P. 1
Človek-je-več_N

Človek-je-več_N

|Views: 422|Likes:
Published by Barbara Štimec

More info:

Published by: Barbara Štimec on May 07, 2012
Copyright:Attribution Non-commercial

Availability:

Read on Scribd mobile: iPhone, iPad and Android.
download as PDF, TXT or read online from Scribd
See more
See less

08/21/2014

pdf

text

original

PRVO POGLAVJE

4

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

Zbirka ČLOVEK ZA TRETJE TISOČLETJE

1

PRVO POGLAVJE

CIP – kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 130.2 ŽELEZNIKAR, Zoran Človek je več : osupljiva pripoved o raziskovanju sveta in sebe / Zoran Železnikar. - Kranj : samozal., 2009. - (Zbirka Človek za tretje tisočletje) ISBN 978-961-92771-0-2 248519424

2

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

Zoran Železnikar

ČLOVEK JE VEČ
Osupljiva pripoved o raziskovanju sveta in  sebe

LJUBLJANA 2009
3

PRVO POGLAVJE

4

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

Hčerki Maji

5

PRVO POGLAVJE

Največ, s čimer lahko človeku pomagaš, je, da mu ponudiš pomoč pri odkrivanju bogastva v njem.

6

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

Te besede ne morejo odtehtati hvaležnosti vsem, ki ste prispevali k nastanku te knjige. Zaradi vas je bilo na poti njene priprave mnogo manj trnja, kot bi ga bilo sicer. Od srca se zahvaljujem Kurtu za moralno podporo, koristne nasvete in strokovno pomoč, ter skupini iz Maribora z Jelico na čelu, ki je sodelovala pri pripravi in vsebinski dodelavi knjige, ter Jasmini in vsem drugim, ki ste s požrtvovalnostjo omogočili njen pravočasen izid. Posebno hvaležen sem Maji za požrtvovalnost pri pripravi izvrstne grafične podobe, pa tudi moji ženi in hčerki, ki sta potrpežljivo prenašali težave ob njenem nastajanju in mojo odsotnost.

7

PRVO POGLAVJE

8

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

KAZALO

UVOD . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Kako brati to knjigo? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Preden zakopljemo miselne lopate . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 1. poglavje: PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kakovost življenja je stvar odločitve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Minljivost konceptov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . S čim je pogojeno izkustvo? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Na videz nesmiselna vprašanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Iz česa raste miselno drevo? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ali ste vedeli … . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Seznam slikovnega gradiva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2. poglavje: PREVERIMO TEMELJE MISELNE ZGRADBE . . . . . . . . . . . . . . Vrednost znanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Prepričljivost materije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zavest v snovi ali snov v zavesti? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Trdnost je vtis. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Svet in opazovalec . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pojav večkratnih osebnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Osnovni arhetipi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Prostor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Čas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Energija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zvok . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3. poglavje: STVARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI . . . . . . . . . . . . . Filozofi o naravi stvarnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Absolut in izraženi svet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Resnično in neresnično . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kozmologija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Materialni in duhovni svet . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Svet gradijo podobe v zavesti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 26 29 31 33 35 36 45 47 49 50 52 55 57 59 60 61 62 64 66 67 69 75 76 77 80 82

9

PRVO POGLAVJE

4. poglavje: MEDICINA, KAM GREŠ? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Mit o mikrobih kot povzročiteljih bolezni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Prezrto dragoceno znanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Cepljenje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Trditev: narava je nepopolna . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Medicinski paradoksi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Mikroorganizmi kot čistilci telesa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Bolezen v novi luči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kaj nam sporoča narava? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Razumevanje bolečine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Poslanstvo bolezni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Medicina prihodnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Hvala medicini! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5. poglavje: ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . V vesolju nismo sami . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Neuki graditelji čudes . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Čemu prikrivati resnico? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kako do pravih informacij? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zgodba o zavojevanju nekega planeta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nov temeljni kamen zgodovine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6. poglavje: SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kaj vse dolgujemo Sumercem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sumersko bogoslovje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nibiru – dvanajsti član sončne družine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Nastanek sveta skozi sumerska očala . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Stvarjenje skozi navedke Svetega pisma in Sumercev . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kultiviranje planeta Zemlja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zamisel o delavcu in služabniku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . O stvariteljih in Adamu iz epruvete . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Uganka Eve in prepovedan sad . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Noe in vesoljni potop . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Dopolnjeni mozaik. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Konkretizirani in abstraktni Bog ter človek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7. poglavje: POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINA PLANETA ZEMLJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zemlja kot poligon nezemljanov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Potop . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Načrt globalnega gospostva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Dirka za osvojitev sveta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Hebrejska zgodba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

85 87 88 91 96 97 100 101 103 104 106 107 108 111 113 115 118 119 124 126 131 133 134 136 138 140 141 143 144 147 149 150 152 155 156 159 161 163 165

10

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

Rimski imperij in Emanuel . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Britanski imperij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Združene države Amerike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Prva svetovna vojna . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sovjetska zveza . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Druga svetovna vojna . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Evropska unija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Demokracija in terorizem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ni razloga za malodušje! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 8. poglavje: SPOZNANJA, KI OSUPNEJO . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Simbolizem kače in zmaja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Reptilski možgani, DNK in modra kri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kameleonske sposobnosti modrokrvnih . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Skrivno ozadje religij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Krščanstvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Izvor krščanske doktrine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ženska in seksualnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Judovstvo in Talmud . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Islam . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Pravi pomen religij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Skrivno ozadje denarja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Obrestna past in finančne manipulacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Finančno podložništvo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

168 170 171 174 175 177 180 182 185 187 188 189 190 191 195 197 199 200 201 202 203 205 207

9. poglavje: NISI TO, S ČIMER SE ISTIŠ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 211 Gon po spoznanju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 214 Smisel evolucije – razvoj zavesti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 215 Istenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 218 Sem osebnost? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 220 Sem telo? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222 Sem duša? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 225 Sem razum? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 227 Sem energija? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 231 Prepoznava procesa istenja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 232 10. poglavje: KDO SEM? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Prinašalec življenja in središče zaznavanja. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Ideja »jaz sem« na rešetu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Zavest in zavedanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Iskanje lastne identitete . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Koraki do spoznanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Obstoj drugega . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 235 236 239 242 243 245 247

11

Najvišji vzrok in Bog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 248 Kako sem iskal Boga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 251 Prgišče spoznanj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 254 11. poglavje: POJMOVNIK ŽIVLJENJA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 257 12. poglavje: ČLOVEK JE VEČ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Poslednji koncept . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Sadovi duhovnega napredka . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Božanska igra . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Kaj je mogoče storiti? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . Skoraj na cilju. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 277 278 281 283 285 289

SVOBODA VEDNO PREMAGA TEMO . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 291 Opombe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 295 Literatura in viri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 298

12

UVOD

Največje darilo, ki ga lahko daš človeku, je, da mu ponudiš pomoč pri odkrivanju bogastva v njem. Ta knjiga je nastala prav s tem ciljem. Zavedanje tega bogastva človek na pragu tretjega tisočletja namreč še kako potrebuje. Ob tej knjigi ne boste mogli ostati ravnodušni. V vas bo sprožila upor in ogorčenje ali pa boste v njej prepoznali pravi zaklad. Njeno poslanstvo je namreč pomagati vam pri občutni širitvi spoznavnega obzorja, torej pri razumevanju vsega, kar nam je mogoče spoznati. »Kaj pa mi je tega treba?« bo kdo vprašal. Boljše razumevanje sveta in sebe je pogoj za večjo kakovost življenja, večjo neustrašnost, trden notranji mir, večjo ustvarjalnost itd. Širjenje spoznavnega obzorja omogoča širitev zavesti in duhovni napredek, nujno potreben za ozdravitev bolnega duha naše civilizacije. To je edini način, da se izkopljemo iz sedanje globalne krize, kajti um nas je zapeljal v labirint, iz katerega brez novega znanja ni izhoda. Vsak od nas čuti nekakšen notranji nemir in se vsaj nejasno zaveda, da je treba nekaj storiti. To, kar je treba storiti, pa je – obrniti se k sebi, napraviti kakovosten premik v zavedanju sebe. Zavedanje in poznavanje sebe je prvi pogoj za razumevanje sveta. K boljšemu zavedanju nas med drugim sili tudi narava z vse hujšimi preizkušnjami, ki nas opominjajo na zelo relativen pomen materialnega bogastva. Težko je verjeti, pa vendar trditev ni brez podlage: človeštvo se je znašlo v podobnem položaju kot v davnini, ko je večina še mislila, da je Zemlja ravna plošča, nekateri pa so trdili, da je krogla. Takrat je bilo treba v glavah napraviti velik miselni preskok, ki je omogočil razširitev »materialnega obzorja«, obzorja materialnega sveta. Osebno sem prepričan, da pred podobnim korakom stojimo tudi danes, ko se začenjamo zavedati, da je materialna stvarnost le del področja spoznavnega, in začenjamo gledati celostno. S predstavo o Zemlji kot krogli je bil storjen velik korak v razvoju razuma, ko je človek začel opazovati okolje s poglobljenim zanimanjem, kar je pripeljalo do sistematičnega pristopa k raziskovanju narave, do 13

UVOD

znanosti. Razumska iskanja so se usmerila na področje zunanjega sveta, ki pa je le del tistega, ki ga lahko dosežemo z razumom. Znanost je z bliščem novih dosežkov in spoznanj navduševala znanja željne množice in odločilno prispevala k ustvarjanju vtisa, da je znanje o zunanjem svetu pomembnejše od vsega drugega. Čas je, da to popravimo in znova vzpostavimo naravno sozvočje. Racionalni um je od srednjega veka naprej napredoval bliskovito, religije pa niso bile sposobne človeku ponuditi tudi kakovostnejše in razvitejšemu razumu primernejše duhovne hrane. Človek se je razvijal po razumski, logični plati, čustveno in duhovno pa tako rekoč nič. To se je odrazilo tudi na povsem fiziološki ravni: razvijali smo levo možgansko polovico, desne pa ne. Zato marsikaj vemo o zunanjem svetu, o svojem notranjem svetu, o sebi in o svojem bistvu pa le nekaj malega – toliko pač, kot so nam znale ponuditi religije. Žal te niso zagotovile možnosti, da bi bil razvoj človeške zavesti celovit; nekatere vztrajajo pri okostenelih stališčih, druge pa so izgubile vizijo in zapadle miku materialnosti, kar jih je spremenilo v bogastva željne ustanove, ki jim pastorala ni na prvem mestu. Ta dvoličnost je marsikoga odvrnila od tedaj pomembnega izvora duhovnega znanja, ki pa je razmeroma skromno. Večina civiliziranih ljudi, ki so pretežno trdno zasidrani v materializmu, je prepričana, da smo predvsem snovno telo z nekaj malega elektro-kemije v možganih, ki ustvarja zavest. Ne zavedamo se, da materialistični svetovni nazor ne le močno omejuje naš intelektualni domet, temveč zavira naše potenciale in nas omejuje pri duhovni rasti. Morda se ne zavedate, pred kako pomembno nalogo stojimo danes. Popraviti moramo razumsko neravnovesje v sebi, ki je odraz velike razlike med umsko in duhovno razvitostjo, kar povzroča v nas napetost in ruši naravno sozvočje. Zdaj smo tako rekoč duhovno nerazviti. Smo kot ptič z enim krilom. Nikar se ne čutite prizadeto ob tej izjavi; gre za normalen evolucijski razvoj, za katerega je značilno nihanje od ene polarnosti k drugi, vse do uravnoteženja obeh. Pred nami so širna prostranstva duhovnega sveta z obiljem duhovnega bogastva, ki nas bo oplemenitilo in dvignilo daleč nad raven, na kateri se nahajamo danes. Ob omembi duhovnega znanja vsakdo pomisli na religijo ali vero. Marsikdo izraza duhovnost in religija tudi enači, toda v resnici sta to dva popolnoma različna pojma. Naj takoj razjasnim, da pod duhovnostjo ne pojmujem konceptov religije ali verske predanosti, temveč celosten pogled na svet, ki presega materialistični okvir. Duhovnost je tisti del človekovega zavedanja, ki skupaj z znanjem o zunanjem svetu tvori celoto človekove spoznave. Res je, da je bila religija v zgodovini glavni vir znanja o duhov14

UVOD

nosti, a to znanje je bilo in je še zelo nepopolno, kajti tvorci religij so imeli v ozadju, kot bomo v knjigi dodobra spoznali, povsem drugačen namen kot človeka približati samemu sebi. S tem ko se je veljava religij predvsem v razvitem svetu zmanjševala, je manj učinkovita tudi tista njihova pozitivna komponenta, ki predstavlja eno njihovih najpomembnejših kvalitet: moralni kodeks. Materializem ne potrebuje etike in morale. Znanost nas uči, da je svet nastal po naključju, zato nima ne cilja ne smisla. Takšno stališče nas usmerja k preživljanju svojega življenja tako, da se molekule našega telesa v kratkem veku našega življenja čim bolj napolnijo z raznimi užitki. Uživaj, dokler lahko. Kakšna čast, pravica, humanost, etika! To je nekaj, kar ne izhaja iz materije, zato je odvečno. Ali res? Danes nam je jasno, da je znanost brez etike uničevalna. Odsotnost etike in morale ter denar oziroma kapital kot nesporna vrednota so svet pripeljali v zelo zaskrbljujoč položaj. Dobičkarjem nobena žrtev ni prevelika, da je v iskanju kratkoročnih koristi ne bi izkoristili. A talec takšne politike nista le narava in okolje, talec smo mi sami, ki smo neločljiv del narave. Kar uničuje naravo, uničuje nas. Kar uničuje tisto, kar vidimo zunaj, uničuje tudi tisto, kar je znotraj. Izhodiščno misel lahko nadaljujemo takole: podobno, kot se je s predstavo o Zemlji kot krogli drastično razširilo materialno obzorje človeka, se bo z odkritjem »prave duhovnosti«, torej z osvojitvijo celostnega pogleda na svet, drastično razširilo naše spoznavno obzorje. Človek je nepredstavljivo več kot telo – je duhovno bitje, ki ima dostop do doslej neznanih razsežnosti in kakovosti življenja. Ob tem zavedanju vam bo ta knjiga lahko pomagala, da boste svoje duhovno obzorje še razširili in se oplemenitili z novimi spoznanji. Edina prava pot je zaživeti z novim znanjem. Preprost opis sedanjega položaja bi bil, da smo postali ujetniki materialne ravni. Um je zrasel čez vse meje in se iz koristnega sluge prelevil v tirana. Obenem je v svojem razvoju zaostal, ker se je ujel v zanko, iz katere ne najde poti. Iz nje se lahko izmota le tako, da razbije goro ustaljenih konceptov, vzorcev in metod – vsi so bili zgrajeni v preteklosti, zato ne odražajo več sedanje stvarnosti. Ne zavedamo se, da napredek nikoli ni prišel z logičnim dograjevanjem obstoječega znanja, temveč skozi intuitiven uvid. Intuicija, ki je vez z duhovnim svetom, pri današnjem načinu razmišljanja nima možnosti za razcvet in napredek.

15

UVOD

Potrebujemo nov, enoten miselni koncept, nov svetovni nazor, ki bo zunanji in notranji svet razlagal enotno, prepričljivo in brez spodrsljajev. Niti znanost niti religija takšnega koncepta danes nista sposobna ponuditi. Novo znanje mora preseči materialistični spoznavni okvir, omogočiti uresničevanje višjih, bolj zapletenih, bolj domišljenih idej. Ponuditi mora prepoznavanje mehanizmov zavesti, delovanja uma, življenja v nas in naše identitete. Novo znanje bo omogočilo učenje brez trpljenja – na dovolj visoki ravni duhovnega razvoja bolečina in trpljenje nista več osnovno gonilo napredka. Sodobni človek ob vsem svojem tehnološkem znanju ne zna povedati, kaj je življenje in kakšen je njegov smisel. Življenja preprosto ne znamo pojasniti, saj znanost o tem molči. Ugotovil sem, da sta prepoznavanje moje resnične narave in moj duhovni razvoj najpomembnejša naloga, ki si jo lahko zastavim. S prepoznavanjem človekove Biti padejo vsi njegovi strahovi, odkrijejo se njegova večna narava in njegove neslutene moči. S takšnim spoznanjem človeka ni mogoče izkoriščati. Prav zato nam tako znanost kot religije, šolstvo in mediji prave informacije prikrivajo in otežujejo dostop do njih. A čas bo spremenil tudi to. Zdaj se tega zaveda vse več ljudi. Sloviti pisatelj Eckhart Tolle je zapisal misel, nad katero se velja zamisliti: »Miru ne boš našel s spreminjanjem življenjskih okoliščin, temveč s spoznavanjem svoje prave, najgloblje narave. Reinkarnacija ti ne bo pomagala, če v naslednjem življenju še vedno ne veš, kdo si. Vsa beda na planetu je posledica poosebljenega doživljanja ’mene’ oziroma ’nas’, ki prekrije tvoje bistvo. Če se svojega bistva ne zavedaš več, boš nazadnje vedno povzročil trpljenje. Tako preprosto je to.« Ko opazujemo uničeno naravo, zastrupljen zrak, vodo in zemljo, se ne zavedamo, da smo prav tako uničeni znotraj. Bolj kot kdaj koli je človek danes odtrgan od svojih korenin in zasužnjen z življenjskim tempom, ki uničuje njegovo dušo. Želi pobegniti uničujočemu vrtincu, ki ga vse bolj srka vase, želi si srečnejšega življenja, ki ga zaman išče v potrošništvu in užitkih. Miselni oklep, ki si ga je nadel sam, poka po vseh šivih, zato bolj kot kdaj koli prej potrebuje novo znanje in novo duhovno hrano. Kdor ne ve, kaj ga je pripeljalo v zagato, tudi ne more vedeti, kako se rešiti iz nje. Doslej je ves svoj svet gradil na zunanjosti in na povsem napačni predstavi o tem, kar je. Napočil je čas preobrazbe, narava nam z močnimi krči to sporoča že nekaj časa. V novem tisočletju ne bo prostora za duhovno nerazvitega, zgolj v materialnost usmerjenega človeka, treba bo imeti večje kvalitete. Ko bomo 16

UVOD

združili tehnološki napredek, zdrav razum in duhovnost, bo omogočen dandanes nepredstavljiv razvoj, ki bo omogočil dobo miru in blagostanja. Zemlja ne bo več solzna dolina. Sedanja splošna raven zavesti ne zadošča, da bi svet napredoval k srečnejši prihodnosti. To sem dojel že pred leti, ko sem na slabo poznavanje pojava strahu opozoril s knjigo Planet strahu. Tega se je zavedal tudi pokojni predsednik države dr. Janez Drnovšek, ki je s svojimi knjigami pretresel in predramil duhovno zavest Slovencev. V zgodovino se je zapisal z zlatimi črkami zaradi vsaj dveh velikih dejanj: opozoril je, da se mora človek obrniti vase in poslušati glas srca, obenem pa je pokazal, da lahko tudi visok politik deluje kot človek visokih načel in s posluhom za malega človeka. Moja želja je nadaljevati pot, ki jo je začrtal pokojni predsednik. Moj pogled na stvarnost in možne rešitve je zdaj obogaten z mnogimi novimi spoznanji, ki sem jih prelil v to knjigo. Prepričan sem, da so prav ta spoznanja porok za premagovanje problemov in izzivov tretjega tisočletja. Prav to je njen namen. Pokazati vam želi svet v takšni podobi, da boste lahko vgradili številne manjkajoče koščke v svoj mozaik stvarnosti, ki je zdaj strašljivo pomanjkljiv. Če ste se pripravljeni prebuditi iz sna in dremeža, imate priložnost napredovati do močnejšega bitja, ki je vredno imena Človek. Človek je več, kot ste si mislili doslej. Mnogo več, kot ste si znali predstavljati. A kako bi to vedeli – vzgajali so vas tako, da bi vas čim bolj obvarovali pred tem spoznanjem. Kako bi sicer z vami uspešno manipulirali? Potreben vam je – kot Trnuljčici – poljub, poljub znanja in ljubezni, in prebudili se boste iz dolgotrajnega sna ter zablesteli v povsem novi podobi.

Kako brati to knjigo?
Pričujoča knjiga je precej nenavadna v več pogledih, odstopa tudi od književnih okvirov, ki ste jih morda vajeni. Zato ni odveč nekaj pojasnil in napotkov, da vam bo branje in razumevanje olajšano. Opazili boste, da se v knjigi združujeta dve tematiki, ki na videz ne sodita skupaj – zgodovinska razprava in nekakšno filozofsko poglabljanje v človekovo notranjost, duhovnost. Prav ti različni področji dajeta knjigi celovitost, ki jo sam v drugih delih pogrešam. Človek je dvojno – snovno in duhovno – bitje, zato je dvojni pristop nujen za pridobitev celovite podobe o človeku. 17

UVOD

Človekov duhovni razvoj poteka spiralno: od ene tematike se premakneš k drugi, da bi se čez čas spet vrnil, jo poglobil in nadgradil z novimi spoznanji. Pri tem nihaš od zunanjih tem k notranjim (duhovnim) in nazaj. To pravilo sem upošteval tudi pri pripravi te knjige. Začenši z zunanjimi temami, sem se obrnil k notranjim (narava zavesti), se spet vrnil k zunanjim (zgodovina), da bi se naposled ustavil na področju notranjega, kjer ležijo vsi odgovori. Marsikatero izjavo boste v tej knjigi prebrali večkrat. Naj vas to ne moti. Vsako trditev, ki jo želite sprejeti za svojo, je ugodno prebrati vsaj dvakrat. Ob drugem branju se morda spomnite, da vam je že znana, in jo tako utrdite ali pa se šele tedaj v celoti zaveste njenega pomena. Ponavljanje je posebno dobrodošlo za starejše možgane, ki niso več podobni suhi spužvi. V tej knjigi navajam veliko informacij, ob katerih se bo marsikdo spotaknil. Pri marsikomu se bo pojavil dvom o verodostojnosti in vprašanje, ali so podatki preverjeni. Toda odgovor ni preprost. Za preverjanje vseh informacij, ki jih navajam, bi bilo eno življenje najverjetneje prekratko. Obenem pa se postavlja vprašanje, kako prepričati prepričane in potrditi verodostojnost podatkov, ki nasprotujejo uradnim razlagam in izjavam znanstvenih avtoritet. Ali velja verjeti neki trditvi le zato, ker prihaja iz ust uglednega človeka? Na koga se opreti, kadar se znanost moti? Resnici na ljubo ta ne bi nikoli napredovala, če v preteklosti ne bi verjeli trditvam, ki so nasprotovale ugotovitvam znanosti. Pokojni sloviti francoski antropolog Claude Levi Strauss je izjavil: »Znanstvenik ni tisti, ki premore pravilne odgovore, temveč nekdo, ki zna postaviti prava vprašanja.« Žal se znanost dandanes ukvarja z obrobnimi problemi, najpomembnejših vprašanj pa niti ne poskuša načenjati. Pri izboru podatkov, ki jih navajam, sem se opiral na lastna merila, ki jim lahko zaupate ali pa tudi ne. V ospredju sta dve: sodim, da so zaupanja vredni podatki, ki prihajajo od ljudi z veliko širino poznavanja stvarnosti in veliko globino razumevanja tematike. Verodostojnost podatkov je večja, kadar enake podatke navaja več neodvisnih virov. Običajno je tako, da podatek, ki je resničen, v sebi doživljaš drugače kot neresničnega. Bralcu polagam na srce, da trditve v tej knjigi poskuša razumeti, ne pa jih čustveno obravnavati. Čustven pristop ni ustrezen, ker ustvarja prizadetost in ustvarja sodbe o »krivcih« za sedanje stanje. Posredovane informacije je treba obravnavati na višji ravni, ki ne graja, temveč razume in se s problemi ne spopada na tradicionalen način, temveč prepozna in razume globlje razloge in motive. Želim vas spodbuditi, da poiščete nov, 18

UVOD

nenasilen in trezen pristop, ki pomeni pomemben korak v prenovi vas samih. Vsak drugačen pristop vodi v ponavljanje zgodb, v menjavo ene kalvarije z drugo, ki se od drugih razlikuje le po imenih oblastnikov. Morda se bodo ob branju nekaterih poglavij, posebno ob rekonstrukciji zgodovine, zbudili v vas kaki novi strahovi, a se bodo polegli, ko boste dobili celotno informacijo. Moj namen je prispevati k celovitejšemu pogledu na stvarnost, ne pa širiti nezaupanja, tesnobnega vzdušja, pesimističnega razpoloženja ali jemati pogum. Ničesar namreč ne moreš zares spoznati, dokler si seznanjen le z njegovo lepšo platjo. Nesmiselno je objektivnejše informacije iskati pri dosedanjih informatorjih. Žal je odnos do vseh drugih informacij zelo odklonilen. Premalo se zavedamo dejstva, da se iz postane mlake ne moremo naužiti sveže vode. Še kratko pojasnilo o oblikovanju besedil. Pri pisanju besedil sem uporabljal način poudarjanja posameznih pojmov ali besed, kar naj bi vam bilo v pomoč, morda pa se bo komu zdelo nenavadno ali celo moteče. Gre za način, ki omogoča hitrejše pregledovanje besedila, razločnejše luščenje pomena, lažje kasnejše iskanje in utrjevanje prebranih informacij. Upam, da bo tudi vam v pomoč. Še koristna informacija: knjiga je nastala v tesni povezavi s spletno stranjo www.prisluhni.si, kjer v zvezi z obravnavanimi temami najdete veliko koristnih besedil. Na tem spletišču se lahko poglobite v posamezna vprašanja, ki v tej knjigi niso obdelana zelo temeljito. Tam najdete tudi kazalce na spletne vire, iz katerih so informacije črpane.

Preden zakopljemo miselne lopate
Vsak od nas globoko v sebi čuti in se vse jasneje zaveda, da je to, kar vemo o sebi, mnogo manj od tistega, kar nam je mogoče o sebi dognati. Da bi se človek zavedel, da je mnogo več od tistega, kar meni o sebi, potrebuje kaj več kot le nekaj preprostih trditev. Zaupanje v svojo veličino lahko pridobi le tako, da spozna novo razsežnost, v kateri se skrivajo doslej nepoznane moči, ki to veličino podpirajo. A to je zahtevna naloga, ki mora seči prav do temeljev miselne zgradbe razuma. Lotiti se je treba vseh gradnikov te stavbe in jih prenoviti, da bodo odsevali novo znanje in večjo kakovost; lahko bi tudi rekli – večjo svobodo. Bolj ko je neka miselna predstava popolna, manj je omejujoča, več svobode ponuja. Svobode v 19

UVOD

sedanjih konceptih materialnosti in telesa, pa tudi duše, manjka, zato ne moreta zadovoljivo podpreti večje veličine človeka. V življenju sta pomembni le dve stvari – ljubezen in strah; zmanjševanje slednjega na račun prvega pomeni napredek. V preteklosti je bilo človeštvo deležno veliko strahu in laži, kajti z njima je mogoče ohranjati privilegije in vzvišen položaj. Zato je do zdaj vsakršno obveščanje in izobraževanje preprečevalo dostop do resnice. Znanje in informacije, ki so se natekali v naše glave, so natrpani s strahom. Ne ustrezajo resničnim dejstvom, ki pa jih je še vedno mogoče preveriti, najti zanje ustreznejše razlage. Prav tega sem se lotil in skušal popisati v tej knjigi. Kljub temu da se marsikdo zaveda laži, ki smo jim izpostavljeni, še vedno slepo zaupa uradnim virom, znanosti, religiji in medijem. Ni še pripravljen sprejeti več resnice, več »svetlobe«. Toda število prebujajočih se osupljivo hitro veča. Ljudje se ob vse močnejših energijah in zunanjih pojavih prebujajo ter želijo porušiti zidove ječe, na katero so pristali nezavedno. Ni druge poti kot širjenje in plemenitenje zaznave ter razumevanja – to velja tako za zunanji kot za notranji svet. Če bi delovali le v enem od obeh svetov, bi s tem rušili ravnovesje celote. Sprva sem bil v dilemi, ali bi oba svetova obravnaval v eni knjigi, saj je gradiva veliko, morda za koga tudi preveč. Toda želel sem ponuditi branje, ki slika celovito, čeprav grobo podobo prave stvarnosti in področja spoznavnega. To namreč današnji razdvojeni in sebi odtujeni človek krvavo potrebuje. Prenasičen z neuporabnimi informacijami je današnji človek osupljivo lačen pravih, ki omogočajo napredek. Zato sem se lotil obravnave precejšnjega števila tem, med katerimi ima posebno mesto obravnava razsežnosti zavesti. Doumel sem namreč, da je razumevanje zavesti ključ do boljšega razumevanja stvarnosti in večje kakovosti življenja. To področje grozljivo slabo poznamo. Nematerialni svet, svet naše notranjosti čaka, da ga odkrijemo. Prav vsak ima možnost svoje življenje dvigniti na višjo raven. Potrebna je le odločitev. Še nekaj besed o vsebini knjige. V prvem poglavju knjige sem želel odstreti nekaj kratkih informacij in ponazoriti, kako slabo smo obveščeni. Tako porojeni dvom namreč pride zelo prav pri raziskovanju veljavnih konceptov. Najprej sem se v poglavju Preverimo temelje miselne zgradbe, lotil koncepta materialnosti in skozi številna nenavadna vprašanja poskušal utemeljiti nova spoznanja. Je zunanji snovni svet res objektivna danost? Je zastrašujoče prazni atom res gradnik trdne snovi? V poglavju Stvarnost ni takšna, kakršna se zdi sem poskušal odstreti duhovno ozadje stvarnosti in načeti osnovna vprašanja, ki odpirajo poglobljeno spoznavo sveta. Zatem sem se v poglavju Medicina, kam greš? lotil temeljev in paradoksov sodobne medicine. So mikrobi res povzročitelj bolezni? Zakaj medicina ne deluje? 20

UVOD

V drugem delu knjige, v sklopu treh poglavij z uvodnim Zgodovina skozi nova očala sem skušal podati nov pogled na zgodovinsko tematiko. Menim namreč, da je vsa uradna zgodovina človeštva zgodba za lahkoverne. Uradno stališče zgodovinarjev ima usodno pomanjkljivost: ne priznava vpliva nezemljanov na človeško zgodovino. Z vključitvijo te informacije zgodovinski mozaik na mah postane neprimerno jasnejši in razumljivejši. A ne le to – z novim razumevanjem zgodovine prepoznamo načrt in motive v sedanji globalni politiki, ki že tisočletja sledi istim smernicam. V poglavju Sporočila glinenih ploščic sem vas želel seznaniti z osupljivimi zgodovinskimi razlagami Sumercev, ki so zgodovino človeštva na glinenih ploščicah natančno popisali, vključno z zgodbo o Adamu in Evi. Avtor, ki je tu opravil veliko delo, je Zecharija Sitchin. Ker njegove knjige še niso doživele slovenskega prevoda, je to poglavje še posebno zanimivo. Osrednje besedilo drugega dela je Poskus rekonstrukcije zgodovine planeta Zemlja, ki razjasnjuje veliko nedorečenosti in zgodovinskih neznank. Zaključno besedilo Spoznanja, ki osupnejo je posvečeno pomembnim spoznanjem, izluščenim iz zgodovinskih dejstev in stvarnih dokazov, pa tudi obravnavi ozadja religij. Razgalja tudi škodljive vplive sedanjega finančnega sistema in denarnih mehanizmov, ki so med najhujšimi prevarami človeka vse od izuma denarja naprej. Resnična škoda je, da ljudje o plačilnem sredstvu, ki je zelo močno orodje za manipulacije, vemo tako malo. V tretjem delu knjige sem v treh poglavjih, Nisi to, s čimer se istiš, Kdo sem? in Pojmovnik življenja, želel ponuditi svoja duhovna spoznanja. Tu gre za poglabljanje v spoznanja s področja raziskav zavesti. Vprašanje lastne identitete, pa tudi Stvarnika, Boga, je tisto, česar prebujeni človek ne more preskočiti. Ta tema je hočeš nočeš ena od tistih, ki odločajo o kakovosti življenja. S slabo predstavo o Bogu in sebi preprosto ne moreš kakovostno živeti, saj je nepojmljivo, da bi v tem presegel lastni ideal, v katerega verjameš. Razlage stvarnosti nisem gradil v skladu z verskimi predstavami, ki vključujejo Boga, temveč sem jo oprl na bolj nevtralna in manj zlorabljena pojma: zavest in zavedanje. To ni v nikakršnem nasprotju s konceptom duše, duha ali Boga, obenem pa sta zavest in zavedanje pojma, ki si ju nihče ne lasti in ne pridržuje izključne pravice, da bi ju razlagal. Zato so takšne razlage za vse sprejemljive. Dvanajsto poglavje Človek je več smiselno zaključuje tretji sklop in knjigo kot celoto. Spoznanje lastnega bistva – božanske biti v nas – je dragulj v kroni in cilj evolucije. Vrednosti tega spoznanja ni mogoče oceniti, saj iz človeka naredi Človeka, bolje rečeno Boga. Ker tematika ni lahka, se do poglobljenih spoznanj prebijamo postopoma, v skrbi, da bi bralec lahko dojel vse tisto, kar je mogoče dojeti z umom. Zadnje spoznanje je namreč umu nedo21

UVOD

segljivo, ostane le še občutenje. Zavedam se, da je to poglavje za marsikoga prezahtevno, vendar je kljub temu vredno branja. Čeprav razlag ne razumete povsem in ne sprejemate, se s tematike odstre prva tančica, zaradi česar boste nekoč, ko boste bolje pripravljeni, napredovali hitreje. Ta knjiga ponuja celovito predstavo o stvarnosti in trden enoten koncept, ki ustreza tako materialnemu kot duhovnemu področju. Tega do zdaj niti znanost niti religija nista znala pripraviti. Predstavljena besedila dajejo odgovore na skoraj vsa vprašanja, ki so v življenju pomembna. Z novimi informacijami boste bolje razumeli tudi Sveto pismo, ki marsikatero vprašanje pušča nerazčiščeno. Na tem mestu naj se tudi malo potresem s pepelom. Naloga, ki sem se je lotil s to knjigo, je namreč dostojna čete dobrih strokovnjakov z različnih področij, jaz pa sem se podviga lotil sam, kot amater. Ker sem se raziskovanja lotil brez sistemskega pristopa, ne zavedajoč se, da bom nekoč o tem pisal v knjigi, sprva informacij in virov nisem zapisoval. Tako so v spominu ostala dejstva in podatki, avtorji pa ne. Zato sem bil kasneje pri pisanju in navajanju virov nemalokrat v zadregi. Tako sem zagrešil marsikatero napako, za katero mi je žal. V knjigi zato raje glejte gozd, ne pa posameznih dreves. Podrobnosti v tej fazi razlaganja niso najpomembnejše. Tudi tako bo učinek zelo močan. Moja srčna želja je, da bi sodobnega človeka, ki postaja vse bolj podoben potrošniškemu robotu, prebudil iz dremeža ter ga spodbudil k bolj zavestnemu življenju in razumevanju sveta in sebe. Z novim znanjem, dovolj močnim za dvig ravni zavesti, ste kos reševanju tako zapletenih osebnih težav kot na videz nerešljivih civilizacijskih problemov. Z njim boste lahko razsvetlili temo, ki duši življenje v vas in preprečuje vaši duši zaživeti v svetlobi, svobodno. Nihče razen vas ne more storiti koraka k vaši osebnostni in duhovni rasti. Ta knjiga utegne biti pri tem dragocen pripomoček. In morda se tega sprva ne boste niti zavedali. Želim vam mirnega duha, veliko potrpežljivosti pri branju in veliko intelektualnih užitkov. Z vso ljubeznijo, Zoran Železnikar 22

UVOD

1. poglavje

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

Že v otroštvu sem imel močno željo, da bi se čim prej dokopal do modrosti in duhovnih moči, s katerimi bi pomagal ljudem. To je vse prej kot preprosta naloga. Znanje sem iskal v kupih knjig, a sem našel le drobce modrosti, ki so me vodili k novim iskanjem. Po dolgih letih različnih raziskovanj in duhovne prakse je na mojem intelektualnem situ ostalo prgišče (vsaj meni) zelo dragocenih spoznanj, ki jih želim deliti z vami. Morda bo ta knjiga v vas zbudila željo po raziskovanju in boste posegli po boljši »duhovni hrani« od tiste, ki jo uživate zdaj. Trud se izplača; čez čas boste z navdušenjem opazili ne le, da je vaše počutje, telesno in tudi duhovno, občutno boljše, temveč da se je spremenil tudi svet. Pred leti sem se začudil nad podatkom, da je pri človeku ločnica med žejo in lakoto zelo nejasna. Zato se lahko zgodi, da ste žejni, a ker mislite, da ste lačni, jeste. In ker žeje ne morete potešiti s hrano, se vam zdi, da še niste pojedli dovolj – in jeste preveč. Tako ne preseneča, da je toliko debelušnih ljudi. Človeško telo potrebuje vodo veliko bolj kot hrano, posebno telo sodobnega človeka, ki je dodobra zastrupljeno in pod vplivom stresnih dejavnikov. Menim, da se nekaj podobnega kot z žejo dogaja z duhovno hrano. Ker smo v razvitem svetu lačni duhovne hrane, se zatekamo k prehranskim užitkom in zadovoljevanju potrošniških želja, namesto da bi tešili lakoto po tisti hrani, ki bi nam nasitila dušo. Marsikdo se pomena duhovne hrane niti ne zaveda. Beseda duhovnost v splošnem ne uživa kaj dobrega slovesa, morda zaradi slabih izkušenj in strahov v zvezi z religijami. Danes vem, da se prav na področju duhovnosti – te nikakor ne gre enačiti z religijo – skrivajo največji zakladi. To spoznanje je velikega pomena, saj se s tem odpre pot k nesluteni duhovni rasti in posledično večji kakovosti življenja. Podobno kot lahko izbereš boljšo hrano za telo, lahko posežeš tudi po boljši duhovni hrani. Tu merim na tisto hrano za dušo, ki pomaga razumeti 23

PRVO POGLAVJE

duhovne pojave in predvsem samega sebe. O sebi in svoji resnični naravi vemo presenetljivo malo. Iz lastne izkušnje lahko zatrdim, da kakovosti zunaj sebe ni mogoče doseči brez kakovosti v sebi. Znanje o sebi zato prinaša presenetljive učinke. Moj pogled na svet se je napolnil z novo vsebino, stvari so nenadoma našle pravo mesto, pojavili so se odgovori tam, kjer je bila nekoč tema. Kako mirnega in urejenega se počutim zdaj, ko tako zunanji kot notranji svet razumem mnogo bolj celovito, ko se zavedam živosti življenja v sebi in opažam stvarnost v mnogo bolj svetlih barvah! V letih raziskovanj mi je postalo jasno naslednje: svet, kakršnega doživljam, je odsev mojih lastnih spoznanj o njem. Ob predstavi, da je svet bedna ječa nesrečnih duš, ni mogoče doživljati srečne in izpolnjujoče stvarnosti. Podoba bedne ječe je posledica s strahom obremenjenih opažanj in neznanja. Čeprav tega ni preprosto razumeti, so notranja prepričanja tista, ki oblikujejo zunanje izkustvo. Spremeniti je treba pogled na tisto, kar je notri, da bi se spremenilo zunanje! Prav to spoznanje me je navdušilo za podvig, ki ga želim uresničiti s projektom Svet miru in ljubezni je uresničljiv. Spremeniti moramo podobo o sebi in spremenil se bo tudi svet. Spoznati moramo, da si omejitve postavljamo sami in odprl se bo svet novih možnosti. S to knjigo, ki je prvi večji sad omenjenega projekta, se želim dotakniti prav vseh – verujočih in tistih, ki verjamete predvsem znanosti. Pa tudi vseh drugih. Od nekdaj sta me privlačila znanost in kraljestvo razuma. Kot informatik sem nekega dne prišel do ugotovitve, da bi bilo čudovito, ko bi mogel svoje možgane – svoj »možganski računalnik« – nadgraditi z močnejšim operacijskim sistemom tako preprosto kot svoj osebni računalnik. Primerjava možganov z bioračunalnikom je kar umestna. Oba obdelujeta goro informacij, le da človek te informacije tudi občuti. Moč računalnika ocenjujemo po kakovosti izračunov, prikazov ter količini podatkov in informacij. Kljub temu da informacije tudi »živimo«, ne znamo razložiti, kaj temeljni pojem – življenje – sploh je. To napeljuje k zaključku, da je možganski računalnik treba usmeriti na doslej neobdelana področja, kjer se skrivajo številni izzivi. Računalnike neprestano izboljšujemo in nadgrajujemo. Kaj pa možganski računalnik? Operacijski sistem odločilno vpliva na sposobnosti računalnika. Pri enaki strojni opremi utegne biti razlika velikanska. S starim operacijskim sistemom Windows 3.11 strojne opreme svojega najnovejšega domačega računalnika ne bi mogli niti za silo izkoristiti, kaj šele omogočiti tisto, kar zmore Windows XP, Vista ali Linux. Zdi se nam, da možganov ni mogoče nadgraditi, zato ostajamo pri istem »operacijskem sistemu«, razlagalcu stvarnosti. A temu ni tako. Razum temelji na izhodiščnih 24

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

prepričanjih, temeljnih predstavah, to pa so informacije, ki jih je mogoče menjati, tako kot programe. Operacijski sistem običajnega možganskega računalnika je usmerjen predvsem v razlaganje zunanjega sveta, sveta materialnosti, na vseh drugih področjih pa je nezanesljiv ali celo neuporaben. Gradimo ga od ranih let do konca šolanja, nato pa le polnimo s podatki. Opazne prenove ni doživel, saj se učni sistem v načelnem pogledu že stoletja ni skoraj nič spremenil. Brž ko se lotiš nematerialne sfere in pojmov, ki so še kako pomembni, je v hudi zadregi. Ne zna odgovoriti na preprosta vprašanja, kdo si, od kod prihajaš, kakšen je smisel življenja. Ne ve, kaj so in kako delujejo čustva, občutki, misli, ne zna pojasniti življenja in tudi ne, kaj sploh je in kako deluje zavest. Ta vprašanja se večini ne zdijo zanimiva prav zato, ker ne vedo, kje iskati odgovore, vendar so v resnici zelo pomembna. Ne verjamem, da človek, ki o celoti spoznavnega in o sebi ve le malo, lahko zadovoljivo rešuje zahtevne probleme. Kdor se ne pozna, bo pri reševanju problemov, za katere ne ve, odraz česa so, le slabo opravil. Na kaj se lahko opre, ko pa ne ve niti tega, kdo je ta, ki je vedec? Večkrat se spomnim na zgodbico o orlovem mladiču, ki se je izvalil v kurjem gnezdu in vse življenje živel, kot da je kokoš. Nenehno srečujem ljudi, ki menijo, da so prestari za kako izpopolnitev svojega možganskega računalnika, za svojo intelektualno in duhovno rast. A to trditev zanikajo številni, ki se na jesen življenja odločijo za študij. Najhuje je, da tako razmišljajo tudi mladi ljudje, ki so pravkar zaključili študij. Študijski sistem je ukalupil njihovo razmišljanje ter jim odvzel prožnost in svežino. Prožnost misli je ena najpomembnejših stvari v življenju. Obdržite jo lahko tudi v starejših letih. Pri osebnem računalniku menjava operacijskega sistema marsikdaj zahteva močnejšo strojno opremo. A pri človeku je skrb odveč. Celo zelo nadpovprečen človek izkorišča le nekaj odstotkov svojih možganskih sposobnosti. Pri tem pretežno izkoriščamo le levo polovico, ki je odgovorna za logično razmišljanje, sekvenčno obdelavo informacij, desna polovica pa bolj ali manj počiva. Narava je torej poskrbela, da s strojno opremo ob nadgradnji operacijskega sistema ne bo težav. Za izvedbo postopka torej ni objektivne ovire, obstajajo le subjektivne – miselna togost, lenoba in strah pred novim. Ob nadgradnji možganskega računalnika se kakovosti življenja občutno spremeni. To je posledica širitve zavesti in odkrivanja sposobnosti, ki dotlej 25

PRVO POGLAVJE

niso bile poznane in zato tudi ne izkoriščene. To je korak, ki omogoči dvig ravni zavedanja, korak, ki iz človeka napravi Človeka. Proces nadgradnje je mogoče izpeljati le z menjavo njegovih gradnikov, tj. ustaljenih konceptov in predstav. Treba se je spoznati s povsem drugačne plati; ugotoviti je treba, kdo je ta, ki živi, trpi in si želi lepšega življenja. Kakovost življenja je tesno povezana s kakovostjo poznavanja samega sebe. S to knjigo vas želim navdušiti, da nadgradnjo možganskega računalnika napravite tudi vi. Razumeti sebe, razumeti svet, občutiti vso živost in čarobnost življenja – to je vse kaj drugega kot životarjenje ter iskanje zadovoljstev in trenutkov sreče v intervalih med nezadovoljstvi. Ponujam vam roko na poti, ki preskakuje stare plotove in zida svet iz novega znanja, svetlobe in ljubezni. To je edina pot, ki vodi navzgor, k modrosti, miru, ljubezni in blagostanju. Če želite pridobiti nekaj, česar niste še nikoli imeli, morate storiti nekaj, česar niste še nikoli storili.

Kakovost življenja je stvar odločitve
Voza, ki krene s točke mirovanja, ni težko potiskati naprej. Najtežje ga je spraviti v tek. Enako velja za človeške možgane. Premagati je treba vztrajnost, lenobo. Premiku z mrtve točke je treba posvetiti največ pozornosti. Pri razumsko usmerjenih ljudeh – in večina nas je takšnih – velja: ko najdeš v sebi utemeljitev za neko dejanje, je vzgib močnejši in volja za izpolnitev večja kot ob intuitivnem ravnanju. Zato naslednje vrstice niso odveč, čeprav bi se tako zdelo na prvi pogled. Religije, tradicija in oblast so poskrbele, da smo ljudje v splošnem podvrženi črednemu učinku – sledenju mnenju voditeljev in obnašanju večine. Stereotip povprečnosti naj bi jamčil mirno in sorazmerno udobno življenje. To je morda kdaj držalo, a zdaj žal ne več. Življenje povprečnega človeka je še najbolj podobno životarjenju; zaradi omejitev, na katere smo pristali, je to bolj pehanje za preživetjem, že vnaprej izgubljeni boj za ohranjanje dosežene ravni življenjskega standarda. Absurdno se mi zdi, da se po več tisočletjih razvoja ter vloženega truda in intelektualnih naporov – kar naj bi človeštvo pripeljalo do osvoboditve od mezdnega dela – spet vračamo k vse večjemu pomanjkanju in boju za obstanek. V dobi, ko lahko robotizirane tovarne proizvajajo skoraj brez človeka, ko je tehnološki napredek omogočil izdelavo silno inteligentnih, samozadostnih sistemov, 26

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

smo še vedno ujetniki mezdnega dela kot ob začetku industrijske revolucije v devetnajstem stoletju. Razlika je seveda v tem, da je bogastvo vladajoče elite in lastnikov kapitala doseglo bajne razsežnosti, svetovna množica poslušnih ovčic pa je v vse težjem, vse bolj nezavidljivem položaju. Nekaj mora biti močno narobe. Narava nam z vse številčnejšimi preizkušnjami daje priložnosti za spoznavo relativne vrednosti materialnega. Danes imaš, jutri si lahko brez vsega. To prinaša nedvoumno sporočilo: prave vrednote ležijo na področju nematerialnega. A kakšne so te vrednote? Je to človečnost? Kako naj to vemo? Kakšni so prava merila? Da bi na to vprašanje ustrezno odgovorili, nam manjka znanja. Pravega znanja. Danes smo sposobni oblikovati odgovore le s področja zunanjega, materialnega. Da najvišja vrednota v materialistični stvarnosti – denar – ni pravi ideal, čeprav mu sledimo, vsi razločno čutimo. Pa vendar ne vemo, kaj bi s tem občutkom. Kako naprej? Civilizacija, ki zasleduje napačen ideal, mora prej ali slej zaiti v hude težave, saj vse delovanje gradi na laži. Te težave dandanes dodobra občutimo. Potrebujemo novo znanje, ki nam bo odprlo novo okno iz tega zatohlega, omejenega materialnega sveta, v katerega smo ujeti, ker smo se pustili zvabiti vanj. Pozabili smo, kdo in kaj smo. Prenehali smo ustvarjalno uporabljati svoje možgane in razum; uporabljamo ju le kot avtomate – za ponavljanje starih programov. Dovolj! Zavedanje, kako ukalupljen in zelo omejen sem postal zaradi tradicionalne vzgoje, izobraževanja in informiranja, je bilo v meni prisotno že dlje časa, nisem pa vedel, kako se izmotati iz stiske. V šolah so me vzgajali v materialističnem duhu, ne meneč se za mojo duhovno lakoto, ki je ostala nepotešena. Doma so mi to žejo poskušali tešiti s tradicionalno versko vzgojo, ki pa je nisem mogel, niti želel, jemati povsem zares; zdela se mi je neustrezna. Mediji in politika nas zasipajo s prikrojenimi informacijami, po volji elit, ki zasledujejo le svoje cilje. Iz nas poskušajo narediti dobre potrošnike, da bi tovarne imele delo, da bi dobički rasli, da bi se žepi oblastnikov polnili. Ali je še kaj drugega, pomembnejšega od dobička? Ali se lahko uresničuje še kak interes, ki ne temelji na kapitalu? Cena, ki jo mora za vse to plačati vsak od nas, pa je znana: stresno življenje, pehanje za preživetjem, slabo zdravje, notranja praznina, etična tema, duhovna beda. Počasi, a zanesljivo se spreminjamo v potrošniške avtomate in izgubljamo svojo človečnost, s tem ko negujemo svoj pohlep, se izgubljamo v tekmovalnosti in krepimo strahove. Gre za učinek žabe v kropu. Če žabo vržete v vrelo vodo, bo nemudoma skočila iz nje; če pa jo vržete v mlačno vodo, ki jo postopno segrevate do vrelišča, se bo skuhala. 27

PRVO POGLAVJE

Kdor hodi po svetu z odprtimi očmi, se je lahko že neštetokrat prepričal, da informacije, ki nam jih trosijo politiki in mediji, niso vredne zaupanja. Ali ste ob tem spoznanju pripravljeni kaj storiti, da bi se dokopali do resnice? Kako dolgo boste še dovoljevali, da na račun vaše nevednosti manipulirajo z vami? Kako dolgo boste še dopuščali, da mogočni lastniki koncernov in družb brezsrčno izkoriščajo in zastrupljajo naravo ter uničujejo tisto, kar smo imeli v svojem otroštvu, naši otroci pa ne bodo več? Ne želim vas spravljati v zadrego, je pa prav, da se sami že danes soočite z vprašanji, ki nam jih bodo nekoč zastavili otroci in prihodnji rodovi. Rekli boste: Kaj pa lahko en človek stori proti temu? Ob koncu te knjige boste popolnoma razumeli, zakaj je takšno razmišljanje napačno. Žal večina razmišlja tako. Toda množica ljudi, ki lahko nekaj premakne, je sestavljena iz prav takšnih, kot ste vi. Že davno sem ugotovil, da je največji človekov problem strah. Povedati svoje mnenje, ki je v nasprotju z mnenjem večine, je nehvaležno, posledice utegnejo biti kaj neprijetne. Toda do teh bo kljub temu prišlo – ko ne boste mogli odgovoriti otroku, zakaj ste dopustili, kar se dogaja … S to sramoto bo težko živeti. A ni vam treba biti razbijaški upornik, da bi dosegli viden napredek. Lahko si najprej pridobite znanje, s katerim znate poiskati boljše poti, boljše načine za blokiranje politike, ki je uničujoča. Treba se je izobraziti, opremiti s pravim znanjem. Poiščite tiste, ki ne trobijo v isti rog s politiki, mediji in se vam zdijo prav obveščeni ter zaupanja vredni. Raziščite še drugo plat medalje, ki vam je bila doslej prikrita. Nikar ne čakajte, da vam bodo iz stiske pomagali znanost, religija, mediji, politika – torej tisti, ki so nas v stisko pripeljali. Ti imajo pomembnejšo nalogo kot reševati nas; ohranjati morajo svoje privilegije. Ko sem se odločil stvarem priti do dna, so mi brez večjega truda prišle v roke povsem drugačne informacije od tistih, ki jih ponujajo znanost, zgodovina, mediji, medicina itd. Dale so mi odgovore, ki sem jih doslej čakal zaman. Odstrl sem področje, kjer se skriva še veliko več odgovorov, ki me vodijo bliže resnici. In v meni se je vzbudilo raziskovalno navdušenje, ki mi je dalo moči za napredovanje v neznano. Največji od vseh zakladov je znanje – pravo znanje. Toda brez zaprek ne gre. Poglavitna ovira, ki marsikomu, predvsem izobražencem, preprečuje, da bi se raziskovanja lotil, je čas. Kako naj se ukvarjam z raziskovanjem in iskanjem novih resnic, ko pa mi služba in dom pobereta ves čas in izčrpata vso zalogo moči? In prav tu je glavni kavelj: metati vodo iz čolna, namesto da bi začepili luknjo in se za vedno odrešili nepotrebnih muk, je vaša legitimna odločitev, a z njo samemu sebi 28

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

zaprete vrata. Treba je vedeti: naložba v znanje, v pravo znanje, je najboljša naložba. Znanje je največja moč in največja vrednota, ki obstaja; je tisto, ki razbija strahove, pomaga do novih idej in veča kakovost življenja. Če se odrečete znanju, se odrečete napredku, kakovosti, rasti. Kakovost življenja je stvar odločitve. Vaše odločitve. Tega morda zdaj še ne razumete povsem, a ob koncu knjige dvoma ne bo več.

Pomembno!
Preden se zares lotite te knjige, še predlog: pri branju teh informacij ne dopustite umu, da se neprestano vmešava s sodbami, primerjanjem, zanikanjem in zavračanjem prebranega. Ne dovolite, da staro znanje v kali zatre vse, kar je drugačno in novo, zato ga začasno spravite pod ključ. Vaš um se bo krčevito upiral sprejeti nekaj, kar je v nasprotju s tistim, kar veste. Če ne boste storili predlaganega, bo morda upor preprečil celoten podvig. Zelo pomembno je, da poskusite nove ideje sprejeti brez presojanja in dojamete njihovo sporočilo. Ali je pravilno ali ne, se bo samo po sebi pokazalo kasneje. Tako boste lahko razrahljali toge mase uma, ki se upirajo prevetritvi; tako boste lahko prezračili zatohle sobane, v katerih tičijo zastarane informacije brez življenja.

Minljivost konceptov
Ugotovil sem, da je kakovost bivanja odvisna od dveh dejavnikov: od kakovosti opazovanja in od ravni razumevanja vsega, kar je. Napredek torej dosežeš z večanjem občutljivosti, dvigom kakovosti opazovanja, še pomembneje pa je, da vse opaženo občutiš, dojemaš in razumeš na pravi način – čim bolj celovito in nepopačeno. Tako življenje ne dobiva le vse večje širine, temveč tudi globino. Popačenje je posledica miselne »nečistosti«, obremenjenosti s koncepti in predstavami, ki zavirajo življenje. Razumevanje se opira na miselne pripomočke – osnovne koncepte in predstave, ki si jih je izmislil človeški um. Vsak koncept je kot svojstven koordinatni sistem ali pa kot luč določene barve, ki iz drugačnega kota osvetljuje isto področje. Premakne gorišče zavesti v svojo domeno. Tako je razumljivo, da koncept vedno okrni resnico, saj opazuje le del nje – tisti del, ki se nam trenutno zdi pomemben ali zanimiv. Koncepti naredijo informacije in predstave smiselne in razumljive, tudi ali predvsem zato, ker jih skrčijo na obvladljivo število. In prav v teh miselnih pripomočkih – konceptih – je skrit kavelj. Če uporabim grob miselni 29

PRVO POGLAVJE

pripomoček, na primer koncept, po katerem je materialnost osnova vsega, kar obstaja, potem se bom hitro znašel v zadregi ob ugotovitvi, da obstaja tudi subtilen, duhovni svet, svet, ki ga z metodami sedanje znanosti ni mogoče razložiti. Kako naj z materialnimi pojmi opišem življenje ali ljubezen? Materialna podstat se izkaže za zelo neprikladno in okorno, ko gre za zapletene nematerialne pojme. Vsakomur, ki se spopade z zapletenimi problemi življenja, postane jasno, da materialistični svetovni nazor pri razlagi celotne stvarnosti ne drži vode, posledično pa današnja znanost ne more zadovoljiti žeje resničnega iskalca resnice. Pričujoča knjiga je med drugim tudi kritična obravnava konceptov, ki se ob podrobnejšem vpogledu pokažejo kot dvomljivi ali napačni. Najpomembnejši koncept je koncept o naravi človeka samega; sedanji je žal – napačen. Da bi človek napredoval, mora jezik, s katerim opisuje stvarnost, koncepte, s katerimi si jo razlaga, neprestano dopolnjevati in menjati za takšne, ki so boljši, bolj dodelani. Z opazovanjem zunanjega sveta smo postali pravi mojstri v pripravi konceptov. Čeprav so pomanjkljivi in vedno delno napačni, so koncepti potrebni. Omalovažujoč odnos do njih ni na mestu. Koncepti so kot stopnice: nobena ni končni cilj, je pa opora, od katere se lahko odrineš, da se prebiješ do še popolnejših spoznanj. Če bi kakega od njih izpustil, preprosto ne bi imel pomembne opore, ki omogoča napredek. Pred leti sem naletel na dobro primerjavo: pot do spoznanja resnice je kot plezanje na visoko drevo. Ne da bi se opiral na niže ležeče veje (prispodoba za koncepte), je zelo težko zlesti nanj. Razgled z vsake posamezne veje je zanimiv in za marsikoga povsem dober, a zavedanje, da se z višje veje vidi še marsikaj več, te vleče naprej. Ko dosežeš najvišjo vejo, se razgledi z nižjih zdijo smešno omejeni. Pa vendar – brez njihove pomoči ne bi dosegel cilja. Vsaka od njih je dragocena opora, da se lahko odženeš više. Vsaka od vej pa tudi zastira tisti najvišji pogled – na nebo. Razen zadnje. Enako je tudi s spoznanji in prepričanji. Ko razumete več, ste sposobni sprejeti in doumeti popolnejše razlage; iste informacije bi kdaj prej lahko naletele na nesprejemanje ali bi vas lahko celo odbile. Vsak koncept predstavlja pogled na stvarnost z določenega zornega kota. Pomeni izpostaviti en sam cilj (ali omejeno število ciljev), en ideal, eno težnjo, h katere uresničitvi koncept vodi. Ko ideali, cilji, težnje niso pravi oziroma niso v skladu s kozmičnimi zakoni, se to neizogibno izkaže 30

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

kot resen problem, saj prav nobena neresnica ali laž ne more podpirati kozmične resnice. Sledenje konceptu pomeni omejevanje in prilagajanje, usklajevanje z nosilno idejo koncepta. To ugotovitev velja ponoviti: civilizacija, ki zasleduje napačen ideal – na primer denar kot najvišjo vrednoto –, prej ali slej zaide v slepo ulico, kajti vse delovanje gradi na laži. Prav to se dogaja danes. V svojem razvoju odlagamo en koncept za drugim in gradimo vse popolnejše, dokler ne spoznamo, da zadnja, dokončna rešitev ni v domeni kakršnega koli koncepta. Predstavo o Zemlji kot ravni plošči je zamenjala predstava o Zemlji kot krogli. Nato je predstavo o Zemlji kot središču vesolja zamenjala teorija o Soncu kot središču vesolja itd. Newtonove zakone smo zamenjali za Einsteinovo relativnostno teorijo, ki pa se že kaže za pomanjkljivo. V tej knjigi poskušam prikazati bolj dovršen koncept stvarnosti, kakršnega sem ga gradil v letih svojega raziskovanja (tudi zanikanje drugih konceptov je koncept). Seveda tudi ta ni popoln. Tudi tega bom nazadnje zavrgel. Zavedam se, da končno spoznanje lahko dosežem le tako, da opustim vse koncepte. Vsi so namreč stvar uma, stvar logike in kot takšni omejeni. Človeška bit je zunaj vsakega koncepta, ne moreš je opisati v nobenem koordinatnem sistemu ali je osvetliti s kako lučjo uma, ta je v sposobnostih dojemanja omejen. Trdnost miselne stavbe, na kateri gradim svoje znanje, je odvisna od zaupanja v posamezne trditve, koncepte. Če v neko trditev (še vedno) verjamem, to ne pomeni, da ta zares drži, temveč da še nisem prejel informacije, ki bi trditev izpostavila dvomu. Zaupanje v neko trditev splahni tisti hip, ko dobim podatek ali informacijo, ki to trditev postavi na laž. Povedati je treba, da je zelo dobro poskrbljeno, da informacije, ki bi sedanje koncepte izpostavile dvomu, ne bi prodrle v javnost. Vsi sistemi obveščanja so nadzorovani, avtorji, ki vnašajo dvom in mečejo slabo luč na ustaljene dogme, pa so na različne načine blateni, zasmehovani in odrinjeni. Zato je širjenje alternativnih informacij skrito pred širšo javnostjo. Gre predvsem za objave na spletu. Prav tu sem našel največ informacij, vrednih posebne pozornosti.

