1.

Pomen citoplazenske membrane pri bakterijah

Citoplazemska membrana je sestavljena iz lipidnega dvosloja, razen
Mycoplasme imajo citoplazemsko membrano z dodatkom sterolov, saj nimajo
celične stene. Je selektivno propustna, preko nje se izvaja aktivni transport
molekul v celico. Preko0 nje potujejo protoni vzdolž elektrokemijskega gradienta.
Ob tem poteka oksidatvina fosforilacija, kjer atpaza naredi atp iz adp in p.

2. Transdukcija
Z transdukcijo poteče rekombinacija oz. privzem tujega odseka DNA v celici v
matični kormosom. Poteka preko virusa- bakteriofaga, ki vstopa v bakterijsko
celico. Fag se vgradi v celico. Nastane lizogena bakterija, ki ima vgrajeno fagovo
DNA. Ta se lahko deli naprej- lizogeni cikel; ali pa se virus namnoži, celica
propade- lizin cikel. Vegetativni fag se pritrdi na gostiteljsko celico in živi v
odvisnosti. Temperatni fag lahko nastane profag ( teoretično vsak fag ).
Transdukcija je splošna – fagov genom se vgradi kamorkoli, ali pa omejena, ko
se vgradi le na določeno mesto. Ta genom lahko da celici nove lastnosti, npr.
bakteria Corynebacterium dihtheriae- sevi, okuženi s fagom, izločajo DAVIČNI
toksin, drugače okužbe niso tako problematične.

3. Adhezini
Adhezini so virulentni dejavniki bakterij. To so molekule za celično vezavo na
gostitelja, najpogosteje proteini. Temu sledi kolonizacija in razmnoževanje. To so:
- pilusi in fimbrije ( npr. N. gonorrhoeae pilini, S. aureus proteini, E. coli fimbrije)
- bički ( Vibrio Cholerae- gibanje)
- kapsula (N. meningitidis)
- biofilm – večplastna obloga bakterij v glikokaliksu)

4. Laboratorijska identifikacija Staphylococcus aureus

S. aureus laboratorijsko določamo na več načinov. Naredimo direkten
mikroskopski preparat. Vidimo G+ batreije, kroglice v grozdih., zlatorumen
pigment. Ima + katalazni test, deoksiribonukleazni in koagulazni test, vsi drugi
stafilokoki so koagulazno negativni. Streptokoki so katalazno negativni. Z
aglutinacijskim testom dokažemo toksin – enterotoksin toksin toksičnega šoka.

5. Kašne vrste rezistenc bakterij na antibiotike poznaš

Rezistenco na antibiotike delimo na dve kupine :
- naravno ali intrinzično odpornost
- pridobljena odpornost
a) Ta je specifična za določeno vrsto ali rod. Je odraz genetskega,
strukturnega in fiziološkega stanja bakterij, npr. nimajo tarčnega mesta za
antibiotike- G- bakterije, mycoplasma.
b) Pridobljena odpornost ja samo pri nekaterih sevih vrste ali znotra rodu.
Vzrok temu je mutacija na genih ali/in pridobitev nove genske informacije-
npr. za encim beta laktamazo – MRSA in ESBL. Pri tem se lahko:
- spremeni tarčno mesto oz. prijemališče antibiotika (PBP) : nastanek novih
proteinov, sprememba obstoječih PBP, sprememba ribosoma (aminoglikozidi,
 makrolidi), mutacija na genu za dnk girazo kinoloni, mutacija za ligazo
glikopeptiti
- encimska razgradnja antibiotika – bolj pogosto, dobijo gen za encim na
plazmidu za beta laktamazo
- zmanjšana propustnost celične membrane – mutacija na genih za porine
- aktivno črpanje antibiotika iz celice -

6. Clastridium tetani, patogenost, kako se zavarujemo

Sprogena bakterija, anaerobna, G+, terminalne spore (spore kot tolkala).
Bakterija ne povzroča okužbe ran, vstopa skozi njih, izloča TETANUSNI toksin, ki
deluje nevrotoksično, blokira sproščanje inhibicijskih mediatorjev v spinalnih
sinapsah – krči. Zavarujemo se s cepljenjem: AKTIVNA IMUNIZACIJA z
tetanusnim toksidom (DiTePer – 3 odmerki za 10 let). PASIVNA IMUNIZACIJA z
antitetanusnim serumom (protitelesa proti toksinu).

