > Horchia »Göttin des Herdfeuers; boginja ognjishcha« (etrushch. verse
»ogenj«), she baskovsko *hant > handi »velik« iz *phant preko *fant, chemur odgovarja s prehodi f
> b > w predbaltoslovansko *waxn(ax)t »velik« (str. 72).
Oshtir pa postavlja she drznejsho predpostavko, kar seveda spet opira na jezikoslovne analize, da
pred n v staroevropshchini prehaja asimilatorichno p>m, npr. cybindis > kumindis, torej poleg
*pa xnt »velik« tudi *maxnt, ohranjeno v etrushchini mantisa »additamentum; dodatek, dostavek«,
predkeltsko *mant > irsko meit »velik«, zato ni neprichakovano poleg omenjenega
predbaltoslovanskega * waxn(ax)t »magnus, Venetus« tudi *maxn(ax)t , torej *Men ¶t > *Ment
»Venet«, ohranjen morebiti v baltskem estuariju (morska plitvina, laguna, mlaka, zatok)
Mentonomon nomine (Plinij 37, 35) (str. 72).
Oshtir zakljuchi (str. 73): Zaradi staroevropske glasovne spremembe n<>l so nastali Veneti za
predslovansko wel¶t >welt> zahodnoslovansko Veltebi – kjer je oblika -eb- za oznachevanje imena
ljudstev (kakor pri Dudlebi, to je oblika, ki je npr. iz slovanshchine preshla tudi v langobardsko
Anthaib) iz -aib- in se pojavlja tudi v sicilijansko-trashkem -ib- – tako *we/ame/¶t v Veneti-Antes
<> *wel¶t v Veltebi primerjamo s predslovanskim *wen¶t > *went > vet »velik« <> *wel v vel »velik«,
*we/al ¶t > ve/alt > ve/oltъ »velikan«.

Tako naj bi torej vsaj lingvistichno obstajal enachaj med Veneti=Anti; vendar bomo v
nadaljevanju videli, da se dá to uskladiti tudi v zgodovinskem smislu, tudi uposhtevajoch zhe na
zachetku omenjeno mnenje Franceta Bezlaja: »Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke,
prevzeto prek romanshchine in Banjshice, Bate, Baske verjetno she direktno, so se preselili na jug
vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani, so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali
konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju luzhishke kulture.« (BEZ I, str.
255) »Ime vasi Baske na Banjshicah lahko razlozhimo glasoslovno samo iz vętьskę k etniku Venti,
verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« (BEZ I, str. 291)
*
Che spomnimo, da je Karel Oshtir oznachil v svojih lingvistichnih raziskavah predindoevropske

jezike kot megalitske jezike, med temi naj bi bila tudi etrushchina in venetshchina, je vsekakor
prav, da se ozremo na tisti chas megalitov tudi po nashem ozhjem, slovenskem ozemlju. So
kakshna znamenja megalitske kulture tudi pri nas?
DIVJE BABE – NAJSTAREJSHA PISHCHAL NA SVETU
Divje babe

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI I

Pred leti, natanchneje 1995, je vzbudila svetovno senzacijo vest, da so arheologi med izkopavanji visoko nad dolino reke Idrijce
nashli nenavadno obdelano votlo kost z luknjicami, kar naj bi spominjalo na pastirsko pishchalko in s tem najstarejsho pishchal na
svetu. Vechletna izkopavanja so potekala pod vodstvom strokovnjakov Ivana Turka in Janeza Dirjeca z Inshtituta za arheologijo,
oddelka Znanstveno-raziskovalnega sredishcha Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dognana starost pishchali je 45.000 let in
jo pripisujejo po vsej verjetnosti neandertalcu.
Kdo pa so bili neandertalci?

To je izumrla vrsta predhodnikov sedanjega chloveka v ledeni dobi, ki je zhivela pred 130.000 in 40.000 leti. Redki menijo, da le niso
povsem izginili in da je nekaj njihovih genov tudi v danashnjem chloveku, vendar vechina odlochno zatrjuje, da je bila prav genska
nekompatibilnost kriva, da ni prishlo do meshanja in je naprednejsha chloveshka vrsta prevladala. Tudi che je prihajalo do spolnih
stikov ali celo do morebitnih otrok, naj ti ne bi bili plodni; v omejenem obsegu se to tudi danes dogaja med razlichnimi rasami. Ali je
bil neandertalec res manj inteligenten od sodobnega chlovega, je vprashanje, ki razdvaja znanstveni svet. Prav odkritje pishchalke rabi
nekaterim kot dodaten dokaz o njegovi vishji kulturi od domnevane. Tudi jamske risbe niso vse od sodobnega chloveka, a prav
slikarstvo je ena najpomembnejshih chlovekovih intelektualnih sposobnosti ne le zaradi nachina izrazhanja avtorjevih misli in
obchutij, ampak tudi zaradi dojemanja gledalcev, saj terja dolochene psiholoshke predstavne zmozhnosti. In ne nazadnje je slikarstvo
zachetek pismenstva, saj se je prvo neverbalno obchevanje zachelo s slikami, ki so ponazarjale neko sporochilo; od tod vodi razvoj k
bolj abstraktni uporabi znakov za zloge ali glasove; seveda si tudi o razvoju pisave niso vsi edini, kako naj bi potekalo, toda ne oziraje
se na to, gre za »risanje«. Sledov neandertalca je veliko v zahodni, srednji in vzhodni Evropi, v severni Afriki in v velikem delu Azije;
ker pa so ga prvich identificirali v dolini Neandertal pri Düsseldorfu v zahodni Nemchiji, kjer so odkopali lobanje in okostja, so po
tem kraju poimenovali celotno vrsto. V nashi blizhini je leta 1899 Dragutin Gorjanovich-Kramberger, profesor na zagrebshki
univerzi, nashel fosilne ostanke desetih neandertalcev v Krapini v Hrvashkem Zagorju v votlini Hushnjakov breg, zraven pa so
nabrali she nekaj sto kosti izumrlih zhivali, iz chesar je bilo mogoche dolochiti ne le takratno zhivalstvo, marvech tudi nachin
prehranjevanja. Ni manjkalo tudi nekaj sto primerkov drobnega orodja iz starejshe kamene dobe, ki je rabilo temu prachloveku; to
so ostri, toda kratki in shiroki kremenchevi odkrushki za strgala, nozhe, vrtala razlichnih, dasi she surovih oblik; in neandertalec je
zhe poznal ogenj, hranil se je v prvi vrsti z zhivalskim mesom in s plodovi. Po rasti je bil majhen, s podolgovato lobanjo, poshevnim
in nizkim chelom ter z mochno shtrlechimi ochesnimi loki in s krepko razvitimi deli obraza okrog cheljusti, toda z manjsho brado.
Ker se leseni deli praviloma niso ohranili, razen delov kopij, bolj sklepajo, kje vse je uporabljal to gradivo.
V Posochju so v Divjih babah zhiveli v srednjem paleolitiku (starejsha kamena doba, mousterien) pred 115.000 in 35.000 leti, slednje
je nizhja spodnja meja, ki jo obichajno slishimo, kdaj naj bi ta neandertalska chloveshka vrsta izumrla. Za njim (seveda ne gre za
ostro lochnico, kot zhe recheno, sta obe vrsti zhiveli kar dolgo druga ob drugi, verjetno v konkurenchnih odnosih, vsaj glede lova in
nabiralnishtva) je nastopil Homo sapiens sapiens, anatomsko povsem sodoben chlovek, to je bilo v Evropi in Sloveniji obdobje
poznega paleolitika pred 40.000 in 30.000. Poleg kamnitega orodja mu je prishla prav tudi kost, kar je videti na konicah kopij, zlasti
znane so najdbe iz Potochke zijalke, a nashli so jih tudi v Divjih babah, in prav to je tisto, kar ohranja dvom, ali je to neandertalcheva
zapushchina ali pa so bili jamski prebivalci prej eni in potem drugi. Sodobni chlovek je izpopolnil izdelavo kamnitega orodja in
orozhja, njegovi kremenchevi odkrushki so dolgi in tanki, razlichnih velikosti, s katerimi je bilo mogoche natanchnejshe delo. Prve
najobsezhnejshe in poglobljene raziskave tega obdobja so opravili na najdishchih v francoskem Aurignacu, zato obdobje poimenujejo
aurignacien. Divje babe I sodijo v ta chas in so tudi najzanimivejshi del tega kompleksa, ki je hkrati najpomembnejshe paleolitsko
nahajalishche v celotnem predalpskem loku za obdobje pred 100.000 in 30.000 leti. V razlichnih plasteh so odkopali veliko kamnitega
in koshchenega orodja, ostanke vech kot dvajsetih ognjishch ter na kupe zhivalskih kosti in zob, pretezhno jamskega medveda, ki se
je pozimi zatekal v jame, kjer so ga lovci pokonchali in pojedli. Kosti so nalashch prelomljene, saj je bil mozek za takratne ljudi ne le
poslastica, ampak tudi najizdatnejsha hrana. V jamskem okolju so nashli tudi ostanke tedanjega rastlinstva, kar je omogochilo obnoviti
takratne podnebne razmere ledene dobe.
Pishchal so preslikali tudi z radiokarbonskim postopkom, tako da o starosti ni velikih dvomov. Vech polemik je bilo, ali so luknjice
na kosti posledica namernega vrtanja ali le odtis zob kakshne zhivali, morebiti hijene ali kar jamskega medveda. Ker so natanchno
mikroskopsko pregledali izvrtine, od katerih sta dve dobro ohranjeni, dve pa le delno, so postavili domnevo, da je neandertalec vrtal
s kolkom enoletnega medvedka. Izkopali so jo dva metra pod tlemi zraven enega od ognjishch.
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/divje.htm[16.11.2010 10:16:45]
Divje babe
Vsekakor so neandertalci govorili, in che so dolga tisochletja zhiveli v stiku z danashnjim chlovekom, je povsem logichno sklepati, da
je prihajalo ne le do sposojanja besed, ampak tudi do drugih jezikovnih kontaminacij. Tudi najhujshi sovrazhniki se morajo kdaj pa
kdaj pogovarjati, toda domnevati smemo, da med vrstama le niso bili zgolj napeti in sovrazhni odnosi. Morda jih je kdaj povezovala
nuja za prezhivetje, tega si ni tezhko predstavljati v tistih trdih ledenodobnih chasih. Posamezne skupine lovcev so mogoche sklepale
zachasna ali daljsha zaveznishtva pri skupnem lovu ali drugih podvigih; ni izkljucheno, da je kdaj pa kdaj prevladalo racionalno
spoznanje, da je manj shkode sodelovati, kakor pa se medsebojno pokonchevati. A tudi bolj chloveshke, recimo, intimnejshe zadeve
so zblizhevale dva spola ali morebiti otrochad, saj ne moremo pripisati primitivnemu chloveku, da je bil povsem brez chustev, pa
najsi so bila ta she tako skromna in nerazvita.
Kako pa je klimatsko videti Evropa ob zadnji poledenitvi, v mlajshem pleistocenu? Pleistocen je geoloshka doba, ki se je zachela
pred dvema milijonoma let in konchala pred deset tisoch leti, ko se je z neolitikom in ugodnejshimi podnebnimi razmerami zachel
pravi razvoj sodobnega chloveka.
Povzeto po: Atlas sveta, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1979, str. 24
Vidimo, da je bilo ob koncu pleistocena pred 25.000 leti kopno do sredine Jadranskega morja in ga je prekrival goz listavcev, v
danashnjem Trzhashkem zalivu pa so rastli iglavci, prav tako tudi v Padski nizhini. Chrno morje in Kaspijsko morje sta takrat bili
velikanski pleistocenski jezeri, med seboj povezani severno od Kavkaza. Po vsej dolzhini ozemlja nekdanje Jugoslavije, prav tako
vzdolzh Apeninskega polotoka in na pretezhnem delu centralne ter severne Evrope je bila tundra. Po Panonski nizhini se je raztezala
stepa s puhlico, povezana z obshirnimi vzhodnimi stepami nad Chrnim morjem in Kaspijskim morjem, kar je omogochalo tako
zhivalim kakor ljudem gibanje po dokaj ugodnem terenu. Ochitno je bil pretezhni del priobalnega ozemlja Sredozemlja primeren za
zhivljenje, medtem ko so v notranjosti Evrope vladale tezhje razmere.
Temu klimatsko surovemu obdobju je po neolitiku sledil mezolitik, srednja kamena doba, nekako med 8.000 in 5.000 pr.n.sht., ko je
bilo podnebje skoraj enako danashnjemu, s tem, da najnovejsha raziskovanja opozarjajo na verjetnost, da je prishlo okoli 3000
pr.n.sht. do ponovne zachasne ohladitve, kar je povzrochilo dolochene premike ljudstev, katerih obseg in posledice pa nam niso
povsem jasne. Glede datacij posameznih obdobij obstajajo med strokovnjaki razlike; zlasti glede mezolitika, ki ga nekateri pogojno ali
Divje babe
sploh ne uposhtevajo. Zvechine shteje neolitik od 10.000 let pr.n.sht., mezolitik pa potiskajo bolj proti koncu paleolitika. Ledena
doba se je konchala, postajalo je chedalje topleje, toda obenem vse tezhje za chloveka, ki ga je umikanje velike zverjadi proti severu
ali celo njeno iztrebljenje zaradi pretiranega lova postavilo pred nove izzive, moral je iznajti nove nachine pridobivanja hrane,
dolgotrajno sledenje tropom zhivali in vrachanje na juzhnejsha izhodishcha ali pa postopno selitev z druzhinami vred proti severu.
Toda mesa je bilo vedno manj, treba je bilo posechi po manjshi divjadi in pticah, iznajti lov z zankami in pastmi, saj je bilo treba
naloviti vechje shtevilo zhivali, to je jemalo vech chasa in terjalo vechji napor, jesti je bilo treba tudi hrano, ki dotlej ni bila v navadi:
ribe, mehkuzhce ipd. In ne nazadnje rastline in njihove plodove. Postopoma in pochasi so se kopichila spoznanja in izkushnje o
zhivinoreji in poljedelstvu. Chloveku se je pridruzhil pes. Obdelavo kamna je izpopolnil. Zakaj je iz tega obdobja toliko chlovekovih
bivalishch v srednjem hribovju, ni povsem jasno. Nekateri menijo, da so se takrat ledeniki zhe toliko otalili, da so bile zhe tudi nizhje
gore kopne in je chlovek pach shel za plenom. Drugi pravijo, da so v alpskih dolinah she ostali tisochletni ledeniki (eden takih
poslednjih je bil v zatrepu za vasjo Volche pri Tolminu) in se je prej stopil led po strmalih, zato je bilo chloveku tam na voljo
znosnejshe okolje. Nenavadno je, da v nashih krajih za zdaj ni veliko najdb iz tega obdobja! Nekaj so nashli na pobochjih Krna pri
planini Kashina ter pod Mrzlim vrhom ob stajah Pretovch, s chimer je vzplamtelo upanje, da bo morda she kaj sledilo. Obakrat je
prishlo na dan ne prav dobro obdelano kamnito orodje iz domachega kremena, ki pa mu niso mogli dolochiti natanchnejshe starosti.
Arehologi pravijo, da je bilo doslej premalo raziskav!
In konchno smo na prehodu iz kamene dobe v bronasto dobo, ki jo imenujejo doba prave revolucije, cheprav celotni neolitik 10.000
let pr.n.sht. oznachujejo s pojmom ''neolitska revolucija'', ki je prinesla razvoj poljedelstva in metalurgijo. Zachela se je doba hitrega
kulturnega vzpona chloveshtva. V neolitiku med 7. in 3. tisochletjem pr.n.sht. se je razmahnilo udomachevanje zhivali (poleg psa she
drobnica, govedo in svinje), veliko vechji donos zhita in jechmena ter strochnic (graha, boba) je omogochal shranjevanje vishkov
hrane. Izpopolnilo se je loncharstvo, kamnito orodje je zglajeno in lepo oblikovano. Tudi za ta chas imamo kaj malo pokazati v
Posochju, saj gre le za posamichne najdbe. Tudi tej skromni beri naj bi botrovala le nezadostna raziskanost ozemlja.
In naposled bakrena in bronasta doba. Najstarejshe slovenske najdbe, sekire, izvirajo iz 5. tisochletja pr.n.sht., medtem ko se je
obdelava bakra tod razshirila v 3. tisochletju pr.n.sht. Surovino za to so zhe tedaj chrpali nad Cerknim, v Shebreljah in Sovodnjah.
Toda neolitska nahajalishcha so osredotochena ob spodnjem toku reke Vipave, torej zhe na ravnini, kjer se je mogoche tudi
preprichati, da je ves ta chas she vedno prevladujoch kamen tudi pri obdelavi kovin. Bronasta doba se je raztegnila do 2. tisochletja
pr.n.sht., ko se zachne v srednji bronasti dobi med 1550 in 1300 pr.n.sht. na Krasu in v Istri obdobje gradishch, kashtelirjev, ki traja
vse do zhelezne dobe 500 pr.n.sht. Celotno to obdobje pa je she najbolj predmet zholchnih razprav, katerih osrednja tema je
preseljevanje ljudstev, vdori z vzhoda itd., kar naj bi potrjeval spremenjen nachin pokopa in upepeljevanje, kasneje razshirjeno po
vsej Evropi od Chrnega morja do Atlantika.
V bronasti dobi so naseljevali predvsem vrhove vzpetin in se obdajali z utrjenimi obzidji, to je znachilno predvsem za Istro in Kras,
medtem ko je notranjost – Posochje, Benechijo in Furlanijo – mogoche jemati kot razshirjeni prostor tega pojava. Za pososhka
gradishcha je znachilna prilagojena tehnika obrambnih polozhajev, saj so mogli izbirati take lege, kjer je dajala naravna oblikovanost
s strmimi pobochji, stenami in prepadi sama po sebi zadostno varnost in je bilo potrebno utrjevati le dostopne poti ali kvechjemu
eno stran gradishcha. V spodnjem Posochju so najznachilnejsha gradishcha na Vipavskem, zlasti pod Nanosom, kjer vodijo poti proti
prelazu Razdrto, podobno je pod Chavnom proti prelazu na Colu, koder je tudi kasneje vodila slovita rimska cesta prek Hrushice –
Ad Pirum in naprej do Emone. In ne nazadnje je celotno juzhno pobochje Trnovske planote posejano z lokacijami, ki prichajo, da so
se she dolgo v srednji vek (tudi v chasu vdorov Turkov) tja zatekali ljudje, ko so po dolini divjale vojske. Na drugi strani pa se
zachenjajo obronki in sam Kras, kjer je prav tako obilica arheoloshkih tochk, od katerih so nekatere she povsem neraziskane.
MEGALITI, GRADISHCHA – KASHTELIRJI
Megaliti

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI I
MEGALITI, GRADISHCHA – KASHTELIRJI
Megalit (?) ob Nadizhi pri Robichu pod cerkvico sv. Volarja (sv. Hilarij)
Megaliti, stara arhitektura, ki izvira verjetno iz mlajshe kamene dobe, neolitika, ogromne obdelane kamnite
klade, ki so brzhkone rabile kot liturgichni spomeniki. Najvech jih je v Angliji in Franciji. So trojni: 1.
dolmeni, grobnice, kjer so kamnite preklade postavljene chez pokonchne kamnite stebre, vse to je bilo pred
odkritjem prekrito z zemljo; 2. kromlehi, v krogu razvrshcheni kamniti bloki, ki verjetno predstavljajo simbol
sonca; 3. menhirji (bretonska beseda), grobo obdelani, do nekaj metrov visoki kamniti stebri, vchasih
postavljeni drug za drugim; verjetno megalitski nagrobni kamni; veliko jih je v Franciji, posebno v Bretaniji.
Med najbolj razvpitimi zahodnoevropskimi prazgodovinskimi zgradbami je Stonehenge, megalitski spomenik

blizu Salisburyja v Angliji. Sestavljen je iz dveh krozhno razvrshchenih lokov iz grobo klesanih kamnitih
blokov. Verjetno je nastal v bronasti dobi in je bil svetishche za chashchenje sonca. Toliko na sploshno; kaj
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/megal.htm[16.11.2010 10:17:28]
Megaliti
pa pri nas?
V okolici tega megalita (?) (A), ki je komajda nekaj deset metrov od reke in stoji na pripravni jasi, obdani s
suho zidanim zidom, je vrsta prazgodovinskih tochk. Nad megalitom je prastara cerkvica sv. Volarja (sv.
Hilarij) (B), na mestu, ki sodi med arheoloshka najdishcha, od tod vodi steza navzgor po strmem pobochju
Mije proti nekaj sto metrov oddaljeni jami, ki je na letalskem fotoposnetku v stenski velikosti (ki je bil leta
2003 razstavljen v gostilni »Kuzma« v Borjani) oznachena z imenom »Turjeva jama« (D). Vendar te jame
domachini skoraj ne poznajo, a s tem imenom vchasih imenujejo drugo, nekaj sto metrov nizvodno od
megalita, le nekaj deset metrov od reke Nadizhe, podzemno jamo z neolitskimi najdbami, domachini jo
imenujejo "Pelerincheva ali Turjeva jama", medtem ko je na letalskem fotoposnetku ta jama imenovana
"Pavlicheva jama" (C). Onstran reke Nadizhe je vzpetinica Der, ki je tudi oznachena kot prazgodovinsko
nahajalishche (E). Na lokaciji C (kot smo omenili, se uporabljana imena ne ujemajo in jo pogojno imenujmo
Turjeva jama) so zhe v 18. st. kopali in nashli bronastodobne predmete, kasneje so spravili na plano she
zakladno najdbo, sestojecho iz treh skupin predmetov: bronastih srpov, bronastih klad – surovcev za
nadaljnjo predelavo in sekiro s plavutastim rezilom. Ta najdba je primerljiva z onimi iz Machkove jame pri
Postojni. Iz razlichnih okolishchin je mogoche sklepati, da so bile prisotne osebe moshkega in zhenskega
spola, plavutaste sekire so moshko orodje ali bolje orozhje, medtem ko so srpi domnevno zhensko
poljedelsko orodje. Ker pa so zraven she klade brona, napeljuje na misel, da je morala biti v blizhini tudi
predelava, izdelava konchnih predmetov; che pa to ne, je bron zaradi svoje menjalne vrednosti predstavljal
neke vrste "kapital" ali trgovsko blago, namenjeno nekam bolj ali manj dalech. Prav tako bi bilo mozhno, da
je bilo to zgolj obchasno skladishche ali celo obredni prostor; to je tezhko presoditi, nedvomno pa shirshe
okolje in pomembna blizhnja prometnica pricha, da mesto ni bilo nakljuchno izbrano in pripada shirshemu
kulturnemu pososhkemu sistemu. Skratka, tod okoli so posejana prazgodovinska nahajalishcha, in che k
temu prishetejemo she, da stoji ob reki, ki so od nekdaj predstavljale objekt chashchenja, je povsem
mogoche, da gre za resnichni megalit, dasi je mogoche naravnega izvora, to pa praprebivalcev ne bi motilo,
da si ga ne bi izbrali za mesto chashchenja in obredov.
Da bo stvar she zanimivejsha; nad levim bregom Nadizhe, zahodno od Podbele, je kucelj Lup s cerkvico sv.
Megaliti
Helene (menda iz 16. st), pozhrtvovalni domachini so jo obnovili leta 2001, saj je bila hudo prizadeta zhe ob
potresu leta 1976 in ji je grozilo, da se sesuje, na zhalost pa so propadle stenske in stropne poslikave. Po
pripovedovanju oskrbnika naj bi nekateri starejshi krajani videli nad vhodnimi vrati vklesano letnico 100?,
vendar se ta del kamnitega oboka ni ohranil. Domnevno gre za neraziskano prvotno arheoloshko tochko z
vidnimi ostanki vodnjaka (?) in zgradb na ravnici okoli 100x50 m. Ime Lup naj bi po ljudski etimologiji
prihajalo od tega, ker se strma pobochja "lupijo", vdirajo, plazijo. Vsekakor je kraj strateshko primeren za
utrjeno postojanko ali naselje, kar dovoljuje povrshina okoli pol hektarja in avtonomna oskrba z vodo –
vodnjak, predvsem pa strma pobochja, ki jih je lahko braniti. Na gori Miji so bolj proti vrhu »Ghajdne lehe«,
menda po Ajdih, kot pravi krajevno ljudsko izrochilo. Nasha druzhina hrani na polovici odlomljeno
neolitsko kamnito sekiro (dvojnik imajo v Tolminskem muzeju), ki je bila najdena v okolici Robicha, na
zhalost ni ohranjen podatek o nahajalishchu. Prav tako imamo ohranjeno bronasto rimsko fibulo, najdeno v
Molidi, to je kamnit podor z Matajurja, ki je do polovice zaprl dolino med Robichem in Kobaridom;
legenda pripoveduje, da je pod kamnito gmoto pokopano "mesto". Tam je bil najden tudi zlatnik iz
rimskega obdobja (o katerem obstajajo verodostojni zapisniki v arhivu dunajske dvorne pisarne), ki pa je
izgubljen. Vishje nad Molido je Votla jama, kjer so prav tako raziskovali areheologi zhe v 19. st. Kilometer
od Robicha je vas Staro selo, ki ne le po imenu ampak tudi po izkopaninah datira v chas svetolucijske
kulture. Skratka, gre za veliko osredotochenje arheoloshko pomembnih tochk; vse dokazujejo veliko
arhaichnost tega prostora, ki je bil nedvomno naseljen zhe v neolitiku in nato skozi bronasto dobo do
danashnjih dni.
Toda presenechenja iz davnine nas poleg teh v zgornjem Posochju chakajo tudi bolj na jugu, ob spodnjem
toku Soche. Marsikdo se je zhe podal na Kras, ki ni vech tista kamnita brezvodna golichava kot she pred
petdesetimi leti, danes ga zarashcha pretezhno divje goshchavje, borovih in she manj drugih drevesnih
sestavov je sorazmerno malo. Da je bila pred stoletij tod narava drugachna, nam pricha mnozhica imen
naselij: Lipa-Lipica, Gabrovica, Jamlje (tj. Brestje), Kostanjevica, Hrushevje, Hrastovlje, Dobravlje, Cerje,
Jelshane, Javornik, Slivje, Orehovlje, Bukovje itd.
Tudi vode je vech, sicer ne povrshinskih izvirov, toda pod povrshjem techejo prave reke proti Jadranu,
spomnimo le na Pivko v Postojnski jami, Reko v Shkocjanskih jamah ipd., pa tudi na delno ponikanje reke
Vipave nad Mirnom pri Gorici, ki se izgubi nekam proti Doberdobu... V zadnjih letih so z vrtanjem prishli
do te pitne vode, ki napaja Kras, in nachrtujejo z njo oskrbovati tudi slovensko Istro. Vendar je tudi vech
zastale vode v lokvah, globachah, vrtachah in dolinah, ki so se z leti zatesnile z listjem in nastalim
humusom, tako da lovci opazhajo na Krasu vrachanje jelenov, ki potrebujejo vode kakor govedo in jo
ochitno dobijo.
Zaradi takih vegetacijskih sprememb marsikdo ne opazi pravih megalitskih gradenj, med katerimi so najbolj
znana tisochletna gradishcha, a je she marsikaj drugega. Po Krasu je na desetine kilometrov kamnitih zidov,
ki so bodisi ograjevali plodno zemljo ali predvsem sluzhili za preprechevanje shirjenja pozharov. Iz takih
zidov so nastajali kilometrski hodniki, pravzaprav ceste iz kraja v kraj in v beli svet. Kras je bil od nekdaj,
poudarjam, ne shele od rimskih chasov naprej(!), pomembno krizhishche praevropskih poti. Kasnejshi
osvajalci, zlasti so se pri tem odlikovali Rimljani, ki so sistematichno gradili prometnice za lazhje
obvladovanje in izkorishchanje imperija, so zgolj razshirjali in izboljshevali davne ceste. Da je tako, prichajo
tudi megalitske zgradbe, gradishcha, ki so velichastni plod chlovekovega dela. Tudi samega zidovja, po moji
oceni, a ne trdim, da je tochna, je za okoli 350 km, to predstavlja glede na povprechne mere preseka skoraj
200.000 m3 zlozhenega kamna, kar je zhe egiptovska piramida.
Dalech zanimivejsha in zgodovinsko pomembnejsha pa so gradishcha.
Eno takih, ki so razsejana do Istre, je blizu Vochjega gradu pri Komnu, domachini mu pravijo Velika
Grizha, saj je nedalech stran podobna manjsha zgradba. Pred leti so jo arheologi ochistili drachja in
Megaliti
grmichevja, ki pa je iz dneva v dan spet vse gostejshe.
Gradishche: Mogochno zidovje Velike Grizhe
Volchji grad pri Komnu na Krasu – iz 2. tisochletja pr.n.sht.
Megaliti
Ohranjenega suhozidanega obzidja je za okoli 850 metrov, njegova tlorisna oblika je sicer nepravilna,
nekoliko prilagojena zemljishchu, toda po funkciji njegovih posameznih odsekov je videti, kje je so bili
okrepljeni vhodi in verjetno notranji namenski prostori; morda so bile tod tudi zidane zgradbe (stolpi,
svetishcha?) in ne le obzidje, cheprav je bila vechina stavb lesenih. Glede na kolichino nagrmadenega
kamenja je mogoche presoditi, da so bili zidovi vech metrov visoki in debeli, za kar je pri suhem zidanju
potrebna posebna tehnika.
Zgodnja kovinska (bronasta) doba je trajala v nashih krajih priblizhno od leta 1700 do 900 pr.n.sht.; che
prishtevamo k njej tudi she prehod do pravega uveljavljanja zheleza, pa do zadnjih desetletij pred letom 700
(Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, I, GZS, Ljubljana, 1964, str. 96-99). Vse kazhe, da so vodile
prek Vzhodnih Alp v tistem chasu pomembne trgovske poti. Zaradi njih je bila tudi Ljubljanica vazhna
prometna zhila, o kateri se nam je ohranil spomin v mitu o argonavtih, ki da so potovali iz Chrnega morja
po Donavi, Savi in Ljubljanici navzgor in prishli skozi »jadranska vrata« pri Postojni do Jadrana. V severne
kraje Evrope so hodili po tako imenovani »jantarski cesti« trgovci po jantar in orozhje (mechi iz
Skandinavije v Panoniji in na Koroshkem), sledovi trgovske poti pa so tudi najdbe zakopanih skladishch
(depojev) ob Murishki dolini in na alpskih sedlih. Taka skladishcha na Belshchici nad Javornikom in na
Lipanci v Bohinju prichajo, da niso uporabljali le znane poti ob vzhodnem robu Vzhodnih Alp, marvech
tudi prek Karavank in Bohinja v dolino Bache in dalje v severno Italijo. Prek danashnje Slovenije je shla
trgovska zveza med Italijo in Balkanskim polotokom ter srednjim Podonavjem, medtem ko so v Vzhodne
Alpe hodili trgovci iz Italije po baker in sol v rudnike na Salzburshkem, pa tudi po zlato.
Med leti 1650 in 1550 pr.n.sht. pretresa ves prostor od Kitajske do Srednje Evrope in Grchije vrsta napadov
plemen, ki jim ne vemo imena; svoje nasprotnike so v vojashkem pogledu izdatno prekashali s tem, da so
izumili bojne vozove. Vsekakor se je v tem chasu uveljavila v prostoru, ki sega od Tise v srednjem
Podonavju pa do danashnje zahodne Francije, kultura, ki jo oznachuje pokopavanje mrlichev pod velikimi
gomilami. Ta kulturna skupina se deli v vzhodno skupino v Podonavju in na zahodno v srednji Evropi.
Ozemlje danashnje Zgornje in Spodnje Avstrije sodi she v okvir zahodne skupine, medtem ko se najdbe v
zgornjem Posavju in Podravju navezujejo na razvoj v Panoniji (grobna gomila pod Brinjevo goro nad
Zrechami in grobne najdbe v Prichici na Koroshkem ter pri Turnishchu pri Ptuju). Vzrok za te spremembe
pokopa ni znan, nekateri menijo, da gre za notranji razvoj, medtem ko drugi mislijo, da se je ta obichaj shiril
iz Panonije proti zahodu ter zna biti povezan s prej omenjenimi bojnimi pohodi neznanih vzhodnih ljudstev.
Vsekakor kazhejo shtevilne najdbe skladishch kazhejo, da so nemirni chasi prizadeli tudi nashe kraje, in med
njimi je tudi tisto skladishche, ki je bilo pred nekaj leti nakljuchno odkrito na Banjshki planoti in o katerem
govorimo posebej.
Komaj tri stoletja kasneje (med 1250 do 1150 pr.n.sht.) je Evropa dozhivljala nov pretres, pritisk neznanih
doseljencev v vzhodno Evropo je izzval selitve zahodnejshih plemen, ki so najprej potisnila Trachane v
Malo Azijo; v Grchiji selitev Dorcev proti jugu in Prailiri so prek morja prishli v Italijo, nato pa je sledil val
preko srednje in celo zahodne Evrope. V zvezi z razlagami teh premikov prvich srechamo na Balkanu
domneve o obstoju njegovih poznejshih prebivalcev – Ilirov na zahodu in Trachanov na vzhodu.
Ta Grafenauerjeva razlaga odrazha klasichno stalishche o selitvah narodov, pri chemer se nam vsiljujejo
razmisleki, ali so se umikali zhe Trachani, Iliri in Dorci, kdo je prishel na njihovo mesto? Ali so se
umikajocha se ljudstva v celoti odselila? In poleg tega, ko so se ta ljudstva umikala, ali so v Mali Aziji, v
Grchiji in v Italiji dobila prazen prostor; kako se je izpraznil, in che se je, kdo je bil tam pred tem?
V zvezi s prej omenjenimi pokopi v gomilah je Maria Gimbutas pred shtiridesetimi leti razvila "teorijo
kurganov": da so bila neznana in bojevita ljudstva z vzhoda predniki Indoevropejcev, in ker so v drugem
valu domnevnih selitev omenjeni na tem prostoru Iliri, Trachani in Dorci, bi pomenilo, da so bili ti
Megaliti
prinashalci obichaja pokopa v gomilah. Drugi val selitev ni nich manj zagoneten od prvega. Teoriji
Gimbutasove oporeka Colin Renfrew, chesh da ni bilo nikakrshnih bojevitih Indoevropejcev, marvech je
shlo v prvi vrsti za neolitsko akulturacijo z vzhoda. She doslednejshi so v najnovejshem chasu zastopniki
teorije kontinuitete, ki izhajajo iz domneve, da so bila zhe v neolitiku na danashnjih ozemljih Evrope bolj ali
manj ljudstva, ki tod zhive she danes.
Toda ne oziraje se na razlichne teorije o izvoru Indoevropejcev ostanki materialne kulture prichajo, da so se
v starejshi zhelezni dobi pojavila in namnozhila utrjena gradishcha najvechkrat vrh grichev, medtem ko je
ono v Volchjem potoku na ravnem, zato pa bolj domiselno in chvrsteje zgrajeno. Zgodovinarji she niso
nashli dokonchnega odgovora, kaj je vodilo tedanje prebivalce, da so si postavljali vishinska utrjena naselja,
nekoliko bolj razumemo Volchji grad, ki je na ravnem, saj drugachne obrambe ni kot obzidje. Po eni
domnevi so temu botrovali nemirni chasi ob vdoru vzhodnih ljudstev v 8. st.pr.n.sht. – kot vidimo bi to bil
zhe tretji val vzhodnih vpadov; po drugi tezi so bile vzrok vremenske razmere, iz subborealne se je klima
prevesila v vlazhno atlantsko. Konchno pa lahko izgradnja novih bivalishch v devishki pokrajini (spet gre za
domnevo o praznem prostoru) kazhe spremenjena naselitvena stremljenja in bolj dognane oblike kultiviranja
zemlje ter osvajanje za naprednejshe kmetijstvo primernih povrshin. Po vsej verjetnosti je bil povod za
nachrtno utrjevanje chloveshkih bivalishch mnogostranski. Iskanje tezhje dostopnih leg zhe pri
bronastodobnih zavetjih v Istri in na Krasu dokazuje prevladujocho obrambno sestavino. V takrat na novo
vpeljani oborozhitvi sta dve prvini bistveno spremenili vojevanje. Konj gotovo pomeni prvo veliko novost,
saj je zvishal mozhnost premagovanja ovir in hitrost akcije. Enako revolucionarna novina je strelno orozhje,
od prach in sprozhilcev do loka, ki je najmanj enkratno povechal uchinkovitost izstrelkov.
Najstarejshe z zidom varovane vishinske postojanke srechujemo ob morju, verjetno izhajajo iz grshko-
kretsko-maloazijskega zharishcha. Odsev dosezhkov teh visoko razvitih bivalnih omik predstavljajo pri nas
utrjene postojanke obdane z zidom na Krasu. Zunanja stran obzidja je iz izbranega, toda ne obdelanega
vechjega kamenja, notranja plat je zlozhena iz manjshega in ne tako skrbno odbranega kamenja, sredica pa je
zapolnjena z drobirjem. Debelina obzidja je med 1,4 – 2,2 m, kot je videti v Grmachi pri Kostanjevici,
Taboru pri Sezhani in Povirju, podobno Debela Grizha pri Volchjem gradu in Kashtelir v Dvorih nad Izolo.
Vishina pa je ponekod prav impozantna, saj dosega z zunanje strani celih 10 m, znotraj pa vsaj 2 m.
Praviloma se krashko-istrska gradishcha prilagajajo zemljishchu in nimajo stolpov, kakrshne najdemo pri
mediteranskih vzorih z ravnimi stranicami in stolpi. Prav tako so pri nas poznane dodatne okrepitve obzidja
z dolgimi, na obeh straneh z lijakastim zidom branjenimi vhodi in postavljanjem dvojnega obzidja na
izpostavljenih mestih, tako je pri Volchjem gradu. (Zgodovina Slovencev, Peter Petru, Arheoloshka obdobja, CZ,
Ljubljana, 1979, str. 51-53). Ker pa naj bi bili lijakasti vhodi gradishch na Primorskem izjema, saj so
potrebovali v tem primeru za uspeshno obrambo poleg okrepljene posadke tudi zapletenejshe orozhje, je
primer Volchjega gradu ena od takih izjem, kar pomeni, da je morala biti tod vechja posadka z mochnejsho,
popolnejsho oborozhitvijo, to pa potrjuje mnenje, da je shlo za pomembno gradishche s svojskimi nalogami!
Zemljepisna lega mogochnega gradishcha pri Volchjem gradu je she posebej pomembna, che uposhtevamo,
da je bilo na krashki planoti borih 8 km zrachne chrte od morja pri Timavu. Toda za to govori tudi dejstvo,
da na Krasu skoraj zagotovo zhe v tistem chasu ni bilo tekoche vode na povrshini, globoko v podzemlju pa
ni nobenega znamenja, da bi kopali, torej so morali zgraditi zajetne vodnjake, da so imeli dovolj pitne vode
zase in za zhivino. Morda je bila celo ena od osrednjih funkcij tega gradishcha pri Volchjem gradu tudi
zagotavljanje in branjenje vodnih zalog, ki so bile potrebne ob trgovskih poteh. Volchji potok je na smeri
"jantarske poti" med prastarim Timavom in Vipavsko dolino pri Rihenberku, do katerega je po cesti dobrih
5 km, skratka, od Timava do Vipavske doline je okoli 20 km poti, kar je nekako za en dan ne prav naporne
hoje, che ne bi bil vmes she vzpon od morja in spust v dolino Vipave. Krashka planota je v povprechju
Megaliti
med 200 in 300 m nadmorske vishine, kar sicer ne terja hudega napora, toda vsekakor otezhi potovanje,
zlasti v burjastem vremenu ali v poletni vrochini. Taka vmesna postojanka je vsekakor dobrodoshla in v
nekoliko bolj nemirnih chasih potrebna.
V Shempetru pri Gorici so v drugi polovici devetnajstega stoletja odkrili depo ali skladishche, v katerem je
bilo "nekaj sto kilogramov" bronastih predmetov iz obdobja nekako 1200 – 500 pr.n.sht., torej iz pozne
bronaste dobe in halshtata. Vse skupaj se je nenavadno zachelo in nesrechno konchalo. Po dolgem dezhevju
je na pobochju gricha sv. Marka v nekem vinogradu zdrknil zemeljski plaz. Ko so prishli delavci, da bi
obnovili nasad, so med kupom zemlje opazili nekaj neobichajnih ozhganih glinastih posod, v katerih so bili
kovinski predmeti. Kaj se je zatem dogajalo, pravzaprav ne ve nihche natanko. Konchalo se je tako, da je
uspelo nekemu ljubitelju starin pridobiti in tako ohraniti nekaj arheoloshko dragocenih predmetov, ki jih
danes hranijo po razlichnih muzejih v Trstu, na Dunaju in drugje. Nekatere stvari so raznesli in se ne ve, kje
so konchale. Najvechji del najdbe pa je lastnik zemljishcha prodal v blizhnjo livarno, kjer so jih pretopili v
kdo ve kaj. Da bo mera polna, so med prvo svetovno vojno v gorishkem katastru zgorele prav tiste knjige,
iz katerih bi bilo mogoche ugotoviti, kje je bil tisti vinograd z zakladno najdbo. In tako nam je ostalo je
nekaj skromnih porochil, par predmetov, raztresenih po Evropi in grenko spoznanje, da je shel po zlu
pomemben arheoloshki depo.
Toda za nas je pomembno zhe to, da je tam bil. Ob drugih podobnih in tudi najnovejshih zakladnih najdbah
smemo sklepati, da je predstavljal zhe v davnini ta prostor, v katerega sodijo Kras, Vipavska dolina,
Banjshice in Posochje s svetolucijsko kulturo na zgornjem koncu Jadranskega morja, kjer se najgloblje zajeda
v evropsko celino, pomembeno krizhishche morskih in kopnih poti med srednjo in severno Evropo ter
Blizhnjim vzhodom (o tem gl. tudi mojo knjigo Jantarska pot).
Poleg velikih gradishch pa obstojajo tudi manjsha, ki so morda rabila le maloshtevilnim posadkam ali kot
opazovalnice, morda pa za zachasno zatochishche. Eno takih je kakshnih 500 m vzhodno od vasi Vitovlje
nad Vipavsko dolino, ko od cerkve sv. Petra zavijemo proti cerkvi sv. Marije na vrhu slikovite prepadne
stene, kjer je bil ochitno nekoch tabor, o chemer pricha kamnito obzidje in druge zgradbe. Mimo vodi zelo
stara pot proti Trnovski planoti, ki je morala res dolgo sluzhiti svojemu namenu, saj so lepo vidne v zhivo
skalo zlizane globoke kolesnice.
Megaliti
Globoke kolesnice, zlizane v zhivo skalo na poti iz Vipavske doline proti Trnovski planoti.
Manjshe gradishche vzhodno od vasi Vitovlje nad Vipavsko dolino.
Megaliti
Prazgodovinsko kolo - Lucijan Vuga