S čim je pogojeno izkustvo?
Nekoč sem bil prepričan, da je tisto, kar doživljam – vsaj v budnem stanju –, resnično. Toda čez čas sem si moral priznati, da ni nikakršnega dokaza, da je to res. Vso »resničnost« sestavljajo slike, predstave v zavesti. 31

PRVO POGLAVJE

Dvomljivo je že dejstvo, da niti dva človeka istega dogodka ne doživljata enako, z enakimi čustvi, občutki, razlagami, mislimi. Ob nepopačenem doživljanju se moje videnje istega dogodka ne bi smelo kakor koli razlikovati od videnja kogar koli drugega. A ni tako. Barvno slep človek vidi barve popolnoma drugače kot zdrav človek; vidi le odtenke sivine. A kljub temu ve, kaj je »rdeče« in kaj »zeleno«. Ne morem vedeti, kako nekdo drug vidi isti predmet, saj mi ni dano videti skozi njegove oči in z njegovim razumom. Tisto, kar imenujemo »rdeče«, je le dogovor, oznaka za vtis, ki pa je lahko pri vsakomur drugačen. Ker v medsebojni komunikaciji ne moremo izmenjevati misli in občutkov, temveč le besede, torej simbole, ki so pač le simboli, je nemogoče reči, da iste »stvari« zaznavamo, vidimo in občutimo enako. Kako bi lahko vedel, da je moje občutenje sreče enako kot pri vas? Vedno pridemo do istega problema: kako primerjati simbole, ki se pojavijo v dveh različnih zavestih? Kako ugotoviti, da tisto, kar pod nekim simbolom pojmujem jaz, natanko ustreza tistemu, kar pod to nalepko pojmujejo drugi? Ni načina. Lep primer je bolečina. Vsak jo občuti drugače. Nekateri imajo visok bolečinski prag, spet drugi se takoj zatečejo k analgetikom. Spoznal sem, da subjektivna komponenta v moji zavesti – moj lažni jaz – poskrbi, da nosim drugačna očala, ki stvarnost pokažejo (prav bi bilo reči – izkrivijo) na prav poseben način. Zavedati sem se začel, da objektivnosti v moji zaznavi ni. Vse je pogojeno s trenutnimi predstavami in sistemom prepričanj, ki sem ga zgradil v preteklosti in utrdil z izkušnjami. To velja tako zame kot za druge. Kaj je tisto, kar popači moje spoznavanje? Kaj drugega kot prepričanja, ki temeljijo na mojih preteklih izkušnjah. Nato sem naletel na trditev, da niso izkušnje tiste, ki ustvarijo prepričanje, temveč je ravno obratno. Prepričanje deluje v umu kot sito, zaradi katerega od vseh prejetih vtisov sprejmeš v zavest le tiste informacije in izkustva, ki to prepričanje potrjujejo. Čeprav se to zdaj morda zdi nelogično, je edini način, da se v neko izkustvo zares poglobiš. Vzemimo za primer dva človeka: prvi je prepričan, da so vsi ljudje v osnovi slabi. V življenju bo našel obilo primerov, ki ga bodo utrjevali v tem prepričanju, a le zato, ker bo slep za vse druge primere. Morda bo to prepričanje negoval vse do smrti, če ga ne bo kdo od »slabih« morda postavil na laž, s tem ko mu bo – rešil življenje. Drugi primer je človek, ki verjame, da so vsi ljudje v osnovi dobri. Tudi on bo v življenju našel brez števila potrditev, primere, ki to zanikajo, pa bo vzel kot izjeme, ki potrjujejo pravilo. A ni izključeno, da bo ta človek umrl nasilne smrti. Resnica je, da ni niti izključno slabih niti popolnoma dobrih ljudi. Vsi smo dobro-slabi, v sebi združujemo obe polariteti. 32

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

Nemogoče je hkrati doživljati tisoč izkustev in se poglobiti v vse naenkrat. Zato izkustva doživljamo drugo za drugim. Izkustvo, ki ga dodobra izkusimo, postane nezanimivo in pozornost preusmerimo drugam. Marsikdaj ugotovimo, da je bilo z izkustvom povezano prepričanje napačno, pogosto pa pomanjkljivo. In tako ga popravimo in z novim izkustvom znova preverjamo. Ta proces je življenje; teče brez konca. Tako prihajamo do vse širšega spoznavanja stvarnosti, vse boljšega spoznavanja resnice. Premikamo se od ene predstave do druge, od enega koncepta k drugemu, da bi se bili naposled sposobni soočiti z najzahtevnejšim vprašanjem – kdo smo. Zdaj vem, da dogodki v »zunanjem« svetu ne določajo mojih notranjih občutkov, temveč moja notranja občutja in misli določajo mojo »zunanjo«, objektivno stvarnost. To bom kasneje natančneje osvetlil. Razumevanje tega pojava ima presenetljiv učinek na človeka. Prinese nekakšno svobodo, možnost izbire. Kar na lepem nisi več žrtev okoliščin, ki ti prinašajo izkustvo. Kdor ve, da s svojimi prepričanji, razmišljanji in idejami pritegne v svojo zavest istovrstna izkustva, se zaveda tudi pomembnosti pozitivne miselne naravnanosti. Kdor razmišlja le o bolezni, ne bo izkusil nič drugega kot bolezen. Kako bi lahko bilo drugače? V njegovi zavesti je vse uglašeno nanjo. To spoznanje me je vodilo k drugemu, nič manj pomembnemu: nisem predmet, proizvod nekega objektivnega zunanjega sveta, temveč sem bistveni del tega, kar je; na nek, zdaj še ne dovolj razumljiv način, s svojo svobodno voljo sam odločam o dogajanjih, ki jih opažam. Opazovalec, jaz, je najpomembnejši v tem procesu, saj brez njega ne bi bilo nikogar, ki opaža. V filmski in knjižni uspešnici Skrivnost (The Secret) je obilo potrditev zgornjih misli.

Na videz nesmiselna vprašanja
Predstave o svetu in sebi, ki sem jih imel za veljavne, so del tradicionalne podobe o svetu, sprejete brez pomislekov ter dvoma o njihovi verodostojnosti. Te predstave slonijo na najbolj temeljnih prepričanjih in arhetipih, ki so korenine naše »miselne stavbe«. A moja nova spoznanja o naravi stvarnosti so prav ta prepričanja izpostavila resnemu dvomu. Njihovega preverjanja sem se lotil s povsem preprostimi vprašanji. Ta vprašanja so se mi sprva zdela nesmiselna, a le zato, ker so se mi odgovori zdeli sami po sebi umevni. Samoumevni zato, ker naj bi jih preverili že mnogi pred menoj. A to je pomota. Teh odgovorov skoraj nihče ne preverja, ker sledi enaki logiki – da so že preverjeni. A prav zato – kako naj vem, da so v skladu z resnico? 33

PRVO POGLAVJE

»Čudnih« vprašanj, ki so me vznemirjala, je bila cela vrsta: – – – – – – – – – – – – Ali obstaja kaka ideja, ki je zagotovo resnična? Takšna, za katero imam neizpodbitno potrditev o njeni verodostojnosti? Kaj so podobe in slike v zavesti, ki jih imenujem »svet«? Iz česa so? Kje in kako nastanejo? Ali tisto, kar vidim, ustreza neki objektivni snovni danosti? Ali vesolje iz trdne snovi v resnici obstaja? Kdo je tisti, ki sebe poimenuje »jaz«? Kdo je ta, ki občuti in se zaveda – »jaz obstajam«? Kdo je Bog? Ali Bog obstaja? Če Bog obstaja – ali ga lahko spoznam in dosežem? Ali sem resnično rojen? Je rojstvo le utvara v moji zavesti? Sem res snovno bitje iz mesa in krvi? Kako vem, da obstajajo drugi ljudje? Kaj, če so ljudje le žive podobe v moji zavesti? Ali se s smrtjo vse konča? Morda pa zavest le preklopi na »drug program«! Kdo so moji starši? So oni ustvarili mene ali sem jaz – v svoji zavesti – ustvaril njih? Ali kaj neizpodbitnega potrjuje obstoj duše? Morda pa je duša le miselni, logični par s telesom, vmesnik med snovnim in duhovnim?

Ob vseh teh vprašanjih sem naletel na isto zadrego: obstoječih odgovorov nisem mogel potrditi z ničimer razen z arhetipi in temeljnimi prepričanji v lastnem razumu. A kdo mi lahko jamči – sem si rekel –, da ti odražajo absolutno resnico? Nikakršnega objektivnega dokaza ni, da so odraz neke resnične, nesporne danosti. Ob začetku mojega raziskovanja sem se tako počutil kaj klavrno. Na nobeno od zgornjih vprašanj nisem znal odgovoriti. A imel sem močno voljo, da se dokopljem do pravih odgovorov. Postopoma sem se do novih spoznanj vendarle dokopal. Marsikatero od njih je v meni sprva naletelo na oster odpor. Nekatera so se mi zdela sporna, druga celo absurdna. A tisti hip, ko sem trčil obnje, se je vame naselilo seme, ki je kmalu vzklilo in začelo rasti. Nova rastlina je zdaj že precej močna in bo naposled obrodila cvet ter me pripeljalo do cilja – samouresničenja, spoznanja sebe.

34

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

Iz česa raste miselno drevo?
Moj pogled na stvarnost se je temeljito spremenil, ko sem sprejel idejo, da vse, popolnoma vse, kar se dogaja v človekovi zavesti, temelji na mislih. Misli so osnovni gradniki zavedanja. Gradijo podobe, predstave, ideje, občutke, skratka vse, kar se godi v zavesti. Miselna zgradba pa ima urejeno strukturo, strukturo drevesa (gledano nad površino). Drevo ima deblo, iz katerega rastejo debele veje, iz njih tanjše, iz teh še tanjše itd. Miselna zgradba temelji na zelo osnovnih idejah, ki jih imamo za miselne temelje. Najosnovnejša, korenska misel, ki ni le misel, temveč se povezuje z globoko vsajenim občutkom, je »jaz sem«. Ko ta misel ne bi obstajala, ne bi bilo nikogar, ki bi kar koli zaznaval, mislil itd., nikogar, ki bi živel. Zavedanje »jaz sem« ustvari središče zavedanja, h kateremu se stekajo vse informacije, ki jih obdeluje um. O tem bomo obširneje govorili v devetem in desetem poglavju. Najosnovnejša misel, ki v meni predstavlja temelj zavedanja, je misel oziroma predstava o sebi. Ne o zunanjem svetu. O sebi! To spoznanje je vredno posebne pozornosti. Glede ideje »jaz sem« ne more biti nikakršne pomote. Ta je zanesljivo resnična. Descartes je to idejo oblikoval nekoliko drugače, dejal je: »Mislim, torej sem misleče bitje.« Toda kaj bi se zgodilo, če bi ena od debelih vej pri deblu miselnega drevesa temeljila na neresnici? To bi pomenilo, da bi bilo vse, kar raste iz nje, torej velik del drevesa, lažno. Pomembno spoznanje! Torej moram zelo resno preveriti, ali so osnovni gradniki mojega miselnega drevesa (najdebelejše veje) zdravi. V starem svetu, še do srednjega veka in čez, so ljudje verjeli, da so po svoji naravi duše, ki v svojem življenju strežejo interesom bogov. Smrt zanje ni bila velik »težava«, saj so verjeli, da se življenje po smrti nadaljuje v drugi razsežnosti, v duhovnem svetu, v bližini bogov. Ena od najdebelejših vej njihovega drevesa je temeljila na prepričanju »jaz sem duša«. Vse njihovo življenje se je napletlo okrog te ideje. Velikega strahu pred smrtjo ni bilo, saj ta ni pomenila konca, temveč le dogodek v življenju duše. Danes so naša prepričanja o nas samih ukrojena po materialističnem modelu. V jedru tega modela je prepričanje »jaz sem telo«, ki živi le od rojstva do smrti in potem – nič, praznina, konec. A ne le to. Predstavljamo si, da smo le nadvse drobcen, nepomemben delec v vesolju, ki živi svoje omejeno življenje. Materialno vesolje – vsi ti neskončni svetovi, galaksije, osončja, ozvezdja – naj bi bilo nekaj, kar obstaja ločeno od nas. Prepričani smo, da smo le začasen pojav v tem vesolju. 35

PRVO POGLAVJE

Ali je ta predstava resnična? Kaj pa – sem si rekel – če je prepričanje, da sem telo, napačno? Kdo mi jamči, da to res drži? Oči? Oči so organ mojega telesa, telo pa je predstava v moji zavesti. Ali bi se lahko zavedal telesa, če ne bi imel zavesti? Brez zavesti ne obstajam kot človek, takrat vegetiram in sem le kos mesa brez življenja. A ne le jaz; kadar nisem pri zavesti, tudi drugi zame ne obstajajo. Če torej vse, čisto vse, nastane v moji zavesti, potem tudi vesolje ne more nastati (biti zaznano) zunaj nje. Kdo mi lahko potrdi, da materialno vesolje, večno, neskončno, neodvisno od mene, obstaja zunaj mene? Morda moj šef, ki vse ve. Nerodno je le, da je tudi on le nekdo v moji zavesti. Kakor koli že obrnem, brez zavesti ni opazovanja niti opažanja. O zavesti, ki je resničen temelj življenja, bo v naslednjih poglavjih veliko govora. Razumeti, da je vse, kar obstaja in kar se dogaja, odsev dogajanja v zavesti, pomeni odstreti novo razsežnost bivanja. Bolj ko sem se spuščal v analizo stvarnosti, bolj sem spoznaval, da objektivnega zunanjega sveta ni mogoče dokazati. Obstaja le svet zavesti, duhovni svet, ki je vse, kar je. Ko se neki koncept (veja miselnega drevesa) izkaže za napačnega, se posušijo vse povezane predstave (veje, ki rastejo iz nje) in z njimi vse misli (odpadejo vsi listi z njih). Zatem poženejo nove ideje (veje) z novimi vejicami in listi.

Ali ste vedeli …
Moje spoznavno obzorje je pridobilo veliko širine, ko me je ena od bralk spletne strani opozorila na spletišče novinarke Ivone Živkovič. V enem od njenih člankov sem pred leti prebral, da je zgodba o brodolomu slavnega parnika Titanika pravljica za javnost. Kopica podatkov v zgodbi vodi k zaključku, da je šlo za premišljen načrt potopitve ladje, s katerim so se znebili treh vplivnih politikov, ki so preprečevali sprejem zakona, po katerem bi Ameriška centralna banka padla v zasebne roke. Zgodba je dovolj utemeljena, da je ni mogoče preprosto zavrniti. Ob tem sem se vprašal, kateri drugi javno poznani zgodbi lahko ob tem še verjamem. Takrat sem dokončno spoznal, da se na uradne različice in medijske razlage dogodkov preprosto ne morem zanesti. Razlog je preprost: botruje jim daleč najmočnejši interes – kapital. Z mediji preprosto manipulira, kdor ima v rokah vire informacij. Odtlej sem začel mrzlično iskati alternativne informacije – večinoma na spletu – in odkril, da je vse moje nakopičeno znanje hudo vprašljivo. Vsako novo informacijo sem skušal objektivno presoditi in tudi kritično 36

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

obravnavati. Postalo mi je jasno, da brez prave zgodovinske resnice ne morem razumeti sedanjega dogajanja. Obenem sem se zavedal, da se moram opreti na povsem drugačne temelje, takšne, ki podpirajo razširjen pogled na stvarnost in ne le na omejeni snovni svet. Zavedanje, katere informacije so vredne zaupanja, je prvi korak pri raziskovanju resnice. Če ste se odločili prenoviti operacijski sistem svojega možganskega računalnika, potrebujete dvom in radovednost. Oba se bosta okrepila ob branju spodnjih informacij, ki javno znane zgodbe pokažejo v povsem drugačni luči. Kar verjamete, še zdaleč ni tako trdno, kot ste morda mislili. Ena od teh stvari je zgodovina. Učili so nas, da je človeška civilizacija na Zemlji stara približno sedem tisoč let, in navajali Babilon, Sumerijo, Asirijo in Egipt. Kljub temu da obstaja množica informacij in fizičnih dokazov o obstoju Lemurije in Atlantide, zgodovinarji o tem molčijo. Za tovrstne raziskave ni interesa in denarja. Kmalu mi je postalo jasno, zakaj. Zgodovina Zemlje je pestrejša, kot si predstavljamo. O tem precej obširno v nadaljevanju. Obstajajo zelo trdni dokazi o civilizacijah izpred petdeset tisoč let in več in precej je dokumentiranih arheoloških ostankov, ki si jih je mogoče ogledati. Nekateri objekti so tako veličastni in vešče grajeni, da vzbujajo občudovanje in terjajo priznanje njihovim graditeljem. Znanost nas slepi z izjavami o primitivnih tehnikah starodavnih graditeljev, a malce pozornejši pogled pokaže, da so bile te tehnike vse prej kot preproste. Gradnje številnih prastarih objektov, ob katerih vam vzame dih, danes preprosto ne bi znali ponoviti. Razlage o uporabljeni tehnologiji pri gradnji piramid so popolnoma neprepričljive. O tem, da so graditelji obvladali tehnologijo gradnje bolje kot mi, med drugim pričajo ogromni kamniti bloki, težki tudi po več sto ton, pri tem pa se posamezni kosi prilegajo drug drugemu z neverjetno natančnostjo. O tem je med prvimi spregovoril že Erich von Däniken. Že davno so me navdušile njegove ideje, a jih nisem jemal dovolj resno, misleč, da bi jih znanost že potrdila, če bi bilo kaj resnice v njih. A znanost jih ni potrdila. Zdaj vem, zakaj ne. Nerodno je le to, da jih znanost ni mogla niti argumentirano ovreči. V nadaljevanju sem nanizal ducat kratkih informacij in dejstev, ki vam bodo dali misliti. Ob tem si poglejte tudi slike in vire, ki podajajo še natančnejše informacije. Več takšnih vestičk najdete na spletišču www.prisluhni.si, v oddelku Ali ste vedeli. 37

PRVO POGLAVJE

Slika 1

Slika 2

Katera piramida je največja?
Trditev, da je velika piramida v Gizah, Keopsova piramida (visoka 137 m) največja na svetu, je napačna. Bistveno večja je s svojimi 350 m višine bela piramida,10 ki so jo zgradili na Kitajskem (sliki 1 in 2). Oblasti jo skrivajo pred javnostjo, tako kot tudi več sto drugih, manjših v okolici. Toda iz zraka jih ni mogoče spregledati. Kdo so graditelji, ni znano, a velikost nakazuje, da so morali biti graditelji tehnološko zelo napredni. Pravi namen gradnje piramid nam je prikrit. Da so bile zgrajene kot grobnice, je le pretveza, namenjena javnosti. Šlo je za večnamenske, med drugim tudi energetske objekte, ki so jih postavljali na izbranih točkah zemlje, na »zmajevih črtah«, kjer so zemljine čakre. Energijo, ki se je zbirala v njih, je bilo mogoče usmeriti poljubno kam. Velika piramida pri Gizi je bila po nekaterih virih zgrajena kot posebno močan instrument; obložena je bila s tura zbrušenimi belimi apnenčastimi ploščami, razmik med ploščami je znašal stotinko palca. Piramida11 je menda ustvarjala zavestno energijo in trenirane osebe so to energijo lahko 38

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

usmerjale v pomlajevanje, potovanje v času in levitacijo težkih objektov. Pomagala je stabilizirati Zemljo na njeni osi, zmanjšati nevihte in potrese v okolici, zdraviti um, čistiti vodo, odstranjevati radioaktivno sevanje po jedrskih vojnah itn. Osmanagić12 navaja, da so veliko piramido pri Gizi napravili nezemljani z ozvezdja Lira za svoje potrebe. Zanimivo je, da je bil rob piramide pred 12.500 leti poravnan s položajem zvezd v zvezdni verigi Orion. Sfinga z levjim telesom in človeško glavo v Gizi pa je bila takrat usmerjena natanko proti ozvezdju Leva. Naključje?

Pravi izvor egipčanskih faraonov
Morda ste se kdaj vprašali, zakaj imajo egipčanski faraoni na upodobitvah tako visoka pokrivala. Odgovor je na dlani, ko ste soočeni s podobami brez pokrivala. Ta so skrivala nenavadno veliko, v temenu razpotegnjeno lobanjo, ki je bistveno večja od lobanje človeka. To zgovorno pričata sliki Nefretete (sliki 3 in 4) s pokrivalom in brez njega ali pa kip njene hčere (slika 5). Kot bi šlo za lobanjo kakega bitja s tujega planeta in ne Zemljana. Da ne gre za umetniško domišljijo kiparjev ali slikarjev kažejo tudi najdene lobanje na različnih koncih sveta, ki so vse prej kot običajne (slika 6, na naslednji strani).

Slika 3

Slika 4

Slika 5

Presenečajo tudi orjaške dimenzije kipov egipčanskih faraonov in vladarjev. Čeprav arheologi pravijo, da so bili kipi izdelani v povečani velikosti, pa marsikaj (tudi najdena orjaška okostja) dopušča dvom o tem. Kipi faraonov v svetišču Abu Simbel, orjaške glave na Velikonočnih otokih itd. prav lahko odražajo pravo velikost bitij. O visokoraslih bogovih namreč govorijo legende številnih starih ljudstev. Hebrejski Talmud piše tudi o 39

PRVO POGLAVJE

Slika 6

Slika 7 ogromnih bitjih v notranjosti planeta. Najdena so ogromna okostja,13 a nihče nima razlage zanje (slika 7). Gotovo niso plod domišljije. 40

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

Rockfeller podpiral Hitlerja
Vojne uspehe Hitlerjeve Nemčije sta omogočili dve družbi; ena od njiju je bila družba I. G. Farben, ki je bila povezana z Rockfellerjevim podjetjem Standard Oil Company. Proizvedla je 84 % vsega razstreliva in tudi zloglasni ciklon B. Silovito bombardiranje Londona je bilo možno le po zaslugi Standard Oila, ki je Nemcem dobavil posebno gorivo. Druga družba, ki je financirala Hitlerja, je bila Union Banking Corporation. Prek nje so nacisti tudi prali denar. Direktor te banke je bil Prescott Bush, oče Georgea Busha starejšega in dedek Busha mlajšega.

Gestapo živi naprej
Člani nacistične tajne službe Gestapo so dobili vidna mesta v CIA in Interpolu.14 William Bramley piše, da je CIA sprejela ponudbo Reinharta Gehlena, vodje nemških skrivnih operacij v Rusiji, da pomaga pri izgradnji mreže tajnih služb v Evropi. Mnogi nekdanji esesovci so postali del Gehlenove organizacije. Postala je pomemben del CIA v zahodni Evropi ter temelj tajne službe v ZRN. Iz dokumentov nürnberškega procesa je CIA dobila podatke o nacističnih psihiatričnih metodah in jih še desetletja pozneje uporablja v zloglasnih eksperimentih nadzora zavesti. Interpol, ki deluje po vsem svetu, je do leta 1972 vodilo več nekdanjih oficirjev SS. To niti ni tako osupljivo, če vemo, da je bil med drugo svetovno vojno pod nadzorom nacistov.

Pravljica o Titaniku
Zgodba o Titaniku je le pravljica za lahkoverne.15 Titanik je bil načrtno potopljen zaradi uresničitve zelo pomembnega cilja: Ameriško centralno banko izročiti v zasebne roke. A načrtu so se uprli trije ameriški vplivneži Benjamin Guggenheim, Isa Strauss in John Jacob Astor, ki so imeli v parlamentu velik vpliv. Ali je naključje, da so se vsi trije vkrcali na krov Titanika16 in da brodoloma nihče od njih ni preživel? Ti trije so nasprotovali predlogu o zasebni centralni banki in bi najverjetneje preprečili tudi vstop ZDA v prvo svetovno vojno. Leto dni po potopitvi Titanika, leta 1913, so ZDA dobile centralno banko, Federal Reserve Bank, last zasebnih bankirjev. Od tedaj so ZDA na milost in nemilost prepuščene finančni oligarhiji. Kaj pravite na to, da je štirinajst let prej Morgan Robertson napisal knjigo The Wreck of the Titan (slika 8) o brodolomu velikanske nepoSlika 8 41

PRVO POGLAVJE

topljive čezoceanke Titan, ki je imela na las podobne značilnosti kot Titanik. V romanu ladja zadene ob ledeno goro v Atlantiku in se v agoniji potopi, pri čemer je bilo zaradi nezadostnega števila rešilnih čolnov rešenih le nekaj potnikov. Javno znana zgodba o Titaniku je postala sumljiva, ko je leta 1985 na globini štiri tisoč metrov Robert Balard na morskem dnu posnel ostanke ladje in ugotovil, da je ta razpadla na neverjetno veliko kosov – med drugim na tri velike, ki so bili raztreseni na veliki površini, v dolžini več deset kilometrov. Kako le, če je ladja zadela ob ledeno goro? Očitno je moralo priti do velike poškodbe v bližini strojnice, najverjetneje zaradi eksplozije.

Uboj J. F. Kennedyja
Uboj Johna F. Kennedya je izvedla CIA. Njeno jezo si je nakopal z marsičem. Javnosti je hotel objaviti prisotnost nezemljanov, ki so imeli v tistem času precej nesreč z NLP17 (Roswell). Zaradi Kennedyja projekta Kuba in Vietnam nista poteka tako, kot je želela CIA, hotel pa je tudi obdavčiti račune Američanov v tujini. Usodni strel – zastrupljeno kroglo iz električne pištole je predsedniku izstrelil v glavo njegov šofer, agent CIA. To se na izvirnih posnetkih, ki niso dostopni javnosti, vidi. Tudi Lee Oswald je bil agent CIA; iznebili so se ga tako kot nekatere druge sodelujoče v atentatu. Podrobnosti so navedene v knjigi Williama Cooperja Behold a Pale Horse.

Obraz na Marsu
Slike Vikinga 1 z dne 31. julija 1976, posnete z višine 1278 milj iznad severne poloble Marsa na območju Cydonije, kažejo obraz na Marsu,18 goro, izklesano v obliki človeškega obraza. V soseščini tega skalnatega hriba dimenzij 2500-krat 1000 m, višine 400 m (slika 9) se nahajajo tudi simetrične oblike številnih piramid. Obstoj teh zgradb sesuje vse predstave o zemeljski rasi – t. i. kroni stvarstva. Ta umetna tvorba na Marsu je eden najzgovornejših dokazov, da v vesolju – celo v naši bližnji soseščini – obstaja inteligentno življenje. Sumerske glinaste ploščice ta fenomen pojasnjujejo: Sitchin v knjigi The Lost Book of Enki Slika 9 42

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

piše, da je kralj Alalu, potem ko je po sporu z Anu-jem pobegnil z Nibiruja, na Zemlji odkril zlato, ki so ga potrebovali za rešitev ozračja svojega planeta. Zatem je bil izgnan na Mars, kjer je umrl, a tu so mu v znak zahvale postavili spomenik. NASA je vložila precej naporov, da bi zgovorne posnetke obraza prikazala kot igro senc, vendar je naključij le preveč; s takšno razlago soglašajo tisti, ki se (še kar) oklepajo prepričanja, da je Mars od nekdaj mrtev planet19 in da smo ljudje kot oblika inteligentnega življenja v vesolju tako rekoč sami. Zanimivo je, da so sliko na spletu v zadnjem času zamenjali; na novih fotografijah je obraz mnogo manj razpoznaven.

Vrednost dolarja v zlatu
Cena zlata je v letu 2008 prvič v zgodovini presegla tisoč dolarjev za unčo (31 gramov). Ko je ob uvedbi, okrog leta 1900, dolar še imel zlato podlago, je bila unča zlata vredna 20,67 dolarja. Za en dolar ste takrat dobili 1,55 g zlata, danes pa le še 31 mg. V dobrih sto letih se je vrednost dolarja zmanjšala za petdesetkrat in padla na dva odstotka njegove začetne vrednosti. Ni težko uganiti, kdo je vtaknil v žep razliko. Čeprav se vrednost denarja ne meri več v zlatu, se njegova stvarna vrednost še vedno primerja z vrednostjo unče te plemenite kovine. Ko bi ljudje bolje poznali skrivnost denarnega sistema,1A bi se svet začel vrteti precej drugače.

Zdravljenje raka
Metodo za stoodstotno uspešno zdravljenje raka1B je že leta 1931 odkril Royal Raymond Rife.1C Potem ko je izumil elektronski mikroskop z neverjetno povečavo (60.000-krat), se je lotil raziskovanja mikroorganizmov z resonantno svetlobno tehnologijo in ugotovil individualne spektralne značilnosti posameznih mikrobov. Ko je nanje usmeril ustrezen frekvenčni snop z njihovo lastno frekvenco, so zaradi resonance preprosto pregoreli. S to metodo je stoodstotno uspešno in zelo poceni zdravil kakih dvajset hudih bolezni, z rakom na čelu (s frekvenco 2128 Hz). Ugotovil je, da je rak povezan z virusom Cryptocides primordiales, ki lahko zavzame štiri različne oblike. Farmacevtski lobiji so Rifa onemogočili in uničili njegovo zapuščino. Danes industrija zdravljenja raka zasluži nekaj sto milijard dolarjev letno. Farmacevtski lobiji so večkrat dosegli umik kake učinkovite in cenene metode zdravljenja raka. Tako se je na primer zgodilo tudi z vitaminom B 17.

Verodostojnost Svetovne zdravstvene organizacije
Klan Rockefellerjev je bil od nekdaj obseden z nadzorom svetovnega prebivalstva. Rockefeller Institute for Medical Research je financiral 43

PRVO POGLAVJE

poskuse, pri katerih je dr. Cornelius Rhoads ljudi namenoma okužil z rakastimi celicami.1D Rockefellerjev sklad je skupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo pripravil projekt dvojnega cepiva proti tetanusu. V cepivu, ki so ga preskusili v siromašnih državah Nikaragvi, Mehiki in Filipinih, je prisoten človeški hormon gonadotropin (hCG). Nastala protitelesa proti hCG imajo za posledico spontani splav noseče ženske. Ta program cepljenja je bil dvajset let v uporabi pri ženskah v starosti od 15 do 45 let. Resen dvom v verodostojnost Svetovne zdravstvene organizacije kot organa za zaščito zdravja prebivalcev se je še poglobil ob zlorabi cepiva proti prašičji gripi.

Lažna zgodba o enajstem septembru
Uradno tolmačenje dogodkov 11. septembra 2001,1E ko je bil izvršen napad na trgovinska dvojčka WTC v New Yorku, je polno nelogičnosti. Po toliko letih še vedno ni zadovoljivih odgovorov na vrsto bistvenih vprašanj. Kako je mogoče, da se je zaradi gorečega bencina stalilo jeklo (katerega tališče je pri neprimerno višji temperaturi) nosilcev in se je nebotičnik porušil prav do tal? Če bi goreči bencin talil jeklo, bi se morali staliti tudi vsi motorji z notranjim izgorevanjem. Rušenje je bilo na las podobno tistim pri programiranem rušenju z eksplozivom. To ustvarja dovolj visoke temperature, da se jeklo utekočini. Brez odgovora ostaja tudi vprašanje, zakaj se je na enak način porušil tudi sosednji nebotičnik, ki ni bil zadet niti prizadet s požarom. Nesmiselna je tudi verzija zgodbe o napadu na Pentagon, saj na mestu trka niso našli niti grama kovine, iz kakršne je letalo. Motorji letala, težki več ton, vsebujejo titan z visokim tališčem, ki ga noben požar ne more staliti. Nerazumljivih je še več dejstev: zakaj na stavbi ni sledov v razponu kril letala, temveč le ozka luknja, ki pa se širi daleč v notranjost (kot pri projektilu). Na mestu trčenja je bilo vse polno sledov eksploziva. Manever, kakršnega bi moralo letalo napraviti za trčenje v Pentagon, so komajda sposobni izvesti celo najbolj izurjeni piloti. Zakaj so pred javnostjo skrili posnetke številnih kamer, ki so posnele dogodek, in prepovedali javno obravnavo primera?

Prikrito znanje, ki bi prestrojilo svet
Nikola Tesla je bil genialni izumitelj, ki je, da bi ostal živ, nekatere svoje izume moral dobro skrivati. Takšen primer je stroj za proizvodnjo brezplačne energije, za brezžični prenos energije, antigravitacijo in uravnavanje vremena. 44

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

Širok dostop do znanja o strojih za proizvodnjo (brezplačne) energije (uporaba magnetnega polja, ki je povsod okrog nas) bi imel nepredstavljive posledice. Nič več onesnaževanja okolja, jedrskih central, smrdljivih izpustov, pa tudi ne garanja za kurjavo, bencin in elektriko. Ta znanja obstajajo, a so že skoraj stoletje skrita pred javnostjo.1F Razlog? Nadzor energije omogoča tudi nadzor nad ljudmi, hrano in znanjem. Z brezplačno energijo bi bila večina mezdnega dela nepotrebna.

Seznam slikovnega gradiva
Slika 1: Bela piramida. Semir Osmanagič: 25 piramida drevnog svijeta; http:// www.alternativnahistorija.com/ Slika 2: Bela piramida – panorama; glej sliko 1 Slika 3: Nefretete – Berlinski muzej; vir: http://archeowiesci.blox.pl/resource/ 450pxNefertiti_berlin.jpg Slika 4: Gola Nefertiti; vir slike: Drunvalo Melchizedek: Flower of Life – part 1, stran 138 Slika 5: Nefertiti- hči; vir slike: Drunvalo Melchizedek: Flower of Life – part 1, stran 140 Slika 6: Lobanje, najdene v Peruju: Drunvalo Melchizedek: Flower of Life – part 1, stran 142 Slika 7: Okostje orjaka; vir: Ivan Mohorič, http://www.ivanmohoric.net/ novice.html#Telo_Nezemljana Slika 8: The wreck of Titan; vir: Ivona Živkovič, http://www.ivonazivkovic.net/ titanik.htm Slika 9: Obraz na Marsu; vir www.associatedcontent.com/article/1589449/aft

45

PRVO POGLAVJE

46

PREBOJ NESLUTENIH RAZSEŽNOSTI

2. poglavje

PREVERIMO TEMELJE MISELNE ZGRADBE

Da bi razumeli družbo in svet, moramo najprej razumeti človeka. Edini človek, ki ga lahko zares spoznam in razumem, sem jaz. Raziskovati moram torej samega sebe. Katero področje raziskovanja je pri tem najpomembnejše? Nedvomno raziskovanje zavesti, saj je prav zavest z razumom tista najpomembnejša lastnost, ki nas loči od niže razvitih bitij. Pri tem se ne moremo zadovoljiti le z raziskovanjem tistega dela zavesti, ki se ukvarja z zunanjim svetom, temveč moramo raziskati celotno področje človekove spoznave. Kakšen je naš pogled na človeku dostopno področje spoznavnega? V skladu z materialistično paradigmo verjamemo, da obstaja objektivni zunanji svet, snovno vesolje, ki je neodvisno od nas. Vse, kar ni snovno, sodi v območje nezanesljive, površne in neznanstvene obravnave, kjer se ne moremo opreti na noben trden temelj. Predstava o snovni naravi stvarnosti je prisotna v zahodni miselnosti od Aristotela naprej. A to ni bil edini filozofski koncept o ozadju celotne stvarnosti. Idealistični pogled na stvarnost postane še kako zanimiv, ko nam postane jasno, da materialistični nazor ne more razložiti kopice pojavov, ki so prav tako del naše stvarnosti. Ko sem se lotil prenavljanja svoje »miselne stavbe«, sem ugotovil, da moram najprej preveriti verodostojnost miselnih temeljev, torej najpomembnejših znanstvenih konceptov in paradigem, ki so osnova današnjega pojmovanja celote vsega, kar je. Jasno mi je bilo, da je trden miselni temelj pogoj za razumevanje česar koli. Majhna napaka v temeljnem prepričanju pomeni graditi na neresnici in računati z gnilobo v celotni veji izpeljanih prepričanj, ki razlagajo stvarnost. Zato je temu vredno posvetiti veliko pozornosti. Neresnice je mogoče ohranjati pri življenju le z vedno novimi neresnicami. A to ne gre v nedogled. Življenje z neresnicami ne more biti niti srečno niti kakovostno. Kopica konceptov, ki so danes splošno priznani in veljavni, se je izkazala za napačne, a jih znanost še ni zamenjala ali popravila. Razmišljanje o 47

DRUGO POGLAVJE

nekaterih od njih v nadaljevanju razkriva luknje, ki kličejo po prenovi in popravkih. Sila neprijetno je ugotoviti, da je trhel sam temelj, na katerega opiraš razumevanje sveta. Najprej sem skušal preveriti verodostojnost materialističnega svetovnega nazora. K raziskovanju me je spodbudila kopica zapletenih vprašanj – na primer Heisenbergovo načelo nedoločenosti –, s katerimi sem se srečal pri predmetu fizika snovi na univerzitetni stopnji študija. Čutil sem, da v razlagah manjka nekaj bistvenega, a nisem vedel, kaj. V zadnjem času sem na spletu našel več avtorjev, ki so se lukenj v teoriji relativnosti in drugih uveljavljenih teorijah lotili znanstveno ter na visoki ravni A to ni namen te razprave. V nadaljevanju v zvezi s konceptom snovnosti predstavljam svoja preprostejša razmišljanja, ki razkrivajo pomembna dejstva, in zaključke, ki so posebno pomembni za razumevanje zadnjih poglavij te knjige, v katerih sem se posvetil najpomembnejšim vprašanjem o bistvu človeka in njegovi božanski naravi. Da bi razumeli povedano, je treba storiti tisto, kar sem moral napraviti tudi sam: preskočiti ali opustiti marsikatero zdaj trdno usidrano stališče ali predstavo o svetu ali sebi, ki se doslej ni zdela sporna. Za začetek bo povsem dovolj, da jih preprosto odrinete na rob vaše miselne mize in s tem naredite prostor novemu. Nova spoznanja prinašajo več svetlobe in svobode in morda vam bo žal, da se niste do njih dokopali že prej. A vedite: potrebovali boste veliko mero potrpežljivosti in dovolj časa. Hitro in s površnostjo se tukaj ne da narediti ničesar. Toda z nekaj volje, vztrajnosti in miselne prožnosti lahko naredite čudež. V nadaljevanju se obračam na vsakogar od vas zelo neposredno in intimno. Dialog bo zahteven in zaželeno je, da je čimbolj neposreden. Zato bom večinoma opustil množinsko, vljudno obliko naslavljanja – vi – in se obrnili neposredno nate. Tako boste razločneje začutili, da gre tokrat za neposreden stik z vami, obenem pa bo laže popisati nekatera intimna čustvena stanja, ki zahtevajo dobro razumevanje. Bralke naj mi oprostijo, ker bom v nadaljevanju govoril njemu; med spoloma ne obstaja nikakršna razlika, moško obliko uporabljam v nadaljevanju le zaradi preprostosti. Najprej pa se želim nekoliko poglobiti v vprašanje, koliko je pravzaprav vredno znanje.

48

PREVERIMO TEMELJNE MISELNE ZGRADBE

Vrednost znanja
Znanje velja za dragoceno vrednoto. Zanj si prizadevamo vse življenje. Pomagalo naj bi nam iz težav in stisk, rešilo naj bi naše probleme. Vsaka civilizacija kopiči znanje od svojega nastanka naprej. Znanje je najboljše sredstvo za preganjanje strahu. Toda ali smo po več tisočletjih zbiranja znanja dosegli raven, ko nas je znanje osvobodilo strahu, nam omogočilo blagostanje ter mirno in prijetno življenje v ubranosti z naravo in seboj? Očitno ne. Kot kaže, je z znanjem, ki smo ga zbrali, nekaj narobe, saj ni dalo pričakovanega napredka. A kaj bi lahko bilo s sedanjim znanjem narobe? Sedanje znanje – vsaj tisto, ki temelji na trdni znanstveni podlagi in naj bi veljalo za temelj objektivnosti – je osredotočeno na zunanji svet. Snovnost je pravzaprav glavnina tistega, kar »resnega človeka« dandanes zanima. A človek je vse prej kot le snovno bitje, čeprav znanost o tem ne govori, področje spoznavnega pa še zdaleč ni omejeno le na zunanji svet. Materialistični svetovni nazor postavlja snovno vesolje kot primarno stvarnost in temelj vsega, kar obstaja. Arhetip snovnosti – snovne narave sveta – je eden najosnovnejših konceptov, s katerim razlagamo vse drugo. Bolj ko je koncept blizu same korenine miselnega drevesa, težje ga je preveriti. To velja tudi za obravnavanega. Današnje znanje nima odgovorov na kopico vprašanj, ki zadevajo vprašanje življenja in smrti – dveh pojavov, ki sta vsakomur še kako pomembna. Postavilo se mi je vprašanje, kakšno vrednost ima znanje, če mi ne omogoča razvozlati vprašanja lastne identitete; kajti če ne poznam sebe, če ne vem, kdo sem, kako bom zares poznal kaj drugega? Kako naj vem, da vse zbrano znanje ni samo skupek utvar21 nekoga, ki ni v stiku z resnično stvarnostjo, fantazija lažne persone, katere identitete ne poznam? O vprašanjih življenja, torej o življenju in smrti, o dobrem in zlu, nebesih in peklu, grehu in ljubezni itd., govorijo versko izročilo, religije, mitologije, filozofski sistemi in še kaj ali kdo. A skoraj nikomur ne pride na misel, da bi se v kaj od tega poglobil, si ustvaril lastno podobo o tem ali celo (kolikor je pač mogoče) preveril in potrdil z lastnim izkustvom! Nekoč sem bil prepričan, da nam bo odgovore ponudila znanost. A znanost se ukvarja le z zunanjim svetom. Ugotovil sem, da doslej celo ni bilo zaželeno, da bi takšne odgovore dobili. S človekom, ki bi o sebi veliko vedel, bi bilo namreč nemogoče manipulirati tako, kot je to mogoče zdaj. O tem razlagam v nadaljevanju. 49

DRUGO POGLAVJE

Razmišljanja nekaterih duhovnih mojstrov so mi znanost pokazala v novi perspektivi. Kopičenje znanja je v domeni znanosti. Ta se ukvarja z imeni in oblikami, s kvantiteto in kvaliteto, z zakoni narave, ki so bili prepoznani v preteklosti. Toda vse znano je preteklost. Znanje je statičen zapis preteklosti; je samo spomin, način mišljenja, mentalna navada. Znanje je urejeno v koncepte. Glede na to, da je vsak koncept le stopnica do naslednjega, boljšega koncepta, je znanje uporabno le določen čas. Vrednost znanja je odvisna od njegove uporabnosti. Boljše znanje daje več odgovorov, razlaga širše področje znanega. Najpomembnejše znanje je tisto, ki pripelje do najpomembnejšega spoznanja. Katero pa je najpomembnejše spoznanje? Hm, da. Odgovor sem našel precej pozno …

Prepričljivost materije
Ob raziskovanju snovne narave sveta se mi je odprlo več vprašanj, na katera nikakor nisem našel zadovoljivega odgovora. Tako sem ugotovil, da z arhetipom snovnosti nekaj ni v redu. Ne le ob vprašanjih, ki zadevajo območje nesnovnega; v konceptu, ki podpira vso našo predstavo o svetu, sem našel luknje tudi ob povsem »materialističnih« vprašanjih, kjer jih pravzaprav nisem pričakoval. Ugotavljal sem, da snovni svet nikakor ni tako trden, kot sem sprva mislil. Atomi trdne snovi so silno majhni, merijo kakšno milijardinko centimetra, toda podatomski delci so še stotisočkrat manjši. Prepričljiva je predstava o atomu, ki bi ga povečali na velikost nogometnega stadiona. Jedro atoma bi bilo v tem primeru povečano na velikost žogice za golf, elektroni pa bi bili kot grahova zrna, krožeča na obrobju stadiona. Bistvo atoma je torej – popolna praznina. Snov je 99,9999999-odstotno, torej strašljivo prazen prostor. A z razvojem kvantne fizike je bilo ugotovljeno, da tudi podatomski delci pravzaprav nikakor niso snovni. Nemogoče jih je prijeti, natančno locirati in izmeriti. Večinoma so videti bolj valovanja kot delci. So kot nejasen oblak potencialnega obstoja, brez določenega položaja. Nikakršnih dokazov ni, da snov vsebuje kaj trdne snovi. Pozneje sem spoznal, da je naša predstava snovi kot trd(n)e stvari podoba, ki se pojavi v zavesti.22 Je model zgoščene oblike agregatnega stanja, ki jo opažaš »zunaj sebe«. S trditvijo, da bi bil atom, prazen, kakor je, gradnik zares »trdne« snovi, se nisem mogel kar tako sprijazniti. Mnogo bolj sprejemljiva se mi je zdela misel, da je atom morda nosilec informacije o trdni snovi. Kaj pa, če je 50

PREVERIMO TEMELJNE MISELNE ZGRADBE

atom v zavesti posrednik informacije, da gre neki vtis razumeti kot »fizično snov«, nekaj materialnega? Z maso snovi je povezana kopica še nerešenih problemov znanosti: ko seštejemo mase najosnovnejših delcev, kvarkov, ki tvorijo neko snov, dobimo le nekaj odstotkov dejanske mase te snovi. Za zdaj ni pojasnila, kje naj bi tičala preostala masa. Zadrega je tudi s pojasnilom količine snovi v vesolju. Masa vse nam znane snovi v vesolju je namreč mnogo premajhna, da bi vesolje »držala skupaj«, da bi, skratka, zagotavljala dovolj težnostne privlačnosti, ki povezuje svetove. Zato razmišljajo, da mora biti manjkajoča masa nakopičena v »temni snovi«, konceptu, ki pa še ni dokazan. Upajo, da bodo odkrili Higgsov bozon, za zdaj le teoretično predviden delec, ki naj bi snovi podelil maso. Temna snov naj bi bila nekaj nevidnega, ker ne seva svetlobe. Astronomi pravijo, da naj bi bilo temne snovi pet do desetkrat več (!) kot vidne snovi. Stvari v zvezi z maso snovi so vse prej kot jasne. Zgornja nerazčiščena vprašanja mečejo slabo luč na verodostojnost koncepta snovnosti; celo najbolj temeljna vprašanja v zvezi s snovjo še niso rešena. To človeka, ki se ukvarja s problemi preživetja, sicer ne moti. Pa vendar razumsko usmerjen človek ne more imeti dobrega občutka ob dejstvu, da znanost temelji na teorijah, ki ne držijo vode. Čeprav je splošno prepričanje o snovni naravi sveta zelo močno ukoreninjeno v civilizaciji, pa je imel Einstein o tem vprašanju drugačno predstavo. Trdil je, da je to, kar zaznavamo kot trdno maso (m), kakršna je na primer naše telo, le energija (E) v gibanju (c) in trditev zapisal v obliki enačbe E = mc2. Energija in masa sta po njem dva izraza fenomena, ki neprestano menja svoj obraz. Kar doživljamo kot maso, je upor tal pod našimi nogami, proti našemu siceršnjemu prostemu padanju proti središču Zemlje. Po Einsteinu se na naša telesa vrši stalno zaviranje in to občutimo ter si razlagamo kot snov. Astronavt v vesolju ne občuti mase, dokler ne trči ob steno vesoljske ladje in tako občuti začasno zaviranje. Kasneje sem se prepričal, da je v temeljih znanstvene misli še vrsta drugih vprašanj, ki po zahtevnosti presegajo raven mojega razmišljanja v tej knjigi. Nekatera od njih naj bi v prihodnje razjasnil nov fizikalni koncept, teorija strun, ki jo bodo skušali potrjevati z novim LHC-pospeševalnikom; ta bo zagotovil ogromne energije, ki bodo omogočile ustvariti »zelo vroče« razmere, bolj podobne tistim ob začetku vesolja. Gre za naložbo brez primere v zgodovini človeške znanosti, ki naj bi pripomogla h krpanju lukenj v materialističnem konceptu. Žal pa se vlagatelji ob tem ne zavedajo, da so luknje v teorijah le prevelike. Za načrtovalce je projekt zelo pomem51

DRUGO POGLAVJE

ben, saj prinaša veliko upanje, obenem pa prepričuje svetovno javnost o velikanskih naporih znanosti, da bi se dokopala do trdnih spoznanj. Sam gledam na ta projekt z veliko dvoma. Ob vsem povedanem sem se spraševal, na kakšne trdne miselne koncepte se lahko v zvezi z razlaganjem materije dandanes oprem? Znanost je še daleč od enotne in trdne teorije, ki bi me zadovoljila. Raziskovanja sem se tako lotil z drugega konca – z idealistične plati, ki tudi v zvezi z nesnovno platjo bivanja daje mnogo več pojasnil. Najprej sem poskušal ugotoviti, kako vtis o materiji pravzaprav nastane. Ali je opazovalcu, človeku, mogoče govoriti o čem drugem kot o vtisu trdnosti? Tu pa se je treba podati na neraziskan teren področja nesnovnih pojavov, zavesti, duhovnosti.

Zavest v snovi ali snov v zavesti?
Nekoč sem bil prepričan, da lahko na vseh področjih le znanost ponudi prave odgovore, in sem se precej poglabljal v posamezne teorije. Toda poskusi, da bi v okviru materialističnega koncepta našel vsaj zasilne odgovore na vprašanja v zvezi z nesnovnimi pojavi, so izzveneli prav komično. Pomanjkljivosti koncepta materialnosti so se seveda najočitneje pokazale, ko sem poskusil z njim vsaj za silo razložiti enega od najpomembnejših pojmov: zavest. Temu pojavu sem hotel za vsako ceno priti do dna, saj mi je bilo jasno, da je ključ do globljega razumevanja stvarnosti in samega sebe. V šolah učijo, da je življenje človeka neločljivo povezano s telesom, lastnost, ki omogoča njegovo delovanje, pa je zavest. Ko umreš, naj bi se zavest izgubila, izginila neznano kam. A da je to res tako, ni dokazal še nihče. Prepričan sem bil, da zavest ob smrti ne more preprosto ugasniti, izginiti. Če je verjeti tej trditvi, so v zmoti vse religije, ko govorijo o nesmrtni duši. Zavest se nedvomno povezuje s pojmom energije. Izničenje zavesti je tako v nasprotju s fizikalnim zakonom o ohranitvi energije. Energije – kot trdi znanost – ni mogoče niti ustvariti niti uničiti. Kako znanost pravzaprav obravnava zavest? V ospredje postavlja možgane in zavest opredeljuje kot posledico elektro-kemičnih procesov, ki se pojavijo oziroma razvijejo v njih. Možgani naj bi bili središče in sedež zavesti ter potemtakem nujen pogoj za njen obstoj. Trditev, da se zavest lahko pojavi le v možganih, pomeni, da je telo prvotno in nujno za obstoj zavesti. To sicer sledi iz osnovne premise materialističnega svetovnega nazora, po katerem je snovnost osnova vsega, kar obstaja. To je v popolnem 52

PREVERIMO TEMELJNE MISELNE ZGRADBE

nasprotju s pojmovanjem duše, ki je lastno večini ljudi, a zdi se, da sobivanje obeh nezdružljivih konceptov zdaj nekako ni pretirano moteče. Izrazu duša se duhovno bogat človek preprosto ne more izogniti. Ko bi ta izraz ali tisto, kar pomeni, črtali iz besednjaka, bi življenju vzeli bogastvo in globino. Mučilo me je naslednje vprašanje: glede na to, da znanost ne priznava duše – ali je duša sopomenka za zavest? Da bi razčistil vprašanje, ali so možgani neizogibni za delovanje zavesti, sem si pomagal tako, da sem ga nekoliko zasukal: se zavest pojavi v trdni snovi ali se snov pojavi v človekovi zavesti? Razmišljal sem takole: nikakršnega dvoma ni, da se zavedanje snovnih predmetov, tudi telesa, pojavi v zavesti človeka. Zavest je očitno nujna za ugotovitev in spoznanje, da nekaj snovnega obstaja. Ko ne bi bilo mene opazovalca, ki se zavedam in opažam, bi konkreten, objektiven snovni svet sicer lahko obstajal, ne bi pa bilo nikogar, ki bi ga opazil. Morda bi temu kdo oporekal, češ, ga bo pa opazil kdo drug. A tudi ta brez zavesti ne bi opravil nič bolje. Kaj pa možgani, ki jih imam? Ali se pojavljajo kot miselni pojav v moji zavesti, kot del podobe telesa, ali so kje zunaj moje zavesti? Odgovor je nedvoumen. Zavest je tista, v kateri se pojavita zamisel in slika o možganih. Zamisel in slika možganov pa nista isto kot snovni možgani sami! Zavest se ukvarja z zamislimi in predstavami, ne pa s snovnimi predmeti. To je ugotovitev, ki ima velikanski pomen. V zavesti si zamislimo sliko o predmetu – možganih, ki naj bi bili izvor zavesti same. Zanimivo! Kot bi rekel, da sem tisto, kar imam v svojem žepu. Trditev, da se zavest pojavi v možganih, me ni prepričala. To je trditev, ki se opira na nikoli dokazano prepričanje, da je snov prvotna. Religije trdijo, da naj bi duša, človekovo duhovno bistvo, povsem razumsko delovala in občevala z okolico, brez možganov. Različne šole ezoterike nesnovne ravni bivanja razlagajo zelo natančno in trdijo, da poleg fizičnega obstaja kopica »finosnovnih teles«, ki gnezdijo in se bolj ali manj ujemajo s fizičnim. Najpogosteje govorijo o sedmih telesih, med katerimi so etrsko telo, ki oživlja fizično telo, pa astralno telo, ki zrcali čustva, in mentalno telo, ki je odločilnega pomena za delovanje razuma. Sedež razuma je po tem gledanju miselno telo, ki ima podobo celotnega telesa, in torej ne možgani. Ti pa so preslikava miselnega telesa na snovno raven. V ezoterične razlage sem se temeljito poglobil, a se tu z njimi ne bom ukvarjal podrobneje, čeprav to vsakomur priporočam. V znanosti je zelo zanimiv odnos med snovnim in nesnovnim. Pojav zavesti v možganih nakazuje, da se v snovi pojavi nekaj nesnovnega. To je 53

DRUGO POGLAVJE

sicer nekoliko čudna izjava. Da se v tekočini lahko pojavi nekaj plinastega ali v trdni snovi nekaj tekočega, si še lahko zamisliš, toda da se v trdni snovi lahko pojavi nekaj, kar se zaveda sebe, je kočljiva trditev. Snov in zavedanje sta dva povsem različna pojma. Trdne, tekoče in plinaste snovi so agregatna stanja materije, ki se razlikujejo le v gostoti snovi, zavedanje pa je nekaj povsem drugega. Razmišljal sem takole: da bi se v materiji lahko zbudilo samozavedanje, bi snov morala imeti sposobnost prejema zavesti, razen če zavest lahko nastane iz nič. A trditvi, da bi kar koli nastalo iz nič, znanost in trezen razum oporekata. Obstoječa znanstvena paradigma (temeljna hipoteza) predpostavlja, da je materija sama popolnoma brezčutna, mrtva, brez zmožnosti zavedanja. Zavest naj bi se pojavila šele z evolucijo zapletenih oživčenih sistemov. Težava pri tem pogledu je, kako pojasniti vznik zavesti iz mrtve snovi. Zakaj vsa ta obdelava podatkov v živčnem sistemu ne poteka še naprej »v temi« oziroma nezavedno? Nedvomno je zavest tisto, kar neživo snov loči od žive. Tako se mi je postavilo neizogibno vprašanje: kaj spremeni mrtvo snov v živo snov? Kako in kdaj v materijo vstopi zavest oziroma življenje? Kaj iz vode (z nekaj mineralnimi dodatki) naredi živo celico? Kaj živo celico pripravi k delitvi, množenju in rasti? Kaj iz skupka živih celic naredi organizem človeka? Odgovora na tako pomembna, povsem osnovna vprašanja, znanost nima. V zadregi razmišljujoč naprej, sem se zapletal v še več vprašanj brez odgovora. Pomembno vprašanje, glede na to, da človeka sestavlja devetdeset odstotkov vode, se glasi, kako se lahko pojavi zavest v (mrtvi) vodi, kdaj se pojavi in zakaj izgine. Pod kakšnimi pogoji se zavest celice in zavest človeka povežeta in kaj se zgodi z zavestjo celice (in vode), ko človek umre? Energija naj bi bila vendar, kot pravi znanost, neuničljiva! V kaj se pretvori energija človeka, ki je pravkar umrl? Kaj sploh je življenje? Tega znanost ne razloži. Zanjo je, kot sem nekje prebral, življenje naključen pojav v snovi. Brez odgovora torej ostajajo številna zelo bistvena vprašanja, ki imajo odločilno vlogo pri razumevanju sveta in sebe. Dejstvo, da materialistične razlage ne morejo dati odgovorov, napeljuje k ugotovitvi, da se mora nekje v teoriji skrivati napaka. Odraža se v tem, da se je za znanost življenje nekje izgubilo. Prišel sem do spoznanja, da ob nesposobnosti materialistične teorije, da bi odgovorila na številna temeljna vprašanja, te ne morem jemati kot merodajno pri razlaganju celote spoznavnega. 54

PREVERIMO TEMELJNE MISELNE ZGRADBE

Znanost ne more biti neodvisna in vsebinsko nevtralna, ker je finančno odvisna od svojih podpornikov. V interesu oblastnikov ni, da bi človek prišel do pravih spoznanj o svetu in sebi. Za ohranjanje sedanjega stanja nevednosti pride zelo prav, da je dostop do pravih informacij človeku preprečen ali zelo otežen. Naposled mi je postalo popolnoma jasno: ne morem se opirati na nič drugega kot izključno na tisto, kar opažam in občutim sam. Naj bodo izjave in dejanja drugih še tako prepričljivi, to so slike in podobe v moji zavesti. Kako te v moji zavesti nastajajo, mi še ni povsem jasno, a pojavil se je prvi dvom, da imajo povezavo z zunanjim objektivnim svetom.

Trdnost je vtis
Zavest je tako postala središče mojega zanimanja. Ena prvih ugank, s katerimi sem se spopadel, je bila uganka snovnosti. Kako videnje stvari, zavedanje o prisotnosti snovi, nastane? Zakaj pravijo, da gre za utvaro? Vsa človeška izkustva – videnje, čutenje, sanje, misli in občutki – so podobe in pojavi, ki se pojavljajo v zavesti. Ko vidim drevo, si mislim, da opažam drevo neposredno. A to je daleč od resnice. Kako znanost razlaga pojav »videnja« drevesa? Pravi takole: svetloba se odbije od drevesa v oko in pade na mrežnico. V skladu z vpadlo svetlobo sprejemne celice v tkivu mrežnice sprožijo električne impulze, ki potujejo v možgane. Možgani si na podlagi prejetih signalov ustvarijo sliko o tem, kar se dogaja zunaj. To je proces, ki ga imenujemo videnje. Gre za interpretacijo, pretvorbo vidnih signalov v vidne vtise – slike. Gre za informiranje, izoblikovanje form, oblik v zavesti. Vtisi v umu so tudi vse drugo, kar zaznavamo, mislimo, čutimo, slišimo itd. Trditev, da je vse, kar vidimo, utvara, ni natančna. Resda gre le za podobe v umu, a te so za nas kljub temu edina resničnost. Resnična utvara je, da so podobe, ki jih vidimo v zavesti, enake fizični resničnosti, da gre torej za neposredno videnje snovnih stvari samih. Neposredno videnje preprosto ni mogoče, saj se zdi, da gre za povezovanje dveh svetov – snovnega in zavestnega, med njima pa bi informacija lahko prehajala le preko posrednika. Vedno gre za zavestne slike in podobe, ki upodabljajo tisto, kar naj bi videli. A stvar je še bolj zanimiva. Vzemimo na primer videnje barv. V svetlobi, ki prihaja od rdečega klobuka, ni prav nič »rdečega«; ima pač le določeno frekvenco. Tudi signali, ki potujejo iz oči v možgane, niso »rdeči«, temveč 55

DRUGO POGLAVJE

um določene dražljaje obravnava kot »rdečo« barvo. Kar vidimo kot barve predmetov ali podob, so le različne hitrosti nihanja molekul. Tudi pri zvoku ni nič drugače. V zunanjem svetu zvok ne obstaja, gre le za različna nihanja zračnih molekul, ki jih v zvok pretvori um in še to le, če zaradi obstoja zraka nihanje molekul vpliva na uho. Prav tako vonj vrtnice ni nekaj »objektivnega«; gre za zaznavo molekul določenih eteričnih olj, ki jih um pretvori v vtis dišave. Vtis o trdnih predmetih se od drugih vtisov razlikuje po tem, da se pri njihovi zaznavi pojavi možnost preverjanja, verificiranja vtisa s povratnimi signali, ki jih dajejo fizični čuti, npr. tip. Toda tudi oko, nos ali uho niso snovni organi v nekem zunanjem objektivnem svetu, temveč so – podobe v zavesti! Brez zavesti ne delujejo. Gre torej za to, da neke podobe v zavesti (npr. oko) posredujejo signale drugi podobi v zavesti – možganom, da bi ti ustvarili tretjo podobo v zavesti – sliko predmeta. Vse se dogaja v istem polju, polju zavesti, kjer je prisoten še dodaten, najpomembnejši vtis – vtis o obstoju opazovalca. Zato je trdnost snovi le vtis, ki nastane v umu. Obstoja nečesa resnično »trdnega« ni mogoče potrditi z ničimer, kar bi bilo neodvisno od opazovalca. Jaz in edino jaz, opazovalec, sem tisti, ki spoznam obstoj nečesa in to opredelim kot resnično ali neresnično (sanje). Na vse pretege sem se trudil, da bi v podporo snovnosti vendarle našel kak nesubjektiven dokaz. Denimo, da bi znanost poskusila svojo trditev o prvotnem obstoju fizičnega sveta »objektivizirati« s tem, da bi iz dokaza izločila »subjektivno« komponento, torej človeka kot opazovalca in s tem njegovo zavest. Napravila bi stroj, ki bi registriral in beležil dokaze, da objektivni snovni svet obstaja. Toda te podatke in dokaze bi moral pogledati in obravnavati človek. Človeku opazovalcu se pri poljubnem testu preprosto ni mogoče izogniti. Z opazovalcem se vse začne in tudi konča. Bistven je za kakršno koli spoznanje. Obenem pa je opazovalec prav tisti subjektivni, najbolj nezanesljivi element pri znanstvenem raziskovanju, ki vnaša nenatančnost. Kar sprejme, si lahko razlaga le na podlagi svojega znanja, ki pa je nepopolno. Brez opazovalca torej ni spoznave, brez spoznave pa ni obstoja česar koli. Tisto, kar obravnavam kot »trdno snov«, je v resnici podoba o njej v zavesti, sestavljena iz iste »miselne substance« (angleščina uporablja izraz mindstuff) kot sanje in vse drugo. Pojavlja se izključno v zavesti in nikakršnih možnosti ni, da bi preveril, ali obstaja tudi zunaj nje. Za vse snovne stvari, tudi za fizično telo velja, da jih v zavesti odlikuje posebna lastnost: večja vztrajnost, kot jo imajo drugi vtisi. Kot bi bili ti 56

PREVERIMO TEMELJNE MISELNE ZGRADBE

vtisi gostejši in manj podvrženi razblinjanju kot druge utvare. Toda naposled vse, kar je snovnega, premine, se razkroji in razprši. Vse omejene oblike se nazadnje spremenijo v edino neomejeno obliko – neskončni nič. Ni bilo preprosto, a naposled sem se sprijaznil z ugotovitvijo, da snovnost, ki jo prepričljivo občutim, ni resnična lastnost »zunanjega sveta«. »Objekti« zaznavanja ali zavedanja so, kot sem spoznal kasneje, spremembe v polju, ki ga poimenujemo eter ali akaša. Toda tu ne gre za objekte v smislu snovnih stvari. Ti objekti postanejo »snovni« šele v moji zavesti, zavesti opazovalca. Zgornji razmislek je zelo tehten, saj vodi k zaključku, da znanost svojega stališča o prvotni vlogi snovnosti in njenem obstoju zunaj zavesti ne more dokazati. Ugotovitvi, da brez opazovalca materije preprosto »ni«, sledi naslednje spoznanje: »snov« je le vtis, oblika, navidezna podoba v zavesti. Za njo se ne skriva neka resnična, trdna snov v zunanjem objektivnem svetu, saj tak svet ne obstaja. Vtis o snovi je nekakšna posebna oblika agregatnega stanja določenih utvar v zavesti. Te ugotovitve se – presenetljivo – ujemajo z idejami vzhodnih modrecev, da je ta svet le utvara, maya. Ali to pomeni – sem se vprašal –, da so vse znanstvene ugotovitve brez vrednosti? Odgovor je nikalen. Stvari je vendarle treba postaviti v pravi kontekst. Čeprav ne obstaja snovna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni. Vse, kar se spremeni, je moj odnos do tega, kar opazujem. Ne merim snovnih delcev kot takih, temveč aktivnosti v polju zavesti (nekateri ga imenujejo tudi »polje akaše«). Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju stvari in dogodkov v tem polju. Materija izhaja iz zavesti, ne zavest iz materije. To so vedeli že pred tisočletji. Čas je, da se tega spet spomnimo.