7. Herpesvirusi
Kroglasti, oviti virioni, 120-200nm. Ikozaedri, lipidna zunanja ovojnica.Genom
linearna DNK, značilne zaporedne translacije in transkripcije alfa, beta in gama
proteinov v jedru. DNK se pomnožuje v jedru, brsti skozi jedrno membrano – tako
dobi zunanjo ovojnico. Značilne so primarne infekcije, ki ji sledi latentna (genom
obstoji v limfocitih ali v jedru nevronov).sledi reaktivacija. Latentno aktiven lat
segment, njegov transkript ovira apoptozo celice – obstoj virusa. Delimo na alfa,
beta in gama herpesviruse :
ALFA: HSV1 – labialni herpes, latentni, v gangliju trugeminusa
VZV – norice, nato ob reaktivaciji herpes zoster – pasavec – v dorzalne
živcu
HSV2 – genitalni hepres
BETA: CMV in HCMV – okužba v vseh starostih, mononukleoza, kongenitalne
inf.
HHV6 IN HHV7 – postransplantacijski zapleti
GAMA: EBV – v limfotropni virus, infekc. Mononukleoza, onkogeni virus –
karcinom nosnega žrela, Burkittov limfom
HHV8 – kaposijev srakom pri imunski oslabljenosti
Pomembni so ob imunski oslabljenosti : tpo transplantacijah, aids, začasna
imunska pomanjkljivost, prirojene imunske okvare

8. Razmnoževanje RNK virusov

RNK virusa vstopi v celico, gre kar na ribosom, nastane multiprotein, ki se razdeli
na več proteinov, strukturnih in nestrukturnih, namnoži se genetski material v
jedru, virus pa se sestavi v citoplazmi, anto pa izstopi. Pri DNA virusih vse poteka
v jedru.

9. Opiši vsaj 3 črevesne gliste

Gliste – Nematoda
PODANČICA – ENTERUS VERMICULARIS – živi v tankem črevesu, odlaga
jajčeca na anus, možna avtoinfekcija, brez vmesnega gostitelja, razširjkena pa
vsem svetu, 5-13 mm
LASNICA – TRICHINELLA SPINALIS – 4 mm, živi v tankem črevesu, ležejo žive
ličinke, ne jajčec - so viviparne. Ličinke gredo skozi črevesno steno, po krvi in
limfi v mišice, kjer se spinalno zavijejo in obdajo z ovojnico.
NAVADNA ČLOVEŠKA GLISTA – ASCARIS LUMBRICOIDES – človek edini
gostitelj; jajčeca – ličinka 1. stopnje, levitev – ličinka 2. stopnje- tanko črevo- kri –
jetra – pljuča, 2x levi v ličinko 4. stopnje.. nato gre po sapniku v želodec pa
naprej v črevesje.

10. Candida albicans

Je gliva, ki povzroča sistemske mikoze. Oportunistična gliva, je del normalne
črevesne flore, pri imunsko solabljenih pa povzroča nevarne okužbe. Gojimo jo
na KA kot kvasovko, na koruznem agarju pa razvije psevdomicelij z
klamidosporami in blastosporami

11.Zgradba in vloga celične stene

Varuje celico, ji daje trdnost. Je neselektivno propustna, zagotavlja osmotksi
pritisk, pri cepljivkah se pri delitvi cepi, na njej so pomembni antigeni. Po celične
stene delimo bakterije na G+ in G-.
G+ - do 40 plasti peptidoglikana, ki je iz 1-acetilglukozamina in 1-
acetilmuraminske kisline, povezane prečno s tehoično kislino, ki je antigen
bakterij.
G- - 2-5 plasti peptidoglikana, imajo lipidno membrano, iz nje štrlijo
lipopolisaharidi – endotoksini.
Barvamo kristalovijolično barvilo – jod- alkohol ali aceton – safranin. Ob delitvi
ima celična stena nalogo, da zagotovi gradbeni material za delitev in nastanek
dveh celic iz ene.

12.Konjugacija
Pri konjugaciji se izmenja genetska informacija preko plazmida, ki je genetski
element. Ta gen omogoča transfer. Plazmid se prenese v E. Coli preko spolnega
pilusa in nosi informacijo za njegov nastanek – F plazmid(F+ in F- celica). Za
odpornost na antibiotike nosijo inf. R plazmidi. Plazmid je lahko v celici
posamezno ali pa se integrira v kromosom -HFR bakterija. V eni bakteriji je
lahko več plazmidov.