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI I
Ljubljansko barje sodi med kljuchne tochke kultur srednje Evrope. Mario Alinei, tvorec teorije
kontinuitete, pravi (ALI II, str. 748-749): »Danes vemo, da je najstarejshe evropsko zharishche
metalurgije predstavljal Balkan, natanchneje sta to vinchanska kultura (danes Srbija, Makedonija,
Banat in Madzharska) in kultura iz doline Marice (danes Bolgarija, Grchija in Turchija), datirani v
5. in 4. tisochletje pr.n.sht. V okviru teh dveh balkanskih kultur so odkrili najstarejshe evropske
rudnike v srbski Rudni glavi in bolgarskem Ali Bunarju. Izjemno starost balkanske metalurgije v
primeri z alpsko in na drugih evropskih prostorih lahko pripishemo dvema dejavnikoma. Prvi je
ta, da je brez vsakega dvoma zachetek metalurgije v Mezopotamiji in Anatoliji, od koder do
Balkana ni dalech... Gorati Balkan je imel s svojimi izjemno bogatimi rudnimi lezhishchi srecho,
da se je znashel v neposredni soseshchini z metalurshkimi sredishchi Male Azije. Posledichno se
je zachela bakrena doba na Balkanu veliko pred ostalo Evropo. Ko se je v Padski nizhini in po
dolinah centralnih in centralno-vzhodnih Alp she iztekalo zhivljenje poznega neolitika, je bila
bakrena doba na Balkanskem polotoku zhe v polnem razcvetu. Eno poglavitnih sredishch tega
najzgodnejshega evropskega halkolitika je bilo npr. Ljubljansko barje v Sloveniji, nedalech
od severovzhodne Italije... Meja med halkolitikom in neolitikom je tekla prav med Slovenijo in
Julijsko Benechijo.« (podchrtal L.V.) Alinei nato nadaljuje: »... migracijska dinamika te kulture
dovoljuje sklep [na vprashanje, ki je bilo zastavljeno na str. 748: »... kdo so bili, kakshen jezik so
govorili selechi se metalurgi, ki so dali zhivljenje centralnoalpski bronasti kulturi...«]: da so
jezikovne spremembe tega podrochja posledica prihoda metalurgov z Balkana prek Slovenije.
Predvidoma so ti izvedenci iskali baker po juzhnih alpskih dolinah vse do Grigione, obenem pa
so s seboj gnali chrede na ondotno pasho. In kakshen jezik so govorili? Po teoriji kontinuitete, v
njeni minimalni razlichici z 'mikenskega vidika', na Balkanskem polotoku v 3. in 2. tisochletju
pr.n.sht. lahko projiciramo, vzporedno z mikenskimi Grki v Grchiji in Italidi v Italiji, tudi
Slovane na podrochju bivshe Jugoslavije in Ilire v Albaniji. Od tod sledi, da doshli metalurgi iz
Slovenije v juzhne alpske doline in Grigione niso bili nihche drug kot juzhni Slovani, ob svojem
chasu genetsko pod vplivom Ilirov, Grkov in vzhodnih skupin, od katerih so prevzeli metalurgijo
in kakshno tisochletje pred tem tudi poljedelstvo. Ti juzhni Slovani - verjetno Slovenci – so se
pridruzhili italidskemu ljudstvu na juzhni strani centralno-vzhodnih in centralnih Alp ter
prispevali s svojim jezikovnim sistemom tisto posebnost, ki jo imenujem faktor L, ki je tipichen
za ladinshchino in je rezultat slovanskega superstratuma (seveda starejshega od rimske
latinshchine) na italidsko [op. L.V.: ne italsko! opozarja Alinei] osnovo, ki je zhe bila pod
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/prazg.htm[16.11.2010 10:18:01]
keltskim vplivom.«
Skratka, Alinei z obsezhno argumentacijo zagovarja prisotnost Slovanov-Slovencev na
podrochju, kjer zhive danes Furlani oz. Ladinci po vseh vzhodnih Alpah do Shvice, zhe najmanj
dve to tri tisochletja pr.n.sht.; on misli, da celo she pred tem.
Che to Alineijevo teorijo povezhemo z Oshtirjevimi raziskavami o prajezikih, ki jih imenuje
praevropske ali predindoevropske ali megalitske, potem je ochitno, da obstaja dolochena
koherenca, in lahko rechemo, da je bila med tistimi prajeziki tudi slovanshchina ali pred- oziroma
pra-slovenshchina, che povzamemo Alineija. Ta prostor je bil kasneje, v chasu rimskega imperija
romaniziran. Po teoriji kontinuite je shlo pri tem zgolj za manjshe migracije in predvsem za
kulturne vplive, pri chemer, tako pravi, so Slovani prinesli na prostor vzhodnih Alp in juzhni del
podalpskega prostora poleg neolitske revolucije, poljedelstva in tehnologije brona tudi svoj jezik,
to pa se she danes po tolikih tisochletjih kazhe v posameznih lingvistichnih elementih
furlanshchine in ladinshchine.
Zato tudi v zadnjem delu te knjige obravnavam relikte, ki bi lahko potrjevali to pradavno stanje
na nashem ozemlju.
Toda izrednega pomena je postavljanje Ljubljanskega barja v sredishche tega dogajanja, pri
katerem je imelo Posochje s shirsho okolico nedvomno znatno vlogo v procesih akulturacije v
vzhodnih Alpah in na juzhni strani podalpskega ozemlja.
Ljubljansko barje lezhi v osredju Slovenije na juzhni strani Ljubljanske kotline, pri njegovem
nastanku je imela pomembno vlogo reka Ljubljanica, ki je naplavljala glineno blato, to se je
nabiralo na dnu vsakokratnega jezera; zadnje jezero, ki je znano iz chasa kolishch, predstavlja
poslednjo ojezeritev, ki je postopoma uplahnila. Najstarejshe najdbe so iz ledene dobe; ali je tod
zhivel chlovek zhe prej, ni dognano. Prvo znano naselje (stalno ali le lovska postaja, ni
ugotovljeno) je iz srednje kamene dobe okoli 5000 pr.n.sht. Njegovi prebivalci so bili lovci na
jelene, merjasce, srnjad in medvede, imeli so zhe udomachenega psa, in nabiralci, svoja
domovanja pa so postavljali na kopnem barjanskih osamelcev. Njihovo orodje ali orozhje so bila
majhna kamnita praskala, klini in koshchene osti. Tako smemo shele konec kamene dobe okoli
3900 pr.n.sht. shteti za chas gradnje kolishcharskih naselij na jezerskem bregu ali delno
zamochvirjenem zemljishchu, ko je nash prednik zhe obvladal zhivinorejo in poljedelstvo ter tudi
zaradi njega krchil gozd. Pravih razlogov za kolishcharstvo ne poznamo, obstaja vech teorij, ki
izhajajo bodisi iz varnostnih razlogov bodisi iz praktichnosti zaradi ribolova ali kar zaradi
prometnih prednosti in varnosti vodnih poti, ki so jih s pridom uporabljali, o chemer nam pricha
obilica cholnov, ki so jih odkrili arheologi. Posebno pa presenecha dejstvo, da se je kolishcharski
nachin zhivljenja obdrzhal celih dva tisoch let ob obilici tehnoloshkih izboljshav tako v gradnji
kakor v drugih zhivljenjskih potrebah, nastajali so valobrani, pomoli ipd. Z nastopom bakra in
brona so se oprijeli tudi kovinarstva, tako pri proizvodnji kakor v trgovanju, to je trajalo nekako
do okoli leta 1800, potem pa je ta dejavnost zamrla, dasi naselja niso opustela in je Barje ohranilo
v shirshem prostoru poseben pomen, kot je videti po mnozhici najdragocenejshih predmetov,
odkritega orozhja in orodja v barjanskem in rechnem blatu. Kontinuiteta barjanske kulture se je
nadaljevala vse do chasov rimskega imperija, ko so Barje kultivirali in utrdili po njem poti.
Raziskovanja na Barju datirajo v leto 1875-1877, cheprav so nakljuchno zhe leta 1854 nashli prve
sledove, odkopali so pet kolishch z bogatimi najdbami. Razen manjshih raziskav bolj
sistematichnih do let 1970-77 ni bilo. Po svoje so barjanska tla dober konzervator tudi za les, ki
sicer sprhni; ohranil se je npr. lesen lok. A dalech najsenzacionalnejshe je odkritje lesenega kolesa
s pripadajocho osjo zgodaj spomladi leta 2002, ko so nadaljevali izkopavanja leta 1992 odkritega
kolishcharskega naselja Stare gmajne na jugozahodnem delu Barja pri Verdu/Vrhniki iz
eneolitskega-bakrenodobnega chasa. Dobro leto kasneje so z dunajskega inshtituta VERA
potrdili radiokarbonsko datacijo 3350-3100 pr.n.sht., kar naj bi pomenilo, da je to najstarejshe
leseno kolo na svetu. Podobna kolesa s kolishch v Shvici in jugozahodni Nemchiji so datirana
samo po kulturnih plasteh.
Pri zemeljskih delih poshkodovano 72 centimetrsko polno kolo je ohranjeno do dveh tretjin, v
sredini je 5 cm debelo in se proti obodu tanjsha; dvoje ploshch povezujejo shtiri letve, in pésti
shtirikotnega preseka 124 cm dolge osi z zagozdama se lepo ujemata v sredishchno shtirikotno
odprtino kolesa, torej se je os vrtela skupaj s kolesom. Sklepajo, da je shlo za dvokolesni voz z
govejo vprego, primeren za tezhavnejshe, hribovito zemljishche, kakrshno je osrednja Slovenija –
to je zelo pomembna domneva, saj kazhe na promet v shirshem prostoru in ne le lokalno na
Ljubljanskem barju ter obenem potrjuje, da so bile zhe v tistem chasu razpredene za voz
primerne poti shirom po Sloveniji. Seveda to niso bile ceste v danashnjem pomenu besede,
vendar pa je shlo za dovolj utrjene in po shirini ustrezne smeri, ki jih je lahko premagovala
volovska dvovprega in so jo vzdrzhala tako zgrajena lesena kolesa s tovorom.
Zgodovina tehnike shteje izum kolesa za enega najpomembnejshih za razvoj civilizacije. Nekateri
domnevajo, da je zachetek kolesa v loncharstvu, saj je loncharstvo dozhivelo kakovostni preskok
prav z uporabo vretena pred 5000 leti v Mezopotamiji, kar naj bi se kasneje preneslo she na
konstrukcijo voz. Toda najdba z Ljubljanskega barja nakazuje, da so taka kolesa poznali tod v
istem chasu ali she prej. Kasnejsha kolesa z naperami so znana shele okrog leta 2000 in so rabila
za gradnjo bojnih voz, ker so precej lazhja. (RAU)
Povzeto po Arheoloshkem vestniku, 53, 2002 – dr. A. Velushchek
Ni brez pomena, da lezhe Stare gmajne blizu izvira Ljubljanice, saj je to na tistem robu Barja, kjer
se zhe zachnejo vzpenjati poti proti Logatcu in od tam naprej prek Postojne na Razdrto, kjer je
razcep na Kras in v Vipavsko dolino kakor proti Colu ali Idriji in v Soshko dolino. Torej je voz s
tem kolesom, primeren za hribovitejshe predele, morebiti res prihajal do Ljubljanice oziroma
takratnega jezera kot vodne poti s tamkajshnjega zahodnega goratega podrochja. Na drugi strani
gora je tekla Vipava, ki je po izlivu v Socho dosegla Jadransko morje (o chemer baja legenda o
argonavtih), ali pa Idrijca, po kateri se prav tako pripluje do Soche in spet v morje. Ne smemo
zanemarjati pomembnosti vodnih poti, ki so bile v davnini she najhitrejshe in tudi varnejshe v
primeri s kopnimi; te pogosto niso bile vzdrzhevane ali jih je odnashalo neurje, pa tudi
najrazlichnejshi nepridipravi so prezhali ob njih na bogate popotnike, ki so morebiti celo tovorili
dragocenosti...
Zaklad z Banjshke planote - Lucijan Vuga

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI I
Banjshice so nad Mostom na Sochi in povsem zgresheno bi bilo rechi, da so ostale zunaj
zanimanja Svetolucijcev v dolini; prav nasprotno je moralo biti res, da so namrech tudi Banjshice
sodile v tisti krog dogajanj, ki so prispevala k nastanku svetolucijske kulture, le da so premalo
raziskane ali skoraj povsem neraziskane. Dokaz za to je nakljuchna zakladna najdba s Kanalskega
Vrha.
Pod zgornjim naslovom bomo obravnavali nekoliko shirshe ozemlje kot samo Banjshko planoto;
zajeli bomo she Chepovanski dol na vzhodu, na jugu segli do obronkov gora nad Gorico in malo
chez na Kras, na zahodu do Nadizhe in na severu do Idrijce.
Banjshki planoti, ki lezhi na

povprechni vishini med 600 in
700 m nad morjem, pravimo na
kratko tudi Banjshice. Prav na
svojem severnem koncu se stika
z Mostom na Sochi in tako z
obmochjem svetolucijske
kulture. Ozemlje je krashkega
znachaja, vendar niso le
pobochja proti Sochi in Idrijci
obrashchena z gozdovi in
zelenimi pashniki, namrech je
planota nasploh travnata z
vmesnimi gozdovi in zlasti
primerna za pasho. Od tod se
odpirajo chudoviti razgledi po
vseh Julijcih, pa tudi Karnijske
Alpe in Dolomiti so ob lepem
vremenu kot na dlani. Proti
vzhodu se planota nadaljuje v
Trnovski gozd, od tam pa na
Nanoshko planoto. Osrednji del
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/zakla.htm[16.11.2010 10:18:55]
Banjshic ima naokoli nekaj sto

metrov vishje vrhove kot strazhne stolpe: Rojchev hrib, Volnik, Kanalski vrh, Kuk, Jelenk,
Kobilek, Vodice, Podlashki vrh in Sveta Gora, na osrednjem delu je travnato Sleme. Planoto po
sredini deli globoka zareza potoka Avshchka, sicer pa je polna krashkih brezen, ki jih je skoraj sto,
najgloblje je juzhno od Kanalskega vrha in sega vsaj 518 m globoko.
Chepovanska dolina (ali kot nekateri she pravijo Chepovanski suhi dol) je le 1 do 2 km shiroka, a
kar 20 km dolga in 300 do 400 m globoko vrezana v okolishki relief ter v bistvu lochuje
Banjshko od Trnovske planote. Chepovanska dolina se na severu pri Grudnici prevali v dolino
Idrijce, na jugu na Prevalu pa v gorishko ravnino; geologi sklepajo glede na geoloshko sestavo in
izoblikovanost reliefa, da je nekoch zdavnaj tod tekla reka, morda Socha ali kakshen drug vodni
tok, o tem so geologi veliko razmishljali (prim. v moji knjigi Jantarska pot).
Torej na Kanalskem Vrhu so odkrili depo, menda se je to nakljuchno zgodilo domachinu, ki je z
minskim detektorjem iskal predvsem ostanke iz prve svetovne vojne. K srechi je bil mozh toliko
osveshchen in poshten, da je zadevo prijavil pristojnim in se je zaklad ohranil v celoti ter v
izredno dobrem stanju. Kje je ta Kanalski Vrh?
Da bi umestili to mikrolokacijo v shirshi in najshirshi prostor, bo morda najbolje, da si ogledamo
davno omrezhje poti.
Che izhajamo iz domneve, da so Rimljani pretezhno le izboljshevali, shirili in utrjevali (pra)stare

poti ter gradili mostove ipd., potem bo zanimivo pogledati, kako so bile te poti razpredene po
nashem ozemlju.
Chez Banjshko planoto so zhe v predzgodovini vodile poti od obal Jadranskega morja na
Tolminsko, od tam pa chez gore v Bohinj in na Gorenjsko, na drugo stran pa chez Cerkljansko
in Idrijsko pogorje v Shkofjo Loko ali proti Vrhiki in Logatcu na Ljubljansko barje.
Izsek iz zemljevida v Zgodovina Slovencev (CZ, Ljubljana, 1979, str. 73): Rimske ceste na podrochju Slovenije.
Iz zemljevida, ki je nepopoln, saj manjkajo odseki, za katere ni prav jasno, kako so potekali, je
razvidno, da je od morja shla cesta od Gradezha in Ogleja po desnem bregu Soche do Pons Sonti
ter naprej po Vipavski dolini, medtem ko je od Fons Timavi shla pot proti severu na Kras in se
tam razvejila na vech strani. Pri Siliganumu se je cesta razcepila, en krak je potekal po desnem
bregu Soche, to je po vzhodnih obronkih Gorishkih Brd, in je pripeljala do Mosta na Sochi ter
od tam naprej proti Kobaridu in Bovcu na Koroshko ali v dolino Idrijce oziroma Bache. Drugi
krak pa se je vzpel proti Chepovanu in Banjshicam.
Ochitno so po teh cestah ne shele takrat, ampak zhe veliko prej potovali trgovci in drugi z
boljshimi ali slabshimi nameni. Zato nas ne sme chuditi, che she danes odkrivajo ne le
posamezne antichne predmete, marvech pravcate zaklade, kakrshen je tisti s Kanalskega Vrha.
Na tem predalpskem prostoru mrgoli najrazlichnejshih zhe odkritih in bolj ali manj raziskanih
najdishch; kot smo zhe slishali od strokovnjakov, pa mora biti she veliko stvari pod zemljo in
celo tam, kjer doslej ni nihche niti pomislil.
Zhe bezhen pogled na zemljevid nam omogochi, da si ustvarimo podobo o tem, kako poseljena
je bila pokrajina zhe od nekdaj in so kasnejshi rodovi pretezhno le nadzidavali, prizidavali,
shirili... A ne tako redko so tudi povsem opustili dolocheno lokacijo, ki sta jo prekrila zemlja in
rastje, da danes komaj she slutimo njeno preteklost.
Irena Mirnik Prezelj je zapisala naslednjo misel (Arheoloshki vestnik, 53, 2002, str. 385-401) v
chlanku Sodobna sociologija o problemih etnichnosti, narodov (nacionalizmov) in danashnja arheologija:
»Dokler bomo arheologi she naprej vztrajno iskali popke narodov tako, da bomo enachili
arheoloshke kulture z monolitnimi etnichnimi entitetami, ne bomo nikoli razumeli

mnogovrstnih praks, ki so vkljuchene v oblikovanje preteklih etnichnosti (podchrtala
avtorica), hkrati pa bomo she naprej dajali nacionalistom v roke shkarje in platno za ukrojevanje
mitemov.« Drzhalo bo, da je bilo tega veliko in tudi danes ne gre brez tovrstnih zastranitev, toda
(pra)zgodovina se pach ukvarja s chloveshtvom na njegovi poti od primata (ali she pred njim) do
danashnjih dni. In pri tem se ni mogoche izogniti niti skupinam ljudi, imenujmo jih plemena,
rodove, ljudstva, narode ali kakor hochemo, saj je to grupiranje botrovalo vsakrshnim spopadom,
vojnam in celo medsebojnemu iztrebljanju, a je po drugi strani prispevalo k razcvetu in bogatitvi,
oplajanju razlichnih kultur ali civilizacij. Vendar se paleolingvisti trudijo razpoznati in
rekonstruirati davne jezike in njihov razvoj, eden izmed njih je nash Karel Oshtir, v
najnovejshem chasu pa na primer Mario Alinei, ki povsem zanika rasistichne teorije; to mu
omogocha, da na temnelju teorije kontinuitete pojasnjuje tudi neolitske jezike.
Videli bomo, da je tudi najdba na Kanalskem Vrhu dokaz take interakcije na velikanskih razdaljah
od Male Azije do nashih krajev in she dalje. Nichkolikokrat je bila zhe opisana davna trgovina ali
blagovna menjava na takshnih oddaljenostih, ki nam she danes s sodobnimi prevoznimi sredstvi
vzbujajo sposhtovanje.
Banjshko najdbo sta opisala Beatriche Zhbona-Trkman in A. Bavdek (Depojski najdbi s Kanalskega
vrha, v B. Trzhan (ed.) Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem, II,
Ljubljana, 1996), vendar se mi zdi zanimivejsha kasnejsha doktorska teza Petra Turka iz leta
2000: Depoji pozne bronste dobe med panonskim in apeninskim prostorom, ker odrazha nov, svezh odnos
do zgodovinskih interpretacij. Zhe motto njegovega dela je nenavaden, izbral si ga je pri filozofu
F. W. Nietzscheju iz dela Tako je govoril Zaratustra: »In vse, o chemer pojem in po chemer
hrepenim, je v tem, da eno domislim in zdruzhim, kar so drobci in zagonetke in srhljive zadeve.
In kako bi le prenesel, da sem chlovek, che bi chlovek ne bil tudi pesnik in razreshevalec
zagonetnih in srhljivih zadev!« V tem citatu vidim Turkovo zheljo po izstopanju iz ustaljenih
shem, togih doktrin in predpisanih obrazcev; ustvarjalni napor v katerikoli znanosti je preskok iz
okvirov veljavnega in vstop v svet she neznanega, to sicer prinasha tveganje, a je lahko
poplachano z velichastnostjo in vzhichenjem odkritja. To pomisel mi potrjuje she ena od
njegovih iskreno-pogumnih in za mladega doktoranta drznih izjav (tochka IV): »Znachilnost teh
mlajshih depojev in prostorske navezave, ki jih nakazujejo njihovi predmeti, pa lahko po mojem
mnenju mnogo bolje pojasnijo genezo in vzvode za npr. ''nenaden'' pojav mediteranskega
bogastva v elitnih grobovih starejshe zhelezne dobe. Che mi je bilo torej pred shtirimi leti
jasno, da bo ob 40 poznanih poznobronastodobnih depojih iz podrochja Slovenije v bodoche
mozhno vsakega novoodkritega elegantno umestiti v obstojecho kronoloshko strukturo,
regionalno, in, nenazadnje, interpretativno shemo, mi danes to ni vech niti najmanj jasno.«
(podchrtal L.V.) Tako strokovno poshtenost globoko sposhtujem in jo jemljem v smislu velikih
duhov preteklosti: »Vem, da nich ne vem«, cheprav niti od dalech ne mislim tega aplicirati na
Petra Turka, ki je dokazal erudicijo in moch sklepanja. To, kar me pri njem navdushuje, sledi iz
teh premis, ki jih opredeli tudi s precizacijo, da je zanj pomembno delo B. Trzhana (ed.) Depojske
in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem, I in II, ter je s svojim prispevkom
hotel dopolniti in spremeniti poudarke in interpretacije tega dela, ki jih zaznamo v naslednji
Turkovi navedbi (III): »V septembru 1995 [sem] sodeloval pri strokovnem izkopavanju depojskih
najdb iz Dragomlja ... za razumevanje razlogov, ki so bronastodobne prebivalce vodili k