Svet in opazovalec
Kako zgornje razmišljanje vpliva na idejo o svetu? Materialistični pogled, da obstaja snovno vesolje, ni podprt z nikakršnim dokazom. Obstoj snovnosti kot »trdne materije« je, kot sem razlagal zgoraj, vprašljiv. Obstaja pa dokaz, da obstaja opazovalec. To sem jaz, ki opažam. Da bi napravil korak k širšemu zavedanju stvarnosti, sem moral napraviti premik od 57

DRUGO POGLAVJE

predstave, da je temelj vsega snovno vesolje, k spoznanju, da je temelj vsega opazovalčeva zavest. Tisto, kar zanesljivo obstaja, je opazovalec. Obstoj stvari je v resnici opažanje stvari! Opazovalec oziroma njegova najpomembnejša lastnost – zavedanje – je neizogibno potrebna za obstoj in opažanje sveta. To spoznanje je temelj, ki omogoča ustreznejše razlage stvarnosti. Povedano drugače, brez zavesti ni spoznanja sveta; svet obstaja le v zavesti in ne zunaj nje. Moja predstava o zunanjem snovnem svetu, ki obstaja neodvisno od mene, je morala odstopiti mesto novemu spoznanju o svetu, ki nastane v moji zavesti. Tisto, kar imenujem resničnost, torej ustvarja moja zavest. Dejanje opazovanja je »temeljno dejanje stvarjenja«! Noben elementarni pojav ni pojav, dokler ni opazovan pojav. Kdor koli (poleg mene), ki želi svet opaziti, potrebuje zavest. Nerodnost je le ena: druge opazovalce jaz sam opažam v svoji zavesti, torej so tako kot preostali svet vsebovani v »meni«. Ključno vprašanje je tako: ali lahko kar koli nastane ali obstaja zunaj moje zavesti? Moj zaključek je bil na prvi pogled presenetljiv: tudi če bi nastalo, jaz za to ne bi mogel vedeti; v obeh primerih so posledice enake. Zgornja ugotovitev je v meni povzročila pomemben premik: preusmerila je pozornost z zunanjega sveta v notranjost, k meni samemu. Misel, da je resničen in pomemben predvsem zunanji svet, v katerem se gibljem in živim v skladu z zunanjimi danostmi, ni bila prava! Najpomembnejši sem jaz sam, kajti jaz sem tisti opazovalec, ki v svoji zavesti doživlja svet kot izraz nekih notranjih procesov, ki mi zdaj še niso povsem razumljivi. Moj odnos do sveta se je s tem občutno spremenil. Nič več nisem žrtev številnih zunanjih okoliščin, na katere nimam vpliva, temveč sem morda žrtev nekakšnih notranjih okoliščin, ki jih še ne razumem. Kar vem, je to, da nanje (še) nimam zaželenega zavestnega vpliva, a jasno mi je, da je vse skupaj povezano z mojimi mislimi, prepričanji in občutki. Ko bom razumel mehanizme v svoji zavesti, bom torej na konju! Z zavedanjem primarne vloge opazovalca sem pridobil nekaj zelo pomembnega: novo raven svobode. Nič več namreč nisem žrtev okoliščin, temveč nekdo, ki na te okoliščine odločilno vpliva in je odgovoren zanje. To pa vodi k nadaljnjemu zavedanju, da je moja usoda v mojih rokah ali, bolje rečeno, v mojih prepričanjih. Jaz sem torej središče sveta, kajti popolnoma vse se vrti okrog mene, obstaja zaradi mene oziroma moje zavesti. Zgornja trditev se mi je sprva zdela le zanimivo filozofsko izhodišče, kajti vsak občuti, da zunanji svet presneto prepričljivo pritiska nanj z zelo 58

PREVERIMO TEMELJNE MISELNE ZGRADBE

stvarnimi zahtevami, grožnjami in potrebami. In seveda ima prav. Potem pa sem dojel, da je svet za posameznika takšen, kakršen je, vse dotlej, dokler ne spremeni temeljne predstave o njem. Prepričanje, da sem ujetnik ali žrtev zunanjih okoliščin, vodi k izkustvom, ki ga potrjujejo. To izkustvo je za človeka lahko zanimivo zelo dolgo, a ne v nedogled. Nekega dne si duša zaželi več svobode in se odpre tudi višjim spoznanjem. Takrat se zgodi napredek. Najpomembnejši premik se ne zgodi zunaj, temveč znotraj.

Pojav večkratnih osebnosti
Zgoraj podane trditve o snovi kot prepričljivem prividu se seveda zdijo čista fantastika ali filozofija brez stvarne podlage. Potrditve teh trditev pa vendarle obstajajo! Da ne gre za golo fantaziranje, me je najbolj prepričal pojav večkratnih (multiplih) osebnosti. O tem na primer pišeta Mark Turnbull23 in Daniel Goleman.24 Gre za resnično osupljiv, neobičajen pojav psihološke motnje »razcepljene osebnosti« (split personalities), o katerem psihologi poročajo že vsaj sto let: v istem bolniku, v istem telesu torej, se lahko nahajata dve ali tudi več (tudi deset) popolnoma različnih osebnosti, ki v skladu z zunanjimi prožilci prevzemajo nadzor nad telesom. Vsaka osebnost ima popolnoma drugačne osebnostne, značajske in telesne lastnosti. Ob menjavah osebnosti, ki so običajno trenutne in se izražajo v značaju, mimiki in psihofizičnih lastnostih, se zgodijo tudi drastične spremembe na telesu – zunanjost se lahko popolnoma spremeni. Ena osebnost na primer boleha za močno kratkovidnostjo ali barvno slepoto, druga pa – v istem telesu – odlično vidi. Materina znamenja, brazgotine ali različne kožne posebnosti ter posebne telesne poteze v hipu izginejo ali pa se pojavijo iz nič. V posameznih primerih se bolnik v hipu spremeni iz desničarja v levičarja, izgubi nekatere intelektualne kvalitete in talente ali pa jih pridobi. Ena osebnost na primer odlično obvlada kak tuji jezik, o katerem se drugi ne sanja. Pred trenutkom bolan, na primer z alergijami ali epilepsijo obremenjen človek se spremeni v popolnoma zdravega; tudi reakcije na posamezna zdravila so lahko od ene do druge osebnosti popolnoma drugačne. Do spremembe fiziološke slike lahko pride sredi izvajanja nekega procesa v telesu predhodne osebnosti, na primer sredi pijanosti ali prebave. Skratka, celotna podoba človeka se zamenja, kot bi preklopil program. Da se lahko preklop na drugo osebnost tako drastično odrazi na telesu istega človeka, se ob tradicionalnem gledanju na telo zdi preprosto nepojmljivo. Očitno je nekaj narobe z našimi predstavami o telesu in odnosu osebnost-telo. 59

DRUGO POGLAVJE

Motnja razcepljene osebnosti največkrat nastane v otroštvu kot posledica dolgotrajne duševne travme, ki običajno sledi hudi psihični ali telesni zlorabi. Po eni teoriji se um razcepi na dvoje in v kritičnih trenutkih pobegne iz ene osebnosti v drugo, ki je bolje prilagojena neprijetni vlogi. Po drugi teoriji um ustvari drugo, nedotaknjeno osebnost kot posledico spoznanja, da je izvirna osebnost resno okvarjena. Kot bi na trdem disku računalnika poleg okvarjene podatkovne particije ustvarili še novo, zdravo. Opisani pojav, ob katerem sem se resnično zamislil, v povsem drugačno luč postavlja sedanje predstave o nespremenljivem značaju snovnosti in priča, da je sedanje pojmovanje telesa očitno neustrezno. Osebnost in telo, bolj rečeno predstava o telesu, sta očitno bolj povezana, kot se je zdelo doslej. Spoznal sem, da je vloga zavesti bistveno večja, kot sem si doslej predstavljal. Nekateri raziskovalci pravijo, da so spomin, izkušnje in prepričanja osebnosti vtkani v sleherno celico telesa; s spremembo osebnosti se vsi navedeni v hipu spremenijo in v skladu s tem zamenjajo biološko strukturo na celični in molekularni ravni. Opisani pojav kaže, da o umu vemo še zelo malo in da fiziološki videz ni nekaj trajnega in neodvisnega, temveč posledica zavestnih pojavov. Očitno z lahko močjo miselne predstave menjamo strukturo na fizični ravni. Toda če se ta pojav zgodi nezavedno, se lahko na pobudo izvede tudi zavestno, z močjo volje! To odpira povsem novo področje zdravljenja: z ustrezno močnim prepričanjem je torej mogoče zavestno spremeniti stanje poljubnega organa in ga ozdraviti. Vprašanje je le, kako takšno prepričanje ustvariti. Možna sta vsaj dva načina: hipnoza in vizualizacija. Vizualizacija deluje, ker um ne more razločevati med resnično sliko in vizualizirano sliko. Če je vizualizacija zelo živa in traja dovolj dolgo, se telesne celice prilagodijo tistemu, kar »vidi« um. Zgornji pojav jemlje verodostojnost prepričanju o nespremenljivosti, objektivni naravi in resničnem obstoju snovi. Govori v prid trditvi, da je snovna pojavnost, tako kot vse drugo, privid.

Osnovni arhetipi
Ko mi je postalo jasno, da s snovnostjo ne pridem daleč, sem se vprašal, kaj je tisto, kar gradi svet. Kaj je tisto, kar omogoča njegov obstoj? To vprašanje mi ni dalo miru. Kakšne zasluge imajo pri tem arhetipi prostor, čas, materija in energija, zvok? Govora je o povezavah prostor-čas (po Einsteinu) ter o pojavih energije in mase, ki se prelivata drug v drugega. Brez njih zaznava v zemeljski stvarnosti ne bi bila takšna, kakršna je. 60

PREVERIMO TEMELJNE MISELNE ZGRADBE

Ugotovil sem, da je za razumevanje snovnih pojavov, ki se odražajo kot »masa«, treba razumeti še nekaj drugih arhetipov. Literature s tega področja ni veliko. Pa vendar sem pri tem naletel na dva odlična avtorja, to sta Eckhart Tolle25 in Peter Russell.26

Prostor
Zdi se smešno, a drži: osnova vsega je praznina ali prazen prostor. Vse, kar obstaja, prežema – znotraj in zunaj – praznina, ki jo imenujemo prostor. Rečemo ji tudi eter (grško »zrak«) ali »duhovni svet«, saj praznina sama ni povezana z nobeno substanco. Praznina ali »nič«, ne more postati predmet spoznanja. Ne moreš je razumeti. Prostor nima »obstoja«. Čeprav sam nima obstoja, omogoča obstoj drugim stvarem. Ali si lahko predstavljaš kakršno koli obliko ali predmet, če ne bi obstajal prazen prostor? To ne bi bilo mogoče, kajne? Predmeta preprosto ne bi bilo kam namestiti, da bi zavzel svoje mesto. Če ne bi obstajalo nič razen »prostora«, ne bi vedel zanj. Prostora se zaveš šele potem, ko vidiš v njem predmet. Predstavljaj si sebe kot točko, ki plava v neskončnem praznem prostoru. Nič zvezd, sama praznina. Nenadoma prostor ne bi bil več neskončen, sploh ga ne bi bilo več! Ne bi bilo hitrosti, premikanja od ene do druge točke. Da bi razdalja in prostor obstajala, morata obstajati vsaj dve referenčni točki. Prostor začne obstajati, ko Eno postane dva ali dve milijardi, vseeno. Kasneje sem spoznal, da svet in prostor nastaneta istočasno. Nič ne bi moglo obstajati brez prostora, pa vendar je prostor – nič. Tolle pravi, da pred trenutkom velikega poka ni obstajal prazen prostor, ki bi čakal, da se napolni. Obstajalo je samo Duhovno – Eno. Ko je Duhovno Eno postalo »deset milijonov stvari«, je bil prostor nenadoma tu in je omogočal obstoj množici. Od kod je prišel prostor? Ga je ustvaril Bog, da bi namestil vesolje? Seveda ne. Prostor je nič, torej ni bil nikoli ustvarjen. Prazen prostor je pogoj za obstoj kakršne koli oblike v zavesti. Pri tem je tudi prazen prostor le temeljna ideja, ki omogoča obstoj drugih idej o oblikah. Snovni predmeti so torej zaznavni le zaradi obstoja nečesa nesnovnega! Kako bi ob tem lahko trdil, da je snovnost prvotna? Storimo še korak naprej. Ali izraz eter – prazen prostor, ki sestavlja večino vesolja, lahko enačimo s tem, kar smo povedali zgoraj? Peter Russell 61

DRUGO POGLAVJE

s somišljeniki razlaga, da eter, kvantni vakuum ali polje ničelne točke ustreza temu, kar so stari Indijci imenovali »akaša« (beseda v sanskrtu pomeni nebo, prostor ali eter). Bistvo akaše pa je zavedanje. Je vir vsega, kar obstaja, in nosilec spomina vesolja. Eter je torej brezmejno polje zavedanja, ki predstavlja praznino, v kateri se nahaja vse, kar zaznavaš. To se ujema tudi z vzhodnjaškim pojmovanjem stvarnosti. V uvodnih vrsticah Damapade Buda pojasnjuje, da »misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje«. Naše zdravorazumske predstave prostora in časa so konstrukti v zavesti, ki ne odražajo zadovoljivo resničnega stanja okrog nas. Kant je to vedel sto let pred Einsteinom. Sklepal je, da sta prostor in čas dimenzijski okvir, v katerem zavest gradi svoja izkustva. Um ne more razmišljati drugače kot v pogojih prostora in časa. Tudi Einstein je trdil, da prostor in čas nista vidika objektivne stvarnosti. Resničnost je po njem nekaj drugega, nekaj, kar je poimenoval prostorčas. Ko ga opazujemo, se prostorčas pojavlja kot določena količina prostora in kot določena količina časa. Toda koliko prostorčasa zaznamo kot prostor in koliko kot čas, ni določeno; odvisno je od gibanja opazovalca.

Čas
Trdno prepričanje o stvarnosti pojava časa je bilo v meni prisotno le do takrat, ko se mi je začela razblinjati predstava o snovnosti. Ko se je začela majati ta, je kmalu padlo tudi vse drugo. Ena predstava v zavesti pač drži ostale. Ko se sesuje prva, se zgodi učinek domin. Pri Eckhartu Tollu sem našel bogastvo informacij o pojavu časa. Je avtor več čudovitih knjig, ki zelo preprosto in razumljivo razjasnjujejo številne pojave metafizike. Čas je omejitev le za bitja v tridimenzionalnem svetu. Je nekakšno orodje intelekta, s katerim iz statične holografske slike vesolja ustvarja procese zaporednih dogodkov. Skozi zaporedje dogodkov – zumiranje v neki detajl statične slike – je mogoče dojeti kozmične zakonitosti, ustreznost predstav, idej in izkušenj. Preteklost in prihodnost sta posledica obstoja dimenzija časa. Zavest – vsaj na naši ravni dojemanja – bi bila brez časa oropana spreminjanja izkustev, torej življenja. Ali si lahko predstavljaš kakršno koli gibanje, če čas ne bi obstajal? To z našim načinom razumevanja seveda ne bi bilo mogoče. Kadar se v nekem 62

PREVERIMO TEMELJNE MISELNE ZGRADBE

prostoru (prostor je prvi pogoj za pojav časa) neki predmet premakne, tedaj razliko med starim in novim položajem predmeta meriš s časom. Dva predmeta ne moreta obstajati na istem prostoru, razen če ju ločuje čas. Čas je merilo spremembe. Obenem je nekakšen pripomoček uma, da lahko informacije obdeluje zaporedno, iz sprememb pa izlušči zakonitosti. Um je tisti, ki ustvari utvaro neprekinjenega, linearnega toka časa. Tako lahko vzpostavlja vzročnost – ločuje vzrok od posledice in tako izlušči »zakonitost«. Čas je tudi odvisen od okoliščin. En dan na Jupitru se ne more primerjati z dnevom na Zemlji. Ali obstaja kak neizpodbiten, od opazovalca neodvisen dokaz, da linearen čas, kot ga pojmujemo ljudje, obstaja? To je le ustaljeni način tolmačenja stvarnosti v zemeljskem svetu. Z razširjenim zavedanjem ta zakonitost ne velja več. Predstavljaj si, da linearni čas ne obstaja, obstaja pa ogromno skladišče raznovrstnih slik. Nadalje si predstavljaj, da zavest stopi k eni od slik in si jo ogleda ter se potopi vanjo in vživi v informacije, ki jih slika izraža. Nato stopi k naslednji sliki, ki je le za spoznanje drugačna, in ob njej stori enako. In tako se premika od slike do slike. Vtis ob zaporednem ogledovanje slik bi ustvaril utvaro časa. Zdaj pa si zamisli enako zgodbo, le da zavest opazuje dve sliki hkrati. Tokrat je prisotna tako rekoč v dveh stvarnostih hkrati. Ali bi bilo za zavest to kaj nemogočega? Zakaj bi jo pri tem kaj omejevalo? Zavest je lahko prisotna na poljubno mnogo slikah (v poljubno mnogo dimenzijah) hkrati, a pri tem se razdeli v poljubno mnogo »individualnih zavesti«, da ne bi prišlo do zmešnjave. Zavest lahko opazuje z mnogoterimi pari oči. Nekateri menijo, da je vesolje velikanski hologram; vsi vtisi, vse te prostorske slike obstajajo hkrati, zavest pa je tista, ki se pomika po njem, kar ustvarja vtis časa. Zelo razvita zavest lahko preskoči na katero koli sliko – dogodek v preteklosti ali prihodnosti – in se hip zatem spet vrne nazaj. Kozmična zavest (zavedanje) nima omejitev. Človek ima s predstavami (utvarami) omejeno različico kozmične zavesti. Inteligenca RA, nezemljani, ki se pojavljajo v vlogi naših svetovalcev, pravi, da v vsaki »gostoti zavesti« – človek se menda nahaja na tretji stopnji lestvice – obstajata kombinaciji prostor-čas in čas-prostor. V prostor-času ves prostor obstaja istočasno, čas pa teče. V čas-prostoru pa so vsi časi simultani. Ob smrti zamenjamo prostor-čas za čas-prostor.

63

DRUGO POGLAVJE

Energija
Sprva sem mislil, da je energija še najbolj »oprijemljiv« arhetip, ki ga lahko ohranim kot nekakšen temelj vseh pojavnosti. Po prepričanju nekaterih, na primer Einsteina, naj bi bilo vse le energija. Danes mislim, da ni tako. Do tega spoznanja mi je pomagal odličen avtor in znanstvenik Peter Russell. Med drugim je avtor odlične knjige Od znanosti do boga (From Science to God). V skladu z Einsteinovo »posebno teorijo relativnosti« je energija temeljna lastnost vesolja. Toda pojem energije je vse prej kot trden. Energija in snov lahko prehajata druga v drugo glede na Einsteinovo slavno enačbo E = mc2. Energija naj bi bila neuničljiva, prav tako pa naj je ne bi bilo mogoče ustvariti. Je nekaj, kar preprosto obstaja, kot prostor in čas, in se le nenehno pretvarja iz ene oblike v drugo. Snov se spreminja v energijo in nasprotno, energija pa se lahko iz kemične pretvarja v toplotno, električno, kinetično, potencialno – morda tudi psihično? Opazovalca, ki potujeta z različno hitrostjo, namerita različno količino energije nekega objekta. Kvantna teorija ponuja nadaljnje vpoglede v značilnosti energije. Vpeljan je izraz kvant ali kvant energije, ki označuje najmanjšo možno enoto energije. Toda to ni povsem pravilno. Kvant, kot pravi Russell, je pravzaprav kvant aktivnosti. O energijah govorimo na vsakem koraku – seva jo Sonce, ki je vir življenja, nahaja se v telesu, da je živo, vsebuje jo hrana, ki gradi naše telo, dobro energijo izžarevamo, ko smo radostni, in sevamo slabo, ko smo sovražni. Ali je mogoče, da je pojem energije le domislica, ki nima resničnega ozadja, temeljna utvara, podobno kot masa, ki je potrebna za to, da se svet lahko gladko vrti? Ob ugotovitvi, da snov (materija) kot resničen pojav ne obstaja, tudi na energijo posije kaj čudna luč. Podobno kot je masa, gledano skozi »duhovne oči«, sinonim za velikost, tako je energija sinonim za moč, voljo. Oboje sta kajpak dve pomembni lastnosti opaženega. Ko se s snovjo v naših predstavah nekaj dogaja, je hitrost dogajanja ali obseg dogajanja opredeljen z energijo. Energija kot dejanski fizikalni pojav ne obstaja. Tisto, kar lahko izmeriš, so le učinki delovanja energije (ali lahko izmeriš potencialno energijo skale, ki čepi na vrhu hriba, ali pa vode za jezom v hidroelektrarni?). Kar 64

PREVERIMO TEMELJNE MISELNE ZGRADBE

imenujemo energija, je izraz duhovne volje, ki se povezuje s posameznimi oblikami, predmeti v naši zavesti, ki pogojuje hitrejše ali počasnejše, večje ali manjše spremembe. Kadar si predstavljaš, da ima neki predmet (ob gibanju) veliko (kinetično) energijo, to pomeni, da gre za predstavo ali utvaro, ki se bo v nadaljevanju povezala z bolj dramatičnimi dogodki (učinki). Bistvo energije so učinki, učinki pa so marsikdaj stvar dojemanja posameznika. Ugotovitev, da je energija pravzaprav merilo za aktivnost, sproži vprašanje, kaj je aktivnost. Je ena od fizikalnih veličin kot razdalja, hitrost, moment, sila in druge, ki jih srečujemo v fiziki, toda običajno ji v osnovah matematike in fizike ne posvečamo veliko pozornosti. Zanimiv konstrukt je energijski kvant. Količina aktivnosti v kvantu je izjemno majhna, okoli 6,62618 × 10-27 erg.sek – toda ta količina je konstanta. Je ena redkih absolutnih veličin in je bolj temeljna kot prostor, čas, materija in energija. Polje ničelne točke (eter) torej ni polje potencialne energije, temveč bolj polje potencialnih kvantov, polje potencialne aktivnosti. Tudi svetloba je energija. Foton predstavlja en kvant svetlobe, toda energija, ki jo pripisujemo fotonu, je zelo različna. Foton gamažarka denimo vsebuje bilijonkrat več energije kot foton radijskega valovanja. Toda prav vsak foton, prav vsak kvant predstavlja enako količino aktivnosti. Ko očesna mrežnica posrka foton, ta sprosti določeno količino energije, ki je merljiva po količini spremembe, ki jo je zmožen povzročiti. Količina spremembe, ali energija, je odvisna od frekvence, zato pravimo, da različne barve ustrezajo različnim frekvencam svetlobe. Najpomembnejša lastnost svetlobe je njena frekvenca. Kaj je frekvenca? Ponovno gre za model, vzet iz naših izkušenj iz zunanjega sveta, uporabljen za prikaz domnevnih lastnosti fotona. Zelo malo verjetno je, da bi foton imel frekvenco, kakršno si predstavljamo. Pravzaprav je tudi sama ideja fotona še en primer tega, kako odslikujemo svoje izkušnje na zunanji svet. Zaznavamo delce in sklepamo, da bi svetloba lahko bila iz delcev. Zaznavamo tudi valovanje in predstavljamo si svetlobo kot valovanje. Svetloba včasih bolj odgovarja enemu opisu in drugič bolj drugemu. Veliko verjetneje je, da svetloba ni ne eno ne drugo.

65

DRUGO POGLAVJE

Zvok
Eckhart Tolle je opozoril na pomen zvoka. Dotlej se nisem zavedal pomembnosti tega pojava. Ta arhetip omogoča širok spekter pojavov, ki se povezujejo z nihanjem; ti imajo v dojemanju stvarnosti izjemno veliko težo. Neprestano spreminjanje med dvema položajema – nihanje – je temeljna lastnost v izraženi, minljivi stvarnosti. Brez nihanja bi bil svet mrtev. Nihanje daje življenje. Človek v svetu dvojnosti vse življenje niha med različnimi skrajnostmi. Nihanje zraka povzroči akustičen pojav – zvok. Ob zvoku se pojavi nov fenomen – tišina. Sleherni zvok se rodi iz tišine in se v tišino tudi vrne. Prostor in tišina – ozadje za zvok – sta dve lici iste stvari: niča. Sta zunanji obliki notranjega prostora in notranje tišine, to pa je globoki mir – brezoblično ustvarjalno jedro vsega obstoja. Tišina je, kot pravi Tolle, eden od vhodov v duhovni svet.27 Tišina je prisotnost; je zavest, osvobojena miselnih oblik. Pozoren bodi na tišino, ki ostane za vsakim zvokom. Usmerjanje pozornosti k zunanji tišini ustvarja notranjo tišino, um se utiša, vhod se odpre. Tišina zunaj, mir znotraj. Duhovni svet je prisoten v tem svetu kot tišina. Nič ni tako skrivnostnega kot tišina. Dovolj je le obrniti pozornost k njej. Če ne bi razen tišine obstajalo nič, tudi ti ne bi vedel zanjo. Zaveš se je šele, potem ko si slišal zvok. V naslednjem poglavju bomo na stvarnost pogledali skozi oči filozofov in se nekoliko poglobili v skrivnosti zavesti.

66

PREVERIMO TEMELJNE MISELNE ZGRADBE

3. poglavje

STVARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI

Preden sem se poglobil v študij zavesti, sem poskušal v bogati filozofski tradiciji zahodnega sveta odkriti razlage, ki gredo dlje od materialistične znanosti in celotno področje spoznavnega pojasnjujejo celovito. Ugotovil sem, da je tudi v zahodni filozofski misli najti dobre miselne koncepte, ki skupaj z modrostmi vzhodnih ljudstev dajejo dovolj trdno oporo novemu pogledu na stvarnost. Kasneje sem naletel tudi na nekaj sodobnih avtorjev, ki so zanimivo tematiko osvetlili z novo lučjo. Zavest je nekaj zelo težko merljivega. Z determinističnimi metodami obdelati in meriti zamisli, misli in občutke ni preprosto, zato se znanost ukvarja le z elektrokemičnimi pojavi v možganih, to pa so le skopi odrazi zavestnih pojavov na snovni ravni. Resnici na ljubo se znanost na skrivaj zelo resno ukvarja z raziskavami zavesti – ena znanih ustanov na tem področju je na primer Monroe Institute v ZDA –, vendar rezultati teh raziskav ne pridejo v javnost. Tehnologija za nadzor uma se uporablja za neslutene manipulacije s človekom. S stališča možne zlorabe tega znanja v teroristične namene se zdi tajnost na mestu. Vendar to ne izključuje drugih zlorab. Najbolje je javnost držati proč od področij in vprašanj, kjer se skrivajo najpomembnejši odgovori o skrivnostih bivanja. V veljavi ostajajo okostenele znanstvene paradigme in teorije, ki jih je že davno povozil čas. Le maloštevilni znanstveniki in raziskovalci so si drznili podvomiti o njih ter predstaviti svež pogled na zavest in stvarnost. Pri raziskovanju zavesti sem se veliko naučil od dveh raziskovalcev tega področja: že omenjenega Petra Russlla in Ervina Laszla. Laszlo je madžarski filozof in humanist, ustanovitelj Budimpeštanskega kluba, katerega poslanstvo je usmeriti pozornost na razvoj človeških vrednot in zavesti kot ključnega dejavnika pri ustavitvi drvenja v razkroj, polarizacijo in katastrofo. O zavesti Laszlo pravi: »Menim, da je zelo očitno, da zavest ni samo 67

TRETJE POGLAVJE

nekakšen spremni pojav možganskih dejavnosti; je nekaj, kar prežema vse vesolje.30 Zavest ni preprost proizvod nekega dovolj zapletenega živčnega sistema. Prisotna je v celotnem telesu in v vsem stvarstvu.« Po njem je edina smiselna razlaga zavesti v tem, da se sposobnosti za doživljanje notranjih izkustev ne pojavijo kar nenadoma – kot po nekakšni čarovniji – v trenutku, ko je dosežena neka določena razvojna raven, temveč je zmožnost notranjega izkustva vseskozi tu. Peter Russell pa je v svojem delu Zavest je vse zapisal: »Kadar koli želimo opredeliti kak vidik fizičnega sveta, ostanemo praznih rok. Vsaka razlaga se izkaže za zmotno in pojem materialnosti izpuhti pred našimi očmi. Začel sem se spraševati, ali sploh obstaja fizični vidik. Morda obstaja en sam vidik celotne stvarnosti: mentalni vidik.« Teorijo o tem, da zavest izhaja iz mrtve snovi, je postavil na glavo. Snov ne obstaja – razen te, ki se pojavi v zavesti. Kar koli že je trdna snov, v njej zagotovo ni ničesar trdnega. Nobenega snovnega sveta nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo. Vse so le pojavi in oblike v zavesti. Kako bi lahko bila podoba v zavesti zgrajena iz trdne snovi? Zaznana podoba je iz »take snovi«, kot so sanje, misli, občutki, za vse to pa ne moremo trditi, da je iz fizičnih atomov ali molekul. Kaj je torej bistvo te nesnovne podlage (osnove), iz katere se porajajo (oblikujejo) vsa naša izkustva? V sanskrtu beseda čitta pomeni miselno (duhovno) substanco, podstat. V angleškem jeziku v tej zvezi pogosto srečamo izraz mindstuff. To je tisto, kar privzame miselno obliko slik, zvokov, vtisov, misli in občutkov. Vsi ti fenomeni zavesti pa so veliko bolj snovani (sanjani – slovenščina tu z istim korenom obeh besed ponuja enkraten vpogled) kot snovni. Polje zavesti ima sposobnost zavedanja vsakršnega možnega izkustva – vse, kar kdor koli sploh lahko izkusi v življenju, tudi zunaj fizičnega telesa; vsaka izkušnja vseh bitij na tem planetu ali katerega koli čutečega bitja kjer koli v vesolju. V tem pogledu ima zavest neskončen potencial. Z besedami jogija Maharišija Maheša: »Zavest je polje vseh možnosti.« Nadalje me je zanimalo, kako zavest zavzame in oblikuje vse mogoče pojave, ki jih izkušam, vključno s snovnostjo. Russell pravi, da na to vprašanje najlaže odgovorimo prek neposrednega zavedanja; s preusmeritvijo svetlobe zavesti na zavest samo in z opazovanjem značilnosti zavesti iz prve roke. Gre za zavestno opazovanje zavesti. To pot so izbrali številni veliki mistiki, jogiji, vidci, svetniki in modreci najrazličnejših kulturnih 68

ST VARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI

okolij skozi vso zgodovino človeštva. Kljub časovnim in kulturnim razlikam so prišli do presenetljivo podobnih spoznanj. Žal ta spoznanja nimajo kaj dosti vrednosti za trenutno prevladujočo miselnost zahodnega sveta. V večini primerov so tako v nasprotju z obstoječim svetovnim nazorom znanosti, da jih ta vzvišeno zavrača – in s tem tudi vrednost teh spoznanj za duhovnost na splošno. Duhovni učitelj Muktananda pravi: »Si ves svet. Si v vsem in vse je v tebi. Sonce, luna in zvezde krožijo znotraj tebe.« Večina ljudi je ob tem začudena, če že ne zmedena. Izjava povsem nasprotuje današnjemu svetovnemu nazoru. Muktananda trdi nekaj povsem nasprotnega. Lahko bi pomislili, da je morda prismuknjen zaradi preveč meditiranja. Gledano s stališča globokega notranjega poznavanja fenomenov zavesti in s tem celotnega sveta pa postane navedena izjava veliko bolj smiselna. Vsako izkustvo, vse, kar je mogoče spoznati, je vtis, miselna podoba, ki se porodi v zavesti, torej v nas. Prepričani smo, da je svet tak, kot nam ga kaže in razlaga znanost s svojimi teorijami in modeli. A ti – ko se poglobimo v podrobnosti – odpovedo drug za drugim. Kar se nam kaže kot zunanji predmeti, so le miselne oblike, podobe, simboli zanje. Temeljne veličine in lastnosti fizičnega sveta – prostor, čas, materija in energija – niso nič drugega kot temeljne veličine in lastnosti oblik, ki vznikajo v naši zavesti.

Filozofi o naravi stvarnosti
Sodobni filozofi priznavajo, da je filozofska misel v zadnjih stoletjih precej opešala. Današnja filozofija, »ljubezen do modrosti«, se ne more meriti s tisto, ki je navdihovala grško družbo ali družbo iz Heglovih časov. Povprečnemu sodobnemu človeku se zdi, da je filozofija nepotrebna navlaka, ki ne pomaga k večji kakovosti življenja. Zanimanje za filozofijo povprečnega človeka dandanes seže le do kupov priročnikov z napotki o tem, kako najti notranji mir, srečo, zdravje, uspeh in denar, ter do tehnik in sistemov za kultiviranje telesa. A to je le slab nadomestek za pravo modrost. Menim, da je filozofska misel iz zlatih časov filozofije še vedno prava pot do tistih spoznanj, ki vodijo na višjo raven zavedanja. Po Sokratu se filozofija začne, ko se človek nauči dvomiti o lastnih dogmah in aksiomih. Vse se začne pri spoznavanju sebe. Filozofe je že od grških časov vznemirjalo dejstvo, da fizičnega sveta nikoli ne doživljamo neposredno. Vse naše izkušnje – vse naše zaznave, vtisi, sanje, misli in 69

TRETJE POGLAVJE

občutki – so namreč oblike, ideje ki se pojavljajo v zavesti. Tako so se že od Platona naprej ukvarjali z idealističnim konceptom stvarnosti, ki kot prvobitno ne postavlja snovi, temveč ideje. Idealistični koncept pojasnjuje snovni svet, obratno pa ne velja. Platon,31 Sokratov učenec, prvi zahodni filozof in hkrati eden največjih filozofov vseh časov, je najbolj znan po teoriji o oblikah in idejah. Menil je, da je vsa resničnost razdeljena na dve območji: vidni svet, ki ga zaznavamo s čutili; v njem ni nič trajnega, vse se spreminja, se poraja in mineva. Drugo območje pa ni v prostoru in času, naša čutila ga ne morejo dojeti; v njem vladata popolnost in red. To območje je brezčasna in nespremenljiva resničnost, ki jo lahko iz našega vsakdanjega sveta le kratko in bežno uzremo (tu jo bomo največkrat imenovali absolut). Menil je, da je ravno to zadnje tisto, čemur bi lahko rekli prava resničnost, saj je trajna in nespremenljiva – in zgolj ta resničnost kratko malo je, ostaja ista, ni v nenehnem procesu prehajanja v nekaj drugega. Filozofija tega grškega genija, ki je znal povezati red in čustva, pomeni ravnovesje materije in duha. Najbolj nadarjen Platonov učenec Aristotel32 je, presenetljivo, zavrnil temeljno stališče Platonove filozofije, da obstajata dva svetova. Po Aristotelu obstaja zgolj en svet, o katerem lahko filozofiramo, to je svet, v katerem živimo in je predmet našega izkustva. Ni verjel, da bi bilo mogoče najti kak trden temelj zunaj tega sveta, na katerega bi lahko oprli filozofske raziskave in bi utegnil biti njihovo izhodišče (očitno ni poznal meditacije). Njegovi prispevki pri začrtanju področij znanosti in sistematizaciji logike so zelo pomembni, vendar pa je svetu napravil kaj slabo uslugo, saj je na mah pometel z duhovnostjo. Ker je bil učitelj Aleksandra Velikega, zavojevalca celotnega tedanjega sveta, se je ta filozofija razširila po vsem svetu. A Platonove ideje niso zamrle. Nadaljevale so se v krščanstvu. Plotin33 je postavil platonsko filozofijo v središče intelektualnega razvoja krščanstva. Prepričan je bil, da obstajajo tri vzpenjajoče se ravni biti. Najnižja, na kateri so ljudje, je duša. Na naslednji višji ravni so ideje, ki jih je mogoče dojeti z umom. Najvišja raven je raven dobrega. Razumni ljudje si prizadevajo, da bi se dvignili k enosti z dobrim. Krščanstvo je kasneje to prevedlo v nauk – teističen pogled na svet, da je bil svet ustvarjen v božjem duhu in da si ljudje prizadevajo za enost z Bogom, ki je popolno dobro. Kako je vprašanje doživljanja sveta in lastne identitete obravnavala filozofija v kasnejšem času? Pred sedemnajstim stoletjem so se ukvarjali z idejo pravične družbe, temelječe na razodetju pravičnega Boga, z Descartesom pa se je pojavil modernizem, ki je poskušal uporabiti univerzalni 70

ST VARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI

razum kot vodnik do pravičnosti. Postmodernizem pa se je bolj kot k vprašanjem, kaj obstaja ali kako obstoječe spoznavati, usmeril k vprašanjem delovanja jezika pri izgradnji pomena. Postmodernizem trdi, da ničesar, za kar menimo, da vemo, ne moremo preveriti v primerjanju z resnico kot tako. Zunaj lingvističnega sistema ne moremo vedeti ničesar. Resničnost ni trdna, je le konstrukt, simulacija, preplet jezikovnih iger. Ker je jezik človeški konstrukt, človek ne more določiti »resničnosti« jezika, temveč le njegovo uporabnost. Postmodernisti so antirealisti; zanikajo obstoj vsakršne znane povezave med tem, kar mislimo in trdimo, ter tem, kar v resnici obstaja. Znanstvena resnica je le jezik, ki ga uporabljamo, da bi dobili tisto, kar želimo. Postmodernisti fizikalnega sveta sicer ne zanikajo, temveč dajejo »poročilo« o položaju in naravi znanstvenih trditev o vednosti z vidika nezmožnosti neposrednega dostopa do resničnosti z našim »spoznavnim aparatom«, namreč s petimi čutili in možgani. Gledano od daleč sta v ospredju zanimanja filozofov od začetkov filozofije predvsem dve bistveni vprašanji: Kaj je primarna resničnost, kaj je tisto »resnično resnično«? Kaj lahko vemo oziroma kako lahko vemo? Gre torej za vprašanji bivanja in védenja. Teizem je postavil bivanje pred vedenje, nasprotno pa sta razsvetljenstvo in naturalizem postavila vedenje pred bivanje. Ta premik se je zgodil v sedemnajstem stoletju z Descartesom, ki ga mnogi štejejo za prvega modernega filozofa. Descartes ni zavrnil teističnega pojmovanja Boga, temveč je hotel biti povsem prepričan, da je tisto, za kar je predvideval, da ve, zares resnično. Svoj metodični dvom oziroma razumsko distanco do vsega, kar je mogoče spoznati, je razširil do zadnjih meja. Sklepal je, da lahko dvomi o vsem razen o tem, da dvomi (dvom je mišljenje). Tako je zaključil: »Mislim, torej sem.« Nato je razmišljal naprej. Ali poleg njegovega obstoja obstaja še kaj drugega, o čemer bi lahko bil gotov? Po nizu argumentov je zapisal: »Sem resnična in resnično bivajoča, misleča stvar.« Descartes je nadalje menil, da Bog nujno obstaja in da je resničnost dvojna – snov in duh. Avtonomnost človekovega razuma, ki jo je predstavil, je povzročila bistven premik v filozofski misli. Ko je postalo vedenje najpomembnejše, se je pojavilo vprašanje, kako lahko vemo. David Hume je podvomil o obstoju vzroka in učinka kot objektivne resničnosti. Drugi veliki filozof, ki je poglobil isto misel, je Immanuel Kant.34 Objavil je eno največjih knjig vseh časov – Kritiko čistega uma. Ugotovil je, da moramo vso resničnost razdeliti na dva svetova. Prvega je imenoval svet fenomenov. Kar koli dojamemo v njem, dojemamo s spoznavnim aparatom. Predpostavljal je, da obstaja temeljna resničnost, 71

TRETJE POGLAVJE

ki pa je nikoli ne moremo izkusiti neposredno. Vse, kar lahko spoznamo o njej, je neka oblika, ki se pojavi v naši zavesti – naš miselni model tega, kar naj bi bilo »tam zunaj« nas. Vse forme so odvisne od opazovalca – subjekta. Prostor in čas sta izraza naše čutnosti, brez katerih v tem svetu ne bi bili zmožni zaznavati ali dojemati. Česar pa ta aparat ne more obravnavati, tudi ne more biti predmet našega izkustva, ker tega ne moremo doumeti. Vendar obstaja še drugi svet, Kant mu pravi noumenalni, transcendentni svet, ki obstaja sam na sebi. V tem svetu, do katerega se znanost ne more dokopati, se dogajajo tudi dejanja svobodne volje. Kant je povzdignil spoznavajočega na položaj »ustvarjalca« resničnosti. Friderich Hegel35 je v svojem delu Fenomenologija duha predstavil idejo t. i. absolutnega idealizma. Povzel je Schellingovo misel, da je cilj človekovega razvoja samospoznanje in samorazumevanje. Vendar ta proces zanj ni bil isto kot narava, temveč je dogajanje razumel bolj v moralnem smislu. Po njem duh ni nastal iz nežive materije, temveč je prav tisto, iz česar sestoji vse bivajoče – duh je torej temelj vsega bivajočega. Ves zgodovinski proces, ki sestavlja resničnost, je razvoj duha k samozavedanju in samospoznanju; ko pa je to doseženo, se vse bivajoče ubrano združi s samim seboj. Hegel je dosegel enkraten položaj med velikimi filozofi, saj svetu ni zgolj priskrbel ključa za razumevanje resničnosti, temveč pomeni vrh svetovno zgodovinskega procesa, saj pomaga doseči samospoznanje. Še korak naprej je storil sloviti Arthur Schopenhauer,36 eden največjih filozofov zadnjih stoletij, ki je popravil in dopolnil Kanta. Ugotovil je, da je predstava, da smo med seboj ločeni posamezniki, veljavna le v izraženem svetu. Zunaj področja, v katerem sta prostor in čas, ne more biti nobenega razlikovanja. V tem zadnjem temelju naše biti pa smo nedeljivo eno. Fenomenalna resničnost se ne razlikuje od noumenalne (to sam poimenuje »volja«), temveč je ista resničnost, ki jo spoznavamo drugače. Smo del ene celote, ki je le razdeljena na videz. To pojasnjuje sočutje, zmožnost ljudi, da se poistovetijo z drugimi in čutijo z njimi. Če te prizadenem, delam škodo lastni biti. Sočutje je pravi temelj tako etike kakor ljubezni. Kasneje je tudi ugotovil, da se njegova filozofska spoznanja in nekatere neodvisno nastale zahodne filozofije presenetljivo ujemajo z nauki budizma in hinduizma ter z vzhodno filozofijo nasploh. Njegova zasluga je, da je prišlo v filozofiji do povezovanja temeljnih spoznanj zahodne in vzhodne filozofske misli. Toda hkrati je bil tudi prvi odkriti in eksplicitni ateist; podobno kot budisti ni verjel, da imamo permanentne jaze. Bil je prepričan, da je svet izkustev brez pomena ali namena; ker nam je lastno prizadevanje, da mislimo o njem kot o nečem, kar obstaja ločeno od nas, je ves njegov smisel prevara. Umetnosti je pripisoval pomembno mesto v celotnem redu 72

ST VARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI

stvari in je odločilno vplival na ves rod umetnikov in filozofov naslednjih stoletij. Karl Marx37 je s svojo idejo, da je stvarnost sestavljena iz snovi, dosegel večji odziv kot kateri koli filozof v zgodovini in odločilno vplival na predstave o sebi. Približno sedemdeset let po njegovi smrti so tretjini človeštva zavladale vlade, ki so se imenovale marksistične. Marx je bil prepričan, da je znanstveno utemeljil zakone zgodovinskega razvoja človeštva in s tem omogočil napoved prihodnjega razvoja z znanstveno natančnostjo. Njegov nauk, marksizem, temelji na filozofski misli, ki je v marsičem heglovska, ima pa ključno razliko, ki izvira od (prav tako levega heglovca) Feuerbacha: stvarnost po Marxu ni sestavljena iz duhovnega, kot je trdil Hegel, temveč iz materialnega. Zato je Marx materialist, njegov nauk pa dialektični materializem. Po Marxu se je pojavil filozof, ki se je lotil področja morale in vrednot: Friedrich Nietzsche.38 Zavrnil je Descartesov argument glede gotovosti o lastnem obstoju in idejo Mislim, torej sem. Kaj, če mišljenje povzroča jaz, namesto da bi jaz povzročal mišljenje? Kaj, če proces mišljenja ne zahteva misleca, temveč zgolj daje utvaro o kom, ki misli? Po Nietzscheju noben misleči človek ne bi smel zaupati objektivnosti človekovega razuma. Nietzsche se je strinjal s Schopenhauerjem, da ni Boga in ne nesmrtne duše, vendar je v nasprotju z njim menil, da je fizični svet ves svet, ki obstaja. Nietzche je napadel navezanost na obstoječ sistem vrednot, ki izvira iz stare Grčije in judovsko-krščanske tradicije, se pravi iz družb, ki so popolnoma drugačne od današnje. Krščanska tradicija namreč poudarja suženjsko moralo, ponižnost, šibkost, strpnost kot vrednote, kar je v nasprotju s tistim, kar opažamo v naravi, in tudi v nasprotju z lastnostmi, potrebnimi za uspeh. Menil je, da moramo poiskati primernejši sistem vrednot. Zakaj ne bi raje cenili poguma, nadarjenosti, drznosti, junaštva, domiselnosti in kljubovalnosti, ki označujejo t. i. nadčloveka z voljo do moči? Človek bi si moral »drzniti postati to, kar je«. Po Kantu se je na področju filozofije dogajalo komaj kaj takega, kar je prispevalo k poglabljanju duhovnih spoznanj o stvarnosti. V dvajsetem stoletju se je zvrstilo več filozofskih struj, filozofi pa so bolj ali manj mlatili prazno slamo, saj niso ugotovili nič pomembnejšega. Utilitaristi so menili, da je dejanja treba presojati po koristnosti njihovih posledic. Ameriški pragmatisti so ugotavljali nezanesljivost naše spoznave. Veliko so se ukvarjali s povezovanjem matematike in logike (Frege, Russell), še več z analizo jezika ter jezikovnih formulacij (analitična filozofija), s problemi 73

TRETJE POGLAVJE

pomena izjav, smisla in resnice. Wittgenstein je menil, da se mora razumna filozofija omejiti na svet, o katerem lahko govorimo, saj bi postala nesmiselna, če bi to mejno črto prestopila. In večina filozofov mu je v tem oženju obzorja zavesti zgolj na pojavni svet pritegnila. Nato je nastopilo obdobje eksistencializma (Heidegger, Husserl), v katerem so si prizadevali odkriti smisel življenja z raziskovanjem lastnega obstoja. Pri raziskovanju zavesti so se usmerili v sistematično analizo doživljajev (»fenomenologija«), ne da bi se spuščali v kako duhovno globino. Prizadevali so si najti temelj za vrednote v svetu, ki nima nobenega objektivnega smisla in nobenega lastnega cilja ali namena. V novi francoski filozofiji dvajsetega stoletja je Bergson ponovno obudil spoznanja o notranji naravi stvari, govoril o notranjem svetu našega neposrednega spoznanja, o resničnosti, ki je kontinuum brez ločljivih enot itd. A brez večjega odziva. Jean Paul Sartre39 se je imel za zgodovinskega materialista in je poskušal uskladiti eksistencializem z marksizmom. Veliko se je ukvarjal z obravnavo vprašanj svobode posameznika. Nekoliko zanimivejši je bil v novem času le avstrijski filozof Karl Popper3A ki je dokazoval, da prepričanje, ki se je pojavilo v Newtnovem času – namreč da znanost lahko ponudi zanesljivo spoznanje o svetu –, zmotno. Vse so le – upajmo, da čedalje boljši – približki; obstoječe teorije nenehno zamenjujemo z boljšimi. Napredovanje omogoča kritika. Družba, ki dopušča kritično razpravo, je učinkovitejša in uspešnejša od družbe, ki je ne dopušča. Po njegovem obstaja resničnost neodvisno od človeškega duha in se korenito razlikuje od človeškega izkustva; in prav zato je ni mogoče nikoli neposredno doumeti. Popper je s svojimi idejami silovito napadel zagovornike idealne oblike družbe, Platona in Marxa. Kaže, da je filozofija v zadnjem času zašla v nekakšno idejno krizo, njeno vlogo pa je do neke mere prevzela sodobna znanost, saj je spremenila razumevanje pojmov, ki so pomembni za naše doživljanje sveta, na primer pojme časa, prostora, materije in fizikalnega predmeta. Znanstveniki tako postajajo filozofi, če sodimo po izjavah, ki vse bolj spominjajo na filozofski besednjak. Pogled v zgodovino torej pokaže, da smo bolj kot Platonu verjeli Aristotelu, ki je svet postavil na materialne temelje, ter bolj kot Kantu in Schopenhauerju Marxu, ki je materializem postavil na piedestal. Zdaj smo pred spoznanjem, da materializem ne more pojasniti celote spoznavnega. A to so vedeli že idealisti. 74

ST VARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI

Na konec tega zapisa velja uvrstiti vsaj še Carlosa Castanedo, enega najbolj branih pisateljev vseh časov, ki je v svojih delih razprostrl modrost starih indijanskih modrecev Toltekov. Tolteški pogled se povsem ujema z idealističnimi razlagami. Tolteki so razlagali, da stvarnost sestavljata dva svetova: tonal in nagual. Nagual3B je vse, kar je – neizraženo, nezavedajoče se, brezčasno, izrazi pa se skozi tonal, svet pojavnih oblik, omejenosti in končnosti. Brez prvega drugi ne bi mogel obstajati. Človek se najprej zaveda le tonala, ki deluje skozi energije. To zavest opažanja naguala so imenovali »druga pozornost«. Čas in prostor zanjo nista omejitvi. Spoznavanje naguala brez hkratnega razvijanja tonalega vidika sebe (snovno, miselno in čustveno telo) vodi v fantazije in zablode, iz katerih se je težko izkopati.

Absolut in izraženi svet
Iz filozofskih razprav in besedil sem torej izluščil, da po idealističnem gledanju obstajata dva svetova. V nemanifestiranem, potencialnem svetu, svetu idej (v nadaljevanju ga bomo imenovali absolut), ki je najvišja resničnost, ni spreminjanja. Gre za neizraženo nesubstanco, osnovo, na kateri je zgrajeno vse vesolje oziroma popolnoma vse, kar je izraženo, kar se izraža v obliki. V absolutu, ki je vse, kar je, in vse, kar ni, ni prostora in časa, v njem je vse prisotno in resnično, a na noben način ni izraženo, izoblikovano. V njem vladata red in popolnost. Absolut je zame nekaj tako abstraktnega, da lahko o njem le slutim. Pa vendar, ko sem se sprijaznil s tem, da vsega pač ni mogoče razumeti, je ta neoprijemljiva podoba kljub temu postala nekakšna miselna opora. Duhovni učitelj Nisargadatta, ki je med najboljšimi razlagalci tovrstne tematike, poudarja, da je absolut zavedanje, ki se ne zaveda sebe. Absolut ni od ničesar ločen, je prisoten v vsem in se ne zaveda samega sebe; tu gre za absolutno enost, brez dvojnosti. Nima niti konca niti začetka, je neskončen, kar je najbolje razumeti v pomenu, da čas zanj preprosto ne velja. Absolut je izvor življenja, je dom, iz katerega izhaja zavedanje in v katerem biva življenjska bit. Obenem je tisti brezoblični svet, v katerem se rodi opažanje. V njem se rodi zavest, ki se zaveda »jaz sem«. Carl Gustav Jung, velikan evropske gnoze, ki je zgradil most med moderno zahodno psihologijo in psihologijami predmodernih družb, je dejal: »Moje življenje je zgodba o samouresničevanju nezavednega. Vse, kar leži v nezavednem, se hoče izraziti; tudi osebnost, ki se želi razviti iz svojih nezavednih pogojev in se doživeti kot celota.«

75

TRETJE POGLAVJE

Iz absoluta izhaja drugi, po naravi povsem nasprotni, izraženi, stvarni, aktualni svet, svet pojavnosti, oblik in neprestanih sprememb, v katerem je vse izraženo, a ni resnično. V njem nastopajo – se porajajo in izginjajo – vse možne pojavnosti. Vsaka sprememba se prej ali slej izniči in vrne v osnovno stanje. Zato svet sprememb v primerjavi z absolutom ni resničen. Izraženi svet je svet polarnosti: vse lastnosti nastopajo v parih, ki izražajo nasprotja: svetloba in tema, vroče in mrzlo, visoko in nizko, zgoraj in spodaj itd. Dobro in slabo je umetna polarnost, ki je odvisna od presojevalčevih meril. Vsakršno lastnost je mogoče zares prepoznati le tako, da spoznaš njeno nasprotje. Kako bi vedel, kaj je svetlo, če bi obstajala le svetloba in nikoli ne bi bilo teme? Za prenos idej iz absoluta v izraženi svet je zadolžen um. Ta mora neskončno preslikovati v končno, kar ni preprosta naloga. V izraženem svetu se zaradi skrčitve neskončnosti na končnost pojavita dva nujna dogodka: začetek in konec, kar za živa bitja pomeni rojstvo in smrt. Vse v izraženem svetu je obsojeno na ta dva dogodka. Kar je rojeno, mora umreti. Kar je ustvarjeno, mora razpasti. Neskončnost se v našem svetu odrazi tako, da se (končni, časovno omejeni) dogodki ponavljajo, na videz brez konca. Tako je smrt le začetek novega življenja, enemu pojavu sledi drugi, en zaključen cikel sproži novega itd. Eckhart Tole pravi, da je vse, kar lahko zaznaš ali izkusiš, vse, o čemer lahko razmišljaš, le površina stvarnosti, manj kot vrh ledene gore. Tvoja pozornost je namenjena izraženemu svetu, svetu utvare, a tvoja bit prihaja iz neizraženega sveta, absoluta. Ker pozabiš drugo, se povsem izgubiš v prvem. A zdaj se ti spomin že vrača …

Resnično in neresnično
Besedo resnica imamo pogosto na jeziku. Uporabljam jo pogosteje, kot bi bilo treba. Je resnično zanimiv pojem. Kadar si priča nekemu dogajanju, ne dvomiš o tem, da je to, kar opažaš, resnica. Zaplete pa se tisti hip, ko poskušaš to, kar opažaš, nekomu opisati z besedami. Med seboj pač ne znamo komunicirati drugače kot z besedami. Besede imajo omejeno uporabnost, ki se je ne zavedamo, zato bredemo v težave. Preslikavo svojega opažanja v besede poimenujemo resnica ali, bolje, moja resnica in si domišljamo, da bi morali vsi videti in opažati na enak način. A to je nesmisel. 76

ST VARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI

V tej knjigi govorimo o tem, da je naš model resničnosti privid, toda to je treba razumeti v pravem kontekstu. Čeprav gre le za pojave v zavesti, je za nas kljub temu resničnost – edina resničnost, ki jo poznamo izkustveno. Zmotno je zamenjevanje stvarnosti, ki jo zaznavamo, s fizično stvarnostjo, stvarjo samo po sebi. Vedski filozofi starodavne Indije so to zamenjavo imenovali maja. Čeprav to besedo pogosto prevajajo kot utvara (iluzija, napačna zaznava sveta), bi bilo pojem bolje razlagati kot zmoto, (napačno razlago sveta). Trpljenje povzroča prepričanje, da so pojavi v zavesti obenem tudi zunanji svet neposredno. Napačna je na primer misel, da je podoba stola v tvoji zavesti hkrati tudi stol sam. Govorimo o Bogu, resnici, ljubezni, a namesto neposrednega izkustva se ukvarjamo le z opisi, definicijami. Namesto da bi širili in poglabljali delovanje, izpopolnjujemo zgolj definicije, ki ne odražajo resničnega življenja. Obenem pa si domišljamo, da vemo vse, kar je mogoče vedeti. Vedno sem se spraševal, ali obstaja kakšno merilo, s katerim bi lahko ločil resnično od neresničnega. Duhovni učitelj Nisargadatta pravi takole: Tistemu, kar se ne spreminja in je brezčasno, ne moremo odrekati obstoja. To poimenujmo kot resnično. Nespremenljivo niti ne živi niti ne umre; je večna priča življenja in smrti. Ni mrtvo, ker se zaveda, niti živo, ker se ne spreminja. Neresnično je potemtakem vse trenutno, minljivo, začasno, za čemer ne ostane nobena sled – takšni so pojavi v izraženem svetu. Resničen je po teh merilih absolut, svet idej. Nisargadatta pravi tudi tole: Ker je ne moreš opredeliti z besedami, resnica čaka, da jo izkusiš. Ne akcija ne občutki ne misel ne morejo izraziti resničnosti, resnice. Resnica ni dogodek in ne more biti doživeta. Treba jo je opaziti, ne doživeti. Prepoznamo in opazimo lahko le neznanje, ne pa resnice. Resnica naj bi bila torej tisto stalno, nespremenljivo. Kar je spremenljivo, ni resnično. A kako zaznati tisto stalno, nespremenljivo v sebi?

Kozmologija
Pri raziskovanju sveta ne moreš mimo vprašanja, kako je nastal. Moje radovednosti znanstvene razlage o nastanku vesolja niso mogle potešiti. Verjamem, da niti drugih, ki so pričakovali temeljitejšo rešitev te uganke. 77

TRETJE POGLAVJE

Današnja znanstvena razlaga vesolja se začenja s trenutkom, ko je bilo vesolje staro le kratkih 10-43 sekunde. Po fiziku Maxu Plancku se ta časovna meja, do katere danes načeloma razumemo dogajanje v vesolju, imenuje Planckov čas. Dogajanja v vesolju pred Planckovim časom, v t. i. Planckovi dobi, današnja fizika ne zna opisati. Dokler fizikom ne bo uspelo združiti kvantne mehanike in splošne teorije relativnosti, ne bomo vedeli, kaj se je dogajalo v vesolju pred tem časom. Znanstvene teorije o najzgodnejših trenutkih vesolja so tako zdaj le hipoteze, ki jih še nismo sposobni empirično preveriti, saj se opirajo na področja fizike, ki jih še ne razumemo dovolj. Zgodba o nastanku vesolja, v kakršno verjame večina kozmologov, je – nekoliko poenostavljeno – naslednja: vesolje je nastalo pred približno desetimi do dvajsetimi milijardami let kot enajstdimenzionalno polje čiste energije, nepredstavljivo vroče in izjemno zgoščene. Sedem dimenzij se je sesedlo vase in nastale so temeljne naravne sile: težnost, elektromagnetizem ter šibka in močna jedrska sila. Štiri preostale dimenzije poznamo kot tri prostorske in eno časovno. Zaradi močnega notranjega pritiska se je štiridimenzionalno vesolje širilo izjemno hitro, nastal je t. i. veliki pok. Med širjenjem se je vesolje ohlajalo in zgoščevalo v osnovne delce, gradnike snovi. Teorija pojasnjuje, kako je raztezanje in ohlajanje vroče mešanice delcev in fotonov pripeljalo do vesolja galaksij in zvezd, kot ga vidimo danes. Po tej teoriji naj bi se torej vsi materialni delci, ki sestavljajo jedra vseh obstoječih atomov, vsa snov vesolja, sprva nahajali v neznosno gosti kroglici, ki se je z eksplozijo začela razširjati. Vse lepo in prav, toda od kod vsa ta zgoščena snov in zakaj je prišlo do eksplozije? Odgovor na vprašanje, kako je iz nič nastala nepredstavljivo velika gmota snovi, je nerešljiva uganka znanosti. Zanimivo je, da ta dogodek nasprotuje veljavnemu aksiomu znanosti, da energija in seveda tudi masa, ne more nastati iz nič. Teorija sedaj veljavne kozmologije je torej v nasprotju z osnovnimi zakoni fizike. A to še ni vse: na podlagi podatkov s Hubblovega teleskopa je bilo v zadnjem času menda nedvoumno ugotovljeno, da ne se vesolje ne širi3C. Ta informacija, ki je znana le ožji strokovni javnosti, ruši sam temelj, na katerem sloni sedanja kozmologija. Bolj me je prepričal idealistični koncept. Idealistična razlaga pojasnjuje celotno področje spoznavnega, vso »stvarnost«, tako materialno kot nematerialno. Po njej je snov le posebno agregatno stanje duhovne »substance«. Obstaja le nesnovna entiteta, ki je brez konca in kraja, brezčasna in neomejena v vseh pogledih: zavedanje. Zavedanje ni nekaj 78

ST VARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI

lokalno omejenega, temveč je bistvo tiste neskončne praznine, ki jo pojmujemo kot vesolje. Zavedanje je »snov«, ki napolnjuje eter. Zavest je pojav zavedanja sebe – opazovalca in obenem zavedanja svojega obstoja. Intelekt ali razum je dogajanje v zavesti. Označujeta ga dve pomembni lastnosti, za materialistično usmerjeni um pravzaprav nepojmljivi. Prvič, ne potrebuje nič snovnega, saj gradi iz take snovi, iz katere so zgrajene misli (mindstuff). Vse, kar zgradi, se pojavlja na platnu zavesti. To so nesnovne podobe, med temi so tudi specifične, ki dajejo vtis trdnosti. To so podobe materialnih objektov. Drugič, za intelekt ni nikakršne omejitve, razvija se lahko v neskončnost. Oblike, ki jih gradi, so poljubno velike in zapletene strukture, začenši z najpreprostejšo, izhodiščno mislijo ali predstavo: da sam obstaja. Celotno snovno vesolje in vse, kar si pod tem predstavljaš, je zapletena filmska predstava, ki se kaže v polju zavesti. Vesolje torej nastane v zavesti in ne obratno. Poglabljanje v podrobnosti predstave ali slike (zumiranje) lahko poteka v dve smeri: v smeri makrokozmosa ali mikrokozmosa. Ezoteriki pravijo: »Na začetku je bil Logos.« Logos, pogosto prevajan kot Beseda, pomeni tudi misel ali bistvo. Na začetku je bilo duhovno bistvo, vzhodnjaki uporabljajo izraz čitta. Aštavakra Gita, cenjeno indijsko besedilo, pa pojasnjuje: »Vesolje je bilo ustvarjeno v meni kot podoba, je prežeto z mano. Vesolje je porojeno iz mene, v meni obstaja in v meni premine.« Težko dojemljivo, dokler na zadevo ne pogledaš s stališča zavesti. Vesolje, neizmeren prostor, napolnjen z nebesnimi telesi, ni kot svet iz trdne snovi potemtakem nikoli nastalo in nikoli ne bo. Je le veličasten privid v zavesti. Izgine, ko zaspiš, in se ponovno pojavi, ko se prebudiš. To je le prepričljiva prostorska slika, ki jo lahko zumiraš. Govoriti o začetku vesolja ni smiselno, saj je čas aktualen le v domeni uma. Zavedanje ne pozna časa, časovna razsežnost se po zaslugi uma prelevi v večni zdaj. Ko sem popolnoma dojel to trditev, se je moja pozornost, ki je bila dotlej usmerjena v zunanji, domnevno prvobitni svet, postopoma preselila k tistemu, kar je zares prvobitno: k opazovalcu – k meni samemu. Ali se ob zgornji razlagi sedanja fizika sesuje? Čeprav ne obstaja materialna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni. Vse, kar je treba spremeniti, je odnos do opazovanega. Ni več ni snovnih delcev kot takih, temveč so dejavnosti v polju zavesti. Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju dogodkov v tem polju.