13.Endotoksini
Endotoksine imajo G- bakterije, se nahajajo na zunanji membrani, po sestavi so
lipopolisaharidi, z toploto jih ne uničimo, ne moremi jih pretvoriti v toksoide,
genski zapis za njih je na kromosomu. Primer : Enterobakterije – Toksin A je LPS
– del celične stene.

14.Morfološke in fiziološke značilnosti Mycobacterium tuberculosis in

laboratorijska diagnostika
Aerobna, nesporogena, bacili, barvamo pa Ziehl-Neelsenu, acidorezistentna.
V celični steni ima mikozid trehaloza dimikolat oz KORD faktor. Preživi v
makrofagih, tvorba granulomov.
TUBERKULOZA:
a. PRIMARNA : vnetno žarišče + povečane bezgavke – zgodnja progresivna faza
razsloj po telesu
b. POSTPRIMARNA : reaktivacija, granulomi v zgornjih delih pljuč
Določamo jo z tuberkulinskim testom po Mantouxu, zdravljenje je dolgotrajno
(6mesecev) z 4 kombiniranimi antibiotiki. Odvzamemo sputum plevralni punktat,
želodčni sok. Sputum 3 dni jutranje vzorce zbiramo, delamo v varnostni komori.
Kužnimo obdelamo z bazo in kislino. Delamo direktni pregled kužnine, kultivacija
(3-8 tednov), identifikacija z niacinskim testom, PCR, inkorporacijaki antibiogram.

15.Opiši Bacillus anthracis

Sporogen aeroben, G+ bacil, vir zemlja, voda, rastline. V kužnini kot vegetatvina
celica s kapsulo, v kulturi sporogena bakterija, nanizana v vrvice kot bambusove
palčke, v naravi kot posamezne sporogene bakterije. Spore so zelo odporne.
Bolezen je lahko :
- kožna: stik – maligno obolenje
- pljučna : inhalacija spor – kot pljučnica
- črevesna : bruhanje, driska – sepsa – nabrekla vranica
Pri določanju celice osamimo, zdravimo s tetraciklini, kinoloni, penicilini,; ob
izpostavitvi 60 dnevna zaščita; živali zažgemo, cepimo.

16.Virulenčni dejavniki enterobakterij

FIMBRIJE : omogočajo kolonizacijo oz. pritrditev na celico gostitelja (F, CPS, S)
ENDOTOKSIN : lipid A, je del LPS celične stene vseh G- bakterij. Sprosti se iz
propadlih celic, deluje toksično in sistemsko.
EKSOTOKSINI: jih izdelujejo in izločajo
KAPSULA: antigenske lastnosti, varuje pred fagocitozo
ZNOTRACELIČNO PARAZITIRANJE: varnost pred imun. ozivom in ab.
HITRA RAST IN RAZMNOŽEVANJE: kultivacija ni zahtevna
ODPORNOST PROTI AB: naravna odpornost + hiter razvoj odpornosti (ESBL-
E.coli)

17.Razmnoževanje DNA virusov

Primer ADENOVIRUS: vstopi, odvrže vlakna, kapsula razpade, genom gre v
jedro. Prepiše se del za nestrukturne proteine, nato drugi in tretji del za
strukturne proteine. Vse se dogaja v jedru, tu se tudi sestavi. Potuje na periferijo
in izstopi brez ovojnice, infekcija je za celico smrtna.

18.Paramiksovirusi
Veliki do 300 nm, imajo linearno – RNA. Na ovojnici imajo HEMAGLUTININ,
NEVROAMINIDAZO in FUZIJSKI GLIKOZILIRANI PROTEIN. Ki omogoča
vstopanje v celico s fuzijo. Brstijo, povzročajo sincicije(celice z več jedri) v celični
kulturi.Delimo na
- virusi parainfluence 1,2,3,4
- virus mumpsa
- virus ošpic
- respiratorni sincicijski virus (RSV)
- človeški metapnevmovirus (HMPV)

19.Naštej tri praživali,ki pri človeku povzročajo diarejo

- Giardia intestinalis
- Entamoeba Histolytica
- Blastocystis Hominis
- Isospora belli
- Cyclospora cayetanensis