tovrstnim dejavnostim ... Menim, da predstavljajo novi podatki iz Dragomlja v tem smislu
izredno pomembno dopolnitev in nudijo mozhnost kvalitetnega preskoka pri interpretaciji
depojskih aktivnosti.« In nekoliko naprej she (III in IV): »V novejshem chasu so nastopile
shtevilne novosti v kronoloshkih raziskavah in absolutni dataciji poznobronastodobih in
starejshezheleznodobnih horizontov, ki izhajajo iz sodobnih naravoslovnih – predvsem
dendroloshkih – datacij naselbinskih in grobishchnih sklopov. Nadaljuje se zhivahna debata o
razumevanju razlogov ... pri chemer se zdi, da zagovorniki ... na eni in ... drugi strani trdno
ostajajo za svojimi okopi in se she ne nakazujejo take ali drugachne kompromisne interpretacije.«
Ta izvlechek se mi je zdel primeren, ker usmeri nasho pozornost na tolikokrat izrecheno
opozorilo uglednih zgodovinarjev, da so v zgodovinopisju nujne interpretacije hkrati brezpogojno
ves chas podvrzhene tudi kritiki in reinterpretaciji. Peter Turk nadaljuje (IV): »Ne nazadnje, za
razliko od sploshno uveljavljenega preprichanja, da se z delom, kakrshno je nedavna objava
bronastodobnih depojev in posamichnih najdb iz Slovenije, lahko dolocheno temo pospravi ''ad
acta'', se ne strinjam. Nasprotno menim, da je tako obsezhna in kompleksna tematika, ki bistveno
zadeva shirshe vidike historichne interpretacije pozne bronaste dobe na nashem prostoru, tako
rekoch neizchrpna in lahko take objave le spodbujajo nadaljnje raziskave.«
Che povzamem iz omenjenih razprav, je depo s Kanalskega Vrha ena redkih vechjih najdb
meshane sestave, za katero je mogoche rechi, da je ohranjena v celoti, cheprav so nekaj
predmetov prepustili najditeljem. Ni moj namen, da opisoval vsebino depoja, marvech bi le
nakazal dolochene povezave, ki jih je mogoche predvidevati na podlagi predmetov iz tega depoja
in drugimi zelo dalech stran, celo v Mali Aziji.
Peter Turk se je podrobneje posvetil tudi kolesnim obeskom, ki naj bi bili nosilci simbolnih
sporochil uporabnikom oz. sredstvo obrachanja k numinoznemu (op. L.V.: nemshko numinos, iz
latinshchine numen, numinis »moch, bozhja volja«); pri tem se po Turkovem mnenju velja
vprashati, ali ta najdba lahko prispeva k sploshnemu razumevanju problema ''neracionalnih
vidikov metalurshkih dejavnosti'' in ali velja teza o proto-alkimistichnem obnashanju
bronastodobnih prebivalcev Evrope? Po njegovem je alkimija nedvomno pojem, ki se ga v
modernem smislu jemlje kot nekaj slabshalnega, cheprav je predstavljala prvi skromen korak k
sodobni kemiji. Vendar alkimija naj ne bi bila zgolj to, saj je igrala v starih chasih dolocheno
filozofsko in predvsem religiozno vlogo, kamor je sodila tudi numerologija, s poglabljanjem v
prehajanje iz kaosa v red. Kolesasti motivi so prvotno predstavljali lunarni simbol in Peter Turk
se vprasha (po pripombi 213): »Je mozhno v navedenih nenavadnih znachilnostih gradiva iz
Kanalskega Vrha I videti prazgodovinski izraz dejavnosti, povezanih s simbolnim urejanjem
odnosov v skupnosti, med skupnostjo in svetom okoli nje? Po eni strani drzhi, da so tovrstne
teze shpekulativne, posebej che jih poskushamo aplicirati na gradivo in populacije iz globoke
prazgodovine. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da so tudi vse teze, ki brez kakrshnekoli
refleksije aplicirajo pojme, kot so trgovec in trgovina (in ki nosijo s seboj nikoli izrecheno, a kljub
temu samo po sebi umevno sodobno konotacijo) na globoko prazgodovino, prav tako
shpekulativne ...«.
Ochitno Peter Turk ostaja zvest svojemu mottu, da se ne izogiba niti nenavadnejshim sklepom
ali, kot jim sam pravi, ''shpekulacijam'', da bi le vrtal proti resnici, kaj v bistvu pomenijo
posamezni predmeti, ki jih je davni popotnik, trgovec, obrtnik-metalurg ...(?) zakopal na
Kanalskem Vrhu. Mislim, da je tista oseba vse to pomalem, saj je chlovek vselej celovita
osebnost in ne le zgolj enostranska; tako je bil veliki pesnik Goethe tudi fizik in she kaj, tako je
lahko kemik priznan pisatelj, kot je bil nash Igor Torkar-Boris Fakin. A gre za she nekaj vech.
Davni popotnik, po vsem sodech, ni prenashal le konchnih izdelkov, marvech tudi polsurovino –
ingote, pogache brona. Drugi raziskovalci so zhe dognali, da so posamezni izdelki nastajali na
kraju samem, pri narochniku, ki si je zazhelel to ali ono, glede na svoje kulturne, verske ali
utilitarne potrebe in obichaje. Tako so bili verjetno mnogi trgovci hkrati tudi livarji in celo
umetniki, kiparji, ki so sproti izdelovali modele za ulivanje. Skratka, to so bili ljudje, bogati z
raznovrstnim praktichnim znanjem, in ker so potovali po shirshem prostoru, morda ali skoraj
gotovo tudi iz Male Azije ali iz Grchije in z Balkana tudi v nashe kraje, so prenashali s tem tudi
znanje in védenje iz shirokega sveta, vkljuchno s tujo mitologijo, verovanji in navadami. To je
bila v nekem smislu prvotna globalizacija.
Tu obravnavani kolesasti obeski res lepo pristajajo zhenski kot nakit, toda ali je nakit res samo v
okras? Nekateri opozarjajo, da v muslimanskih dezhelah, kjer sta poroka in tudi lochitev veliko
manj formalizirani kakor v nekaterih drugih okoljih, zhenska nosi pretezhni del svojega zlatega
nakita na sebi, da v primeru lochitve, ki je lahko nenadna, vzame s seboj najnujnejshe
premozhenje. Morda je to poenostavljen primer, toda nich nenavadnega se nam ne zdi tudi v
nashem okolju, che kdo v stiski proda ali zastavi celo porochni prstan, da ne omenimo drugega
okrasja, za pokritje nujnih izdatkov. Torej je nakit obenem neke vrste prirochen prihranek za
hude chase. Nedvomno pa so bili zhe od prachloveka dalje v rabi najrazlichnejshi amuleti,
vrazhni obeski proti urokom, to se vleche vse do danashnjih dni (in zdi se mi, da so chedalje bolj
v navadi). S tem pa so povezana verovanja v magichne, charobne nadnaravne sile, bozhanstva in
podobno; to sodi zhe v sfero prvotnega abstraktnega umovanja ob chlovekovem iskanju
odgovorov na skrivnosti narave.
Primerki: vzorci kolesastih obeskov s Kanalskega Vrha – iz dela Petra Turka
Poshkodovani zlati kolesasti obesek iz bronaste dobe iz Salurja v Turchiji
Kljub temu, da je Mala Azija izrednega pomena za preuchevanje zgodovine in povezav Evrope z
Mezopotamijo, saj naj bi prek Anatolije prihajali vplivi neolitske revolucije v nashe kraje, che zhe
ni bila zibelka Indoevropejcev (po Colinu Renfrewu), je zlasti njen severni del razmeroma slabo
raziskan, saj so zacheli s sistematichnimi izkopavanji shele proti koncu osemdesetih let 20. st. V
prispevku arheologa Rogerja Matthewsa (tudi direktorja angleshkega inshtituta za arheologijo v
Ankari) Project Paphlagonia: landscapes with figures (Anatolian Archaeology, Research reports of the
British Institute of Archaeology at Ankara, vol. 5, 1999, str. 16-18) je objavljena tudi zgornja
slichica kolesastega obeska, ki povsem ustreza obeskom, najdenim v depoju na Kanalskem Vrhu.
Torej nekaj tisoch kilometrov narazen sta ti dve najdbi, toda zhe v bronasti dobi ni bilo
nepremagljivih ovir, da ne bi prihajalo do blagovne in kulturne izmenjave. R. Matthews zachenja
svoj chlanek z naslednjimi besedami: »V projektu Paflagonija prouchujemo nachine, kako
pokrajine in ljudje medsebojno vplivajo, sodelujejo v razlichnih chasovnih obdobjih.« Podrochje
Paflagonije (mimogrede, od tod naj bi bili paflagonski Veneti, ki jih omenja Homer v Iliadi, da so
prishli na pomoch Trojancem za obrambo pred Grki) je geoloshko dokaj neprimerno za
chloveshka bivalishcha, slano kamnito zemljishche, prostrana neplodna pustinjska ravan, je
morda predstavljalo naravno mejo kot nikogarshnja zemlja za Hetite med pozno bronasto dobo;
njihova prestolnica Hattusha je lezhala komaj nedaj deset kilometrov juzhneje. Tudi potresi so
pogosti in arheoloshko je potrjeno, da so v tisochletjih mnogi rushilni potresi povsem unichili
tamkajshnja mesta, a vseeno so na dolochenih obmochjih vselej znova vznikala iz rushevin. Kako
to? Prav geoloshke posebnosti omogochajo, da iz zemeljskih razpok vrejo na dan mochni vrelci
pitne vode, kar je v teh pustinjskih in sushnih krajih pravcati blagoslov, in ljudje se med koristmi
in napastmi odlochajo v prid prevladujochega. V Paflagoniji je kakshnih shest manjshih jezer, ki
pa so pretezhno slana. Tudi vodni izviri niso bili vselej samo ti, ki so znani danes, saj se med
potresi nekateri zamashijo in odprejo novi. Za chas kamene dobe so bila pomembna
nahajalishcha kremena, in prav v pokrajini Salur, nedalech od mesta Orta, je takshno obsezhno
lezhishche. Najdbe iz srednjega paleolitika potrjujejo, da so takratni prebivalci izkorishchali to
kamnino. She pomembnejsha za arheologijo Salurja pa je v gomili najdena glajena lonchenina iz
daljshega obdobja, morda od neolitika in halkolitika skozi zgodnjo bronasto dobo vse do
zhelezne dobe. Ob glavni gomili so jasni znaki zgodnjebronastodobnega pokopalishcha s
shirokimi zharnimi pokopi, ki je na zhalost zaradi oranja skoraj unicheno. Prav tu so nashli
bronasto britev in tolkach ter zlat obesek, kar je primerljivo z znamenitimi
zgodnjebronastodobnimi najdbami na lokaciji Alaca Höyük; namig na morebitno bogastvo tega
nahajalishcha in regije v 3. tisochletju pr. n. sht., ko je bilo to mejno podrochje za indoevropske
Hetite z blizhnjo prestolnico. V goratem predelu pa je zhivelo ljudstvo Kashka, nenehna pretnja
prebivalcem v ravnini; o tem ne prichajo zgolj pisni viri z nahajalishch v Hattushi in Masatu,
marvech tudi utrjena naselja na strateshkih tochkah, od koder je bilo mogoche nadzirati shirsho
okolico, a so hkrati imela zagotovljeno svezho pitno vodo z njivami v okolici! Torej so Hetiti
vojashko obvladovali zelo nemirno pokrajino tako, da so poljedelci v utrjenih naseljih z vodo
pridelali dovolj hrane za vzdrzhevanje sebe in vojashke posadke. She vech, to so bile oskrbovalne
postojanke za hetitsko armado, ko se je podajala na kazenske ekspedicije v gore nad Kashke.
Okoli leta 1180 pr. n. sht. je propadla hetitska drzhava in prishli so Frigijci, kot je mogoche
dognati po drugachnih grobnih pridatkih – pojavili so se tumulusi na slemenih, gorskih vrhovih
in celo na dnu gorskih dolin po vsej Paflagoniji. Stotine zheleznodobnih tumulusov ob takratnih
naseljih she chaka na raziskovalce. Prav za zhelezno dobo je znachilno she posebej mochno
utrjevanje naselij na vrhovih vzpetin, s suhozidanimi obzidji in neredko z utrdbami, cheprav je
nenavadno, da se pojavljajo celo v bolj odmaknjenih krajih, kar kazhe na to, da so morda sluzhila
bolj za zavetje kakor za stalno prebivanje.
Ta nekoliko daljshi povzetek iz porochila arheologov o izkopavanjih v Paflagoniji se mi je zdel
primeren zato, da vidimo, kako se je v tistem chasu na ogromnih razdaljah poravzaprav razvijala
skoraj identichna kultura ne le v (morebiti nakljuchnem) okrasju, kakrshno so kolesasti obrochki,
orodje in orozhje, marvech tudi v utrjevanju naselij, in kakor so to opravili, je primerljivo z
gradishchi na Krasu in v Istri!
V Jantarski poti sem tudi nakazal jezikoslovne raziskave semitologa Giovannija Semerana, ki ga je
izzvalo nenavadno veliko shtevilo latinskih in grshkih besed, za katere niso poznali etimologije, a
je on nashel zanje ustrezno razlago v prastari akadshchini, razbrani z mnozhice glinastih
ploshchic, izkopanih v Mezopotamiji. Po Semeranovi metodologiji sem prouchil, kakshne vplive
akadshchine je mozhno zaznati v slovenshchini, in ugotovil presenetljive podobnosti. To ni tako
chudno, che sedaj spoznavamo globoke vzporednice tudi na podrochju arheoloshkih najdb,
utrjevanja naselij itd.!
Ali je shlo pri tem res zgolj za posamezne popotnike, trgovce, iskalce rud...?
Zagotovo ne!
Obstaja vrsta indicev, da so bila gradishcha odgovor na pomembna dogajanja na shirshem
prostoru Sredozemlja. Mislim pa, da pri tem ni shlo toliko za ''selitve ljudstev'', marvech bolj za
gibanje relativno majhnih skupin, kot smo zhe pogojno rekli ''elit'', bodisi da so bile to vojashke
kaste, neke vrste potujochi srednjeveshki vitezi, ki so se vdinjali zdaj temu, potem onemu
gospodarju, ko jih drugje niso potrebovali vech ali pa so se morali umakniti po porazih ipd.
Drugi vzrok za selitve manjshih skupin so bile t.i. ''svete pomladne odprave'' (ali kakor jih she
drugache poimenujejo). To je bil pojav zmanjshevanja demografskega pritiska v okviru nekega
rodu ali plemena, ki se je prevech namnozhilo, zato so plemenski stareshine spomladi dolochili
skupino godnih mladcev in mladenk, jih opremili z orozhjem in orodjem pa s primerno zalogo
hrane (ali pa tudi ne) ter jih poslali v svet, da si poishchejo novi svet, obdelovalno zemljo.
Obichajno je to sledilo po hujshi zimi, spomladi pa zato, da jih ne bi pognali v prevech krute
razmere in bi jim dali dovolj poletnega chasa za posevek in prvi pridelek. Seveda so bile take
skupine nadvse bojevite in neredko brezobzirne, prisiljene so bile zlepa ali zgrda prisvojiti si
zemljo, brez katere ni bilo prezhivetja. Drugachen, bolj domiseln pristop je bil, da so poiskali
nachin, kako se ponuditi ljudstvu na novih ozemljih kot koristni prishleki, pri chemer so jim
poleg vojashkih veshchin prishla prav znanja, kultura, verovanja, magija, zdravilstvo, metalurgija,
gradbenishtvo, poljedelstvo, zhivinoreja, nova semena itd., da so se prikupili, a obenem tudi
dozhiveli prijaznejshi sprejem kot prinashalci novih dobrin.
Tako lahko domnevamo, da je bilo pravih t.i. selitev ljudstev v resnici kaj malo, zvechine je shlo
za lokalno, omejeno nasilno prisvajanje zemlje, ali za t.i. ''akulturacijo'', miroljubnejshe spajanje z
dotedanjimi prebivalci ali za kombinacijo enega in drugega.
Ni nobenega razloga, da se ne bi kaj takega v razlichnih obdobjih bolj ali manj intenzivno
dogajalo tudi na nashem ozemlju, pa tudi z nashega ozemlja drugam!
Prav zato je povsem sprejemljiva teorija kontinuitete Maria Alineija, ki pravi, da so bili Slovani-
Slovenci prinashalci neolitske revolucije in bronastodobne tehnologije v Vzhodne Alpe ter na
njihovo centralnovzhodno in vzhodno ravninsko podnozhje, pri chimer naj bi prishlo do
slovanizacije tamkajshnjih Italidov, ki jih ne smemo zamenjevati z Italiki, tako pogosto
instrumentaliziranimi v najrazlichnejshih (pred)zgodovinskih teorijah. Shele veliko kasneje naj bi
bili ti ''Italidi slavizzati'' – Ladinci poromanjeni, ko je prodrl v te dezhele rimski imperij.
Na zemljevidu so zbrane
pomembnejshe tochke iz bronaste
in zhelezne dobe na obmochju
Posochja.
Podatki so iz razlichnih virov,
najvech iz Grafenauerjeve Zgodovina
slovenskega naroda in Il ripostiglio di
San Pietro presso Gorizia.
Za Banjshice naj bi veljalo, da

so bile razmeroma pozno
naseljene. Toda zhe en sam
podatek, ki ga najdemo v
rokopisni zapushchini Milka
Kosa (Topografija V –
Primorska A – Q(R), prva
kartoteka, Arhiv SAZU), za
naselje Bate govori drugache:
»Beth leta 1200, Betocckh, in
villa Betach leta 1291, Betackh
1300, Betach 1373, Batho 1412,
ob chemer ima Kos pripisano
»druga krajevna imena Baske,
Bitezh, Dragovice (med kmeti
Dragonja), v *bet – po Bezlaju
antichno ime Veneti; Baske –
pridevnik iz osnove *bet s
sufiksom –ьsko, torej *betьskъ
> *besk > baske. Bate je pri
izvoru nekdanji etnikon
Veneti v slovanskem akuzativu oblike (grem ''v Venete'')«.
Nekoliko kasnjeshi so prvi zapisi za Banjshice: auf der Alben in der obern, verjetno Zgornje
Banjshice, leta 1370, in Beschiza sub nemore 1373, auf der Bainsicz 1471 – zhupa, vanjo spadajo
Avche, Lazi; Spodnje Banjshice, Lazi; Zgornje Banjshice, tja spadajo Podleshche; obchina pri sv.
Duhu.
Bitezh nad Grgarjem: Wittes ok. 1370.
Bremci pri Kanalu na Banjshki planoti: Brenich okoli 1370.
Fobca pri Grgarju: dorff ehe Fäwawicz/ eze Febawicz 1368.
Grgar: Gerger 12 st., in Gargara 12. st., Gaergaer okoli 1370, Gregär, Gregor, se Gregaer 1398, Gargar
1412, Gargar 1460, Gregar 1471, Gargarü 1481 itd.
Idrija pri Bachi: Idria 1086, Idria 1377.
Idrija: in castro de Idria 1347, kapela v Idriji 1496.
Idrija, zahodno od Kanala, na pobochjih proti rechici Idrija (Judrio): in villa que dicitur Idria preter
sanctam Mariam de monte okoli 1281, in der Ider 1398.
Idrsko pri Kobaridu: Idrisca 1086, Idrisca 1258, apud Idriscam 1321, villa Isduca 1351.
Lohka na Banjshicah: Lohca 1200.
Mrcinje na Banjshicah: Mercinach okoli 1200, villa Mercine 1291.
Otalezh: montes Otales 1063, infra Talisach et Laich 1290, Othalisach, Othalisch 1377.
Paljevo: Pallow okoli 1200, villa Palve 1291.
Roje med Dragovico in Ravnim na Banjshicah: Roya okoli 1200.
Slatno pri Grgarju: Zlatin okoli 1200.
Stran pri Kanalskem Lomu: Tran 1398.
Shebrelje: Sibrielge 1377, Sibrigil 1451, Subrigl, Sabrigl 1493.
Bodrezh pri Kanalu ob Sochi: Bedruss 1367, Modraz 1367, Medrus 1398 (tu ima Kos prip.: gl.
Bezlaj).
Bacha, reka na Tolminskem: Baza 1377, Brisa (?), Bacha (vas), ad villam Brachi 1486.
Avche nad Kanalom: ze Als, ze Alsz in der Kanngel, Alis 1398, pripomba Kosa: v grupo Banjshice;
Bezlaj > predslovensko ime, enako meni Kelemina. Avshka govorica je drevo z beneshko-
slovenskim dialektalnim deblom, na katerem so pognale v novejshi dobi bujne mladike
tolminshchine. O govoru Avchanov (Logar), beneshki govor, v kasnejshi dobi vpliv
tolminshchine.
Anhovo: in villa Wanicho 1277, Hub che/cze(?) Alpes das gehaizzn ist Wanichowe okoli 1330, opomba
Kosa: po Kelemini Anhovo morda iz nemshkega Anninghofen, sodech po tvorbi iz antroponima
*Anko, v okolici Anhovega Goljevo, Zarshchina.
Posebno mochan argument za prastare poti chez Banjshice pa je najdba arheoloshkega zaklada
pred nekaj leti, ki pricha, da so tod chez tovorili dragoceno blago zhe v davnini. Ker pa je vselej
ob prometnicah tudi kakshno pochivalishche, zavetishche, ki kazhe na naseljenost, so morali biti
tudi na Banjshicah taki kraji. Ker pa po Milku Kosu in Francetu Bezlaju tudi toponimi prichajo o
njihovem starinskem izvoru, imamo she eno potrditev, da so morale biti Banjshice naseljene zhe
v davnini.
Che prometno ovrednotimo Banjshice, moramo priznati, da vodijo cheznje najkrajshe in
najugodnejshe poti od morja ob Sochi navzgor do Solkana, od tam pa chez Banjshice proti
Mostu na Sochi – Sv. Luciji. V Solkanu se namrech ravnina koncha, Soshka struga se izredno
stisne in je nadvse neugodna za poti, zato jo je treba ubrati v breg chez prelaz Preval pod Sv.
Goro v Grgar in od tam se cesta razcepi proti severovzhodu v Chepovanski dol, proti severu pa
na Banjshice. Mimo Chepovana, ki ima prav tako davne korenine in she ne razjasnjeno osnovo
imena, pot vodi proti zgornji dolini Idrijce, v Trebusho in Shebrelje; chez Banjshice pa pridemo
v samo sredishche svetolucijske kulture, v Most na Sochi.
Znano je, da so v antiki pogosto izbirali poti po vishinah, a tudi vishinske razlike jih niso
ustavljale, da ne bi ubirali chim krajshih smeri. Solkan je okoli 90 m nad morjem, tu se Socha zhe
umiri in postane ravninska reka. Da se dvignemo na prelaz Preval 325 m, od koder se rahlo
spustimo v kotlino Grgarja in spet navzgor do Grgarskih Raven na 519 m, je treba prehoditi
okoli deset km, in nekako na tej nadmorski vishini med 500 in 700 m prechkamo Banjshko
planoto. Spustimo se lahko proti zahodu v Avche ob Sochi, na vzhodu pridemo v Chepovan,
naprej pa mimo Kanalskega Loma v Most na Sochi ali chez Lokovec vse do Vrat, ki so zhe nad
dolino Idrijce, od tod pa se po strmem severnem pobochju spustimo do Mosta na Sochi.
Skratka, Banjshice so pravcato krizhishche prastarih poti od Jadrana in najvzhodnjeshega roba
Furlanske nizhine v dolino Idrijce, od koder je mimo Idrije razmeroma hiter dostop do Logatca,
Vrhnike in Ljubljanskega barja. Ta smer je bila zanimiva tudi zato, ker je bila Ljubljanica v tistih
chasih plovna in se je po njej brodarilo do Save in naprej proti vzhodu. Iz doline Idrijce in Bache
pa pridemo v Shkofjeloshko hribovje in spet do Save ter chez Gorenjsko na Koroshko.
Che je bila vzporedna pot iz Furlanske ravnine ob Nadizhi navzgor mimo Chedada, Robicha,
Kobarida, z razcepom proti Mostu na Sochi ali mimo Bovca in chez prelaz Predel na Koroshko
bolj primerna za potnike iz zahodne Furlanije, je smer chez Banjshice predvsem ustrezala
Vipavski dolini, Krasu in she najbolj zgornjejadranskim pristanishchem Timavu, Ogleju,
Gradezhu in kasneje Trstu.
Poleg prometne pomembnosti pa sama zemljepisna lega Banjshic, ugodna za pasho in

gozdarjenje, vabi h gospodarski izrabi in s tem k naselitvi. Prav gozdovi so bili pomembni pri
predelavi kovin ali taljenju stekla, kar pozhira ogromne kolichine lesa, zato je veliko bolj
gospodarno tovoriti manjsho kolichino rude k viru energije kakor obratno. O tem nam prichajo
pred stoletji obratujoche steklarne v tej okolici. Toda tudi ostanki kopanja in predelave bakrove
in kasneje zhelezove rude kazhejo na intenzivno metalurshko dejavnost. Nad Cerknim so she
med dvema svetovnima vojnama kopali bakrovo rudo, pomeshano s srebrom, pa tudi drugega
rudnega bogastva je bilo pred tisochletji veliko. Omenimo idrijsko zhivo srebro, ki, vse tako
kazhe, v davnini ni imelo nikakrshnega praktichnega pomena, cheprav je povsem verjetno, da se
je tako, kakor je po legendi v 15. st. iz studenca kmetu nateklo zhivo srebro v cheber, se je lahko
dogajalo tudi v preteklosti, le da takrat s tekocho kovino niso imeli kaj pocheti, razen da so jo
obchudovali. Bolj zanimiv je rudnik svinca in cinka v Rajblu pri Trbizhu, kjer so dokazano kopali
zhe v davnini tudi zlato in srebro, kot porocha Valvasor.
Vendar pa so bili tik Mosta na Sochi v Slapu ob Idrijci srebrovi rudniki, ki so jih povsem
izchrpane zaprli shele pred drugo svetovno vojno, toda nedvomno so nekoch dajali vech od
sebe. Metalurgija pa je pomenila v davnini pomembno gospodarsko dejavnost, saj so zlato,
srebro, baker, kositer in zhelezo iskali na tisoche kilometrov dalech.
Svetolucijska kultura - Lucijan Vuga

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI I
Posebno dobro smo poucheni o stanovanjski kulturi v prazgodovinski naselbini Most na Sochi
(Zgodovina Slovencev, Peter Petru, Arheoloshka obdobja, CZ, Ljubljana, 1979, str. 52-53). Kljub
osnovni ugotovitvi o enotnih tlorisih velikosti 5x5 m in enako skromno opremljenih notranjostih
stavb ostaja v veljavi ugotovitev, da pomeni kakovost gradnje in dvocelichnost hishe visoko
razvito urejenost kulture bivanja vseh druzhin v naselbini. Glede videza stavb je osnovno
spoznanje, da so hishe vechinoma predeljene s steno iz brun v dva prosotra. Vechji je bivalni
prostor, verjetno z ognjishchem iz prodnikov, premazanih z glino, in s tlakom iz sphane ilovice.
Manjsha soba v vkopanem ozadju stavbe je rabila za shrambo. Na sonchni jugozahodni strani je
bil vhod, po vsem sodech, z napushchem na stebrih. Posebnost stavb v Mostu je dosledno pri
vseh hishah izpeljana drenazha na strani proti polozhnemu bregu, s chimer so podaljshali trajnost
poslopja. V eni izmed stavb so dobili na kupu bogato razchlenjene ostanke okrasja arhitekture iz
prezhgane gline z vrezanimi vzorci trikotnikov, meandrov, krogov itd., ki mochno spominja na
podobne prvine v ilirskih stavbah Hercegovine in ognjishchih naselja Donja Dolina ob Savi.
Tako lahko to stavbo verjetno izlochimo iz vrste obichajnih bivalnih hish in vidimo v njej neko
kultu posvecheno poslopje. Centralno vodena ekonomija svetolucijske skupine v Mostu na Sochi
je dosegla naselbino povprechno nad 500 prebivalcev in ustrezno okrepljeno stopnjo
druzhbenega sozhitja. Toda obmochje svetolucijske kulture je bilo obsezhnejshe, segalo je v
Bashko grapo in po dolini Idrijce na Shentvishko planoto in pomembna sredishcha so bila
posejana po Soshki dolini navzgor od Tolmina do Kobarida, po eni strani do Starega sela in
Robicha ter naprej proti Kobarishkemu kotu, po drugi strani pa proti Bovcu, pri chemer niso bile
izkljuchene niti poselitve pobochij kot v Drezhnici, na Vrsnem ali na drugem bregu Livek ter po
grebenu Kolovrata na Beneshko stran, saj je po njem vodila prastara pot na Gorishko prej kakor
pa po dolini Soche.
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/sveto.htm[16.11.2010 10:19:38]
Arheoloshka in prazgodovinska najdishcha med Kobaridom in Robichem; podrochje sodi v krog svetolucijske kulture
Vendar pa ima svoje posebno mesto v tem sklopu tudi shirshi prostor Banjshke planote, ki je
bila neke vrste naravno zaledje dolinskih naselij.
In she vech, k tej kulturni skupini sodijo tudi Bohinj, Jereka in Lepence, torej onkraj visokih
gora, na meji med Tolminsko in Bohinjskim kotom.
Toda poleg odkopanih grobov, bivalishch ipd. nas v okviru tega pisanja predvsem pritegne
odkritje bronaste posode z venetskim napisom, ki ga razlichno tolmachijo, vendar potrjuje
povezanost svetolucijske kulture z venetskim prostorom severovzhodne Italije. V chasu teh
najdb, proti koncu 19. st., je bila v polnem razmahu ''keltizacijska paradigma'' v tesni povezanosti
s pangermanizmom, in tako so nekateri hoteli videti tudi v napisih potrditev takih svojih
stalishch.
V delu La lingua venetica – G. B. Pellegrini in A. L. Prosdocimi – (str. I/585) beremo: »Velja

opozoriti, da shtevilne situle iz Svete Lucije v sploshnem sodijo v pozno obdobje (IV. atestinsko
obdobje in she kasneje). Po mnenju prazgodovinarjev bi morale v tej nekropoli potrjevati
venetski etnos; tudi posode z rdechimi in chrnimi povrshinami, ki jih delijo reliefni trakovi, se
ujemajo s tistimi iz tretjega atestinskega obdobja. Razlichne fibule kazhejo vchasih severnjashke
in orientalistichne vplive... V celoti so si strokovnjaki enotni, da gre pripisati obsezhno
svetolucijsko grobishche Venetom, a ne toliko njihovemu najstarejshemu obdobju priseljevanja s
severovzhoda kakor nekemu kasnejshemu obdobju, potem ko so se zhe dodobra ustalili na
svojih novih bivalishchih v ravnini in so se zacheli shiriti proti severovzhodu.«

Taka razmishljanja bolehajo za marsikatero prenagljenostjo, v tem primeru naj bi Veneti nekoch
prej prishli s severa(vzhoda) – npr. Devoto izrecno govori o Panoniji – se naselili po
severovzhodni Italiji, od tod pa naj bi se ponovno shirili tja, od koder so prishli. To sprehajanje
narodov po Evropi meji zhe na bajke; kot da bi igrali shah, premikajo resni znanstveniki cela
ljudstva po obsezhnih prostranstvih, kakor da na poljih ne bi bilo drugih figur, che pa so zhe, jih
je treba ''pozhreti''...
Napisi na predmetih s svetolucijskega podrochja so (oznake po zgoraj omenjenem delu):
(str. 591) Is 1, J. Szombathy, Grabfeld zu Idria itd., bronasta plitva skledica s premerom 135 mm
in visoka 45 mm, po zgornjem zunanjem robu okrashena z razastimi trikotniki, z znaki
verjetnega rochaja. Napis z desne berejo razlichno, nekateri celo domnevajo kakshno
manjkajocho chrko, avtorja objavljata naslednjo razlichico: lah.v.n.ah. v.rot.a.h, kar morda da
Laivnai Vrotai, epitaf za zhensko, po mnenju slovitega venetologa Lejeuneja, je treba izkljuchiti
ime kakshnega bozhanstva.
(str. 593) Is 2 J. Szombathy, Grabfeld zu Idria itd., le rahlo poshkodovan bronasti vrchek z lepo
oblikovanim drzhajem in okrashen na notranjem robu, premer 70 mm, vishina 40 mm, negotove
smeri branja, verjetno v levo, domnevajo, da je napis (ne povsem jasen, zlasti poslednja chrka je
skoraj nerazpoznavna) kljub nekaterim neskladjem enak zgoraj omenjenemu; k temu naj bi
pritrjevalo, da so ga nashli v istem grobu: lah.vnahvrot.a.h, torej Laivnai Vrotai.
(str. 595) Is 3, J. Szombathy, Grabfeld zu Idria itd., fragment bronaste ploshchice, morda del
posode, dolzhine 78 mm in shirine 18-20 mm, napis teche z leve na desno med oznachenimi
pasovi. Prebralo naj bi se: lik.s..m.elink.s. – χa.i.?o.s.kaφ – ??, to naj bi bil Luk(io)s Melink(io)s /
Gaijos Kab [?? ; kaj naj bi to pomenilo, menijo razlichno in ostaja pomen napisa povsem
negotov. Ob samovoljnem branju posameznih chrk (npr. str. 596, zadnji odstavek):
»Izbral sem branje l za chrko na sedmem mestu prve vrstice – tako kot je predpostavil tudi
Lejeune – s chimer sem pokazal vero v zachetni l (dasi je neregularen; prim. tudi Is 2);
neregularna se izkazhe tudi punktuacija zachetnega m (morda lahko napako razlozhimo po
privlachnosti, ki izhaja iz shtevilnih konchnih m v akuzativu, vedno punktiran?). V drugi vrstici
chrki na 3. in 4. mestu morebiti predstavljata notacijo za hiperkarakterizirani jod (?), z dvema
preobrnjenima c; je pa vseeno verjetno, da gre za drugo ime mozha, za katerega se je ohranil

praenomen zhe v latinski obliki, to je Gaius (primerjaj Lucius?), ki mu sledi nomen, od katerega so
ostale zanesljive le prve tri chrke (Kab–).« Zhe ta kratek navedek v najjasnejshi luchi pokazhe, s
kolikshnimi domnevami, ugibanji in tveganimi izbirami je povezano branje zhe tako zelo redkih
venetskih napisov! In zaradi tega nas prav nich ne sme presenetiti, da obstaja mnozhica
interpretacij besedil najuglednejshih lingvistov, ki si med seboj tudi mochno nasprotujejo.
Zhe sama punktuacija je eno od strokovno nerazchishchenih vprashanj. Prosdocimi (str. 23 in