79

TRETJE POGLAVJE

Peter Russell pravi, da je svet, ki ga opazujemo, prepričljivo materialen; vsak namig, da bi lahko imel kaj skupnega z zavestjo, je hitro zavrnjen, češ da nima stvarne osnove. Toda ko pobližje spoznamo ta alternativni svetovni nazor, se izkaže, da ni v nasprotju z nobenim odkritjem sodobne znanosti – temveč le z njenimi izhodiščnimi predpostavkami. In kar je še pomembneje, ponuja precej bolj privlačno sliko vesolja. Kot rečeno, teoretiki sodobne napredne znanosti zadnja desetletja vse bolj spoznavajo, da je odgovore na temeljna vprašanja treba iskati na področju filozofije. Načelo soustvarjanja lastne stvarnosti potrjuje tudi kvantna fizika, ki pravi, da opazovalec neizogibno vpliva na izid eksperimenta.

Materialni in duhovni svet
Trditev da je vesolje privid, katerega tvorec sem sam, je bilo – priznam – tudi meni težko sprejeti. Še vedno se mi dogaja, da se ujamem v stare programe, kajti to stališče je tuje razumu, ki je ujet v zanke materialnosti. Takrat se ustavim in si povem, da sem se spet izgubil v igri uma, ki jemlje stvari preveč »zares«. Ob spremenjenem pogledu na dogajanje se zgodi nekaj presenetljivega: tvorec – um, ki razlaga in sestavlja stvarnost, začne opazovati in razstavljati samega sebe. Ob ugotovitvi, da svet zunaj mene ne more obstajati, sem se začel zavedati, da je proces opažanja »zunanjega« sveta povsem nekaj drugega, kot sem dotlej mislil. Kot rečeno, je opažanje predmetov v resnici slikanje podob o predmetih na platnu zavesti. Ko v naravi gledaš drevo, ne vidiš zares drevesa. V tvoji zavesti se pojavi le ideja o drevesu, ki jo vidiš kot prepričljivo prostorsko sliko, tvoji čuti pa posredujejo povratno informacijo o »pristnosti« drevesa. Drevo ne posreduje nikakršne snovi v tvoje oči kot dokaz, da gre za materialno stvar. Sanje so dokaz, da fizični čuti za »videnje« niso neizogibno potrebni. Torej ne moreš izključiti možnosti, da je vse, kar doživljaš, le dogajanje na platnu zavesti, slikanje prividov. Tudi slika na filmskem platnu je zelo prepričljiva (kaj šele v 3D-kinu!), a ni odraz resnice. Ezoterični nauk, ki se ujema s številnimi drugimi duhovnimi koncepti, podaja naslednjo razlago: snovne ravni ni, so le različno »goste« duhovne ravni. Vse se dogaja na duhovnih ravneh, te pa imajo povraten vpliv na snovno raven, ki je le ena »najgostejših« duhovnih. Snovno telo je le eno od duhovnih teles, tisto, ki ga občutimo zelo neposredno in prepričljivo. 80

ST VARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI

Pravijo, da poleg snovnega telesa človek poseduje še več (sedem) subtilnih, duhovnih teles večinoma jajčaste oblike, ki prežemajo drug drugega in zapolnjujejo isto prostornino kot telo ter se širijo navzven. Tako obstaja eterični dvojnik fizičnega telesa, ki skrbi za delovanje kompleksnega celičnega sestava telesa, nadalje čustveno (astralno) telo, kjer potekajo čustveni procesi, miselno telo, ki je odgovorno za potek vseh miselnih procesov itd. Tako imamo tudi duhovne oči, duhovna ušesa in še druge eterične čute in organe. Vse dejavnosti na omenjenih etrskih ali duhovnih ravneh se prepletajo in odrazijo na snovni ravni, v telesu. Vzrok bolezni je dlje časa prisotna motnja, na primer na čustvenem telesu, ki se postopoma prebije do snovne ravni. Razumevanje mehanizma bolezni je po tem pogledu popolnejše, saj razlaga tudi vplive nesnovnih bolezenskih dejavnikov – misli in čustev, s katerimi se vse začne in konča. Kar me je nadalje begalo, je bilo vprašanje o drugih ljudeh. Ti živijo v istem svetu in mi pripovedujejo o njem! Odgovor je preprost: tudi drugi, ki nastopajo v tem svetu, so prav tako podobe v moji zavesti. Predstave in opažanja drugih so v resnici moje predstave in opažanja, položeni v druga telesa. Tako se lahko učim na zunanjih primerih, ti pa odražajo nekaj, kar se nahaja v moji notranjosti. Zanimalo me je tudi, kaj je svetloba. Znanost pravi, da gre za tok fotonov, ki se širi od vira svetlobe, odbija od predmetov in ustvarja slike na očesni mrežnici. A stvar je zelo preprosta: svetloba je dotik zavesti, usmeritev zavestne pozornosti na neki idejni objekt. Nekateri menijo, da je svet statična holografska struktura, v kateri se zavest dotika posameznih točk. Kadar želi neko izkustvo poglobiti, se potopi v podrobnosti holograma – zumira v globino; kadar pa želi opazovati vesolje, zumira v nasprotni smeri. Naj povzamem svoje ugotovitve. Obstaja le en svet, svet zavesti, duhovni svet, ki se prikazuje na filmskem platnu zavesti. Snovni svet ne obstaja sam zase, temveč je ena od ravni (najgostejša raven) duhovnega sveta. Stvarnost, ki jo opažam, je svet prividov, v katerem je mogoče vse. V njem nastopajo »fizična bitja«, duše, angeli in vsi drugi domisleki uma. Da bi se dokopal do globljih spoznanj, moram raziskovati prvobiten svet, svet zavesti, in ne varljivega zunanjega (snovnega), ki je le odraz dogajanj na drugih ravneh. Bistvo življenja, bivanja, svojo življenjsko bit, moram iskati prav tam.

81

TRETJE POGLAVJE

Svet gradijo podobe v zavesti
V razmišljanju o zavesti sem primerjal različne vidike zavestnega delovanja in jih med seboj primerjal, da bi izluščil kako novo podrobnost. Tu lahko navedem tri zgodbe o dojemanju sveta, ki so si med seboj zelo podobne, pa vendar se njihova ozadja bistveno razlikujejo. Prva različica zgodbe je običajno, zavestno doživljanje v budnem stanju. Takrat si prepričan, da gre za resnično dogajanje, podprto s čutnimi dokazi. Svetloba, ki osvetljuje zunanje predmete in se odbija v tvoje oko, prihaja od naravnega vira – sonca ali od umetnih virov. Svetloba se preko posrednika – oči, ki vzbujajo možgane – pretvori v »resnične« slike, ki naj bi bile odraz zunanjega sveta. V dogajanjih si udeležen s svojim telesom, ki se ga v celoti zavedaš. Druga različica zgodbe je ogled filmske predstave. Predstavljaj si, da v kinu gledaš film. Svetloba iz kinoprojektorja – v skladu z zapisom na filmskem mediju – riše slike na filmsko platno in zdi se ti, kot bi se res nekaj dogajalo, pa vendarle veš, da vse te žive podobe ustvarja le svetlobni žarek; v gibanju na platnu ni resničnega življenja. Kdor si je že ogledal kak 3D-film, ve, da so tu prostorske slike silno prepričljive in jih je zelo težko ločiti od resnične stvarnosti. Slika v možganih je tako popolna, da se odzoveš zmedeno, kot bi na primer vlak resnično zapeljal s platna proti tebi. Svojega telesa se tudi tu popolnoma zavedaš, kot tudi dejstva, da ne gre za resnično dogajanje. Z določenimi triki je mogoče možgane prevarati. Tretja različica zgodbe pa so sanje. V tem primeru slik ne riše svetloba, temveč se pojavijo »iz spomina«. Slike v možganih, ki jih vidiš v sanjah, so na las podobne tistim, ki jih vidiš v budnem stanju. V sanjah celo ne podvomiš o resničnosti dogajanja. A potem ko se zbudiš, se zaveš, da so bile sanje, kajti pred tem nisi bil buden. Obenem se sanjsko dogajanje kasneje zdi nekoliko neprepričljivo. Manjkal je vtis pristnega občutenja telesa. Iz primerjave teh zgodb se je mogoče naučiti marsikaj. Prva in druga sta si zelo podobni. Lahko bi rekli, da v budnem stanju um deluje kot 3Dprojektor, ki na platno zavesti ves čas projicira film življenja. Iz zgodbe s sanjami sledi zaključek, da oči za ustvarjanje slike v možganih niso nujno potrebne. Prav tako ni potrebna zunanja svetloba za osvetlitev. Slika v zavesti se lahko zgradi tudi iz spomina, torej popolnoma brez zunanjih dražljajev.

82

ST VARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI

Svetloba ne nosi v sebi nikakršne informacije, ki bi umu omogočala razlikovanje med resničnimi podobami in umetnimi holografskimi slikami. Ti kot opazovalec odločaš, katera slika je zate resnična in katera ne. Toda kakšna so merila za odločanje? Zdi se, da je pomemben pogoj za resnično doživetje, da je v prizoru prisoten občutek »jaz sem«. Ta občutek je povezan z zavedanjem telesa. V sanjah je občutek telesa nejasen, kar je morda odločilnega pomena za sodbo o neverodostojnosti dogajanja. Pri 3D-filmu pa je prevara tako rekoč popolna, saj je zavedanje telesa povsem jasno. Zunanji »objektivni« dejavniki – svet in svetloba – za nastanek slik v zavesti torej niso bistveni. Tisto, kar je merodajno za odločitev o resničnosti doživljanja, so telesni občutki in občutek telesne vključenosti v dogajanje. Občutki temeljijo na sporočilih fizičnih čutov, ki pošiljajo signale v možgane. Toda eni in drugi so le zavestne podobe brez dokazanega snovnega ozadja. Naposled je za vse vtise odgovorna zavest. Tako kot v možganih nastane slika – na primer v sanjah –, ne da bi oči kaj videle, tako lahko tudi drugi čuti »delujejo«, ne da bi obstajali resnični zunanji dražljaji. Saj v sanjah tudi slišimo, vohamo, okušamo itd., mar ne? Izluščeno spoznanje je presenetljivo: za pojav živega dogajanja v možganih – pravilneje rečeno, v zavesti –, ki naj bi bilo posledica resničnih zunanjih prožilcev, ni nujen obstoj zunanjih »objektivnih dejavnikov«. Z ničemer pravzaprav ne moreš potrditi, da so kdaj koli prisotni. Vedno je tvoj razum, torej »opazovalec« tisti, ki odloči, da je eno resnično in drugo ne. Delovanje zavesti je izjemno zanimivo, ni kaj. A naredimo še korak naprej: tako kot si umišljaš neko živo dogajanje, ki ni podprto z »objektivnimi dejavniki«, si lahko »umišljaš« tudi svoje telo, vključno z možgani. Trditev, da so vse, kar doživljaš, tudi tvoje telo, le prividi v polju zavesti, razumevanje vseh pojavov zelo poenostavi. Zdajšnje razlage stvarnost zelo zapletajo, obenem pa ne slonijo na trdnih dokazih. Nova razlaga je preprosta: zavest poskrbi za tridimenzionalno filmsko platno (polje zavesti), film (svet) in opazovalca (tebe – tvoj jaz) – vse troje hkrati. »Svetloba«, ki riše tvoje žive slike, je svetloba zavesti. Če zavest izgine, se film ustavi. Svet, za katerega misliš, da je zunaj, je tvoja lastna projekcija, projekcija uma. Treba je ugotoviti le še, kdo je režiser in kdo gledalec. S temi spoznanji postane razumljiva trditev, da vsak vidi svet po svoje, v skladu z vsebino svoje zavesti. Kar doživljaš, ni pogojeno z nekim neodvisnim zunanjim snovnim svetom, ni odraz nekega zunanjega dogajanja, temveč je dogajanje v tvoji zavesti. Pri tem pa obstaja neko skupno 83

TRETJE POGLAVJE

miselno ozadje, za katero meniš, da pripada vsem bitjem, ki nastopajo v tvoji sliki sveta. Kar imenuješ objektivni svet, so prividi, pogojeni z lastnim razmišljanjem in sistemom prepričanj. Vse povedano je seveda v popolnem nasprotju s tradicionalnim gledanjem in znanstvenimi nazori. Um predstavljeni koncept sicer lahko razume, a mu odreka veljavnost; preprosto se s tem ne more sprijazniti. Pa vendar ne obstaja nikakršen dokaz, da je predstavljeni koncept lažen. Vsak ugovor lahko temelji le na podmeni obstoja materialnega sveta in prvobitni vlogi materialnega, to pa smo spoznali kot neverodostojno. Ponujeni koncept je seveda le (miselni) koncept in kot takšen le približek resničnosti; ta je onkraj razumskega spoznanja. Z umom ne prideš do konca skrivnosti. Pa vendar je ta koncept mnogo bliže resnici kot koncept materialne stvarnosti. K popolnejšemu spoznavanju pojavov zavesti in svoje notranjosti se bomo vrnili v devetem poglavju, v nadaljevanju pa se bomo spet vrnili na »trdna tla«. Posvetili se bomo zelo pomembni stvari v zvezi z vsakomur najbližjim zunanjim svetom: telesom.

84

ST VARNOST NI TAKŠNA, KAKRŠNA SE ZDI

4. poglavje

MEDICINA, KAM GREŠ?

Precej časa sem kolebal, ali naj poglavje o medicini, zdravju in bolezni vključim v to knjigo ali ne. Nazadnje je prevladala ugotovitev, da ta tematika močno vpliva na kakovost življenja vsakogar od nas in bi jo bilo škoda izpustiti. Svoja stališča v zvezi s to temo sem v zadnjem času temeljito spremenil. Ta stališča so nepogrešljiv del podobe o sebi, ki jo tu prenavljamo. Po utrditvi mnenja, da je materialni temelj stvarstva vse prej kot trden in močan, sem črv dvoma usmeril k svoji najbližji snovni okolici – k telesu in njegovim težavam. Ob zavedanju, da telo ni moje bistvo, se je strah pred smrtjo skoraj povsem umaknil. Toda spoznanje, da materialnost ni prvobitna, se gotovo odraža tudi v razumevanju bolezni. Bolezenski pojavi na telesu so najverjetneje le posledica nekih pojavov na nesnovnih, torej duhovnih ravneh. Kakšno je resnično ozadje bolezni? Je medicinski pristop k obravnavi in zdravljenju bolezni ustrezen? Ali ima medicina prava izhodišča in motive za delovanje? Vse to in še marsikaj sem se namenil razčistiti. Moje raziskovanje, ki ga popisujem v nadaljevanju, je stare predstave temeljito spremenilo. Pravo znanje o lastnem zdravju in mehanizmih bolezni je dragoceno. Današnji človek se ima za nemočno žrtev zunanjih bolezenskih dejavnikov in zdravje išče v medicinskih ordinacijah. Pa je to res pravi pristop? Ob razmišljanju o bolezni in telesnih motnjah sem se pogosto vračal k pojavu razcepljenih osebnosti (opisanem v drugem poglavju), nad katerim se velja resno zamisliti. V teh primerih se človekova zunanjost v hipu popolnoma spremeni, tako da ustreza posamezni, največkrat popolnoma drugačni osebnosti. To vodi k zaključku, da ima psiha, dogajanje v zavesti, na zunanjo podobo telesa odločilen vpliv. Ta ugotovitev se mi je zdela zelo pomembna. V tem poglavju se bomo ukvarjali z vplivi zavesti na bolezenski proces, pa tudi s preverjanjem sedanjih konceptov in teorij, na katerih gradi medicina, vključno s cepljenjem. Nov pogled na bolezen in bolečino krepi zaupanje v lastne zdravilne sposobnosti ter deluje zelo spodbudno in osvobajajoče. 85

ČETRTO POGLAVJE

Kadar se znajdeš sredi bolezenskih težav – včasih tudi zelo hudih –, je izjemno dobrodošlo znanje o tem, kaj je v resnici v ozadju in kako se iz težav izkoplješ – po možnosti sam. Videl sem preveč ljudi, ki so zaradi zaupanja v medicino (po mojem mnenju) prehitro zapustili svoje telo, s primernejšim odnosom do bolezni pa bi lahko preživeli. Trditev, da neozdravljivih bolezni ni, temveč obstajajo le neozdravljivi ljudje, je po mojem prepričanju zelo resnična. Kot smo razmišljali v prejšnjih poglavjih, življenje ne izhaja iz snovi, temveč iz zavesti ali duha. To spoznanje me je vodilo k sklepu, da se tudi vzroki bolezni večinoma ne nahajajo na materialni ravni, temveč na zavestni, na snovni pa se prepričljivo odslikujejo njihove posledice. Obstajajo tudi izjeme – pri neustrezni prehrani je ravno obratno. V to, da je bolezen uničevalka telesne harmonije in posledica zunanjih povzročiteljev, ne verjamem. Menim, da je to stališče napačno in zavajajoče. Omogoča velik posel in bajne dobičke farmacevtski industriji ter dober zaslužek bogovom v belih haljah. Ob sedanjih medicinskih konceptih o naravi bolezni se človek počuti nemočnega ter odvisnega od zunanje pomoči in medicinskih pripravkov. Temelje, na katerih sloni sodobna medicina, je treba preveriti in utrditi z novimi spoznanji. Postavljeni so bili v devetnajstem stoletju, v času, ko je bila moč kemične in farmacevtske industrije že tako velika, da je njun vpliv spremenil zgodovinski potek razvoja medicine in pojmovanja zdravja v celoti. V medicinski stroki so se pojavili raziskovalci kot na primer Béchamp ali Rife, ki so želeli svetu ponuditi znanje, ki omogoča bistveno boljše zdravstvene razmere ter temu primerno visoko raven življenja. A bili so odstranjeni in njihovo delo uničeno. Ni dvoma, kaj je botrovalo temu: interes kapitala. V kapitalističnem svetu metode zdravljenja, ki temeljijo na cenenih zdravilih, ne morejo dobiti podpore, prav tako tudi ne znanje o učinkovitih metodah zdravljenja in zdravstvene preventive. Toda nahajamo se v času sprememb, ko bo tudi na tem področju zavel nov veter. Zdi se, da si medicina za ohranitev zdravja in resnično zdravljenje bolezni ne prizadeva dovolj, še manj pa farmacevtska industrija. Vsa pozornost velja simptomom in odpravljanju teh s pripravki, od katerih je lahko bolnik odvisen vse do smrti. Stranski učinki pripravkov prispevajo k večji smrtnosti občuten delež. Vsemu temu se je mogoče izogniti, vsaj na videz, zelo preprosto: s spremenjenim odnosom do zdravja in s prevzemanjem odgovornosti zanj nase. To pomeni primernejši način življenja, prava prehrana in miselna ter telesna čistoča. To je edina učinkovita in delujoča pot do zdravja. S tem v mislih sem uvedel temeljite spremembe v svoji prehrani, čiščenju telesa, uporabi naravnih metod in miselni higieni. 86

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

Ne trdim, da so za sedanje medicinske doktrine odgovorni zdravniki in medicinsko osebje. Ti so prav tako žrtve obstoječega izobraževalnega sistema, ki je pod taktirko globalne politike, o kateri bo več govora v drugi polovici knjige. V medicinskem osebju je veliko ljudi plemenitega značaja, ki so se odločili za poklic iz resnične želje pomagati sočloveku in ga opravljajo z veliko predanostjo. Žal pa ti ljudje svojega poslanstva s sedanjim, sorazmerno ozkim znanjem, ne morejo zadovoljivo uresničevati. Medicina se nahaja pred velikim izzivom, ki pa se ga, kot se zdi, še ne zaveda. Ob preučevanju različnih besedil o medicini sem našel marsikaj zanimivega. Ni mi bilo znano, da so se zdravniki razvili iz brivcev. Prav tako ne, da beseda »farmacija«, »farmacevtski« izhaja iz grške besede, ki pomeni čarovnika, čarovništvo. Farmacevtska in naftna industrija sta tesno povezani. Nekateri besedo »medicina« cinično pišejo kot mediSin, kar namiguje na »medieval sin«, srednjeveški greh. Presunili so me podatki o tem, kako obetavne dosežke medicine so prikrili javnosti. Z njimi bi medicina danes delovala povsem drugače, mi pa bi imeli na bolezen in zdravje povsem drugačen pogled.

Mit o mikrobih kot povzročiteljih bolezni
Ob koncu devetnajstega stoletja se je v medicinskih krogih v Franciji bil ognjevit boj o tem, kako nastanejo bolezni. Obstajali sta dve struji, eno je vodil znanstvenik in profesor Antoine Béchamp, drugo pa Louis Pasteur. Leta 1870 so medicinski strokovnjaki ognjevito privzeli Pasteurjevo mikrobiološko teorijo, po kateri so povzročitelji bolezni mikrobi. Interes medicinskih in farmacevtskih lobijev je prevladal in Pasteurjeva hipoteza je odrinila vse druge. Ljudje krivdo za svoje težave raje pripišejo drugim, v tem primeru skrivnostnim, zahrbtnim majhnim pošastim, kakor svojemu načinu življenja in prehranjevanja. Tako smo se uvrstili med nesrečne žrtve mikroorganizmov, obenem pa farmacevtskim tovarnam obilno polnimo žepe. A ne le to: zdravniki so se v navezi s farmacevti lahko razglasili za »edine rešitelje« zdravja in si pridobili poseben ugled. Farmacevtska industrija ni brez razloga ena najbolj dobičkonosnih panog gospodarstva, poklic zdravnika pa je med najbolje plačanimi poklici. Čeprav širijo takšen glas o njem, Louis Pasteur ni bil pravi oče bakteriologije. Resnični oče te znanosti je bil tihi profesor Antoine Béchamp,40 ki je skupaj z Bernardom in Tissotom Pasteurjevo teorijo argumentirano zavrnil. Bral sem, da je bil Louis Pasteur41 raziskovalec dvomljivega značaja, ki si je 87

ČETRTO POGLAVJE

s prevarami, krajo informacij in ponarejanjem eksperimentov pridobil najvišji ugled v medicinski znanosti. Bil je velik nastopač in je vedel, kako ugajati javnosti in industrialcem. Tik pred smrtjo je priznal, da se je motil, toda njegova teorija je ostala steber medicine. Pasteur je trdil, da so za večino bolezni odgovorni virusi in bakterije, ki prodrejo v zdrava tkiva in jih napadejo. To naj bi izzvalo reakcijo imunskega sistema in vnetja, z nadaljnjim razmnoževanjem mikroorganizmov pa težke okvare tkiv. Trdil je, da je od vrste mikrobov odvisno, katera bolezen se bo razvila. Vpliv psihe, prehrane, dednih in drugih dejavnikov na pojav bolezni je popolnoma prezrl. Toda Pasteurjeve metode medicinske diagnostike se še zdaj uporabljajo v praksi: odkrije se žival ali človek, ki je obolel za določeno boleznijo, izolirajo se mikroorganizmi in se prenesejo v tkivo zdrave poskusne živali. Če ta zboli z enakimi simptomi, je to dokaz, da je vbrizgani mikroorganizem pravi povzročitelj. Opisani proces je zelo dvomljiv, saj meji na ugankarstvo. Simptom manj ali več pri ugotavljanju istovetnosti bolezni tu ne igra bistvene vloge. Ista bolezen se lahko izkaže z različnimi simptomi ali pa isti simptomi nastopajo pri več različnih boleznih. Zdravljenje s pogledom, kot ga je ponudil Pasteur, postane iskanje zdravila za simptome. Študentje medicine se sčasoma spremenijo v stroje, ki delujejo po načelu simptom-vzrok-bolezen-terapija in prenehajo misliti celostno ter s svojo glavo. Koch in Pasteur sta postavila temelje monomorfizma, doktrine, po kateri so oblike in barve mikroorganizmov stalne. Medicinska znanost je pripravila celo paleto različnih antibiotikov za določene bolezenske klice. A teorija je v zmoti; monomorfizem ne more pojasniti marsikaterega očitnega pojava.

Prezrto dragoceno znanje
V zgodovini medicine je bilo nekaj ljudi, ki so k medicinski znanosti prispevali ogromne dosežke, a jih je uradna medicina odrinila in povzdignila druge, ki so zastopali »prave interese«. Eden največjih je bil Antoine Béchamp42 (1816–1908), človek največjega formata, tako kot Nikola Tesla, in prava sramota je, da tisti, ki se ukvarjajo z življenjem, zdravjem in medicino, tako malo poznajo njegovo dragoceno delo. Podobno kot je imel Tesla rešitve za človeštvo na področju energetske preskrbe, je Béchamp na področju zdravja človeštvu ponudil izvrstne rešitve. Obema so preprečili uvedbo. Sovražnike si je slednji nakopal že z nasprotovanjem Darwinovi teoriji naravnih vrst. Za dosežke s področja 88

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

fermentacije, ki mu jo je ukradel, je leta 1897 German E. Buchner prejel Nobelovo nagrado. Zaradi izbrisa Béchampovega imena – za to ima veliko zaslug Andrew Carnegie s podporo Johna D. Rockefellerja – in njegovih odkritij je moralo človeštvo skozi nepopisno trpljenje. Zaradi svoje verske usmerjenosti je sprva dobil podporo v krščanskih krogih, a ti so ga kasneje izobčili in njegova dela uvrstili na zloglasni indeks prepovedanih knjig. To se je zgodilo poštenemu in vernemu človeku, medtem ko je bil Pasteur deležen slave in občudovanja. Béchamp je bil je profesor biologije, kemije, fizike, medicine, genetike, farmacije in velik praktik – vse obenem. Izdal je veliko dragocenih knjig. Že pred sto petdesetimi leti, veliko preden so se pojavili sintetična zdravila, kemoterapija, obsevanje, kirurške odstranitve organov in cepljenja vseh vrst, je človeštvu ponudil prave razlage in odgovore ter varne, naravne, neškodljive in zelo učinkovite metode za ohranitev zdravja. Z njegovim znanjem (si) lahko pomagate na način, ki meji že na čudeže. Če bi se skupina znanstvenikov zavzeto lotila pregleda Béchampovih del in uveljavila njegova spoznanja, bi bilo v kakih desetih letih devetdeset odstotkov bolnišnic nepotrebnih. Béchamp in somišljeniki so prišli do kopice bistvenih ugotovitev,43 ki medicinsko doktrino slikajo povsem drugače. Bakterije ne nadzirajo organizma in niso sovražnice zdravja. Bakterije in virusi so normalna sestavina človeškega in živalskega telesa, predvsem krvi, kjer opravljajo zelo pomembne simbiotične naloge. Bakterijska flora koristi telesu in ga ne napada. Béchamp je dognal, da se oblika in lastnosti mikroorganizmov spreminjajo (to imenujemo pleomorfizem) v skladu z okolico, v kateri se nahajajo; tu so pomembni kislost, vsebnost kisika, koncentracija toksinov in prostih radikalov itd. Organizem obolelega aktivno sodeluje v infekcijah, kar je v nasprotju s Pasteurjevim stališčem, da je organizem sterilen in le pasivna žrtev delovanja mikrobov. Mikroorganizmi so posledica in ne vzrok bolezni. Posamezne bolezni ne povzročajo določeni mikrobi, temveč določene razmere in vzroki – nezdravo življenje. Bolezen nastane, kadar je izločanje odpadnih proizvodov iz telesa – večina od njih je kislih – moteno ali preprečeno. Normalen celični mehanizem ustvarja odpadne proizvode. Kar imenujemo bolezen, je pravzaprav kriza zastrupljenosti, toksemije, ko telo poskuša izločiti strupe, ki so se nakopičili zaradi napačnega načina življenja ali prehrane. Pri odkrivanju resničnih vzrokov bolezni je dal velik prispevek tudi oče naravne higiene in raziskovalec John Tilden.44

89

ČETRTO POGLAVJE

Mikroorganizmi niso povzročitelji bolezni, temveč pridejo na sceno po naraščajoči toksemiji, zakisanosti telesa s škodljivimi in odpadnimi snovmi, in pomagajo pri čiščenju, ki ga izvaja telo samo. Ob bolezni mikrobi sprožijo fermentacijo, ob smrti pa gnitje. Hranijo se s strupenimi snovmi, ki jih najdejo v bolnem organizmu, in jih pripravijo za izločanje. Mikrobi nimajo moči nad zdravimi celicami. Zgodba o mikroorganizmih je precej drugačna, kot verjamemo danes. Béchamp se je z njimi poglobljeno ukvarjal in dognal, da izhajajo iz še manjših organizmov, mikrocim. Mikrocime, imenovane tudi »protiti« ali »nanobi«, se nahajajo v krvi vseh živih bitij in – kakor gasilci – mirujejo, dokler delovanja telesa ne ogrozijo škodljive snovi. Takrat nastopi pretvorba, transmutacija, s katero se mikrocima spremeni v bakterijo ali virus, ki takoj začne s svojo čistilno nalogo požiranja strupenih snovi. Ko je ta končana, se znova povrnejo v svoje prvotno stanje mirovanja – v obliko mikrocime. Mikrocime se nahajajo povsod. Béchamp jih je osamil iz skalnih gmot gorovja Francije in ugotovil, da se kljub nemogočim razmeram – vročina, mraz, voda, veter – ohranjajo in vedno znova oblikujejo. Pred tem so lahko na desetine milijonov let mirovale. Imenoval jih je neuničljive snovne delce, prinašalce življenja. V stanju porušenega ravnovesja se protiti pretvorijo v dejavnike fermentacije – v viruse, bakterije ali glivice; fermentirajo sladkor ali vino, zgoščajo mleko in povzročijo gnitje jajca. Fermentacija je preprost način hranjenja, po katerem sledi gnitje. Proces poteka ob prisotnosti vode. Protiti, izolirani iz mamuta, ki je poginil pred 50.000 leti, so, preneseni v sladkorno raztopino, začeli živahno fermentirati. Protiti so neverjetno odporni: ne uniči jih niti žveplena kislina niti visoka temperatura 1300 stopinj Celzija. To je še danes uganka, ki je ne znajo rešiti. Nekateri znanstveniki menijo, da so mikroorganizmi najpomembnejši del življenja na našem planetu, saj opravljajo bistvene, nujno potrebne funkcije v procesu življenja. Če življenje lahko obstaja v skrajnih razmerah – v kamninah, potem zanj ni ovir nikjer v vesolju. Pasteurjeva doktrina je odgovornost za obolevanje z nas samih preusmerila na zunanje krivce oziroma na lažne povzročitelje. Namesto da bi se učili naravnega, zdravega življenja, nam polnijo glave s tem, kako se bojevati s sovražniki mikrobi. Kažejo nam vedno nove in nove prožilce bolezni ter vnašajo v nas vse hujše strahove in tesnobo. Boj proti bakterijam in virusom je postal vojna, ki jo bijemo ljudje v svojih glavah in s tem omogočamo dobro življenje tistim, ki to vojno podpirajo. Vsaka vojna je koristna za vojne dobičkarje – v tem primeru so to zdravniki in farmacevti. Zdravja 90

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

človeku ne prinesejo medicinski pripravki; ti pogosto vnesejo le dodatno motnjo v proces zdravljenja. Čeprav se zavedamo, da brez zdravega načina življenja ni zdravja, si s to ugotovitvijo ne znamo pomagati. Smo ujetniki ustaljenih življenjskih navad in si domišljamo, da zdravje lahko popravimo z zdravili. Ena od domislic, s katerimi farmacevtska, prehranska, športna in še kaka industrija dodatno služijo, je človekov »imunski sistem«.Ta naj bi predstavljal obrambni sistem, rešilno vojsko telesa, in bil zaslužen za odpornost in uspešen boj proti bolezni. Zato naj bi bilo zelo pomembno, da ga venomer krepimo – z vitamini, minerali, določenimi vrstami hrane, telesno vadbo ob posebnih pripomočkih itd. Toda imunski sistem je izmislek medicine, ki ga še nihče ni natančno opredelil in pojasnil. Nič zato. Važno je le, da ga nenehno krepimo. Tako omogočimo lagodno življenje tistim, ki služijo z lahkovernostjo ljudi. Med prezrtimi znanstveniki in raziskovalci velikega formata je treba omeniti vsaj še enega. To je Royal Raymond Rife.45 Bil je izumitelj zelo močnega mikroskopa in zdravnik, ki je z resonančno terapijo v tridesetih letih dvajsetega stoletja uspešno zdravil najhujše bolezni, tudi raka. S svojimi dognanji je potrdil Béchampova dognanja. Njegov laboratorij so uničili, njega oblatili, njegove metode pa so utonile v pozabo. Malokdo ve, da je večina medicinskih in farmacevtskih pripravkov in tudi vitaminov narejena iz stranskih proizvodov pri proizvodnji nafte. Zato je bil predvsem v začetku, ko se je avtomobilska industrija šele razvijala, tu prisoten velik interes D. Rockefellerja. Več o Béchampovem delu lahko preberete v knjigi Béchamp or Pasteur avtorja E. Douglasa Huma (založba British publication).

Cepljenje
Cepljenje je tema, ki mi je krepko dvignila krvni tlak. To je ena od najbolj razvpitih tem, ki mečejo na medicino kaj slabo luč. Žal postaja v zadnjem času – zaradi strahu pred epidemijami – vse bolj pomembna, zato je vredno spoznati tudi drugo plat te zgodbe in si ustvariti popolnejše mnenje o tem pomembnem vprašanju. Bolni ljudje so odličen vir zaslužka, saj ljudem za zdravje ni žal denarja. Cepljenje je metoda za preprečevanje bolezni in obenem posel, ki zavzema 91

ČETRTO POGLAVJE

ogromne razsežnosti. Farmacevtski industriji prinaša ogromen dodaten prihodek. Cepljenje je izumil mlad zdravnik dvomljive prakse Edward Jenner,46 član angleškega kraljevega zdravniškega društva. Vir,47iz katerega črpam, pravi, da je na zamisel prišel zaradi lokalne vraže, da oboleli za neko vrsto kravje bolezni (kravje koze) ne more zboleti za črnimi kozami (variola). Pomislil je, da bi z vnosom kravje limfe v človeško telo dosegli koristne učinke. Povezal je nepovezljivo – kravji imunski sistem s človeškim in naposled objavil delo o Variolae Vaccine (črne koze in krave), ki ga je strokovna javnost vzela zelo resno, kljub odsotnosti kake resne znanstvene podlage. Jenner je tako postal izumitelj vakcinacije, kar pomeni »kravjizacija«; gre za postopek vbrizganja »vakcine« – sprva je bila to kravja limfa – v človeško telo. Jenner je v svoj izum verjel in je cepil tudi svojega osemnajstmesečnega sina ter nekega osemletnega dečka iz sirotišnice. Prvi je umrl pri dvajsetih, drugi pri enaindvajsetih letih. Dr. Charles Creighton je ugotovil, da gre za nesmisel, in objavil delo Jenner and Vaccination, a bilo je že prepozno. Farmacevtska industrija je že zaslutila velik dobiček in ob veliki propagandi se je začela priprava cepiv. Do leta 1950 so uspeli spraviti »pod nadzor« vse nevarne bolezni, cepljenih pa je bilo na stotine milijonov ljudi. Cepljenje ustvari hudo fiziološko motnjo, ki se lahko konča s smrtjo. Nekateri viri omenjajo, da je cepljenje povzročilo smrt desetin milijonov ljudi in veliko bolnih ter trajno iznakaženih otrok. Poročila o tem niso prišla v javnost. Vendar obstajajo številna znanstvena dela, ki razkrivajo, da so bolezni kot avtizem, epilepsija, otroška paraliza, sladkorna bolezen, številne alergije, astma, zmanjšanje zbranosti, multipla skleroza in številne druge posledica cepljenja. Najhuje je, da s cepivi – ob našem soglasju – zastrupijo že dojenčke. Dr. Anthoni Morris, virolog in nekdanji direktor Centra za nadzor cepljenja, je dejal: »Veliko je dokazov, da imunizacija otrok naredi več zla kot dobrega.« Čeprav ni nikakršne statistične niti znanstvene podlage, da cepivo deluje, je cepljenje uvedeno v vseh razvitih državah kot del večinoma obvezne zdravstvene preventive in to kljub zelo slabim izkušnjam s cepivi v preteklem stoletju. Žal spomin ljudstva ne seže daleč. Število obveznih cepljenj narašča, število razkritih primerov, ko je cepivo povzročilo hude komplikacije in smrti, pa je medicinska skrivnost. Cepljenje so po svetu zadnjih petdeset let pospešeno oglaševali in utrjevali prepričanje, da je velika pridobitev za večanje telesne odpornosti. A to žal ne drži – medicinsko osebje preprosto nima pravih podatkov, ker se resničnih, objektivnih analiz, ki so zelo drage, nihče ne loti. Kdo pa bi jih plačal? 92

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

Do besedil o resnih stranskih pojavih številnih cepiv izpod peres neodvisnih raziskovalcev ni prav lahko priti. Reakcije po cepljenju so lahko takojšnje (akutne) ali dolgoročne (kronične), ker se lahko pojavijo še mesece ali celo leta po cepljenju. Za dolgoročne reakcije je seveda težko dokazati, da so posledica cepljenja, saj bi bile potrebne dolgotrajne raziskave. Vendar po nekaj desetletjih od začetka množičnega cepljenja še vedno čakamo na zaupanja vredno in obsežno znanstveno raziskavo, ki bi vključevala resnično kontrolno skupino necepljenih otrok in jo primerjala s cepljenimi. Osupljivo je, da takšnih raziskav ni doslej v svetu izpeljal nihče, kljub temu pa se v propagandnih informacijah za javnost brez prestanka ponavljajo trditve o popolni varnosti cepiv! Niti cepiva za otroke, ki prihajajo v uporabo, niso preizkušena na ljudeh, temveč le na živalih. Nobeno cepivo ni preizkušeno glede rakotvornosti, mutagenosti in teratogenosti, pa vendar jih rutinsko vbrizgavajo v popolnoma zdrave otroke! Proizvajalci cepiv najprej preizkusijo učinek cepiva le na manjši skupini (nekaj sto) otrok, ki jih običajno opazujejo le oseminštirideset ur! Kaj se zgodi po preteku te kratke dobe, medicine ne zanima. Dejanski učinki cepiv se namreč pokažejo šele po začetku množične uporabe na otrocih in po več letih. Resnično objektivno testiranje je torej tako rekoč nemogoče izvesti. Pa vendar – ugledni medicinski predstavniki zagotavljajo, da je cepivo varno. Spisek stranskih pojavov, ki jih navajajo proizvajalci v originalnih deklaracijah k cepivom, ni zaskrbljujoč, toda zdravniki izvirnih navodil, priloženih k cepivom, nikoli ne pokažejo bolnikom, niti jih ne seznanijo z vsemi možnimi posledicami cepljenja! Te so lahko usodne – od šoka in nezavesti, paralize telesa, nenadne smrti dojenčkov, encefalitisa (vnetje možganov), okvare živčnega sistema, smrt. Pri večini pa cepivo deluje kot kamen v kolesju organizma, ki počasi, a zanesljivo ustavlja telesni stroj. Zakaj je cepljenje nevarno? Magistra biologije Karin Rižner, ki deluje v društvu SVOOD (glej spodaj), piše, da je razlogov več: 1. Cepiva vbrizgavajo pod kožo ali v mišico, zato pridejo neposredno v kri. Tako se izognejo vrsti močnih obrambnih mehanizmov telesa. 2. Da bi viruse in bakterije oslabili, jih proizvajalci gojijo na živalskih tkivih (npr. opičjih, piščančjih, pasjih, govejih) in deli teh tkiv ostajajo v cepivih. Tako v kri vbrizgavajo tuje beljakovine, ki lahko povzročijo hude reakcije (anafilaktični šok, alergije), tuje molekule DNK in RNK pa lahko postanejo del človeškega genskega ustroja, kar lahko povzroči avtoimunske 93

ČETRTO POGLAVJE

bolezni (npr. multipla skleroza, artritis, diabetes) in povzroča podobne simptome, kot jih poznamo pri aidsu. 3. Cepivom so dodane strupene spojine (adjuvansi, konzervansi, emulgatorji, antibiotiki), ki so izjemno nevarne ali celo karcinogene, npr. derivati živega srebra, formaldehid, aluminijev hidroksid. Medicina trdi, da je po zaslugi metod moderne medicine, cepljenja in antibiotiokov izkoreninjenih cela vrsta nevarnih infekcijskih bolezni – tuberkuloza, mrzlica, kolera, ošpice, otroška paraliza itd., toda treba je vedeti, da je bilo cepljenje uvedeno, ko je bila pojavnost teh bolezni že bistveno zmanjšana. Obolevnost in smrtnost v nerazvitih državah pa sploh nista povezani s cepljenjem ali zdravljenjem določenih bolezni, temveč sta tesno povezani s prehranjevalnimi navadami in ravnjo čistoče. Obolevnost in smrtnost zaradi otroških nalezljivih bolezni se je zmanjševala skupaj z izboljšanjem higienskih in sanitarnih razmer, zmanjševanjem revščine, boljšo prehrano, razmahom centralnega ogrevanja ipd. Razlogov za cepljenje je v razvitem svetu tako vse manj. Statistični podatki pa nadalje kažejo, da cepiva pri iztrebljanju nevarnih nalezljivih bolezni niso imela tako rekoč nobene vloge, če je o njej sploh mogoče govoriti. V Angliji je smrtnost otroških bolezni med letoma 1850 in 1940 padla za 90 % (smrtnost zaradi ošpic za 97 %), še preden so uvedli kakršno koli množično cepljenje. Kakšni so lahko javnosti neznani razlogi za cepljenje? Svetovno prebivalstvo se je povečalo do zaskrbljujočih razsežnosti. Načrti za njegovo zmanjšanje so znani že desetletja. Gre predvsem za počasno zastrupljanje. Zobnim pastam, tudi vodi v ZDA, že vrsto let dodajajo zelo strupeni fluor, zelo škodljiva umetna sladila kot aspartam so običajna vsebina pijač in sladkarij, strupenim dodatkom za konzerviranje hrane se je težko izogniti, gensko spremenjeni hrani se je prav tako težko izogniti itd. Cepljenje je med tovrstnimi metodami zelo prikladno, ker prebivalstvo v splošnem ne ve, kaj se v cepivih skriva, obenem pa je skoraj nemogoče dokazati, da so morebitne usodne posledice povezane s cepljenjem. Cepivo deluje kot tempirana bomba. Več spletnih virov govori, da so afriško prebivalstvo poskušali zdesetkati z umetno ustvarjenim virusom aids, ki pa je nekoliko ušel izpod nadzora. Leta 1991, na začetku Zalivske vojne, je tisoče Natovih vojakov dobilo cepivo s smrtonosnim virusom antraksa. Leta 2002 pa je vojna v Iraku omogočila obsežno cepljenje prebivalstva ZDA. 94

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

Kot razlagajo maloštevilni viri, zdaj poskušajo z umetno ustvarjenim virusom prašičje gripe4D nekaj podobnega na večjem obsegu svetovnega prebivalstva. Cepivo naj bi povzročalo hujše posledice kot gripa sama. V projekt je vpletena Svetovna zdravstvena organizacija skupaj s političnim vrhom v ZDA – vključno s predsednikom Obamo. V juniju 2009 je bila proti vpletenim podana obtožnica,48 ki obtožene bremeni naklepne okužbe in malomarnega ravnanja. Mediji o tem seveda molčijo. Neodvisni viri trdijo, da je število žrtev cepljenja bistveno preseglo število žrtev zaradi prašičje gripe. Med vsemi znanstveniki je imel samo eden dovolj poguma, da si je upal razkriti drugo plat medalje. Dr. Anthony Morris, direktor oddelka za viruse pri FDA, je izjavil, da je celoten koncept cepiva proti prašičji gripi prevara, saj ni niti enega primera prašičje gripe, na podlagi katerega bi bilo sploh mogoče opraviti primeren preizkusa cepiva. Ne le da so dr. Morrisa takoj odpustili, uničili so tudi njegov laboratorij, vsi dokumenti njegovega triletnega raziskovalnega dela pa so postali nedostopni javnosti. Dokler nisem spoznal ozadja globalne politike (ta bo postala razumljivejša po osmem poglavju), sem informacije, kot je zgornja, ocenjeval kot zlonamerno širjenje nezaupanja in strahu. Ko sem spoznal načrte svetovnih elit, ki jih dnevni dogodki potrjujejo, pa sem začel stvari videti v jasnejši luči. V Sloveniji imamo Društvo za svobodo odločanja (SVOOD),49 ki se poteguje za svobodo pri cepljenjih. Na podlagi mnenja, da je Zakon o nalezljivih boleznih protiustaven, je Društvo sprožilo upravni spor, sklicujoč se na 35. člen ustave, ki nam zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Cilj prizadevanj društva je sprememba zakonskih aktov in vključitev pravice svobodnega odločanja in privoljenja posameznika v vse vrste medicinskih posegov – tudi cepljenja. Ne želim širiti neresničnih informacij o cepljenjih, prepričan pa sem, da smo tu – ne le javnost, temveč tudi medicinski krogi – grdo zavedeni. Poskušal sem cepljenju priti do dna, a mi doslej še ni povsem uspelo. Dobil sem podatek, da cepljenje ni evropski (Jennerjev) izum, temveč so ga že pred več tisoč leti uporabljali na Kitajskem. Vloge mikrobov pri obolevanju še ne razumemo dovolj. Prepričan sem, da je njihova vloga drugačna, kot nam zdaj razlaga medicina. Béchampova teorija tu daje veliko pomembnih odgovorov, vendar, kolikor mi je znano, ne pojasnjuje mehanizma nalezljivih bolezni. Očitno v tem mozaiku manjka še kak košček. Tu se bo treba še kaj naučiti. Dopuščam možnost, da obstajajo neoporečna cepiva, ki dajo dobre rezultate, a ne zaupam tistim, ki so v zadnjem času predmet zlorab in nečednih naklepov. Previdnost je še kako na mestu. 95

ČETRTO POGLAVJE

Prav je, da o cepljenju pridobimo več znanja – vsaj zaradi naših otrok. Kapital je nedvomno dobro poskrbel, da do nas prodrejo le izbrane informacije. Ne dopustimo, da se malomarno ravna z zdravjem in življenjem nas in naših otrok. Veliko koristnega branja o cepljenjih, nevarnostih cepljenja in dogajanjih na tem področju najdete na spletni strani društva www.svood.org.

Trditev: narava je nepopolna
Od cepljenja se usmerimo k drugim bistvenim vprašanjem medicine. Malone zgrožen sem nad dejstvom, da smo civilizirani ljudje postali življenjsko odvisni od medicinskega osebja in farmacevtske industrije. S staranjem povprečen človek prej ali slej podleže posledicam vpliva okolja, stresa ali slabe prehrane in postane stalna stranka v medicinskih ordinacijah. Cilj zdravstva oziroma medicine – da bi skrbela za zdravje družbe – danes ni dosežen, vsaj ne v potrebnem obsegu. Torej mora nekje biti napaka. Ta se skriva že v izhodiščnem načelu medicine. Kakšno je pravzaprav to načelo? Človeka je treba pozdraviti, ker njegovo telo ne deluje popolno. Ta misel se zdi resnična. Človekovo telo ne deluje popolno, ker ga s »slabim« načinom življenja spravimo iz ravnovesja. Medicina meni, da je ustroj človeka takšen, da vanj vgrajeni naravni korektivni mehanizmi ob večji izgubi skladnosti z naravo ne morejo zagotoviti zdravja. Tu mora nastopiti zdravnik, ki z znanstvenimi metodami odpravi naravne pomanjkljivosti in vrne človeku izgubljeno ravnovesje. Osnovno stališče medicine je, da naravni zdravilni procesi v človekovem telesu izgubijo sposobnost vrniti telo v skladno stanje. To lahkotno stališče mi je nesprejemljivo. Misel, da lahko medicina z metodami sedanje medicinske znanosti prekaša modrost narave, se mi zdi domišljava in smešna. Prepričan sem, da le narava s svojim fantastičnim ustrojem in nepojmljivo modrostjo lahko zdravi svoje stvaritve, meja obolelosti, do katere se telo še lahko pozdravi samo, pa je po mojem mnenju bistveno višja, kot si predstavljamo. Težava je v tem, da se je zaupanje v lastne ozdravitvene sposobnosti močno zmanjšalo, ker smo skrb za svoje zdravje izročili v roke zdravnikov. Od njih pričakujemo, da nam bodo zdravje reševali vsakokrat, ko se znajdemo v težavah. A to očitno ne deluje. Resnici na ljubo je treba navesti, da so se v zadnjem stoletju človek, njegov slog življenja in delovanja ter njegova prehrana drastično spremenili, 96

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

s tem pa se je spremenila tudi narava in obseg dejavnikov, ki ogrožajo njegovo zdravje. Najbolj sta se spremenila prehrana in okolje, zaradi norega tempa in otopelosti pa je človeka težko pripraviti k večji skrbi za zdravje. A z ustreznim pristopom je sleherno spremembo mogoče obvladati. Odmevnejših poskusov zdravstva v tej smeri doslej še ni bilo zaznati.

Medicinski paradoksi
Ob poglabljanju v vprašanja medicine, bolezni in zdravja sem srečal silno zanimiva spoznanja, pravzaprav paradokse. Pa si jih poglejmo. Prvi medicinski paradoks se kaže v navzkrižju interesa stroke (medicinskega posla) s poslanstvom medicine. Poklic zdravnika je posel, kjer se plača zdravljenje in ne zdravje, zato je poslovni interes medicine jasen: pomembneje je zdraviti kot pozdraviti. Dobrodošlo je celo, da zdravljenje ni prav kratko. V poslovnem interesu medicine ni človeka (dolgoročno) ozdraviti, temveč zgolj začasno ozdraviti, saj bo tako spet dobrodošla stranka na vratih ordinacije. Poslovni interes ima nedvomno močan vpliv na medicinski pristop in metode zdravljenja. Ker so sredstva za zdravljenje običajno zdravila, so zdravniki postali prodajalci zdravil, njihova uspešnost pa je močno odvisna od učinkovitosti farmacevtskih sredstev. V interesu farmacevtske industrije je ponuditi čim dražje blago. Nikakršnega jamstva ni, da so etična načela na prvem mestu. Danes je delež starajočega se prebivalstva vse večji, delež bolnikov, ki so prisiljeni dosmrtno jemati zdravilne pripravke, pa narašča. Hipokratova prisega resda zavezuje zdravnika k pomoči bolniku, a ne določa, kako temeljita je ta pomoč. V svetu, v katerem se ugled (tudi zdravnika) povezuje z dobro plačo, je strah pred izgubo prihodkov zaradi (pre)dobre storitve seveda na mestu. A ta problem so zelo uspešno rešili na Kitajskem, že pred več tisoč leti: zdravniki so bili bolje plačani takrat, ko so bili ljudje zdravi, in slabše, kadar je zdravje začelo pešati. To je motivacijo za vsestransko kakovostno oskrbo prebivalstva – tudi v smeri izobraževanja za ohranjanje trdnega zdravja – močno okrepilo. Zakaj tega mehanizma, ki ima nesporno dobre učinke, ne bi uporabili tudi v novejšem času? Postavlja se vprašanje, zakaj se po desetletjih raziskav še danes otepamo z rakom. Zakaj so šli v pozabo preprosta zdravila4A in cenene metode zdravljenja,45 ki so bili zelo učinkoviti? Odgovor je javnosti skrit: na račun raka dobro živi na desetine milijonov zdravnikov, svetovna »industrija raka« pa pogoltne stotine milijard evrov letno. Ni zaželeno, 97

ČETRTO POGLAVJE

da bi odstranili pomemben dejavnik, ki številčnost svetovnega prebivalstva opazno zmanjšuje. Drugi medicinski paradoks je, da medicinska znanost, ki naj bi reševala življenja, tega ne zna pojasniti. Življenje je zanjo skrivnost, ki se ji ne poskuša približati z raziskovanjem pojavov, ki mrtvo snov povzdignejo v živo bitje. Ne poskuša dojeti zavestnih pojavov, duše ali življenjske energije (prane, či), temveč se omejuje na fizične, kemične in električne pojave in stvari. Glede na to, da življenje omejuje le na snovno raven, zanjo na razumski ravni med mrtvim in živim telesom ni nikakršne razlike. Ko bolnik umre, se za medicino raziskovanje konča. Medicina prezre človekovo duhovno plat. Ne ukvarja se s pojavi na subtilnih duhovnih ravneh. Tu bi lahko črpala iz vzhodnih modrosti in znanj ter se povezovala z zdravilstvom, ki temelji na tisočletnih izkušnjah. Medicine ne zanimajo energijske plati življenja, čakre – energijski vrtinci, ki so odgovorni za energijsko preskrbo posameznih organov in za posamezne vidike človeškega delovanja. Ne zanima je pretok življenjske energije po telesu in njeno uravnavanje, kjer so kitajski in drugi mojstri z vzhoda blesteli že pred tisočletji. Nadalje je ne zanima zavest ali vidik življenja, ki ga imenujemo duša. Medicina tudi ne zna pojasniti niti smrti, ki je zaključni dogodek življenja. O tem, kaj se dogaja ob smrti in po njej, je obilo pričevanj, s katerimi so napolnili že kupe knjig. Tretji medicinski paradoks bi lahko imenovali necelostna obravnava in se kaže v dejstvu, da se medicina celo na fiziološki ravni, torej tam, kjer bi morala biti najboljša, ne loti posla celostno. Človeka namreč obravnava kot skupek ločenih delov oziroma sistemov (prebavila, dihala, obtočila itd.), zato je uveljavljeno specialistično zdravljenje posameznih organov. Človeka pravzaprav obravnava podobno kot stroj, brez upoštevanja duhovnega vidika. Ta paradoks je v povezavi z drugim, a osvetljuje način obravnave oziroma ustreznost pristopa medicine pri spoznavanju človeka. Zdravniki se vse manj zanesejo na svoj človeški čut in intuicijo in so vse bolj odvisni od medicinskih naprav, instrumentov in seveda zdravil. A kako naj naprave merijo življenje? Kako naj izluščijo razloge, ki se skrivajo v duševnosti? Nekoč zelo sposobnih »družinskih zdravnikov«, ki so iz srčnega utripa, krvnega tlaka in preprostih pregledov znali izluščiti diagnozo, ni več. Splošnih zdravnikov, ki naj bi imeli široko znanje, je vse manj in so vse bolj nebogljeni. Danes zdravnik tako rekoč ne more postaviti diagnoze brez analize krvi in kopice zamudnih posebnih raziskav. Vse bolj postaja razlagalec podatkov, ki jih pripravijo medicinske naprave. Ali je 98

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

tukaj človek potemtakem sploh še potreben, ko pa so pri logičnih in povsem racionalnih odločitvah stroji boljši od človeka? Intenzivna specializacija in pretiravanje pri uvajanju »naprednih« medicinskih orodij in naprav za diagnostiko kažejo, da se zdravnik kot človek vse bolj oddaljuje od bolnika človeka in v njem vse bolj vidi le stroj. Necelosten pristop se kaže tudi v tem, da medicina ne povezuje ustrezno psihe in telesa. Razmeroma preprosto je ugotoviti, da določena psihična stanja vplivajo na natančno določene organe (jeza in nepotrpežljivost na jetra, obsodba, krivda in dvom na želodec, žalost in samopomilovanje na pljuča itd.), a zdravniki se ne poglobijo v te pomembne povezave med človekovo miselno, čustveno in telesno platjo. Zdravljenje bi moralo vključevati izobraževanje za zdravo življenje; na področju preventive bi lahko napravili pravo revolucijo. Četrti medicinski paradoks je, da znanost, ki naj bi zdravila bolezni, odpravlja le odraze bolezni na telesu. Poglavitni cilj medicine je odstraniti fizične simptome (zunanje znake) bolezni. Ko ti niso več vidni, je (po nekem času tudi pri raku) bolnik označen za ozdravljenega. Toda zdravljenje vidnih, očitnih posledic bolezni ne prinese resnične ozdravitve. Bolezen zares odpraviš šele takrat, ko si odpravil njene vzroke. Teh pa medicina v splošnem ne pozna in se s tovrstnimi raziskavami načeloma ne ukvarja. Danes velja, da je z zdravljenjem posameznih organov mogoče ozdraviti celoto. To je pristop, ki omogoča zdravljenje brez konca. Zdravljenje stresa, ko ne preprečuješ napetosti, temveč zdraviš organe, traja v nedogled itd. Tretji paradoks se povezuje s prvim; kopanje v globino bolezni pravzaprav ni zaželeno, saj bi tako kako bolezen ozdravili in izgubili stranko. Peti medicinski paradoks je, da možje in žene v belem, ki naj bi reševali življenja in pomagali krepiti človekovo zdravje, tega pogosto celo ovirajo, s tem ko rušijo zaupanje vanj. Zdravniki, ki so le nekakšni talci v rokah farmacevtske industrije, so udeleženi v igri vcepljanja strahu. Vse več je groženj, ki pretijo zdravju, vse več je informacij o vsemogočih grožnjah ter priporočil, kakšne pripravke uporabljati za obrambo. Ker so se zdravniki – podobno kot duhovniki – postavili med naravo in človeka in si prilastili prvenstvo nad zdravljenjem, je človek izgubil stik z naravo, s svojim resničnim bistvom in edino silo, ki ima resnični potencial zdravljenja. Prekinitev stika z naravo ali Stvarnikom je napaka, ki jo drago plačujemo. Prav to je največji dejavnik strahu. Strah, da svojemu zdravju ne moremo zaupati, ima daljnosežne posledice. Možje v belem so tako postali bogovi, ki odločajo o življenju in smrti, bolnik pa je postal od njih 99

ČETRTO POGLAVJE

življenjsko odvisen in s tem nemočen in nebogljen. Ko se odreče zaupanju v naravne zdravilne moči v sebi in v modrost narave, te sposobnosti oslabi in postane žrtev številnih motenj, ki mu neprestano rušijo zdravje. Nekoč, ko so se ljudje znali obračati k naravi, so zgolj z njeno pomočjo reševali večino zdravstvenih težav. Napredek medicinske znanosti in ločevanje človeka od narave na vseh področjih sta naredila svoje. Svojemu »imunskemu sistemu« in lastnim občutkom vse manj zaupamo. Verjamemo, da samo zdravniki lahko ugotovijo, kaj nam je, in rešujejo naše zdravje. Hlastamo po vsemogočih pripravkih in prehranskih dopolnilih, da bi okrepili svoj imunski sistem. Nasedamo propagandi in zavajanju farmacevtske industrije, ki ni zaman med najbolj dobičkonosnimi dejavnostmi na svetu. Ob tem se ne sprašujemo veliko o množici stranskih učinkov in tudi ne, ali ima telo od tega resnično korist.

Mikroorganizmi kot čistilci telesa
Moja spoznanja, opisana v drugem in tretjem poglavju, se seveda odražajo tudi v razumevanju zdravja. Vse, kar doživljaš, so dogajanja v polju zavesti, telo pa orodje, na katerem zelo razločno opažaš tisto, kar ti je treba spoznati. Verjamem, da povzročitelji bolezni niso virusi, bacili in drugi mikroorganizmi. Virusi in bakterije so le koristni čistilci v prizadetih, zakisanih ali kako drugače poškodovanih tkivih, ki so postala primerno gojišče zanje. Boj proti njim je brez smisla, saj so posledica in ne vzrok bolezenskega dogajanja. Naravni zakon narekuje: Kar ne deluje, je treba razgraditi in uničiti. Pri tem pa narava angažira brez števila svojih mikroskopskih pomočnikov, ki imajo zelo pomembno poslanstvo. Ustrezneje kot lotiti se mikroorganizmov je zato odpraviti vzrok, ki je povzročil poškodbo organa. Ta pa ni fizikalne narave. Nedolgo tega mi je prišla v roke knjiga Alkalizirajte ali umrite avtorja Theodorja A. Baroodija. Ta zdravnik, ki je sprožil pravo revolucijo v razumevanju pojava bolezni, opozarja na pomen zakisanosti telesa. Opozarja nas na kemični vidik bolezni, v povezavi s prehrano. Večina moderne prehrane, na čelu s sladkorjem, belo moko in mesom, stresni dejavniki ter onesnaženo, zastrupljeno okolje povzročajo nastanek odpadnih kislin v telesu in s tem zakisanost telesnih tkiv. Bolezen je v največji meri boj telesa proti zakisanosti telesa. Težava nastane zaradi šibkega delovanja čistilnih organov, predvsem jeter in ledvic, ki ne zmorejo dovolj hitro odstranjevati 100

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

strupov. Ti se zato kopičijo v telesu, pri čemer jih telo osami tako, da povzročajo najmanj škode telesu. V skrajnem primeru se kopičijo v rakastih bulah, kjer celice v kislem okolju podivjajo. Z zagotovitvijo normalnega delovanja čistilnih sistemov telesa se strupi odstranijo in bule izginejo same od sebe. Baroody pravi: če hočeš živeti zdravo, usmeri skrb v jedilnike, ki ohranjajo telo bazično – tako boš prepreči težave! Sam sem se tega zavedal že prej, zato izbiri primerne hrane namenjam veliko pozornosti. Toda vnos neustrezne hrane je le eden od dejavnikov za pojav bolezni. Še pomembnejši je verjetno miselni, psihološki vidik, ki pravi, da vse bolezni nastanejo v umu, v zavesti. Kje bi sicer lahko nastale? To so nekakšni programi v umu. Zato najprej poskrbi za um, poišči ter umakni vse slabe ideje in čustva. Nato živi in delaj, ne ozirajoč se na bolezen, in ne misli več nanjo. Z odpravo vzroka tudi do posledic ne bo prišlo.