20.Dermatofiti
To si glive, ki povzročajo povrhnje mikoze, bolezni se imenujejo dermatofitoze.
Parazitirajo na kožni površini, v keratinasti plasti kože in kožnih tvorb. Glede na
mesto pojavljanja jih poimenujemo tinea (corporis, capitis, pedis…). Prenos je z
neposrednim stikom ali posredno preko predmetov. Infektivni delci so delci
keratina, ki vsebujejo žive glive.Kužnino zasejemo in obdelamo z KOH.
Dermatofiti so nitaste glive :
- rod MICROSPORUM : lasje, koža
- rod TRICHOPHYTON : koža, nohti, lasje
- rod EPIDERMOPHYTON : koža, nohti

21. naštej in opiši vsaj 2 mikroorganizma, ki jih prenašajo klopi

Klopi prenašajo borelije lajmske borelijoze, borelije povratne mrzlice, erlihije,
franciesllo tularensis, tudi virus klopnega meningoencefalitisa.
Erlichia spp. Povzroča monocitno humano erlihiozo, prenaša se iz živali preko
klopa na ljudi.
Borelija povratne mrzlice je G- spiroheta, 15-30 bičkov, gibljiva, antigensko
nestabilna – spreminja površinske gene. Mrzlica obliva človeka zato, ker so v
krvi, telo jih oslabi, se skrijejo v tkiva, se spremenijo in gredo ponovno v kri.
Francisella tularensis je G- pleomorfen kokobacil. Nahaja se v divjih živalih,
ribah, pticah. Prenaša ga Ixodes Ricinus. Klinične slike okužbe so različne,
ulceroglandularna 80 % primerov.

22. glive, pomembne v medicini in farmaciji in njihova morfologija

Glive so pomembne z dveh vidikov, kot patogeni MO, ki jih moramo odstraniti iz
telesa, in tudi kot proizvajalke določenih substanc oz. antibiotikov.
Poznamo glive, ki povzročajo povrhnje mikoze. To so dermatofiti. To si glive, ki
povzročajo povrhnje mikoze, bolezni se imenujejo dermatofitoze. Parazitirajo na
kožni površini, v keraqtinasti plasti kože in kožnih tvorb. Glede na mesto
pojavljanja jih poimenujemo tinea (corporis, capitis, pedis…). Prenos je z
neposrednim stikom ali posredno preko predmetov. Infektivni delci so delci
keratina, ki vsebujejo žive glive.Kužnino zasejemo in obdelamo z KOH.
Dermatofiti so nitaste glive :
- rod MICROSPORUM : lasje, koža
- rod TRICHOPHYTON : koža, nohti, lasje
- rod EPIDERMOPHYTON : koža, nohti
Druga skupina so glive, ki povzročajo sistemske mikoze, ki so lahko primarne ali
pa pri imunsko oslabljenih osebah. Pri prvih je pomembna Histoplazma
capsulatum. Je dimorfna gliva. Med oportunističnimi glivami je najbolj pomembna
Candida albicans, ki je sicer del normalne črevesne flore. Sem spadajo tudi člani
iz rodu Aspergillus – fumigatus in niger – značilen reproduktivenm micelij.
Cryptococcus neoformans povzroča obolenja osrednjega živčevja in pljučnice.
Rod Penicilinnum spp. Izloča paniciline, naravne antibiotike.

23. bakterijski eksotoksini, katere tipe poznamo, kako delujejo

Izločajo jih G+ in G- bakterije, izločijo jih iz celice, so topni proteini, uničijo se s
toploto, pretvorimo jih lahko v toksoide, genski zapis imajo na fagu, plazmidu ali
kromosomu.
Toksini:
- znotrajceličnii del A-B : a ni aktiven, sprosti b v celico gostitelja
- citolizini ( povzročijo razpad celice )
- nevrotoksini (butulizem – zavre se sproščanje NA )
- pirogeni toksini (izpuščaji, v krvi povzročijo toksični šok)

24. kako se izognemo bakterijskim okužbam prebavil

- osebna higiena
- higiena pri pripravi hrane
- toplotna obdelava mesa, mleka
- nadzor hrane in pitne vode
- primerno odstranjevanje odplak
- izolacija bolnika
- deratizacija, dezinsekcija