naprej) pravi: »Znachilna za venetsko pisavo je punktuacija: chrke so na dolochenih mestih
omejene z dvema pikama (v sploshnem z dvema pokonchnima chrticama ali z dvema pikama ali
z dvema pomishljajema); v primeru, da sta dve zaporedni chrki zajeti v punktuacijo, sta sosednji
piki lahko poenostavljeni npr.: (.x.y.) namesto (.x..y.).« Nekoliko drugachna je punktuacija v
Lagole di Calalzo, kjer se na mestu dveh pik pojavlja ena sama, in opazhamo pogosta odstopanja
od »juzhnih« pravil. Razen nekaterih predhodnih, povsem nesprejemljivih delnih intuicij ali
domnev, je razlago punktuacije dal Vetter, z natanchno Beelerjevo ugotovitvijo posebnosti
(skupine nepunktuiranih soglasnikov), in neodvisno od njega tudi Lejeune. Razlaga zajema dvoje
vidikov: prvi je opisen in v celoti sprejemljiv; drugi izhaja iz zgodovinske in fonetichne
interpretacije, katere preprichljivost ni tolikshna kakor pri prvem vidiku. Po Vetterjevih pravilih
so punktuirani: samoglasniki na zachetku zloga ali besede (tudi i in u z vokalno vrednostjo);
konchni soglasniki v besedi, vkljuchno z i in u, glede na vlogo v dvoglasniku. Zhe Vetter je
dolochil soglasnishke zveze, pri katerih prvi element ni bil punktuiran in je moral pripadati
drugemu zlogu (tavtosilabichne zveze), zaradi chesar jih ni bilo treba punktuirati; vendar se pri
tem pojavlja vrsta izjem in posebnosti, ki zamegljujejo pravo naravo punktuacije oziroma
dopushchajo vrsto samovoljnih interpretacij, kar Prosdocimi ochita tudi slavnemu Lejeunu! (str.
24). Prosdocimi meni, da je za nas venetska punktuacija koristna, ker nam omogocha spoznavati
venetsko zlogovanje, in dvojno na praktichni ravni: pomaga lochevati besede (neredko tezhavno
opravilo zaradi neprekinjenega pisanja – scriptio continua in nepoznavanja jezika) ter dovoljuje
izkoristiti v najvechji meri fragmente poshkodovanih napisov. Atestinski tip punktuacije izhaja iz
staroetrushchanskega in ni prav jasno, kdaj in kako je bila uvedena ter s kakshno doslednostjo,
pri chemer je treba dodati, da tudi v etrushchini ni povsem pojasnjena vloga punktuacije, saj
nekateri menijo, da ni rabila zgolj za oznachevanje zlogov, ampak je imela tudi semantichni
pomen. Tako je bila v mestih Veio in Narce v uporabi punktuacija s tremi navpichnimi pikami,
kar po Lejeunu lahko pomeni heterogeno rabo, ko so Etrushchani opustili zlogovno punktuacijo
in jo uporabljali za lochevanje besed, vendar to ni gotovo. Morda je punktuacija tudi (str. 25)
pomenila devokalizacijo konchnih soglasnishkih elementov in rabila za lochevanje zachetnih ter
konchnih besed med pisanjem, s chimer pa se Lejeune ne strinja. V opombi (str. 25, op. 76)
lahko zasledimo, da obstajajo problemi pri pisanju resnichne izgovarjave, za kar je dovolj navesti
angleshko besedo enough, beremo ináf, »dovolj, zadosti«, in je morda punktuacija rabila tudi kot
napotek za izgovarjavo. Che k slednjemu primeru dodamo she, da se podobna kombinacija chrk
-ough- v angleshchini bere zelo razlichno, npr. plough, beremo plau, »plug«, ali pa ought, beri o:t
»moral bi, kakorkoli, sploh«, nam je jasno, na kaj je mislil Lejeun.
Prosdocimi pa k temu dodaja, da v osnovi punktuacije ni bilo zlogovanje nasploh, marvech odprt
zlog, zato ne bi smeli v past hipoteze o zlogovnem sistemu, ki naj bi bil tudi chasovno pred
vsemi, o zapletenosti tega problema je razpravljal tudi Lejeune, da morda gre za najmanjshe
glasovne in ne pisne enote. Tako Peruzzi opozarja, da so Minojci poznali st, vendar ga niso pisali
(str. 26). Ostaja odprto vprashanje razlochevanja fonemov, che je pisava bila zlogovna, saj ni
mogoche povsem zapisati izogovorljive enote glasu z zapisljivo enoto zloga. Che je sistem
zapisovanja zlogov ustrezal enemu jeziku, ni ustrezal drugemu, ki je imel drugachno skladnjo, a
je morda povzel po prvem sistem pisanja.
Tudi drugi pisci se zhe za etrushchino muchijo s punktuacijo, kaj naj bi sploh pomenila in zakaj
je nastala. Romolo A. Stacioli (Il ''mistero'' della lingua etrusca, Newton Compton ed., Roma, 1987,
str. 84-88), docent za etruskologijo na Universita di Roma, pishe: »V najstarejshi pisavi, razen v
izredno redkih primerih zhe v 7. st. pr. n. sht., so besede pisane brez presledkov (scriptio continua),
kar vchasih ustvarja velike tezhave pri branju in pogosto le hipotetichno razdelimo besede. Toda
v zachetku druge polovice 6. st. pr. n. sht. se razshirja uporaba punktuacije ali lochevanje besed z
lochilnimi znaki, ki so obichajno v obliki pik (ena, dve ter tri ali celo shtiri v najstarejshih
zapisih), dokaj redkeje je v uporabi chrtica in zelo pozno z manjshimi trikotniki ali ''andrejevimi''
krizhci. Posebna vrsta punktuacije, katere izvora ne poznamo, je t.i. ''silabichna'', zlogovna, ki jo
najdemo v 6. st. pr. n. sht. na jugu; njena funkcija ni lochevanje besed, marvech poudarjanje
dolochenih ''polozhajev'' nekaterih chrk (osamljenih samoglasnikov in konchnih soglasnikov v
zlogu). Zlogovna punktuacija (razen delnega prezhivetja v Kampaniji v prvi polovici 5. st. pr. n.
sht.) izgine ob prevladi punktuacije za lochevanje besed.«
Poleg tega je treba uposhtevati vechstoletne razpone med posameznimi teksti, ko se je jezik
spreminjal; pomislimo zhe na sto petdeset let staro Preshernovo slovenshchino v primeri z
danashnjo, kaj shele pred petsto leti pisano trubarjevshchino ali pa jezik Brizhinskih spomenikov
izpred tisoch let ...
Prav tako je v venetshchini nerazresheno vprashanje homografije i. : h., saj je branje znaka .|. kot
.i. (razen v posameznih primerih) sprejeto le pri nekaterih, medtem ko drugi vztrajajo pri h. Tudi
glede znaka < si niso vsi enotni, saj berejo c in j; potem je she razlichica |< , kar naj bi bilo k ali
ic itd.; tega je she veliko vech.
Ne bi pripisal takemu umu, kot je Prosdocimi, da ko obravnava jod oz. .io., vzame v obzir
baltshchino, povsem pa ignorira slovanshchino, cheprav je obche sprejeto, da tvorita baltsko-
slovansko enoto.
Opozoriti moramo, da vse te tezhave pri branju posameznih chrk in celotnih besedil prihajajo
bolj ali manj do izraza pri vseh ohranjenih venetskih besedilih.
A. L. Prosdocimi se v drugi knjigi zgoraj omenjenega dela loteva lingvistichne razchlenitve

posameznih venetskih besed, tako tudi pravkar navedenih (II, str. 127): Laivnai vrotai, za kar
povzame tele razlichice: lah.v.n.ah v.rot.a.h. = la.i.v. n.a.i. v.rot.a..i. (Is 1); lah.vnah vrot.a.h =
la.i..vna.i. vrot.a .i. (Is 2), ter se sklicuje na vrsto drugih jezikoslovcev. Tako naj bi Vetter videl v
tem imena bozhanstev, mesapijsko Lahona, lokalno poimenovanje za Artemido, kar naj bi
ustrezalo grshkemu Leho; vrotah pa naj bi bila boginja poroda, podobno latinskima Ante-vorta, Post-
vorta. Krahe se s tem ne strinja, a tudi ne Beeler in Pisani. Lejeune in Pellegrini vidita v napisu
osebno ime: Laivna iz *Laivo kakor Votno iz *Voto itd. Lejeune izkljuchuje branje Lav- v korist
Laiv-, s chimer se odpove neposredni primerjavi z Lavskos, Lavivs, Lavov < *Lauicos, Lavisno itd.,
vendar opozarja, da napis iz Ostie Laevonicvs, ki je tujega izvora, vzbuja negotovost. Ime Vrota je
zaznano v venetski onomastiki; primerljivost z latinskim verto (indoevropsko *wert) ali z Verto /
Vorto v keltshchini je zgolj mozhnost. Prav tako nesprejemljiva je primerjava s shpartansko
boginjo Orthia v razlichici Wrothaia (W- beri dvoustichno), sklepa Prosdocimi.
Presenecha, da Prosdocimi v drugi knjigi ne obdeluje posebej tretjega napisa, Luk(io)s
Melink(io)s / Gaijos Kab[??, temvech ga le vkljuchi v konchni seznam.
Tudi che se drzhimo Prosdocimijevega branja, postanemo pozorni na nekatere mozhne
onomastichne in druge primerjave z danashnjimi imeni.
Izraz Melink(io)s lahko tako ali drugache vzporedimo z danashnjimi okolishkimi priimki Melink
(Nova Gorica, Kanal, Kambreshko), Melinc (Nova Gorica, Tolmin, Kobarid), Melihen (Bovec)
ali s toponimi Melinki pri Ligu nad Kanalom ob Sochi, Melinci pri Beltincih, jezero Melinca jama
pri Hrushevem zahodno od Ljubljane, gora Melnik severno od Reke itd.
Prav tako Luk(io)s, ki ga lahko primerjamo z okolishkimi imeni naselij Livek, Lig, Loka, Lohke
ipd.
Tudi Kab[ omogocha dolochene vzporednice z osnovo Kab–; seveda nochem poenostavljati z
danashnjimi okolishkimi imeni Kambreshko, Kobarid ipd., vendar sem zhe v svojih prejshnjih
delih navedel veliko razlogov za utemeljena drugachna branja, kakor pa je ustaljeno na romanski
ali germanski osnovi.
Pa vrotai, vrotah itd., mar res ne bi smeli pomisliti na osnovo vrata, tudi toponim prelaza Vrata pri
Chepovanu, nad Mostom na Sochi? Ali na Vrsno, celo vrsto Vrshichev, Vrhov ipd., che je zhe
dopustno Wrothaia in podobno?
Zhe s chrkovanjem Prosdocimija lik.s..m.elink.s. – χa.i.?o.s.kaφ – ? se odpirajo dodatne mozhnosti.

Enako velja za Laivnai vrotai oziroma Prosdocimijevo branje lah.v.n.ah v.rot.a.h. = la.i.v. n.a.i.
v.rot.a..i. ali lah.vnah vrot.a.h = la.i..vna.i. vrot.a .i., saj nam je drugachno branje na dosegu roke kljub
pretechenim tisochletjem. Poleg zhe nashtetih branj Prosdocimija in drugih smemo dopustiti she
druge nachine.
Povsem nove mozhnosti pa bi imeli, che bi kritichno razchlenili Prosdocimijevo branje, kot je on
storil z drugimi uglednimi etruskologi, za kar sam nakazuje utemeljena izhodishcha z
odkritosrchnimi opozorili o vseh pasteh njegovega in drugih branj!
Pogosto se etimologi ob upravichevanju svojih razlag nekega toponima ali tudi osebnega imena
zatekajo k trditvi, da gre pach tako in tako za ime, zapisano tam in tam, ne povedo pa, kaj tisto
ime pomeni. Zdi se nam samo po sebi umevno, od kod so vzeta slovenska osebna imena:
Cvetka, Bozhica, Draga, Nada, Danica, Slava; Mirko, Slavoj, Bojan, Borko, Borut itd., pa
Dragoljub, Ljubomir, Slavoljub, Borislav itd.; izhajajo iz znachajskih posebnosti, znachilnosti,

primerjave z nechim itd., podobno je s tujimi imeni, ki so postala povsem vsakdanja, a le
malokdo ve za njihov prvotni pomen v hebrejshchini, latinshchini, grshchini, keltshchini ...
Vedeti je treba, da so tudi osebna, obcha in druga imena vir informacij o jeziku, in v gornjih
primerih je edina ovira, da na sploshno jezikoslovci ne ishchejo slovanske osnove zanje zato, ker
pach Slovanov skoraj do sredine srednjega veka menda ni bilo v Posochju in v zahodni Sloveniji,
da o Vzhodnih Alpah niti ne govorimo, namesto da bi prav odkrivanje takih imen potrjevalo
njihovo prisotnost, tako kot vneto in zavzeto pochno pri vsepovsodnem iskanju keltskih, ilirskih,
germanskih, latinskih ipd. osnov za imena voda, gora in krajev.
Vendar ni namen tega dela, da bi se podrobneje lotevali razchlenjevanja posameznih etimologij,

marvech je vse, kar je bilo doslej zapisano, rabilo odpiranju drugachnih vidikov na preteklost
nashih krajev in ljudi, ki so tod zhiveli zhe v davnini; to izhaja iz spoznanja potrebe po
ponovnem in drugachnem branju ali, che hochete, reinterpretacijah ali stalishch Bezlaja,
Grafenauerja, Oshtirja in drugih v luchi teorije kontinuitete.
Che ponovimo:
(1) France Bezlaj: »Imena Bate, Baske, Banjshice kazhejo naravnost na etnikon *Veneti. Bate so
kakor Benetke iz *venetici akuzativ pluralis iz *Veneti in izkljuchiti moramo primerjavo z
albanskim vënt, vëndi »bivalishche«, kar je v antiki izprichano v imenu Avendona nekje ob
cesti med Oglejem in Siskom. Takshna dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila
latinizacija nashega ozemlja v rimski dobi zelo povrshna in omejena v glavnem na rimske
vojashke centre z okolico. Staroselci na nashem ozemlju ob chasu prihoda Slovanov niso
bili jezikovno enotni in suponirati smemo poleg vulgarne latinshchine tudi she
ilirovenetske govore.« (BEZ I, str. 140)
(2) Luka Sienchnik in Bozho Grafenauer: leta 1945 je le kakshen mesec po pravkar
konchani drugi svetovni vojni izshla v Ljubljani drobcena knjizhica Slovenska Koroshka –
seznam krajev in politichno-upravna razdelitev izpod peres Luke Sienchnika in Boga
Grafenauerja (SIEN). V predgovoru Bogo Grafenauer pishe: »Prvi osnutek za prichujocho
knjizhico je naredil ob koncu leta 1944 v Znanstvenem institutu pri Predsedstvu SNOS na
Rogu dr. Luka Sienchnik... Seznam slovenskih krajevnih imen na avstrijskem Koroshkem
naj bi sluzhil vsem, ki imajo kakor koli opravka z navedenim ozemljem, obenem pa
dokazujejo ta she danes zhiva imena, da je to ozemlje v resnici slovensko. Che bi shlo
namrech samo za mrtva slovenska imena, ki so se nam na kakrshen koli nachin ohranila, se ne bi mogli
omejiti na sedanjo slovensko Koroshko, marvech bi jim morali slediti po vseh vzhodnih Alpah do Donave
in preko nje.« (podchrtal L.V.)
(3) Karel Oshtir: postavlja med Baltoslovane in Germane ilirsko-trashki pas ter da so se v
Zakarpatju Slovani prav tako naselili na ilirsko-trashko plast. Zato si najprej oglejmo
njegovo zakarpatsko shemo, ki jo je razlozhil v delu K predslovanski etnologiji Zakarpatja
(Etnolog I, 1926-1927, str. 6): »Po vsej verjetnosti spadajo zakarpatski avtohtoni k
Venetom, ki so segali do Baltijskega morja in ki so v najblizhjem sorodstvu s
podkarpatskimi in severnobalkanskimi Iliri. Iliro-Veneti (slednji se nahajajo, kakor je
znano, tudi v severovzhodni Italiji) skupaj z Liguri v zahodni Nemchiji, severozahodni
Italiji in Galiji, s Pikti v Angliji, z Ibero-Baski v Shpaniji, z Etrusko-Reti v centralni Italiji

in v Alpah, s Predkimerijci v juzhni Rusiji ter s Predgrki, ki so v najozhjem sorodstvu z
Maloazijci, vsi ti tvorijo predindoevropsko staroevropshchino v centralni, juzhni in
zahodni Evropi, spricho chesar se zakarpatsko geografsko imenoslovje ponavlja v
navedenih jezikih.« Oshtir zakljuchi (str. 73): Zaradi staroevropske glasovne spremembe
n<>l so nastali Veneti za predslovansko wel∂ t > welt>, zahodnoslovansko Veltebi – kjer je
oblika -eb- za oznachevanje imena ljudstev (kakor pri Dudlebi, to je oblika, ki je npr. iz
slovanshchine preshla tudi v langobardsko Anthaib) iz -aib- in se pojavlja tudi v siciljansko-
trashkem -ib- – tako *we/ame/∂ t v Veneti – Antes <> *wel∂ t v Veltebi primerjamo s
predslovanskim *wen∂ t > *went > vet »velik« <> *wel v vel »velik«, *we/al ∂ t > ve/alt >
ve/oltъ »velikan«. Tako naj bi torej vsaj lingvistichno obstajal enachaj med Veneti – Anti;
vendar smo videli, da se dá to uskladiti tudi v zgodovinskem smislu, kljub Oshtirjevi
presenetljivi izjavi: »Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se
zadrzhali Iliro-Traki v Karpatih, so postranska vprashanja, ki nas, che operiramo s
predslovanskim ilirsko-trashkim substratom, ne tangirajo«, a uposhtevajoch tudi zhe
na zachetku omenjeno mnenje Franceta Bezlaja: »Veneti, ki so nam pustili imena kakor
Benetke, prevzeto prek romanshchine in Banjshice, Bate, Baske verjetno she direktno, so se
preselili na jug vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani, so bili verjetno samo del
skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju
luzhishke kulture.« (BEZ I, str. 255) »Ime vasi Baske na Banjshicah lahko razlozhimo
glasoslovno samo iz vętьskę k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« (BEZ
I, str. 291)
(4) Mario Alinei: Prof. Alinei dobesedno pravi naslednje: »Zacheti moram s tem, da
pospravim z eno najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije: 'prihod', in to celo v
zgodovinskem obdobju, Slovanov na neizmerno podrochje, kakrshnega danes
naseljujejo...edini logichni sklep je, da je juzhna veja Slovanov najstarejsha, in iz nje sta se
razvili, na razlichne nachine in morda v razlichnih chasih, zahodna in vzhodna veja
Slovanov [op.L.V.: kako podobno je to Nestorjevemu izvajanju pred osemsto leti v
njegovi kroniki Povest vremenih let]... Danes le she manjshina strokovnjakov podpira teorijo o
poznem preseljevanju Slovanov... saj nobena od razlichic poznega preseljevanja ne
odgovarja na vprashanje: kaj je omogochilo Slovanom, da so iz svojih bronastodobnih
ognjishch postali dominantno ljudstvo v Evropi... jugozahodni del Slovanov je od vselej
mejil na Italide v Dalmaciji, na prostoru vzhodnih Alp in v Padski nizhini... domnevno
"slovansko preseljevanje" je polno nasprotij... Ne obstaja neka "severna slovanshchina"
pach pa je to le razlichica juzhne slovanshchine... prve metalurshke kulture na Balkanu so
slovanske... v povezavi z Anatolijo... Prisotnost Slovanov na obmochju, ki je zelo blizu
sedanjemu, obstaja od neolitika (in potemtakem she od prej)... Slovani so (prvi, skupaj z
Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili poljedelstvo... poljedelsko meshano
ekonomijo, tipichno evropsko, ki kasneje omogochi rojstvo grshkega, etrushchanskega in
latinskega urbanizma... Germani so prevzeli poljedelstvo od Slovanov... balkansko
obmochje je eno redkih, na katerem je dokazana prava in resnichna naselitev skupin ljudi,
ki so prishli iz Anatolije...« – Tako govori teorija kontinuitete.
Starinski jezikovni sledovi - Lucijan Vuga

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI I
Chemu je potrebno to poglavje?

Kako nedokonchne so zgodovinske teorije, nam poleg mnozhice drugih primerov lahko potrdi
tudi novejsha knjiga Petra Raulwinga (RAU) iz leta 2000 v prevodu Konji, vozovi in Indoevropejci, s
podnaslovom: Temelji in metode raziskav z gledishcha indoevropskega primerjalnega jezikoslovja, ki
predstavlja neke vrste povzetek dosedanjih raziskav v zvezi z iznajdbo kolesa in voza. Seveda
avtor she ni mogel uposhtevati senzacionalnega odkritja najstarejshega kolesa na svetu z
Ljubljanskega barja, zaradi katerega bi moral v marsichem spremeniti svoje sklepanje. Tako
objavlja tudi zemljevid (RAU str. 85), na katerem je prikazana razshirjenost voz s polnimi kolesi
ter kolesi z naperami in so v ozkem pasu od Grchije do Danske nanizani posamezni primerki
najdb obeh vrst koles »pred letom 1000 pr.n.sht.«; Mezopotamija je nagnetena z najdbami polnih
koles »pred letom 2000 pr.n.sht.« in koles z naperami »pred 1500 pr.n.sht.«; seveda avtor omenja
tudi she starejshe najdbe v Mezopotamiji in drugje, a se osredotocha na preuchevanje "chariot",
lahkega dvokolesnega voza z naperami in konjsko zaprego. In kakshna je njegova komparativna
lingvistika? Presenecha, da tako malo uposhteva slovanske jezike; med tekstom se kakshna taka
navedba pojavlja med citiranjem drugega avtorja, sicer pa je znachilno, da je med njimi komaj
kakshen slovanski znanstvenik! Tudi v Index verborum ne najdemo niti enega (!) slovanskega izraza
za kolo, voz in posamezne njihove dele niti za konja in konjsko opravo, cheprav je med
besedilom nich koliko izzivov; naj navedem le enega: za slovensko »kolo« je sino-tibetanski
izraz kolo ... itd.!
Ker kolo in voz sodita med izredno pomembne inovacije, kolo tudi (morda celo najprej) kot
vreteno za obdelavo glinastega posodja, se moramo sprva zaustaviti prav na tem.
Toda she preden zachnemo, nekaj besed o iskanju izvora starinskih besed.
Z obravnavo izvora in razlage besed se ukvarja etimologija, ali nauk o izvoru, nastanku besed,
besedoslovje. Tu nimam namena razpravljati o etimologiji kot taki, ki danes predstavlja
pomembno specialnost v jezikoslovju, vendar se kot vsaka znanost razvija in s tem spreminja in
dopolnjuje predhodna dela. Ne le v preteklosti, ampak tudi danes je na etimologijo bolj ali manj
vplivalo ideoloshko-politichno ozrachje; to nekateri oznachujejo kot zagledanost v antiko s
panhelenizmom, panromanizmom, pangermanizmom, panslavizmom itd. Vse to je sicer v
dolochenem obdobju veliko prispevalo k preuchevanju zgodovine in jezikov, obenem pa so bili
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/stari.htm[16.11.2010 10:20:15]
dolocheni rezultati nategnjeni na kopito prevladujoche paradigme. To so spoznali mnogi priznani

svetovni lingvisti in zgodovinarji, ki skushajo popraviti napake preteklosti, a to ni ne lahko ne
hitro opravilo. Ni kaj skrivati, da so taki poskusi vchasih zelo travmatichni, saj je potrebno
spremeniti paradigme ali prevladujochi nachin mishljenja, kar je zhe za posameznika hud
intelektualni napor, kaj shele za vechino (strokovne!) javnosti. Morda bo za ponazoritev teh zagat
primerno povzeti misli enega nashih najpomembnejshih etimologov, pokojnega akademika
Franceta Bezlaja, ki je v chasopisu Delo dne 7. novembra 1981 objavil chlanek Trdi orehi
slovenskega imenoslovja:
»Ko sem pripravljal monografijo Slovenska vodna imena, sem v Slavistichni reviji VIII v prilogi
Linguistica I, 50 objavil chlanek o samo enkrat izprichanem, zhe pozabljenem slovenskem
apelativu dobra "eine wasserreiche Gegend" (op. L. V.: vodnata okolica), ki ga med pohorskimi
lokalizmi navaja Fr. Pohorski (Novice, 6. IV. 1859, str. l08). Ta beseda me je razumljivo
vznemirila. Zaslutil sem, da bi se z njeno pomochjo dalo razlozhiti nekaj imen tipa Dobrna. Na
prvi pogled je jasno, da je izvedena iz iste osnove kakor dober, vendar je izkljucheno, da bi se "o"
mogel razviti po zakonih slovanskega glasoslovnega razvoja... Vendar so se pri tem kopichili
dvomi. Koliko je Fr. Pohorski, kar je najbolj verjetno psevdonim Davorina Trstenjaka, sploh
zanesljiv? Vsaka enkrat izprichana beseda zahteva opreznost. Trstenjak je bil fantastichen
etnograf in etimolog, ki ga je razvoj tako hitro prerasel, da se do danes she nihche ni potrudil
izchrpati iz njegovih spisov narechno besedishche, ki ga ni uposhteval she noben slovenski
slovar. Pri svojem leksikoloshkem delu sem se v teku desetletij vechkrat preprichal, da si
Trstenjak besed ni izmishljal. Naj za primer navedem samo apelativ smled – "strazhishche, die
Warte" (Novice, 1859, 76), z opombo, da je slishal to besedo od chebelicharja Zupana. Meni je
pomagal premostiti nasprotje med imenom Smlednik in historichnimi zapisi 1136 Fledinich, l2l4
Vlednich, 1228 Vlednic itd...«
To je primnerna in verodostojna, dasi zelo pozna rehabilitacija nesrechnega Davorina Trstenjaka,
na katerega so v stoletju po njegovi smrti zlili golide nechednosti. Kdor se je v resnici potrudil
pazljivo preuchiti njegova dela, mora priznati, da je kot otrok svojega chasa in takratnega stanja
vednosti ter stopnje razvoja zgodovine, arheologije in jezikoslovja izhajal iz nekaterih domnev, ki
jih je chas obrusil ali dopolnil, cheprav je tudi danes zgodovinska veda prav tako polna hipotez
in bolj ali manj verjetnih faktov. Toda po drugi plati je Trstenjak strokovno poshteno in z
izredno energijo zbral in interpretiral neverjetno kolichino lingvistichnega gradiva, ki je oblezhalo
stigmatizirano in podcenjeno, ne da bi se kdo potrudil lochiti zrno od plev, kot opozarja Bezlaj.
A na zhalost niti Bezlaj ni uposhteval svoje lastne ugotovitve, saj je v svojem Etimoloshkem slovarju
slovenskega jezika (ESSJ) navedel le en sam Trstenjakov vir, ogromno drugo gradivo pa je ostalo
ob strani...!
V tej luchi je treba brati Davorina Trstenjaka in mu dati zasluzheno mesto v slovenski znanosti.
Zdi se mi prav opozoriti bralce, da v prichujochem delu ni bilo mogoche uporabljati vseh
specialnih fonetichnih znakov, kot jih priporocha IPA – International Phonetic Alphabet, vendar
za razumevanje bo dovolj natanchno. Pach pa bo koristno omeniti, kako brati nekatere znake, ki
jih zasledimo pri zapisih praslovanskih ali slovanskih besed.
Zlasti dvoje znakov bega nepoznavalce:

ъ – nevtralni samoglasnik, lingvist de Bray jih v praslovanshchini izgovarja takole: kakor 'a' v
angleshki besedi "about" (BRA); medtem ko za rushchino Slovenski pravopis 1990 pravi, da se ъ
izgovarja kot npr. cъєзд [sjezd];
ь – palatalizacijski znak, ki v zgodnjem obdobju ni bil povsem nem, izgovarja se priblizhno kot 'i'
v angleshki besedi "bit" (BRA); Slovenski pravopis 1990 za ruski ь pravi, da ga opushchamo kot
npr. v Севастополь [Sevastopol].
Glede najstarejshih zapisov v slovanskih jezikih je she marsikaj neraziskanega; npr. najstarejshi
slovenski Brizhinski spomeniki naj bi nastali okoli leta 1000, kazhejo veliko elementov
praslovanshchine, vendar tudi zhe znamenja samostojnega slovenskega jezika. Praslovanshchina
je po znanstvenem domnevanju jezik, ki so ga "govorili" Slovani, ko so zhiveli v praskupnosti, v
resnici pa prav takega jezika niso nikoli govorili, ker je znanstveno rekonstruiran, nikoli ni bil
zapisan, odrazha pa tisochletni razvoj jezika ljudstev, ki jih oznachujemo kot Praslovane. Prvi
slovanski chrkopis je glagolica, ki naj bi jo domnevno sestavil Ciril (Konstantin) (826 ali 827 –
869) po grshki minuskoli, malih chrkah, okoli leta 860. Ciril je s starejshim bratom Metodom (? -
885) pokristjanjeval moravske Slovane. Glagolica (od glagoliti – govoriti) je bila zapleten chrkopis
in zhe v 10. st. je v Bolgariji, kamor se se med drugim zatekli Ciril-Metodovi uchenci, ko so jih
nemshki duhovniki pregnali z Moravske, nastala preprostejsha in lazhja cirilica, torej po starosti
drugi slovanski chrkopis, in prvi datirani cirilski spomenik je Samuelov napis iz 993. Glagolica se je
ohranila med Hrvati ponekod do srede 19. st. Obstajali sta razlichici, obla ali
starocerkvenoslovanska, Cirilova glagolica in oglata, hrvatska glagolica, v kateri je napisanih
veliko hrvashkih spomenikov iz 13. in 17. st.
Toda Josip Hamm npr. opozarja o zachetkih slovanske pismenosti: »Po vsej pravici lahko
domnevamo, da so obstajali posamezni zapisi [slovanskih] besed in imen z nekim tujim
chrkopisom (v prvi vrsti grshkim ali latinskim) zagotovo zhe prej [pred Cirilom in Metodom].«
(HAM str.6) Svetozar Nikolich v svoji knjigi Staroslovenski jezik pishe: »Pred Moravsko je
Konstantin sodeloval v dveh misijah. V Mali Aziji pri Saracenih (Arabcih) je v Samari uspeshno
vodil verske razprave z muslimani in skupaj z Metodom v hazarski odpravi, kjer so prishle do
izraza Konstantinove mnogostranske sposobnosti. Na poti k Hazarom, katerih drzhava je lezhala
med Chrnim in Kaspijskim morjem, so se ustavili v Hersonu, tam je Konstantin preuchil
samarijsko narechje in pisavo, odkril evangelij in psalter v gotshchini (»pisano z rusko abecedo«) in
se nauchil njihovega jezika. Konchno je tod nashel she relikvije sv. Klementa, rimskega papezha
iz 1. st., ki jih je od tam nosil s seboj vse do prihoda v Rim« (NIK str. 10-11). S tem v zvezi
znameniti ruski jezikoslovec A. M. Seljishchev sodi: »Lahko sklepamo, da se Konstantin ni shele
tedaj v povezavi z moravsko odpravo prvich ukvarjal s problemom sestavljanja slovenske
azbuke... pomembno pripravljalno delo je terjalo tudi prevajanje, tj. prilagajanje slovanskega
jezika in njegovih sestavin novi funkciji knjizhnega jezika liturgichnih besedil... Iz kdo ve
kakshnih razlogov je bilo upochasnjeno uvajanje pismenosti za te Slovane... Konstantin... se je
preprichal, da je jezik solunskih Slovanov v popolnosti dostopen in razumljiv Moravcem... Toda
zhe od prvih dni je to delo bratov Cirila in Metoda naletelo na odkrit in sovrazhen odpor
latinsko-nemshkih duhovnikov« (NIK str. 10-11).
Zgoraj smo zhe omenili, da so po Oshtirjevem mnenju Slovani dobili izraz za knjigo zhe v
Zakarpatju, to pomeni, da naj bi beseda ne "visela v zraku", imela je svoj snovni in funkcionalni
pomen dokumenta, zapisane besede. Kaj se je med tem in po tem dogajalo? Obstajajo sicer
najrazlichneji poskusi in raziskovanja, in menda celo nekaj materialnih dokazov za prastara
slovanska besedila iz chasov pred Cirilom in Metodom (nekaj o tem v moji knjigi Davnina govori).
Toda v jezikoslovju, in seveda (pra)slovanshchina pri tem ni izjema, veljajo predvsem pisni viri,
nato pa po zakonih primerjalnega jezikoslovja in drugih specialistichnih metod sledi
rekonstruiranje (pra)jezikov; tako sta med drugim rekonstruirana indoevropejshchina in
praslovanshchina; Karel Oshtir se je lotil tudi "megalitskih jezikov".
Med kulturne pridobitve neolitika in kasneje bronaste ter zhelezne dobe sodita predvsem
poljedelstvo in metalurgija. Che je neko ljudstvo zhe v tistem davnem chasu poznalo in
obvladovalo te inovacije, pomeni, da je sodilo v (pra)skupino prvotnih ljudstev, ki so imela svoje
izvirne izraze za nova orodja, pribor, opremo ali pa so vsaj zelo zgodaj prevzela in ustvarjalno
razvila besednjak s tem v zvezi.
Zato nas zanima, kakshne (pra)stare besede najdemo v slovanshchini oziroma v slovenshchini za
davne tehnoloshke inovacije.
KOLO – VOZ
Nekoliko prej sem zhe omenil Petra Raulwinga (RAU), ki je v monografiji o konjih, vozovih in
Indoevropejcih razgrnil rezultate tovrstnih raziskav do leta 2000, v katerih je po mojem mnenju
ochiten dokaj enostranski pristop, saj so komajda omenjeni redki raziskovalci iz slovanskega
sveta ali pa jih uposhteva posredno s kakshnim citatom iz del zahodnega pisca. Tudi v Index
Verborum na koncu knjige ne zajame nobenega slovanskega jezika, cheprav navaja Roberta
Bauerja, ki je v svoji razpravi iz leta 1994 o sino-tibetanshchini izhajal iz domneve, da so dobili
Kitajci voz s konjsko vprego z zahoda, to naj bi dokazovali izrazi za »kolo« in »vozila s kolesi«.
Posebej se je zadrzhal na pojmu za »kolo« v severnokitajskih (sino) dialektih in tibetanskih
(bodik) jezikih, ki po Bauerjevem mnenju izhajajo iz indoevropejshchine. S primerjalno metodo
je rekonstruiral proto-sino-tibetanski koren *kolo »kolo«. Presenecha, da se to povsem ujema s
slovenskim in slovanskim izrazom, chesar ne moremo najti v nobenem drugem
indoevropskem jeziku, ki imajo sicer isti izvor, a razlichne razvoje. Mimogrede naj omenim, da
je kitajski izraz chou za »choln« ter jang za »ovco, jagnje«; oboje sodi med najstarejshe kulturne
dobrine...
Tezhko je razumeti primerjalno jezikoslovje s takimi hibami, da ne uposhteva tako ochitnih
sorodnosti.
Zato se mi je zdelo primerno, da se tu nekoliko zaustavim prav na besedi kolo.
Od kod beseda – kolo?
Bezlaj za kolo, kolesa »rota; vrsta plesa, bicikel«, mnozhina kola »shtirikolesni voz; ozvezdje Veliki
voz« in k temu kolut »die Scheibe« itd. Sploshnoslovanska beseda, praslovansko kolo, srbsko-
hrvashko kolo, makedonsko, bolgarsko kolo, rusko narech. kolo »kolo«, knjizhno koleso, belorusko
kola, ukrajinsko kolo, poljsko kolo, cheshko, slovashko kolo, gornjeluzhishko kolo, tudi koleso,
dolnjeluzhishko koleso »kolo«. Najblizhje je staroprusko mulana-kelan »mlinsko kolo«, grshko polos
»os«, poleo »vrtim se« k indoevropskemu korenu *kuel »vrteti, stanovati«, staroindijsko carati
»premika se«, latinsko colo »prebivam«, albansko sjell »obracham se; prinasham«; drugje tvorjeno z
reduplikacijo: staroindijsko cakra, anglosaksonsko hweol, grshko kuklos »kolo«; litavsko kaklas
»vrat«, toharsko kukäl »voz« (ESSJ). K temu dodaja Snoj she sorodnost s kolenom ter chlenom,
oboje iz iste indevrop. osnove, kar po naravnem zgledu utrjuje prvotnost praslovanske uporabe
kolesa, saj je izhodishchni balto-slovanski pomen koleno, chlen »pregiben, vrtljiv telesni del (SNO),
in kaj je bolj naravno najblizhje primerljivo za nekaj gibljivega, kot je chloveshko telo!
Toda presenecha, da je slovenskemu najblizhji izraz za »kolo« sino-tibetanska beseda kolo
enakega pomena! (RAU) Kako je mogoche, da se na tako zelo oddaljenih krajih pojavi povsem
enaka beseda?
Angleshko – wheel, prvich zabelezheno pred letom 900; srednjeangleshko whel(e), staroangleshko
hweol, wheohl; sorodno nizozemskemu wiel, staronorveshko hjöl; sorodno z grshkim kyklos.
Primerljivo s cycle, prvich zabelezheno 1350-1400, srednjeangleshko cicle < poznolatinsko cyclus
< grshko kyklos »kolo, obroch, kolut ipd.«(WEB). Semerano razlaga grshko kuklos, kullos
»obroch, kolut, kolo, obrat, okret, obla, ochesno zrklo, oko itd.«, ustreza akadskemu qullum »velik
obroch« in kululu, kililum »obroch, krona, venec«; tudi akadsko gulgullum primerljivo z aramejskim
gulgulta »lobanja, chrepinja; posoda podobna chloveshki lobanji«, hebrejsko galgal »mnozhinsko
kolo, mlin, vrtinec«, gilgal »kolo«; primerljivo tudi hebrejsko galil »valj, krog, obseg, cilinder«, galal
»obrniti, vrteti, kotaliti, okretati, valiti-gnati proch«(SEM 2). Poleg tega she v latinshchini circus
»obroch« in napotuje na gr. kirkos »falco; sokol«, za katerega Semerano meni, da se napachno
misli na onomatopoetichni izvor, v resnici gre za: kreks v pomenu »krivih nog« : krikos »obroch« :
primerljivo z etrushchanskim »capys: dicitur ...: falco ... cui pollices pedum curvi fuerunt ...« :
hebrejsko kaf »kriva, kruljasta prednja noga ... krempelj« (SEM 2).
Italijansko – ruota, lat. rota(m), indevr. izvora, deli kolesa: cerchione »obroch«, corona »obod,
platishche«, raggio »napera«, mozzo »pesto«. Devoto razlaga, da gre pri ruota za izraz delovanja,
akcije, ki nadomeshcha izginuli *retere »techi v krogu«, prezhivelo je na irskem podrochju in v
latinshchini *retuntus (gl. rotondo). Tema ima na indo-iranskem podrochju pomen »voz« (sanskrt
rathas); na baltskem podrochju izrazha »voz« v mnozhini ter »kolo« v ednini; na germanskem
(nemshko rad), keltskem, latinskem podrochju v pomenu »kolo«; ni je na grshkem, armenskem,
slovanskem podrochju (DEV).
Semerano primerja: rota, ruota »rotundus; okrogel, obel; popoln, dovrshen«, primerjati z litavskim
ratas, ritu, risti (kotaliti se, vrteti, krozhiti), starovisokonemshkim rad, irskim roth, staroirskim rethid
(on teche), sanskrt rathah, avesta ratho »voz«, galsko rhod »kolo«, semitsko rdi »techi«, akadsko redu,
asirsko radau »iti, nositi, vlechi – recheno za konje; voditi – recheno za ladje, tovorne vozove«
(SEM 2).
Toda zraven imena za celo kolo je vazhno videti, ali so izvirno slovanski tudi posamezni sestavni
deli; to bi she utrdilo prvotnost uporabe kolesa-vozila:
gred – »dolga palica, palici podoben del stroja za prenashanje vrtilnega gibanja, iz praslovan.
*gredь, kar je besedotvorna razlichica od *greda; greda »shtirikotno obtesano ali obzhagano deblo,
palica; vzdolzhni, nosilni del ogrodja ladje ali cholna«, »stopnice za perutnino, drog, stopnice,
lestev; preneseno tudi v kamen vsekane stopnice, skalni skladi v obliki stopnic«, podobno v
drugih slovanskih jezikih; praslovansko *greda (*gredь) »bruno«, enako kakor litavsko grinda
»deska«, letonsko grida, grids »pod, deska«, staronordijsko grind »omrezhje« in sorodno s
starovisokonemshkim grintil »nosilni del pluga«, latinsko grunda »streha«, suggrunda »nadstreshek«,
kar vse se je razvilo iz prevojnih razlichic indoevropske osnove *g hrend h »bruno«. In gredelj
»vzdolzhni, nosilni del ogrodja ladje ali cholna, nosilni del pluga; drog, na katerega je pritrjeno
pogonsko kolo«, enako ali podobno v drugih slovanskih jezikih. Verjetno iz praslovanskega
*gredelь < *greda »bruno«. Manj verjetna je izposoja iz starovisokonemshkega grintil »nosilni del
pluga«, kar je sorodno s praslovanskim *greda »bruno«; Bezlaj celo meni, da je mogoche celo
obratno, germansko iz slovanshchine (SNO, ESSJ).
napera – »shpica pri kolesu«, naperiti; periti »usmerjati, npr. zharke« > naperiti, naperjati, uperiti,
napera; cerkvenoslovansko naperiti »prebosti, predreti«, praslovansko periti verjetno »*dajati skozi,
predirati«; sorodno grshko peiro »predrem, prebodem«, perone »konica, ost, zhelo«, gotsko faran
»potovati«, nemshko fahren, vse iz indoevropskega *per »prechkati, prepeljati, prevesti, predreti«
itd. Tudi naperki »na obrambnih nasipih, okopih« in perenica »rochica pri kmechkem vozu«; peretnik
»sveder, spodaj raven«; operek »vmesni del dna soda«; opernica, opiracha »ograja«.Podobno v
drugih slovanskih in baltskih jezikih. (SNO, ESSJ).
obroch – »circulus«, sposhnoslovansko, cerkvenoslovansko obrochь, praslovansko obrochь izvedeno
iz roka »kar je okoli roke, kar oklepa roko« (SNO, ESSJ).
oje – ojnica, hrv., srb. oje, rus. narech. vojë, starocheshko oje, cheshko oj, praslovan. *oje, ojese iz
indevrop. *haihes, staroindijsko isa, hetitsko hishsh(a) »oje«, gr. *oi(s)a v oieion »krmilno veslo«,
avesta aesha »ralo, plug« in baltsko *aisa v finski izposojenki aisa »oje«, vse iz indoevropske
osnove *hai »drog«. Tudi ojce »prednji del pluga«. Iz slov. v avstrijsko nemshchino Anze, Anetze,
Ampse in romunsko osite. (ESSJ, SNO).
oplen – v razlichicah, »del voza; na prednji in zadnji premi pri vozu les, v katerega sta vtaknjeni
rochici«; prednji oplen »polza pri vozu«; tudi soplovnik < *sooplenovnik, opelik, »igla, ki se vtakne v
oplen«. Podobno tudi v drugih slovanskih jezikih. Iz slovanshchine je nemshko Epl, öpl, nepl, neb,
napel »oplen«, v madzharshchini epleny in romunshchini oplean. Navadno rekonstruirajo iz
praslovanskega *oplenь ali podobno; nekateri primerjajo z grshkim plemne »pesta«, drugi
namigujejo pri slov. oplenec »voz« na starovisokonemshko abilenze »Pflugbaum« iz latinskega
amblatium (ESSJ). Medtem ko (SSKJ) tudi oplen »premichno nameshchen prechni drog na
sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo rochice; zheleznishka naprava za prevoz
dolgih tovorov na dveh med seboj spetih odprtih vagonih«; Pletershnik dodaja oplen »prednji in
zadnji del voza pri zhagi« in oplenik »iglica, ki gre skozi oplen« (PLE). Vuk Karadzhich oplen –
opljen »na saonicama ona greda, shto odozgo drzhi stupce ili cheshljeve« (KAR). Tudi toponim
Oplenac v Srbiji.
Semerano ugotavlja za grshko πληµνη »mozzo della ruota; pesto pri kolesu« (op. L.V.: pri Shlencu
[SHLE] tudi »jarem pri zvonu«), kar je najti v Iliadi 5, 726; 23, 339), da je kljub mnogim
poskusom ostala etimologija nerazreshena; predlagali so npr. pimplemi, pletho »kar je polnega v
kolesu«, in naj bi se dalo razumeti iz Ajshila. Izraz plemne je na zachetku pomenil »lezhaj osi«, ple-
v jonshchini spominja na osnovo s pomenom »os«, akadsko palu »palica, drog, kol«, medtem
–mne spominja na ustrezno akadsko bazo munu, hebrejsko menuha »lezhishche, postelj, namestitev;
vrtishche« (SEM 2).
os – »axis«, osovina »spodnji del voza«; sploshnoslovansko; cerkvenoslovansko osь; praslovansko *
osь, indoevropska osnova *ages, ags »os«, prvotno »kar se vrti, premika« iz korena *ag »poganjati,
premikati«, zato ne presenecha, che je tudi v izumrli staroprushchini, ki je spadala med
baltoslovanske jezike, assis »os pri vozu«, kar s slovanskim pomenom »spodnji del voza« izrecno
nakazuje funkcijo in davni pomen besede.
pesta – pesto, pest »luknja pri kolesu, luknja v kladi«, »Radnabe«, »osrednji del kolesa, skozi
katerega gre os«. Praslovansko prvotno *pesta, *pesto »*vdolbina v kladi, ki je rabila za mozhnar«.
Baltoslovanske izpeljanke iz indoevropske osnove *peis »tolchi, teptati, drobiti, mleti«; od koder
tudi phati, psheno, pshenica ipd. (ESSJ, SNO).
platishche – platich, platica, plat »zunanji del kolesa, v katerega so vpete shpice«; prvotni pomen
verjetno »razpolovljen, razchesnjen kos lesa«, morda iz *polъ »pol, polovica« (SNO).
polza – Bezlaj to obravnava pod polzeti »drseti«, verjetno iz indoevropskega *pel »vrteti«, platishche
»felga, Radfelge«; tudi polzh, plaziti, plezati, pluzhiti.
sora – tudi sura, svora, svor »drog, ki povezuje sprednji in zadnji del voza«, k temu sornik, svornik
»klin, ki gre skozi soro in vezhe zadnji del voza s sprednjim«, sornica »podna deska pri lestveniku«.
Cerkvenoslovansko sъvora »fibula«, podobni slovanski izrazi v pomenih »vez, spona, skoba, ipd.«;
praslovansko *sъvora in * sъvoraъ, indoevropsko *somuora (>baltoslovansko) tudi *smuorom; dalje
gl. razbora, povorka, soras, sovornik (ESSJ).
zhrd – »dolg, debelejshi lesen drog [kakrshnega uporabljajo polozhenega na zvrhano nalozhen
voz sena, da ga med vozhnjo ne odnasha]; starocerkvenoslovansko zhrъdь »drog, sulica«, rusko
zherdь, cheshko zherd »zhrd, kol, drog«; praslovansko *zhьrdь se je verjetno razvilo iz
indoevropskega *g hrdh(i), izpeljanka iz osnove *g herdh »obkrozhiti, omejiti, narediti plot«, prvotno
verjetno »*drog v plotu«, sorodno pa je grad, graditi (SNO).
Iz praslovanskih imen sestavnih delov lahko sklepamo, da je bila od samega zachetka
praslovanshchina soudelezhena pri tehnoloshkih inovacijah in je izoblikovala svoja poimenovanja
tako za orodje v celoti kakor za posamezne sestavne dele.
Od kod beseda – voz?

Marko Snoj razlaga za voz, starocerkvenoslovansko vozъ, hrvashko in srbsko voz »tudi kolichina
tovora, ki gre na en voz«, srbsko predvsem ime za »vlak«, rusko voz, cheshko vuz, praslovansko *
vozъ je enako z grshkim okhos »voz«, kar se je prav tako razvilo iz indoevropskega *uogho »voz«,
prvotno »vozhnja«, izpeljanke iz korena *uegh »vesti, voditi, peljati, premikati«. Sorodno je she
staroindijsko vahas »voz«, staroirsko fen, starovisokonemshko wagan, nemshko wagen »voz« (SNO).
Italijansko carro, lat. carru(m), voz na shtirih kolesih - galskega izvora (ZIN); cocchio (beri kokjo),
lat. carruca »potovalni voz«; currus »vojashki voz«; carpentum »voz za gospe«; cocchia, prilagojeno iz
beneshkega cocia (beri kocha), iz latinskega cochlea(m) »polzh« po obliki; cocchio [madzharsko kocsi]
(1) gosposka dvovprezhna ali shtirivprezhna kochija, (2) antichni dvokolesni voz (ZIN);
cocchiere, lat. raedarius; auriga; lat. raeda »kochija na shtiri kolesa, ki je sluzhila za potovanje z
druzhino in prtljago; lat. raedarius »cocchiere; kochijazh«; lat. auriga »kochijazh«(CAM); auriga(m)
»kochijazh«– neznane etimologije (ZIN). Pach pa Devoto razlaga auriga iz aureae »briglie; brzda,
uzda, vajet« + ago »conduco; vodim« (DEV). Prav tako ima Devoto drugachno mnenje za cocchio
»kochijazh«, da prihaja iz cheshchine(!) kochi »vettura a nichia; vozilo z nechkami, koritom,
shkoljko« preko neke severnoitalijanske (beneshke) oblike cocio (beri kocho) prilagojena
toskanshchini v 16. st. kot cocchio (beri kokjo). In she coccia »bucha; tikva; glava«, vulgarno latinsko
*coclja, klasichno cochlea, s severnoital. prehodom –clja v –ccia namesto v –cchia (vse brez kakshne
razlage etimologije) (DEV).
Zanimive podatke nam daje Semerano: curro, cucurri, cecurri, cursum, (carro), corro; currus
»triumfalni voz, cocchio«; currulis »appartenente al cocchio, al comando; pripadajoch vozu, voditi«;
galsko carros »tovorni voz«, latinizirano carrus; omeniti velja islandsko hross, anglosaksonsko hors,
starovisokonemshko (h)ros »konj«, kar ustreza novoasirskemu harsha »pasma konj«. Dvema
razlichnima osnovama pripadata: curro sumersko gur »vijugati, viti se – cesta, potok; techi, tekati«,
akadsko qararu »techi«; in currus sumersko guru »nositi«, gurru »vlechi; gurati«. Primerjati za carrus s
starovisokonemshkim karro izhodishche v akadskem garra »zavetje, zavetishche; plodnica; posoda
– izvirno iz trsja«. Za irsko carr »voz« in galsko carros, latinizirano carrus, primerjati tudi akadsko
haru »del voza«, magarru »kolo, voz«. Poleg tega curulis pritegne she daljne semantichne povezave,
akadsko kussum, kussiu »prestol tron, vodstveni sedezh, vodstvo, kraljeva last in sluzhba«,
rotacizem currulis < kussum, kalk na curro (SEM 2).
Mario Alinei pravi »wheel in rad sta vzhodno in zahodno ime za kolo«, pri chemer je zanimivo, da
v germanskem svetu ni enotnega poimenovanja za kolo. Uporabljajo naslednje izraze: (1) v
angleshchini wheel, frizijshchini, zahodnih nizozemskih narechjih (bodisi v Holandiji ali Belgiji)
wiel in skandinavskih jezikih hjul blizu slovanskemu kolo, koleso ter grshkemu kyklos, kar naj bi
izviralo iz nekega vzhodnega zharishcha, verjetno sumerskega, ter je bil asimiliran v indoevropsko
besedo za »vrteti, obrachati, kotaliti«, ker je oznacheval polno, chvrsto kolo za tezhak voz z
volovsko vprego. (2) Na nemshkem podrochju, v vzhodnih nizozemskih narechjih (tako na
Holandskem kakor v Belgiji) in v latinshchini je kolo poimenovano kot v nemshkem ter
vzhodnoholandskem izrazu rad in latinskem rota, ki naj bi bil keltska izposojenka (irsko roth itd.) s
pomenom »techi«, primerno za hitro vozilo s kolesi z naperami, ki ga vlechejo konji. V luchi
teorije kontinuitete ta zemljepisna razporeditev dopushcha sklep, da je bila kultura TRB
(Trichterbecher, Vaso Imbutiforme, vrch lijakaste oblike), razshirjena poleg na Poljskem she po
vsem severu zahodne in centralne Evrope, kanal za shirjenje prvega termina. Spoznali smo tudi,
da se je rodila lahko le v Skandinaviji pomenska inovacija hjul »kolo« s pomenom zimskega
solsticija v okviru megalitske kulture TRB, in prav TRB je ena od kultur, v katerih se pojavijo
primerki koles v 4. tisochletju pr.n.sht. (op. L.V.: kakrshno nam je znano z Ljubljanskega barja).
Nasprotno pa so bili Kelti prinashalci kolesa z naperami, tako v Nemchiji kakor na Mediteranu,
saj so bili prvi izdelovalci koles z naperami v zahodni Evropi in so razumljivo dali keltsko ime
svoji tehnoloshki inovaciji. Ni nakljuchje, da prihajajo prvi dokazi o kolesih z naperami v
centralni in zahodni Evropi z mochno keltiziranih podrochij, kakrshna so Val Camonica,

Cheshka in Slovashka ter obmochje Hallstatta.« (prevod in podchrtal L.V.)(ALI 2, str. 364).
Povsem nasprotnega mnenja je Raulwing (RAU), da ni z indoevropskega prostora.
Che primerjamo indoevropske osnove *uogho s praslovansko* vozъ in slovensko voz, ter indevr.
*kuel s praslovanskim kolo in slovenskim kolo, postane ochitno, da sta oba izraza zelo blizu
davnemu indoevropskemu korenu, veliko blizhje kakor v romanskih in germanskih jezikih; to
potrjuje zelo zgodnjo praslovansko uporabo kolesa in voza.
Toda slovenski koren v vrt(eti) vsebuje kot rota < rt, kakor vrtati ipd. »z vrtenjem delati luknje« -
torej poznamo oba izraza za kolo.
KROG
Pojem krog, kot bomo videli, je pomemben iz vech razlogov, ne le zaradi kolesa, ki je pach
okroglo kolo, a se v lingvistichnem smislu korena razlikujeta, pa ne le to, tudi semantika je zelo
raznovrstna. Na presenechenje naletimo pri Alineiju, ko opisuje prodor neolitske kulture na
Irsko, ki naj bi se zachela med 5. in 4. tisochletjem pr.n.sht., verjetno s prihodom novih
naseljencev, ne v velikem shtevilu, marvech manjshih skupin v daljshem obdobju, ki so asimilirali
staroselce. Alinei obravnava najdbo najstarejshe neolitske hishe na Irskem in v Angliji, datirane
med 3795 in 3550 pr.n.sht., ki potrjuje veliko podobnost s hishami z obmochja kulture LBK
(Linienbandkeramik, Ceramica Lineare, lonchenina z linearnimi okraski), to je najpomembnejshe
neolitske kulture centralne Evrope, ki je zahodno nadaljevanje vinchanske kulture z Balkana.
Ampak medtem ko lesene hishe na podrochju LBK v Nemchiji tvorijo vechja naselja, na Irskem
in v Angliji ostajajo osamljene, to je she danes znachilno za irsko podezhelje, kjer nahajamo
osamljene kmetije. Toda zaznati je delitev na sever in jug tudi v narechju. Tako za lonchenino
poznajo na Irskem dvoje imen, severnoirski pota je v zvezi she z angleshkim pot, s francoskim pot
ter z nemshkim Pott. Drugi, juzhnoirski corcan je v zvezi z angleshkim crock, francoskim cruche in
nemshkim Krug. Obe ti imeni pa sta neznanega izvora, cheprav kazheta isto keltsko-
germansko-italsko izogloso ... (ALI 2, str. 518-519). Poglavitna znachilnost irskega neolitika je
okoli 1200 megalitskih spomenikov, razdeljenih v shtiri glavne skupine: Court cairns, Dolmen,
Passage tombs - grobnice s hodniki in Wedge tombs, razporejeni so po obmochjih, ki se delno
prekrivajo, so pa vsi povezani s keltskim podrochjem. Zlasti grobnice s hodniki so velichastne ter
veliko starejshe od egipchanskih piramid, posebno tiste v Bretaniji. Alinei opozarja, da je tudi za
Irsko veljala invazionistichna, priselitvena teorija, ki naj bi obenem pojasnjevala shtiri razlichne
tipe megalitov; po teoriji kontinuitete pa ni tako, saj naj bi shlo prvenstveno in zgolj za razlichne
kulturne vplive.
Podchrtal sem, da sta obe imeni pota in corcan »rochka, lonec, topilnik; kuhati, dushiti, posaditi«
neznanega izvora. Toda Snoj nas seznanja: korec »posoda na daljshem rochaju za zajemanje
tekochine«; enako je cerkvenoslovansko korьcь »posoda za tekochino«, narechno hrvashko in
srbsko korac »kadica«, narechno rusko korec »korec, zajemalka«, starocheshko, cheshko korec »stara
mera za zrnje«. Che je praslovansko *korьcь izpeljano iz praslovanskega *kora »skorja, lubje«, je
beseda prvotno pomenila *»iz skorje, lubja narejena posoda«. Druga mozhnost je primerjava s
staroindijskim caru »kotel«, starovisokonemshko (h)wer, valizhansko pair v enakem pomenu, kar
so vse tvorbe iz indoevropskega korena *k uer »posoda, kotel« (SNO). Pri Snoju preberemo za
pot »znoj«, starocerkvenoslovansko potъ, hrvashko in srbsko pot, rusko pot, cheshko pot.
Praslovansko potъ »znoj« se je razvilo iz indoevropskega *poku-to, kar je izpeljanka iz korena
*pek u »kuhati, pechi«. Prvotni pomen je nekako *»kar je vroche« ali *»kar se izlocha pri vrochini«;
sorodno je pechi, pech (SNO). Toda po mojem mnenju tu ni izkljuchena tudi iztochnica za pot
»rochka, lonec, topilnik; kuhati, pechi, dushiti« kot posoda za kuhanje in peko, pri chemer se
seveda tudi potimo.
Bezlaj razlaga: skorec »spleten koshek, v katerega nabirajo jagode«, »iz brezove skorje spleten
koshek za nabiranje jagod«, tvorjeno iz skora »cortex«, prim. sln. korec »iz skorje narejena posoda«
(starocerkvenoslovansko korьcь »vas quodam«) iz kora »cortex«. Verjetno je imelo *skorьcь nekdaj
shirshi doseg, saj je beseda izposojena v albanshchini skorec »grot v mlinu« in podobno v sln.
kozol, kozar »posodica iz lubja«, danes kozarec »calix vitreum«, kar je morda sorodno s kozha
»pelis«, che je prvotno »cortex« (ESSJ). Posebej obsezhno obravnava Bezlaj pojem skorja
»cortex, crusta«, kar ne presenecha, saj je v davnini to bila ena od naravnih, prirochnih tvarin za
najrazlichnejsho uporabo, zato je prichakovati, da bo velika tudi besedotvorna moch te osnove.
Cerkvenoslovansko skora, kora, praslovansko *(s)kora je razvito v vseh slovanskih jezikih v
pomenih: »skorja, bucha s trdo lupino, zhelva-(s)kornjacha, okoreti, suh delchek lesa, suh, trd,
lupina, kozha, ustrojena kozha, lubje, lupina itd.« Iz slovanskih jezikov je preshlo tudi v
albanshchino kore in novogrshchino kora. K besedotvorju primerjati indoevropsko *aldh(en)
»korito«: baltoslovansko *aldi > praslovansko *oldi, *oldьje »ladja«. (ESSJ).
Bezlaj: krog I »okoli«, verjetno stari krogъ, okrogъ, rusko dial. krug, vkrug, vokrug, starorusko
okrugъ, ukrajinsko dial. okruh, ukrajinsko kruh, vkruh, vokruhy; cerkvenoslovansko okrogъ; drugi tip
je rusko krugom, ukrajinsko kruhom »okoli«. Naprej krog II »circulus« s shtevilnimi pomenskimi
odtenki; staro v pomenu loncharski krog, slovashko hrnchiarski kruh, cheshko hrnchirshky kruh,
poljsko arhaichno krag garnicarsky, rusko krug gьnchara itd. Zanimiv je stari pomen »grmovje,
majhen gozd«, cheshko kruh, kruzhik, kruzhie, kruzhinka, poljsko arhaichno krag »gmovje, log« in
iz slovanskih jezikov madzharsko korong »gozdichek«, romunsko cring »grmovje, gozd« ipd. Iz te
osnove veliko toponimov. Za starinsko kroglъ pricha nemshko Grundelsee, v 9. st. lacus Chrungelse,
koroshko-nemshko Krangl, 1206 Ocrvgel, sln. v 16. st. okrogel »convallis« itd. s shtevilnimi
izvedenkami. Praslovansko krogъ »circulis«, cerkvenoslovansko krogъ in podobno v drugih
slovanskih jezikih tudi v pomenu »nebesni obok«, »gorski vrh«. Indoevropska osnova je
krengh/krongh, ohranjeno v ukrajinskem krjazh »panj«; sorodno je staronordijsko hringr »prstan,
krog«, starovisokonemshko hring, novovisokonemshko Ring »prstan, krog« in umbrijsko cringatro,
krenkatrum »pas« (ESSJ). Prav tako je zelo pomembna razlichica krog III »silva; gozd« v
mikrotoponimih Krog, Krozhec, Krozhishche poleg Okrog, Okroge, Okrogi, Okrozhica, Okrozhnice;
primer. slovashko kruh »osamljen grm«, kruzhina »grmovje«; srbsko in hrvashko krug »leseni obod
okoli studenca«, a tudi krug »gozd«; izprichan je tudi pomen »vrh, hrib«; rusko krjazh »klada,
tram, grebe«, narechno »debelo drevesno deblo; chebelji panj; mochan moshki«; starorusko
krjazhь »tram«, ukrajinsko krjazh »grich«; lahko tudi kъrь »grm« (ESSJ).
To se mi je zdelo potrebno podrobneje navesti ne le zaradi pogostih toponimov na osnovi krog s
posebnimi pomeni, ki jih srechamo tudi onkraj danashnjega slovanskega prostora in v antichnih
imenih, marvech veliko bolj zaradi arhaichnih izrazov loncharski krog, slovashko hrnchiarski kruh,
cheshko hrnchirshky kruh, poljsko arhaichno krag garnicarsky, rusko krug gьnchara itd. – saj je
loncharski krog ali vreteno predstavljal v loncharstvu prvovrstno tehnoloshko inovacijo, ki je
omogochala izdelavo lonchenine visoke kakovosti in najbolj dovrshenih oblik, in izvirno
arhaichno slovansko ime potrjuje prvotno osvojitev napredne tehnologije brez
morebitnega prevzemanja tujega imena, kar se praviloma ne dogaja, che je inovacija
pridobljena ali uvedena od drugod, in je zato velikega pomena pri identifikaciji zgodnjega
slovanskega tehnoloshkega prispevka!
PLUG
Najprej spregovorimo o plugu kot revolucionarnem poljedelskem orodju, ki se je sicer
postopoma razvijalo iz preproste drevesne rogovile, katero je chlovek sam ali s pomochniki
vlekel po zemlji, da jo je zrahljal. Toda prav plug z vprezhno zhivino je omogochil pravcato
revolucijo pri obdelavi zemlje. Kdaj se je pojavil plug?
V Mezopotamiji in v Egiptu so uporabljali plug z volovsko vprego zhe v 3. tisochletju pr.n.sht.
(in mogoche tudi zhe dolgo pred tem), v Indiji skoraj prav tako zgodaj. Prometne povezave v
starem svetu so bile veliko hitrejshe, kakor si pogosto mislimo danes, in novica o tako izrazito
praktichnem pripomochku, kot je plug, je navadno zelo hitro shla iz dezhele v dezhelo.
Upodobljen je na skalnih risbah na Shvedskem iz srede 2. tisochletja pr.n.sht., toda to naj bi bilo
celih tisoch let pred pojavom pluga na Kitajskem (ZGO I/2 str. 154).
Mario Alinei me je na mednarodni konferenci v Kobaridu maja 2003 seznanil, da v zvezi s teorijo
kontinuitete in neolitske prisotnosti Slovencev na prostoru Vzhodnih Alp preuchuje med drugim
imena poljedelskih orodij in tudi pluga, ter me vprashal, kako pravimo osrednjemu drogu, v
italijanshchini bure, za katerega ni etimologije in je po njegovem slovanskega izvora iz osnove bor
»ime iglavca«.
Prirejena slika iz (ZIN)
Plug s kolci sestavljajo:

slovensko nemshko italijansko
1 – rochaj – Handgriff – manico

2 – rochice – Pflugsterze; Pflugstürze, Pflugkrüme – stegola
(JAN)
pluzhno telo (3, 4, 5, 6, 7) Pflugkörper corpo del aratro
3 – kozolec , kozel, stebrc – Griessäule; Pflugstöckchen; –pfeiler – pila; pilone
(JAN)
4 – pluzhna deska – Streichblech (Panzer-Abstreichblech) – versoio
5 – plaz, pluzhna peta (ShLE); – Molterbrett (Pflugsohle (PLE), Pflughaupt – suola1
plaz – podloga oralu ali leva JAN))
rochica pri plugu (PLE); oplaz
(JAN)
6 – peta – Pflugsohle; Pflugschleife (PLE) – suola2
7 – lemezh; ralo (JAN) – Pflugschar – vomere
8 – chrtalo (parash (PLE)) – Messersech; Pflugeisen, Pflugmesser – coltro
(JAN)
9 – gredelj; zavora ? (JAN) – Grindel, Gründel, Grendel; Balken; Baum – bure
(JAN)
10 – streme gredlja – Stellbügel, Stelbogen, Brücke, Joch – staffa
11 – predpluzhnik – Vorschäler, Vorschneider – avanvomere,
scoticatore
12 – celinsko kolo – Landrat – ruota di campo
13 – uravnalec globine – ... – regolatori di
profondita
14 – vechni drog kolc s kavljem* – ... – timone con attacco
15 – brazdno kolo – Furchenrad – ruota di solco
16 – krstan, kristan (JAN) – Pfluggestell – ...
17 – obrachilo (JAN) – Pflugkehre – ...
18 – otika, vrklja (JAN) – Pflugreute – ...
Italijanski (narechni) sinonimi za plug: aratro (»oralo«, iz lat.ararae »orati«, izprichano na

keltskem, germanskem, slovanskem, grshkem podrochju, negotovega izvora) – aratrello (dim.
od aratro) – coltrina (gl. coltro »chrtalo, plug s chrtalom; nozh«, lat. culter, cultri, z negotovimi
povezavami izven Italije, cheprav indoevropskega izvora) – perticara (od pertica »palica, drog,
prekla«, lat. pertica (m), neznane etimologije) – spianapoggi (sestavljenka iz spian-are, lat.
explanare<ex + planus »zravnati, zgladiti; podreti, porushiti« + appoggiare v pogovorni latinshchini
*appodiare iz podium »podnozhje, podstavek«, kar bi se razumelo kot *»podstavek za rahljanje«
(ZIN) (DEV), morda kakor v slovenshchini poznamo grebenalo (aratro affossatore). Drugi
slovenski sinonimi: plug, oralo, ralo, (oralno) drevo.
Poglejmo podrobneje:
aratro, pomanj. aratrello, lat. aratru(m), iz osnove arare, lat. arare, ki naj bi bila indoevropska
beseda (ZIN), s korenom aro, izprichana na keltskem, germanskem, slovanskem, grshkem (aroo),
armenskem podrochju in morda povezljivo z ere »veslati«, kot da bi shlo za »veslati po zemlji«.
Najdemo v besedi remo »veslo«, lat remus, starinsko *retsmos, iz korena ere, izprichan v Indiji, na
Baltiku, v Grchiji (eretmos) in keltskem obmochju (DEV). Ne vem, koliko je oranje podobno
veslanju po zemlji; po tem bi domnevali, da so bili poljedelci, orachi pred tem mornarji... Po
mojem mnenju je smiselneje iskati izvor prek attrezzo »orodje«, v italijanshchino iz stare
francoshchine atrait, iz latinskega attractu(m) »it. attratto; privlachen, zanimiv, mikaven«, izpeljano iz
lat. adtrahere, sest. iz ad+trahere »vlechi«. Toda she vech! – za tirare je etimologija negotova (ZIN)!
Pach pa Devoto: (1) attrezzo »orodje« izvaja iz francoshchine attraits (it. attrazzi), vrnjeno v
ednino in krizhano s pezzo, pezza »kos, del«; ki je iz rekonstruiranega galskega *pettia in
srednjeveshke latinshchine pettia (DEV); (2) attrazzo »privlek, privlachnost« iz stare francoshchine
attraits (mnozh.) in to iz lat. attractum; iz attrarre lat. attrahere, krizhano z italijanskim trarre, lat.
trahere, s podobnostmi na germanskem podrochju, ki pa izhajajo iz nekega zachetnega dh- in ne
th-. Koren tragh, domnevno iz trahere, je anormalen z indoevropskega stalishcha; latinsko
razlichico trag- namesto trah najdemo pri tranare, trainare, narechno *traginare »vlechi«, stopnjevano
iz trahere z lat. -g- ohranjenim kot v primeru tragum; skoraj bi dobili neko razlichico korena trag(h).
Tirare v vulgarni latinshchini *tirare, je vojashki termin, s katerim so oznachili vstop v vojashko
sluzhbo; brez sprejemljivih povezav (DEV). Devotove tezhave, da ne najde reshitve za zaplet, v
katerega se je sam potisnil z vztrajanjem na edinole galskem (!) izhodishchu, razumemo, ker
nikakor noche sechi po tirati in trag, hrvashko tjerati »gnati, preganjati« < *terati, to je ponavljalni
glagol od *terti »treti, muchiti«; tirati »gnati, poditi«, cerkvenoslovansko tirati »otirati, drgniti«, hrv.
tirati se »pojati se«, cheshko tyrat, starinsko tirat »muchiti«, praslovansko *tirati je ponavljalni glagol
od praslovanskega *terti, sedanjih *tьro »drgniti, treti«, od koder mnoge izpeljanke (SNO). Tako
tudi Snoj pojasnjuje pod ralo, enako starocerkvenoslovansko ralo, hrv. in srb. ralo, rus. ralo,
chesh. radlo, praslovansko *ordlo »ralo«, enako kakor litavsko arklas, letonsko arkls »plug«, vse iz
indoevropskega *harh-tlo »ralo, sredstvo za oranje«, iz istega izhodishcha she grshko arotron, lat.
aratrum, staronordijsko ardr in armensko araur »ralo« (SNO).
She zanimivejshe je preuchevanje besede plug, cerkvenoslovansko plugъ, hrv. in srb. plug, rus.
plug, chesh. pluh, praslovansko *plugъ, nekateri izvajajo iz germanskega *ploga, od koder
staronordijsko plogr, starovisokonemshko pfluoc, nem. Pflug, vendar to iz glasoslovnih razlogov
razlagajo kot izposojenko, pri chemer je najverjetnejshe izhodishche prav slovanski *plugъ. Njen
izvor je iskati v praslovanskem glagolu *pluzhiti »vlechi, plaziti« (prim. chesh. plouzhit se »vlechi,
plaziti se«) in dalje v indoevropski bazi *pleu- »premikati se, plaziti se«; tudi pluti, plavati (SNO.
Poglejmo si posamezne dele pluga podrobneje:

(1) Kaj je kozel ? Pletershnik navaja kozel »die Nase am Pfluge (der Theil, der das Streichbrett
mit der Griessäule verbindet) – nos pri plugu (sestavni del, za povezavo pluzhne deske s
stebrom)« (PLE). V srbshchini kozalac »u pluga ona gredica shto sastavlja gredelj i plaz; gredelj,
der Pflugbalken (der Grendel), lat. temo [oje, gredelj], [prim. zadavacha]«; zadavacha »kao oje u pluga od
kola do prvijeh krpela«; krpela, krpele »das Verbindungswerk der Jochpaare Ochsen am pfluge,
jugi pars [prim. krchale, krchele]«; krchale, krchele »razvali vilice kao krchale (kad ko mnogo
govori)«; plaz »u pluga lijeva ruchica na koju se dolje natiche lemesh«; gredelj »der Pflug balken;
temo [prim. zadavacha]« (KAR). Kozelc – gre skozi gredelj v plaznico, pred njim je chrtalo
(JAN).
Kaj pa je bure? Po mnenju italijanskih in drugih etimologov je:

bure – latinska beseda neznane etimologije, ki oznachuje gred (asse) ali osrednji drog (fusto
centrale) pri plugu, na katerega sprednjem delu se priprezhe vlechna zhival (ZIN). Mario Alinei
izhaja iz slovanske osnove bor – iglichasto drevo »Pinus silvestris«, na Dolenjskem in v Kobaridu
izprichano tudi v pomenu »razzhagano deblo«; nekoch je bil verjetno pomen shirshi »gozd,
vejevje«. Na tej osnovi poznamo vrsto izpeljank in krajevnih imen. Gre za sploshnoslovansko
besedo in sorodno je samo v staronordijshchini borr in staroangleshchini bearu. Poleg razlichnih
razlag, od indoevropskega izvora * bhoru, *bhoruo do suponiranega venetoilirskega sorodstva
(ESSJ). Marko Snoj dodaja, da rekonstruirajo indoevropski koren *bhar kot »nekaj ostrega,
drevesna iglica, resa«, iz katerega je she cerkvenoslovansko bъrъ, hrvashko in srbsko bar »proso«
< * »rastlina z ostrimi resami«, slovensko brada in sorodno ter po vsej verjetnosti tudi brin, brinje
(SES). Sloviti italijanski etimolog Devoto pravi, da je bure, razlichica od bura, lat. buris, brez
vsakrshne verodostojne povezave; bura »drog pluga«, latinsko bura, razlichica od buris, ki nima
zanesljivih povezav (DEV). Battisti-Alessio pravita, da je bora izprichana beseda shele v 14. st., s
pomenom »drevesno deblo, steblo; shtor, chok, panj«, iz severnih krajev Italije, Lombardije,
Veneta, Emilije, na ladinskem podrochju, primerljiva z engadinsko buorra »kos debla; skupek,
kepa snega, ki se med valjenjem vecha, gruda«, z izpeljankami borin »sesek«, borlo »valj«, borela
»koleshchek, pogachica na kolenu, iver, okrogel vojashki shchit« ipd., iz neke domnevne teme
*borro »nekaj okroglega«, predlatinskega izvora (BAT).
Shlenc prevaja bure »oje« (SHLE). Zanimivo je, da v slovenshchini poznamo za plug poleg
izrazov oralo, ralo she drevo, ki dokazuje neolitski nachin obdelave zemlje, ko so primerno mochno
drevesno vejo s kljuko vlekli in tako brazdali zemljo (kar je she danes mogoche videti pri
primitivnih kmetovalcih Azije in Afrike). Povsem logichno je, da so z razvojem na tako drevo
dodajali posamezne izboljshave, med katerimi so nadvse pomembni kovinski lemezh in rochici,
toda v osnovi je ostalo osrednji del orala drevo ali bor, ki je tako zgolj drugo ime za drevo.
Poleg tega je s tem v zvezi pomemben slovanski izraz boriti (se) »bojevati (se)« [na Gorishkem
tudi »potiskati, riniti«], kar naj bi izhajalo iz indoevropskega korena *bherh »obdelovati z ostrim
orodjem« (SES), slednje bi morda veljalo kot izhodishche za »boj, borbo«, medtem ko bi v
pomenu »potiskati, riniti« morali poiskati drugachno osnovo. Bezlaj navaja za boriti tudi pomen
»poditi, gnati, pojati« (ESSJ), kar se mi zdi ustreznejshe za razlago pomena »bojevati, prepirati
(se); suvati z rogovi« ali pa tudi »potiskati, riniti«.
Vse to kazhe na dvojni, a sovpadajochi pomen drevesa-bora kot kmechkega orodja, po eni strani je
to najprimitivnejshi plug iz drevesa, po drugi je za tako obdelavo zemlje potreben poseben
delovni prijem: riniti, potiskati, suvati; za oboje pa imamo preprichljivo slovansko osnovo.
Izpeljava iz latvijskega puraz "jadro" (iz *purjas), kar je izposojeno iz letonskega buras, kazhe, da
sloni na glasovni podlagi (VAS). Vasmer nakazuje baltsko izhodishche, s chimer je utemeljeno
sklepati, da gre za skupno baltsko-slovansko osnovo. Toda prav buras je mogoche primerjati z
etimoloshko nerazlozhljivim bure »gredelj pri plugu«. Poleg tega imamo she:
perenica »rochica pri kmetskem vozu« (PLE),
parez »kol, s katerim pri svinjaku pastir svinjko odganja« (PLE); vech pri obravnavi jadra.
Zame je nadvse preprichljiva potrditev slovenski izraz pribor »predmeti, priprave, ki se
uporabljajo pri kakem opravilu, delu sploh«! Skratka izraz, ki je sinonim za »orodje« in seveda
tudi za kmechko orodje. Bezlaj (ESSJ) tega sicer posebej ne obdeluje, marvech pod brati, a nam
Snoj razlozhi, da smo Slovenci to prevzeli od Chehov shele v 20. st. iz njihovih izrazov prěbrat,
prěbirat »prebrati, prebirati«; s prvotnim pomenom besede, verjetno * »kar je izbrano (za dolochen
namen)« in nas napotuje na brati. To pa je v starocerkvenoslovanshchini bьrati, sedanjik bero
»zbirati«, kar poznajo drugi slovanski jeziki iz praslovanshchine * bьrati »nabirati, zbirati«, sorodno
s staroindijskim bharati »nese«, grshko phero »nesem«, lat. fero, alb. bie, armensko berem »nesem«,
gotsko bairjan »nositi, prinesti, roditi«. Indoevropski koren *bher- pomeni »nesti«, to je razvidno
she iz slovenshchine breme, breja ipd. (SNO). Ne oziraje se na Snojevo razlago, so
sploshnoslovanski pojmi z osnovo bor v zlozhenkah (z-, po-, na-, od-, iz-, raz-, o-, pre-) dovolj
trdna opora za izpeljavo v pomenu dejavnosti, postopkov, pripomochkov in izdelkov v zvezi s
chlovekovim delom, delovanjem!
(2) stegola (tudi stevola) »rochica pri plugu«; na nashe veliko presenechenje tudi za ta izraz
ugotavljajo jezikoslovci, da je iz latinskega stiva(m), neznane etimologije. Osnova je steg- s
pomanjshevalno pripono –ola. Stegolo je verjetno iz iste osnove in pomeni »leseni drog za prenos
vrtenja s kril na mlinske kamne« (ZIN). Druga dva italijanska etimologa Battisti-Alessio pravita,
da je izraz stegola prvich zaznan v 16. st. in v poljedelstvu pomeni »rochaj pluga«, najti je tudi
izraz stevola. Domnevno prihaja iz osko-umbrijskega in ustreza latinskemu stiva »vomere; lemezh,
ralo«, z metatezo v milanskem narechju streva, v piachentinskem pa strevda, a tudi v lukanskem
stievola. Beseda zahodno-panromanska. Podoben je izraz stegolo, prvich zapisan 1805, lesen del
pritrjen na krila mlina na veter, s katerim obrachajo mlinske kamne; prim. steccolo, stegola (BAT).
Stecca naj bi prishla v italijanshchino iz gotskega stika »palica, kol«; toda stecco iz langobardskega
stek »palica«; iz teh osnov npr. steccare »ograditi s plotom iz kolov«, steccaia »utrditev rechnega
brega s palicami in koli« ipd. (ZIN).
Slovensko stegne, stegna »navadno z dvema plotoma ograjena plot za zhivino«, znano v
krajevnih imenih in priimkih, starocerkvenoslovansko stьgna »cesta, ulica«, podobno v drugih
slovanskih jezikih tudi v smislu »strnishche, pashnik; razpotje; steza«, praslovansko stьgna »priti,
prihajati; steza« (ESSJ). Srbsko in hrvashko stega »discipline; check, control«; stegnut(i) »astringent,
tied, bound«. Vse to kazhe na funkcijo rochic, da z njimi moremo ravnati s plugom, ga usmerjati,
kar pojasnjuje izvor besede. Primerjava med slovenskim stegno, stegnenica, praslovansko *stozherъ,
*stezherъ, *stogъ tudi v pomenu »roka, rama, pazduha« z latinskim tignum(<tegno) »tram, hlod«
kazhe na gradivo ali obliko rochic. Dodatno nas k takemu mnenju navaja (iz)tegniti iz osnove
teg(niti), starocerkvenoslovansko sъtegnoti »zvezati, zategniti; vlechi, raztegovati« in po nekih
vzporednicah tudi »oje; drog« (ESSJ). Pri tem upravicheno domnevamo na slovanski izvor tega
izraza.
(3) versoio »pluzhna deska«, italijanski etimologi razlagajo, da gre za besedo v severnoitalijanskih
narechjih, izpeljano iz pogovorne latinshchine *versoriu(m), iz versus, vertere – delo pluga za
obrachanje s chrtalom (coltro) in z lemezhem (vomere) odrezane prsti (ZIN). Ker versoio »pluzhna
deska« rabi za obrachanje, vrtenje prsti, si poglejmo dve mozhni razlagi za slovansko
izhodishche. Prva je vrsta, starocerkvenoslovansko vrъsta, ki ima v rushchini pomen dolzhinske

mere (1066 m), v cheshchini pa vrsta »plast, sloj«! Praslovansko *vьrsta je v zhenskem spolu
posamostaljeni pretekli trpni delezhnik glagola *vьrteti, kar je prvotno pomenilo *»obrnjena,
zavrtena«. Vrsta je poimenovana kot *»obrat« zato, ker orach, ko zorje eno vrsto, obrne in
zachne orati drugo (SES). Druga mozhnost je vrshiti, cerkvenoslovansko in *praslovansko
vrъshiti »delati, izdelovati« iz osnove *vьrhъ »delati vrh, zakljuchevati neko delo« (SES). To
utemeljuje poimenovanje z rezultatom delovanja »pluzhne deske«, ki obrne zemljo potem, ko jo
chrtalo in lemezh odrezheta.
(4) vomere »lemezh - rezilo pri plugu«, v vseh slovanskih jezikih v enakem pomenu,
starocerkvenoslovansko lemeshь (SES). Soroden je tudi izraz lemez »streshna greda, shkarnica;
krmilni drog pri splavu«, kamor prishtevajo tudi cheshko lemez »kol, drog«, luzhishko lemez, lemjaz
»klin pri lestvi«, rusko lemega »voz lojtrnik«, slovashko olemazit »pritrditi seno z zhrdjo« itd.
Praslovansko *lemegъ, *lemezъ »greda, s katero so utrdili slamnato streho« (ESSJ). Italijanska
etimologija izvaja vomere iz latinskega vomis, vomeris, ki morda izhaja iz nekega starinskega izraza
wogwhsm z nekakshnimi pomeshanimi povezavami na germanskem, baltskem in grshkem
podrochju (DEV); vomere (†bomere) »rezilo na plugu, ki vodoravno prerezhe odrezek zemlje, ki
se med oranjem preobrne« (ZIN). In tudi Battisti-Alessio vomere, v 16. st. vomero, v 17. st. bombero,
1874 bombere, podezhelski izraz bomberaia, »zhelezni del pluga, ki rezhe zemljo«, lat. vomis (vomer,
vomeris), prim. gomere, gombro, güembre. Oblike, ki zahtevajo vo-, morda zaradi vpliva vomere – vomitare
[bruhati] »naprava, ki bruha zemljo«. V Toskani je razshirjena oblika *vomerea, kar bi bilo lahlo
literarna tvorba (BAT).
Ker naj bi izraz prishel v italijanshchino prek latinshchine bodisi s severa ali jugovzhoda Evrope,
ki ga upravicheno shtejemo za podrochje poseljeno tudi s Slovani, je primerno poiskati zanj
slovansko primerjavo. Izhajajoch iz suponiranega wogwhsm, je mogoche izhajati iz vegast, vegav
»kriv, neuravnoveshen, posheven, postrani ipd.«, vegati »omahovati, majati (se), kriviti (se)« in
vegniti, prevegniti, razvegniti; praslovansko *vegъ »kriv, majav, gibek« je sorodno s staroindijskim vega
»mochno, sunkovito, premikanje« ali vijate »vali se, dviga se« (SES). Drugo mozhnost nam
ponuja sestavljenka iz praslovanskega *u- »proch, stran, od« in osnove mreti,
starocerkvenoslovansko mreti, praslovansko * merti, iz indoevropskega korena *mer-, ki kazhe na
sorodno bazo merh »stiskati, tlachiti«, praslovansko *mьrva; »zdrobiti, zmrviti« (SES), kar se lepo
ujema s funkcijo lemezha.
(5) Potem imamo she sestavni del pluga coltro († cultro). Kako prevajati coltro, kot »chrtalo« ali
kot »lemezh«?
Valjavec prevaja coltro »plug, oralo« in vomere »lemezh« (VAL); medtem ko Shlenc coltro »chrtalo,
plug (s chartalom)« (ShLE). Tavzes navaja lemezh »vomere« (TAV).
Bezlaj obravnava chrtalo kot »lemezh, nozh pri plugu«, v 17. st. izprichano zhertalu »vomer«, kar
se ne ujema z drugimi navedbami, saj naj bi bilo chrtalo tisto, ki rezhe vertikalno, pred
lemezhem, ki rezhe horizontalno. Bezlaj she dodaja primerjave s srbskim in hrvashkim crtalo,
crtak »lemezh«, bolgarsko chъrtalo, cheshkim chertadlo, starocheshkim chrtadlo, dolnjeluzhishkim
certadlo. Vse izvedeno iz praslovanskega *chersti, *chъto »rezati«, izhodishchno indoevropsko *kert-
»rezati« (ESSJ). Po vsem sodech, je smiselno coltro prevajati kot »chrtalo«.
Italijanski etimologi izhajajo iz latinskega cultru(m), [culter, cultri »coltello – nozh« z negotovimi
povezavami zunaj Italije, cheprav je jasna indoevropska tvorba (DEV)] indoevropskega izvora,
rezilo pred lemezhem, ki prerezhe zemljo navpichno. Vzporednica je cultro »coltello per scopi
rituali – nozh za obredne namene«, iz latinskega culter (ZIN). Battisti-Alessio pravita, da je bil ta
izraz coltro (-uolo) prvich zapisan v 16. st., tudi kot coltellino [nozhek]; coltello dell'aratro »(ShLE)
prevaja: chrtalo«; vomere »(ShLE) prevaja: lemezh, lemezhnica, ralo«. V Toskani je corton, latinsko
culter, -tri (cultru, cultra) »coltello, specialmente quello dell'aratro, [nozh, posebej tisti pri plugu]«,
etimolgija je neznana. Na severu Italije coltra, coutra, coltre, francosko coutre, provansalsko coltre,
aragonsko cuitre, kar je preshlo v baskovshchino golde, anglosaksonsko culter in irsko coltar (BAT).
Torej tudi Battisti-Alessio meshata chrtalo in lemezh!
Kaj naj bi pomenilo, da gre za povezave zunaj Italije, a obenem za indoevropsko besedo?
Slovanska primerjava lahko sloni na klati, praslovansko *kolti »rezati, bosti, lomiti, razbiti, tolchi«
iz indoevropske osnove *kelh z enakim pomenom. Ampak v slovenshchini imamo obilo
izpeljank: kolina, koljem, kol, kalati, okel, klatiti, kliti, kal, klin, klada, kladivo, klas, kar kazhe na
izvirno, staro in besedotvorno slovansko osnovo, ki jo je kaj lahko spraviti v zvezo z »nozhem za
klanje v obredne namene«, saj je bil v davnini daritveni ritual zaklati zhival.
(6) Pri plugu je znachilen she en izraz: suola [del aratro] del pluga, ki drsi ob nezorani steni
brazde, v ljudski govorici tudi sola, iz latinshchine sola, solum »soglia«, preko solea(m) »sandalo,
suola«. Soglia »prag« (ZIN). Soglia, v pogovorni latinshchini *solja, klasichno solea »sandal«,
pomensko krizhanje s starovisokonemshkim izrazom swelli (nemshko Schewelle) »soglia – prag«.
Solea je zhenska samostalnishka oblika pridevnika *soleus »pripadajoch solum«, iz indoevropske
teme selo- »chloveshka naselbina, ki lezhi ob obdelovalni zemlji«, v latinshchini v pomenu »hisha«,
na germanskem, baltskem in slovanskem obmochju v pomenu »naselbina, naselje, vas« (v
rushchini selo »naselje«, langobardsko sala »zgradba«, nemshko Saal »sala«) (DEV). Suola, latinsko
solum, izvirno selo-/solo-, izprichano na slovanskih, baltskih in germanskih podrochjih,
primerljivo s sala (DEV). Za suola, ki jo S. Shlenc prevaja kot »pluzhna peta«, obenem navaja tudi
ladjarsko razlichico s pomenom »sanishche, drcha« (ShLE). Ta poslednja razlaga »sani(shche)«
smiselno nedvoumno napotuje na funkcijo »pluzhne pete«, gre za sani. Cerkvenoslovansko sani;
saonice (po disimilaciji v *sanьnice > +salьnice); praslovansko *sani nima zanesljivih zunajslovanskih
vzporednic (ESSJ). Mogoche pa je izraz pojasniti v izhodishchnem pomenu *»kar se plazi, drsi«
ali »stran, bok« (SES). Mislim, da je razlaga povsem smiselna za ta sestavni del pluga.
(7) kurelj »pri plugu lesen klin, na katerega se natika gozh (der Riemen, der den Dreschflegel mit
dem Stiel verbindet; der Jochriemen, die Jochwiede, die die Deichsel an dem Joche festhält; das
Pflugband, das den Pflugbalken mit dem Radgestell verbindet), vezhocha gredelj na kolca«; vozh
»der Strick« [vozha – gozh »usnjen obrochek, ki rochnik s cepcem vezhe«], ki vezhe gredelj na
pluzhna kolca; kurgelj (zhelezni klin na gredanjici). Narechno najdemo ponekod purgelj iz nem.
Prügel, drugod, tudi na Primorskem koresh (der Fortstecknagel am Pfluge, der Stössel) ali korezh (iz
ital. carreggia, nem. Riemen), pravi Pletershnik (PLE). Vendar bi iz carreggia glasoslovno sicer lahko
izpeljali korezh, smiselno pa z dokajshnjo tezhavo, razen da je osnova carro »voz« in torej plug
pritrdimo na kolca (ZIN), che naj bi bil korezh samo lesen klin pri plugu, na katerega se natika
jermen, ne pa kolca sama. Osnova carro »voz na shtirih kolesih«, lat. carru(m), naj bi prishla v
latinshchino iz galshchine kot lat. curru(m) »voz na dveh kolesih«, to gre priblizhati currere »it.
correre, techi«, kar je iz korena kers »techi, dirjati (s konjem in vozom)«, razshirjeno na keltskem
in germanskem podrochju; v nemshchini Ross »konj (dirkalni)«, primerjati s corso, ki je preteklik
od correre lat. currere, cursum, indoevropskega izvora, analogen starinskemu *curs-to-m (ZIN) (DEV).
Bezlaj pod kurgelj sklene, da so besede tako prepletene med seboj, da ni mogoche razlikovati
izhodishch (ESSJ). Pach pa Bezlaj pod geslom kurec opozarja na slovanski koren *kurъ, ki je
poznan v imenu drevesa ma-kur < macesen, maklen (ESSJ), kar bi bilo za funkcijo klina pri plugu
povsem ustrezno!
BRANA
Zelo pomembno poljedelsko orodje je:
brana ; izraz naj bi izhajal iz indoevropskega *bherh »obdelovati z ostrim orodjem« (SES);
brana (1) »die Egge; izorano njivo z brano povlachiti, auseggen«; (2) rezjansko: brani podobne
rechi: die Gitterthür [mrezhna vrata]; das Fallgatter [varovalna mrezha]; das Sägegatter [zhaga
gater]; primorsko: jarem; gorishko: eine Abtheilung der Getreideharfe [razdelek kozolca];
primorsko: okno, shtant; das Brückenjoch [kobilica]: most v pet bran; dolenjsko: die Riegelwand
[krozhni zid]; gorishko: der Rost (im Bauwesen) [gradbeni oder]; dolenjsko: hisho na brano
(pilote) zidati; na Igu: hishe na brane zidajo na mochvirju; der Bratrost [zhar, reshetka za peko];
das Rastrum zum Linieren des Notenpapiers; gorishko: das Hackbrett (ein Musikinstrument) –
cimbal; das Clavier bei den Tuchmachern (PLE);
brana Egge (JAN);
brana »die Egge«, narechno tudi »loputa na vratih; okno v kozolcu; mostni jarem; pilot«;
rezijansko bran »vratca poleg glavnega vhoda«; verjetno k temu branich »majhna lesa«, branik
»choln iz enega debla« (Trst); v 16. st. sbrano vlazhiti »occare«. Sploshnoslovanska beseda
srbohrvashko borona, poljsko brona, kashubsko barna, cheshko in slovashko brana, gornjeluzhishko
in dolnjeluzhishko brona. Praslovansko *borna navadno izvajajo iz indoevropskega *bher »razriti«,
latinsko forare, starovisokonemshko boron »vrtati«, lotishko berzt, berzhu »treti, drgniti«, grshko
φαρόω »orjem«, φάρω »drobim«. Drugache, manj verjetno Oshtir rekonstruira praslovansko *bartna
in to primerja s predromanskim ferrum (ESSJ).
Po mojem mnenju je smiselno izvajati brana iz bruno, ker she danes v primitivnem poljedelstvu
vlechejo hlod ali desko chez zorano njivo, da tako razbijejo grude in poravnajo prst. Bruno
»klada, hlod«, narechno tudi brun ipd., v rabi tudi brvanje »stavbni les«, pobruncati »z bruni utrditi
blatno pot«. Srbsko in hrvashko brvno, rusko brevno in podobno v drugih slovanskih jezikih.
Praslovansko naj bi bilo *bъrvъno ali * bъrъvьno. Zunajslovanska sorodstva se ne ujemajo s
slovanskimi oblikami (ESSJ).
Italijansko erpice »brana«, latinsko (h)irpice(m) iz hirpus, samnitsko ime za »volka«, njegove zobe
so primerjali z roglji na brani (ZIN); tudi Devoto razlaga podobno erpice, latinsko hirpex,
povezano s hirpus, samnitsko besedo za »volka«, brez vsakrshne povezave zunaj Italije; erpice je
tisto, kar ima zobe kakor volk; latinska oblika ustreza hirpus in hircus; glej she irco. Irco arhaichno
»kozel« iz latinskega hircus, she starejshega *hirquos, je regularna latinska oblika glede na hirpus
»volk« pri Oskih, vendar brez vsakrshnih verodostojnih povezav; za narechni glagol *hirpere glej
she ispido. Ispido iz latinskega hispidus, brez ochitnih povezav z drugimi jeziki, morda iz nekega
*hirspidus, krizhano s *hirsu (glej irsuto) z glagolom *hirpere (glej irco) povezano s hirpex (glej erpice)
in s pridevnishkim sufiksom –idus. Irsuto iz latinskega hirsutus, izpeljano iz *hirsu kakor astutus,
cornutus iz astu, cornu; povezave s hirstu »peloso – kosmat, dlakav« in hispidus, cheprav po
pomenu primerljive, niso preprichljive, glej irto in ispido. Za krizhanje s pectus glej pettoruto, ki je
krizhanje med latinskim pectorosus in hirsutus (DEV). Ta Devotova zapletena razlaga ochitno kazhe
na zagato, iz katere ni dobrega izhoda.
Na Gorishkem pomeni brana tudi jarem, ki ga Bezlaj obdeluje pod geslom igo, izhesa, igesa »jarem,
vaga pri vozu«, narechno tudi jug, v 16. st. jug »jugum«, tudi joga, jega pod vplivom Joch; dalje igev,
igve, igelj, iglja; izvedenka igesenica »veriga, ki vezhe igo na oje«; podizh »Jochpolster«, igovec »vprezhni
vol«, igovnica »Jochweide«. Srbsko in hrvashko zastarelo igo »jarem, suzhnost«, bolgarsko igo,
cerkvenoslovansko igo, izhesa, iga, rusko igo, narechno jigo, jugo, ligo, lugo tudi »blazina pri saneh«,
kashubsko jigoe, cheshko jho, narechno ihoch, polabsko jaidü. Praslovansko *jьgo iz starejshega *jъgo
iz indoevropskega *iugom, primerljivo z latinskim iugam, staroindijskim yugam, grshko ζυγόν,
nemshko Joch »jarem« ipd. Slovensko, rusko in poljsko jugo kazhe na dvojen razvoj v
praslovanshchini (ESSJ). Brana je v nemshchini »die Egge«, kazhe vse znachilnosti razvoja iz
tematske osnove igo, to je pa povezano s temo, ki jo Zingarelli navaja pod giogatico italijanski
giogo ali †iugo, latinsko iugu(m), indoevropskega izvora (ZIN). Pach pa Devoto razvija takole
giogo, latinsko iugum, beseda v temelju iz indoevropskega besednjaka, shiroko izprichana,
identichna v grshchini zygon, v sanskrtu yugam, v hetitshchini yugan v nemshchini Joch, vse iz yugom.
Koren je yeug, ki z nosnim infiksom [vmet soglasnika v besedo, npr. pondirek za ponirek] daje v
latinskem iungere, z bolj ali manj znatnimi alteracijami se tema pojavlja na baltskem, slovanskem,
keltskem in armenskem podrochju (DEV).
Slovensko jarem je enako v starocerkvenoslovanshchini jarьmъ, hrvashko in srbsko jaram,
sorodne she rusko jarmo in poljsko jarzmo. Praslovansko *arьmъ (in *arьmo) < indoevrospko
*harhimo je tvorba iz indevropske osnove *harhi »sklopiti, sestaviti«. Prvotni pomen besede je
torej *»tisto, s chimer se povezheta, sklopita (dve vprezhni zhivali)«. Blizhnje sorodne besede so
lat. arma »oprema«, mlajshe »orozhje«, armensko yarmar »ustrezen« in morda staronordijsko
jormunu »govedo, konj«. Sorodno je tudi jermen in verjetno rad, neroda (SES). Zanimivo, da Bezlaj v
(ESSJ) ne obdeluje posebej tega gesla, implicitno pri pri geslu jermen.
OSLA
Osla »brusni kamen« naj bo le en primer prastarega orodja, ki ga je chlovek uporabljal zhe v
kameni dobi, za oslo poznamo latinsko cos »brus, osla« (ESSJ). Medtem ko Snoj izvaja: iz nekega
pozabljenega glagola s pomenom »brusiti, ostriti« iz indoevropskega *haki »ostrina« iz korena
*hak »oster«, tvorbeno blizu je anglosashko egle »rese«. Gl. osina, oster, ost (SNO). Nadvse
presenecha, da naj bi osla izhajal »iz nekega pozabljenega glagola«, torej gre za zelo star jezik, toda
po drugi strani je to primerljivo z osina, ost, oster, kar vse sodi k elementarnemu besednjaku
davnega chloveka. Ochitno je zhe takrat nastala nasha beseda osla, ki je bila kamenodobnemu –
vsaj neolitskemu – chloveku nujen pripomochek pri ostrenju, prebadanju, izdelovanju osti, a ne
nazadnje kazhe osina na podrobnejshe razchlenjevanje posameznih delov rastlinskih plodov, kar je
mogoche povezati z nabiralnishtvom in zgodnjim prehodom na poljedelstvo.
OZARA
Ne bom se loteval pomena in razvoja imen za polje, njiva ipd., nekaj o tem sem omenil v svojih
prejshnjih knjigah, toda pojem ozare je povezan z obdelovanjem zemlje z vprezhno zhivino.
Zakaj? Beseda ozara pomeni »travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obracha plug«,
narechno tudi »prechna brazda na koncu njive«, vozara, vzara, zara in razara v enakem pomenu.
Knjizhna razlichica ozara je standardizirana iz gorenjskega narechja, kjer se je beseda razvila iz
vzara, to je verjetno izpeljano iz sloven. *vzarati < *vzorati »obrniti plug pri oranju«, vz- »nazaj,
gor« + orati. Iz tega glagola je z drugo predopono izpeljano spodnjeluzhishko zawora, zawor
»ozara«; gl. orati (SNO). Skratka tudi takshne podrobnosti, da ne nashtevam she drugih, ochitno
kazhejo na pradavno in predvsem izvirno slovansko poimenovanje funkcionalnih poljedelskih
pojmov. V tistem obdobju pa je predstavljalo obvladovanje poljedelstva prvovrstno tehnoloshko
inovacijo, zato tudi prazgodovinarji govore o – neolitski revoluciji.
*
Poimenovanj za orodja in druge pripomochke, ki so bili predmet podrobnejshih preuchevanj
paleolingvoistov, se je lotil tudi Karel Oshtir, vendar tu ne bom navajal njegovih obsezhnih in
nadvse izzivajochih etimologij, ki v veliki vechini primerov vodijo, po njegovi teoriji, do
predindoevropskega – megalitskega – jezikovnega substrata oziroma do predpraslovanskega
jezika. Mario Alinei kot tvorec (dolge) teorije kontinuitete, ki pravi, da so bolj ali manj danashnja
ljudstva Evrope zhivela zhe najkasneje v neolitiku na ozemljih, kjer danes zhivijo, med njimi
seveda tudi Slovenci, to utemeljuje med drugim tudi z analizo besednega zaklada; tako npr. je po
njegovem mnenju beseda kozolec evidentno slovenskega izvora, je pa razshirjena po Vzhodnih
Alpah in s tem dokazuje davno poseljenost tega prostora s predniki Slovencev.
Ker sem veliko toponimov obdelal v svojih dveh prejshnjih knjigah, bi se tu dotaknil le nekaj
redkih, ki so za podrochje Banjshic v povezavi s svetolucijsko kulturo she posebej znachilni.
BANJSHICE
Pokojnemu slovenskemu akademiku Francetu Bezlaju je njegova sodelavka dr. Metka Furlan
zbrala in uredila jezikoslovne spise, ki so izshli leta 2003 (BEZ I/II); to je nadvse lepo in
koristno dejanje, ki dostojno predstavlja nashega pomembnega jezikoslovca, saj bi sicer bilo zelo
tezhko dokopati se do njegovih shtevilnih del, objavljenih v najrazlichnejshih revijah, zbornikih in
knjigah.
Tam si lahko preberemo tudi njegova razmishljanja o Banjshicah in okolici. Med drugim:
»Imena Bate, Baske, Banjshice kazhejo naravnost na etnikon *Venti. Bate so kakor
Benetke iz *venetici akuzativ pluralis iz *Venti in izkljuchiti moramo primerjavo z
albanskim vënt, vëndi »bivalishche«, kar je v antiki izprichano v imenu Avendona nekje ob
cesti med Oglejem in Siskom. Takshna dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila

latinizacija nashega ozemlja v rimski dobi zelo povrshna in omejena v glavnem na rimske
vojashke centre z okolico. Staroselci na nashem ozemlju ob chasu prihoda Slovanov niso
bili jezikovno enotni in suponirati smemo poleg vulgarne latinshchine tudi she
ilirovenetske govore.« (BEZ I, str. 140)
In naprej v prispevku Ime Slovenec – po seminarski nalogi Toma Koroshca priredil za tisk
F. Bezlaj: »Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek romanshchine in
Banjshice, Bate, Baske verjetno she direktno, so se preselili na jug vech kot poldrugo
tisochletje pred Slovani, so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata
ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju luzhishke kulture.« (BEZ I, str. 255)
»Ime vasi Baske na Banjshicah lahko razlozhimo glasoslovno samo iz vętьskę k etniku
Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« (BEZ I, str. 291)
Bezlaj obravnava Banjshice tudi v svojem Etimoloshkem slovarju slovenskega jezika pod geslom
toponima Benetke, izvedenke Benechija, Benechan, pridevnik benechanski; v 16. st. Benetki (Trubar),
Benezhani (Bohorich), v 18. st. Benetki, rodilnik Benetek (Megiser), s'Benetku (Kastelec), mestnik
u'Benedkih (Rogerij), narechno she Benitcьh (rezijansko), Banitkah poleg Banitke (rezijansko) iz
starega ktektika Bьnetьci, Bьnetьke (Ramovsh); italijansko Venezia iz star. Venetia, toda nem.
Wenedig je sprejeto s slovenskim posredovanjem prek chesh. Benatky. Kakor slovensko tudi
srbsko in hrvashko Mljeci, Mnjeci, starejshe in narechno Beneci, Bneci (Cres), od 13. – 17. st. Beneci,
narechno Beneće (Skok). Izhodishche je ime antichnega ljudstva Veneti, pisano tudi Venethi, Venedi,
Venadi, Оύενθι, Βεριδοι (<Βενιδοι), Ούεν(ε)τικος κολπος – Baltsko morje (Niederle, Manuel), dalje
tudi 'Ενετοι v Italiji, Enedi v Iliriji, Veneti v Galiji (Armorica), lacus Venetus v Alpah (Krahe).
Grshko ime Ούενέται uporablja Ptolomej v 2. st. za Slovane, tudi Skandinavci imenujejo
Pomorjance vindr, vindland, Finci imenujejo Ruse Venäjä, Nemci Luzhichane, Pomorjance in
Slovence Winden<starovisokonemshko Winida (Mikkola); k temu pridevnik windisch in priimek
Windischer (Kossina). Oshtir izvaja tudi grshko 'Αντοι, latinizirano Antae »Anti«<vety. Ni pa
mogoche dolochiti , ali je slovanski toponim Bate, narechno tudi bete, bętę, leta 1200 Beht, 1291 in
Betach, 1300 Betackh, Betockh<* bętę (–*vętę) poleg Baske<*bętьskę in Banjshica<* bętьs'k-ica (T.
Logar) iz slovanskega * vętę (–Anti) ali iz nekega kasnega refleksa za Veneti. Much izvaja Veneti
iz indoevropske osnove kakor germansko *weni, staroirsko fine »prijatelj«; soglasha Krahe; toda
Brandstein predpostavlja indoevropsko *uenom »gozd« (ESSJ). Vasmer nam daje dodatno
iztochnico venok »kranz, venec«, cheshko vinek, poljsko wianek; venec in vitь iz *venъ (VAS).
Tako torej Bezlaj razgrinja slovansko izhodishche za te toponime, ki jih sochasno po eni strani
povezujejo razlichni avtorji z Anti in Slovani, po drugi strani pa z Veneti, med katere bolj ali
manj odkrito postavljajo enachaj.
IDRIJA
Zakaj se mi zdi pomembno sem vkljuchiti ta toponim oz. hidronim?
V luchi Oshtirjeve metodologije, ki na svojski nachin obravnava zakarpatsko podrochje kot
"pradomovino Predslovanov", o chemer sem obshirno pisal v zgornjih poglavjih, je zanimivo, da
se poleg Idrij(c) na nashem ozemlju pojavljata dalech proch she reka in kraj Idrica na
severozahodu Rusije.
Idrija, Bezlaj pravi, da je verjetno venetskega izvora (ESSJ). Seveda se moramo vprashati,
ali obstaja kakshna venetska osnova, na katero bi se lahko oprli v tem in vseh primerih,
ki jih obravnavamo in se nanashajo na venetskost Banjshic in njihovega okolja. Che bi se
oprli na skromno dedishchino dokumentiranih (po mnenju strokovnjakov) venetskih
besed in tako tudi v Pellegrini-Prosdocimi La lingua venetica (PEL), bi se znashli v tezhavah
– tam redko najdemo ustrezne osnove.
Za primer, kako razlichni italijanski etimologi razlagajo, vzemimo: Judrio (+Idrija), reka v
Furlaniji, ki teche izpod Huma (905 m) na zahodu naselja Volzana (+Volche pri Tolminu) in se
po 55 km steka v Torre (+Ter) juzhno od kraja Romans (ob Sochi), ta pa v Socho. Vse do leta
1915 je Judrio razmejevala Italijo in Avstro-Ogrsko. Prva omemba leta 1247 "super ripam Judri",
nato 1255 "sub vado Judrii", 1456 "lu gludri"; hidronim je primerljiv z imenom reke Ledra, tudi ta je
v Furlaniji (leta 1294 "aque Edre", 1298 "aque Ledre" itd.). Obe imeni sta neznanega izvora, zelo
verjetno sta predlatinski, saj nas spominjata na gr. ϋδορ »voda«, kjer ne moremo izkljuchiti
povezave, che dopustimo povezavo preko neke latinizirane oblike (Frau 1978) (UTET). Pirona
razvija Judri (Udri, Ludri), Judrio, (+Idrija pod zahodnimi obronki Gorishkih Brd) hudournik z
gore Colaurat (+Kolovrat), ki se steka v Torre (+Ter) pri Tapogliano (PIR).
Na ozkem ozemlju Tolminske imamo tri reke z enakim korenom, ki so vse pritoki Soche: najbolj
znana je Idrijca, ki priteche iz okolice Idrije in se pri Mostu na Sochi izliva v Socho; druga Idrija,
ki je vechji potok, priteche izpod Matajurja pri Starem selu in pod Kobaridom steche v Socho;
tretja Idrija izvira jugovzhodno od Matajurja izpod vrha Sleme v pogorju Kolovrata.
Rutar omenja: »Enako spominja Idrija ali Vidrija na sorodnost slovenshchine z ilirskim in
grshko-latinskim jezikom (Letopis Matice slovenske 1877, Trstenjak str.89)« (RUT str.8).
She ena Idrica!

Zelo zanimivo, da se pojavlja zelo dalech na severozahodu Rusije (blizu meje z Latvijo) ob reki Idrica, pritoku
427 km dolge Velikaje (ki se pri Pskovu izliva v Pskovski jezero, to je povezano s Chudskim jezerom), kraj z
imenom Idrica! V tistem predelu je v zgodnjem srednjem veku zhivelo slovansko ljudstvo, imenovano Sloveni, v
nasprotju do drugih slovanskih plemen v blizhnji in daljni soseshchini, ki so imela drugachna imena. Francoski
slavist Francis Conte je v svojem delu Slovani (CON) zapisal, da se je v srednjem veku del Slovencev (!) odselil
dalech na sever v blizhino Ilmenskega jezera, kjer so ustanovili slavni Novgorod, in ti so potem nosili stoletja
dolgo ime Sloveni ter se lochevali tudi po jeziku od juzhnejshih Rusov.
Mesto Idrica je sredishche (po rusko) Idrickogo rajona v Velikolukshki oblasti Rusije, ob zheleznishki progi
Moskva-Riga, 113 km zahodno od Velike Luke.
V Velikolushki oblasti (tu je bil rojen znameniti skladatelj Musorgski) so vechji kraji: velika Luka, Nelidovo,
Nevelj, Novosokoljniki, Opochka, Holm, Toropec, ki je eno najstarejshih mest v Rusiji itd. Na tem podrochju z
nad tisoch jezeri (najvechja so Zhizhichko, Vselug, Boljshoj Ivan, Peno, Sebezhsko) je zgornje porechje velikih
rek Volge (v antiki je bilo njeno ime Ra, v srednjem veku Itilj ali Atelj), Zahodne Dvine, Lovate in Velikaje.
Eden od pritokov Zahodne Dvine je Mezha. Tako je ime slovenski reki na Koroshkem.
Pritoka 427 km dolge Velikaje, ki je v zgornjem toku globoko vrezana v morenske sklade in teche zelo hitro,
nizhje pa se v ravnini umiri, sta tudi: Sorot in Issa, ki bi ju lahko primerjali z nasho Soro in Ishko.
*
Za ilustracijo zapletenosti etimologij in mogochih medsebojnih povezav naj navedem primer iz
dela Francesca Ladogna – Riccardo Miceli Il genio dei popoli (A. Morando ed., Napoli, 1935, str. 2,
prevod L.V.): »Palestina ni bila najbolj plodna dezhela; obkrozhena z dveh strani s pushchavo, po
vsej njeni dolzhini techejo izrastki sirskih gorovji Libanona in Antilibanona; a dolga reka – ki jo
imenujejo zaradi njenega hitrega teka Jordan – jo brazda v notranjosti in spotoma ustvarja
dvoje jezer, Merom in Genazereshko ali Galilejsko morje, dokler se ne izteche v she vechje
jezero – Mrtvo morje.« (podchrtal L.V.) Torej Jordan naj bi pomenilo hitra (reka).
Giovanni Semerano v svojem delu Le origini della cultura europea (SEM 1, str. 735) pishe: »Jordan –
ime reke, Hajjarden so povezovali z jarad »spushchati se«, zaradi velikega vodnega padca. L.
Köhler je predlagal pomen »vedno tekoch«; nasprotuje mu von Soden. Primerjali so z imeni rek,
npr. Iardanos v Eleji (Iliada 7, 135) in reko na Kreti (Odiseja 3, 292), dalje z reko Vardanus v
Sarmatiji, in celo z Gardon v Juzhni Afriki, pa z Apidanos, Eridanos. Nekateri so celo povezovali z
imenom grma »olenader«. Po mnenju Semerana je pomen imena Jordan-Jordanes (Plinij 5, 71)
kakor tudi Eridanos »velika reka, mogochna reka«. Izvirna osnova ustreza akadskemu harru »rechni
tok«, v hebrejshchini jeor »reka«, z akadskim dodatkom dannu »mochan; utrjen«.
Seveda lahko opozorimo, ob uposhtevanju vechkratnih opozoril samega Semerana, tudi na
slovansko osnovo jadern »hiter, brz«, jadrnost »naglica«, jadriti se »hiteti, podvizati se«, v drugih
slovanskih jezikih tudi v smislu »poln, mochan, svezh ipd.«, cerkvenoslovan. jedrь »hiter, nagel,
brz, uren«; nekateri primerjajo z grshkim adros »poln, dorasel, zrel, mochan«; mogoche je tudi
izhajati iz staroindijskega Indras »ime bozhanstva«, indriyam »moch, imetje«; pritegniti je mogoche
tudi litavska hidronima Indraja, Indrajas.
Primerljivo tudi zhuriti, zhuren, ki je sicer zastarel izraz za »hiter, uren«, srbsko in hrvashko juriti,
z osnovo jur-. Poleg tega pa tudi jar »vzkipliv, nagle jeze; nagel«, v drugih slovanskih jezikih tudi
»zelo mrzel, iskriti se; zelo ipd.«, praslovansko *jarь iz indoevropske osnove *joros, sorodno z
grshkim zoros »ognjevit, mochan, chist (o vinu)«.
*
Zelo zanimivo je podrobneje pogledati naslednji primer za jadra, ki nazorno kazhe, kako tezhko
se nekateri etimologi odlochijo za izhajanje iz izvirne slovanske etimologije in jo ishchejo
vsepovsod naokoli.
Rusko idti pod parusami »jadrati«, parus »jadra«, parusina »jadrovina, konopljino platno za jadra in
vetrnice«, parusnik »jadrnica«, parusnyi meshok »vrecha iz grobega platna« (JAK) in (DZhU).
Vasmer razlaga: парус nem. »segel« [slov. jadro], starorusko parusъ (zhe v Nestorjevi kronik, leta
907) navadno obravnavajo kot tujko iz grshchine φαρος [svetilnik, svarilo]; proti temu govori, da
je bila v starih chasih ta grshka beseda uporabljana poetichno in se kasneje v grshchini ne
pojavlja. Mikola je iskal podobnost z [lat.] pyxo [pyxis – pushica, vazica, shkatlica?], kar je
glasovno tezhavno. Konchnico pa gre primerjati z уксус, пардус. Izpeljava iz latvijskega puraz
"jadro" (iz *purjas), kar je izposojeno iz letonskega buras, kazhe, da temelji na glasoslovni podlagi
(VAS). Vasmer torej nakazuje baltsko izhodishche, zato je utemeljeno sklepati, da gre za skupno
baltsko-slovansko osnovo. In prav buras je mogoche primerjati tudi z etimoloshko
nerazlozhljivim italijanskim bure »gredelj pri plugu«.
Pletershnik pozna parez »kol, s katerim pri svinjaku pastir svinjko odganja« (PLE). Bezlaj pa to
povzema in dodaja: enako je tvorjeno cerkvenoslovansko parezъ »assula; treshchica, iver«,
hrvashko dial. parjez »kol«, cheshko parez »panj, shtor, parobek«, slovashko dial. parez »parobek«,
parezak »vechji zhepni nozh«, dolnjeluzhishko parez, dial. parjez »sekalni mech«; slovansko *parezъ
je s podaljshavo prefiksa po- tako kot pri patoka (<potochiti) tvorjeno iz *po-rezati, *po-rezeshь
»secare«; rezati (ESSJ).
Zanimiva je tudi perenica »rochica pri vozu«, izvedeno iz osnove *perti, *pьro, slovensko podpreti.
Podobno je tvorjeno tudi slovensko napera »gredelj, plaz«, naperki »palisade, zobje pri brani«,
naperiti »pripraviti ogrodje za pletenje, opremiti kolo s shpicami, brane z zobmi«. Primerjaj rusko
perila »ograja, drzhaji«, verjetno tudi cheshko dial. pereni »grmada«, -periti »pazhiti, ograjevati«.
Sorodno je litavsko pera »opazh, oboj«. Dalje –preti I.
In she periti »vstavljati zobe v grablje, shchetine v dreto, napenjati shpice v kolo«, tudi »prebosti,
napeti, nashchuvati« ali »predreti, vdreti«; sekundarno –perjati, -perjavati, -perjevati; k temu napera ,
pera »shpice v kolesu«, prvo tudi »osnova za pletenje«, naperek, razpernica. Primerjati
cerkvenoslovansko naperiti, naperjo »predreti«; praslovansko *periti, *perosh, sorodno z grshkim peiro
»predreti, prebosti«, perone »konica, ost, zhelo«, indoevropsko *per(H) »prepeljati, prevesti,
predreti«. (ESSJ). Prav v pomenih »napeti« ali »osnova za pletenje«, »prepeljavati«, »prebosti« ipd.
se zelo dobro ujema s funkcijo jadra oz. s postopkom izdelovanja, tkanja, pletenja jadrovine. Pri
Bezlaju tudi –preti II »fulcire; podpreti« je osnovnemu pomenu najblizhje; Pokorny sicer meni, da
teh slovanskih in baltskih besed ni nujno potrebno izvajati iz indoevropskega *(s)per- »shperovec,
drog«, Bezlaj dodaja, da povezava ni izkljuchena (ESSJ). Praslovansko *perosh iz
indoevropskega*per(H) nakazuje razvoj v parus.
Toda presenechenje nas chaka, che se vrnemo na domnevo, ki jo navaja Vasmer, da »parus...
navadno obravnavajo kot tujko iz grshchine φαρος«. Semerano ugotavlja, da ni znane etimologije
za grshko besedo φαρος, vendar jo je mogoche najti v akadshchini: (1) φαρος, φάρος »tkanina,
jadro, plashch«, φορµός »rogoznica, koshara, pletenica, jerbas«, litvansko burva »barva, enolichen«
ipd. Akadsko barwu, barmu »obarvana tkanina«, baramu »tkati, plesti, viti, motati, vrteti; oshariti«,
birwu »lepo stkati«; (2) φάρος, -ον »faro, svetilnik«; znano od Pharos; akadsko barahu »zharchiti,
izzharevati«, prim. baru »prikaz(ov)ati se« , baru »videti«; (3) φαρόω, *φαράω »orati, obdelovati«,
φάρος »plug, oralo«, φάρυγξ akadsko parau, parahu »parati, rezati, sekati«, akad. parsu, parasu
»(raz)paran, (s)paran, parast« (SEM). Vseeno nam Snoj pod geslom barva razlozhi, da smo
Slovenci dobili to besedo preko cheshke barva iz srednjevisokonemshkega varwe, nemshko Farbe,
v enakem pomenu. Starejsha, neposredna slovenska izposojenka iz iste nemshke predloge je
farba. Nemshka beseda je glede na germansko sorodstvo prvotno pomenila »podoba, lik« in je
verjetno tvorjena iz indoevropskega korena *kuer- »delati« (SNO). Da je uspelo etimologom
izpeljati iz indoevropskega *kuer- nemshko varwe in Farbe nas vsekakor osupne, medtem ko
akadska podlaga omogocha zelo eleganten fonetichni in smiselni razvoj, ki pa po mojem
preprichanju sodi v praslovanski besedni zaklad iz nostratichnega fonda. To je toliko bolj
podprto, ker je tudi φαρόω, *φαράω »orati, obdelovati«, φάρος »plug, oralo«, s chimer smo se
mochno priblizhali tako etimologiji za bure »gredelj del pluga«, kakor akadskemu barwu, barmu,
baramu za φαρος, φάρος »tkanina, jadro, plashch«, φορµός »rogoznica, koshara, pletenica, jerbas«,
litvansko burva »barva, enolichen« za rusko parus »jadro«.
To ukvarjanje z izrazom parus je bilo pouchno tudi zato, da se lahko poglobimo v etimologijo
hidronima Idrija.
Zato lahko nadaljujemo s Semeranom: »Preuchimo nekaj hidronimov, ki se nanashajo na
podrochje Venetov: Edron omenja Plinij (Nat. hist., III, 121) "...Aedronem (Edronem) Meduaci duo ac
fossa Clodia"« (SEM vol.38, str.646). Naprej najdemo pod geslom za reko Brenta na severozahodu
Italije, da je v Tabuli Peutingeriani; Ravenatesu, IV, 36; Ven. Fortunatu ) navedena kot Brinta,
nedvomno predlatinskega izvora, toda tako pri Pliniju (III, 121) kakor pri Liviju (X, 2) znana tudi
kot Meduacus (maior) in Meduacus (minor): Meduaci duo »zliv Brente«(SEM vol.38, str.723).
Vasmer obravnava ядро I, mnozh. ядра »Kern – jedro, zrno, koshchica, peshka, Kugel – krogla,
Granate – (topovski) izstrelek, Hode – modo«, ядрица »Gersten – jechmenovo ali Hafergrütze –
ovseno psheno, kasha«, ukrajinsko jadro, belorusko jadro, slovensko jedro »enako«, starorusko jadro
»sadezh« itd. v vseh slovanskih jezikih; staroslovansko *jedro primerjajo z vedskim andam,
staroindijskim andas »jajce« in andam »modo«. Sorodno z ядрый »schnell – jadern, hiter, uren« ter
grshkim αδρός »voll – poln, ausgewachsen – shtrleti, izrasti, reif – zrel, stark – mochan, krepak,
debel, dicht – gost« ob manj preprichljivih primerjavah s staroindijskim adris »Stein – kamen«,
irsko ond, onn, germansko uinde (indogermansko ondes) »Stein – kamen«, kakor tudi letonsko idris,
idra »faules Mark e. Baumes – trhla sredica, strzhen drevesa«, grshko οιδος »Geschwulst –
oteklina«, οίδαω »schwelle – oteklina; prag«. Dvomljivo je tudi izhajati iz ядро »Busen – nedrja« kot
»Schwellung – oteklina«(VAS).
Vasmer obdeluje tudi ядреть »stark werden – postati mochan, sich kräftigen – okrepiti se,
schäumen – peniti, brausen – shumeti, perlen (von Getränken) – mehurchki (v pijachi)«, уядретъ
iz ядрый »stark – mochan«; ni preprichljiva primerjava s staroindijskima eahas »Gedeihen –
uspevati« in edhate »wird gross – zrasti, stark – mochan«(VAS).
Naprej imamo ядро II »jadro, jambor«, rusko-cerkvenoslovansko jadro, starobolgarsko jadro,
srbsko in hrvashko jedro, slovensko jadro ipd. »jadro«. Po mnenju Mikkole mora biti praslovansko
sorodstvo s staronordijskim jaδarr »Rand – rob, obere Querstange eines Zaunes – zgornji prechni
drog pri plotu, ograji« (gl. she oдр), medtem ko hoche Brückner ядро privezati k »Busen – nedrja«
kot »Schwellung – oteklina« (VAS).
Dalje najdemo she ядро III »Busen« samo starorusko jadro »Busen, Sack, Tasche«,
starobolgarsko jadra, »κολπος [zaliv, prsi, nedrja, sinus, vagina]«, vъnedra, vъnedrchъ, nedra,
ukrajinsko nidro »Schoss – krilo; poganjek, Mutterschoss – materino krilo«, srbsko in hrvashko
njedra, njedara »nedrja«, slovensko jadro »Wamme – grlina, podgrlje, podvratnik, nader; Wulst –
svitek, nabuhlina [gl. Pletershnik]«. Glas n se v razlichnih slovanskih jezikih pogosto pojavlja, gl.
nedro. Ta prihaja iz *edro>jadro. Poleg je mozhna sorodnost z grshkim ήτορ »srce«, ήτορν »trebuh«.
Vrhu tega iz *oidro- izhaja zveza z grshkim οίδος »oteklina«, οίδαω »oteklina; prag«, armensko ait
»lice«, aitnum »oteklina«, starovisokonemshko eiz »tur, chir«(VAS).
Prav tako pri Vasmerju ядрый »hiter, uren«, samo v starorushchini jadrъ »hiter, uren«, sicer pa v
starobolgarshchini jedrъ »ταχύς – hiter, nagel«, bolgarshchini (j)edъr »mochan, zmozhen, vrl,
jedrnat«, srbsko in hrvashko jedar »poln, mochan, krepek; svezh«, slovensko jadrn »hiter, uren«.
Besede ni vselej mogoche lahko lochiti od *jedrьnъ »jedrnat«, ki je glasovno primerljiv z jedro
»Kern« (gl. ядро I). Nekateri jemljejo stari pomen »stark« kakor za gotsko balÞs »hiter« iz »kühn –
drzen, tapfer – hraber, pogumen« kot spodnjevisokonemshko schnelle ter primerjajo she
starogrshko αδρος »poln, dorasel, zrel, goden«, αδρυνω »dozoreti«. Dodatna primerjava *jedrъ
»mochan, hiter« s staroindijskim Idras »ime bozhanstva«, indriyam »moch, zmozhnost« in
litvansko Indraja »ime reka«, Indrajas »ime jezera«, kot porocha Buga (VAS).
Iz vsega navedenega izhaja, da je ime reke Idrija povsem mogoche izvajati neposredno iz
slovanske osnove!
TRUSHNJE
Trushnje so vas v sredishchu Banjshic, na krizhishchu poti iz doline Soche proti Chepovanu in
iz Gorishke ravnine mimo Grgarja, B(a)ske, Ravne, Bate, Lohke naprej mimo Trushenj,
Okroglega v Kal nad Kanalom, Kanalski Lom, od koder je strm spust v Most na Sochi. Po
pravici povedano, so Banjshice prepredene s cestami!
Trushnje so na "Kozlerjevem" zemljevidu slovenske dezhele iz 1853 oznachene kot Natrusha, r
je sicer nekoliko tezhko berljiv, ker bi lahko bil tudi n, vendar to ne bi bilo v nikakrshnem skladu
z osnovo tega toponima, ki logichno navaja na obliko Na-trusha.
Franc Kos (Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, str. 616-617) navaja pod Trushnje: Thrucsen, Thruhs,
Thruhsen, Thrusen, Thrussen, Trhuhsin, Trhusen, Trôhsen, Trouhsen, Treuchsen, Truchsine, Truhse, Truhsen,
Truhsin, Truhsina, Truhsingin, Truhsne, Truhssen, Truhssin, Trus, Trusina, Trussen, Truxin, Trvchsen,
Trvhsen – vas severozahodno od Velikovca na Koroshkem, pri chemer gre za povezavo gornjih
imen z ondotnima gradovoma, grad Vazhenberg, fevdnike Krshke cerkve Trushenjce –
ministeriale grofa Bernarda itd. Nadalje F. Kos omenja Trushnje srednje (Mitterthr euchsen), vas
severozahodno od Velikovca na Koroshkem. V uvodu, ko pojasnjuje metodologijo (str. VI): »...
Gerloch iz Trushenj...« Trouhsen, gl. Trushnje, Franc Kos obravnava tudi trushenjske gospode in
med njimi tudi pravkar omenjenega Gerlocha, ki je zhivel nekako med leti 1130 in 1162.
Milko Kos (Viri za zgodovino Slovencev, III. knjiga, Srednjeveshki urbarji za Slovenijo, 3. zv.,
Urbarji Slovenskega Primorja, drugi del, SAZU, Ljubljana, 1954, str. 369):
Trushna (*Trus), zaselek med Idrijo pri Bachi in Bacho pri Modreju (prim. A. Shavli v Kroniki, I,
1953, 131). V ediciji teksta na str. 72 napachno lokalizirano s Trebusho (Tribusho).
M. Kos navaja tudi Truschner Jursche, kmet v Dolenji vasi (prav tam).
Zhiv je priimek Trushnovec (Ljubljana, Celje, Solkan ...).
Vuk Karadzhich (Srpski rjechnik, Beograd, 1935): trushni, hljeb »Kleien-, furfureus; otrobi,
mekine«, kruh iz otrobov; trushnica (v Baraniji), trushni hljeb za pse chobanske »otrobov kruh za
pastirske pse; Kleienbrot, panis furfureus«; gl. otrushnica (v Sremu) »hljeb od mekinja za pse«.
Dimitrije P. Dzhurovich (Rechnik rusko-srpskohrvatski, A. M. Popovich, Beograd, 1946), rusko
trushchoba (1) gosta, neprehodna goshcha s trhlimi debli in vejami; (2) odrochni kraj, figurativno
pushchoba; zhitь v trushchobe; "Peterburskie trushchoby" »petrograjsko obrobje«.