Bolezen v novi luči
Po daljšem raziskovanju in treznem premisleku trdim, da je govoriti o bolezni brez poznavanja duhovne plati bivanja podobno razlaganju jedrskega reaktorja, pri čemer bi poznali zgolj mehaniko, ne pa tudi elektrike, magnetizma, kemije, radiologije in jedrske fizike. Prave slike bolezni ob prezrtju duhovne plati preprosto ni mogoče sestaviti. Kje tičijo vzroki bolezni? Že Paracelzus je trdil, da bolezni nastanejo zaradi kršitev zakona. Navedel je pet vzrokov, zaradi katerih človek zboli: 1. 2. 3. 4. 5. Ens venale – bolezni zaradi onesnaženj in strupenih snovi. Ens naturale – bolezni, ki izvirajo iz lastnosti človekove osebnosti. Ens astrale – bolezni, ki izvirajo s čustvene ravn. Ens spirituale – bolezni z vzrokom v napačnih mislih, Ens deale – bolezni zaradi dednih, usodnih, karmičnih vplivov.

Menil je, da je pri zadnjem vzroku zdravnik bolj ali manj brez moči in se lahko opre le na zdravilo »ljubezni«, s katerim spremlja bolnega človeka. Zgornja »metafizična spoznanja« so me vodila k misli, da moram vzroke bolezni iskati predvsem v osebnosti, mislih in čustvih, torej na duhovni ali psihični ravni. Poglabljal sem se v besedila o subtilnih ravneh bivanja ter psihičnih pojavih, ki vodijo k rušenju naravnega sozvočja in s tem povzročajo bolezenska stanja. O nesnovnih, eteričnih telesih sem se učil iz številnih vzhodnjaških modrosti in filozofij ter duhovnih šol, ki razlagajo 101

ČETRTO POGLAVJE

te stvari precej temeljito. Posebej pomembna so tista nesnovna telesa, ki odražajo dogajanja na miselni in čustveni ravni. Določena dogajanja na čustveni ravni – na primer močna jeza – se šele čez čas izkažejo na snovni ravni, na telesu, na primer žolčni kamni. Pomanjkanje ljubezni, razočaranja, zatrte potrebe, neizživeta agresivnost itd. prikličejo napetosti, ki so potisnjene v nezavedno duševno resničnost. Tako potisnjena, v neki meri nepriznana vsebina duše se po nekem času izrazi in pokaže na ravni telesa kot bolezen. Bolezen se torej začne, še preden se na telesu pojavijo prvi znaki. Predhodnica so določeni fizični in psihični pojavi: srbenje, nelagodje, nestrpnost, vzkipljivost, potrtost itd., ki so napovedovalci težav. To, širše razumevanje bolezni v zavesti ljudi še ni dovolj prisotno. Ni še zavedanja, da bolezen ni le motnja na telesni ravni, temveč je bolna celotna osebnost. To se spremeni šele tedaj, ko si pripravljen prisluhniti svojemu telesu. Ko to razumeš, se brez težav lahko izogneš bolezni, še preden se razbohoti. Začel sem se torej zavedati, da moram veliko več pozornosti posvetiti čustvom, mislim in oblikovanju odnosov. Najpomembnejši odnos je odnos do samega sebe. Bolezen je posledica motnje – neustreznih čustev in misli – v spletu odnosov: do sebe, do bližnjih, do vseh drugih ljudi, do Boga ter do okolja in vseh stvari. Odnose seveda gradiš na podlagi svojih prepričanj oziroma v skladu z njimi. Prepričanja so privzete misli,4B ki si jih »uzakonil«, in so temeljni gradniki tvoje resničnosti. Tisto, kar trdno verjameš, prej ali slej doživiš v fizični stvarnosti. Pritegneš izkustva, ki jih potrjujejo. Prepričanje, da je tvoje zdravje slabo, bo takšno izkustvo priklicalo, pritegnilo v tvoje življenje. Stališče, da boš premražen skoraj zagotovo staknil pljučnico, deluje na miselni ravni. S prepričanjem, da so vse bolezni ozdravljive (neozdravljivi so le v nasprotno prepričani ljudje), boš lahko tudi »neozdravljivo« bolan ozdravel, kajti ozdravitvi v tem primeru ne nasprotuješ. Pravijo namreč, da »vesolje« sprejme vsako tvoje prepričanje kot ukaz – izvrši ga ne glede na to, kakšna je njegova vsebina. Smo namreč božanska bitja s svobodno voljo, ki ustvarjajo svojo resničnost z mislimi. A se tega še ne zavedamo. Prepričanja, čustva in odnos do sebe in sveta so tisti dejavniki, ki »vključujejo« ali »izključujejo« gene v celicah ter posledično »nadzorujejo« zdravje in dobro počutje. To nasprotuje teoriji o genski določenosti in nespremenljivosti genov. Vse v naravi je podvrženo spremembam. Prepričanja, bodisi negativna ali pozitivna, so tista, ki vplivajo na celice v telesu in posledično prispevajo k temu, kateri gen se bo izrazil v nekem trenutku. 102

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

Zato je zelo pomemben nadzor misli, kajti misli se naposled uresničijo na fizični ravni. Psihični dejavnik, ki je skriti razlog vseh težav, tudi bolezni, je strah. Vse, česar ne počneš iz ljubezni, ima ozadje strahu. Strahovi povzročajo stres in napetost v tkivih in mišicah. Ezoteriki in drugi, ki obravnavajo bolezen z energijskega vidika, pravijo, da vsa negativna prepričanja poškodujejo eterična telesa,4C to pa se odrazi na snovnem telesu. Preprečijo svoboden pretok energij v telesu in s tem preveliko ali premajhno energijsko oskrbo tkiv in organov. Bolezni torej razlagajo kot posledico motenj v pretoku energij, ki tečejo skozi subtilna telesa.

Kaj nam sporoča narava?
Da bi si temeljiteje razjasnil pojav bolezni, sem se potem, ko sem se v dobršni meri dokopal do razumevanja bolezenskih vzrokov, lotil resnične vloge bolezni in bolečine ter spoznavanja naravnih metod, s katerimi si lahko pomagam pri krepitvi zdravja. Moje razumevanje zdravja in bolezni, pa tudi drugih pojavov in vidikov življenja se je spremenilo, ko sem začel obiskovati domžalski Chine klub. Tam so mi razložili, da bolezen in bolečina nista moja sovražnika, temveč, nasprotno, zaveznika in branitelja zdravja. Na prvi pogled bogokletna izjava, za katero pa sem danes popolnoma prepričan, da drži. Toda miselnega oklepa, ki ga nosiš desetletja, ni mogoče razbiti kar čez noč. Najenostavneje in najudobneje, a napačno, je krivdo za bolezen iskati v zunanjih dejavnikih. Tu smo vsi zelo spretni. A pridobiti si novo znanje ter spoznati kopico naravnih metod in praktičnih vaj za vzdrževanje zdravja ni tako težko, posebno kadar te pestijo bolezenske tegobe. Do bolezni sem izoblikoval povsem nov odnos. Spoznal sem, da odpor do nje stanje le poslabša. Najbolje se je z njo sprijazniti in poiskati njeno sporočilo. Bolezen opozarja, da je bila storjena napaka in da se je začel proces reševanja posledic, bolečina pa je opozorilni alarm in spodbuda k razmišljanju, kaj je bilo narobe. Včasih je težko dognati, kaj je zadaj, dokler se ne naučiš prisluhniti telesu. A merilo je preprosto: vsa psihična stanja in dejanja, ki povzročajo nelagodje, slab občutek, nerazpoloženje, napetost, nestrpnost ali jezo, so napačni odzivi. Vsak tak odziv namreč pomeni, da rušiš sozvočje z naravo, kar bo treba prej ali slej plačati – z neprijetnimi pojavi ob zdravljenju.

103

ČETRTO POGLAVJE

Posledice napačnih odnosov se z leti kopičijo. Da jih odstraniš, je potrebno čiščenje, ne le na ravni telesa, temveč tudi na ravni misli in čustev. Zgolj čiščenje telesa ne zadošča. Treba se je opremiti z novim znanjem in razumevanjem, očistiti se je treba strahov in težkih čustev. Temu pravijo miselna higiena. Verjamem, da je čiščenje čustev in misli zares učinkovito le ob predhodnem čiščenju telesa, še posebno črevesja, ki je največje odlagališče strupenih snovi. Nepravilna prehrana je posledica neustreznega razmišljanja. Ne moreš biti zdrav, dokler se ne odločiš za zdravo prehrano. A kaj pravzaprav je zdrava hrana? To je predvsem hrana, ki ne zastruplja telesa, pri čemer je še posebno pomembno, da ne preobremenjuje najpomembnejših čistilnih organov, torej jeter in ledvic. Ob običajni hrani ta organa vse bolj pešata, kar vodi v položaj, ko ne moreta več opravljati svoje čistilne vloge, in težave se začnejo kopičiti. Dojel sem, da moram v skrbi za zdravje neprestano krepiti zdravilne moči telesa, k temu pa poleg primerne hrane pripomorejo post, refleksoterapija, kolono-hidroterapija, masaža, prhanje in še vrsta drugih naravnih metod. V moji sedanji praksi je večina omenjenih. Odrekel sem se mesni hrani in razhudnikom (krompir, paradižnik, paprika, jajčevci, tobak), ki so največji zastrupljevalci telesa. Napredek je v spoznanju, da se je v mnogo večji meri kot doslej treba nasloniti na lastno znanje in naravne metode. Tu so nam lahko za vzor naše prababice, ki so znale skoraj vse pozdraviti brez zdravnika. Svoje znanje o boleznih in zdravem načinu življenja moramo temeljito izboljšati, posebno v zvezi s prepoznavanjem psihičnih vzrokov za nastanek bolezni. Ena od odličnih avtoric Louise Hay je v knjigi Telo je tvoje pripravila obsežno tabelo z značilnimi razlogi za pojav skoraj vseh pomembnejših bolezni. Potrebno je opazovanje svojega telesa in počutja, saj telo neprestano pošilja sporočila, ki jih najpogosteje prezreš, dokler ni prepozno. Prisluhni si! Pravzaprav gre za preprosto odločitev: ali izbereš pot reševanja težav in neskončnih zagat – po načelu gašenja požarov – ali pa se (ko dosežeš to razumsko raven) težavam že vnaprej izogneš. V drugem primeru postaneš gospodar položaja, z notranjim mirom in samozavestjo v sebi.

Razumevanje bolečine
Pomemben pojav, ki ga je treba razčistiti, je bolečina. Uveljavljeni pogled nanjo je neustrezen. Bolečina je sel, glasnik bolezni, ki opozarja, da je treba nekaj storiti. Kdor presliši ta alarm, se poda v še večje težave. Bolečina 104

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

ustavi nepravilno ravnanje in prisili k razmišljanju, sicer bi se napačno ravnanje nadaljevalo in privedlo v katastrofo. Z bolečino ravnamo tako kot nekateri s slom, ki je prinesel slabo novico: poskušamo ga utišati, namesto da bi mu prisluhnili in ustrezno ravnali. Za mnoge je bolečina celo bolj zastrašujoča od smrti. Bolečina je izkušnja, trpljenje pa je sodba o izkušnji. V nasprotju s splošnim prepričanjem gre za dva ločena pojava, ki jih združiš šele v lastnem umu. Vendar je mogoče občutiti bolečino, a ob tem ne trpeti. Bolečina je lahko spremljevalec, ki ne povzroča neprijetnih občutkov. Pravzaprav je lahko bolečina včasih celo prijetna (primer orgazma). Z razumevanjem tega dejstva in nekaj vaje lahko to ločevanje doseže vsak. Bolečina in sreča se ne izključujeta. Stanje brez bolečin ni potreba, temveč prednost. Če odsotnost bolečine ne obravnavaš kot nekaj nujno potrebnega, temveč kot prednost, postaviš sebe v položaj z izjemno močjo nad svojo izkušnjo. O bolečini sem se marsikaj naučil od Eckharta Tolla. Kot prvobitno omenja čustveno bolečino, ki je podlaga telesni bolečini in bolezni. Z razumevanjem tega pojava lahko trpljenje drastično zmanjšaš ali celo odpraviš. Nepotrpežljivost, sovraštvo, ljubosumje, samopomilovanje, krivica, bes itd., tudi najmanjša razdraženost – vse to so oblike bolečine. Vsako zadovoljstvo ali vzvišenost nosi v sebi kal bolečine, svoje nerazdružljivo nasprotje, ki se prej ali slej pokaže. Največji del bolečine je nepotreben in bi se ji z manj blebetanja uma zlahka izognili. Bolj se istiš z umom, več je je. Pojavi se vedno, kadar obstaja kaka oblika nesprejemanja, nezavednega odpora proti temu, kar je. Na miselni ravni upor predstavlja obliko sodbe, na čustvenem pa negativnosti. Bolj ko spoštuješ in sprejemaš sedanji trenutek, manj si podvržen bolečini, trpljenju in sebičnemu umu. Tolle pojasnjuje, da je bolečina energijska tvorba, ki se hrani s tvojo življenjsko energijo. Bolj ko se ukvarjaš z njo, več je je. Ko prevzame nadzor nad tabo, si zaželiš še več bolečine. Občutiš potrebo, da bolečino izkusiš ali jo zadaš ali pa oboje. Med obema pravzaprav ni velike razlike. Tega se seveda ne zavedaš in zdi se ti, da bolečine ne želiš. Toda poglej natančneje in ugotovil boš, da sta tvoje razmišljanje in delovanje naravnani tako, da vzdržujeta bolečino v tebi in drugih. Ko bi se tega zavedal, bi se mehanizem sesul, kajti želeti si dodatno bolečino je norost, nihče pa ni zavestno nor.

105

ČETRTO POGLAVJE

Poslanstvo bolezni
S spoznanjem pravega pomena in poslanstva bolezni človek svobodneje zadiha, kajti stari pogled ga postavlja v vlogo žrtve. A ni tako. Bolezen usmeri pozornost na globlje ležeče ravni in ponuja možnost za zavestno spoznanje resničnih vzrokov in odpravo nepravilnosti, ki so jo povzročile. Vsako bolezen je mogoče premagati, ko dojameš njeno sporočilo. Bolezen pomaga odpravljati glavni problem – izgubljanje v vzorcih in programih ter usmerja k bolj zavestnemu delovanju. Bolečina in bolezen sta dragoceni orodji narave za usmerjanje k duhovnemu razvoju. Sta spodbujevalca k razmišljanju in s tem bistveni orodji evolucije. Na nižjih ravneh človekovega razvoja predstavljata glavni motor napredka. Mojster Eckhart je dejal: »Bolečina je najhitrejši konj do popolnosti.« Izguba zdravja je posledica nizke ravni zavesti. Človek na visoki ravni zavedanja v splošnem ni podvržen bolezni, saj se zna izogniti vsakovrstnemu napačnemu ravnanju. Visoko razvite civilizacije bolezni ne poznajo, prav tako tudi ne kriminala in vojn. A sedanja družba je družba v obdobju duhovnega nazadovanja, ki ga vzhodna tradicija imenuje kali juga. Zgodovina uči, da se v obdobjih nazadovanja družbe razbohotijo pravniki, vojaki in zdravniki ter postajajo družbi vse večje breme. Naš sedanji psihični, negativen odnos do bolezni je za telo okoliščina, ki zdravljenje otežuje in upočasnjuje. Stanje je še slabše ob težkih boleznih, ki jih medicina označuje kot neozdravljive, saj v tem primeru bolnik marsikdaj pride do trdnega prepričanja, da zanj rešitve resnično ni. To deluje nanj kot smrtna obsodba in lahko povzroči hujše posledice kot bolezen sama. Tako bolnik, ki se psihično zruši, povsem odreče zaupanje svojemu imunskemu sistemu in s tem pomembno zmanjša možnosti za ozdravitev. Zaradi nerazumevanja ozadja bolezni se običajno odzoveš napačno: namesto da bi se bolezni in bolečine razveselil (kako absurdno se ti to zdi zdaj!) kot znanilca procesa odprave preteklih napak, ju poskušaš čim hitreje pregnati, preprečiti in skriti. Tako nasprotuješ naravnemu, mogočnemu sistemu, ki pomaga k ponovni vzpostavitvi skladnosti z naravo. S tako izkazanim nezaupanjem in odtegovanjem energije si napraviš kaj slabo uslugo. Namesto da bi mu pomagal z bodrilnimi mislimi, vedrejšimi čustvi in zmanjševanjem težav (sproščenostjo), posežeš po zdravilnih pripravkih, ki včasih tako uničujoče vplivajo na proces zdravljenja, da ta zastane in omaga.

106

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

Kakovostnejšega življenja si ni mogoče predstavljati z zastarelimi predstavami o bolezni, ki temeljijo na strahu in nezaupanju v naravne zdravilne sposobnosti lastnega telesa.

Medicina prihodnosti
Ob zgornjem pametovanju je na mestu vprašanje: Kakšna bo medicina prihodnosti? Da bi podal ustrezen odgovor, zadostnega znanja sicer še nimam, vendar spodnje razmišljanje verjetno ni daleč od resnice. Pot, po kateri je krenila sodobna medicina, je pripeljala v slepo ulico. Z ozkim pogledom na človeka, naravo in stvarnost ter z napačnimi izhodiščnimi načeli ni mogoče doseči uspeha. Pomoč ne more biti v čudežnih pripravkih ali odstranjevanju nedelujočih organov. Medicina bo morala sestopiti s piedestala, ki naj bi ji zagotavljal položaj reševalca življenj. Soočiti se bo morala s svojo nemočjo in priznati, da je v najboljšem primeru pomočnica naravi, ne pa njen korektiv. Odkriti bo morala široko področje duhovnih pojavov, ki odločilno vplivajo na dogajanja v telesu. V kurativnem delovanju se bo medicina posvetila zdravljenju vzrokov in ne posledic bolezni; te narava odstrani sama od sebe, ko vzrokov ni več. Menim, da je velika priložnost in prihodnost medicine v njenem preventivnem delovanju, ki daleč presega današnji okvir. Medicina mora postati učiteljica naravnega življenja in vedenja, ki je usklajeno z naravnimi zakoni. Negativno, kvarno razmišljanje in čustvovanje ter napačna hrana pomenijo kršitve teh zakonov. Medicina prihodnosti bo razumela celovito dogajanje na vseh ravneh v snovni in duhovni stvarnosti in bo človeka predvsem vzgajala v pravilnem delovanju. Tu je bilo doslej storjeno zelo malo. Izobraževanje o vplivih negativnih misli in čustev na zdravje, spoznavanje zdravilnih mehanizmov v telesu in uporaba naravnih metod za krepitev zdravja bodo postali del šolskih programov. V ljudeh bo končno vzniknilo spoznanje, da odgovornost za svoje zdravje nosi vsak sam. Medicina bi lahko postala prva učiteljica in svetovalka na področju prehrane. Ko denar ne bo več prevladujoč motiv za njeno delovanje, bo lahko objektivno obveščala javnost. Takrat bodo lahko pripravili objektivna priporočila o primernosti in škodljivosti različnih vrst hrane. Tisoče konceptov o pravilni prehrani bo zamenjala z enim samim, ki bo preverjen in učinkovit. Zdravstveni sistem bo dobil pomembno svetovalno vlogo pri kmetijski politiki in bo preprečil proizvodnjo hrane, ki je osiromašena, 107

ČETRTO POGLAVJE

prazna ali celo nevarna. Skrbela bo, da ljudje ne bodo prepuščeni na milost in nemilost kmetijstvu in živilski industriji. V sklopu preventivnih in izobraževalnih dejavnosti se bo zdravstveni sistem vpletal tudi v oskrbo in skrb za čisto, zdravo vodo in čisto okolje. Podobno bo pri oskrbi s hrano. Medicina bi morala mnogo odločneje predstaviti prednosti vegetarijanstva. S tem bi bilo občutno manj tudi težav s pridelavo hrane, saj je za pridelavo rastlinske hrane potrebnih le del sedanjih živinorejskih površin. Medicina prihodnosti bi lahko napravila odločen razvoj tudi na drugih področjih; priložnosti, ki se odpirajo, je še veliko. Takšna medicina seveda lahko dobi mesto le v družbi, ki bo sledila drugačnemu idealu kot danes; v ospredju bo dobrobit vseh, ohranitev zdravja ter harmonija v naravi in z naravo. Otroci bodo že v osnovni šoli dobili vse potrebno znanje, da se bodo boleznim zlahka izognili, če pa bodo zboleli, bodo znali prepoznati vzroke in pomagati naravi, da brez vpletanja zunanjih dejavnikov hitro reši težavo.

Hvala medicini!
Ob koncu poglavja moram zapisati še nekaj. Ni bil moj namen, da bi v tem poglavju zlival gnojnico po medicini in zdravstvu. Rezultat takšnega početja je edino – smrad. Vendar celovita prenova moje miselnosti ne more mimo področja odnosa do telesa in telesnih tegob. Tu sem se naučil marsikaj, kar se mi zdi dragoceno in bi utegnilo biti v pomoč tudi drugim. Pogled na zdravje in medicino je treba temeljito spremeniti. Povsem napačno bi bilo vztrajati v razmerah, ki so neustrezne, pri metodah, ki ne dajo pravih rezultatov, in pri miselnosti, ki temelji na prepričanjih, ki jih je povozil čas. Tu lahko bolniki v veliki meri pomagamo zdravstvenemu osebju in medicini nasploh, da bo obrnila voz v ustreznejšo smer. Zdi se mi povsem na mestu, da človek na vsakem področju svojega delovanja napreduje skozi lastne napake. Tudi medicina je eno takšnih področij. Nikakor ni mogoče zanikati mnogih njenih zaslug in dosežkov, požrtvovalnosti in človekoljubnosti zdravstvenega osebja. A vsi moramo stremeti k napredku in tu ima medicina široko odprte možnosti, na katere je umestno opozoriti. Navsezadnje moram zapisati celo nekaj osupljivega: hvaležen sem medicini, da ni ustrezno poskrbela za moje zdravje. Prav bolezenske tegobe 108

MEDICINA NA PREIZKUŠNJI

so namreč velika spodbuda za raziskovanje sebe in glavni pobudnik napredka. Zato je rezultat sedanje neustrezne medicinske obravnave zame dragocen: naučil sem se, da moram svoje zdravje utrjevati sam, in ga ne iskati v ambulantah ali ga kupovati pri zdravilcih. Pa bodi dovolj o bolezni in zdravju. V naslednjem poglavju se bomo lotili še posebno zanimive tematike: zgodovine.

109

DRUGO POGLAVJE

110

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

5. poglavje

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

Od nekdaj sem si želel razumeti dogajanje v svetu, svetovno politiko in mehanizme, ki jo vodijo. Želel sem spoznali zakulisje dogodkov in razumeti, kaj nas čaka v prihodnje. Zavedal sem se, da je ključ za razumevanje sedanje politike v poznavanju resničnega zgodovinskega dogajanja na našem planetu. Resnična zgodovina skriva tudi uganko človekovega izvora. Darwinu in trditvi, da je človek nastal iz opice, nisem verjel; preveč je ob tem nerazjasnjenih vprašanj. Raziskovanje me je nazadnje pripeljalo do trdnega prepričanja, da življenje na Zemlji ni potekalo brez zunanjega vpletanja, kot razlagajo zgodovinski učbeniki. Bilo je izpostavljeno vse mogočim vplivom, ki so pustili močne sledove, ne le na površju planeta. Sprva sem mislil, da prastaro zgodovinsko dogajanje in politika v ozadju z novejšim dogajanjem nimata ničesar skupnega, kasneje pa sem ugotovil, da to ni res. Osnovni motivi se niso spremenili in sledijo istemu programu. Ko ga spoznaš, ni težko razumeti, kaj se danes dogaja in kakšne bodo naslednje poteze v globalni politiki. Da zgodovinske razlage uradnih zgodovinarjev škripljejo na številnih mestih, se lahko hitro prepričaš. Toda v zgodovini človeških izročil, mitov, legend in folklore je dovolj materiala, iz katerega je mogoče izluščiti vsaj grobe obrise resničnih zgodovinskih dogajanj. Za to si je treba vzeti dovolj časa in se zakopati v podatke, ki razkrivajo drugo plat zgodovinske medalje. Dovolj je bilo tavanja v temi, čas je za pogled na zgodovino skozi nova očala. Lotil sem se silno zahtevne naloge: poskusil sem rekonstruirati resnično zgodovino planeta Zemlja in si obetal, da se mi bo ob tem razjasnila tudi uganka razvoja človeštva. Ta naloga je prevelik zalogaj za enega človeka ter dostojne čete zgodovinarjev in profesionalnih raziskovalcev. Žal teh ni. Tako sem se sam lotil kupa literature in začel prizadevno zbirati informacije, ki bi utegnile pokazati manjkajoče koščke zgodovinskega mozaika. Zaradi 111

PETO POGLAVJE

zelo omejenih možnosti, da bi se spustil v globino in sistematično raziskal številne zanimive podrobnosti, rezultati niso takšni, da bi zanje dal roko v ogenj. Moj motiv za raziskovanje je bil: s poznavanjem prave zgodovine človeštva dobiti odgovora na vprašanji, od kod prihajam in kaj sem. Sodim, da je zgodovinski koncept, popisan v naslednjih treh poglavjih, kljub pomanjkljivostim vreden pozornosti. Marsikoga bo osupnil, saj nekaterih dejstev, ki so seveda v nesoglasju s trditvami uradnih zgodovinarjev, ni prav lahko pogoltniti. Toda z razlagami in dejstvi, ki jih prinaša, je mogoče sestaviti mnogo popolnejši in razumljivejši zgodovinski mozaik, obenem pa razčistiti številna pomembna vprašanja, ki so doslej ostajala brez odgovora. Trditve podpirajo druga drugo, so logične in razumljive ter – kar je zelo pomembno – marsikatero je mogoče preveriti. Nič ne de, če nekateri koščki v tem mozaiku manjkajo, drugi pa niso čisto prave barve; važno je, da je obrise nove zgodovinske podobe mogoče jasno razločiti. Podrobnosti niso najpomembnejše; pomembno je razumeti, kaj se je s človekom, človeštvom in planetom, na katerem živimo, v resnici dogajalo. Verjamem, da odgovornost za pravilnost znanstvenih teorij ne nosijo znanstveniki, temveč tisti, ki z znanostjo upravljajo. To velja tudi za zgodovinsko znanost. Vsak odmik od smeri, ki jo začrtajo avtoritete, nadzorniki znanosti, naleti na ostro zavrnitev in posmeh. Marsikdo si misli, da ima znanost pri iskanju pravih poti proste roke, a to še zdaleč ni res, saj je kot vse drugo – odvisna od denarja. Obstaja cela vrsta briljantnih tehničnih izumov, ki pa so »na ledu«. Manipuliranje z informacijami in zaviranje napredka sta učinkoviti metodi nadzora množic. Največjo osuplost je pri meni izzvalo spoznanje, kako malo resničnih dejstev in informacij poznamo ter kako debele laži so nam predstavili kot zgodovinska dejstva. A kot pravijo, velikih laži ni treba skrivati, prikriti je treba le male. Ko sem začel odkrivati drugo plat zgodovine, je prvotno razočaranje zaradi dejstva, da razkritja nikakor niso bila prijetna, kasneje zamenjala prava raziskovalna mrzlica; v nekaj tednih sem hotel nadomestiti tisto znanje, ki se je kopičilo v meni skozi vsa leta mojega šolanja. Razočaranje se je umaknilo spoznanju, da je vse skupaj zelo dobra šola, ki jo mora opraviti tisti, ki želi napredovati. Menda vsaka civilizacija doživi podobno zgodbo: ko doseže določeno stopnjo tehnološkega razvoja (ko npr. zna izkoriščati energijo atomov), pride do kritične točke. Takrat lahko z nespametnim ravnanjem ogrozi lasten planet ali ga celo uniči. Če duhovni razvoj civilizacije poteka v skladu s 112

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

tehnološkim, se lahko nespametnemu ravnanju izogne. Toda bivalne razmere na planetih se poslabšajo tudi brez lastne krivde. Rešitev je v obeh primerih enaka: če tehnologija civilizaciji dovoljuje vesoljska potovanja, najde izhod v kolonizaciji planetov, primernih za življenje, sicer se zdi, da so v kaj klavrnem položaju. Zemljani se ob sedanji ravni tehnologije že pripravljamo na (ne prav dolga) vesoljska potovanja, planet pa nam je, zaradi šibke duhovne ravni, že uspelo spraviti v hude težave. Morda se bomo kmalu znašli v vlogi kolonizatorjev drugih planetov. Če bomo tam naleteli na inteligentna bitja na nižji razvojni stopnji, nas bodo tam pozdravili kot »bogove«. Ko se lotimo rekonstrukcije zgodovine, je bistvenega pomena razkrinkanje temeljne laži. Eden od temeljev, na katerem gradi zgodovinska znanost, je odsotnost tujega vpliva, nevmešavanje nezemljanov v razvoj našega planeta. To stališče so nam tako globoko vcepili, da se zdi, kot bi bilo resnično, vendar je v neskladju z vrsto dokazov, ki jih znanost niti ne poskuša ovreči, temveč jih le kategorično zanika brez resne argumentacije. Trdim, da so nas tuja bitja, »bogovi«, obiskali že v davni preteklosti in na Zemlji pospešili evolucijo, vključno z evolucijo človeka, ki bi se, če bi potekala brez vmešavanja od zunaj, odvijala neprimerno počasneje. Številni viri pričajo, da so nezemljani na našem planetu napravili kolonijo že pred sto tisoči let in da odtlej nenehno usmerjajo globalno politiko. Glede na to, da so bili ustvarjalci človeka, se zdi bolj ali manj samoumevno, da so si vzeli tudi pravico odločati o njegovi usodi. Do današnjih dni. Prav je, da v nadaljevanju navedene razlage izpostaviš kritični presoji in pregledaš v luči lastnih zanesljivih spoznanj. Ne glede na to, ali jim verjameš ali ne, pa bodo prispevale k spoznanju, da obstajajo drugačne, razumljivejše in bolj konsistentne razlage od uradno priznanih, treba jih je le poiskati.

V vesolju nismo sami
Nekoč sem mislil, da smo Zemljani sami v tem delu vesolja, kasneje pa mi je postalo jasno, da je to ob ogromnem številu za življenje primernih planetov zelo domišljavo in naivno stališče. Eden dobro obveščenih raziskovalcev alternativne zgodovine Semir Osmanagić navaja podatek (informacije izvirajo od nezemljanov s Plejad), da je Zemlja eden od 40 milijonov planetov z življenjem človeških oziroma humanoidnih bitij. Menda obstaja 343 variacij humanoidov. Razlike so v številu prstov, oči, 113

PETO POGLAVJE

barvi kože, višini itd. Med razvitimi civilizacijami v vesolju je zanesljivo nekaj takšnih, ki so tehnološko mnogo razvitejše od naše, neugodne razmere na svetovih, kjer živijo, pa jih silijo k iskanju za življenje primernih planetov. Razločne navedbe, da je bil naš planet iz tega razloga obiskan že v pradavnini, najdemo v številnih starih legendah, tudi v pisnih virih. Danes vem, da so miti in legende resnične informacije, preoblečene v pravljice. Z njimi so se ljudstva lahko izvila cenzuri informacij ali pa so neko informacijo s tem napravila dovolj zanimivo in razumljivo, da so jo prevzeli tudi prihodnji rodovi. Verjamem, da je imel Erich von Däniken pred desetletji prav, ko je govoril o bogovih astronavtih. A njegove trditve so v znanstvenih krogih naletele na dovolj velik posmeh (zdaj razumem, zakaj), znanost pa je ostala ob tem dovolj pasivna, da se je v javnosti uveljavil vtis, da gre za pravljice. A njegovih trditev do danes ni še nihče ovrgel s kakimi protidokazi in prepričljivimi razlagami. Teh preprosto ni. Ljudje žal raje verjamemo avtoritetam, čeprav dvomljivega slovesa, kot da bi poslušali lastno zdravo pamet. Toda če se iskreno vprašaš, zakaj izključevati možnost, da so nas v preteklosti obiskala bitja – »bogovi« – z drugih svetov, ne najdeš nikakršnih prepričljivih argumentov. Prav nasprotno. Zemlja je biser v vesolju in kot takšna zelo zaželen kraj bivanja, kjer so se srečale številne nezemeljske rase. Da o njihovi prisotnosti ne vemo kaj več, so krivi veliki napori, ki jih vlade velikih držav že od nekdaj vlagajo v vsestransko zamegljevanje resnice. Absurdno se zdi, da brezštevilni impozantni, po vsem svetu raztreseni prastari objekti zelo veščih graditeljev do današnjega dne ostajajo nepojasnjeni. Kakšen bi lahko bil razlog za to? Ker morajo ostati nepojasnjeni. Objekti, ki so bili lahko zgrajeni le s tehnologijami, ki presegajo današnje, napeljujejo na misel, da so bile te prinesene od zunaj, torej so nezemeljskega izvora. Razjasnitev okoliščin ne bi bila ugodna za tiste, ki si prizadevajo stvari obdržati pod preprogo. S takšnimi tehnologijami je mogoče v zelo kratkem času dvigniti na noge močno in napredno civilizirano družbo. To se je v resnici zgodilo sumerski civilizaciji, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Podoba neukih, tehnološko nerazvitih prednikov, ki jo vneto širijo zgodovinarji, je v nasprotju z očitnimi dejstvi. Smiselno se mi zdi, da so nekdanji zavojevalci planeta, ki verjetno niso zelo številni, vlogo gospodarjev sprva igrali odprto, kasneje pa se je bilo primerno potuhniti, saj so iz varnega ozadja laže upravljali človeško raso, ki se je eksplozivno razširila po svetu. To je še posebno res, če je zunanjost teh bitij tako drugačna od zunanjosti množic, da vzbuja odpor 114

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

ali nelagodje. Tudi o tem bo tekla beseda v nadaljevanju. Interes takšnih gospodarjev je, da zgodovino planeta in procese na njem pokrijejo z odejo, ki zaziblje v spanec vse tiste razmišljujoče ume, ki bi jim utegnilo priti na misel kaj prevratniškega. Najugodneje je pokazati vse spremembe na planetu kot rezultat počasnih naravnih procesov, brez kakega zunanjega vmešavanja v zgodovinska dogajanja. Pomislimo, kaj bi povzročilo razkritje, da so za marsikatero globalno dogajanje na Zemlji, z marsikatero kozmično katastrofo vred, za drastično pospešen razvoj človeka in razvoj človeške družbe, odgovorni nezemljani, ki imajo še danes v rokah vse vzvode sveta. Dokazov, ki namigujejo prav to, sem našel toliko, da jih ni več mogoče ignorirati. V interesu zavojevalcev je, da nas usmerjajo tako, da se ne zavedamo t.i. velikega brata in tankih, močnih niti, prek katerih smo upravljani. Delajo počasi in metodično v skladu z dolgoročnim načrtom, ki traja že tisočletja. Toda ko se ti odpro oči, ni težko najti pot iz kletke in se napotiti v pravo smer. Potrebna je le odločitev in nekaj napora in tvoje življenje ter usoda lahko potekata precej drugače. Zgodovino vedno pišejo zmagovalci, ki se trudijo, da se manj prijetna dejstva skrijejo in pozabijo. Nekatera dejstva tudi popolnoma spremenijo; informacija je pač učinkovito orožje. Zato je razvozlavanje zgodovinskih vozlov naporno in zahtevno delo. Čas je, da se – po več tisočletjih tavanja v temi – sodobni človek naposled popolneje informira o svojem izvoru, zgodovini sveta in dogajanju v starodavni preteklosti; da dobi informacijo, ki bo dostojna sedanji intelektualni ravni človeka. Da bi lahko sledil naslednjim razlagam, je koristno za kratek čas pozabiti na uradne zgodovinske, svetopisemske in druge zgodbice ter se poglobiti v druge, alternativne vire, ki prinašajo informacije s povsem drugega zornega kota. Teorije in informacije, ki jih tukaj razlagamo, so seveda razglašene za neznanstvene ter so predmet posmehovanja in zavrnitve. A ob tem se ne kaže ustavljati. Čas je, da si pomanemo oči, zasukamo rokave in nalijemo čistega vina.

Neuki graditelji čudes
Prikrivanje informacije o največji piramidi na svetu, »beli piramidi« na Kitajskem, je konkreten primer zavajanja javnosti. Napačnih informacij ni malo. Prikrivanje zgodovinske resnice je potrebno, da se človeštvo odvrne od informacij, ki bi omogočile razumevanje sveta in sebe. Del tega skrivanja 115

PETO POGLAVJE

je prepričevanje javnosti, da so bila stara ljudstva neuka, tehnološko nerazvita in ujeta v verske predstave, ki se jim sodobni človek najpogosteje posmehuje. Zgodovino človeštva na Zemlji nam prikazujejo tako, kot bi se začela šele z zadnjo civilizacijo. Glede na več deset tisočletne ostanke Lemurije in Atlantide, ki so dostopni javnosti, je to nesmisel. Obstoj neštetih dejstev in arheoloških ostankov, ki jih znanost ne zna pojasniti, doslej ni bil dovolj močan argument za raziskave. Zakaj zanje nihče ne da denarja, si lahko mislim: sprožile bi plaz ugotovitev in razkrile neprijetna dejstva. Razlage zgodovinarjev v zvezi s takšnimi objekti postanejo neverjetno skope, reke turistov pa so usmerjene k maloštevilnim turističnim središčem, kjer jih zadovoljijo z instantnimi teorijami in objekti, ki na videz potrjujejo uradne doktrine. Kdor se želi z zgodovinsko resnico podrobneje seznaniti, tam ne bo našel odgovorov. Eden od avtorjev, ki me je napotil v pravo smer, je Semir Osmanagić.51 Pri marsikaterem objektu gre za gradbeni dosežek, ki ga z današnjo tehnologijo ne znamo ponoviti, ob tem pa lahko pri njegovi nameščenosti, izmerah in naravnanosti ugotavljamo nepojmljivo astronomsko, geometrijsko in matematično natančnost ter tehnično dovršenost. Izvedba je bila marsikdaj možna le, če je bila vodena daleč iznad površja Zemlje. Daj bi bilo vse to plod neukih gradbenikov, ki so komajda poznali kolo, je smešna trditev. Znanstvene razlage o tehnologiji gradnje ogromnih prastarih objektov me ne prepričajo. Navedbe o načinu gradnje piramid s pripravljanjem nasipov in vlečenjem kamnitih kvadrov ne vzdržijo resnejše presoje. O tem obstaja precej literature. Da je šlo za graditelje, ki so obvladali tehnologijo gradnje bolje kot mi, pričajo ogromni kamniti gradniki, ki so težki tudi po več sto ton, pri tem pa se posamezni kosi prilegajo drug drugemu z neverjetno natančnostjo. Takšne objekte je Osmanagić dobro dokumentiral. Nezemljani so lahko iz oddaljenih drugih svetov prišli k nam le ob uporabi daleč naprednejših tehnologij od teh, s katerimi razpolagamo danes. Te tehnologije so bile uporabljene v starih civilizacijah Lemurije in Atlantide in še pred njima. Zadnji »vesoljni potop« je marsikaj uničil in pogreznil v globine oceanov, kjer so nekateri objekti še vedno vidni. Toda življenje ni bilo povsem uničeno. Nove civilizacije so zrasle ob mentorstvu manjšega števila elitnih posameznikov, ki so preživeli potop. V vlogi »svečenikov«, ki so visoko znanje ohranili in v ozkih krogih prenašali naprej, 116

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

so delovali pri ponovni postavitvi človeških civilizacij in jih tudi iz ozadja upravljali. Danes se čudimo bliskovitemu razvoju in neverjetnim gradbenim dosežkom neukih starih ljudstev, ne zavedajoč se, da je za njimi stala skupina veleumov in projektantov, ki so vedeli, kako se lotiti velikih podvigov in čemu. Ob prebiranju virov na spletu naletimo na eno od alternativnih razlag o uporabljeni tehnologiji gradnje velikanskih objektov, ki se zdi zelo prepričljiva. Najverjetneje so ogromne kamnite kose prenašali tako, da so gravitacijo izničili z ultrazvokom: pod posameznim kamnitim blokom so vzpostavili močno stojno valovanje, ki je omogočilo, da se je ta dvignil v zrak, potem pa so ga le še potisnili, kamor je bilo treba. To tehnologijo še danes poznajo tibetanski menihi, ki uporabljajo zvok za levitacijo52 oziroma dviganje težkih skal v višino za gradnjo samostanov. Tako jim je uspelo brez velikega truda prenesti ogromne kamnite bloke. Leta 1939 so menihi omenjeno tehnologijo osuplim znanstvenikom ob neki priložnosti tudi demonstrirali: 19 glasbil (13 bobnov in 6 trobelj) so postavili v polkrog 90 stopinj, natanko 63 metrov daleč od predmeta – skale. Za vsakim glasbilom je bila vrsta menihov, ki so peli mantre vse hitreje. Po štirih minutah zvočne predstave se je kamen, velik 1,5 kubičnega metra, začel zibati in dvigati. Tako so levitirali (dvignili in prenesli) pet kamnov na uro v ukrivljeni levitaciji 500 metrov daleč in 250 metrov visoko. Dr. Jarl je to posnel na film, vendar je English Society, za katero je delal, zaplenila film in ga označila kot vrhunsko skrivnost. Film je razkrival vrhunsko znanstveno znanje tibetanskih duhovnikov ter poznavanje skrivnosti geometrije in harmonij zvočnih frekvenc. Med impozantnimi prastarimi objekti na planetu, ki najbolj burijo domišljijo, prednjačijo piramide. Naše predstave o teh objektih so seveda napačne. Piramide, zgrajene po uničenju Atlantide, so bile zgrajene na energijskih točkah Zemlje. Nekatere imajo pod površjem enako obliko kot nad njim in tvorijo strukturo oktaedra. To so bile zapletene energetske naprave, ki so jih uporabljali v povezavi z določenimi obredi; omogočile so prenos ogromnih energij na poljubne točke v vesolju, astralna in časovna potovanja in še kaj. Takšni oktaedri so orodje za ustvarjanje večrazsežnostnega premika, kreiranje energijskih vrtincev in črvjih lukenj. Piramide in še nekateri drugi objekti so postavljeni v mrežo, ki predstavlja tudi del zaščitnega sistema Zemlje.

117

PETO POGLAVJE

Čemu prikrivati resnico?
V zadnjem stoletju, ko se je zgodilo ogromno srečanj z nezemljani ali neznanimi letečimi predmeti, je bilo dobro poskrbljeno, da javnosti niso razburjale kake »neprave informacije« ali »nevarna« zgodovinska dejstva. Vsako raziskovanje, ki je poskušalo utemeljiti neznane leteče predmete ali prisotnost nezemljanov, je bilo obsojeno na posmeh in javno zavrnitev brez resne in poglobljene znanstvene obravnave. Zasledil sem, da je projekt prikrivanja nezemljanov, pa tudi z njimi povezanih neznanih letečih predmetov, eden najuspešnejših projektov ameriških tajnih služb na čelu s CIA. Njena zasluga je, da svetovna javnost še danes pretežno dvomi o NLP in prisotnosti nezemljanov na Zemlji, čeprav argumenti proti njihovem obstoju preprosto ne zdržijo. Celo po šestdesetih letih so informacije o prisotnosti NLP-jev še vedno označene za izmišljotino posameznikov s pregreto domišljijo. A tega mnenja niso vsi znanstveni krogi. Celo Albert Einstein je bil naklonjen ideji o prisotnosti nezemljanov na Zemlji. Nove interpretacije so marsikdaj precej šokantne za človeka, ki je doslej razmišljal le v okviru počasnih naravnih zakonov evolucije. Burno balistično dogajanje v vesolju in z njim povezane selitve naprednih vesoljskih ras so krojili tudi zgodovino našega planeta. Kakšni so resnični motivi za prikrivanje resnice? Če bi bila razkrita, bi ljudje razumeli zgodovinsko dogajanje, zakulisje svetovne politike, in politične spletke, ki smo jim neprestano priča, ne bi bile več možne. Skazil bi se Načrt, ki se uresničuje že tisočletja. Prikrivanje resnice je – če se postavimo na stališče gospodarjev planeta – povsem razumljivo. Njihov namen je jasen: človeštvo zadržati v nevednosti. Z neukim, neobveščenim človekom je mnogo laže manipulirati. Prikrivanje prave zgodovine s predelavo zgodovinskih virov, medijsko in versko pranje možganov s ciljem vcepljanja strahu niso nič drugega kot metode za discipliniranje, indoktrinacijo in miselno ter čustveno blokiranje množic zaradi doseganja ciljev, ki so v nasprotju z interesom širše zemeljske populacije. Ali je raven demokratičnosti v naprednih družbah zadostna, da se lahko enakopravno spopadajo različna mnenja, koncepti in ideje? Le naivneži verjamejo, da je tako. Kapital in demokracija sta nezdružljiva pojma. Kapital osmišlja in omogoča vsa dogajanja in dejavnosti v človeških družbah. Glede na to, da je ta v rokah svetovne elite, je jasno, kako se ta svet vrti. S stališča vladajočih elit »neprave« dejavnosti in informacije preprosto usahnejo; odrinejo jih »prave« dejavnosti in informacije. Pričakovanja enakopravne 118

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

razprave, na primer v zvezi s »teorijami zarote«, so naivna. Teorije zarot razkrivajo delčke zgodbe, ki je mnogo obsežnejša, kot si nepoučeni predstavljajo. Moje mnenje je, da je oznaka teorija zarote za alternativna besedila in razlage neustrezna. Izvzemimo tiste avtorje, katerih edini cilj je izražanje nasprotovanja. O zaroti ni smiselno govoriti in niti o tem, da so se mačke zarotile proti vrabcem. Gre le za dvoboj interesov, ki so legitimna posledica svobodne volje. Skupine z močnejšim intelektom poskušajo izkoriščati množice s šibkejšim znanjem. Takšen konflikt prinaša le bolj ali manj težavne lekcije, ki imajo en sam namen: učiti nas. Naziv, ki sam po sebi nakazuje nečedno ozadje, je bil po mojem mnenju skovan z namenom, da avtorje že vnaprej oblati in diskvalificira. Alternativni viri trdijo, da je človeštvo vodeno in načrtno usmerjano že od samega začetka. Vsakomur, ki sprejme to dejstvo, se odprejo tisočera vrata k razumevanju stvari in dogodkov, ki so do danes ostajali neznanka. A ne le to – jasni mu postanejo tudi nagibi, vzroki in načrti53 tistih, ki (še) danes gospodarijo na planetu. To znanje bi odprlo pot do drugega, še nevarnejšega znanja – o izvoru človeka, njegovih potencialih in pravih ciljih, zaradi katerih smo prisotni na planetu. Dokler človek ostaja neveden in v zadregi glede tako bistvenih vprašanj, kot so njegova identiteta, njegov izvor, njegova preteklost in smoter njegovega bivanja, njegovi potenciali itd., so gospodarji varni. Prebujeni in ozaveščeni človek lahko stre vzvode in mehanizme, ki ga držijo v strahu, ponižnosti in poslušnosti do sedanjih struktur oblasti, ter zavrže sedanje miselne kalupe, ki ga držijo v nevidnem suženjstvu. Resnica je bila doslej poznana le posvečenim krogom, toda ob koncu astrološkega cikla, v katerem se nahajamo, se dogajajo spremembe, ki bodo spremenile tudi to.

Kako do pravih informacij?
Zadovoljivega zapisa resnične zgodovina sveta nisem našel v nobeni knjigi, je pa bilo nekaj virov, iz katerih sem zbral dovolj prepričljive odlomke in jih sestavil v mozaik, ki se mi zdi dovolj prepričljiv. Ko sem raziskoval zgodovino vesolja in svetov, sem naletel na bistveno vprašanje: ali je človeku, čigar življenjska doba je slabih sto let, življenjski vek civilizacije pa le nekaj tisoč let, mogoče spoznati in dojeti zgodovino vesolja, ki šteje več kot pet milijard let, in zgodovino človeštva, ki obstaja sto tisoče let? 119

PETO POGLAVJE

Jasno mi je, da celovite zgodovine galaksije ali vesolja ni sposoben samostojno pripraviti noben običajen znanstvenik, temveč morda duhovno zelo razvit človek, ki bi se oprl na posebne sposobnosti povezovanja z zakladnico vesoljskega znanja. Tega so sposobni tudi s časom neobremenjeni nezemljani, ki so bili med celotno zgodovino v dogodkih dejavno udeleženi in katerih zgodovinski spomin ni omejen kot pri navadnem smrtniku. Kot bomo razmišljali v tretjem delu, sta prostor in čas fenomena, ki višje razvitih bitij ne omejujeta. Zecharija Sitchin razlaga, da je življenjska doba Anunakkijev, (so)ustvarjalcev človeka, več deset tisoč let, saj je njihovo »leto« dolgo 3600 zemeljskih. Pri odkrivanju doslej skrite plati zgodovinske resnice sem se opiral na alternativne vire (tako imenujem vire, ki podajajo informacijo, ki je najpogosteje v neskladju z uradnimi viri), v uradnih je pač dobro prikrita. Obstaja več alternativnih virov, pri katerih se informacije deloma razlikujejo, vendar se bistvo, skupni imenovalec, bolj ali manj ujema. Vse aktualne vire sem razdelili v tri skupine. V prvo skupino sem razvrstil prastare pisne vire, v drugo vire novejših avtorjev, ki gradijo na prvih virih, v tretji skupini pa so viri, ki podajajo kanalizirane informacije. Prva skupina virov – prastari viri so najverjetneje najprepričljivejša opora in najbližje resnici. Mnogo modreje je namreč piti pri izviru kot niže, kjer so vode že skaljene. Najstarejši pisni viri so stari kakih 6000 let. Spraševal sem se, zakaj ni mogoče najti še starejših pisnih virov. Naletel sem na kaj presenetljiv odgovor: pred tem je bil spomin človeštva absoluten, se pravi, tako trden in popoln, da pisanje ni bilo potrebno. Potem pa je prišlo do degradacije spomina (vcepljanja programa, ki je spomin omejil in pokvaril, zato je bilo potrebno pomembne informacije, da bi se ohranile, zapisati. Med najstarejše vire sodijo npr. indijske Vede, Mahabharata, legende Indijancev Hopi in starih afriških ljudstev, Platonovi zapisi, deloma tudi Sveto pismo in seveda glinaste ploščice Sumercev, ki jih je natančno preučil in razložil Zecharija Sitchin v obširnem opusu knjig z vodilno knjigo Dvanajsti planet. V zgodovini človeških izročil, mitov, legend in folklore je v resnici dovolj materiala, iz katerega je s primerjavo mogoče izluščiti resnična zgodovinska dogajanja. Najstarejši spisi so starodavne indijske Vede (100.000 stihov), ki so se prenašale z ustnim izročilom; pripravili naj bi jih »bogovi«. Podobne starosti so sumerske glinaste tablice, ki so jih v tisočih našli v knjižnici asirskega kralja Asurbanipala v Ninivah; datirajo v obdobje do šest tisoč let pred našim štetjem. 120

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

Pri iskanju pristnih prastarih virov sem najprej pomislil na Sveto pismo, a ugotovil sem, da mi pri običajnem načinu razumevanja in tolmačenja ne more povedati kaj veliko novega, obenem pa sem se začel zavedati njegovih omejitev. Iz pisanja Davida Icka sem razbral, da je Sveto pismo zgodba, sestavljena iz simboličnih opisov stvarnih dogodkov, s spremenjenimi imeni, zabrisano časovno komponento in izpuščenimi pomembnimi dejstvi, kar ne omogoča izluščenje prave, celovite slike. Sveto pismo lahko služi kot sredstvo za preverjanje drugih interpretacij; če se te ujemajo s svetopisemsko razlago, je zgodba vsekakor bolj zaupanja vredna. To bomo v nadaljevanju s pridom izkoristili. Nanj je treba pogledati z novega zornega kota in z dodatnimi informacijami, ki omogočajo dešifriranje, razvozlanje številnih ugank. Podroben vpogled in primerjava besedil pokaže, da je Sveto pismo zbirka zgodb, med katerimi so mnoge nekoliko predelane in skrajšane različice sumerskih besedil. Sumerske ploščice, ep Enuma Eliš, so eden redkih virov, ki obširno govorijo tudi o nastanku sveta. Posamezni deli Svetega pisma kot denimo Geneza (stvarjenje) se s temi več tisoč let starejšimi sumerskimi besedili, napisanimi v babilonskem narečju (odkril George Smith iz Britanskega muzeja, od 1902 do 1914), ujemajo od besede do besede! Obstaja sedem plošč, šest od njih govori o stvarjenju, sedma pa o bogu Marduku. Gre za znanje, pridobljeno od »bogov«, ki niso bili nihče drug kot vesoljski kolonizatorji Zemlje. Judje so pravzaprav zgodbo o stvarjenju prvi povzeli po Sumercih, kristjani in muslimani pa po Judih. Vse religije so črpale iz prastarih izvorov, saj so se ti pokazali za neverjetno bogate in domišljene. Izmisliti si kako zelo domišljeno in konsistentno pravljico, ki se povrh ujema s konkretnimi zgodovinskimi dejstvi in dokazi, ni lahko. Vendar so pri uporabi sumerskega vira zagrešili veliko prevajalskih napak in izpeljali nekatere manipulacije, kar verodostojnost tako nastalih besedil nedvomno zmanjšuje. Pri vseh virih prve skupine obstaja nevarnost kasnejšega »popravljanja zgodovine« s spreminjanjem besedil oziroma ponarejanjem ploščic. Korekcije zgodovinskih knjig so se lotevali že faraoni. Popravki so možni, ko avtorji niso več živi in ne morejo več skrbeti za njihovo verodostojnost. To ne velja za drugi dve skupini virov, katerih avtorji so večinoma še živi. V drugo skupino virov sem razvrstil dela in odkritja neodvisnih raziskovalcev, ki se pri svojih raziskovanjih opirajo na prvo skupino virov, na fizične dokaze in še kaj več. Zato je v večji meri prisotna osebna nota, ki lahko pomeni dodatno popačenje resnice. Raziskovalcev, ki s svojimi 121

PETO POGLAVJE

ugotovitvami pobijajo sedanje znanstvene doktrine, znanost seveda ne prišteva k »resnim« znanstvenikom. Sem spadajo David Icke (tu se opiram predvsem na njegovo knjigo The Biggest Secret), Drunvalo Melchizedek (The Flower of Life), Semir Osmanagić (Alternativna povjest), Michael Tsarion (Atlantis alien visitations and genetic manipulations), Vladimir Istarhov (Udarac ruskih bogova) in mnogi drugi. V to skupino sodijo tudi avtorji, ki jih prištevajo med zagovornike t. i. teorije zarote. Njihove informacije običajno postanejo dragocene, potem ko dojameš, da si doslej verjel številnim pravljicam in lažem, ki ne držijo vode. Posebno pozornost je pri meni vzbudil raziskovalec Semir Osmanagić, ki je v iskanju arheoloških ostankov starih civilizacij prepotoval ves svet in ustvaril dokumente z obilo slikovnega materiala, ki znanstveni svet spravljajo v veliko zadrego. Njegova knjiga Alternativna povjest je prava zakladnica informacij, ki združuje bogato ilustrirano gradivo z njegovih potovanj z razpravami o zgodovini človeštva, vesolju, nezemljanih in še čem. Na zelo kakovostne in izčrpne vire, ki so očitno nezemeljskega izvora, so se morali opreti neznani avtorji (avtor?), ki so pripravili dokument Zgodovina galaksije, kjer v razlagah postrežejo s presenetljivimi podrobnostmi in zelo prepričljivo pojasnjujejo kopico zgodovinskih ugank. Sklepam, da gre tudi za informacije, pridobljene od višje razvitih nezemljanov. Podatki v tem zapisu so videti zelo konsistentni in objektivni, omenjajo veliko število nezemeljskih ras na Zemlji in ne favorizirajo nobene od njih. Zabeležene informacije potrjujejo z ločenimi raziskavami tako rekoč vsi drugi avtorji; razlike so v posameznih manj pomembnih podrobnostih. Ta dokument mi je bil zelo dragocen. V tretjo skupino virov sem uvrstil informacije, ki so bile »kanalizirane« oziroma posredovane od bitij (lahko jim imenujemo angeli), ki jim potovanje skozi čas ni ovira. Takšna so na primer kanaliziranja Plejadancev in Kasiopejcev, nezemeljskih bitij, o katerih je pisala Barbara Marciniak v knjigi Bringers of the Dawn. Informacije, ki pomagajo človeštvu k dvigu zavesti. Zgodovina, oplemenitena z informacijo o prisotnosti nezemljanov na Zemlji, se bere povsem drugače kot uradna zgodovina. Koščki zgodovinske sestavljanke, ki doslej nikakor niso sedli skupaj, so se začeli na številnih mestih presenetljivo ujemati z dejstvi in materialnimi dokazi, ki jih ni mogoče zanikati.

122

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

Prikriti drobci resnice v zadnjih desetletjih prihajajo v javnost tudi skozi znanstvenofantastične, pustolovske in druge filme: Konan, Highlander, Frankestein, Drakula, Zvezdne steze, Vojna svetov, Planet opic, Časovni stroj, Vojna zvezd, Peti element, Dan neodvisnosti, Operacija vesolje, E. T. Vesoljček, Jurski park in drugi. V zadnjem času so se pojavili filmi, ki nagovarjajo gledalca in prispevajo k ozaveščanju človeštva. Razkrivajo skrito ozadje globalnega dogajanja, zakulisje svetovne politike in neznana zgodovinska dejstva ter širijo in poglabljajo duhovno zavedanje. Takšni so npr. filmi Duh časa (Zeitgeist), Neprijetna resnica, Zgodba o stvareh (The Story of Stuff), Skrivnost, Pojedli bomo Zemljo in drugi. Čeprav noben vir ni stoodstotno zanesljiv, so lahko dragocen vir novih informacij. Pa tudi Hollywood, eden od medijskih središč za indoktrinacijo, je začel informacije o nezemljanih prikrito širiti – v otroške glave. V zadnjem desetletju se množijo otroški in mladinski filmi ter risanke, katerih junaki so zmaji, želve, nezemljani in podobno. Veliko priljubljenost so dosegli npr. filmi. Vojna zvezd, E. T., zelo gledani so postali dinozavri (Jurski park). Otroške risanke so polne vesoljcev in čudnih spak. Otroci bodo posledično nezemljane gotovo laže sprejeli od odraslih. Neodvisnih informacij, ki druga drugo podpirajo, je preveč, da bi lahko kar počez vse skupaj razglasili za izmišljotino. Ko jih prebiraš, poslušaj svoj notranji glas; sam se odloči, katera interpretacija je zate boljši odraz resnice. Včasih se bo zdelo, da je posamezna informacija tako neverjetna, da si ne zasluži velike pozornosti. A pozor! Tisto, kar še včeraj za nas ni bilo mogoče, na primer genski inženiring, je danes že stvarnost. Tudi potovanja na druge svetove postanejo samoumevna takoj, ko pridobiš ustrezno prevozno sredstvo. S tem se odpre svet, ki ga poznamo le iz znanstvenofantastičnih filmov, ki tako na mah postanejo stvarnost. Kdor želi spoznati resnično zgodovinsko dogajanje, ima torej danes v rokah že precej gradiva, ki ga je treba precediti skozi sito objektivnosti. Marsikaj je najti na spletni strani www.prisluhni.si. Osmanagićevo knjigo Alternativna povjest (elektronsko verzijo) je moč dobiti na straneh http://www.val.hr/php/,53 marsikaj pa tudi na Osmanagićevi strani http://alternativnahistorija.com.54

123

PETO POGLAVJE

Zgodba o zavojevanju nekega planeta
Preden se v naslednjem poglavju lotim poskusa rekonstrukcije zgodovine planeta Zemlja, želim povedati zgodbo, iz katere se je mogoče marsičesa naučiti. Predstavljaj si, da človeštvo zaradi uničenega okolja, pomanjkanja naravnih virov in preobremenjenosti planeta s človeško populacijo resno ogrozi svoj obstoj na Zemlji. Elita na planetu ugotovi, da se bo treba preseliti na kakega od za življenje primernih drugih planetov. Denimo, da je tehnologija vesoljskih potovanj že tako napredovala, da je doseg nekaj deset svetlobnih let oddaljenih ciljev uresničljiv v nekaj urah. Znanstvene odprave v druge galaksije sporočijo, da je v eni od sosednjih galaksij, na Zelenem planetu, bivanje človeku povsem možno in prijetno. Planet je za nameček naseljen z manj razvitimi bitji; najrazvitejša med njimi, »zelenci«, so komaj presegla raven razvitosti zemeljskih opic. Njihova zunanjost je podobna pokončnim plazilcem. Po nizu raziskav testnih odprav se elita človeštva odloči, da se bo odselila tja in prevzela popoln nadzor na Zelenem planetu. Ob prvem obisku na njem jih zelenci sprejmejo kot bitja, ki so prišla z neba – kot bogove. Toda Zemljani si želijo sposobnejših podložnikov in služabnikov, zato se odločijo za genske manipulacije z domorodci, ki bi dale prihodnjim pomočnikom želene lastnosti. Po daljšem eksperimentiranju, ko naposled uporabijo človeške gene, jim uspe ustvariti hibrida, humanoidnega zelenca – »humenca« – s pričakovanimi lastnostmi. Ta postane nova, nujno potrebna delovna sila gospodarjev, se razmnoži po vsem planetu ter v razmeroma kratkem času doseže veliko številčnost. Poučen od ljudi humenec ustvari sprva manjše mestne družbe na visoki civilizacijski ravni, nato večje civilizacije. Zemljani kot vladarji so sprva povsem dobrodošli, čeprav s svojo drugačno zunanjostjo vzbujajo odpor, kasneje, ko intelektualno napredujejo, pa začnejo humenci vse bolj zavračati njih in njihovo mentorstvo, misleč, da so sposobni sami skrbeti zase in za razcvet svojih mest. Še posebno jim niso všeč visoki davki in tlaka, ki jo zahtevajo »bogovi« Zemljani. Tako se Zemljani odločijo za premeten načrt. Z gensko manipulacijo ustvarijo humensko raso s posebnimi odlikami, ki ima pol človeške in pol zelenske genetike, odlikuje pa jih sposobnost menjanja zunanjosti. Z močjo misli se lahko prelevijo iz človeka v zelenca ali obratno. Z različnimi metodami Zemljani lahko vodijo dejanja in misli takšnih osebkov, ki 124

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

postanejo njihovi najboljši agenti, orodje njihove politike. Takšna rasa humencev je razglašena za »kraljevsko raso« humencev in po vsem planetu gre glas, da so le voditelji plemenite, kraljevske krvi primerni za vodilne položaje v humenski družbi. Da bi se povsem izognili konfliktom s humenci, se Zemljani odločijo za umik in pod zemljo zgradijo veličastna podzemna mesta, kjer so na varnem, tudi pred naravnimi ujmami. Tu so preskrbljeni z vsem, nadzor na površju pa si zagotovijo na kopico načinov. Svoje agente kraljevske krvi vrinejo na vse pomembne položaje v humenskih družbah. Med njimi so najpomembnejši vodilni bankirji, ki zagotovijo popoln nadzor nad finančnim sistemom in tako rekoč neomejena finančna sredstva, s katerimi lahko po svoje oblikujejo globalno politiko planeta. Sistem obresti črpa bogastvo od revnih humencev k lastnikom kapitala. Obenem jih z usmerjanjem v zunanji svet vse bolj ropa stika z njihovo resnično naravo in jih tako spreminja v biološke robote. Da bi jih ohranjali na nizki intelektualni ravni, poskrbijo z miselnimi koncepti, ki možgane humencev ujamejo v miselne zanke, iz katerih ne najdejo poti. Imenujejo jih religije. Te temeljijo na strahu pred najvišjo avtoriteto – Bogom in učijo, da je usoda humenca odvisna od odrešenika, ki bo svojo sodbo izrekel na sodni dan. Odrešenika zastopa hierarhija cerkvenih velikašev, ki širi njegov nauk in skrbi za verski red. Zaradi religije se humenci čutijo nemočni, odvisni in nebogljeni in se po pomoč zatekajo v verske ustanove. Agenti Zemljanov ustanovijo vrsto mednarodnih ustanov z lepo zvenečimi imeni, za katerimi se skrivajo povsem drugačni nameni: nadzor nad populacijo in vsiljevanje politike. Njihovi agenti postanejo lastniki medijev, zato lahko prodrejo v javnost le strogo preverjene in načrtno izbrane informacije. Da ne bi imeli možnosti za posvečanje pomembnim stvarem in svojemu duhovnemu napredku, Zemljani poskrbijo, da so humenske družbe v neprestanih medsebojnih sporih in konfliktih, v katerih izgubljajo energijo in čas. S politiko »deli in vladaj« dosežejo več ciljev hkrati. S spodbujanjem kriznih žarišč skrbijo za nenehne vojne in tako zavirajo pretirano rast humenske populacije. Z vabljivim kreditiranjem pahnejo posamezne države v ekonomsko odvisnost in se polastijo njihovih naravnih bogastev in sadov njihovega dela. S prodajo orožja je veliko humenskega truda pretopljenega v sredstva za uničevanje humenskih družb. Veliki dobički in naravna bogastva se stekajo v mesta Zemljanov. 125

PETO POGLAVJE

Da bi preprečili intelektualni razvoj in zdravo rast humencev, so mediji polni propagandnih informacij o »zdravi« prehrani, ki pa vodi v vse več zdravstvenih tegob in mentalno siromašenje. Vibracijsko neustrezna, gensko spremenjena hrana preprečuje, da bi humenci lahko mentalno dosegali svoje gospodarje, obenem pa povzroča zasvojenost in odvisnost. Humenci tonejo v vse hujšo bedo, saj zapeljani in ujeti v pohlepno potrošništvo želijo vse več, zato postajajo vse bolj odvisni od mezdnega zaslužka. Podzemni gospodarji zasnujejo tudi sistem izobraževanja in znanosti, ki preprečuje, da bi se humenci razvili v polnovredna bitja in bi se dokopali do resnice o resničnih razmerah na planetu. Humencem skozi medije in šolski sistem sporočajo izbrane informacije, ki v njih vzdržujejo prepričanje, da so svobodni gospodarji svoje usode, da njihove družbe delujejo po demokratičnih načelih in da se zasledujejo napredni cilji humenske družbe. A vse to je le krinka, za katero se skriva edini resnični interes – dobrobit Zemljanov. Cilj globalne politike, ki jo Zemljani vsilijo Zelenemu planetu, je oblikovanje enotne družbe na nizki ravni, novega planetarnega reda, katerega bistvo je prikrito prostovoljno suženjstvo. Ustvariti želijo družbo, ki živi v utvari lastne svobode in se je nesposobna upreti prikriti diktaturi. Načrt, kakršen je razgrnjen zgoraj, se zdi povsem smiseln s stališča Zemljanov, superiornih zavojevalcev Zelenega planeta, mar ne? Zemljani, ki so »ustvarili« humence in jim dali znanje za civilizirano življenje, si po lastnih merilih upravičeno lastijo pravico upravljati s humensko družbo in žeti plodove vloženega truda. Kako bi na to gledalo podjarmljeno ljudstvo humencev, pa je povsem drugo vprašanje. Ob koncu zgodbice vprašanje: Kako se zgodba o Zelenem planetu razplete – ali humenci kdaj postanejo gospodarji na lastnem planetu in kako jim to lahko uspe? V naslednjih poglavjih bo zanimivo videti, ali so med zgodbo o Zemlji in zgodbo o Zelenem planetu kake vzporednice.