25. treponema pallidum

Spada med spiralne bakterije, gibljiva, anaerobna, občutljiva na vplive okolja.
Povzroča bolezen sifilis. Prenaša se s tesnim stikom pri spolnem občevanju,
prodre skozi kožo, pride do trdega čankarja (razjeda na koži), ki izgine.
Troponeme se razsojijo po telesu, pride do izpuščajev. 3. faza je latentni sifilis,
troponeme se osamijo v organih, imunski odgovor jih uniči, privede pa tudi do
nevroloških in žilnih sprememb. Možna okužba v nosečnosti ali pri porodu.
Diagnoziramo z mikroskopskim preparatom, dokazujemo specifična telesa +
serološki testi. Zdravimo s penicilini, tetraciklini.

26. bakterijska spora in spora gliv

BAKTERIJSKA SPORA: Sporulira rod Bacillus in Clostridium od patogenih
človeških bakterij v neugodnih razmerah. Spora je metabolno neaktivna celica,
ohrani celotni genom, obda se z debelo in trdno steno, ki je iz Ca- dipikulinata, ki
ji daje trdnost. Spora ima zunanji ovoj, sporin plašč, skorjo, sredico. Se ne
razmnožuje. Vzkalijo v celice. Spora se lahko naredi terminalno, centralno in
subterminalno. Lega spore ima diagnostičen pomen. Spore se uporabljajo kot
indikatorji pri sterilizacijskih postopkih.
SPORA GLIV: Glive se nespolno razmnožujejo z sporami, ki nastajajo na
reproduktivnem miceliju na različne načine : s segmentacijo hif (artrospore),
brstenjem (klamidospore), povečanje celice, ki se obda z debelo ovojnico
(klamidospore). Lahko nastanejo na posebnih nosilcih konidijih (konidiospore) ali
pa v sporangijih (sporangiospore).

27. kaj se dogaja v bakterijski celici pred delitvijo

Predpogoj je delitev bakterijskega kromosoma, ki se oddaljujeta, nastajati začne
spetum. Ko je septum popoln, začne celica delitev na dve hčerinski celici.

28. skiciraj in opiši virus z vijačno zgradbo, naštej 2 primera

Okolo vijačnice, ki nosi genski zapis, so nanizane kapsomere. Primer je virus
influence, paramyxoviridae, virus Topakovega mozaika.

29. virusi, ki povzročajo hepatitis

Virus hepatitisa A je pikornavirus, enteralna infekcija, razmnožuje se v epitelijskih
celicah črevesa, nato po krvi v parenhim jetrnih celic, izloča se z iztrebki.
Antitelesa ga uničijo.
Virus hepatitisa B je DNA virus. Lahko se mi izogmeno s cepljenjem. Prenaša se
preko krvi ali s spolnimi odnosi. Pri 95% ljudi ga uničijo antitelesa. Virus plu
protitelesa povzročijo imunsko bolezen.
Hepatitis C je RNA virus iz družine flaviviridae, veže se na receptorje v jeternem
tkivu. Prenaša se preko krvi. Pri akutni okužbi se pojavi zlatenica, sledi ji kronični
hepatitis, ki vodi v cirozo jeter. Virus se de pozdraviti z zdravili.
Hepatitis D je satelitni virus ob virusu hepatitisa B, saj mu manjkajo nekateri geni.
Hepatitis E daje podobno bolezensko sliko kot A, le da je ta odvisna od človeka
do človeka. Pogos je v Indiji.

30. toxoplasma gondii

Spada med Trosovce (Sporozoa). Je parazit številnih živali. Povzroča
toksoplazmozo.Pojavlja se kot trofozoit polmesečaste oblike, tkivna cista in
oocista. V mački poteka spolni del razmnoževanja – v črevesju
sporozoiti+bradizoiti=gametocite – oociste. V drugi živali se razmnožuje
nespolno, sporozoiti potujejo v tkiva, kjer se hitro delijo in jih nato zapuste. V
živčnih celicah, možganih in očeh, se delijo počasi, nastanejo tkivne ciste –
kronična bolezen. Pri nosečnicah prodre posteljico in okvari plod – čutila, jetra,
varnico. – splav in smrt ploda = kongenitalna toksoplazmoza. Okužbe niso
nevarne, razen pri imunsko oslabljenih ljudeh.