Pletershnik: trusnat »corpulent; zhivoten, zajeten, obilen«, prim. trsnat »rebenreich; vinoroden,
trsovit«, v zhivem govoru trshat »srednje velik in krepko razvit; ki ima mochne poganjke, mochne
veje«, v 18. st. trsat; iz starinskega trsh »shtor, parobek, deblo, hlod, trtni trs« (SNO). Res
Pletershnik navaja za Prekmurje in vzhodno Shtajersko trushar »der Truschess, koroshko nem.
truxner; der Speisenträger, tudi pri Trubarju – chlovek, ki pri gostiji jedi na mizo nosi«, kar bi za
to besedo kazalo na nemshki izvor, vendar pa imamo na voljo veliko bolj preprichljivo osnovo v
slovenskih primerih, ki jih prav tako niza Pletershnik:
(1) trushen, trushna »miren, krotek, ponizhen« na Vrsnem,Tolminsko, zabelezhil Fran Erjavec,
prim. cheshko truchly »traurig; zhalosten«; toda primernejshi se zdi drugi izraz, ki smo ga v
podobnem smislu nashli pri Vuku Karadzhichu,
(2) trushnje »senen drobir, das Heuicht; suho drachje, trockenes Reisig«, zabelezhil Fran Erjavec v
Gorishkih Brdih, ujema se tudi z ruskim trushchoba »gosta, neprehodna goshcha s trhlimi debli in
vejami; odrochni kraj«, pri chemer prehod trushch- > trush. Prav to, da na dveh tako oddaljenih
koncih najdemo skladne pojme, potrjuje starinskost besede.
Poleg tega ima Milko Kos (Gradivo za histor. topograf. Slov. za Kranjsko do leta 1500, SAZU,
Ljubljana, 1975): Troschein, leta 1402 urbar na Turjaku; ter »die edling zw Truschein«, 1485 urbar
na Turjaku, pri chemer pristavek edling nakazuje povezavo s kosezi.
BACHA
Vasmer: (1) бачага »luzha«; бачаі, бачак »globoko mesto v reki ali potoku« - nejasna razlaga; gl.
башкак; (2) бачан »shtorklja«, gl. ботьян, ботян, батян, бачан, бадьян »shtorklja«; (3) бачега »les,
zapreka, ovira za drobnico«, gl. вачуга; (4) бачить »gledati, zagledati«, ukrajinsko bachyty,
belorusko bachyć, poljsko baczyć, izhaja iz *ob-achiti osnova oko; (5) бачить »kramljati, klepetati,
govoriti«, novgorodsko, kostrebsko, vjatishko, rjazansko баять »govoriti«; (5) вачуга »postaja pri
vozhnji s severnimi jeleni«, vachuzhitь »voditi trop, chredo severnih jelenov - laponsko,
samojedsko«; (6) бочага, бочаг »globoka mlaka, luzha, kal v izsushenem blatnem koritu«,
мочаі, мокрый (VAS).
BASKE
Danashnje ime, kot ga navaja npr. Slovenija – Turistichni atlas (MK, Ljubljana, 2002, str. 36), je
Bske, sicer pa je najobichajneje najti Baske. Omenjeno je zhe bilo,da Bezlaj pod geslom Benetke
omeni tudi Baske, ki naj bi bile v zgodovinskih listinah zapisane kot: Baske<*betьske poleg Bate
dial. tudi bete, leta 1200 zapisano kot Beht, 1291 in Betach, 1300 Betackh, Betockh<*bete (–*vete) ter
Banjshica<*betьs'i-ca iz slovanskega *vete (–Anti) (kot meni T. Logar) ali iz nekega kasnejshega
refleksa za Veneti.
Torej, Baske je ime kraju, ki naj bi po Bezlaju prichalo o venetskem znachaju Banjshic, za katero
poskusimo najti ustrezno osnovo v dokumentiranem besednjaku venetshchine kot pri Bate in
Banjshice.
Toda Vasmer nam ponuja izraz, ki lahko pojasni ime z na prvi pogled neslovansko osnovo: баска
»Spielzeug aus Knochen; igracha iz kosti«, kar naj bi bilo izposojeno iz finshchine paasko, paasku
»kleine Hand- und Fussgelenkknochen; majhna kost chlenka z roke ali noge«, karelijsko paaska
»Klauengelenk der Tiere; kost zhivalskega parklja«, laponsko paska, patska (VAS). To bi bilo za
nashe kraje dokaj nenavadno, da bi si izposodili ime iz take daljave. Toda che pogledamo druge
slovanske mozhnosti, pridemo do Bezlaja: bes »demon, jeza«, tudi b∂ s (s polgasnim - ∂ -) in bos
(Bovec, Kobarid), besen »razjarjen«, besneti, besnilo, besnost itd. Nadvse pomembno je, da poznamo
hidronim Besnica (leta 1291 Veznitz) in Besnik. Beseda je sploshnoslovanska, praslovansko *bedsъ
iz indoevropskega *bh∂ idhso. Sorodno je litavsko baisa »strah«, baidyti »prestrashiti«. Iljinskij
opozarja na bosъ; ukrajinsko bysovir »pogan«(ESSJ). To nam jasno kazhe, da ni nujno potrebno
Vasmerjevo finsko-laponsko izhodishche. Tisto, kar razlaga kot »igracho iz kosti«, je v bistvu
amulet, vrazhni predmet, kakrshne poznajo vsi (ne le primitivni, ampak tudi sodobni) narodi.
Take amulete pa je kaj lahko spraviti v pomensko zvezo s slovanskim bes »demon, strah, jeza« in
celo »pogan«! Po mojem mnenju je beseda baska povsem lahko razlozhljiva na slovanski osnovi.
Poleg tega nas Baske spominjajo na gorovje Beskidi, na slovashkem Oravske Beskydy, v Shleziji
Slezske Beskydy, na Moravskem Moravsko-Slezske Beskydy, na Poljskem Beskid Zhywiecki, Beskid
Makowski, Beskid Wyspowy, Beskid Wysoki, Beskid Sadecki, Beskid Wysoki, mejno gorovje med
Poljsko, Slovashko, Moravsko na Cheshkem in Shlezijo v Nemchiji. Cheprav Vasmer pishe za
Бескиды »zunanji greben Karpatov na Slovashkem«, starejshe Beskydъ (Sreznjevsky), ukrajinsko
Beskyd, poljsko Beskid, Beszkid, madzharsko Beszked, zraven she staropoljsko Bieszczad (16.-17. st.)
in dandanes shlezijsko Bieszczad, ukrajinsko Beshchady. Po Sobolevskem gre za kronoloshko
razlichne izposoje nekega neznanega imena v slovanskih jezikih. Primerja ukrajinsko beskedy
»gora, skala, pechina« (pri Zhelech), toda to po njegovem lahko izhaja iz samega imena gore.
Staropoljsko obliko Bieszczad iz *Beskedъ je Shafarik poskusil izpeljati iz trashkega korena Вεσσοι,
Βίεσσοι. K temu poljsko *bieski iz nekega *bieski, kar naj bi obviselo v zraku; toda smiselno je
bjeshke »visoki pashniki, visoko gorsko obmochje«, pri chemer pa pripona –edь ni dovolj
pojasnjena. Je –edь primerljiv s площадь od плоский? K prejshnjemu dodaja tudi germansko
spodnjenemshko beschet »lochitev«, meja«, kot je poganjek iz romunskega deal – slovansko delъ;
primerja tudi starovisokonemshko gaskeiti »teme gore« (VAS). Kako to, da Slovani, ki naj bi po
klasichnih teorijah zhiveli za Karpati, ne bi imeli svojega imena za mogochno gorstvo, ki se
razteza chez vse ozemlje, tudi danes poseljeno s Slovani?! To je povsem nerazlozhljivo.
Toda kaj pomeni zemljepisna oznaka Karpati ali »za Karpati«? Karpati so gorovje v srednji
Evropi, vlechejo se v dolzhini vech kot 1500 km v obliki velikega loka od Bratislave do vzhodne
Srbije, torej do Balkana! Najvishji vrh je Gerlah (2663 m), nizhji kot nash Triglav; ochitno ne gre
za visoko gorstvo, ki bi predstavljalo veliko naravno oviro in preprechevalo stike med ljudstvi
okoli njih. Pomislimo, da so vodile she v 17. in 18. st. najblizhje poti iz Bohinja na Tolminsko
chez gore in Bohinjci so celo pokopavat nosili k eni prvih krshchanskih cerkva sv. Danijela pri
Volchah. Karpate delimo na Beskide z visokimi Tatrami, Gozdnate, Vzhodne in in Juzhne
Karpate ali Transsilvanijske Alpe. Tod izvirajo velike reke Tisa, Visla, Odra, Dnester, Prut,
Morish idr. Podnebje je kontinentalno, gozdovi so pretezhno bukovi, v vishjih legah pa iglasti,
veliko je pashnikov, razvita je zhivinoreja. Veliko je rudnega bogastva, zhelezo, premog, zlato,
srebro, baker, svinec, cink, volfram, sol, nafta idr. Vse kazhe, da se je zhe zdavnaj razvijala
zhivinoreja in je bilo obmochje od nekdaj privlachno za iskalce rud, to pa nedvomno povezovalo
ondotne prebivalce s shirokim svetom, zlasti v bakreni, bronasti, a tudi v kasnejshi zhelezni dobi,
so morala rudna nahajalishcha pritegovati rudarje, metalurge, trgovce itd. Ni nikakrshnega
objektivnega razloga, da bi govorili o kakshni izoliranosti Zakarpatja od ostalega sveta, prej
nasprotno. Zato je povsem neverjetno, da bi se tod skrivali nekakshni predniki Slovanov, ki bi
morali biti res maloshtevilni in bi zhiveli v najbolj odrochnih kotih gorskih dolin, na nepristopnih
predelih, kjer pa bi imeli izredno skromne mozhnosti gospodarskega razvoja in s tem
razmnozhevanja, pa bi jim kar iznenada s pomochjo nekakshne germanske kulture omogochilo
gospodarski razcvet in neznansko rodnost, da so lahko preplavili pol Evrope. Tudi dobri uchenci
bi morali biti ti primitivni "barbari", da so zlahka prevzeli germansko znanje in ga celo toliko
bolje uporabljali, da so odplaknili Germane dalech proti zahodu. Taki scenariji so vredni
fantastichnih filmov...
KARPATI
V antiki se Karpate imenovali Venetske gore, Ούενεδικά ορη, zaliv ob izlivu Visle v Baltik pa se je
imenoval Venetski zaliv, τόν Ούενεδικόν. Torej Veneti niso bili le v Panoniji na juzhni strani
Karpatov, ampak tudi na njihovi severni strani, tam, kjer naj bi tudi po danes veljavnih teorijah
zhiveli Slovani. Med Veneti z ene in druge strani Karpatov je morala nujno obstajati tesna
povezava, saj se sicer ne bi razvijali kot eno ljudstvo, in che so bili Slovani le Zakarpatci, so
morali biti najmanj v blizhnjem sosedstvu z Veneti tako z ene kot z druge strani Karpatov!
Ochitno je treba vzpostaviti enachaj med Slovani in Veneti od Baltika do Jadrana, zagotovo so
obstajale lokalne govorne posebnosti, tako kot ima danes »vsaka vas svoj glas«, toda to ne
zanikuje skupne osnove.
Tako je popolnoma razumljivo, che najdemo vrsto karpatskih toponimov tudi na Banjshicah in v
okolici: Zalesie, Dobra, Tarnawa, Wishniowa, Krasno, Grabie, Strozha, Zawoja, Palcza , Strazha,
Dabrawa... Toda nekatera imena so prav znachilna in pomembna, npr.: mesto Bashka (prim.
Bashka grapa na Tolminskem, po kateri teche Bacha) juzhno od Ostrave, ob reki Ostravici, ki se
izliva v Odro, in reka Bechva (prim. reka Bacha, ki se zliva v Idrijco) na Moravskem, ki ima dva
izvira v Beskidih in se pri Olomoucu zliva v Moravo. Ta imena nam v marsichem olajshajo
razlago imena Bache, za katero klasichno jezikoslovje ishche razlago zunaj slovanskih jezikov,
pach zato, ker naj bi se Slovani naselili v teh krajih shele v srednjem veku in je po mnenju
nekaterih etimologija starih imen lahko le neslovanska.
BATE
Eno od krajevnih imen na Banjshicah, ki jih Bezlaj navaja kot venetska pod geslom Benetke;
omeni tudi Bate dial. tudi bete, leta 1200 zapisano kot Beht, 1291 in Betach, 1300 Betackh,
Betockh<*bete (–*vete), poleg Baske<*betьske ter Banjshica<*betьs'i-ca iz slovanskega *vete (–Anti)
(kot meni T. Logar) ali iz nekega kasnejshega refleksa za Veneti (ESSJ).
Ali obstaja pri Prosdocimiju (PEL) kakshno izhodishche med venetskimi besedami, ki jih
obravnava? Edinole Vant- bi spominjal, che domnevamo znane prehode v<>b, kar bi dalo
osnovo bant-, toda pri obdelavi nastanejo tezhave. Izprichane so oblike: va.n.t.s; va.n.te.i;
va.n.tkeni[a?; ]va.n[; VANTAI; VANTI; VANTIO; VANTICCONIS; VAN[.
Kot vidimo, se dosledno pojavlja van.t-, kar bi dalo kvechjemu ban.t-, nikakor pa ne bat.
Vechina preuchevalcev izhaja iz osebnega imena z osnovo vant-. Povsem brez osnove je po
Prosdocimiju, da Vant- izhaja iz Iuvant-. Prav tako je po njegovem problematichna primerjava z
mezapskim vaanetos. Med razlichnimi razlagami vidijo zgolj kot eno od enakovrednih, da je v *vn-
nt- chlen *vn- nichelna stopnja korena ven- v imenu Veneti. Drugi bi radi videli osnovo v retskem
ali keltskem jeziku, vendar je glasoslovno neutemeljena. Vech teh poskusov celo zahteva
korekcijo znanih napisov.
Torej kaj? Je mogoche najti slovansko osnovo?
Vasmer obdela батя, батько, Berneker ima *bate, *bat'a, kot ljubkovalno obliko za brat(r)ъ
»Bruder«. Sobolevski meni, da gre za izposojenko iz iranshchine. Vendar pa Hübschmann
opozarja: »Za poznavalca Aveste to daje le *patar in nich vech« (VAS). Poleg tega pa Vasmer
navaja she druge izraze, ki ustrezajo osnovi Bate: батян, батьян, ботъян »shtorklja«. Posebej je she
zanimiva бат za naslednje pojme: (1) »hrastova klada, krepelo«, (2) »bet, tolkach«, (3) »leseno
korito, nechke (za govedo)«, (4) »choln, izdolben iz drevesnega debla«, kot pravijo v Vologdi,
Permu, Sibiriji. Vsi ti stari zrazi izhajajo iz iste druzhine in njihov nekdanji pomen je »drevesno
deblo, bruno, hlod«; najdemo bat tudi v pomenu »izdolbeno deblo s stranskimi bruni, za vozhnjo
po manjshih jezerih«. To preprosto plovilo je tezhko sposojeno, zato po vsej priliki izhaja iz
батоі. Poljsko bat »velika jadrnica«; staronordijsko batr, anglosaksonsko bat, novospodnjenemshko
boot, italijansko batto [op. L.V.: Zingarelli in Devoto pravita, da je batto retroformacije iz battello
kot deminutiva; sam battello je prishel v italijanshchino prek stare francoshchine iz
anglosaksonskega bat »plovilo« (ZIN)(DEV)]. Poleg rushchine pozna tudi sanskrt bat »bat, kij,
stegno, shtor, panj, klada, palica«, slovensko bat »podobno lesenemu kladivu, kij; strojni del, ki se
giblje v valju, poljsko bat »bich«. Kar najdemo zunajslovanskega sorodstva, ga je tezhko dokazati.
(VAS).
Poleg tega razlaga Bezlaj vech besed, tako za bat »steblo, kij, leseno kladivo, storzh«; beteti, betejem
»tleti« (Tolmin), npr. v ogljenici beteje, sovrashtvo v srcu beteje. Primerjati je mogoche samo
gornjeluzhishko bać so, baju »tleti«, dolnjeluzhishko bajash se, bajom »tleti, plapolati«. Indoevropska
osnova *bha-, *bho-, *bh∂ - »svetiti, zhareti«, kar je primerljivo s staroindijskim bhati »sveti«, bhatih
»luch« (ESSJ). Da je ta beseda ohranjena na Tolminskem in ima primerjavo v luzhishchini, dalech
na severu, je enkratno, chudovito, obenem pa nas opozarja, da je veliko pristnih slovenskih besed
zhe pozabljenih in jih pozabljamo vsak dan! Npr.:
betva, betvo, dem. betvica (1) – betvo »der Halm, bilka, steblo; der Schaft, drzhaj, toporishche«; (2)
»der Volksstamm, pleme, rod«; (3) »eine Kleinigkeit, ein bisschen, malenkost« (PLE);
vetev »worfeln«, vejati (zhito); vevnica, velniva, vejalnik »Wurfschaufet, Kornschaufel« (PLE).
Torej ni razloga, da ne bi mogli izhajali iz slovanskega izhodishcha, saj se ti izrazi (gl. tudi za
Baske) pojavljajo prav na Tolminskem, v neposredni soseshchini Banjshic in v krogu
svetolucijske kulture!
ZAKLJUCHEK
Tine Logar v prispevku Dialektoloshke shtudije (Slavistichna revija VIII/1955, str. 41 – L.V.
opravichujem se, da nisem mogel uporabiti vseh fines originalnega zapisa, ker nisem imel na
voljo ustreznih chrk) pravi: »S tem je, mimogrede povedano, podano tudi etimoloshko
izhodishche za razlago dveh substrativnih krajevnih imen na pobochju Banjshke planote, ki doslej
nista imeli svoje razlage in sta znani kot Bate in Baske, pa jih v Solkanu izgovarjajo B∂ t∂ oziroma
B∂ sk∂ . Solkanski izgovor jasno kazhe na to, da moramo pri razlagi izhajati iz osnov *bet- in
*besk- in ne iz *bat-, *bask- ali *bъt-, bъsk-, kajti iz tega bi v solkanshchini ne moglo nastati b∂ t∂ ,
b∂ sk∂ . V *bet- se po Bezlajevem mnenju skriva antichno ime Veneti, ki je po predromanski ali
substitucijski fonetiki preshlo v *vent > *bent > *bet in se v mnozhinskem tozhilniku glasilo v
slovenshchini *bete. To pa je tam, kjer prehaja e>a, dalo praviloma bate, bat, tam, kjer prehaja e>e,
Bete/Bet (Levpa, Kal nad Kanalom, Banjshice itd.), v Solkanu in okolici pa b∂ t∂ , kajti tam e
reflektira kot ∂ . V imenu b∂ sk∂ pa se po Francetu Bezlaju skriva nekdanji pridevnik iz osnove
*bet < *vent s sufiksom –ьsko, torej *betьskъ, ki se je popolnoma pravilno razvil v *besk, to pa s
konchnico mnozhinskega tozhilnika na Banjshicah v baske, v Solkanu in okolici pa v b∂ sk∂ .
Danashnje krajevno ime Bate je torej po izvoru nekdanji etnikon Veneti v slovenski tozhilnishki
obliki. Podobno, kot se je reklo npr. »grem v Nemce«, se je lahko govorilo tudi »grem v Venete – Bate,
b∂ t∂ «. Tej razlagi ni oporekati niti z zgodovinskega niti z glasoslovnega stalishcha in je po mojem
mnenju povsem sprejemljiva.«
K temu Logar dodaja : »Po vsem tem tudi ni prav nobene tezhave pri razlagi banjshki, ki ga
imamo v imenu Banjshka planota, ter imena Banjshice. V Solkanu se ti dve besedi glasita beinshki in
beinshce, na podrochju pa, kjer e reflektira kot a, pa banshki in banshce. Gre samo za pojasnitev n, ki
ga v Batah in Baskah nimamo. Stvar je zelo preprosta. Pridevnik banjshki je tvorjen iz osnove
*vent s sufiksom -io- in -ьsk-, torej: *vent-j-ьskъ-jь. Razvoj je bil tu tale: *bechьskъ-jь > *banshki
oziroma *b∂ nshki, kajti e se je na tem podrochju pred ch razvil v an oziroma ∂ n, podobno kot v
besedi vetьjь >*vanchi/*v∂ nchi; n pa je pred s preshel v n/in, tako da smo v Solkanu dobili b∂ inshki
in nato po asimilaciji ∂ na i she beinshki. Popolnoma identichen je bil razvoj pri refleksu za a, npr.
v besedi sukeinski namesto prichakovanega *suk∂ nski. Ime beinshce pa je nastalo iz pridevnika
beinshki s sufiksom –ica: *vent-j-ьsk-ica > beinshchica. Zgodovinski zapisi za Banjshice so: Wonschitzer
sup; Vnnder Wonnschitz, Ober Wannschitz iz leta 1523.« K temu dodamo tudi Franceta Bezlaja:
»Imena Bate, Baske, Banjshica kazhejo naravnost na etnikon *Venti. Bate so kakor Benetke iz
*Venetici akuzativ pluralis iz *Venti in in izkljuchiti moramo primerjavo z albanskim vënt, vëndi
»bivalishche«, kar je v antiki izprichano v imenu Avendona nekje ob cesti med Oglejem in Siskom.
Takshna dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila latinizacija nashega ozemlja v rimski dobi
zelo povrshna in omejena v glavnem na rimske vojashke centre z okolico. Staroselci na nashem
ozemlju ob chasu prihoda Slovanov niso bili jezikovno enotni in suponirati smemo poleg
vulgarne latinshchine tudi she ilirovenetske govore.« (BEZ I, str. 140). Poleg tega she: »Veneti, ki
so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek romanshchine in Banjshice, Bate, Baske verjetno
she direktno (podchrtal L.V.), so se preselili na jug vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani,
so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na
nekdanjem ozemlju luzhishke kulture.« (BEZ I, str. 255) »Ime vasi Baske na Banjshicah lahko
razlozhimo glasoslovno samo iz vętьskę k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.«
(BEZ I, str. 291)
Pri tem citatu po Bezlaju ni pomembno zgolj to, da naj bi bila imena Banjshice idr. venetskega
izvora, pach pa she bolj to, da so nam Veneti verjetno zapustili ta imena direktno, to
pomeni v neposrednem stiku; ob dodatni navedbi, da morda iz slovanskega Anti, in, kot smo
videli, Oshtir vzpostavlja te v medsebojno korelacijo z megalitskimi jeziki, torej se kazhe v luchi
teorije kontinuitete nepretrgana, tisochletna poseljenost tega prostora z Veneti-Anti-Slovani-
Slovenci! Kajti Oshtir postavlja Predbaltoslovane v ilirotrashko in venetsko okolje Zakarpatja zhe
tisochletja pred nashim shtetjem!
Prav najdba najstarejshe pishchali v neposredni blizhini Mosta na Sochi, zibelke svetolucijske
kulture tik ob Banjshicah, za katere po mnenju priznanih znanstvenikov obstajajo jezikoslovni in
zgodovinski razlogi, da jih pripishemo Venetom in z veliko verjetnostjo Antom, che ne gre pri
teh dveh imenih kar za sinonima, ter najdba najstarejshega kolesa na Ljubljanskem barju, ki v
funkcionalnem, geografskem, kulturnem in drugih pogledih tvori del celovitega in kontinuiranega
kulturnega obmochja na slovenskem ozemlju, dovoljujeta sklepanje, da so megalitski jeziki (Karel
Oshtir) v smislu teorije kontinuitete (Mario Alinei) neposredni predhodniki danashnje
slovenshchine z vmesnimi razvojnimi stopnjami, med katerimi je venetshchina.
Ob smrti Karla Oshtirja leta 1973 je v In memoriam (Linguistica XIII, 1973, Ljubljana, str. 3 in
naprej) Bojan Chop zapisal: »... [je] s svojim delom povsem zasluzhil pozornost vseh primerjalnih
jezikoslovcev doma in po svetu, cheprav njegov originalni nachin predstavljanja jezikoslovnih
reshitev ni bil vedno delezhen popolnega priznanja ... Jasno je, da samo podroben shtudij
alarodskih jezikov, tako kot to danes dela J. Hubschmid v Shvici, more privesti do resnichno
trdnih dokazov za obstoj te jezikovne skupine in do rekonstrukcije njenega besednega zaklada in
slovnice. Nedvomno pa je, da bo shele prihodnost pokazala tudi na pravo vrednost Oshtirjevih
zamisli na tem podrochju; toda tudi che bi na vsakih sto Oshtirjevih etimologij samo ena
dozhivela dokonchno priznanje, bi bilo to zhe velikanski uspeh, tako ogromna je namrech
mnozhica njegovih kombinacij ... Nam mlajshim, njegovim uchencem in naslednikom, pa bo
delo profesorja Oshtirja – ob vseh potrebnih korekturah – zgled, kako naj znanstvenik celo
zhivljenje ishche resnico, pa naj pri tem drugi rechejo, kar hochejo...«
VIRI:
AGO –Tabula Cortonensis, Luciano Agostiniani-Francesco Nicosia, L'Erma di Bretschneider, Roma, 2000
ALE –Atlas linguarum Europae / (Perspectives nouvelles en geolinguistique), Mario Alinei, president et coll.-
Sous les auspices de l'UNESCO; sur la recommandation du Comite International Permanent des Linguistes
(CIPL) et sous le auspices du Conseil International de la Philosophie et des Sciences Humaines (CISPSH) –
Istituto poligrafico e zecca dello stato, Libreria dello stato, Roma, 1997. Vol. 1.1 Van Gorcum, Assen, 1983;
vol 1.2 Van Gorcum, Assen/Maastricht, 1986; vol.1.3 Van Gorcum Assen/Maastricht, 1990.
ALI 1 in ALI 2 – Origini delle lingue europee I in II, Mario Alinei, Il Mulino, Bologna, 1996 in 2000
ALI 3 – Etrusco: una forma arcaica di ungherese, Mario Alinei, Il Mulino, Milano-Bologna, 2003
AliR – Atlas linguistique roman, Comité de parrainage: Alinei Mario etc. (14 membr) – Comité de direction:
pres. Tuaillon Gaston, dir. Contini Michel etc. (112 membr.); Istituto Poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria
dello Stato, Roma, 1993
BAT – Dizionario etimologico italiano, Carlo Battisti – Giovanni Alessio, G. Barbera Ed., Firenze, 1975
BEZ I/II – Zbrani jezikoslovni spisi I in II, France Bezlaj (uredila Metka Furlan), ZRC, Ljubljana, 2003
BON –The Etruscan Language, Giuliano Bonfante&Larissa Bonfante, Manchester University Press, Manchester
and New York, 2002
BRA – Guide to the Slavonic Languages, R. G. A. de Bray, J. M. Deur & Sons Ltd. London / E. P. Dutton & Co.
Inc. New York, 1969
BRD – Latinsko-slovenski slovar, Franc Bradach, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1937
CAL –Dizionario latino-italiano, Ferruccio Calonghi, Rosenberg & Sellier Ed., Torino, 1965
CAM – Vocabolario latino-italiano e italiano-latino, G. Campanini / G. Carboni, G.B. Paravia & Co. Ed., Torino,
1930
COL – The Celts: Origins, Myths, Inventions, John Collis, Tempus Publishing, Brimscombe Port, 2003
COR – Dizionario etimologico della lingua italiana, Manlio Cortelazzo e Paolo Zolli, Zanichelli, Bologna, 1991
DEV – Dizionario etimologico, Giacomo Devoto, Felice Le Monnier, Firenze, 1968
DZhU – Rechnik rusko-srpskohrvatski, Dimitrije P. Dzhurovich, A. M. Popovich, Beograd, 1946
ERN – Dictionnaire etymologique de la langue latine, A. Ernaut et A. Meillet, Librairie C. Klincksieck, Paris, 1951
ESSJ – Etimoloshki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj, SAZU-MK, Ljubljana, 1976-1982-1995
FAC –L'enigma svelato della lingua etrusca, Giulio M. Facchetti, Newton&Compton, Roma, 2000
FIN – La scoperta degli Etruschi, Giuseppe M. Della Fina, DeAgostini Rizzoli, Bergamo, 2004
FOR – Lexicon totius latinitatis, Aegidio Forcellini, Iosepho Furlanetto, Francisco Corradini et Iosepho Perin,
Arnaldus Forni Excudebat Bononia Gregoriana Edente Patavii, 1965
GUI – El enigma del vascuence ante las lenguas indeuropeas, Florentino Castro Guisasola, Consejo superior de
investigaciones cientificas, Madrid, 1944
HAM – Staroslavenska gramatika, Shkolska knjiga, Zagreb, 1974
JAN – Slovenisch-deutsches und Deutsch-slovenisches Hand-Wörterbuch, Anton Janezhich, Celovec, 1893
JAK – Rusko-slovenski slovar, Franc Jakopin, MK, Ljubljana, 1965
KAR – Srpski rjechnik, Vuk Stefanovich Karadzhich, Shatp. Kraljevine Jugoslavije, Beograd, 1935
LEJ – Venetica VIII: Adria, Lejeune M., Latomus XXV, 1966
MAR –Gli Etruschi, Ugo Di Martino, Ugo Mursia, Milano, 1982
MER 97 – La toponomstika dell'alta val Torre, Pavle Merkú, Comune di Lusevera, 1997
MLI – Nove zanke svetolucijske uganke, Tolminski muzej, Tolmin, 2002
MOTTA – Enciclopedia Motta, Federico Motta Ed., Milano, 1986
MSE – Mala sploshna enciklopedija, DZS, Ljubljana, 1976
NIK – Staroslovenski jezik, Svetozar Nikolich, Nauchna knjiga, Beograd, 1984
OSHT – (vsakokrat z navedbo naslova dela; omenjeni so tudi ponatisi po letu 1930) – Karel Oshtir,
Armenisches, Hantes amsoreay, Wien, 1912-13; Zum [Das] Verhältnis des indogermanischen x-Lautes zu den semitischen
Kehlkopflauten, Antropos VIII, 1913, ponatis 1965; Etimologische und grammatische Versuhe, Wörter und Sachen
III, IV in V (1912/1913); Herkunft des indogermanische langvokalischen Intransitivs (disertacija, Graz-Gradec,1919);
Slavische "gъnati ", AslPh – Archiv für slavische Philologie, No. 34 (1913); Slavische Wörtbedeutungen, AslPh 36;
Slav. "deblo", Rocznik Slawist VII; Beiträge zur alarodischen Sprachwissenschaft I, Wien-Leipzig, 1921; Baltoslovanska
metatonija, RZDHV-Razprave znanstvenega drushtva za humanistichne vede 2, 1925; Vorindogermanische (–
alarodische) Zahlwörter auf dem Balkan, AASJE-Arhiv za arbanasku starinu, jezik i etnologiju II, Beograd, 1924 –
III 1926; Vorindogermanische Metallnamen in Alteuropa, AASJE - IV, Beograd, 1926, ponatis Prishtina, 1969; Drei
vorslavisch-etruskische Vogelnamen, Razprave Znanstvenega drushtva VIII, Ljubljana, 1930; Vorthrakischer Ursprung
des Wortes Βυζάντιον, Glasnik skopskog nauchnog drushtva III; Sumerski izvor abacistichnih shtevilchnih imen, Chas
XVI, 1922; Alarodica, RZHDV-Razprave Znanstvenega drushtva za humanistichne vede I; Illyro-Thrakisches,

AASJE I; Illyro-Pelasgica, ib. II; Danuvius-Assamus-Naissus, ib. III; Zum Voralbanischen, ib. IV; K predslovanski
etnologiji Zakarpatja, Etnolog I; Veneti in Anti, ib. II; Japodi, ib. III.; Predslovansko sebьrъ "zadrugar", ib. IV;
Kleinasiatisch Τερµιλαι "die Wölfischen ", RZDHV V-VI (1929); Vorgr. "moly " Festschrift – Schrijnen, 1929;
Slavische slonъ, »Elephant«, ib. VI; Preslave lьvъ »lion«, Symbolae grammat. in hon. Joan Rozwadowski, Donum
natalicium Schrijnen (1927). - O Karlu Oshtirju she: Linguistica XIII, 1973, Ljubljana Karel Oshtir – in
memoriam (Bojan Chop: V spomin prof. Karla Oshtirja (str. 3); Bojan Chop: Professor Karel Oshtir zum Andenken (str.
5) Bojan Chop: Bibliographie des Professor Karel Oshtir (str. 9); Bojan Chop: Oshtirs Sprachwissenschaftliche Ideenwelt
(str. 13-96). Dalje: Jezik in slovstvo XIII/6, str. 169-170, F. Jakopin: Karel Oshtir – osemdesetletnik; Jezik in
slovstvo XIX/1-2, str. 1-6, Bojan Chop: Ob petinosemdesetletnici profesorja Karla Oshtirja; Linguistica XIX,
1989, str. 3-12, Bojan Chop: Hundert Jahre eines bekanten slowenischen Sprachwissenschaftlers, Professor Dr. Karel
Oshtir.
PAL- Testimonia Linguae Etruscae, Massimo Pallotino, Firenze, 1968
PEL I in II – La lingua venetica I in II, G. B. Pellegrini-A. L. Prosdocimi, Istituto di glottologia dell'universita di
Padova, 1967
PIR – Vocabolario friulano, Jacopo Pirona, Stabilimenti Antonelli, Venezia, 1871
PLE – Slovensko-nemshki slovar, M. Pletershnik, Knezoshkofijstvo, Ljubljana, 1894
RAU – Horses, Chariots and Indo-europeans, Peter Raulwing, Archaeolingua.Series minor, Budapest, 2000
ROM –Il "mistero" della lingua etrusca, Romolo A. Staccioli, Newton&Compton, Roma, 1977
RUT – Zgodovina Tolminskega, Simon Rutar, Hilarijanska tiskarna, Gorica, 1882
SEM/1 – Le origini della cultura europea / Rivelazioni della linguistica storica, Giovanni Semerano, Leo S. Olschki
Ed., Firenze, 1984
SEM/2 – Le origini della cultura europea / Dizionari etimologici, Giovanni Semerano, Leo S. Olschki Ed., Firenze,
1994
SEM 2003 – Il popolo che sconfisse la morte-Gli Etruschi e la loro lingua, Giovanni Semerano, Bruno Mondadori,
Milano, 2003
SER – Le prime e le piu antiche civilta, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca, Torino, 1926
SES – Slovenski etimoloshki slovar, Marko Snoj, Modrijan, Ljubljana, 2003
SIEN – Slovenska koroshka imena, Luka Sienchnik in Bogo Grafenauer, Znanstveni institut, Ljubljana, 1945
TAV – Slovensko-italijanski slovar, Janko Tavzes, Knjigarna Antona Turka, Ljubljana, 1941
TRS 1871 – Letopis matice slovenske, Davorin Trstenjak, Ljubljana, 1871
TRS 1875 – Letopis matice slovenske, Davorin Trstenjak, Ljubljana, 1875
UTET – Dizionario di toponomastica (storia e significato dei nomi geografici italiani)
Giuliano Gasca [Universita di Torino], Carlo Marcato [Universita di Udine], Giovan Batista Pellegrini
[Universita di Padova], Giulia Petracco [Universita di Genova], Alda Rossebastiano [Universita di Torino],
UTET-Unione Tipografico-Editoriale Torinese, Torino, 1990
VAL – Dizionario italiano-sloveno, Josip Valjavec, Katolishka bukvarna, Ljubljana, 1914
VAS – Russisches etymologisches wörterbuch, Max Vasmer, Carl Winter Universitätverlag, Heidelberg, 1980
VUG J – Jantarska pot, Lucijan Vuga, Zalozhba Humar, Bilje, 2000
VUG D – Davnina govori, Lucijan Vuga, Zalozhbi Jutro in Branko, Ljubljana, 2003
ZGO – Zgodovina chloveshtva, razlichni avtorji, DZS, Ljubljana, 1969
ZIN – Il Nuovo Zingarelli-Vocabolario della lingua italiana, Zanichelli, Bologna, 1989
iz vsebine

Lucijan Vuga
MEGALITSKI JEZIKI
PISHCHAL IZ DIVJIH BAB, BARJANSKO KOLO,
SVETOLUCIJSKA KULTURA IN VENETSKE BANJSHICE
IZ VSEBINE CELOTNE KNJIGE:
PREDGOVOR – TEORIJA KONTINUITETE IN MEGALITSKE KULTURE

UVOD
OD KOD VENETI? Kdo so sploh (bili)
Indoevropejci in od kod so prishli, che so sploh od kod prishli?
Za izhodishche – svetolucijska kultura
S LOVANI IN ETRUSHCHANI
Etrushchani – teorije za 21. stoletje
Tabula Cortonensis – neizpolnjeni upi
Kdo je bil Giuseppe Sergi?
Zgodovinski vidiki
Jezikoslovni vidiki
Jezikovna argumentacija
Kako so prishli Pramadzhari v Italijo in kdaj?
VENETI IN ANTI
Zagonetke o keltih
Japodi
Kaj pravi karel oshtir o antih?
MEGALITI, GRADISHCHA IN KASHTELIRJI
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/izvse.htm[16.11.2010 10:21:00]
iz vsebine
http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/izvse.htm[16.11.2010 10:21:00]

001 Megalitski Jeziki

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

001 Megalitski Jeziki

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Lucijan Vuga – Megalitski jeziki

Knjizhnica Revije SRP

Izdajatelj edicije Pogum Revije SRP

Naslovnica: Megalit ob Nadizhi pri Robichu

CIP - Katalozhni zapis o publikaciji

TEORIJA KONTINUITETE IN MEGALITSKE KULTURE – PREDGOVOR

MEGALITI, GRADISHCHA IN KASHTELIRJI

PRAZGODOVINSKO KOLO Z LJUBLJANSKEGA BARJA

ZAKLAD Z BANJSHKE PLANOTE

STARINSKI JEZIKOVNI SLEDOVI

Iz vsebine celotne knjige

Pogum Revije SRP na internetu 2004, shtevilka 1

Pogum Revija SRP 2004/1

~TEORIJA KONTINUITETE IN MEGALITSKE KULTURE~

»On je pach znanstvenik in kadar ne zheli,

VZPOREDNICE MED NAJDBO NAJSTAREJSHEGA KOLESA NA SVETU NA

SPOMIN NA KARLA OSHTIRJA

hrvatska-slovenachka, Bibliografski zavod, Zagreb, 1928; Slovenski biografski leksikon, SAZU,

sposojala etrushchanske besede:

fakultete v Ljubljani komajda she vedo, da je mozh s pipo, ki ga srechujejo v knjizhnicah,

Pogum Revija SRP 2004/1

Najdba bakrenodobnega kolesa na Ljubljanskem barju vzpodbuja k razmishljanju v dveh smereh:

starejshi paleolitik: starejsha kamena doba,

mezolitik, mesolithic, epipaleolithic, srednja

neolitik: mlajsha kamena doba, od 10.000

zdruzhujejo po krvnem sorodstvu v

zhelezna doba – halshtat (Hallstatt) – starejsha

hibridno juzhno narechje, ki je bilo meshanica med trashkim in ilirskim jezikom.«

jezikovno samostojno enoto, ki pa le ni onemogochala sporazumevanja z okolishkimi

l. Tu je uposhtevana nenehno ponavljajocha se teza o pripjatskih mochvirjih, do katerih naj bi

2. Iz te svoje nepreprichljive teze Martinet (je le eden od predstavnikov te "mochvirnishke

4. Ta "germanska" tehnichna superiornost zveni kot odmev na poskuse uveljavitve pojma

6. In ne nazadnje se vprashajmo, kako je mogoche tako zlahka opraviti s slovanskimi jeziki:

Tu smo citirali Semeranove navedbe, ki so mu rabile za razlago posameznih imen na osnovi

Semerano obdela she vech hidronimov s podrochja Venetov.

Kaj o tem pravijo stari viri? Na kratko jih obnovimo:

Devotu indoevropska jezikovna podrochja v 2. tisochletju pr.n.sht. (DEV, zemljevid 1)

etimologij, kolikor po razvoju nove, sodobnejshe etimologije. Ta mora osredotochiti svojo

venetshchina samostojen jezik... , tem sta se pridruzhila she Kretschmer... in Beeler, ki

IZHODISHCE – SVETOLUCIJSKA KULTURA

Poglavitne smeri prometnic na podrochju Soshke doline proti Jadranu in Panoniji

Za izhodishche si vzemimo svetolucijsko kulturo, ki predstavlja enega od dejavnikov pri

ZHELEZNODOBNE NAJDBE Osnovni zemljevid je po Mihu Mlinarju (MLI)

A. Najdishcha halshtatske svetolucijske

Pogum Revija SRP 2004/1

Etrushchani – teorije za 21. stoletje

Etrushchani so she vedno neizchrpen vir preuchevanj. In medtem ko po svetu sprejemajo

Tabula Cortonensis – neizpolnjeni upi

razocharanje. Tako je bilo tudi tokrat, ko je prishla na svetlo:

obvezne referenchne tekste za vsakogar, ki se ukvarja z etruskologijo, pa profesorja zhe na uvodu

razprostiralo od Peloponeza chez Egej ter doseglo Anatolijo...

KDO JE BIL GIUSEPPE SERGI?

prebivalci Kranjske, Shtajerske in Koroshke, Slovani so v Bosni in Hercegovini, in veliko

mediteranska; presenecha pa vztrajanje, da bi v etrushchini nashli arijshchino, kar je sicer

helensko kolonizacijo v Mali Aziji in Etrushchani, ko je objavil razpravo o napisu iz Lemnosa

Sergi je preprichan, da so Etrushchani prishli iz Male Azije, ne le zaradi jezikovne in kulturne

od doline Pada do Mesinske ozhine, vendar so svojo prevlado dosegali ne le na kopnem,

cept indoevropskega ljudstva z enotnim jezikom, ki je dozhivel spremembe po neki biblijski

Toda kdo so ti Indoevropejci, gledano s stalishcha sodobne znanosti?

krat tudi v Anatoliji.

Antropologija se srechuje z nekaterimi problemi v zvezi s spreminjanjem chlovekovih telesnih

genetsko dobro raziskana: tu so se oprli na poglavitne komponente, temeljeche na 34 genetskih

ETRUSHCHINA – KOINE SEMITSKIH JEZIKOV

Tako lahko Oshtir preide k zakljuchku, da je etrushchansko zp(h)ir,zp(h)il v *ce-zpil »quinque