Nov temeljni kamen zgodovine
Ob mojem poskusu rekonstrukcije prave svetovne zgodovine naj uvodoma odločno povem nekaj, na kar že ves čas namigujem. Propaganda in vcepljanje informacij sta opravili svoje in zato trditve, da so na Zemlji že od 126

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

pradavnine prisotni nezemljani, ni ravno lahko sprejeti. Toda to spoznanje po tem, ko se z njim soočiš, prinese nekakšno olajšanje, saj znotraj sebe ves čas veš, da nekaj v zgodovinskih razlagah ne drži vode. Omemb nenavadnih bitij je v različnih prastarih besedilih toliko, da bi bilo nesmiselno trditi, da je vse to izmišljeno. Poleg pisnih izročil obstaja veliko konkretnih dokazov – morda so se te dotaknile slike nenavadnih lobanj v prvem delu knjige, okostje velikana ali navedek o beli piramidi s Kitajske; gradiva je, kolikor želiš, če se le želiš poglobiti vanj. Vsega tega preprosto ni mogoče zanikati, torej je treba sprejeti kot dejstvo in poiskati razlage, ki vsa ta dejstva umeščajo v ustreznejši zgodovinski okvir. Vse življenje so nas prepričevali, da so nezemljani in neznani leteči predmeti stvar prebujne domišljije, in tako je tisočkrat ponovljena laž postala skoraj kot resnica. Skoraj. Prisotnost nezemljanov na Zemlji je ključ, ki razjasni številne neznanke. S tem ključem celotna zdaj poznana zgodovina planeta postane mnogo bolj razumljiva. Sedanje polresnice, dopolnjene z dodatnimi informacijami, dajo bistveno bolj celovito, razumljivo in stvarno podobo resničnega dogajanja. Z zavedanjem vpliva nezemljanov se dogodki in motivi glavnih zgodovinskih akterjev pokažejo mnogo razločneje in postanejo razumljivejši; težko doumljivi in na skrivnosten način podani miti in legende na lepem postanejo preprosti gradniki zgodbe, ki jo zdaj zagledamo mnogo razločneje. Kako o prisotnosti nezemljanov in zunajzemeljskem izvoru človeštva govorijo prej navedeni zgodovinski viri? Zelo poučni so na primer legende Indijancev Hopi, izročila domorodcev v Afriki in južni Ameriki, sumerske plošče55 in še marsikaj. Stara ljudstva so nezemljane imenovala »bogovi«, saj so imeli tedaj nepredstavljive sposobnosti in tehnologijo. Iz gradiva, v katerega se na tem mestu ne želim poglabljati, je mogoče razbrati, da je šlo za različne rase z raznoliko zunanjo podobo. Le malo jih je bilo zelo velike rasti, večinoma so bili po postavi podobni človeku. Na Velikonočnem otoku, v Tiahuanacu so bitja Viracocoha (Lira genetika), katerih višina je bila deset metrov, naučila prebivalce upravljati s tehnologijo obdelave kamna; od tod gigantski kipi na otoku. Podobno je tudi v Piscu, Nazci in Sacsayhuamanu v Peruju. Po nekaj tisoč letih so »bogovi« zboleli in zapustili Zemljo. Tudi Grki so poročali o velikanih med svojimi bogovi: Gilgameš, bog Sumercev je bil visok osem metrov, Herkul pa štiri metre. Po podatkih, ki jih navaja Osmanagić, so bili to nezemljani z ozvezdja Lire. Doslej še nisem naletel na noben dokaz, da kipi faraonov, na primer v svetišču Abu Simbel, niso bili izdelani v naravni velikosti. Velikost bitij je sorazmerna z velikostjo planeta, s katerega izhajajo. Nerazumno bi bilo 127

PETO POGLAVJE

trditi, da z velikih planetov ni bilo nobenega obiska na Zemlji, čeprav je res, da razmere zanje tu niso najugodnejše. Na Zemlji so se bolje počutili bogovi nižje rasti. Upodobitve teh v prastarih kipih in na slikah kažejo nenavadna telesa, ki precej odstopajo od normalne človeške zunanjosti (šiljasta ušesa, nenavadna oblika glave, luskinasta koža, rep, krila, čudne oči, več rok). Povsod po svetu se arheologi srečujejo s podobno specifiko – opremljanja »ljudi« z značilnostmi plazilcev. Starobritanskega boga, poznanega kot »zmaj-vladar sveta« so imenovali HU, od koder se – zelo prikladno – sestavi ime »hu-man« za človeka kot križanca med bogom in staroselcem. Dr. Arthur David Horn, nekoč goreč privrženec darvinističnega nauka o človekovi evoluciji, je po daljšem raziskovanju prišel do trdnega prepričanja, da so človeštvu temelje postavili zelo inteligentni nezemljani56 iz vrst plazilcev in da ti upravljajo z našim planetom in človeštvom, od kar so se, pred več sto tisoč leti, nanj naselili. Seveda obstajajo tehtni razlogi, da so nas poskušali speljati na krivo sled in nam poskušali vse skupaj prikriti – o razlogih za to smo že spregovorili. Eden temeljnih konceptov, ki nas je pomagal držati v zmoti, je Darwinov koncept nastanka naravnih vrst. Darwinova teorija morda drži na segmentu manj razvitih življenjskih oblik in živalskih vrst, toda človekov razvoj na Zemlji spremlja preveč dejstev, ki se nikakor ne ujemajo z naukom. Sodobna raziskovanja potrjujejo, da je pred približno 200.000 leti prišlo do nenadnega in doslej nepojasnjenega skoka v razvoju človekove fizične oblike. Znanost molči o tem, zakaj je homo erectus, ki je skoraj nespremenjen živel kakih 1,5 milijona let, nenadoma postal homo sapiens, že od začetka sposoben govora zahtevnega jezika, in zakaj je dobil občutno večje možgane. Za takšno spremembo bi bilo po naravni poti potrebno ogromno časa, morda milijon let. Med fosilnimi ostanki neandertalca in homo sapiensa niso našli vmesnih razvojnih stopenj; kot bi te faze razvoja, ki so trajale deset tisoče ali sto tisoče let, kar preskočili. Pred okrog 35.000 leti je prišlo pri človekovem razvoju do novega skoka, do fizične oblike, ki jo imamo danes. Zgodovinarji so bili pri razlaganju zelo starih humaniodnih okostij v krepki zadregi, ko so denimo v primeru kromanjonskega človeka ugotovili, da je bila masa njegovih možganov opazno večja kot pri sodobnem človeku. Razlage, ki omenjajo odločilno vlogo nezemljanov pri človekovem razvoju na Zemlji, dajejo odgovor na zgornjo uganko. Eno od takšnih razlag 128

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

je ponudil Zecharija Sitchin, ki je z glinastih tablic Sumercev razbral, da je človek plod genskega inženiringa, človečnjak, oplemeniten z genetiko »bogov«, prišlekov z neba. Bogovi so pač potrebovali primerne delavce, rudarje in služabnike, in ker primerno inteligentnih bitij na Zemlji takrat ni bilo, so si pomagali tako, kot bi si verjetno danes tudi mi. Razvoj primernega bitja je terjal veliko poskusov, za katerimi so ostali neizbrisni sledovi. Sprva so eksperimentirali s hibridi med človečnjakom in živaljo – tako so nastale himere, biki in levi s človeško glavo in podobna bitja, ki so se ohranila v mitih in legendah. To nikakor niso bila le izmišljena bitja, kot nas prepričujejo. Ker pa so hibridi neplodni, so seveda izginili s površja Zemlje. Kot razlaga Sitchin (o tem več kasneje), so Adama in Evo ustvarili na Zemlji, po nekaterih drugih razlagah pa je bil človek kot (hibridno) bitje ustvarjen na enem od planetov v ozvezdju Orion ter prinešen na Zemljo. Najverjetnejša pa se mi zdi teorija, da je človek projekt večje skupine nezemeljskih ras, ki so pri razvoju človeka tekmovale in nazadnje tudi sodelovale. V nadaljevanju bom nekoliko natančneje predstavil dva zgodovinska koncepta, ki dopolnjujeta drug drugega, z njima pa se bolj ali manj ujemajo tudi navedbe drugih avtorjev. Skupno ustvarjena slika zgodovinskega dogajanja je dovolj trdna in prepričljiva, da zadovolji tudi zahtevnejšega bralca. Prvi koncept, razgrnjen v naslednjem poglavju, je javnosti predstavil akademik, raziskovalec in strokovnjak za orientalske jezike in prastare kulture Sumercev, Asircev, Babiloncev in Egipčanov, Zecharija Sitchin. Razvozlal je glinaste ploščice Sumercev in z njih sestavil zelo popoln zgodovinski oris, v številnih podrobnostih. Sitchin je z zbirko Zemeljska kronika pred človeštvom razgrnil neprecenljivo zgodovinsko bogastvo. Je eden redkih, ki je svoje ugotovitve prelil v knjižno obliko. Njegova knjižna dela so za številne pravi zakladi in osupnejo s svojo prepričljivostjo, temeljitostjo in globino. Kdor želi spoznati drugo plat zgodovinske medalje, si mora prebrati vsaj knjigo Dvanajsti planet; žal v času nastanka te knjige nobena od knjig še ni izšla v slovenskem prevodu, zato v tem delu podajam nekoliko bogatejši povzetek nekaterih od njih. Glinene ploščice Sumercev gradijo celotno zgodovinsko sliko, od nastanka našega osončja naprej, tako celovito, da je kar težko verjeti, da se je vse to ohranilo v takšni popolnosti. Zaradi tega se lahko pojavita dvom o avtentičnosti in ideja, da gre za ponaredke. Tudi po vsebinski plati nekateri avtorji oporekajo57 Sitchinovim trditvam in marsikateri njihov argument 129

PETO POGLAVJE

morda drži. Kljub temu menim, da zbirka prinaša takšno bogastvo informacij, ki jih je med drugim mogoče preveriti z drugimi viri, da je zgodba vredna polne pozornosti. Kako prepričljiva je in koliko resnice se skriva v njej, boš seveda presodil sam. V drugem zgodovinskem konceptu, ki ga podajam v sedmem poglavju, naslovljenem kot Poskus rekonstrukcije zgodovine planeta Zemlja, sem razgrnil najverjetnejšo alternativno zgodovino, v nekaterih pogledih še nekoliko popolnejšo, kot jo slika Sitchin. V njem se opiram predvsem na že omenjeno besedilo Zgodovina galaksije. Drugo najpomembnejše delo, na katerega se opiram, je knjiga Davida Icka Največja skrivnost (The Biggest Secret), ki govori le o plazilski nezemeljski rasi, ki je, kot se zdi, odigrala eno najvidnejših vlog, a ne edine. V Zgodovini galaksije so predstavljene tudi informacije o drugih rasah in o konfliktih med njimi – o tem pa ne govorita ne Sitchin ne Icke. Ta vir se zdi najobjektivnejši, saj ni opaziti, da bi katero od nezemeljskih skupin poskušal obravnavati prednostno in z večjo težo. Prav to je eden največjih očitkov konceptu z glinenih ploščic, ki bi s tega stališča utegnil biti povzdigovanje dosežkov Anunakkijev, pa tudi Ickovi knjigi, ki bi jo kdo lahko razumel kot poveličevanje plazilcev. A omenjeni rasi sta bili najverjetneje le dve od ducata nezemeljskih ras, prisotnih na našem planetu že od nekdaj. Opisanim pastem sem se poskušal izogniti z upoštevanjem še drugih virov in podatkov iz Svetega pisma ter teorij in raziskav drugih avtorjev. Razmislek, v kolikšni meri mi je to uspelo, ostane tebi.

130

ZGODOVINA SKOZI NOVA OČALA

6. poglavje

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

V tem poglavju podajam veličastno zgodbo, ki jo pripovedujejo sumerski zapisi, dešifrirani z glinenih ploščic. Zanjo je zaslužen Zecharija Sitchin, akademik, raziskovalec pradavnine in stare zgodovine človeštva, ki je eden od največjih svetovnih poznavalcev sumerske in babilonske kulture ter bližnjevzhodnih jezikov. Njegove trditve so prepričljiva protiutež sedanjemu zgodovinsko-znanstvenemu mozaiku, ki mu manjka še lepo število kamenčkov. Knjiga Dvanajsti planet, uvodna knjiga zbirke Kronika Zemlje, je bila zame pravo odkritje, saj mi je odprla novo poglavje v razumevanju sveta in človeka. Dragocena je zaradi nove interpretacije starodavne zgodovine našega planeta, vključno z njegovim nastankom. O Sumercih sem dotlej vedel zelo malo. Sumerska družba je bila po vesoljnem potopu temelj vseh civilizacij. Pravo srečo imamo, da je leta 1850 sir Henry Layard kakih štiristo kilometrov od Bagdada, pri Mosulu, na kraju glavnega mesta Asirije, odkril na desettisoče glinenih ploščic, ki so jih zapustili Sumerci, živeči na tem območju med leti 4000 do 2000 pred Kristusom. Delo Zecharije Sitchina pri dešifriranju ploščic je neprecenljive vrednosti. Avtor je postregel s številnimi odgovori na doslej odgovorjena vprašanja in odstrl celo kopico tančic, ki zakrivajo nekatere pojme, dejstva in okoliščine. Z odstrtjem ene od njih se razkriva in razjasnjuje tudi izraz »Bog«, ki ostaja uganka vsakega razmišljujočega človeka. Iz besedil je jasno razbrati – o tem ni niti najmanjšega dvoma –, da govorijo o prisotnosti nezemljanov na Zemlji, ki so bili sprejeti in obravnavani kot bogovi. Izraz AN.UNAK.KI oziroma Anunakki, eden od nazivov za bogove, ki ga uporabljajo avtorji glinenih ploščic, pomeni »Tisti, ki so prišli z neba na Zemljo«, kot izvemo, s planeta Nibiru. Pravi pomen hebrejskega izraza Elohim, ki so ga prevajali kot »Bog«, se glasi »božanstva«. Sveto pismo jih imenuje »Anakim«, v šestem poglavju Geneze pa tudi »Nefili«, kar v hebrejskem jeziku pomeni »vrženi na Zemljo«, torej sinovi bogov, poslani na Zemljo. V izvirniku naletimo torej na množinsko obliko, ki se nanaša 131

ŠESTO POGLAVJE

na skupino bitij in ne na posameznika. Sveto pismo torej v Stari zavezi govori o nezemljanih. V Novi zavezi je zgodba povsem drugačna – Bog, o katerem je govoril Jezus Kristus, in Nefilim nista ista entiteta! Pozornemu očesu ne more uiti, da gre za bistveno spremembo, ki pa so jo spretno prikrili. Ko sem doumel, da so naši »očetje« visoko razvita nezemeljska bitja, je bilo zelo zanimivo izvedeti, kako so ti razlagali nastanek našega sveta. Vse to je namreč natanko popisano v sumerskem epu Enuma Elish. Gre za precej natančen zapis o nastanku našega sončnega sistema in Zemlje. V času, ko še ni bilo Venere in Zemlje, je med Jupitrom in Marsom obstajal velik vodni planet Tiamat (»Vodno čudo«). Vanj je trčila ena od lun planeta Nibiru in skoraj povzročila njegovo uničenje. Ob trku je nastal asteroidni pas med Marsom in Jupitrom, tisto, kar je ostalo od Tiamat, pa je naposled postalo Zemlja. Zanimivo je, da je na dnu Tihega oceana orjaška brazgotina, ki bi lahko bila posledica takšnega dogodka. Sumerske ploščice sicer z osupljivo natančnostjo navajajo kopico astronomskih podatkov in dejstev, med drugim tudi take, ki smo jih lahko potrdili šele z nedavnimi posnetki Neptuna in Urana. Najosupljivejše na sumerskih ploščicah je, da opisujejo nastanek homo sapiensa. V Svetem pismu o tem ne izvemo skoraj nič oprijemljivega. Iz epa je razbrati, da je bil naš planet predmet intervencij Nefilov, ki so med ledeno dobo pred 450.000 leti sprožili procese za pospešitev razvoja planeta in vzpostavitev bivalnih razmer, ki so omogočile trajno bivanje na Zemlji. Beremo, da je nezemeljska rasa Anunakki s planeta Nibiru prišla na Zemljo zato, da bi se oskrbela z zlatom, ki ga je potrebovala za zaščito ozračja matičnega planeta Nibiru. Potrebovali so primerno delovno silo in so jo preprosto – ustvarili. Ploščice opisujejo, da jim je z mešanjem genov Anunakkov in tedanjih domorodcev po dolgotrajnem eksperimentiranju uspelo »proizvesti« hibridno bitje – človeka, ki je bil primeren za izbrane naloge. Takšno zgodbo je bilo človeku pred dva tisoč leti nemogoče povedati. Ob današnji intelektualni ravni človeka pa z njo ni težav. Sumerska civilizacija, iz katere so izšle številne druge, je bila tako »dar bogov«, ne mitskih, temveč telesnih, ki so živeli med nami. Sitchin me je krepko presenetil s trditvijo, da so sumerske ploščice vir, iz katerega je črpalo tudi Sveto pismo. Sumerske ploščice pomagajo razjasniti marsikatero svetopisemsko zagato, saj so navedki na ploščicah, ki so bistveno starejše od Svetega pisma, bistveno natančnejši pri razlagah posameznih podrobnosti, ki so v Svetem pismu zakrite ali napačno prevedene. Sumerci so govorili o Edinu, središču bogov Anunakkov, prevajalci pa so Eden razglasili za rajski vrt. Sveto pismo pravi, da je bil človek ustvarjen 132

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

iz zemeljskega prahu, Eva pa iz Adamovega rebra. Za kaj je v resnici šlo, bo pojasnjeno v nadaljevanju. Preden se spustimo v podrobnosti Sitchinovega dela, si velja pogledati, zakaj sumersko družbo upravičeno imenujemo za mater vseh civilizacij.

Kaj vse dolgujemo Sumercem
Prva civilizacija po vesoljnem potopu – sumerska61 – je iz nič vzniknila pred kakimi šest tisoč leti, torej dva tisoč let pred helensko civilizacijo. Pomena njenih dosežkov, ki so vgrajeni v temelje celotne današnje zahodne družbe, ni mogoče zanikati. Če pristanemo na tezo, da se do teh pridobitev, ki so vzniknile tako rekoč čez noč, niso mogli dokopati sami, potem se misel, da je bila zadaj višja inteligenca njihovih »bogov«, ponuja kar sama. Zahodni svet je dolgo časa menil, da je zahodna civilizacija nastala iz grške in rimske. Sitchin razlaga, da sta bili ti le naslednici prve, sumerske civilizacije, ki je postavila tako rekoč vse civilizacijske temelje. Egipčanska družba in civilizacija, ki je nastala več kot pol tisočletja po sumerski, je prevzela kulturo, arhitekturo, tehnologijo, umetnost pisanja in mnogo drugih dosežkov visoke civilizacije od Sumercev. Spisek civilizacijskih dosežkov sumerske civilizacije je osupljiv: prinesla je izume in inovacije, koncepte in tehnologijo, znanost in verske predstave, ki tvorijo temelje naše zahodne družbe. Pisava, šole in pisarji, zakoni, sodniki in porote, plemstvo in nasveti meščanom, glasba, ples in umetnost, medicina in kemija, tkanine in tkanje, kolo in vprežno vozilo, opeka in peč za peko, večnadstropne stavbe, čoln in plovba po rekah in morjih, svečeniki in svetišča itd. Vse to je dobesedno čez noč vzniknilo v Sumeriji, na jugu današnjega Iraka, v Mezopotamiji. A ne le to. Od Sumercev smo podedovali tudi številne osnovne gradnike logičnega razmišljanja, sedanje osnovne elemente matematike in astronomije; na primer razdelitev kroga na 360 stopinj, ure na 60 minut, dan na dva krat dvanajst ur, grupiranje zvezd v ozvezdja, zodiak, koledar itd. Vse to in še več so »izumili« prav oni. Kako se to ujema s postopnim razvojem človeške družbe, o katerem nas učijo? Za vse to bi bilo potrebnih sto tisoče let! Sumerci so na glinenih ploščicah do potankosti popisali ne le lastnosti planetov in njihove medsebojne odnose, temveč tudi razvoj sončnega sistema, z nastankom našega osončja vred. Nekatere njihove navedbe je 133

ŠESTO POGLAVJE

moderna znanost potrdila z izsledki, ki so jih šele v zadnjem času omogočili podatki z umetnih satelitov (Voyager 1 in 2, od 1977 do 1989, odprava na Uran in Neptun). Kako so Sumerci lahko pridobili vsa potrebna astronomska in matematična znanja, ki so še danes temelj sodobne astronomije, čeprav niso imeli nikakršnih instrumentov in optičnih naprav? Kako so lahko prepoznali, grupirali, imenovali in popisali vse sedaj poznane zvezde? Ko so Babilonci in Asirci spremljali gibanje nebesnih teles in njihove položaje na nebu v odnosu do Zemlje ter med njimi samimi, so uporabljali natančne efemeride. To so tabele, ki navajajo položaje nebesnih teles v prihodnosti. Izračunavali so jih na dva načina: enega so uporabljali v Babilonu, drugega, starejšega, natančnejšega in zapletenejšega pa v Uruku. Toda te tabele niso nastale kot rezultat opazovanja neba, temveč so bile izračunane iz nekih nespremenljivih, nepoznanih aritmetičnih shem, ki so jih astronomi dobili v dar in jih niso smeli spreminjati. Najzanimivejše pri vsem tem pa je, da od pretežnega dela bogatega astronomskega znanja Sumerci niso imeli nikakršnih praktičnih koristi. Pač pa bi ga z veseljem uporabljali vesoljski potniki … Vsakomur, ki zna sešteti dve in dve, je tako jasno, da dosežena civilizacijska raven Sumercev ne more biti plod njihovega lastnega razvoja. Zanj je zaslužen nekdo tretji – tak, ki očitno ne prihaja z Zemlje.

Sumersko bogoslovje
Čeprav bi to informacijo marsikdo raje preskočil, je vredna branja, saj omogoči boljše razumevanje preostalega besedila. Sumerski panteon sestavlja dvanajst bogov (vsak je povezan z enim od dvanajstih nebesnih teles v našem osončju) in nekaj sto nižjih bogov, imenovanih Anunakki. Število 12, ki je število nebesnih teles v našem osončju, je sveto število in kot tako eno najpogosteje uporabljanih (12 mesecev, 12 dvojnih ur dneva, 12 apostolov itd.). Drugo najpomembnejše sveto število je 7; Zemlja je sedmi planet – šteto od zunaj (Anunakki so prileteli z zunanjega roba osončja proti notranjosti). Glava družine bogov neba in Zemlje pri Sumercih je bil vrhovni bog, Veliki oče bogov ali Kralj bogov AN (ali Anu v babilonskih/asirskih besedilih). Njegovo kraljestvo je bilo prostranstvo nebes, kjer je v čudoviti palači bival s svojo soprogo Antu in šestimi priležnicami (pomenljiv 134

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

podatek!). Njegov simbol je bila zvezda. Njega samega niso nikoli upodabljali. Drugo najmočnejše božanstvo sumerskega panteona je bil Anujev najstarejši sin EN.LIL (v nadaljevanju Enlil). Njegovo ime pomeni »gospodar zračnega prostora«. Potem ko je njegov brat Enki na Zemlji že marsikaj postoril, je sestopil na Zemljo in tako postal glavni bog neba in Zemlje, gospodar vseh ljudstev in dežel. Tretji veliki sumerski bog je bil Anujev drugi sin; imel je dve imeni: E.A (»njegov dom je voda«) in EN.KI (Enki, »gospodar Zemlje«). Tudi on je bil bog nebes in Zemlje, ki je sestopil na Zemljo in bil hkrati glavni inženir, tehnik, načrtovalec sveta in ustvarjalec človeka. Enki je bil tisti, ki je omogočil hitrejši razvoj Zemlje in naselitev življenja na njej. Bog Enki je imel sedem sinov, med njimi Marduka, ki si je naposled priboril vrhovno oblast, Nergala, gospodarja spodnjega sveta, in Dumuza. Med Enlilom in Enkijem, ki sta, kot je razbrati, imela tudi povsem človeško naravo, je bilo prisotno rivalstvo. Enki je, v želji zagotoviti si sina prestolonaslednika (rivalstvo z bratom Enlilom!), zapeljal svojo polsestro NIN.HUR.SAG in imel z njo hčer. Ninhursag, ki velja tudi za »božansko mati«, je bila gospodarica življenja, glavna medicinska sestra in ustvarjalka prvega človeka (Adama). V tej vlogi je dobila tudi ime NIN.TI. Njen psevdonim Mammu je bil predhodnik našega »mama«. Kakšen odnos pa so imeli Sumerci do svojih bogov? Zelo zanimiv, bi danes rekli, saj je bila zanje bolj značilna fizična forma kot kaj drugega. Kot drugi narodi Bližnjega vzhoda so verovali, da se bogovi lahko dvignejo z Zemlje v nebo in po volji potujejo po nebu. Celo redki ljudje so imeli podoben privilegij kot bogovi, da so namreč lahko potovali v »nebo«. To so bili Henok in Elija, Adapa (prototip človeka) ter kasneje Utnapištim, junak Potopa. Bog Šamaš je bil »vladar ognjenih raket«. Kdor je hotel v nebo (kot npr. Gilgameš), je moral pri njem dobiti »shem« ali »MU« in soglasje za pot. Sumerski izraz MU je pomenil »vesoljsko plovilo« ali »ognjena raketa«, pa tudi »ime«. Sestavljavci Svetega pisma so uporabili slednjega, saj izraz »raketa« ljudem nekoč ni bil ravno razumljiv. Dokazov o letalnih napravah pri Sumercih ne manjka. Zelo zanimiv je npr. velik kip boginje Ištar (grške Afrodite), ki ima na hrbet pripeto sedemdelno napravo za letenje, s čelado in usmerjevalnimi raketami. Čelade z zaščitnimi očali so na glavah kipov bogov nekaj običajnega, prav tako 135

ŠESTO POGLAVJE

rogovi. Nekatere zgradbe (»božja vrata«) so bile videti natanko tako kot raketni silosi; babilonski stolp je bil najverjetneje raketni silos! Te visoke zgradbe so bile dobro varovane in so morale biti narejene iz posebnih materialov. V njih so hranili sheme, plovila bogov. Od nekdaj sem prepričan, da podobnost cerkvenih zvonikov raketam ne more biti naključna. Tudi ljudje so se v mestu Babilon – Babili pomeni »vrata bogov« – naučili graditi domove za sheme, ki so bili potrebni za vesoljska potovanja k bogovom. To slednjim ni bilo všeč, zato so problem previsoke ravni znanja preprosto rešili tako, da so znanje razdrobili – strokovnjake so razselili po svetu. Tako so bogovi ljudem v Babilonu »zmešali jezike«. Med najzanimivejšimi najdbami Sumercev je edinstvena, okrogla glinena ploščica (vse druge so pravokotne), najdena med ruševinami Kraljevske knjižnice v Ninivah. Gre za »najzagonetnejši mezopotamski dokument«. Ko so ga naposled dešifrirali, so ugotovili, da gre za priročnik za pilote oz. astronavte: plan letenja z Nibiruja do Zemlje, za načrt poti, s pomembnimi podatki in napotki za usmerjanje plovila.

Nibiru – dvanajsti član sončne družine
Na glinenih tablicah je mogoče prebrati, da so sumerski bogovi, imenovani Nefili ali Anunakki, na Zemljo prišli s planeta, imenovanega Nibiru62 ali Marduk. Ta planet, imenovan tudi »planet križanja«, naj bi bil član našega sončnega sistema. Igral naj bi zelo pomembno vlogo ne le v preteklosti, temveč naj bi močno vplival tudi na prihodnost. Poimenovanje Nibiruja za »dvanajsti planet« je posledica načina štetja: šteli so vsa nebesna telesa v našem sončnem sistemu in ne le planetov. Nibiru naj bi bil sicer deseti planet našega sončnega sistema, ki ima s Soncem in Mesecem vred tako dvanajst članov. Sumerci so ga upodabljali kot kroglo s krili ali kot (enakostranični) križ. Astronomska znanost planeta Nibiru (še) ni potrdila. Njegova tirnica je izjemno dolga, zato opazovanje, dokler je zunaj našega sončnega sistema, ni preprosto. Tudi planeti izza Saturna, za katerih obstoj vemo, niso bili odkriti vizualno, temveč na matematičen način, prek vpliva na orbite poznanih planetov. Tako bodo verjetno odkrili tudi Planet X. Leta 1772 je astronom Bode empirično ugotovil zakonitosti orbit planetov. Meritve so njegovo teorijo potrdile. A ne brez izjeme: med Marsom in Jupitrom bi moral biti še en planet. Tega znanost doslej sicer še ni potrdila, 136

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

a na njegovi orbiti so astronomi precej pozno odkrili mali asteroid Ceres in zatem še kakih tri tisoč manjših asteroidov. A ne le to; obstajati bi moral še eden za Saturnom. In res, planet Uran so odkrili šele leta 1781, leta 1864 pa Neptun. V sumerski kozmologiji te »napake« ni, saj naj bi se, še preden je bila ustvarjena Zemlja, med Marsom in Jupitrom nahajal planet Tiamat (imenovan tudi Maldek), ki je bil v celoti prekrit z vodo. Voda je bistveni pogoj za razvoj življenja. Tiamat je ženski element (tudi ime je žensko), element vode in življenja. Planet, iz katerega je nastala Zemlja (več o tem v nadaljevanju), je bil med razvojem našega osončja ob trku z velikim nebesnim telesom uničen, njegove vode pa so obdarile številne planete in asteroide, zato – prav po zaslugi Tiamat – v našem osončju voda nikakor ni redek pojav. Astronomska znanost še ni korigirala nekaterih teorij, ki nasprotujejo kasneje ugotovljenim dejstvom, rezultatom raziskovanja vesolja z umetnimi sateliti. Ne zna pojasniti nekaterih »eksotičnosti« v našem sončnem sistemu, retrogradnega gibanja ali nagnjenosti nekaterih nebesnih teles, nastanka Meseca itd. Vzemimo primer orbite Plutona – njena ekscentričnost (17 stopinj) je tolikšna, da ima obliko elipse. Pluton je tako edini planet, ki prehaja skozi orbito nekega drugega planeta, Neptuna. Težava je tudi z Mesecem; kot je ugotovljeno, je struktura kamnin Meseca bistveno drugačna od strukture Zemljinih, zato teorija o skupnem izvoru ni verjetna. A druge razlage še ni. Mesec je utrpel številne trke, a ne vemo, s čim in kdaj. Sumerci so na vsa ta vprašanja odgovorili precej prepričljivo, čeprav niso poznali astronomskih teleskopov in instrumentov. A njihovo znanje očitno ni zraslo na njihovem zelniku. Sumerski zapisi navajajo, da je Nibirujeva eliptična tirnica okoli Sonca zelo razpotegnjena in sega na svoji najoddaljenejši točki daleč za Pluton, medtem ko je Soncu najbližja tik za asteroidnim pasom (pas planetoidov med tirnicama Marsa in Jupitra). Pri Sitchinu beremo, da se matični planet Anunakkov v naše osončje vrača v enakomernih časovnih razmikih, in sicer vsakih 3600 let. Z Zemlje ga tako rekoč ni mogoče videti, dokler se nam dovolj ne približa. Nibiru nam je bil nazadnje najbližje okoli leta 1600 pr. n. št., torej ni težko izračunati, da ga bomo sorazmerno hitro spet videli (in občutili!). Ta planet je nekoč s svojim gravitacijskim učinkom dodobra zmešal tirnice bližnjih planetov in asteroidov. O posledicah naslednjega prihoda – v zvezi z zloglasnim letom 2012 – je bilo v zadnjem času slišati marsikaj. V sumerskih besedilih je omenjeno, da bo Nibiru ob naslednjem prihodu med drugim spremenil smer vrtenja Zemlje. 137

ŠESTO POGLAVJE

Zaradi zelo razpotegnjene orbite je Nibiru kot veliko nebesno plovilo, s katerega je ob prehajanju poleg posameznih ozvezdij možno opazovanje precejšnjega dela vesolja oziroma nebesnega dogajanja. Ko se Nibiru vsakih 3600 let vrne v naše osončje, je preskok z njega na Zemljo razmeroma preprost podvig. Navdušenje za opazovanje neba, skupaj z bogatim astronomskim znanjem, so Nefili prenesli tudi na Sumerce. Življenjska doba Anunakkov je v primerjavi z našo prava večnost: en krog okoli Sonca, torej eno njihovo leto, šteje 3600 zemeljskih let (!). V nekaj deset njihovih letih na Zemlji minejo cela geološka obdobja. Temu primeren je tudi njihov spomin in aktivna doba. Čeprav svoje dolgoživosti niso želeli vcepiti človeku, je Adam kljub temu živel 930 let. Načrtov, ki trajajo nekaj deset tisoč let, torej prišlekom z Nibiruja ni težko uresničiti.

Nastanek sveta skozi sumerska očala
Vedno sem si želel dognati, kako je nastal svet – planet, na katerem živimo. Sveto pismo o tem pove nekaj besed, a Sumerci so o tem zapisali cel roman. V nasprotju s svetopisemsko Genezo zgodbe ne začenjajo s stvarjenjem Zemlje, temveč razložijo nastanek celotnega sončnega sistema. Danes obstaja veliko literature, ki primerja mezopotamska besedila s svetopisemskimi zgodbami. V nasprotju s številnimi nejasnostmi v Svetem pismu je teh v sumerskih besedilih mnogo manj. Razlage, ki nebesna telesa obravnavajo kot živa bitja, so tu precej natančne in se spuščajo celo v takšne podrobnosti, kot so čustva posameznih akterjev. Takšna obravnava marsikomu danes ni več tuja, saj je jasno, da se za kompleksno stvaritvijo, kot je planet, mnogo kompleksnejšo kot človek, skrivajo duhovne ravni, ki jih še ne poznamo in ne razumemo. Temelji vsega, kar obstaja, so duhovne in ne materialne narave. Ob pogledu na nebesna telesa kot na bitja z določenimi lastnostmi postanejo fizikalni vplivi odsev čustvenih odnosov med posameznimi udeleženci. Takšen pogled prinese pestrost in globino, ki je tuja opazovalcem, vajenim le medsebojnega delovanja fizikalnih sil in geometrijskih razmerij. Seveda pa gre morda včasih tudi za kako pretiravanje, ki sodi v domeno človeške domišljije. Sumersko/babilonsko božanstvo svojega posla stvarjenja ni končalo v šestih dneh, pač pa je popisano na šestih glinenih ploščah, imenovanih 138

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

Enuma Elish. Popisana razlaga nastanka sveta (našega sončnega sistema) se zdi precej prepričljiva, v podrobnostih izdelana in postreže s podrobnostmi, ki jih bo znanost morda še razkrila. Sumerska zgodba o nastanku planeta Zemlja posega na sam »začetek časa« – v obdobje stvarjenja našega sončnega sistema. Sprva sta obstajala mati in oče, Sonce (AP.SU, tj. ta, ki obstaja od začetka) in mati Tiamat (tj. tvorka življenja), ki sta rodila ostale planete. Sonce je spremljal še Merkur (MUM.MU, tj. tisti, ki je rojen), njegov glasnik. Tej trojici sta se najprej pridružila Mars in Venera (bogova Lahmu in Lahamu), nato Saturn in Jupiter (bogova AN.SHAR in KI.SHAR) ter naposled še tretji par, Uran in Neptun. Nazadnje se je vsem pridružil še Pluton (GAGA), ki je bil povezan s Saturnom. O Zemlji in Mesecu takrat ni bilo ne duha ne sluha. Nastala »mlada družina« se je ves čas »prepirala«, orbite novih planetov so bile nestabilne, prišlo je do medsebojnega ogrožanja. V zgodbo se je nato vključil prišlek, omenjeni planet Nibiru (ali Marduk), ki so ga bliže k Soncu pritegnili Neptun ter nato še Jupiter in Saturn. Soočen z močnimi gravitacijskimi vplivi je Nibiru ob tem rodil svoje štiri satelite in zatem še tri. Njegova orbita se je usmerila naravnost proti Tiamat. Med njima se je začel boj, ki je dodobra spremenil kozmologijo našega sončnega sistema. Močna gravitacija je najprej iz Tiamat iztrgala materijo, ki se je oblikovala v enajst Tiamatinih satelitov, med katerimi je bil najmočnejši satelit Kingu. V naslednji fazi je prišlo do obračuna med Tiamat in Nibirujem. Sprva so s Tiamat trčili Nibirujevi sateliti in ji zadali hude rane. A boj se je zaključil šele ob naslednjem prihodu Nibiruja (peto dejanje bitke) v bližino Sonca, ko se je zaletel v Tiamat in jo razklal na dva dela. Eden od njiju je postal planet Zemlja, ki je bil vržen v novo orbito, drugega pa je Nibiru ob naslednjem obhodu razbil na kose in ustvaril pas asteroidov. Tiamatin nekdanji glavni satelit, Kingu, je postal Zemljin satelit Mesec, ostali sateliti pa so se razpršili in postali kometi. Zemeljska skorja – skorja razpolovljene Tiamat – je zaradi močnega trka utrpela različno hude poškodbe in je posledično, v območju Tihega oceana (mesto preloma), bistveno mlajša kot drugod. Sitchin piše, da geološke raziskave potrjujejo veliko razliko v starosti kontinentalne in oceanske skorje. Za znanost je sumerska zgodba o genezi pravljica. A za zdaj znanstvene teorije, ki bi ustrezneje pojasnjevala kopico kozmičnih neznank in sedanjih nesmiselnosti, ni.

139

ŠESTO POGLAVJE

Stvarjenje skozi navedke Svetega pisma in Sumercev
Kako si razlagati svetopisemske stihe o Genezi z današnjim razumevanjem tehničnih možnosti? Precej drugače kot doslej oziroma podobno razlagi sumerskih zapisov. Stvarjenje, sedemdnevni proces, kakršnega popisuje Sveto pismo, naj bi po sumerskih navedbah izvedli nezemljani (Nefili) s planeta Nibiru, le da nikakor ni trajalo le sedem dni. Oglejmo si ta proces z današnjim znanjem o vesolju, kot tehnologi, ki bi želeli neki zanimiv planet, ki postopoma postaja ugoden za življenje, usposobiti za bivanje. Danes poznamo tehnologije, s katerimi bi na primernem planetu pospešili naravne procese in nanj delovali tako, da bi se bivanjski parametri približali tistim na Zemlji. Potem ko je dobila končno obliko, je Zemlja postala žareča krogla aktivnih vulkanov. Njeno nebo so napolnjevali para in oblaki. Ko se je skozi tisočletja temperatura spuščala, so se para in megle pretvarjale v vodo in na površini planeta ustvarjale morja. Zatem je nastopil cikel faz ohlajanja in segrevanja, ledenih in toplih dob. Naposled je bila, po eni od ledenih dob, primerna za posege, s katerimi je bilo mogoče razvoj bistveno pospešiti. Začetni korak pri kultiviranju planeta je seveda pozorno opazovanje; tu se najbolj izkažejo umetni sateliti. Potem pa je mogoče z določenimi posegi sprožiti procese, ki omogočijo preoblikovanje površja, izboljšanje ozračja, ureditev vodotokov itd. Pomemben vpliv ima naselitev življenja – sprva zagotovitev rastlinja in planktona, ki zagotovi povečanje vsebnosti kisika in veliko drugih učinkov. Sledi naselitev posameznih vrst zahtevnejšega življenja v morju in zatem tudi na kopnem. Pri tem gre za preudarno črpanje iz »kozmične semenske banke«; uporabijo se primerne rastline in živali z drugih svetov, ki lahko uspevajo tudi v novem okolju. S tem se preskočijo cele razvojne stopnje in zagotovi večja raznolikost flore in favne. Iz sumerskih zapisov je razbrati, da je življenje na Zemlji vzklilo iz življenja na Dvanajstem planetu; zato je tudi evolucija na Zemlji morala potekati podobno kot tam. Brez dvoma je prihajalo do mutacij, variacij, pospešenja ali upočasnitev, ki so bile posledica različnih lokalnih razmer. Toda ista genska koda, ista »kemija življenja«, ki jo najdemo v vseh rastlinah in živalih na Zemlji, je morala voditi razvoj oblik življenja na Zemlji v isti smeri kot na Dvanajstem planetu.

140

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

Podvig, ki so se ga na Zemlji lotili Nefili, je trajal eone. Sveto pismo navaja, da se je proces zgodil v šestih dneh, kar je seveda nesmisel. Gre za neustrezen prevod – vsak »dan stvarjenja« je predstavljal »dobo« (geološko obdobje), ki je v resnici lahko trajala več deset tisoč let. Prva svetopisemska knjiga (hebrejsko besedilo) Geneza se začne z besedami: »V začetku je Elohim ustvaril nebo in zemljo. In zemlja je bila pusta in prazna, in tema je bila nad breznom, in duh Elohima je plaval nad vodami.« Elohim, kot razlaga Sitchin, pomeni v hebrejščini »tiste, ki so prišli na Zemljo« – torej množico »bogov«. Izraza »nebo in zemlja« se nanašata na ozračje in kopno na planetu, ki so ga Elohim ustrezno priredili svojim potrebam. »Duh Elohima, ki je plaval nad vodami« – si lahko razlagamo, s tem da so sateliti Nefilov opazovali dogajanje. »Svetloba je bila dobra« – bi lahko pomenilo, da žarčenja ni bilo preveč. Ko je debel sloj oblakov izginil, se je pokazalo jasno nebo in je bilo mogoče govoriti o pravem dnevu in noči. Stvarjenje kopnega je bilo verjetno posledica umetnih podmorskih eksplozij, ki so dvignile morsko dno, na novo ustvarjenemu kopnu pa so nato gospodarili naravni procesi, in tako so nastale gore in doline. Svoj oblikovalski delež so prispevali še ledeniki in veliki vodotoki. »Zemlja požene travo in zelenjavo, ki rodi seme …« – verjetno zadeva prvo sejanje in sajenje (prinesenega) rastlinja, kar je na planetu ustvarilo prvo rastlinsko življenje in planet ozelenilo, obenem pa močno povečalo količino kisika v ozračju. Bržčas je bilo pred tem treba opraviti udomačitev bakterij in mikroorganizmov na planetu. Vsi ti procesi so seveda potekali zelo počasi, a Nefilom tisoč let ne pomeni kaj dosti.

Kultiviranje planeta Zemlja
Svetopisemski stih V začetku je bila beseda, kot pravi Sitchin, lahko razumemo kot Anujev ukaz, da se začne kultiviranje Zemlje. Glavni bog Anu je ostal na nebu in spremljal dogajanje. Babilonska različica epa o stvarjenju pojasnjuje, da se je vrhovni bog Anu odločil, da bo na planet poslal svoja sinova. Po sumerskem izročilu je 141

ŠESTO POGLAVJE

za vladarja planeta Zemlja določil svojega sina Enlila, drugi sin, bog EA oziroma Enki pa je dobil oblast nad globinami/vodami. Poleg bogov Enlila in Enkija je pomembno vlogo v celotni zgodbi odigrala tudi boginja Ninhursag/Ninti. Kljub njihovemu božanskemu značaju so v epu obravnavani kot fizične osebe. Zemlja ni bila predvidena kot kratkotrajna baza za raziskovanje, temveč naj bi postala stalen »dom daleč od doma«. Podvig naj bi se začel pred kakimi 450.000 leti, ob koncu ledene dobe, ko je bila približno tretjina zemeljske površine še pod ledom. Tehnologija Nefilov je že takrat omogočala vesoljska potovanja, kultiviranje planetov, genski inženiring in podobno. Enki je na območju sedanje Mezopotamije, pod goro Ararat in med rekama Evfrat in Tigris, kjer so tudi nahajališča nafte (energetski viri), s petdesetimi sodelavci postavil prvi tabor, ki ga je imenoval E.R.I.D.U, kar pomeni »dom v daljavi«. Ime se je prijelo celotnega planeta in se sčasoma spremenilo v Erde, Earth, Erthe. Kadar svoj planet tako imenujemo, nevede obujamo spomin na to prvo naselje na Zemlji. Drugo sumersko ime za Zemljo je bilo KI. Ime EN.KI je pomenilo »gospodar Zemlje«. Skozi tisočletja se je spremenil v GI ali GE in to naj bi bil izvor kasnejšega grškega imena Gea. Prvo skrb kolonizatorjev so predstavljali plitva jezera in vodna močvirja, čiščenje majhnih rek in dejanja, ki naj bi omogočila plovnost, izsuševanje, čisto, pitno vodo in namakanje. Enki in njegova prva skupina Nefilov je opravila težko pionirsko delo pri pripravi osnovnih pogojev za bivanje na planetu in ureditev razmer do te mere, da je bilo možno normalno življenje. Potem pa je, po osmih sarih ali 28.800 letih (en sar traja 3600 let), stopil na prizorišče pravi nosilec misije na Zemlji Enlil, ki je sestopil na Zemljo takoj, ko je Enki zanj zgradil posebno naselje ali bazo z imenom Larsa. To je bil začetek nove faze, v kateri je bilo na Zemljo prepeljanih več sodelavcev, orodja in opreme. Druga faza je omogočila uresničitev pomembne naloge: pridobivanja zlata. To kovino so Nefili potrebovali za reševanje ogroženega ozračja matičnega planeta. Zato so v predelih današnje Afrike odprli rudnike, v katerih so njihovi rojaki kopali zlato rudo. Delo je bilo težko in neprijetno in ni potekalo brez pritožb. Enlil je imel veliko dela. Postavil je mesto Nippur, »kontrolno središče misije in komunikacijski center«, ki so ga branili s »strašnim orožjem«. Nippur je bil kraj, kjer so se izgovarjale »besede« (kaj bi to bilo drugega 142

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

kot ukazi, zapovedi): ko je Enlil tako zapovedal, se je proti nebu vzpelo tisto, kar sije – kot »nebeška raketa«. Mesto, kjer so se bogovi dvigovali v nebo, je bil Sippar (»Cape Kennedy« Nefilov), pod poveljstvom Poglavarja orlov, Šamaša. Pred vesoljnim potopom v Mezopotamiji je bilo v celoti zgrajenih sedem mest Nefilov. Razporeditev mest in objektov ter njihova umestitev v konfiguracijo terena z goro Ararat in rekama Evfrat in Tigris je bila takšna, da se je bilo pilotom in astronavtom zelo preprosto usmerjati. Oprema za komuniciranje je bila prenosljiva, v velikih kovčkih, ki so imeli vgrajen vir energije. Ena takšnih naprav je bila kasneje tudi »skrinja zaveze«. Poleg tega so uporabljali tudi visoke antenske stolpe, ki jih je videti na marsikateri sumerski sliki. V mezopotamski nižini je bilo treba postaviti umetne platforme, na katerih je bilo mogoče namestiti opremo, povezano z vesoljem. Besedila in slikovni prikazi kažejo, da se je njihova velikost gibala od majhnih poljskih kolib do kasnejših stopničastih piramidastih zgradb, na katere se je bilo mogoče povzpeti po stopnicah do gornje ploščadi. Na vrhnji ploščadi takšne zgradbe, ki je bila orientirana natančno po straneh neba, sta bila zgrajena bivališče za boga in prostor, kjer sta bila nameščena njegova »ptica« in »orožje«. Z današnjega stališča – idealne ploščadi za helikopterje ali vesoljska plovila! Od prvega obiska Nefilov na Zemlju do potopa je minilo sto dvajset sar ali 432.000 let, v katerih se je na Zemlji zamenjalo deset vladarjev, kot poroča kronist Berossus.

Zamisel o delavcu in služabniku
Kot rečeno, naj bi bil eden pomembnih vzgibov Nefilov za prihod na Zemljo kopanje zlata in temu sorodnih redkih kovin, npr. platine, kobalta in radioaktivnega urana. Arheologi in antropologi so v južni Afriki našli dokaze, da se je rudarska tehnologija uporabljala že kakih sto tisoč let pred našim štetjem. Kmalu po vzpostavitvi naselij na Zemlji je število Anunakkov (ti so nekakšna »nižja kasta« Nefilov) naraslo na šeststo – nekaj sto jih je dobilo nehvaležno rudarsko nalogo. Delo v rudnikih zlata, ki so ga opravljali Anunakki, je bilo težko in naporno. Dolgo so prenašali napore in muke rudarjenja, nazadnje pa so se uprli. Razmišljujoč o izhodu iz zagate, so se domislili rešitve: treba je 143

ŠESTO POGLAVJE

ustvariti pomočnika, služabnika, ki bi prevzel vsa naporna dela in strežbo svojim gospodarjem. Zamisel o pripravi novega »delavca« je naletela na veliko navdušenje. Tako je nastal načrt za stvaritev Adama. Položaj in namen tega bitja nazorno kaže naziv, ki so mu ga dodelili Sumerci in Akadžani: bil je lulu amelu (»primitivni delavec«), avilum (»težak«), torej sluga bogov. Te so v davnih časih nazivali z izrazi: Gospod, Kralj, Vladar, Gospodar. Odnos med bogovi in služabniki je bil jasno izražen. Stari svetopisemski človek ni častil svojega boga; on je zanj predvsem delal. V tistem obdobju zemeljske zgodovine je obstajal človečnjak (hominid, homo) kot proizvod evolucije, a ta ni bil dovolj spreten in tudi ne dovolj inteligenten za namene gospodarjev. Potrebovali so močnega, pametnega in ubogljivega delavca z dovolj domišljije in razumevanja, ki bi bil vešč orodij, ki bi mu bila zaupana. Za takšen razvoj v skladu z evolucijskim drevesom bi homo potreboval še kak milijon let. Postopek udomačevanja, vzgajanja in izbora bi terjal preveč časa, Nefili pa so ga potrebovali takoj. V očeh arheologov je bil razvoj človečnjaka od homo erectusa (pokončnega človeka) do homo sapiensa (razumnega človeka) tako bliskovit, da ga evolucija ne more pojasniti (gledano v kategoriji milijonov let, potrebnih za takšen proces). Tudi dokazov o zgodnejših stopnjah razvoja, ki bi odražale postopno spremembo od homo erectusa, niso našli. Darwinova teorija naravnih vrst ne omenja zunanjih posegov v proces naravnega razvoja. Očitna razlika med hominidom rodu homo in homo sapiensom bi arheologe morala napeljati k zaključku, da je slednji proizvod nekega nepričakovanega, revolucionarnega dogodka. Nepojasnjeno se je pojavil pred kakimi tristo tisoč leti, torej kak milijon let prezgodaj. A to razmišljanje je doslej naletelo na gluha ušesa. Nefili, ki so prišli na Zemljo, da bi osnovali kolonije, so ustvarili posebno obliko suženjstva: ne s sužnji, ki bi jih pripeljali z drugega sveta ali celine, temveč s »primitivnim delavcem«, ki so ga oblikovali sami. Upor Anunakkov je pripeljal do »stvarjenja« človeka.

O stvariteljih in Adamu iz epruvete
Sumerci so Adamovo stvarjenje natanko popisali. Velike dele besedil so nato povzeli tudi tvorci Svetega pisma.

144

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

Beseda adam se ne nanaša na določeno posamično osebo, temveč pomeni »zemljan«, saj adamah pomeni »zemlja«. Obenem beseda dam pomeni »kri«, torej je ime Adam, zemljan iz krvi, res posrečeno izbrana beseda. V Svetem pismu Elohim izjavi: »Ustvarimo človeka po naši podobi.« Ustvarimo? H komu se je obračal Bog, če je edinstven, en sam? Po naši podobi? Kdo so bili oni, po katerih zunanjosti in duhu je bilo treba ustvariti človeka? Kako lahko Bog, ki naj ne bi imel fizičnega telesa in tudi ne enakovrednih sodelavcev, izjavi kaj takega? Geneza tega ne pojasnjuje, v sumerskem izvirniku pa ni dvoma: pod izrazom Bog je treba razumeti skupino Nefilov. Da Bog ne more nastopati v ednini, se pokaže tudi kasneje, ko sta Adam in Eva jedla plodove z drevesa spoznanja. Elohim je izrekel opozorilo nekim neimenovanim osebam: »Poglejte, človek je postal kot eden izmed nas in pozna dobro in zlo.« Kot rečeno, je hebrejski izraz Elohim, ki so ga prevajali kot »Bog«, treba razumeti v pomenu »božanstva«. Boga starodavnih Judov je bilo mogoče videti iz oči v oči, lahko ste ga slišali in se pogovarjali z njim. Imel je glavo, trup, roke in noge kot ljudje. A vrnimo se spet k sumerskim zapisom. Komu je bila zaupana naloga stvarjenja človeka? Komu drugemu kot nefilskemu »bogu« Enkiju, ki je bil prvi znanstvenik in raziskovalec, ter njegovi sestri in sodelavki, medicinski sestri Ninhursag (Ninti). Iz sumerskih stihov je razbrati, da je takrat, ko mu je bil predlog posredovan, Enki že vedel, kako bo nalogo izpeljal. Dejal je, da ta (človečnjak) že obstaja, nanj je treba le »postaviti sliko boga«. In je dal natančna navodila, kje ga je treba iskati: v bližini tedanjih rudnikov, v današnjem Zimbabveju. Postopek genske manipulacije nam je danes razumljiv. Vzeli so jajčne celice pri ženskem primerku človečnjaka in genski material (spermo in kri) moškega pripadnika Anunakkov. Z ustrezno gensko manipulacijo so izvedli postopek priprave jajčeca (lahko bi rekli, da je Adam prvi »človek iz epruvete«!), pri čemer je igrala pomembno vlogo tudi božanska kri. Oplojeno in gensko spremenjeno jajčece je bilo treba vsaditi v maternico »boginje rojevanja«. Ta ni bila nihče drug kot Ninti, »boginja« medicine, ki je s tem postala prva človeška mati. Pri razvoju obetavnega hibrida ni šlo brez težav; Ninti in Enki sta ob tem pridelala vrsto poškodovanih, iznakaženih, bolnih in prizadetih primerkov. Adam tudi nikakor ni bil edini tip hibrida, ki bi bil za Nefile zanimiv kot primeren služabnik delavec. Področje genskih manipulacij je bilo Nefilom posebno zanimivo in raznoliko in ustvarili so kopico kombi145

ŠESTO POGLAVJE

nacij. Tudi poskusov pri križanju živali s človekom je bilo za dolg seznam; ustvarjenih je bilo cel kup himer, živali s človeškimi deli, od konjev, bikov ali levov s človeško glavo (sfinga!), ljudi s krili, več okončinami itd., pa tudi drugih, manj posrečenih kombinacij. Prikazi teh čudnih bitij na starodavnih upodobitvah nikakor niso le prazna domišljija, temveč predstavljajo upodobitve konkretnih bitij iz bioloških laboratorijev. Novo bitje, ki ga je Enki imenoval Adapa, je Sveto pismo poimenovalo Adam, naši učenjaki pa homo sapiens. Že po zunanjosti je bilo mnogo bolj podobno bogovom kot opicam in imelo je gladko telo brez dlak, popolnoma različno od zaraščenega človeka opice. Ko se je pokazalo, da Adam ustreza pričakovanjem, so ga uporabili kot genski model ali kalup za pripravo dvojnikov (klonov), ti pa niso bili le moški, temveč obeh spolov. Adam ni bil ustvarjen le en sam. Kot pri vsakem resnem eksperimentu je bilo ustvarjenih več vzporednih primerkov – menda je bilo ustvarjenih po sedem, obeh spolov. Za vsak par je veljala ista omejitev kot za vse hibride: bil je neploden, torej brez možnosti za naravno nadaljevanje vrste. Sitchin nam prek sumerskih besedil in z dobrim poznavanjem sumerskega jezika pomaga razvozlati tudi svetopisemsko uganko o stvaritvi Eve iz Adamovega rebra. Marsikatera sumerska beseda ima več pomenov; to velja tudi za besedo »TI«, ki pomeni »rebro«, pa tudi »življenje«. Tako je ime NIN.TI pomenilo »gospodarica življenja«, v primeru »Adamovo rebro« pa je v resnici šlo za »Adamovo življenje« oziroma neko sestavino tega. Če razumemo stvar v tem kontekstu, postane povsem smiselna: genski material Eve je nastal z modifikacijo genskega materiala »Adamovega življenja«. Eva ni nastala iz Adamovega rebra, temveč iz Adamove življenjske srži. Podobna zadrega kot z Adamovim rebrom se pojavlja tudi v zvezi z izrazom »prah« ali »glina«, iz katere naj bi po svetopisemski različici nastal Adam. Sitchin razlaga, da gre tudi tu za problem prevoda: sumerska beseda bos (bisa, besa) ima več pomenov, in sicer »glina«, »blato« in »jajce«. Izmed trojice teh pomenov je edini ustrezen »jajce«, se pravi človeško jajčece. Pravilna trditev bi se torej glasila, da je bil Adam ustvarjen iz jajčeca, kar je današnjemu človeku povsem razumljivo.