31. penicilium - nariši kako zgleda in farmakološki pomen izločkov

Izločajo penicilinske antibiotike, ki si naravni izločki, s katerimi si gliva pomaga v
boju z drugimi bakterijami in glivami pri osvajanju življenjskega prostora. Gliva
ima na tri dele razdeljen micelij. Je septirana.

32. identifikacija bakterij v prebavilih

Bakterije, ki inficirajo črevesje, spadajo med Enterobakterije. KOPROKULTURA
je postopek, s katerim poskušamo iz preiskovanih iztrebkov osamiti bakterije, ki
jo nato identificiramo. Po osamitvi vedno naredimo antibiogram. Pri
zunajčrevesnih okužbah osamimo MO iz različnih vzorcev ter naredimo
SEROLOŠKE teste, s katerimi dokazujemo specifična protitelesa pri okužbah.
Primeri:
- enterobakterije reducirajo nitrate v nitrite, so oksidazni negativne
- dokazujemo glede na kapsularni antigen K, somatski antigen O in flagelarni
antigen H – SEROTIPIZACIJA glede na antigene
- E. coli antigen O 1-173
- Salmonella spp. O (2400) in H (1 in 2)
- Shigella spp. Koprokultura
-Yersinia entercolitica dokaz protiteles, isto Campylobacter spp. - obe reaktivni
artritis
- Heliobacter pylori – biopsija razjede, dokaz ureaze, serološki dokaz protiteles

33. treptoneme
So spirohete. Patogene za človeka sta T. pallidum (sifilis) in T. carateum (pinta),
druge pa so del normalne človeške flore. Troponema pallidum spada med
spiralne bakterije, gibljiva, anaerobna, občutljiva na vplive okolja. Povzroča
bolezen sifilis. Prenaša se s tesnim stikom pri spolnem občevanju, prodre skozi
kožo, pride do trdega čankarja (razjeda na koži), ki izgine. Troponeme se
razsojijo po telesu, pride do izpuščajev. 3. faza je latentni sifilis, troponeme se
osamijo v organih, imunski odgovor jih uniči, privede pa tudi so nevroloških in
žilnih sprememb. Možna okužba v nosečnosti ali pri porodu. Diagnoziramo z
mikroskopskim preparatom, dokazujemo specifična telesa + serološki testi.
Zdravimo s penicilini, tetraciklini.

34. klamidije
So obvezni znotrajcelični paraziti, veliki 200-300 nm. Vsebujejo DNA, RNA in
ribosome. Imajo notranjo in zunanjo membrano ter LPS. Nimajo peptidoglikana
(niso občutljive na beta laktamske antibiotike), so energetksi paraziti, saj celici
kradejo ATP. Imajo 2 obliki :
1. ELEMENTARNO TELESCE: zunajcelično, infektivno, metabolno neaktivno
2. RETIKULARNO TELESCE: večje, znotrajcelično, razmnoževalna oblika,
neinfektivno, metabolno aktivno.
ET se veže na recept., endocitoza, fagocitoza, inhibicija fuzije fagosoma z
lizosomi, ET se reorganizira v RT, ki se deli, nato kontra reorganizacija in EB se
sprosti iz celice.
- CLAMYDIA TRACHOMATIS: glede na serovar povzroča različna obolenja
- CLAMYDIA PNEUMONIAE: okužba dihal, reaktivni artritis
- CLAMYDIA PSITTACHI: bolezen papagajev, je zelo patogena.
MO izoliramo, določamo z DIF in PCR ter serologijo.
35. odnos virus gostitelj, gojenje virusov in vitro
Virus se pritrdi z ligandi na receptorsko mesto gostiteljske celice. Lahko inficira le
permisivno celico, vstop ni prostovoljno dovoljen. Infekcija je lahko :
- uničujoča oz litična : virus influence v celicah sluznice
- prikrita oz latentna : virus herpesa v gangliju
- trajna oz perzistentna : hepatitis virus v jetrih
- virus lahko sodeluje pri rakavi spremembi celice

36. kapsula bakterij, kapsida virusov

KAPSULA BAKTERIJ: Kapsula je želatinasta plast s polisaharidi okoli MO.
Določa stopnjo patogenosti. Omogoča boljšo pritrditev na podlago. Imunski
sistem je ne prepozna kot tujek in makrofagi je ne požrejo. Je žaščita pred
fagocitozo.
KAPSIDA VIRUSOV: Kapsida je beljakovinska ovojnica iz kapsomer. Obdaja
virusni genom. Skupaj je to nukelokapsida. Ščiti genski material pred zunanjimi
vplivi. Pri golih virusih ima pomembno vlogo, pri drugih ji pri tem pomaga še
ovojnica, ki je membrana.

