Professional Documents
Culture Documents
VRAZOV TRG 2
LJUBLJANA
INŠTITUT ZA PATOFIZIOLOGIJO
SEMINAR
JETRNI TESTI
Nina Vinder
Ivan Kaše
Luka Gomezelj
Katjuša Benedik
Špela Božnar
Katarina Čepon
Matej Kurnik
Rok Štern
METABOLIČNE FUNKCIJE:
Jetra sodelujejo pri metabolizmu ogljikovih hidratov, lipidov, aminokislin/proteinov in
hormonov. Če je prisotna kakšna jetrna bolezen, so te funkcije motene, ali popolnoma
nedelujoče.
Pri metabolizmu lipidov je pomembna β-oksidacija MK, katere glaven cilj je proizvajanje
energije. Izstopa sinteza holesterola, katerega večina(80%) se pretvori v žolčne soli, ki so
ena bistvenih sestavin žolča in sodelujejo pri prebavi maščob v črevesju.
SHRANJEVALNA FUNKCIJA:
Jetra so shramba za lipidotopne vitamine A, D, K, B12, katerih količina zadostuje za več
mesecev. Z izjemo hemoglobina je shranjena največja količina železa v telesu – v obliki
feritina(na apoferitin se veže železo, ko je v krvi v odvečni cirkulaciji). Kadar je celica
preobremenjena z železom, se ne kopiči le v fiziološki, lahko mobilni feritinski micelni
obliki, ampak se feritinske micele združujejo v lizosomih, to je t.i. hemosiderinski
pigment. Iz tega se lahko razvije hemokromatoza, ki jo označuje izredno obilno kopičenje
železa v jetrih in drugih endokrinih žlezah. Takšna količina železa je za celice
neposredno toksična in povzroči napredujočo okvaro organov v obliki bolezni kot je
pigmentna ciroza jeter.
Jetrne bolezni
Vzrokov za bolezni jeter je veliko, vendar se klinično pokažejo v nekaj prepoznavnih
vzorcih, ki jih ponavadi razdelimo na hepatocelularne, holestazne(obstruktivne) in
mešane. Pri hepatocelularnih boleznih(npr. virusni hepatitis ali alkoholna bolezen jeter)
prevladujejo znaki poškodbe jeter, vnetja in nekroze. V holestaznih boleznih(npr. žolčni
kamni ali maligna obstrukcija, primarna žolčna ciroza) prevladuejjo znaki inhibicije
pretoka žolča. V mešanih vzorcih pa so prisotni znaki tako hepatocelularnih in
holestatskih poškodb(npr. holestatske oblike virusnih hepatitisov in veliko bolezni, ki jih
inducirajo zdravila). Zato nam lahko vrstni red simptomov in njihovo izstopanje hitro
ponudi diagnozo, še posebej, če ob tem upoštevamo anamnezo pacienta, naprimer
njegovo izpostavljenost škodljivim dejavnikom v preteklosti(alkohol, zdravila...)
Značilni simptomi jeternih bolezni so med drugim zlatenica, utrujenost, srbenje, bolečina
v zgornjem desnem kvadrantu, ascites in krvavenje v prebavilih.
Obravnavanje pacientov z jetrnimi boleznimi mora biti usmerjeno v tri smeri:
1. postavitev etiološke diagnoze
2. ocena resnosti bolezni (grading)
3. ocena stopnje razvitosti bolezni(staging).
Diagnoza se usmeri na kategorijo bolezni. Torej hepatocelularno, holestatsko ali mešano,
prav tako pa na specifično etiološko diagnozo. Ocena resnosti bolezni nam pove, kako
aktivna in resna je bolezen - active or inactive, mild, moderate, severe. Ocena stopnje pa
nam pove, kje v normalnem razvoju bolezni se pacient nahaja, če je akutna ali kronična,
zgodnja ali pozna, precirotična, cirotična ali končna stopnja.
Mnoge jetrne bolezni vodijo k poslabšanju le nekaterih jetrnih funkcij, ostale pa ostanejo
nespremenjene. Za merjenje moramo zato izbrati le tiste parametre, ki so najbolj primerni
v povezavi s kliničnim problemom. Jetra imajo veliko funkcionalno rezervo, kar pomeni,
da lahko pri okvarjenih jetrih testi ne pokažejo motnje ali pa razmeroma majhna
odstopanja od normale (npr. plazemske beljakovine, ki imajo veliko rezervo in dolg
razpolovni čas).
Pomembno je vedeti, da nam spremenjena vrednost enega jetrnega testa govori o izpadu
le ene jetrne funkcije, ne pa določa diagnoze bolezni. Količine nekaterih snovi, ki jih
merimo z jetrnimi testi so lahko spremenjene tudi ob prisotnosti patoloških dogajanj, ki
pa niso locirana na jetrih. Noben jetrni test torej ni specifičen le za eno jetrno bolezen,
specifični niso niti le za jetrne bolezni. Poleg tega, da niso specifični, so nekateri od njih
tudi zelo nizko senzitivni. Da v praksi povečamo njihovo specifičnost in senzitivnost,
jetrne teste uporabljamo v kombinacijah imenovanih baterije in to večkrat zapored.
(Primer tega je vit. K. Lahko je njgeova koncentracija znižana zaradi jemanje
antikoagulante ali pa zaradi jemanje širokospektralne antibiotike, ki vpliva je na črevesno
floro)
Osnovno baterijo jetrnih testov razdelimo v dve skupini:
Testi funkcijske
sposobnosti, ki
ocenjujejo izločevalno
in biosintetsko
sposobnost
Serumski encimski
testi, ki lahko odražajo
ali zastoj izločanja
žolča ali okvaro
hepatocitov
ZLATENICA
HIPERBILIRUBINEMIJE
BILIRUBIN V URINU
ALBUMIN
Serumska koncentracija albumina je 35-50g/l in predstavlja 50-60% vseh plazemskih
proteinov. Njegovi glavni funkciji sta uravnavanje osmotskega tlaka in transport
lipofilnih molekul po krvi. Albumina se ne sintetizira dovolj pri jetrnih boleznih, sinteza
albumina je odvisna tudi od zadostnih zalog aminokislin in razpoložljive energije.
Povečana izguba albumina iz organizma je lahko preko ledvic (nefrotski sindrom), preko
kože (opekline) ali v črevesju.
Koncentracija albumina v plazmi je pri hudi kronični okvari jeter znižana.
GLOBULINI
Serumska koncentracija globulinov je 20-35g/l. Glede na elektroforezo jih delimo na
alfa1, alfa2 in beta globuline, ki se sintetizirajo v jetrih in pa gama globuline, ki se v
jetrih razgrajujejo.
Pri kronični okvari jeter se zmanjša tudi funkcija Kupfferjevih celic, ki sodelujejo pri
odstranjevanju antigenov iz krvi, ki priteka iz črevesa, zato je stimuliran imunski sistem,
kar ima za posledico zvišano koncentracijo globulinov.
• ALANIN AMINOTRANSFERAZA(ALT)
Katalizira reverzibilno reakcijo med alaninom in piruvatom. Ima važno vlogo v
metabolizmu AK, proteinov in OH. Primarno je v jetrih, natančneje v citosolu.