146

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

Uganka Eve in prepovedan sad
Svetopisemski izraz Eden je beseda mezopotamskega izvora in izhaja iz akadskega edinu, ki pomeni »dolina«. Sumersko ime za prebivališče bogov, E.DIN, je pomenilo »dom pravičnih«, ki se zdi kar posrečeno izbrano. Potem ko je svetopisemski Bog – oziroma bogovi v sumerskih izvirnikih – ustvaril človeka, je zasadil vrt in dodelil človeku vlogo njegovega skrbnika. Edenski vrt je bil botanični vrt in laboratorij za gojenje rastlinja in živalstva, ki je bil predviden, da se v naslednji fazi razširi po vsem planetu. Tudi Sveto pismo potrjuje, da sta bila Adam in Eva, ko sta bila še v raju, brez potomstva. Od Boga sta se razlikovala (vsaj) po ravni inteligence in predvsem po tem, da nista bila nesmrtna. Bog jima je postavil eno samo omejitev: prepovedal jima je jesti od drevesa spoznanja. Kaj je bilo drevo spoznanja, je zamotana uganka, ob kateri si razlagalci še zdaj lomijo zobe. Pozornost vzbudi dejstvo, da sta po zaužitem sadežu spoznanja ugotovila, da sta gola, in se skrila. Spoznanje je v njiju torej povzročilo sram ob razkazovanju golote ali, verjetneje, ob razkazovanju spolovil. Da je beseda spoznati v Svetem pismu morda povezana s spolnim spoznanjem in spolnim stikom, zaslutimo tudi ob stihih: »Adam je spoznal svojo ženo Evo [ki mu je bila že dolgo poznana]. Spočela je in rodila Kajna.« Kaj se je torej zares zgodilo? »Znanje«, ki sta ga Adam in Eva dobila s t. i. prepovedanim sadom, je omogočilo pridobitev lastnih potomcev – nadaljevanje rodu. To je seveda zahtevalo spolno razlikovanje, diferenciacijo (tudi funkcionalno, ne le fiziološko), kar je prineslo zavedanje drugačnosti lastnega spola in s tem sram. Na genski ravni pa je to prineslo takšno uskladitev genskih dejavnikov, da je bila oploditev možna in da se je plod lahko razvil v Evinem telesu. To je pri razmnoževanju prineslo velik napredek: »božanske« matere niso bile več potrebne. Človek je s tem izgubil omejitev hibridov, tj. neplodnost, in postal samostojno, polnovredno bitje, sposobno naravnega načina življenja, kamor sodi tudi zagotovitev lastnih potomcev. A ne le to: z »znanjem«, ki ga je bila deležna Eva, je postala bolj podobna »božanskim« materam. Človek je tako postal spolno združljiv tudi z »bogovi«; ti so si odtlej lahko jemali človeške žene za svoje družice in z njimi imeli otroke. Z razvozlanjem uganke iz edenskaga vrta se tako v povsem v novi luči pokažejo nekateri pomembni svetopisemski navedki. Naj obnovim nekatera z njimi povezana spoznanja: 147

ŠESTO POGLAVJE

v ozadju skušnjave Adama in Eve je bila nesmrtnost, a ne v pomenu, da bi večno živela, temveč v smislu, da bi mogla imeti lastne potomce (in po njih večno živeti); vse do uživanja prepovedanega sadu sta bila nesposobna zaploditi potomce. Če z omenjenim grehom ne bi dosegla omenjene nesmrtnosti, bi šlo za nesmiselno dejanje, kajti tudi po njem sta ostala umrljiva; v raju Adam in Eva nista bila sramežljiva; razumljivo, šele »prepovedani sad« je omogočil zavedanje lastne spolne drugačnosti; otroke naj bi Eva odtlej rojevala v mukah. To izjavo sprejmemo drugače, če vemo, da dotlej sploh ni rojevala, saj za to ni imela »znanja«; Adam naj bi po izgonu iz raja v potu svojega obraza prideloval svoj kruh; če pomislimo, da v laboratorijskem okolju (raju) ni bilo težko preživeti, je bilo potem, ko je bil poslan v širni svet in rudnike ter bil povsem odvisen od svojih sposobnosti, vse kaj drugega.

– – –

Postopek stvaritve Eve je torej imel vsaj dve stopnji: prva manipulacija (ko je bila izvedena manipulacija z »rebrom«) ni zadevala celovite priprave novega ženskega bitja, saj je bila takrat neplodna; potrebna je bila še korekcija prvoustvarjene Eve, da bi lahko postala tudi Adamova družica. Drugi popravek je bil izveden po zaužitju prepovedanega sadu. Sitchin namiguje, da verjetno predstavlja odpravo imunskega odziva – zavračanja Adamove sperme. S tem je Eva prejela sposobnost spočetja z Adamom in rojevanja otrok. Ta sposobnost je najverjetneje tisto svetopisemsko »znanje«, ki ga je prejela ob pridobitvi »spoznanja«. S tem je Adam, kot se je izrazil Elohim, »postal kot eden izmed nas«, ni pa prejel nečesa, za kar so si prizadevali mnogi kasnejši človeški vladarji: dolgoživosti Anunakkov ali celo nesmrtnosti. Seveda ne – nesmrtnosti fizičnega telesa ni. Odprto ostane še pomembno vprašanje: Kdo je Evo nagovoril? Kdo je bila kača, ki je zapeljala Evo? To je moral biti nekdo z dovolj znanja, da je bil sposoben kljubovati »bogovom«; bi to lahko bil kdo drug kot eden od njih? Sitchin znova razvozla uganko: v hebrejskem jeziku izraz za kačo63 nahash pomeni tudi »tistega, ki pozna skrivnosti«. In tako so morda prevajalci (najverjetneje zavestno) ubrali pot prikrivanja pravega pomena izraza, ki pa ni ostal skrit tistim, ki so poznali ključ (pravi pomen besede). Če nekoliko pomislimo: kdo razen Enkija bi imel večji interes, da svojo vrhunsko stvaritev – človeka – dodela do te mere, da bi bil sposoben naravnega razmnoževanja in bi odpadlo trpljenje »boginj življenja« iz vrst 148

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

Anunakkov, ki so bile potrebne za (umetno) rojevanje ljudi? Sitchin razlaga, da kača, ki je zapeljala Evo, ni nihče drug kot Enki; kača je simbol, ki simbolizira skrivno znanje. Vse skupaj je zgodbica, ki je omogočila vpeljavo novega dramatičnega elementa – božanskega nasprotja (dobro in slabo, dobri in slabi »bog«, Bog in Satan). Ta element je zelo pomemben, saj je odločilna komponenta religije. To prvo slabo dejanje, »izvirni greh«, ima v Svetem pismu takojšnje posledice in drastičen ukrep, ki daje pečat celotni krščanski religiji: izgon iz raja, že ob rojstvu pridobljena grešnost vseh človeških bitij. Simbol prepletenih kač na moč spominja na DNK-strukturo, to pa je nekaj, kar je bistveno v eni najpomembnejših tehnologij Nefilov – v genskem inženirstvu. Dejstvo, da je kača postala simbol medicine in zdravilstva, se ob tem zdi razumljivo. Enki je kot glavni znanstvenik in inženir v zgodbi o Adamu imel skrivno znanje. Nič čudnega, da so mu dodelili tudi naziv, ki je sicer zelo pogosto uporabljen na ikonografiji starih narodov. Kača simbolizira skrivno znanje v rokah vladajočih.

Noe in vesoljni potop
Izkazalo se je, da so ljudje zelo plodna bitja; hitro so se namnožili do te mere, da so postali za gospodarje nevarni. Nerodno je bilo tudi to, da se niso ravnali v skladu s pričakovanji gospodarjev; njihove spolne navade so bile takšne, da je bilo treba ukrepati. Nefili so sprva poskušali probleme reševati lokalno z uničenjem nekaterih mest (takšen primer sta Sodoma in Gomora), a težav ni bilo konca. Zato so se odločili, da bodo dopustili uničenje celotne populacije. To nehvaležno delo je namesto njih opravila kar narava sama – vnovičen prihod planeta Nibiru je namreč na Zemlji povzročil pravo razdejanje in sprožil orjaški plimni val, ki je zalil vse nižje predele kopnega in preoblikoval površje Zemlje. Dogodek, ki se je zgodil pred približno 13.500 leti, se je v Sveto pismo zapisal kot vesoljni potop. Nefili, kot pravijo sumerske ploščice, so se dogovorili, da človeštva pred katastrofo ne bodo reševali in tudi ne opozorili nanjo. Zaobljuba molčečnosti je zavezovala tudi Adamovega »očeta« Adama, Enkija, a ta je, očitno zelo navezan na svojo stvaritev, v Noetovi prisotnosti izza zaslona govoril »sam s seboj« in temu posredno namignil, kaj se pripravlja in kako naj reši, kar se rešiti da. Noe se je jadrno lotil gradnje barke, ki najverjetneje, kot zaključuje Sitchin, ni bila navadna ladja, temveč podmornica. Vprašljiv je tudi podatek, ali je na ladjo res vkrcal par posameznih živali in rastlin, ali pa je šlo le za semensko in celično banko; v tem primeru je bila potrebna 149

ŠESTO POGLAVJE

povsem drugačna asistenca Enkija, seveda tudi količina potrebnega prostora na barki. Ko so vesoljska plovila Nefilov, ki so se reševali pred katastrofo, ob vzletu povzročila trušč, je bil to Noetu znak, da mora zapreti vrata in se pripraviti na plovbo. Tudi Nefili so bili v veliki stiski, ko so iz vesoljskih plovil kar sto petdeset dni opazovali divje poplavne vode, ki so se dvigovale in nato prav toliko časa tudi spuščale. Povodenj je uničila več deset tisoč let njihovega dela, in ne vedoč, da je Enki ravnal v nasprotju z navodili, so pričakovali, da bo treba vse delo opraviti znova. Kako so bili veseli, ko so videli, da se je po umiku voda na kopnem izkrcala peščica ljudi in živali! Spoznali so, da je Enki ravnal modro, sicer bi bil ogrožen njihov obstoj; preživeli so zanje predstavljali ne le potrebno delovno silo, temveč so zagotavljali tudi hrano. Odtlej niso več izgubljali časa. Na višje ležečih predelih, kjer se je voda najhitreje umaknila, so začeli z intenzivnim poljedelstvom in živinorejo, zatem pa so se postopoma pomikali v nižine. Naučili so ljudi vsega potrebnega za hiter razvoj družbe in jim izročili številne napredne civilizacijske pridobitve. Ob naravnem razvojnem ciklu družbe bi ljudje za dosego izhodiščne civilizacijske ravni potrebovali deset tisoče let. Tako so čez noč zrasla prva mesta, med katerimi je bil Babilon eno najbolj cvetočih in naprednih.

Dopolnjeni mozaik
Zgodba, ki se nam izrisuje skozi sumerska besedila, je presenetljivo trdna, smiselna in razumljiva. Na mah se razjasnijo številna vprašanja, ob katerih si znanost (na videz) lomi zobe, jasne postanejo podrobnosti, ki se sicer zdijo nepovezane in nesmiselne. Ko z današnjim tehnološkim znanjem pogledamo na to zgodbo, lahko ugotovimo, da bi jo nemara lahko kmalu ponovili, s to razliko, da bi kot »bogovi« na kakem planetu nastopili mi, Zemljani. Vem, da popolne slike ni mogoče uzreti le z enega zornega kota, zato tudi »sumerske resnice« ne jemljem za suho zlato. Pogled na celoto, ki se nam z njo odstira, je resda veliko boljši kot doslej, še vedno pa je mestoma pomanjkljiv. Za razjasnitev preostalih sivih lis potrebujemo dodatne informacije64, ki jih je mogoče izluščiti s primerjavo različnih virov.65 Pozornemu bralcu Sitchinovih del se odpira nekaj vprašanj, ki ostajajo brez odgovora. Na primer vprašanje palete človeških ras (rdeče, črne in 150

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

rumene rase). Sumerski zapisi ne navajajo kakih drugih nezemeljskih ras na planetu in podatkov, da bi se poleg njih še kdo drug razen njih ukvarjal s pripravo hibridov. Razumljivo je, da Nefili niso imeli interesa, da bi v zgodbo vpletali informacije o tekmecih – o drugih rasah, s katerimi so tekmovali in se bojevali za prevlado. To daje vtis, da konkurence ni bilo. A to je najbrž daleč od resnice. Opirajoč se na druge vire (Zgodovina galaksije, Osmanagić, Tsarion) je na Zemlji delovalo trinajst različnih vrst nezemeljskih bitij, pri čemer so Anunakki ena od najnaprednejših vej plazilske rase. Na drugih koncih sveta so potekale sočasne zgodovinske zgodbe z drugimi »bogovi«, pri čemer so drug drugemu hodili v zelje. Takšno verzijo koncepta, ki se opira na dokument Zgodovina galaksije in še nekatere, bomo obdelali v naslednjem poglavju. Ali je zgodbo s sumerskih ploščic mogoče potrditi s kakimi znanstvenimi argumenti iz novejšega časa? Sitchin navaja, da so v preteklih desetletjih, ko so znanstvene raziskave na področju genetike dosegle že zavidljivo raven, analizirali genske zapise večjega števila Zemljanov, kar je privedlo do zanimivih odkritij. Menda je bilo ugotovljeno, da vsa ljudstva sveta izhajajo iz ene pradavne Eve, ki je živela v južni Afriki pred 180.000 do 300.000 leti. Ta podatek govori v prid Sitchinovi razlagi. Nadalje je pomembna ugotovitev, da je v vseh živih bitjih na Zemlji prisoten le en tip genskega zapisa: v prav vseh bitjih najdemo isto DNK, sestavljeno iz istih štirih nukleotidov. Nič manj pomembno ni dejstvo, da imajo ključno vlogo v razvoju bioloških življenjskih oblik na Zemlji določeni kemični elementi, ki so v okolju prisotni le v neznatnih količinah, medtem ko elementi kot krom ali nikelj, ki jih je v izobilju, igrajo zanemarljivo vlogo. Nekateri raziskovalci (Crick in Orgel) so razburkali javnost z izjavo, da se prvotni organizmi niso naključno pojavili na planetu, temveč so bili na Zemljo prineseni namerno. S tem pritrjujejo Sitchinu: »semena življenja« so posejala na Zemljo inteligentna bitja z drugih planetov. Ob poglabljanju v Sitchinov zgodovinski koncept se mi je odprlo pomembno vprašanje, ki ga, kolikor vem, avtor ne razčisti v zadostni meri: vprašanje Satana. Videli smo, da je v vlogi kače, ki naj bi zapeljala Evo, najbrž nastopil kar Enki in s tem izkazal nasprotovanje volji večine »bogov«. Iz sumerskih besedil je jasno razbrati, da so med bratoma Enkijem in Enlilom, Anujevim prvorojencem, obstajala tekmovalnost in nasprotja, ki so se nadaljevala tudi pri njunih potomcih (Marduk, Enkijev sin, je nazadnje izšel kot zmagovalec, ki si je, kot zasledimo, privoščil ponarediti nekatere zgodovinske zapise). Čutiti je namige, da se je v vrstah bogov pojavila polarizacija in delitev na »liberalne progresiste«, ki so si v ekspanzionistični 151

ŠESTO POGLAVJE

politiki privoščili veliko svobode, in »previdne radikalce«, ki so se ustrašili nevarnosti nove rase in njenih groženj. Verjetno je v vrstah slednjih nastala pobuda za uničenje človeštva ob potopu, pa tudi druge »trde« pobude, ki so bile človeštvu nenaklonjene. Morda je »Satan« ali Lucifer najvišji predstavnik prav te skupine. Razumljivo je, da znanost ne more potrditi resničnosti sumerskih navedb. To bi pomenilo priznati, da smo ljudje hibridi, križanci z visokointeligentnimi nezemljani. Ker je znanost – tako kot tudi drugi vzvodi oblasti in moči, na primer mediji, izobraževalni sistemi itd. – v rokah prav teh (nezemeljskih) elit, bi to pomenilo njihovo samorazkritje. Različne zarotniške zgodbe,66 ki so vzniknile v zadnjem času, se čudovito vključujejo v nastajajoči mozaik. Sive lise druga za drugo izginjajo. Kdo drug naj bi imel na Zemlji večji interes za svetovno nadvlado kot tisti, ki so ustvarili človeka? Anunakki, Nefili, Elohimi, reptili in pripadniki kraljevskih dinastij (o katerih govori npr. David Icke) – to so različna imena pripadnikov iste elite (nekdanjih bogov), ki so glavni igralci na svetovnem odru. O njihovih izvršilnih organih, ki vodijo in nadzorujejo vso globalno politiko, bomo govorili v naslednjih poglavjih. Če ste doslej ob omembi njihovih imen zamahnili z roko, pomislite znova. Vloženi so bili ogromni napori, da ljudje ne bi spoznali svojega resničnega izvora in svojih potencialov, saj bi se ob tem položaj elit v ozadju lahko resno zamajal. Politika v ozadju globalnega svetovnega dogajanja,67 ki ji sledijo tako rekoč vse vlade, je transparentna: njen namen je ohranjanje množic v strahu, zmanjševanje številčnosti prebivalstva, zaviranje človekovega duhovnega razvoja, uničevanje okolja itd. Dobrodošlo je vse, kar prinaša človeštvu tegobe, saj mora to posledično usmerjati napor v lastno preživetje. Bolj ko so zaposleni z lovljenjem lastnega repa, bolj so oblastniki brezskrbni in laže uresničujejo svoje načrte. A vsaka pesem se naposled izpoje.

Konkretizirani in abstraktni Bog ter človek
To poglavje želim dopolniti še z nekaterimi, zame zelo pomembnimi spoznanji. Sumerska besedila govorijo o »bogovih« in ne o Bogu. Izraz Anunakki dobesedno pomeni »tisti, ki so prišli z neba na Zemljo«. V izvirniku imamo torej množinsko obliko, ki se nanaša na skupino bitij in ne na posamezno abstraktno entiteto, Boga. Tudi iz številnih drugih izročil – denimo grškega – razberemo, da ta bitja z »božjimi« lastnostmi obvladujejo 152

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

tudi določeni povsem človeški nagoni in celo hibe; podvrženi so čustvom, medsebojnim sporom in tekmovalnosti, podlegajo skušnjavam, občujejo s človeškimi ženami itd. Združujejo torej dve naravi – božansko in človeško. To je značilno za prvotno pojmovanje bogov, ki se je ohranilo tudi v zgodnjih civilizacijah (egipčanski, grški itd.). Sveto pismo je tisto, ki je iz »bogov« »naredilo« enega Boga in s prikritjem njegove človeške plati ustvarilo vtis o nadnaravni entiteti, ki s človekom nima nič skupnega. Zakaj se je, zgodovinsko gledano, to moralo zgoditi, mi je razumljivo: poganski panteizem, ki je vodil v tekmovanje med bogovi in slabljenje njihove veljave, je bilo treba zamenjati s predstavo o enem Bogu, v katerem se združijo vse lastnosti in se povežejo v eno, najvišjo (edino) avtoriteto. Iz sumerskih besedil izhaja spoznanje, zdaj že več kot uvodoma izražena domneva, da bogovi ne predstavljajo neke nadnaravne, imaginarne entitete, temveč konkretna, fizična bitja, ki so jih tedanja ljudstva zaradi njihove tehnološke superiornosti krstila za bogove. Erich von Däniken je imel prav. Bogovi so bili astronavti. Žal mu tega pred desetletji ni uspelo dovolj prepričljivo dokazati. Ločiti moramo torej med konkretiziranim Bogom oziroma bogovi, ki so nas obiskali v preteklosti ter vplivali na razvoj človeka in civilizacije, ter tisto abstraktno entiteto, prav tako imenovano Bog, ki naj bi bil stvarnik vsega in v katerem se skriva tudi naše pravo duhovno bistvo, imenovano »božji duh«, ki ga začutimo, ko se obrnemo navznoter. Poenostavljeno bi lahko rekli, da gre za dve entiteti – za fizičnega Boga in za abstraktnega, duhovnega Boga. Oba se med seboj bistveno razlikujeta, pa vendar smo ju združili v eno. To je po svoje sicer smiselno; človek je fizično in duhovno bitje in brez dvoma tudi Nefili. Ko govorim o Nefilih, se zavedam, da niso abstraktne entitete z nadnaravnimi lastnostmi, pač pa bitja, podobna ljudem, v katerih živi ista duhovna esenca, isti božji duh. Stara zaveza pri omenjanju Boga ne meri na duhovnega Boga, ki naj bi nas povezal z dušo ali božansko iskro v nas. Obravnava predvsem odnos med tvorcem in stvaritvijo. Toda to se je z Novo zavezo in nastopom Jezusa Kristusa bistveno spremenilo. Pozornemu očesu ne more uiti, da se značaj Boga v Stari in Novi zavezi razlikuje. Zastavilo se mi je še dodatno vprašanje: ali so tvorci Adama ustvarili tudi njegovo dušo?

153

ŠESTO POGLAVJE

Hebrejski izraz, ki se običajno prevaja kot duša, je nephesh, neulovljiv »duh«, ki oživlja živo bitje in v trenutku smrti zapusti telo. V prvih petih knjigah Stare zaveze se omenja opomin pred prelivanjem človeške krvi in uživanjem krvi živali, »kajti kri je nephesh«. Svetopisemska Geneza tako izenačuje nephesh (duh, dušo) in kri. To stališče se mi ne zdi ustrezno. Kako so na dušo gledali Sumerci iz Sitchinovih besedil, nisem mogel zadovoljivo razbrati. A zdi se, da so Sumerci verjeli, da so božansko dušo v novo telo prinesli s krvjo, prisotno v genskem postopku. Moje razmišljanje je naslednje: življenja – tako kot energije – ni mogoče ustvariti. Duša si kot izvorna življenjska bit sama izbere primerno telo. Iz obeh trditev sledi, da duše Nefili niso mogli ustvariti. Življenje ni entiteta, ki bi jo bilo mogoče ustvariti s še tako zapleteno mehanično ali gensko manipulacijo. Tudi predstava, da je bilo Adamovo telo ustvarjeno iz nič, ne drži. Če smo natančni: tisto, kar pojmujemo kot stvaritev Adamovega telesa, je le korekcija pojavnosti pračloveka oziroma drastična izboljšava njegovih lastnosti, tako da je postal primeren tudi za »zahtevnejše duše«. Ezoteriki pravijo takole: nesnovna duša si želi izkusiti telesne senzacije v materialnem svetu, zato vstopi v fizično telo, ki si ga izbere. Razvitejše duše si izberejo popolnejša telesa. S svojo svobodno voljo si je moja duša torej izbrala poslanstvo v človeškem in ne nefilskem telesu. Že ve, zakaj. To poglavje je za vsakogar, ki ga duhovno ozadje stvari ne zanima toliko, eno najzanimivejših, saj daje zelo prepričljivo razlago zgodovinskega dogajanja na našem planetu. Pa vendar ob tem dobi zelo pomemben uvid: med Bogom, ki naj bi ustvaril človeka, in človekom ni bistvene razlike. Pravzaprav je razlika v embalaži. To je zelo pomembno spoznanje. To napeljuje k zavedanju lastne božanskosti. Kar je tudi namen te knjige. V naslednjem poglavju boste spoznali, kako mi je z dodatnimi informacijami, ki zgodbo močno popestrijo in poglobijo, uspelo poustvariti, rekonstruirati zgodovino sveta. Sitchinova zgodba je sicer zelo privlačna, a je posneta z eno samo kamero. Tukaj bomo vpeljali še druge kamere. Tako prikazani zgodovinski mozaik nam bo razkril pomembne novosti, ki prispevajo k spoznanju sebe.

154

SPOROČILA GLINENIH PLOŠČIC

7. poglavje

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

Zgodba sumerskih ploščic je name napravila globok vtis in mi razjasnila marsikatero uganko. Vendar v mojem poskusu, da bi pripravil verodostojno rekonstrukcijo zgodovine sveta in človeštva, ni mogla služiti kot najbolj zaupanja vreden koncept, kajti primerjava z drugimi besedili je pokazala, da je število igralcev v njej premajhno. Po drugih virih število nezemeljskih ras, ki so pomembno sooblikovale zgodovino našega planeta skozi eone, ni tako majhno. V nobenem viru mi ni uspelo najti zgodovinskega koncepta, ki bi zgodovino od najstarejših do sodobnih časov prikazal celovito, skladno in razumljivo. Rekonstrukcijo sem zato gradil na treh skupinah virov, omenjenih v petem poglavju, v besedilu »Kako do pravih informacij«. Pri obravnavi najstarejšega dela zgodovine sem se v veliki meri opiral na besedilo Zgodovina galaksije neznanega avtorja (ali avtorjev, v nadaljevanju ga imenujem kar »vir«), pri obravnavi mlajše zgodovine pa sem največ črpal iz del Davida Icka, Semirja Osmanagića, Vladimirja Istarhova in nekaterih spletnih virov. Tako izpeljani poskus rekonstrukcije svetovne zgodovine, ki predstavlja verjetnejši zgodovinski mozaik, zagotovo ni popoln, a je po mojem prepričanju dokaj dober približek resnici. Zgodba v nadaljevanju je mestoma precej razburljiva ali celo šokantna. Morda se ti bo ob branju tega poglavja in tudi naslednjega utrnila misel, da želim z nizanjem razburljivih primerov zgodovinskih manipulacij in prevar ustvarjati ozračje strahu in nezaupanja ali iskati krivce za vse tegobe na tem svetu. Nikakor nisem eden tistih, ki si hočejo s kritiziranjem in blatenjem drugih kovati svoj moralni kapital ter graditi svoj ugled in prestiž. Prav nasprotno. Moj namen je podati informacije, ki omogočajo dopolnitev in uravnoteženje zdaj zelo nepopolne slike o stvarnosti ter odkriti dejstva, ki so bila tako dolgo prikrita, da morajo naposled bruhniti na plano. Vse na videz zarotniško obnašanje in izkoriščevalska dejanja maloštevilnih elit gledam v luči razvoja zavesti ali duše na temelju osnovnega načela svobodne volje. Vsa dejanja so s stališča »vesolja« ali Stvarnika legitimna. Vendar 155

SEDMO POGLAVJE

napredek kot izmenjava skrajnih dejanj prinaša trpljenje, za razliko od prepoznavanja takih neuravnoteženih dejanj, usmerjenih v izkušanje življenja skozi skrajnosti, in sprejemanja stvarnosti, kakršna je. Vse zgodovinske zgodbe so v temelju enake: gre za prevlado moči nad šibkostjo, nadvlado močnejših nad šibkejšimi. Razlike so le v metodah izkoriščanja. Smisel evolucije je duhovni napredek, ta pa se udejanja skozi izkustva, ki tvorijo zgodovinsko dogajanje. Prepričan sem, da ni najpomembnejše posamezno izkustvo, pa naj gre za nadmoč ali nemočno podrejenost; pomembna so duhovna spoznanja, ki jih udeleženci ob tem pridobijo kot posledico teh izkustev. Ta pa so najpogosteje na strani zatiranih večja. Bistveni element nadvlade je prikrivanje pravih, poštenih informacij in vsiljevanje omejenih predstav. Kar je zgrajeno na laži, onemogoča napredek, ker zavija v temo. Danes smo – bolj kot kdaj prej – potrebni svetlobe. V nadaljevanju opisujem zgodbo, doslej poznano le maloštevilnim, ki mestoma navdaja s tesnobo. A to je le ena plat zgodbe – tista, ki so nam jo dosledno prikrivali. Vsako dejanje, tudi na pogled slabo, pa ima tudi svojo dobro plat, ki jo pogosto spregledamo. Doseči Resnico in s tem resničen napredek je možno le ob sprejemu več skrajnih plati. Takšen pristop je pogoj za pridobitev širine, globine in modrosti, ki je spremljevalka notranjega miru. Ko sem se v svojem duhovnem razvoju pomaknil bliže k spoznanju svojega bistva – o tem je govora v zadnjih poglavjih knjige –, sta se moje razumevanje in odnos do celotne zgodovinske zgodbe bistveno spremenila. Kot bi na zgodovino pogledal z nove razsežnosti. V zapisanem ni nikakršne zamere, obremenjenosti ali grenkobe; vse so le informacije, ki jih je treba pogledati z zrnom soli in si z njimi pomagati do boljšega razumevanja sveta.

Zemlja kot poligon nezemljanov
Da bi jasneje razumel celotno zgodbo, je treba poseči zelo daleč v preteklost, prav do pojava človeka v fizični podobi. Zavedati se je treba dejstva, o katerem bo izčrpneje govora v devetem poglavju knjige: človek je zavest, ki se je spustila v materijo pred kakimi petimi milijardami let. Tisto, kar »ustvari« fizično bitje, je istenje duha z materijo. Identifikacija s snovnostjo se je skozi milijone let krepila, vse do stopnje, ko so tako utelešene »duše« želele izkusiti celovitost fizičnega obstoja in zato pozabile na svojo pravo, duhovno naravo. Ozvezdje Lira (Lyrae, z osrednjo zvezdo Vega) je, kot beremo v viru, rojstni kraj vseh humanoidnih, torej človeku 156

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

podobnih bitij v tej galaksiji. To so bila plavolasa ali rdečelasa bitja modrih ali zelenih oči. Istenje s telesom je bilo silno močno; v fizični svet so se tako vživela, da so postala njegovi ujetniki. Zelo inteligentna fizična bitja bi bilo v grobem mogoče razdeliti v dve skupini, in sicer človeku podobna bitja in plazilska bitja, podobna zelo razvitim plazilcem. Med slednjimi so najambicioznejši reptili iz ozvezdja Draco (Zmaj), ki so tudi najagresivnejši. Hoteli so zagospodovati v vsem vesolju. (Izraz reptili uporabljam z malo in veliko začetnico: reptili predstavljajo vse plazilske rase, Reptili pa njihovo najuspešnejšo raso pri podjarmljenju ostalih, Draco-reptile.) Vir navaja, da so Draco-bitja proizvod visokorazvitih bitij, ki se ne pojavljajo v fizični podobi. Obstaja sedem različnih reptilskih vrst; vse so nespolne. Pri kreiranju teles teh bitij na etrski ravni so sodelovali vodilni tehnologi v galaksiji, bitja iz ozvezdja Sirij A. Da lahko delujejo v fizični stvarnosti, Draco-reptili potrebujejo človeško genetiko, ki so si jo »sposodili« od fizičnih Lira-bitij. Poslani so bili v mnoge fizične svetove z namenom zavojevanja vseh humanoidov. Liri, ki so napad preživeli, so se razbežali po vesolju in naselili v območju ozvezdij in zvezd Orion, Tau-Ceti, Plejade, Prokion, Antares, Alfa Centauri, Arktur in drugih. V našem osončju so nekateri begunci kolonizirali planet Mars, ki je bil v oddaljeni preteklosti cvetoč planet, podoben današnji Zemlji. Zgodba o kolonizaciji Zemlje, ki je bila že pred 500.000 leti silno zanimiva za naselitev, je veliko bolj razgibana, kot bi si mislili. Čeprav se podatki iz različnih virov nekoliko razlikujejo, je mogoče izluščiti glavno sporočilo. Naš planet je postal nekakšen inkubator za biološko eksperimentiranje. Ko je po eonih – po umetni pospešitvi procesov – sprva zelo vodnata Zemlja postala prijazna za bivanje, je bila njena površina povsem drugačna kot danes. Kot pravi vir, so celino Lemurijo kolonizirali Draco-reptili, ki so s seboj pripeljali svojo hrano – dinozavre. Drugo celino, Atlantido, ki je segala od Karibskega otočja do Kanarskih otokov, pa so poselili Atlanti, ambiciozni humanoidi Liri, priseljeni z območja Plejad. Medsebojna nasprotja z Draco-reptili – tudi po zaslugi hitrega množenja dinozavrov – so kmalu privedla do vojne svetovnih razsežnosti, tj. prve planetarne vojne, ki so jo vojskovali z naprednim orožjem. V njo so se vpletli, vsak s svojim računom, tudi drugi igralci. 157

SEDMO POGLAVJE

Da bi ustavili vojskovanje brez konca na Zemlji, se je na planetu Hatona sestal svet iz galaksije Andromeda. Sestanek je bil na nevtralnem terenu zunaj galaksije Mlečna cesta, saj so bile v spor vpletene številne civilizacije iz nje. Naposled je prišlo do sporazuma med reptilskimi kolonisti in nekaterimi človeškimi skupnostmi. Dogovor je bil dosežen brez Anunakkireptilov iz originalnega Draco-imperija. Dogovor je določal, da se na Zemlji ustvari nova človeška rasa, katere DNK bi bila sestavljena iz prispevkov vseh zainteresiranih strani, vključenih v mirovni proces. Šlo je za dvanajst humanoidnih (Lira genetika) in eno reptilsko (Draco) skupino genov. Razvoj novih hibridov, ki naj bi pripeljal do favorita, je potekal ločeno. Med rasami, ki so se kasneje pomembneje angažirale na našem planetu, so Anunakki, Aldebaranci, Arcturiji, Atlanti, Draco-reptili, Plejadani, Prokionci, Rigeljani, Tau-Cetiji, Zeta-Reticuliji, pripadniki dveh ras z območja Sirija A in B (videz pripadnikov teh ras nekaj avtorjev precej natančno opisuje). Za razvoj nove vrste je bilo odrejeno določeno področje na planetu: Kavkaz. Reptili so dogovor sprejeli pod pogojem, da je reptilsko telo osnova novemu bitju. Od tod v Svetem pismu misel: »Napravimo človeka po svoji podobi.« Človek je skupinski projekt nezemljanov. Za ustvarjanje nove rase iz nespolnih reptilskih teles je bilo treba genetiko razdvojiti na moške in ženske komponente. Tu nastopi alegorična svetopisemska zgodba o Adamu in Evi. Stvarjenje Eve iz Adamovega rebra je zgodba o razdvajanju nespolnega reptilskega telesa na moško in žensko. Vsa človeška bitja na tem planetu imajo reptilsko DNK z reptilskimi posebnostmi. Zato človeški plod v maternici prehaja skozi reptilsko fazo razvoja, preden postane podoben človeku. V tisočletjih so bili ustvarjeni številni človeški prototipi. Od tod nenaden pojav različnih ras in različne barve kože na Zemlji. Kako bi to pojasnil Darwin? Marsikateri prototip se ni posrečil, in take skupnosti so uničili. Nekateri človekovi predniki so se zato pojavili in takoj izginili; začudeni arheologi, ki sledijo Darwinu, zato nikakor ne morejo sestaviti primerne zgodbe. Eden primerov množičnega uničenja, pri katerem je bilo uporabljeno jedrsko orožje, je omenjen v Svetem pismu v zgodbi o Sodomi in Gomori. Razlog? Pretežno homoseksualna usmerjenost. Populacijo so sprva poskusili uničiti z vcepljanjem virusa, a ta se je izognil nadzoru in se začel širiti tudi zunaj predvidenih meja. V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja so Izraelci kopali v bližini nekdanje Sodome ter v staljenem kamenju našli koščke človeškega tkiva in celic, v njih pa virus, ki jim ga je uspelo rekonstruirati in vcepiti v jedro žive celice. Virus, za katerega so dognali, da je umetno ustvarjen in deluje na človekov imunski sistem, so imenovali AIDS. Kasneje je bil uporabljen, da bi zdesetkal črnce, žal pa je nekoliko ušel nadzoru. 158

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

Priprava skupnega hibrida je izzvenela kot kozmična šala, kajti vsaka skupina je vgradila v bitja genske sekvence, ki naj bi omogočile prevlado njene genetike, to pa je recept za večni konflikt. Človeštvo je bilo s tem obsojeno na neprestane spopade in neprestan nadzor. Nobena skupina nikoli ne bo prevladala. Projekt je bil usojen na neuspeh, še preden je stekel. Afričane, zelo uspešno obliko hibridov, je ustvarjala le ena skupina, s planeta Nibiru ali Marduk. Spoznali smo jih v prejšnjem poglavju kot Anunakke. Ta reptilska vrsta je veliko inteligentnejša in lepša kor drugi Draco-reptili in tudi bolj podobna ljudem. Z ostalimi Draco-reptili je v sporu. Vsa humanoidna bitja so lirsko-reptilskega izvora, vendar so razlike med njimi precejšnje. Vse hibridne rase so se razvijale sprva ločeno, zatem pa se vse bolj prepletale med seboj. Vsaka skupina je doživela tudi fizično in kulturno poseganje drugih skupin. Ambicioznejše rase so se vtihotapile v druga okolja in poskušale »speljati vodo na svoj mlin«. Pri tem je bila zelo uspešna le ena rasa: Draco-reptili.

Potop
Sobivanje na planetu je zaradi teženj po prevladi seveda znova privedlo do resnih nasprotij. Po viru so Atlanti na pritiske in agresivnost Reptilov odgovorili tako, da so pričeli Lemurijo močno obstreljevati z elektromagnetnim orožjem. To je povzročilo potop Lemurije v Pacifik. Od Lemurije so ostali le Havaji, del Kalifornije, Avstralija, Nova Zelandija, Južnopacifiško otočje, Japonska, Filipini, Tajvan. Preživeli Reptili so odšli na Venero, v dele srednje in južne Amerike, v severno Indijo ali pod površje planeta. Podzemlje je postalo osrednje bivališče preživelih Reptilov. Tu so zgradili velika podzemna mesta. Ti dogodki so botrovali legendam o peklu in demonih, ki živijo »v ognju« v središču planeta. Zgradili so transportni sistem, podoben podzemni železnici, s katerim lahko v nekaj urah dosežejo poljubno mesto na planetu. Ustvarili so slovita podzemna mesta Akadijo, Agarto, Hiperboreo, Šambalo, mitska mesta, opevana v ezoteričnih besedilih, ki jih raziskovalci še vedno iščejo. Vsa ta mesta so zgrajena ob notranjem zidu zemeljske skorje, ki se dotika votle notranjosti. Prav ste prebrali. Veliko je namigov, da je Zemlja votla,70 tako kot tudi drugi planeti. Tudi ta informacija je ena najbolje varovanih skrivnosti. A o tem na drugem mestu. 159

SEDMO POGLAVJE

Reptilska vrsta Anunakki, ki je ustvarila črnce, je ena od ras, ki živijo v podzemlju. Obstoj podzemnih bivališč oblasti dosledno prikrivajo. Toda spisek podzemnih mest je dolg. Največ jih je v ZDA na območju držav Arizona, Utah, Kolorado in Nova Mehika, kjer so tudi najvažnejše baze. Sprejmejo tudi po več deset tisoč prebivalcev. Med najbolj poznane baze sodi npr. baza Dulce v Novi Mehiki. Osmanagić omenja, da je v ZDA vsaj 35 podzemnih baz, od tega pet skupnih z Zemljani. Navaja natančne podatke o številu osebja, dejavnosti, ki tam poteka, opremi itd. Več kot trideset jih je v Turčiji v bližini Derinkuya. O njih poroča več avtorjev. Vir navaja, da so imeli Atlanti po umiku Reptilov z zemeljskega površja nekaj časa proste roke pri razvoju človeštva. Na preostanku Zemlje so napravili kolonije in postavljali človeške vladarje. K sodelovanju so pozvali raso z območja Sirij A zvezde, ki pa je ves čas igrala dvojno vlogo. Pregnali so Anunakke (kreatorje črne rase) in prevzeli njihove sluge – črnce. Ustvarili so nova hibridna bitja za kopno in morje (Merfolk – mešanica človek-delfin; morske deklice?). Delfine so pripeljali iz galaksije Andromeda. Reptili pod površjem seveda niso mirovali, njihova živahna dejavnost pa je Atlante močno skrbela. Pod površje zemlje so zopet usmerili močne laserske in EM impulze, da bi jih uničili, to pa je v nekaj tisočletjih oslabilo skorjo planeta do te mere, da je naposled prišlo do razpada in potopa Atlantide. Iz morja gleda le še nekaj višje ležečih predelov celine, med drugim najvišji vrh Pico Alto na Azorih. Atlantske civilizacije je bilo konec. Miselne vzorce Atlantov sta še bolj zajela strah in negotovost. Črni magi so prevzeli mesta znanstvenikov in religioznih vodij. Katastrofalni dogodek, ki se je zgodil pred približno 13.500 leti, Sveto pismo imenuje vesoljni potop. Dosegel je ogromne razsežnosti in sprožil usodne posledice, denimo premik zemeljske osi in spremembe magnetizma. Peščici Atlantov se je pred propadom uspelo preseliti na druge celine – v Egipt, Peru, Južno Ameriko, zahodno Evropo, kjer so odločilno vplivali na nastanek novih civilizacij in njihove kulture. Kmalu po vesoljnem potopu so se bliskovito pojavile sumerska in egipčanska civilizacija ter civilizacija v dolini Inda. Ta nagel razvoj je bil zasluga bele arijske rase, ki se je s kavkaškega gorovja in Bližnjega vzhoda razširila po svetu in iz nič dvignila ljudstva na zavidljivo civilizacijsko raven. Izraz arijski se nanaša na belo raso. Predstavljal naj bi hibride z mešanico krvnih skupin, ki so jih z genskimi manipulacijami ustvarili Anunakki. Glavno središče plazilsko-arijskih družin in središče tako imenovanega 160

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

Babilonskega bratstva je postalo mesto Babilon, eno prvih cvetočih mest v popotopni eri. David Icke piše, da je bil utemeljitelj Babilona kralj Nimrod, ki je vladal skupaj s svojo ženo Semiramis. Nimroda simbolično upodabljajo kot ribo, Semiramis pa kot ribo in goloba. Nimrod in Semiramis sta pripadala reptilskim rodbinam, znanih tudi pod imenom Titani (zaradi svoje velikosti). Titani so nasledniki Noeta, ki je bil križanec med »bogom« in človekom (po Henokovi knjigi). Bil je skrajno bele kože. Nimrod je bil predstavljen v dvojni vlogi: kot bog oče in kot sin Nin. Nin, sin boginje Semiramis, imenovan tudi Tamuz, naj bi bil razpet z jagnjem pod nogami in puščen v votlini. Ko so kamen izpred votline po treh dneh umaknili, njegovega telesa ni bilo več (enaka zgodba kot pri Jezusu, le mnogo starejša!). Tema mož-žena-sin, povezana z Nimrodom, se je v egipčanski kulturi razvila v mitologijo Ozirisa, Izide in Horusa ter podobne mitologije v Aziji. Mnogo kasneje je to postala zgodba o Jožefu, Mariji in Jezusu. Dan čaščenja Tamuza – 23. maj – je postal krščanski praznik, in sicer čaščenje sv. Janeza. Krščanski papež še vedno nosi mitro (stožčasto kapo) v obliki ribje glave, ki predstavlja Nimroda. Babilonski miti in simbolizem so del temelja vseh velikih religij, posebno krščanstva.

Načrt globalnega gospostva
Katastrofa, ki jo je povzročil vesoljni potop, je odprla nove možnosti za vpletanje drugih nezemeljskih civilizacij, ki so sodelovale v projektu »človek«. Rasa z območja Sirija A je sodelovala pri gradnji stare egipčanske kulture. Simbol Sirija je znak ank, ki so ga prevzeli tudi Egipčani. Nezemljani z območja Tau-Ceti so organizirali slovansko kulturo. Rigeljani so poskrbeli za ljudstva na Kitajskem in Bližnjem vzhodu. Medtem so tudi Reptili prepoznali priložnost in jo izkoristili. V podzemnih mestih v globinah Zemlje so se reorganizirali in napravili načrt za popoln prevzem nadzora na površini. Ustvarili so hibride z mešanico njihovih genov in genov ljudi na površini ter z njimi prodrli na vsa strateško pomembna mesta v drugih civilizacijah in okoljih. Človeku se zdi, da je težko uresničiti načrte, ki trajajo dlje kot človeško življenje. A višje razvitim bitjem čas ne predstavlja velike ovire. Po načrtu za globalno gospostvo71 (v nadaljevanju ga bomo imenovali »Načrt«), ki je nastal v glavah visokih svečenikov v prvem cvetočem mestu Babilonu, naj bi na planetu ustvarili čimbolj enotno, poslušno človeško populacijo, tako 161

SEDMO POGLAVJE

rekoč veliko ogrado pohlevnih ovčic. V tisočletjih naj bi se iz sprva raztresenih skupin, rodov in narodov najprej oblikovale skupnosti in države, skozi proces združevanja imperiji in velike združbe držav, ki bi se naposled zlile v eno globalno državo z eno vlado, eno vojsko in enim ljudstvom. To je načrt za ustanovitev ene same svetovne države, ki jo omenjajo kot »novi svetovni red«. To se je v govorih visokih politikov in državnikov začelo omenjati po letu 1940. O tem sta v zadnjem času govorila oba predsednika iz dinastije Bush (oče in sin), člani administracije v EU, predsednik angleške vlade Brown itd. Nič čudnega, da je new world order tudi ena najpomembnejših nalog predsednika Baracka Obame, kot je opozoril Henry Kisinger;72 svetovna gospodarska kriza pa velika priložnost za nov korak k njeni uresničitvi. Reptili v času Lemurije in Atlantide ter kasneje, v času majhne številčnosti človeške populacije, niso skrivali svoje plazilske zunanjosti, kasneje pa je to postalo potrebno. Njihova zunanjost je ljudi odbijala. Kraljevska vrsta albinsko belih Reptilov, ki se nahaja na vrhu hierarhije, ima krila – od tod upodabljanje v podobi zmajev – in rogove – od tod krona kot simbol rogov. Kraljevski vrsti sledijo po pomembnosti Reptili brez kril. Odbojno zunanjost Reptilov je bilo treba spremeniti, a ob tem obdržati primerno gensko strukturo. Uporabljeni so bili geni albinsko belih Draco-plazilcev. S pomočjo genskih tehnologov z območja Sirija A je Reptilom uspelo ustvariti človeškega Reptila v razmerju 1 : 1, ki mu je bilo omogočeno menjati zunanjost.73 Pripadniki tega rodu, ki so ga pilili skozi več generacij, se s preprostim koncentriranjem na genetiko lahko prelevijo iz Reptila v človeka in obratno. Ta reptilski hibrid je postal elita človeške kulture. Projekt je dobro uspel. Populacija Sumercev je bila izbrana kot pilotsko ljudstvo. Obstajala je le manjša težava: če je reptilske genetike v posamezniku preveč, je njegova levitev otežena in ohranjanje človeške oblike nemogoče. A to je mogoče popraviti z uživanjem človeških substanc – hormonov, mesa in krvi. Babilonski svečeniki so si jih zagotovili tako, da so pojedli del svoje obredne žrtve, pa je tako iz besede za svečenika Cahna-Bal nastal izraz kanibal (človek, ki uživa človeško meso). Rituali obrednega žrtvovanja ljudi so postali del verskih obredov, torej čaščenja in prošnje za milost »Boga«. Od tod človeške in živalske žrtve na oltarjih! V Katoliški cerkvi je kri obrednih žrtev kasneje zamenjalo vino, meso pa je zamenjal kruh. Darovanje žrtev za ista božanstva ostaja aktualno do današnjega dne. Da bi laže prešli na obred žrtvovanja ljudi, so najprej uzakonili žrtvovanje svinj (svinje imajo mešanico človeške in živalske genetike; kožo lahko presadimo človeku, srčne zaklopke uporabimo namesto človeških itd.), 162

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

genetiko hibrida pa prilagodili tako, da je uživanje svinjskega mesa ustvarilo želeni učinek. Jesti svinje je torej pomenilo neko vrsto kanibalizma, zato Judje svinjino zavračajo. Za ohranjanje želenih lastnosti in sposobnosti levitve mora biti zagotovljeno ohranjanje genskega razmerja; za pripadnike »kraljevske krvne linije«74 je negovanje krvnega porekla in skrb za njegovo čistost nadvse pomembno. Vzdržujejo jo tako, da se kraljevska krvna linija krvno povezuje s svojimi bližnjimi sorodniki – poroke s sestrami že od faraonovih časov niso nič nenavadnega. Krvna čistost kronanih glav je postala pravilo, nasledstvo na kraljevskih in drugih pomembnih položajih pa je postalo krvno pogojeno.

Dirka za osvojitev sveta
Sumerci so predstavljali tip ljudstva, ki naj bi preplavilo svet. Sumerci so postali Sum-Arijci ali Arijci. Ime »Arijci« prihaja od feničanske besede »arri«, ki pomeni »plemeniti«. Ime Iran pomeni v prevodu »zemlja Arijcev«. Sumerski jezik, jezik bogov, je osnova večine svetovnih jezikov. Sumerci so očetje kultur minojske Krete, klasične Grčije in rimske Italije. Tisoče let pred Kolumbom so tako v Evropo kot v Ameriko prenesli svoje gene in znanje. V Ameriki so mnogo kasneje priseljenci osupli ugotovili, da imajo ameriški domorodci enake verske zgodbe in mite kot oni. Beli reptilsko-arijski mešanci so se po potopu spustili s kavkaškega pogorja in planinskih predelov Irana in Kurdistana ter se naselili v Egiptu, Izraelu, Palestini ter na ozemlju današnjih Jordanije, Sirije, Iraka, Irana in Turčije. Videti je, da od tod izvirajo vse velike svetovne religije. Vse poznajo isto zgodbo, a pod različnimi imeni. Icke piše, da je ekspanzija Arijcev začela kakih 3000 let pr. n. št. Ker so druge nezemeljske rase prav tako uresničevale svoje načrte, so jih Arijci preprosto odrinili. Vojne med ljudstvi ali mesti so bile odraz teženj za prevlado. V času osvajanja novih ozemelj so Arijci dobili različne nazive, na primer Hetiti in Feničani. Feničani predstavljajo tisto krvno linijo, ki je dobila veliko specializiranega znanja o pomorstvu. Vir pravi, da je šlo pri tem rodu za potomce Atlantov, ki so jih gensko obdelali strokovnjaki s Sirija. S Feničani se je začel projekt zavojevanja dežel preko morja. To je bil veličasten načrt, ki je pospešil izvedbo Načrta. Toda najsi je šlo za načrte Atlantov ali Anunakkov, vedno so se vmešali tudi Reptili. 163

SEDMO POGLAVJE

Feničani so se odpravili preko vseh morij v več smeri; kolonizirali so dele Bližnjega vzhoda, prodirali do skrajnega severa Evrope, na britansko otočje ter celo v severovzhodne dele Amerike, vse do Velikih jezer. V ameriških gozdovih je še vedno mogoče najti njihove rudnike in tablice z njihovo pisavo. Tisto skupino Arijcev, ki je potovala skozi (sedanjo) Madžarsko in Avstrijo do Nemčije in Francije, so Rimljani imenovali »Galci«, Grki pa »Kelti«. Skupina, ki je potovala na sever, je dobila ime Skiti; Rimljani so jo imenovali Sarmati in Germani. Angli in Sasi izhajajo iz istega izvora – s območja Kavkaza, kjer jih poznamo pod imenom Hazari. Modrokrvni voditelji so se počasi in vztrajno selili v druge regije in povsod prevzemali nadzor. Iz kavkaške regije so se selili proti zahodni Evropi in postali Vikingi, Franki in Tevtoni ter Rusi. Seveda je prišlo do mešanja z drugimi rasami nezemljanov (Antariji, Arcturiji, Tau-Cetiji, Atlanti itd.), ob katere so trčili na posameznih predelih. Modrokrvni voditelji so se vtihotapili tudi v ljudstva Bližnjega vzhoda – Kanaance, Malahite in Kitite. Univerza Pavia v Italiji je v letu 2000 napravila gensko analizo evropskih moških in ugotovila, da jih ima 80 % neposredno zvezo s srednjo Azijo, preostalih 20 % pa s srednjim vzhodom. To podpira teorijo, da so Sumerci odšli v osrednjo Azijo ter se nato selili proti Evropi in Bližnjemu vzhodu. V Evropi so modrokrvni prevzeli položaje vladarjev v posameznih ljudstvih v vlogi kraljev in članov kraljevskih družin. Metoda je bila preprosta in učinkovita: plemenitašinjam kraljevske krvi so brez njihove vednosti skrivoma vsadili reptilski plod. Otrok je bil samodejno kandidat za najvišje položaje v kraljevini. Vsa novejša zgodovina je zgodovina prodiranja modrokrvnih v vse pore civiliziranega sveta. To jim je uspevalo na dva načina – z religijo in vtihotapljanjem v kraljevske in druge dinastije ter druge vodilne kroge. Pri tem pa Reptili niso bili enotni; pogosto je en rod Reptilov deloval proti drugemu. Vir navaja, da tudi drugi nezemeljski osvajalci nisi stali križem rok. Tau-Cetiji so se osredinili na Evropo od Srbije do Urala. Tu so z dodajanjem svoje DNK prvobitnim naseljencem ustvarili gensko osnovo slovanskih narodov. Rezultat je bil človek močnejše rasti, agresivnejši, ki je imel rad hladnejše podnebje. Geografske značilnosti tega dela planeta so podobne tistim na območju Tau-Ceti in v njihovi koloniji Epsilon Eradanus.

164

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

V osrednji Evropi so germanska plemena gensko manipulirali Aldebaranci. Ti so zelo militaristični, inteligentni in znanstveno usmerjeni. Skoraj dva tisoč let so bili energetsko povezani z Germani in s telepatskim vplivom delovali na njihov nacionalni sentiment. Mnogi ljudje z aldebaransko frekvenco so pomešani s potomci Tau-Cetijev v slovanskih delih, posebno na Poljskem in v Rusiji. Hitler je to vedel. Zato jih je hotel pripojiti v imperij. Aldebaranci so se gensko mešali tudi z Vikingi. Ti Nordijci so nasledili agresivne in militaristične težnje, ki so prisotne tudi v Nemcih. Vikingi so rovarili po Evropi, a niso premogli tehnologije, da bi obstali na oblasti. Skozi tisočletja so se mešali ljudje različnih ras in genetike. Ostalo je zelo malo čistih ras. Številne rase so podlegle reptilskemu vplivu. Vse kulture iz srednje in južne Amerike uporabljajo kače in reptilske simbole. Tamkajšnja ljudstva imajo zanimivo mešanico lemursko-draco in atlantskočloveške genetike, pomešano s prokionsko DNK. Irci so bili v srednjem veku znani kot »Egipčani«. Predpona »mac« pomeni »sin od«, Arabci pa za isti pojem uporabljajo »bini«. Arijci so se razselili tudi v Indijo na območje reke Ind, trčili ob temnopolte Dravide, ki so bili reptilski ostanki iz Lemurije, ter jih pregnali v srednjo in južno Indijo. Ustvarili so hinduizem, hindujsko religijo, ki temelji na sedemstopenjski hierarhiji Reptilov; kastni sistem je neposredna odslikava reptilske delitve funkcij. Arijci, ki so zavladali v severni Indiji, pod Himalajo, so postali legendarni vladarji, radže. Ista rasa je ustvarila sanskrtski jezik ter zgodbe in legende hindujskih svetih spisov Ved. Indijske Vede so navdahnili Arijci. Iz Babilonske bratovščine, ki se je združila z atlantsko-egiptovsko šolo v Evropi, so nastali masoni.

Hebrejska zgodba
Hebrejci, Judje imajo med vsemi ljudstvi prav posebno mesto. Vir pravi, da je hebrejski projekt, ki je potekal v sodelovanju Reptilov in rase z območja Sirij A, nameraval vzpostaviti prototip kulture za prihodnji svet po okusu Reptilov. Za kaj takšnega ni primernejšega načina, kot je programiranje rase potujočih nomadov. Hebrejci so bili programirani, da s širjenjem religije po svetu vplivajo na vse druge kulture ter prek nje omogočijo širok nadzor nad prebivalstvom. Bližnji vzhod je bil za obe omenjeni rasi zelo pomemben. 165

SEDMO POGLAVJE

Današnji Hebrejci nimajo nikakršne povezave z Bližnjim vzhodom. Stari Hebrejci, ustvarjeni v genskem laboratoriju rase z območja Sirija A, so izumrli. Novi Hebrejci, ki so bili nato naseljeni v Palestino, imajo genetiko, ki je kombinacija genov Hebrejcev in Sumercev. Hebrejci niso bili Izraeliti ali Židje; bili so – ali vsaj njihovi ustanovitelji – posvečenci egipčanskih šol misterijev! Zato se ni čuditi, da je genski izvor hebrejske oziroma judovske rase nemogoče identificirati. Hebrejska religija, jezik in narod so se pojavili šele po tem, ko so posvečenci egipčanskih šol misterijev, kasneje poimenovani leviti, prevzeli znanje iz Egipta in si izmislili celotno zgodbo. Izrazi Hebrejec, hebrejsko in »judaizem« se ne nanaša na ljudstvo. Judovstvo je religija in ne narod. Celoten koncept judovskega naroda je lažna zgodba, namenjena zavajanju. Vsi razen manjšine, ki so jo ustvarili in naselili v Izraelu, imajo genske korenine iz južne Rusije. Kljukast nos, ki naj bi bila judovska značilnost, je obeležje južne Rusije in Kavkaza, ne Izraela. Poimenovanje Palestinec izvira od »Philistine«, kar pomeni Feničane. V obmorskih mestih Palestine je bila ustvarjena nova religija, osnovana na žrtvovanju maščevalnemu bogu, ki so ga imenovali Bog ali Elohim. Večina evropsko-ameriških Judov ima gensko povezavo s Hazari (reptilska krvna linija), ki so sprejeli judovsko religijo v letu 800 n. št., da bi se izognili katoliški vladavini v rimskem imperiju. Isti narod je kasneje napredoval proti severu in se naselil v predelih Rusije, Litvi in Estoniji, od tam pa se razširil v zahodno Evropo in naposled v Ameriko. Eni takšnih krvnih linij pripada družina Rothschild. Hebrejski jezik je jezik bitij z območja Sirija A. Stari ljudje iz Palestine so govorili aramejščino, jezik, iz katerega izhajajo arabščina in drugi jeziki Bližnjega vzhoda. Izvirna hebrejščina je bila jezik, ki so ga uporabljali le duhovščina in egipčanski svečeniki. Glavni jezik v Egiptu je bil sicer koptski. Sveti jezik šol misterijev je bil ABR, ki je postal »Ambres«, in se je sčasoma spremenil v »Hebrew«. V ozadju zgodbe o Abrahamu, ki je potoval iz mesta Ur v Kanaan, je zgodba o reptilskih hibridih, ki so zapustili sumersko ozemlje in kolonizirali druge dele srednje Azije in Bližnjega vzhoda. Zgodba o Mojzesu, za katero kristjani menijo, da je ni enake pod soncem, je na las enaka sumerski zgodbi o kralju Sargonu starejšem. Prava 166

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

zgodba o odhodu Hebrejcev iz Egipta, ki ga je vodil Mojzes, je naslednja: na otoku Santorin v vzhodnem Sredozemlju se je zgodila vulkanska eksplozija. Lava je stekla v morje, ki se je obarvalo rdeče, in morje je tako dobilo svoje sedanje ime. Vulkanski pepel je vzrok legendi o veliki kugi v Egiptu, ki je povzročila množično smrt. Rdeče morje se je razdelilo, ko se je morsko dno le za nekaj ur dvignilo nad površino; v tem času je bilo morje mogoče prečkati po suhem, kar je izkoristil Mojzes, ki je od sirijskih nadzornikov iz Egipta dobil nalogo prepeljati izbrano gensko kreacijo v sinajsko puščavo. Tam jim je bila dana Tora ali zapoved kot koda, pod katero bodo živeli. Iz puščave ni od njih nihče prišel živ – so pa prišli njihovi potomci. Pri pripravi novih Hebrejcev je bilo treba pripraviti novokodirane zakone. Dobili so jih prek komunikacijske naprave – skrinje zaveze, prek katere so svečeniki lahko prejemali sporočila od »boga«. To je bil kovček z dolgimi nosili v templju kralja Salomona, ki so se ga lahko dotikali samo posvečeni. Mojzes ni osebno ime, temveč je obredni naziv, dan posvečenec tajnega egiptovskega kulta piramide. Obredni naziv »moshe« pomeni tistega, ki je bil blagoslovljen s salom krokodila iz reke Nil. Obred je potekal v Egiptu v kraljevskem oddelku v veliki piramidi. Izraz »mesija« izhaja iz egipčanske besede za krokodilje salo, ki je »messeh«. Za blagoslovitev s krokodiljim salom, pretvorjenim v olje, je bilo treba v telo vsrkati nespremenjeno reptilsko energijo. Mojzes kot vodja je bil primeren vodnik pri selitvi Hebrejcev preko Rdečega morja. Zgodba o Judih in Izraelitih, kakršno podaja Sveto pismo, je v veliki meri domišljija. Judovski narod velja med vsemi narodi sveta za nekaj posebnega, »izbrano ljudstvo«, kot ga imenuje Sveto pismo. Kot rečeno, so bili Hebrejci (ki naj bi bili predniki Judov) ljudstvo, ki naj bi spremenilo svet. A to jim ni zagotavljalo nedotakljivosti ali zaščite. Nasprotno. Judovsko ljudstvo, ki je bilo vso zgodovino le orodje za dosego Načrta, je bilo izpostavljeno masovnemu genocidu, holokavstu. Malo narodov na svetu je bilo tako zlorabljeno kot Judje. Judje veljajo za narod brezsrčnih bankirjev; pravijo, da družbo, v kateri živijo, prej ali slej spravijo na beraško palico. To naj bi jim uspevalo zaradi njihove brezsrčnosti, ki je pogoj za uspeh pri izkoriščanju drugih. Judovski Talmud uči, da so vsi drugi – razen Judov seveda – nečisti in na ravni živali. Judovska vera je odlično orodje za pranje možganov in ustvarjanje miselnosti gospodarjev. Iz judovskega naroda izhajajo vsi pomembni finančniki 167

SEDMO POGLAVJE

in bankirji, judovska miselnost, podprta z judovsko religijo, pa omogoča igranje pomembnih vlog v načrtih globalne elite. Po nekaterih virih ima judovski običaj obrezovanja dečkov osmi dan po rojstvu poseben pomen. S tem naj bi otroku preprečili razvoj srčne čakre, ki je odgovorna za čustveni razvoj otroka. Takšni otroci naj bi zrasli v brezsrčne ljudi. Da o selitvah Hebrejcev vemo zelo malo, dokazuje nekaj zanimivosti. V puščavi države Nova Mehika so našli star hebrejski denar. Izraze starega hebrejskega jezika najdemo v jezikih južnoameriških Indijancev. Hebrejski Talmud piše o podvodnih bazah, kamor naj bi neka siva bitja odpeljala hebrejske ljudi. Piše tudi o ogromnih bitjih v notranjosti planeta. Najdena so ogromna okostja, a nihče ne pozna prave razlage.