37. papiloma virusi

Analne in genitalne bradavice (kondilomi) so izrastki, ki se pojavijo v okolici
zadnjika, v zadnjikovem kanalu, na glavici moškega spolnega uda, na mošnji,
notranji strani stegen, na sramnih ustnicah, v nožnici, na materničnem vratu,
redkeje v ustni votlini in žrelu.Povzročajo jih humani papiloma virusi (HPV), ki jih
poznamo več kot 100 podtipov. Virusi, ki povzročajo kondilome, so drugačni kot
tisti, ki povzročajo bradavice na drugih predelih kože. Te bradavice so mehkejše
in bolj gladke kot bradavice drugje po telesu. Glavni način prenosa okužbe so
spolni stiki (analni, vaginalni, oralni).Okužba z virusom je trajna. Poleg klinične
slike v diagnostiki uporabljamo serološke preiskave, s katerimi dokazujemo
protitelesa v krvi bolnika. Okužba je lahko v vzročni povezavi z nastankom raka
na rodilih. Če se nosečnici, ki preboleva svežo okužbo, rodi otrok, je ta lahko zelo
ogrožen. Če so bolezenski znaki prisotni ob času poroda, je treba opraviti carski
rez, da preprečimo okužba novorojenca.

38. nastanek spor bakterij

Ob neugodnih razmerah pride do sporulacije bakteije. Na začetku se kondenzira
kromosom, sledi formacija septuma in zgoščevanje genskega materiala znotraj
nastajajočega spetuma. Bakterija izgublja vodo, gre v zametek spore, ki je le v
enem delu spore. Okoli se nabere Ca-dipikolinat, nato nastanejo še dodatni ovoji
spore. Spora ima zunanji ovoj, sporin plašč, skorjo, sredico. Ob ugodnih
razmerah spora vzkali v vegetativno celico.

39. Opiši genom bakterij

Genom bakterije je obroč dvovijačne DNK, prost v citoplazmi, pritrjen na
mezosom, ki je invaginacija plazmaleme. Imajo razulično št. Bp, odvisno od
organizma. Poleg kromosoma so lahko še izvenkromosomski odseki DNK v
obliki plazmidov (možnih več v eni celici). Vse skupaj sestavlja replikon
celice.Genom naj bi bil stabilen, vendar so spremembe razmeroma pogoste, so
posledice mutacije DNK ali pridobitve odseka DNK od zunaj. So smiselne in
nesmislene, točkaste ali obširnejše. Genom nadzirata dve skupini encimov:
1. MODOFIKACIJSKI ENCIMI ki metilirajo baze na restrikcijskih mestih in jih s
tem stabilizirajo
2. RESTRIKCIJSKE ENDONUKLEAZE ki režejo DNK na restrikcijskih mestih
(6bp dolga sosledja baz)
Informacije se prenašajo v MO tudi preko TRANSPOZONOV, ki nosijo določen
zapis ter zapis za encim tarnsponazo, ki omogoči integracijo v palzmid ali
kromosom. Omejujeta jih 2 insercijski sosledji, raplicirajo se skupaj z replikonom.
Pri delitvi dednega materiala se začne delitev na Ori mestu, to se podvoji,
razhaja pa se na Ter mestu na kromosomu.

40. Corynebacterium diphtheriae

G+ bacili, barvamo jo pa Ljubinskem. Sevi, ki so okuženi z bakteriofagom,
izločajo DAVIČNI TOKSIN. Ta je beljakovina, 58-62kD, sproži tvorbo specifičnih
protiteles, veže se na vse evkariontske celice. Ustavi sintezo beljakovin in
povzroči nekrozo celice. Bacil je zelo odporen, parazitira le pri ljudeh na sluznici.
Na udaru v zimskih mesecih, aktivna imunizacija je zelo uspešna. Prenaša se
kapljično, s kontaktom ali preko predmetov. Pritrdi se na mukozne celice nosno
žrelnega prostora. Če izloča toksin, ta vstopi v kri. En MO izloči tudi do 5000
toksinov na uro, ena molekula uniči eno celico. Klinično se to kaže kot
psevdomembrane in faringitis, tonzilitis in laringitis. Pri sistemski intoksikaciji
pride do miokarditisa, motoričnih paraliz, notranje krvavitve, toksični cirkulatorni
kolaps. Delamo kolonijo na selektivnem Claubergovem gojišču, toksigenost
določamo z PCR in elekovim testom. Zdravimo z antibiotiki, toksin nevtraliziramo
z antidavičnim serumom konjskega izvora. Okužbe preprečujemo z cepljenjem
DiTePer.

41. Borrelia burgdorferi

Anaerobne, G-, gibljive, spiralne, počasi rastoče. Teh borelij je več, skupaj jih
imenujemo Borrelia burgdorferi sensu lacto. povzročajo lajmsko boreliozo (2000-
3000 primerov letno). Ta se kaže:
- koža : borelijski limfocitom, spremebe na koži
- živčevje: meningitis, vnetje možg. Živcev, periferni nevritis
- prizadetost srca : ritem, av bloki
- sklepi, mišice, slabo počutje, utrujenost
Diagnosticiramo značilno klinično sliko, osamimo MO, dokažemo specifična
protitelesa, ki pa nastajajo dolgo časa. Zdravimo z tetraciklini, azitromicinom,
penicilini.

42. Najpogostejši načini širjenja bakterij

- skozi dihala
- skozi kožo
-s spolnimi odnosi
-skozi prebavila
-s piki žuželk
z matere na plod

43. Vloga betalaktamaze

Beta laktamaza je encim, ki razgrajuje beta laktamske antibiotike in ima
pomembno vlogo pri pridobivanju imunosti bakterij na antibiotike. Gen zanjo se
prenaša na plazmidu R.

44. Kemoterapija virusnih bolezni

Večinoma delujemo na DNA polimerazo, jo zaviramo pri razmnoževaju virusnega
dednega materiala s tem, da ji podtaknemo ne čisto pravi gradbeni delec. Primeri
takih učinkovin so Aciklovir, Ganciklovir, Penciklovir, Valciklovir, Cidofovir,
Foskarnet. ZU neaktiven vstopajo v telo per os, če je virus v telesu, se aktivirajo
ob vezavi na DNA polimerazo, drugače zapustijo telo neaktivne. Te ZU večinoma
v uporabi za herpes viruse. Pri večini virusov se zaščitimo tako, da naredimo iz
virusa viroid, ki je oslabljen virus, ki povzroči nastajanje protiteles, ni pa patogen
in ne povzroči infekcije pri ljudeh.
Za ortomiskoviruse (influenca) se uporabljajo RNK zaviralci – amantadin,
ribavarin oz rimantadin, tamiflu. Pri retrovirusih zaviramo reverzno transkriptazo.

45. Ixodes Ricinus

Je madicinsko pomemben klop. Spada med členonožce, med ščitaste ali trde
klope. Parazitira tudi na ljudeh. Živi v gozdu, na travnikih, do 100m, pti
temperaturi od 14-24 °C.Je sezonsko aktiven, v visoki vlažnosti. Povzroča:
-mehanične poškodbe z rilčkom - rostumom pri piku
-klopna paraliza, če je človek alergičen na slino klopa
-prenaša patogene organizme: borelije lajmnske boreiljoze, borelije povratne
mrzlice, virus klopnega meningoencefalitisa, erlihije, babezije, Francisello
tularensis.
Ima 4 razvojne stopnje : jajčece, ličnika, larva in odrasel klop. Razvojni krog traja
2 leti. Pri samcih pokriva ščit celo telo, pri samicah manj. Ima 4 pare členastih
nog ter 2 para helicer.

46. Kaj povzroča Leishmania in kaj Trypanosoma brucei (za tole zadnjo
nisem prepričan)?
Trypanosoma brucei povzroča spalno bolezen v Afriki, prenaša jo muha ce-ce,
Leishmania pa povzroča :
- kala-azar oz visceralna lišmanioza
- kožna lišmanioza
- kožno-sluznična lišmanioza.
Prenaša jo peščena muha, razmnožuje se v makrofagih.