Rimski imperij in Emanuel
Po zatonu Babilona se je glavno oporišče modrokrvnih preselilo v Trojo v Grčiji. Tu so Reptili pokvarili načrt antarske rase za postavitev grške civilizacije. Grki so bili naravnani humano in so želeli razvijati kulturo, težava pa je bila v tem, da so bili precej homoseksualno usmerjeni, zato njihova številčnost ni dovolj hitro naraščala. Modrokrvnim pa je bil potreben globalni imperij, ki bi združil vse kulture, ki so jih želeli obvladati. Med vzpostavljanjem rimskega imperija, ki je nastajal pod Arkturiji (eksperiment z Etruščani), so reptilsko-človeški hibridi iz grške Troje prispeli do Italije. Po trojanskih vojnah se je glavno oporišče modrokrvnih spet preselilo, tokrat v središče nastajajočega prvega velikega cesarstva, v Rim. To mesto je bilo zgrajeno kot novi Babilon, zato v njem kar mrgoli babilonskih simbolov. Rimska civilizacija je nadaljevala tam, kjer sta egipčanska in grška obstali. Z reptilskim načinom razmišljanja so Rimljani želeli zavojevati ves svet. Močan imperij z dobro organizirano vojsko in dobrimi komunikacijami naj bi omogočil pokoritev velikih delov planeta in izkoriščanje podjarmljenih ljudstev. Rimski imperij je dobro izpolnil to nalogo in omogočil tudi uporabo učinkovitejših metod nadzora uma množic. Prva od teh metod je bila denar, ki so ga »izumili« Feničani. Denar, menjalna vrednost za blago, je bil ljudskim množicam postopoma vsiljen kot najvišja vrednota, pomembnejši celo od samega življenja. Denar je postal gmotni temelj civilizacije ter eden od glavnih stebrov izkoriščanja in nadzora. Sprva je bil konkreten, v obliki zlatnikov ali srebrnikov, kasneje 168

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

pa ga je zamenjal ničvreden papir. Spodbudil je pohlep množic po bogastvu in sčasoma je kopičenje denarja postalo glavni cilj naporov človeštva. Potem ko se je rimska država razglasila za Sveti rimski imperij, ustoličila krščanstvo kot državno religijo in postavila Vatikan v glavno mesto Rim, si je zadala cilj asimilirati vsa ljudstva. Približno tristo let po našem štetju so modrokrvni že povsem nadzirali Rim in s tem ves »civilizirani« svet. Novo cesarstvo je za svoj nov simbol privzelo leva. Postal je simbol vseh modrokrvnih kraljevskih rodbin v Evropi in ZDA. V času, ko se je reptilski vpliv večal, so Atlanti s pomočjo rase Sirij A poskušali ponovno vzpostaviti Iirsko kulturo. Tako je nastal projekt Emanuel (Emanuel pomeni »tisti z božjim znanjem«). Njegovega vodjo, Emanuela, poznamo pod imenom Jezus Kristus. Mladi ženski iz starega Izraela, Mariji, so vsadili – od tod brezmadežno spočetje – gensko posebej pripravljen plod z Lira-geni. Mladega Emanuela/Jezusa, ki se je rodil 20. marca leta šest pred našim štetjem, so odpeljali v veliko piramido, kjer je dvajset let zbiral atlantsko-egiptovsko-lirska znanja in se učil kljubovanja reptilskim vplivom. Kot trdi vir, je Emanuel dobil nalogo združiti tri vrste človeških rodov, ki so imeli najčistejšo Ari-genetiko (levje ljudi): Hebrejce, Germane in severne Indijce. Simbol vseh treh je lev. Vir tudi navaja, da je bil Emanuel (Jezus) poročen z Marijo Magdaleno in imel z njo troje otrok. Resnično zgodbo o njem so skrbno prikrili. Celoten scenarij križanja je bil lažen. Jezusa so omamili, preden so ga dvignili na križ, nato pozdravili in prek Damaska poslali v Indijo, kjer je s sinom in materjo še dolgo živel – menda je doživel 117 let. Pokopali so ga v Šrinagarju v provinci Kašmir, kjer je še danes njegov grob. Jezusovo učenje je ostalo javnosti prikrito. Marija Magdalena je z drugim Jezusovim bratom, Jožefom iz Arimateje, ter otrokoma odšla preko Sredozemlja v južno Francijo. Tudi tam se ni mogla izogniti reptilskemu nadzoru. Malokomu je znano, da je znana trdnjava Rene-le-chateau, ki jo povezujejo z mnogimi skrivnostmi krščanstva, vhod v podzemne prostore Reptilov. Rod Magdalene se je mešal z Meroveji in se preimenoval v Merovinge, iz teh so nastali katari, nato templjarji, naposled pa je rod prešel med kraljevske družine, ki so globalna elita iluminatov. Izvirno besedilo Svetega pisma je bilo večkrat temeljito predelano, in sicer tako Stara kot Nova zaveza, da je lahko zadovoljilo več ciljev: po nalogu rimskih oblasti je služilo za vzgajanje v ponižnosti, podrejenosti in ustrežljivosti ter je spremenilo pogled na Boga. Vir navaja, da je pri pripravi in predelavi besedil odločilno vlogo odigrala rimska družina Piso. Iz besedil 169

SEDMO POGLAVJE

so črtali vse, kar bi nas lahko vodilo k našemu pravemu, duhovnemu izvoru. Izbrisani so bili deli, povezani z reinkarnacijo, nezemljani, pravim izvorom Emanuela oziroma Jezusa, resnico o križanju. Rimljani so kot simbol krščanstva izbrali križ, simbol mučenja, med drugim tudi zato, ker je v stari hebrejščini simbol za križ Tslav (latinsko »esclavo«, suženj).

Britanski imperij
Prvi veliki (rimski) imperij je kajpak moral propasti, da bi se na njegovih razvalinah lahko razvila še močnejša državna tvorba. Po padcu in požigu Rima, ki je krščansko vero uveljavil kot najpomembnejšo veroizpoved zahodnega sveta, se je središče moči modrokrvnih preselilo na sever, na otok, ki so ga Reptili, kot pojasnjuje Icke, po svoji glavni boginji Barati poimenovali Baratanija oziroma kasneje Britanija. Njihovo glavno oporišče v tej deželi, »nova Troja« so Rimljani kasneje poimenovali »Londinium«, današnji London. Britansko otočje je središče planetarne energijske mreže, zato je London sveto mesto in središče babilonskega cesarstva, skupaj s Parizom in Vatikanom. Kmalu je postal središče Velikega britanskega imperija, ki je zavojeval velik del planeta. To je postalo mogoče po tem, ko so pomorščaki »uradno« odkrili Ameriko in je val selitev v »novi svet« omogočil pokoritev in uničenje avtohtonih ljudstev Indijancev, Inkov, številnih afriških in drugih plemen ter krajo naravnih bogastev v njihovih deželah. Ameriko je Kolumb seveda odkril le za nevedne množice, modrokrvni pa so jo poznali in imeli stike z njo že mnogo prej. Z rastjo imperija je bilo treba dopolnjevati tudi vodilno strukturo za upravljanje sveta. Rasla je postopoma in hierarhično, v obliki piramide z desetinami ravnmi, na katerih so posamezni redovi (viteški redi – templjarji, malteški vitezi, jezuiti itd.), združenja in lože (prostozidarji, masoni itd.) ter posamezna društva (Društvo lobanje in kosti itd.) uresničevali isti program. Na samem vrhu piramide je najvišji red iluminati (»razsvetljeni«), ki usmerja svojo politično voljo na nižje ravni. Vse iluminatske družine so Draco-hibridi. Simbole iluminatov – plamenico (Kip svobode!), peterokrako zvezdo, šesterokrako (Davidovo) zvezdo, belo golobico, (Hitlerjevo) svastiko in še kaj – je mogoče videti vsepovsod, kjer sta razvidna njihov namen in načrt. Organi omenjene oblasti v senci skrbijo za dosledno uresničevanje Načrta. Cilj je pomembnejši od izvajalcev, zato med posameznimi organi občasno nastanejo trenja, spori ali celo medsebojna obračunavanja. Marsikdaj gre le za slepilne manevre za zavajanje svetovne javnosti. 170

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

Finančni sistem kot orodje upravljanja se je razvil iz skupine povezanih bank in omogočil centralizacijo nadzora kraljevskih dvorov, saj so bile kronane glave vse po vrsti dolžniki bogatih bankirjev. Med njimi je bil tudi Napoleon. Vse bančne niti se stekajo v roke družine Rothschild, kajpak plave krvi, ki je kmalu postala najmočnejša dinastija, in to ne le v britanskem kraljestvu, temveč na planetarni ravni. V Ameriki je finančni sistem zaupala dinastiji Rockfeller. Cilj je bil z ustreznimi vzvodi spremeniti zakonodajo in politiko v vseh državah ter jo prilagoditi Načrtu. S finančnimi orodji nadzorovati in upravljati svetovno politiko ni pretirano težko. V skladu z Načrtom so bili na vse dvore in v imperialne organe rastočega britanskega imperija vtihotapljeni modrokrvni agenti. Da ni pomembna narodnost (oziroma pripadnost ljudstvu), temveč izključno krvno (plavo) poreklo, je očitno vsakomur, ki se je nekoliko poglobil v zgodovino. Britanski dvor je bil dolgo časa v rokah nemške kraljevske linije SaxeCoburgh-Gota, ki je dala številne pomembne vladarske osebnosti. Ena od njih, britanska kraljica Elizabeta, je dobila ime, ki zgovorno priča o njenem izvoru (El-lizzard-birth pomeni »rojena iz plazilca«). Britanska krona je zasledovala cilje, ki so imeli le malo ali nič skupnega z interesi Angležev. Hitlerja in nacizem je na skrivaj podpirala vse dotlej, dokler je bilo to mogoče. Šele proti koncu prve svetovne vojne (1917) je bil nemški priimek zamenjan s priimkom Windsor, da so uredili zadevo, ki je kazila britanski ponos. Religija je v tem času, ki ga je med drugim po izumu parnega stroja zaznamovala tudi prava eksplozija znanosti, začela izgubljati svojo moč. Ker so se nekateri začeli usmerjati od religije k bolj oprijemljivim stvarem, ki jih je razlagala znanost, je bilo tudi slednji treba nadeti uzde. V Londonu so brž ustanovili Royal Society, ki vse odtlej nadzoruje in usmerja razvoj znanosti. Veliko izobraženih mož, ki so pomembno prispevali k znanstvenim odkritjem, je bilo modrokrvnih. Nekateri so pomagali zorni kot človeštva krčiti zgolj na materialni svet. Tako so se ljudje vse bolj utrjevali v prepričanju, da so zgolj materialna bitja, omejena na življenje med rojstvom in smrtjo, ter vse bolj izgubljali stik z naravo in seboj. Pešati so začeli nekateri duhovni darovi in čuti, ki so jih nekoč s pridom uporabljali.

Združene države Amerike
S Kolumbovim podvigom leta 1492 je britanska krona pridobila nadvse pomembno kolonijo, ki je nastala kot interesno področje britanske družbe Virginia Company z izključno pravico do izkoriščanja naravnih bogastev. 171

SEDMO POGLAVJE

Družba Virginia Company, ustanovljena leta 1604 v Angliji, da bi zastopala interese angleške krone, je družba prostozidarjev. Eden njenih članov je bil tudi Francis Bacon, kasnejši režiser ameriške neodvisnosti. Ozemlje ZDA je še danes, pravno gledano, formalno v lasti angleške krone. Kot trdi vir, je celotno premoženje družbe Virginia Company, vključno z ZDA, prek Vatikana last Svetega rimskega cesarstva. Leta 1213 je angleški kralj Jurij vse angleško premoženje izročil papežu. Nastanek Združenih držav Amerike je bila pomembna faza Načrta. Britanski imperij se je izčrpal in treba je bilo postaviti novo velesilo, ki bi prevzela imperialno vlogo in bila kos spremenjenim svetovnim razmeram. Ob njenem nastajanju so iluminati izvedli sistematično uničenje Indijancev, ki so jim bili nevarni, saj so imeli največ starodavnega znanja Atlantov. Največja težava so bili Indijanci plemena Čeroki. Zanimivost: Indijanci plemena Montauk neposredno izhajajo od Atlantov, svojega vodjo so imenovali faraon. Nova, bogata dežela, ki je pomenila uresničenje sanj modrokrvnih, je omogočila velik napredek v znanosti in tehniki; nastala je država »svobodnih ljudi« z ideali, ki so vabili k priseljevanju z vseh koncev sveta. Po pičlih dveh stoletjih pa je bil narejen korak k naslednjemu cilju: ločila se je od ustanovitelja, britanskega imperija, in se začela razvijati v novo obetajočo silo z velikimi potenciali. Pri osamosvajanju je imel vajeti v rokah prostozidar Benjamin Franklin. Poskrbeti za povod ni bilo posebno težko in ustvarjeni trgovinski spor med ameriško kolonijo in britanskimi oblastmi je vodil do spopada med Severom in Jugom. Po krvavi državljanski vojni je prišlo do ustanovitve nove konfederacije držav. ZDA so bile ustvarjene iz 13 kolonij; vsako je vodila po ena iluminatska družina. Zato ima grb ZDA – orel, (reptilski) simbol ZDA – v krempljih 13 puščic. Prvi predsednik ZDA George Washington je bil veliki mojster prostozidarske lože. Osupnil me je podatek, da je bilo do današnjega dne (2009) kar 34 od 43 ameriških predsednikov v sorodu s modrokrvnim angleškim kraljem Alfredom Velikim (849–899), obenem pa so bili visoki člani prostozidarjev ali drugih iluminatskih teles. Vzpon ameriške zveze je naznanil začetek konca britanskega imperija. Vendar je London ostal središče iluminatov in obenem sedež svetovnega finančnega sistema. Vsak se lahko prepriča, kdo so pravi gospodarji ZDA in kakšen je njihov načrt. Svoj izvor so potomci Babilonskega bratstva ovekovečili z egipčansko piramido z vsevidnim očesom v vrhu, načrt pa z napisom »Novi svetovni red« – oboje se nahaja na hrbtni strani bankovca za en dolar. 172

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

Združenje bank v rokah finančne elite, ki ji načeluje dinastija Rotschild, je vzpostavilo potreben finančni nadzor gospodarstev in politike po vsem svetu. Leta 1920 je bančna elita sklenila, da morajo državljani vse zlato izročiti banki v zameno za denar. Vrednost dolarja se je kmalu nato odlepila od zlate podlage, kar je odprlo pot novim finančnim zlorabam. ZDA so bile načrtovane kot imperij, v katerem kapital, ki je v službi Načrta, narekuje celotno politično dogajanje. Prizadevanja, da bi nadzor finančnih trgov ZDA poverili zasebni banki, so bila sprva neuspešna. Celotno državno politiko usmerja tisti, ki ima v rokah državne finance, zato je bilo ključnega pomena dobiti centralno banko v svoje roke. Leta 1913 je bil sprejet zakon, po katerem je Ameriška centralna banka (FED, banka zveznih rezerv), s tem pa tudi ameriška tiskarna denarja, prešla v zasebne roke. To se je zgodilo le leto dni po umiku glavnih nasprotnikov načrta Astorja, Gugenheima in Straussa; te jim je uspelo vkrcati na slavni Titanik in ga potopiti.75 Dan izgube lastništva centralne banke je bil po mnenju predsednika W. Wilsona najbolj črn dan v zgodovini ZDA. Namesto da bi dolar služil interesom ameriškega naroda, je postal sredstvo za manipulacijo in uresničevanje interesov finančne elite. V nekaj letih je banka FED pokazala svoj pravi obraz, a tega se večina Američanov ne zaveda, kot tudi ne, kdo upravlja z njihovo usodo. Po preplavitvi dežele z dolarji – ta je v šestdesetih letih izgubil 88 odstotkov svoje vrednosti – je država leta 1929 zabredla v gospodarsko krizo, ki se je razširila po vsem svetu. Tisoče bankrotiranih bank in ogromno premoženje je bilo plen načrtovalcev podviga. To je bil rop tisočletja. ZDA so se po drugi svetovni vojni razvile v imperij, ki vodi vse globalno dogajanje na političnem in vojaškem prizorišču. Brezobzirno deluje za uresničevanje svojih interesov, ki se jim uklanjajo vse države sveta. Kot najmočnejša velesila so ZDA začele nastopati tudi v vlogi svetovnega policaja s pridržano pravico do agresije na svojih interesnih področjih. Z vmešavanjem v notranje zadeve številnih držav po svetu zavirajo notranje demokratične procese in pod krinko zagotavljanja demokracije podpirajo režime, ki se dobrikajo ameriškim mecenom in delujejo v škodo svojih ljudstev. Metode finančnih manipulacij so že dodobra preskušene. Ena od njih je s podkupnino primernim izvajalcem povzročiti pereč problem (atentati, teroristični napadi itd.), ki vpije po takojšnjih in neodložljivih rešitvah. Potem se predlaga rešitev, ki na videz rešuje problem, v resnici pa gre za uresničevanje Načrta. Gre za igranje na čustva človeških množic. Predla173

SEDMO POGLAVJE

ganih rešitev se zapeljane množice željno oprimejo. Metoda uspešno deluje, do današnjih dni. Z denarjem je mogoče storiti vse. V ZDA in številnih drugih državah, kjer so na vodilnih položajih modrokrvni voditelji, je politika usmerjena v uresničevanje usmeritev Načrta. Neposlušne čaka kakšna afera (na primer Watergate) ali spolni škandal (Bill Clinton), skrajno sredstvo pa je atentat. Poskrbeti za zmedene storilce in zabrisati sledi za naročniki ni težko; javnosti ni težko preslepiti. Primerov od Abrahama Lincolna do princese Diane ne manjka. V zadnjem času so zelo v modi nori mladi morilci (programirani bioroboti), ki po šolah in drugod streljajo vsevprek. Občasne tovrstne akcije zagotovijo primeren odmerek strahu in ustvarjajo psihozo negotovosti. Metode miselnega nadzora so v preteklih stoletjih močno napredovale, programirani morilci pa so postali del naše vsakdanjosti.

Prva svetovna vojna
Vir pravi, da je bila prva svetovna vojna v Načrtu že davno predvidena. Stari svet naj bi zrušili in preuredili za doseganje novih ciljev. Zgodila naj bi se sprememba v razmišljanju svetovnega prebivalstva. Nova država v novem svetu, ZDA, ki naj bi v naslednjih fazah načrta odigrala odločilno vlogo, je dobila možnosti za pospešen razvoj. Da bi lahko postala nova velesila, je potrebovala močno vojaško silo in močno vojno industrijo. Med cilji Načrta je bila predvidena oslabitev velikih evropskih gospodarstev, predvsem Nemčije, Francije in Anglije, ter zrušenje drugih (AvstroOgrska). Obubožano, v vojni izmučeno prebivalstvo naj bi postalo sprejemljivejše za nove ideje, kapitalizem pa je potreboval novo krizo, da bi lahko stopil na pot novega vzpona. Povod za vojno je bil preprost: plačan atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Ferdinanda, kar je vnelo vojno svetovnih razsežnosti. V njej je bilo žrtev kot še nikoli dotlej. Prva svetovna vojna je spremenila zemljevid Evrope in pokazala svetu nove razsežnosti strahu. Bila je preskusni poligon za novo kemično orožje, tanke in še kaj. Bila je izpeljana tako, da je Nemčiji zagotovila novo vlogo v drugi svetovni vojni. Da bi se ZDA okrepile in obogatile, jih je bilo treba vključiti v spopad; za navidezni povod so poskrbeli s potopitvijo ameriške ladje Lusitania (1916), ki je prevažala ameriško blago zaveznikom. Vojna je prinesla dotlej neznane strahote, uničenje dotlej nepredstavljivih razsežnosti in zarezala 174

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

globoke čustvene rane v kolektivni spomin človeštva. Dokazala je, da se človek čez noč lahko spremeni v zver, vrednost človeškega življenja pa je enaka ničli. V posameznih bitkah je bilo izgubljeno deset tisoči življenj – brez posebnih rezultatov. Kapitulacijo so poraženi Nemci podpisali v vagonu na Versajski mirovni konferenci, v kateri so sodelovali predstavniki obeh strani, skoraj vsi »pravega« porekla. Pogodba je vsebovala domišljena določila, ki so vodila v nove napetosti in pripravljala prizorišče za drugo svetovno vojno. Ob koncu vojne je bila večina svetovnih gospodarstev na tleh, ZDA pa močne in dobro oborožene, a z velikanskimi dolgovi. Dolgove so poravnali ameriški državljani po vpeljavi vojnega davka. Vojna je bila odlična priložnost, da se podjetnim Američanom naložijo nove finančne obremenitve, orožarjem pa zagotovi bajen zaslužek. Vojni davek so Američanom menda pozabili ukiniti. Sam ne verjamem, da bi se vojna odvila povsem v skladu z Načrtom ali načrti ene rase. Bržkone so se v spopadu takšnih razsežnosti uresničevali interesi številnih tekmujočih ras na planetu. Vsaka od njih je imela svoje načrte. Rivalstvo ne obstaja le med rasami, temveč tudi znotraj ras, to pa nemalokrat močno zaplete zgodbo. Prva svetovna vojna je prinesla človeštvu grozljivo izkušnjo brez primere v dotedanji (popotopni) zgodovini in se usidrala v zavesti ljudi kot pridušen strah. Udeležencem je prinesla občutenje skrajnih stisk, pa tudi ekstremne ljubezni in junaštva. Na jakostni lestvici čustev je bila zabeležena nova amplituda, v obe smeri. Negativni zgled in posledični upor proti vojni žal nista bila dovolj močna, da bi premagal pritisk, usmerjen v ponovitev grenke izkušnje. Pravijo, da se človekova duša ne meni za bolečine, zanimata jo le duhovna rast in izpolnitev svojega poslanstva. V tej luči je ta vojna, čeprav se zdi absurdno, prinesla človeštvu velik napredek.

Sovjetska zveza
Iz pisanja Vladimirja Istarhova sem razbral, da je komunizem obsežen miselni koncept, zgrajen podobno kot religije; zasnovan je bil na načrtovalnih deskah istih avtorjev. Zaradi odmevnih dosežkov znanosti so religije skozi stoletja v razvitejšem svetu začele izgubljati svojo privlačnost in moč, materializem je močno vplival na miselnost delavstva in razumnikov, zato je bilo smiselno ustvariti neke vrste religijo, ki bi temeljila na znanosti; 175

SEDMO POGLAVJE

vero v znanost torej. Prav to je omogočil marksizem, oplemeniten s Heglovim naukom o zgodovinski razlagi – dialektiko. Dialektični materializem je zadovoljil široke delavske množice in intelektualce ter jih speljal na limanice ideje o družbeni enakosti in družbi brez izkoriščanja. Takšen svet je bil videti skoraj pravljičen, ideja je bila videti pravična, žal pa ni šlo za iskren namen. V ozadju so bili povsem drugi motivi. Ideja za novi, komunistični družbeni red naj bi zrasla na zelniku Karla Marxa, ta pa naj bi si jo sposodil pri Sokratu. Najverjetneje pa je dobil ustrezne napotke od modrokrvnih. Oktobrsko revolucijo v Rusiji so namreč financirali Rothschildi prek banke Kuhn, Loeb and Company – iste banke, ki je kasneje financirala Hitlerja. Lenin in Trocki76 naj bi bila za izvedbo načrta, ki nikakor ni stekel brez težav, poplačana s 50 milijoni ameriških dolarjev, kar takrat ni bil majhen znesek. Ni nepomemben podatek, da je bil Vladimir Iljič Lenin agent nemške vlade. Zakaj je bila primeren poligon za komunistično revolucijo prav Rusija? Ta dežela razpolaga z največjimi zalogami zlata na planetu in zelo številčnim delavskim razredom, ki je bil zaradi velikega nezadovoljstva delavskih množic zrel za novo obliko vladavine. Revolucija je nastala tako rekoč iz nič; o kakem spontanem, postopnem procesu ni bilo govora. Malo prej so bili kmetje še kmetje, naslednjo minuto pa že vojaki. Komunizem je ustvaril nov politični pol in družbeno silo, ki jo je novi imperij ZDA obravnaval kot grožnjo, Sovjetsko zvezo pa kot sovražnika. Vsekakor primeren zaplet, ki odpira nove možnosti oboroževanja in zastraševanja prebivalstva. S komunizmom je torej kapitalizem dobil dostojnega nasprotnika; ustvarjene so bile napetosti, ki so omogočile oboroževalno tekmo, blokovsko delitev. Strah pred jedrskim spopadom, ne le med blokoma, temveč na planetarni ravni, je po drugi svetovni vojni zagotavljal potrebno napetost. Gre za polarizacijo družbe in uporabo načela »deli in vladaj« v nekoliko spremenjeni obliki. Strah pred komunistično nevarnostjo je močno vplival na ves zahodni svet, komunizem pa je v globalni politiki planeta pustil neizbrisen pečat. Resnici na ljubo je komunizem prinesel dragoceno izkušnjo, iz katere bodo črpali še naslednji rodovi, saj je zdaj očitno še prezgodaj. Prinesel je ideje o vladavini dela in ne kapitala, o sodelovanju delavstva pri vodenju, o enakosti ljudi – prava izhodišča za naprednejšo družbo. Žal pa tej zgodbi ni bil namenjen srečen konec. Ko je komunizem opravil svojo nalogo, ni bil več potreben. Zahodne države je prisilil v zavezništva, ki so postavila zakone Združenih narodov 176

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

in NATO (ene svetovne vlade in ene svetovne vojske) nad državne zakone. Padec komunizma je kapitalizem še okrepil in zavladal tudi v Rusiji, ki je ostala tekmec ZDA. Tako se lahko nekdanje blokovske napetosti ohranjajo v spremenjeni obliki, vendar le deloma, saj Rusija, naslednica SZ, še ni dovolj močan igralec na političnem odru. Razmere postajajo vse bolj zapletene zaradi hitro rastočega kitajskega velikana, ki zavzema vse bolj vidno politično vlogo, kitajski komunizem pa se je obrnil v precej »kapitalistično smer«. Precejšnje presenečenje je bil zame podatek, da sta (bila) imperija ZDA in SZ projekt istih snovalcev, načrtovalcev svetovne politike. Pomenljivi sta že imeni obeh nekdanjih velesil, ZDA in SZ (U. S. in S. U. – United States Soviet Union – ali opazite igro?). Ni naključje, da tako SZ kot ZDA uporabljata pentagram ne le na vsakem kosu svojega orožja, tanku in letalu, temveč tudi kot državni simbol (rdeča zvezda, pentagon); iluminatsko vsevidno oko, ki krasi veliki pečat ZDA, je tudi v središču simbola marksističnega režima. Karl Marx, Friderich Engels in Trocki, v Jugoslaviji pa Tito, so bili masoni. Trocki, mason visoke stopnje, je sovjetom predlagal peterokrako zvezdo (simbol masonov) in naziv »rdeča armada« (rdeči ščit – Rotschild). Naključje? Zanimivih povezav je še več. Obstajajo podatki, da pri proizvajanju orožja in prelivanju kapitala ZDA in SZ nikoli nista bili zares ločeni.

Druga svetovna vojna
Alternativni viri trdijo, da naj bi šlo za nadaljevanje korakov iz prve svetovne vojne s ciljem nadaljevati centralizacijo moči, pripraviti planet na naslednjo fazo združevanja v enotno državo in vzpostaviti približek centralni planetarni vladi ter eni svetovni vojski. Prvi cilj je bil uresničen z ustoličenjem ZDA kot svetovne velesile – novega imperija. Drugi cilj je bil uresničen z ustanovitvijo Organizacije Združenih narodov (OZN). Palača OZN je postavljena na Rotschildovem zemljišču, kjer je nekoč stala klavnica. Tretjemu cilju ustreza vojaška zveza Nato. Vojna je omogočila nov zagon kapitalističnemu sistemu, saj vsaka velika katastrofa prinese svež veter v njegova jadra. V tej vojni je nedvomno šlo tudi za spopad in poskus prevlade nekaterih konkurenčnih nezemeljskih ras, ki so zaslutile priložnost zase. Naletel sem sicer le na podatek o spopadu evropsko-ameriških in azijskih Reptilov, vendar je bilo tekmecev zagotovo več. Ključno vlogo v izvedbi osvajalnega načrta je odigral fanatični agent modre krvi Adolf Hitler, eden redkih, ki je imel bogato okultno znanje. 177

SEDMO POGLAVJE

Nemec je bil napol. Njegov oče je bil bogat judovski poslovnež iz Avstrije (menda iz dinastije Rothschild), član glavne družine iluminatov. Njegova mati je bila hišna pomočnica. Ko je zanosila, se oče ni več zmenil zanjo, zato je Adolf očeta in vse Jude sovražil. Bil je pod močnim mentalnim nadzorom. Hitler je dobil je izdatno pomoč nemškega kemičnega koncerna IG Farben, ki si je veliko obetal od nemške širitve. Izdatno pomoč modrokrvnih iz podzemlja je dobil tudi v obliki silno napredne tehnologije (A-bomba, rakete in manj znani leteči krožniki itd.), ki je osupnila svet. Sledil je ideji rasnega čiščenja in nameraval odstraniti »nevredne rase« (Nearijce). Hitlerja je podpirala angleška krona, čeprav je bila Anglija uradno z Nemčijo v vojnem stanju. Pomembne surovine za vojaško industrijo, ki jih Nemčija ni imela, so Nemcem pošiljali Američani. Letalski napad na London na primer ne bil mogoč brez zavezniškega bencina. Po zaigranem povodu za vojno se je Hitler ognjevito pognal k svojemu cilju, toda v Načrtu – kot se zdi – ni bilo predvideno, da bi svet nasilno postal nacistična država. Veliko primerneje je ta cilj doseči s prevaro, brez prisile. Hitlerja je bilo treba ustaviti, kar je storila sovjetska armada s Stalinom na čelu, nemško zaveznico Japonsko in ZDA, ki so vojno končale z atomskim udarom na Hirošimo in Nagasaki. Absurdno se zdi, da so Američani odvrgli atomski bombi77 na japonski mesti in nato postavili enake pogoje kapitulacije Japonske, kot jih je sprejel japonski cesar že pred tem. Kako si to razložiti? Bombi nista bili argument za končanje vojne, temveč je njuna uporaba omogočila izbruh hladne vojne med ZDA in SZ v naslednjih desetletjih. Obenem sta bili močna spodbuda oboroževalni tekmi. Jedrsko orožje je del globalne iluminatske ceremonije. Zgodbe o Hitlerjevem samomoru je pravljica za svetovno javnost. Vse kaže, da je Hitler ušel. Ameriški predsednik Dwight Eisenhower je leta 1952 dejal, da ni nikakršnega oprijemljivega dokaza, da je Hitler res mrtev, Stalinov maršal Gregor Žukov, okupator Berlina, pa je dejal, da v Berlinu niso našli trupla, ki bi lahko bilo Hitlerjevo. Nekaj virov trdi, da je Hitler z osemdesetimi podmornicami, ki so manjkale v zavezniškem vojnem plenu, zbežal na severni tečaj in v notranjost planeta, kamor mu je leta 1947 ameriški kontraadmiral Byrd78 s štiri tisoč vojaki neuspešno sledil.79 Poročal je o osupljivih deželah na skrajnem severu, o katerih se javnosti dotlej ni niti sanjalo, in nekaj tednov preživel v globinah planeta. Takoj po vrnitvi je bil upokojen, kmalu zatem pa je umrl. 178

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

Ustanovitev vojaške zveze NATO, zametka ene planetarne vojske, pomeni zagotovitev sile za izvajanje intervencij povsod po planetu. Sprva je zveza delovala kot blažilec spopadov in posrednik pri zagotavljanju miru, v zadnjem desetletju pa je že zavzela novo vlogo – postala je tudi agresor (v Srbiji), s tihim soglasjem svetovne javnosti. Druga svetovna vojna je bila nadalje preskus posameznih metod, ki služijo nadaljnjim fazam globalizacije. Ustvarila je državo Izrael kot trajni vir napetosti na Bližnjem vzhodu in kot argument pri graditvi nove svetovne religije. Družina Rothschild je lastnica zemljišča celotne države Izrael. Evropsko-ameriškim iluminatom je vojna prinesla priložnost za poraz japonskih iluminatov in njihovega načrta za globalno nadvlado. Japonci namreč trdijo, da so potomci lemurijskih čistih Reptilov, čemur oporekajo evropski Reptili. Nasprotja med evropskimi in azijskimi Reptili večkrat izbruhnejo, brez javnosti poznanih razlogov. 17. januarja 1994 so Japonci povzročili umeten potres v Kaliforniji. 17. januarja 1995 so jim ZDA vrnile udarec s potresom v Kobeju na Japonskem, kjer je bilo središče za takšno orožje. Dogodek dokazuje, da obstajajo trenja med različnimi centri moči, ki pa glavnega Načrta ne morejo ogroziti. Naletel sem na podatek, da je Sovjetska zveza leta 1950 podpisala pogodbo s Tau-Cetiji, po kateri lahko slednji uporabljajo baze v Sibiriji in pod Uralom. Zato je bil k mestu Sverdlovsk prepovedan vsak dostop. Tu so med 1958 in 1980 izvajali številne poskuse z radiacijo. Ameriško vohunsko letalo je padlo nad Sverdlovsk v šestdesetih letih, ko so ZDA poskušale ugotoviti, kaj se tam dogaja. Kasneje so Sovjeti pogodbo menda prekinili in se povezali z Reptili. Vir navaja še en presenetljiv podatek: ameriški in evropski klani (iluminati) si prizadevajo uničiti vse črnce. To so poskušali storiti z virusom AIDS. Inficirali so zelene opice iz vzhodne Afrike, virus pa so s cepljenjem razširili tudi prek Svetovne zdravstvene organizacije. Žal je francoskokanadski homoseksualec virus prenesel tudi iz predvidenega okolja. Za desetkanje črncev so uporabili tudi virus ebola, svoje prispevajo še vojne in lakota. Druga svetovna vojna seveda ni imela le negativnih učinkov. Bridke izkušnje so resda še bolj usidrale strah v (pod)zavesti ljudi, obenem pa prinesle priložnost za nova spoznanja, ki se rodijo iz hude stiske. Potem ko prva svetovna vojna ni bila zadosten negativen zgled za preprečitev druge vojne, je položaj, upajmo, zdaj drugačen. Pogorišče vedno napravi prostor 179

SEDMO POGLAVJE

novemu; svet se je na novih temeljih razvijal bistveno drugače, napredka ni mogoče zanikati. Šest desetletij zatišja po zaključku zadnje vojne pa je človeštvo kar preveč uspavalo. Pravijo, da se človek, ki ima vsega na pretek, poleni in izpridi. Nov, temeljit napredek bodo sprožile nove naravne in druge preizkušnje.

Evropska unija
Hladna vojna je izpolnila svojo vlogo in čas je bil za naslednji korak k eni globalni državi. Komunizem, protiutež kapitalizmu, je bilo treba umakniti s svetovne scene, da bi kapitalizem lahko dosegel nove višave. Na vidiku je bila nova gradnja, še večja zveza držav. Vsaki fazi razdvajanja sledi faza še obsežnejšega združevanja. S tem ko je Gorbačov7A zrušil Sovjetsko zvezo in omogočil zrušenje berlinskega zidu, je na mah nastala kopica kandidatk za združevanje. Razpad Sovjetske zveze je omogočil nastanek nove velike države, večje od SZ – Evropske unije. Evropska unija je umetna državna tvorba. Takšnih tvorb je dolga vrsta: ZDA, SZ, Kuvajt, Švica, Jugoslavija, Panama, Izrael, Velika Britanija, večina afriških držav, vse arabske države, države srednje in južne Amerika. Umetne združbe narodov so učinkovite tempirane bombe, ki so zelo uporabne kot nova vojna žarišča, kadar notranja nasprotja niso obvladana. Takšne tvorbe omogočijo prikrivanje bogastva in večanje bogastva vladajočih družin, ustvarjanje anarhije in nestabilnih razmer ter medsebojnih trenj, kar vodi v oboroževanje in večanje vojaških fondov itd. Pridruževanje novih članic nekdanjemu gospodarsko uspešnemu jedru prvotne Evropske unije se ni zgodilo spontano, v duhu zasledovanja skupnih vrednot in ciljev. Magnet za nove članice kandidatke so bili obet gospodarske stabilnosti in napredka, brezplačna pomoč iz kohezijskih skladov, meje brez carinikov, prost pretok delovne sile in še kaj. Vabljive limanice, na katere so se ulovile tako rekoč vse povabljene države, ki so jim ponudili pridružitev. Svetla zgodba o irskem uspehu je služila kot prepričljiv zgled. Sam sem bil do združevanja v EU zadržan od vsega začetka, saj proces ni potekal v skladu z mojimi predstavami o demokratičnem povezovanju. Zatem sem se seznanil z ozadjem7B zgodbe EU, kot jo je mogoče razbrati na nekaterih spletnih straneh. Dobro obveščeni opozarjajo, da se obeta vse kaj drugega, kot nam je bilo prikazano. Pogled v zakulisje zgodbe o EU pokaže, da ima glavni pobudnik – administracija EU – v tej zgodbi povsem drugačne načrte od prikazanih. Že sedanja (javnosti prikrita) dogajanja v evropskem parla180

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

mentu presenečajo. Poročajo o korupciji, nehumanih metodah, grobih manipulacijah, prikritih interesih in zlorabi zaupanja. Nastajajoča EU je zasnovana kot prikrita diktatura oziroma država fašističnega tipa, kajti zasnovana je tako, da se morajo posamezne države članice in narodi prostovoljno odreči svoji suverenosti, svoji zakonodaji, svoji vojski in svoji svobodi.7C Nerazumljive zahteve, če naj bi šlo za napredne cilje! Države kandidatke se prostovoljno odrekajo težko pridobljenim pravicam, ki so sad dolgotrajnega procesa in prizadevanj. Podoben načrt je imel pred sedemdesetimi leti v mislih Hitler, a ga s silo ni mogel uresničiti. Administracija EU je pripravila ustavo na osemsto straneh, ki je povsem nepregledna in nerazumljiva. Pripravljena je bila kot kulisa za prikritje metod, ki bodo udarile po človeških svoboščinah. Lizbonska listina je nekoliko skrčena verzija dokumenta s podobno vsebino. Temeljni dokument EU je podoben tistemu iz nekdanje Sovjetske zveze. Sedanje politične stranke naj bi izginile, dovoljene bodo le panevropske stranke, ki pa bodo v posmeh demokraciji. Državljani EU ne bodo imeli o čem odločati. Svetniki vsake od držav članic ne bodo voljeni, temveč imenovani. Edine preostale volitve bodo zadevale evropski parlament, ki pa bo v glavnem le potrjeval odločitve petindvajsetih nevoljenih evropskih komisarjev, v rokah katerih bo vsa moč. Države članice bodo prispevale svoje vojake v eno planetarno vojsko (NATO), ki bo intervenirala po vsem planetu in delovala v duhu uresničevanja ciljev Načrta. Svarijo pred tragičnimi posledicami: državljane bo prežel še večji strah. Stotisoče podjetij naj bi propadlo zaradi neskladij z novo zakonodajo. Brezposelnost naj bi švignila v višave. Številni naj bi se morali znova usposobiti za opravljanje svojega posla (in drago plačati za to). Že zdaj je jasno, da se bo že sedaj obsežna birokracija zagotovo še bolj razbohotila, korupcija prav tako, davčne obremenitve se bodo stopnjevale, pa vendar bo to komaj zadoščalo dragi državi. Državljani EU bodo imeli manj pravic kot nekoč v Sovjetski zvezi. Če bodo demonstrirali ali protestirali, jih bodo preprosto deportirali v drugo regijo. Že v sedanjih sprejetih dokumentih ima vlada EU neomejena pooblastila za ukrepanje zoper posameznika. Tudi usmrtitve so pod zakonodajo EU popolnoma zakonite, policija ne bo odgovarjala za uboj nedolžnega človeka. Vsestranski nadzor s kamerami in drugimi sredstvi bo povzročil, da se nikjer ne bomo počutili varne. Ali se bomo – kot nekoč v SZ – bali drug drugega, saj bi vsak utegnil biti vladni agent? EU pa ni enako privlačna za vse; države, ki (nekoliko bolj) vedo, za kaj gre, razmišljajo drugače. Švica denimo ni članica EU, a njeni politiki niti 181

SEDMO POGLAVJE

ne razmišljajo o formalnem članstvu, Velika Britanija se ne želi odreči svojemu finančnemu sistemu in za svojo valuto ne sprejema evra. Morda se zavedajo, kaj se obeta. Obenem pa v krog članic vabijo nestabilne države kot na primer Srbijo ali pa sorazmerno zaostale kot na primer Albanijo, ki ne moreta prispevati k blagostanju in trdnosti zveze. To napeljuje na misel, da je poglaviten motiv povečati število ovčic in pripadnikov Natove vojske. Zavedam se, da informacije o skriti plati medalje EU morda niso povsem objektivne, a se bojim, da niso daleč od resnice. Vsak bi jih moral – v svoje dobro in v dobro svojih otrok – preveriti. Državljani EU morajo uveljavljati svojo pravico o dobri obveščenosti, predvsem v zvezi z vprašanji, ki se dotikajo človekovih svoboščin in sožitja v skupni prihodnosti. Suverenost Slovenije je bila cilj tisočletnega prizadevanja in zelo žalostno je bilo videti, kako zlahka smo se ji odrekli. Prepričan sem, da je za zgoraj ustvarjenim dimom informacij tudi ogenj, kajti zgodba o EU se prelepo vključuje v koncept Načrta, da bi neprijetna dejstva pripisal naključju. Ko bodo Lizbonsko listino podpisali vsi, bo prepozno. Za uravnoteženje zgodbe še nekaj pozitivnega razmišljanja, saj ne bi bilo prav, da bi govoril le o njenih slabih plateh. Povezovanje ljudi na vseh ravneh ima v splošnem pozitivne učinke; omogoči boljše sodelovanje ljudi, spoznavanje drugih kultur, enoten trg, neoviran pretok delovne sile, stabilnejše finančne razmere, enotno zakonodajo, medsebojno pomoč itd. Združevanje je pozitivno dejanje, ki odpira možnosti za boljšo spoznavo – v zadnjem koraku samega sebe in svojega bistva. Enotna svetovna država in Evropska unija kot njen evropski približek je lahko velika priložnost, kadar sloni na demokratičnih temeljih in plemenitih načelih. Povezovanje pa ne bi smelo biti izsiljeno, saj tako postane vir napetosti in medsebojnega obračunavanja. Pot do hitrega napredka je sodelovanje in ne tekmovalnost. Ljubezen združuje, strah ločuje. S tem pred očmi je treba gledati pod prste politiki, ki ima v mislih le svoje ozke, človeštvu povsem tuje cilje. Tudi črn scenarij združevanja ima pozitivne učinke, le da vodijo k izkušnjam s temnejše plati, torej s tiste, ki si je ne želimo okušati, čeprav so zelo pomembne. Toda pod črto je pomemben le duhovni napredek vsakogar od nas.

Demokracija in terorizem
Beseda demokracija (vladavina ljudstva) pomeni, da so v družbenem življenju prisotne različne opcije (vsaj dve), ki tekmujejo v idejah in se bojujejo za oblast. Žal gre za slepilo, ki prikriva resnično dogajanje. 182

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

Demokracija kot sistem, ki omogoča izbor, ne more zares delovati v razmerah, ko je vse podrejeno le najmočnejšemu igralcu – eliti, za katero stoji mogočni kapital. V zadnji fazi gre vedno le za dva favorita. Postopoma sem spoznal, da za obema odločilnima stranema (poloma/strankama) stojijo sodelavci iste globalne elite in sledijo istemu programu, le da vsak od njih igra v njem nekoliko drugačno vlogo. Načrtovalci, ki v svojih rokah držijo vse niti, igrajo vsaj na dve opciji in vedno pripravijo vsaj dva načrta; če se izjalovi eden, se pač uresniči drugi ali tretji. Združene države Amerike so bile ustvarjene kot »domovina svobodnih«. A ideali so že davno zbledeli. Zdi se, da je to ena najbolj obvladanih držav na planetu. Američani se žal ne sprašujejo, kaj se dogaja z njihovo demokracijo, financami, monetarnim in davčnim sistemom. Naj Američani volijo demokrate ali republikance, vedno volijo kandidate iste elite, izbrance prave krvi. To med drugim dokazujejo rodovniki ameriških predsednikov. Volilni boj in volitve so velika farsa, predstava za množice. Nadzor nad svetovno politiko je v novejši dobi (po ustanovitvi ZDA), sočasno z rastjo gospodarstev, postajal vse kompleksnejši. Uresničuje se po različnih novih organizacijah in telesih, ki so oblastno piramido močno okrepile. Nekateri organi oblastne hierarhije so javnosti dobro poznani Mednarodni denarni sklad (IMF), Svetovna banka za razvoj, Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), UNESCO, Združeni narodi (UN) in še mnoga druga telesa, nadalje posamezni organi v ZDA: Svet za zunanje zadeve (CFR ), Trilateralna komisija itd. Manj znani pa so skupina Bilderberg, Odbor tristotih, nekatere prostozidarske lože itd., iz katerih prihajajo usmeritve, ki jim sledijo vsi prej omenjeni. Ameriški imperij vlada planetu že od konca druge svetovne vojne in bliža se njegov zaton. Država se je spremenila v največjega svetovnega dolžnika – izkoriščevalca revnih, saj je njen dolg presegel vrtoglavih deset tisoč milijard dolarjev. Umik dolarja s položaja prevladujočega plačilnega sredstva v mednarodni trgovini bi v ZDA povzročil krizo neslutenih razsežnosti. Dolar si je položaj zagotovil po zaslugi dejstva, da svet trguje z nafto v tej valuti. Države, ki so prve poskušale nafto prodajati za evre, so bile Irak, Venezuela in Iran. Posledica? Nemudoma so bile uvrščene na »os zla«, v Iraku pa so ZDA, v očeh svetovne javnosti grdo prizadete, brez večjih težav začele osvajalno vojno in okupacijo, ki ji v času pisanje te knjige še ni videti konca. Kot se je pokazalo, je bila trditev o jedrskem oboroževanju Iraka, formalni alibi za napad nanj, lažna. Načrt napada na Irak je bil že nekaj let prej napovedan na spletnih straneh vladajoče ameriške stranke. 183

SEDMO POGLAVJE

Terorizem je drugo pomembno slepilo, ki lajša doseganje zastavljenih ciljev. Na vrh liste dejavnikov strahu se je uvrstil z enajstim septembrom dva tisoč ena. Svet je bil ogorčen nad peklenskim načrtom, ki je svetu pokazal, da smo terorizem močno podcenjevali. Da ni vse tako, kot trdijo uradne razlage, je med prvimi opozoril francoski novinar, ki je razkril absurdne trditve v zgodbi o napadu na Pentagon, saj na prizorišču niso našli niti koščka letala. Druga debela laž v uradni razlagi je tista o sesutju nebotičnikov7D zaradi trka letal vanje. Večina verjame, da so se jekleni nosilci stalili zaradi gorečega bencina, toda potemtakem bi se morali staliti tudi vsi bencinski motorji, ki delujejo celo v znatno težjih pogojih. Največji absurd pa je, da se je na enak način sesul tudi sosednji nebotičnik številka sedem, ki celo ni bil zadet ali prizadet s požarom. Bolj ko sem se poglabljal v podrobnosti, bolj mi je postajalo jasno, da je vse skupaj le slabo prikrita laž. Pravijo, da je treba prikrivati le male laži; velike so na varnem, saj nihče ne dopušča možnosti, da bi lahko prodrle … Prepričan sem, da terorističnih akcij brez sodelovanja ameriških oblasti ne bi bilo mogoče izvesti. Eno očitnih, sumljivih dejstev je na primer »naključni« umik zračne obrambe nad mestom ravno v času dogodkov. Nepojasnjenih in zelo nenavadnih dejstev v uradni verziji dogodkov kar mrgoli, javno obravnavo pa so oblasti preprečile. To je bilo storjeno iz očitnega razloga: zmanjšati možnosti poštene obravnave. Javnost meni, da ameriške oblasti teroriste na vsakem koraku preganjajo, ne ve pa, da z njimi tudi sodelujejo,7E jih plačujejo ali celo organizirajo. Jasno je, da je terorizem zelo učinkovita metoda za naganjanje strahu v kosti planetarnemu prebivalstvu; ljudje tako postajamo popustljivejši ob krčenju človeških svoboščin. Tako pristajamo na predloge, za katerimi se skrivajo motivi, o katerih se nam niti ne sanja. Eden teh predlogov je uvedba nadzora nad prebivalstvom z uporabo zelo izpopolnjenih tehničnih sredstev, na primer z osebnim čipom. Z njimi se odpirajo možnosti zlorab neslutenih razsežnosti. Osrednji nadzor vseh finančnih tokov in enotno plačilno sredstvo sta naslednja pomembna cilja v načrtu ene planetarne države. Odpor, ki je preprečeval uvedbo prvega, je splahnel z zadnjo globalno finančno in gospodarsko krizo (2009), ki je zamajal tudi ameriški trg akcij. Prišlo je že do soglasja, da bo ta nadzor izvajalo novo telo v sklopu FED (Ameriške centralne banke); ta je, kot rečeno, v službi t. i. novega svetovnega reda. Osrednji nadzor vseh finančnih ustanov sveta je le še vprašanje časa. Naslednji korak je potisniti svet v klešče mehanizma enotnega plačilnega sredstva. 184

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

Ni razloga za malodušje!
Ko sem postopoma spoznaval zgodovinsko zgodbo, ki jo pripovedujem v tem poglavju, mi je bilo, priznam, kar tesno pri srcu. Za vsakogar, ki zaupa zgodovinarjem in medijem, je razkritje laži velik šok; bil je tudi zame. Pomislil sem, kaj mi je bilo treba tega, bolje bi bilo, ko ne bi vedel. A po temeljitem preudarku sem sprevidel, da je takšno razmišljanje napačno. Ni prav vztrajati pri enostranskih, omejenih pogledih in zatiskati oči pred dejstvi, ki razkrivajo drugo plat medalje. Vsako približevanje resnici je priložnost za napredek, zatiskanje oči pred njo pa napaka, ki jo drago plačaš. Napačno pa je iz neprijetnih dejstev zidati strahove in obupovati nad njimi. Da bi rešil problem, moraš na celoto pogledati širše. Ta svet je svet dvojnosti, kar pomeni, da stvarnost spoznavaš skozi nasprotja. Pomen ljubezni spoznaš tako, da občutiš njeno pomanjkanje. Najhujša izkušnja prinese največjo nagrado – le obupati ne smeš. Dolgo sem primerjal različne dokumente in tehtal informacije ter krepil zaupanje v zgodbo, ki sem jo razgrnil zgoraj. Po moji oceni gre za trdnejši ter na logiki in novih dejstvih dobro utemeljen koncept. Seveda bi nalogo mnogo bolje opravila skupina strokovnjakov raziskovalcev, a zaključki bržkone ne bi bili bistveno drugačni. S poglobitvijo v vire in primerjavo dejstev je hitro mogoče ločiti pleve od zrnja. Moje zaupanje v prikazani koncept se je še okrepilo ob ugotovitvah, da ga potrjuje dnevno dogajanje. Ni težko preverjati, ali se poznani cilji v dnevni politiki uresničujejo ali ne. Oborožen s pravimi informacijami lahko opaziš stvari, ki bi sicer ostale skrite, s tem pa širiš svoje obzorje in krepiš svoje razumevanje. Odločiti se je treba: verjeti besedam politikov in medijev ali pa, opirajoč se na lasten razum, začeti svet opazovati z novim razumevanjem. V zgornji rekonstrukciji zgodovine človeštva je vsebovana zgodovinska zgodba (ali vsaj del informacij iz nje), ki so jo posredovali nam naklonjeni nezemljani sami! Kdo z omejenim človeškim spominom bi sicer lahko podal informacije za tako dolgo časovno razdobje? Kanaliziranje kot vzpostavljanje duhovnega stika z nezemeljskimi inteligencami je že dolgo vir podatkov, ki so ljudem sicer nedosegljivi. Zavedam se tudi naslednjega dejstva: v krogih vrhovne elite – kdor koli že je – so prisotni različni interesi, ki so botrovali medsebojnim trenjem in preizkušnjam ter, tako kot pri ljudeh, k njihovi duhovni rasti. Tudi oni so v tem procesu trpeli, se učili in napredovali. Tudi zanje veljajo isti duhovni zakoni kot za nas ljudi. Tudi nekateri med njimi si prizadevajo udejanjati resnico, pravičnost, dobroto in mir.

185

SEDMO POGLAVJE

Predstavljena zgodba ne sme postati nov vir strahu. Verjamem, da je celotno dogajanje, ki smo mu priča, le vrsta lekcij, ki nam pomagajo, da vse skupaj spregledamo in dosežemo raven zavesti, dostojno človeka v tretjem tisočletju. Ali ni vsa zgodba, ki sem jo slikal, prinesla človeštvu tudi marsikaj dobrega? Rekel sem si: »Poglej v zgodovino: ali na poti človeštva ni bilo mnogih uspehov, zmag in zmagoslavja?« Bile so stiske in človeštvo se je iz njih marsikaj naučilo. Bilo je suženjstvo, a so ga odpravili. Bilo je nečloveško izkoriščanje, a je svet vendarle napredoval k bolj humani družbi. Bile so svetovne vojne, a svet je prav zaradi njih spoznal, da gre pri tem za absurdno povzročanje trpljenja in razmetavanje energije, časa in življenj. Pot k »dobremu« je žal prevečkrat tlakovana s »slabimi« izkustvi in obratno. Vendar sta dobro in slabo le merili v človeškem besednjaku, kozmično pa ti besedi pomenita isto: različne vrste izkustev. V tej knjigi je govora o tem, da človek ni fizično telo, temveč življenjska Bit – nekaterim je ljubši izraz duša –, ki deluje skozi telo, človeka ali nezemljana. Tedaj je duša tista, ki si izbere telo, v katerem lahko izkusi določena izkustva, da bi ob tem duhovno napredovala. Dušo nezemljana ceniti više ali niže kot dušo človeka bi bilo neumestno – gre za izraz iste božanske Biti. Izbira med telesom človeka ali denimo Anunakkija je torej stvar duše, v ozadju izbora pa vsekakor obstaja neki motiv. Znano je, da se duša ne izogiba trpljenju in stiskam, kajti zanima jo le duhovni rezultat. V tej luči je vsako pritoževanje nad okoliščinami in usodo odveč. Na višji ravni zavedanja je nesmiselno govoriti o tem, kdo je koga nadvladoval, izkoriščal, tlačil in zatiral, pomembni so rezultati v smislu doseganja duhovnega napredka. Duša pač zavzema različne vloge, odvisno od dosežene ravni duhovnega razvoja. Večina do tega spoznanja še ni prišla, nekateri pa zagotovo; vsak izkuša svet v skladu z ravnjo lastne zavesti. Vse se dogaja v zavesti. Zato je skrb za dvig ravni zavesti bistvena. Povedano v besednjaku duše: duša ima prav tisto, kar je želela. Preizkušnje na njeni poti so pripomočki za njeno rast. Modrovati o tem na dolgo in široko je odveč.

186

POSKUS REKONSTRUKCIJE ZGODOVINE PLANETA ZEMLJA

8. poglavje

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

Ob predstavljenem poskusu rekonstrukcije zgodovine človeštva se upravičeno pojavijo mešani vtisi in jasno izraženo vprašanje: verjeti ali ne verjeti? Sama zgodovinska zgodba ni najpomembnejša, pomembnejše je sporočilo, ki ga je mogoče izluščiti iz nje. Globalna politika, kakršni smo priča, ni posledica spleta naključij in demokratičnih procesov, temveč premišljenega načrta nezemljanov, ki so v davnini kolonizirali naš planet. Svet iz ozadja vodijo že tisočletja. Omejevanje informacij in ohranjanje nevednosti ljudskih množic jim olajšuje položaj. S pravimi informacijami je mogoče prestopiti okvir sedanjih omejenih predstav in postati človek, ki ni več nemočna žrtev manipulacij. V tem poglavju želim dopolniti razumevanje predhodnih besedil in dodelati doslej ustvarjeni mozaik z nekaj podrobnostmi, čemur pridružujem še dve temi, ki sta vredni posebne pozornosti: o religijah in denarju. Prisotnost nezemljanov na Zemlji je podatek, na katerem temelji zgodba iz zadnjih poglavij. Čeprav dokazov za to mrgoli, jih ne jemljemo resno, kajti ustvarjanje dimne zavese v zvezi z nezemljani in neznanimi letečimi predmeti je eden najuspešnejših projektov, kar se jih je lotila CIA. Zato na tem mestu ne bo odveč nekaj besed o rasah nezemeljskega izvora s plazilsko zunanjostjo, ki so imele pomembno vlogo v človeški zgodovini. Ljudje na plazilce gledamo precej zviška, češ da gre za mrzlokrvna, manj razvita bitja. Čeprav si mislimo, da imajo nezemeljski obiskovalci Draco-reptili domnevno isti izvor, pa gre za bistveno drugačna bitja. Prepričanje, da med plazilci ni zelo razvitih vrst, je zmotno. V primerjavi z dobo razvoja plazilcev, tj. približno 150 milijonov (!) let, je zgodovina človeka, tj. 450.000 let, po znanstvenih trditvah pa še mnogo manj, prav neznatna. Dinozavri so se razvili v širokem razponu različnih bitij, od neznatnih letečih stvorov do osemtonskega titanozavra. Najnovejša spoznanja potrjujejo, da je bilo mnogo teh bitij, ki so živela že pred sto milijoni let, npr. saurornitoidi, zelo inteligentnih. A za nadaljnji razvoj so imeli še ogromno časa … 187

OSMO POGLAVJE

Če dinozavri ne bi bili zbrisani z Zemlje v kataklizmi pred 65 milijoni leti, bi se do danes razvili v plazilske humanoide, tj. plazilce, podobne človeku. Ni zagotovila, da se to ni zgodilo v kakem drugem okolju. Sicer pa je kljub uničenju teles dinozavrov preživela njihova zavest, saj pravimo, da je energija neuničljiva. Kaj se je zgodilo dinozavrski zavesti, ki je Zemlji vladala 150 milijonov let?

Simbolizem kače in zmaja
Od nekdaj me je vznemirjalo vprašanje, od kod zmaji na grbih in zastavah ter kipih, ki krasijo pomembne objekte povsod po svetu, in zakaj so ti simboli tako pogosti. Ker zmajev pravzaprav nihče ni nikoli videl – edina podobna bitja so dinozavri izpred približno sto milijonov let –, se mi je zastavljalo vprašanje, zaradi česa so tako popularni. Njihova okostja, ki so bila nekoč veliko večja redkost kot danes, niso mogla biti glavni razlog za to.V krščanskem svetu upodobitev teh bitij ne manjka, na Daljnem vzhodu, na Kitajskem in Japonskem, pa jih kar mrgoli. Zmaje častijo kot bogove, njihova simbolika pa je povsod po svetu enaka: simbolizirajo hladno moč, znanje in modrost, medicino, pretkanost, zlo in zlobo. Da bi šlo pri upodobitvah za naključno izbrana bitja, ki bi jih privzeli za maskote ali simbole, ni verjetno, saj bi v tem primeru ne mogli razložiti enotne simbolike, pa tudi ne čaščenja, ki pritiče le bogovom. Na povezovanje kač in zmajev s pradavnimi »bogovi« naletimo v legendah in zapisih vseh starih ljudstev tako rekoč po vsem svetu. Sumerci so svoje »bogove« imenovali Anunakki. Kulture srednje Amerike so imele svojega boga z imenom Quetzalcoatl, ki je bil podoben krilati kači. Kulture ameriških domorodcev in Kitajcev so preplavljene z zmajsko ikonografijo. V Indiji mrgoli zmajev, čudnih bitij z več rokami in nogami, ter križancev med živaljo in človekom. Egipčani so imeli kačjega boga Knepha, faraone pa so pogosto upodabljali s kačami. Feničani so imeli Agathodemona, ki je prav tako zmajski lik. Judje imajo Nakhustana, bronasto kačo. S to temo bi zlahka napolnili vso knjigo. Med zmaji in kačami ter bogovi, o katerih govorijo Sumerci, obstaja povezava. Draco-reptili, ki so, kot sklepam, v razvoju človeških civilizacij igrali odločilno vlogo, so najpogosteje upodabljana nenavadna bitja. Večina upodobitev očitno izvira iz obdobja, ko Reptili svoje zunanjosti niso skrivali in so v družbi z ljudmi nastopali odkrito. Vladarska vloga in podoba zmaja sta bili samoumevni. Kasneje, ko so se morali umakniti v podzemlje in je reptilska zunanjost postala moteča, so jo s tehnologijo levitve iz reptila v 188

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

človeka lahko prikrili, informacije o teh bitjih pa so preživele le zavite v mite in legende. V ljudskih izročilih, mitih in pravljicah mrgoli junakov, ki so se uprli zmaju. Zelo znana legenda o Svetem Juriju, ki je premagal zmaja, je upodobljena na številnih krščanskih freskah in slikah. Nahaja se celo v grbu ruske prestolnice Moskve, da ne omenjamo grbov Ljubljane, Kamnika, Loža, Šentjurja, Svetega Jurija pri Ščavnici in še kakega. Kakšna resnica bi se utegnila skrivati za to legendo? Seveda ni šlo za kakega resničnega zmaja ali dinozavra, temveč za zmago ljudskega junaka nad kakim krutim vladarjem, ki se mu je pokazal v svoji grozljivi podobi. Zmaga nad tiranom, posebno v zmajskem telesu, je nedvomno vredna ovekovečenja v ikonah trpečega ljudstva. Gre za izpričevanje moči, poguma, spretnost ali modrosti, ki je našlo svoje mesto na ščitih, v grbih in drugih simbolih mest itd. Od kod kača kot simbol medicine? Ko spoznaš zgodbo s sumerskih ploščic in veš, da so reptilska bitja ustvarila hibrida, imenovanega človek, se uganka razjasni. Genski inženiring je bil zagotovo ena najpomembnejših »medicinskih tehnologij«. Ustvarjalci človeka so nedvomno imeli tudi zelo popolno medicinsko znanje. Simbol tistih, ki se ukvarjajo z medicino, se je ohranil.

Reptilski možgani, DNK in modra kri
V šoli nas pri anatomiji človeka niso poučili, da v človeških možganih obstaja predel, imenovan »reptilski možgani«. To naj bi bil izvorni segment možganov, na katerega se vežejo ostali deli kot njegovi dodatki. Ta prastari predel poganja drug zelo star možganski segment, imenovan R-kompleks. R pomeni reptilski, ker ga delimo s plazilci. Pomembno vlogo ima pri agresivnem obnašanju, teritorialnosti, ritualizmu in vzpostavljanju družbenih hierarhij. Ko se človeški zarodek v maternici razvija, prehaja skozi številne razvojne stopnje, med katerimi so tudi takšne kot pri neprimatskih sesalcih, plazilcih in ribah. V določeni fazi se razvijajo škrge, v drugih fazah pa je zarodek podoben zarodkom ptic, ovac in svinj. Zgodi se tudi, da se kak otrok rodi z repom. Da človeško telo nima nikakršne povezave ali skupne značilnosti s plazilci oziroma reptili torej ne drži. Človeško bitje ima dvanajst DNK vlaken ali šest dvojnih spiral DNK, ki so zgrajene iz delov DNK omenjenih ras donatorjev. Analiza genoma in DNK-strukture današnjega človeka kaže, da je aktivna le ena dvojna spirala DNK, drugih pet parov je neaktivnih Ti so bili razstavljeni ali razbiti. Vzroka 189

OSMO POGLAVJE

ne poznamo. A odgovor je, upoštevaje zgodbo s sumerskih tablic, bržčas naslednji: ustvarjalci človeka so potrebovali poslušne, ne prav pametne, a močne delavce, zato so v genski strukturi ohranili vse, kar je neizogibno potrebno za preživetje, obenem pa izločili tisto, kar je potrebno za izjemne sposobnosti. Seveda ni bilo zaželeno, da bi bilo ustvarjeno bitje enakovredno ali celo sposobnejše od ustvarjalcev in da bi se zavedalo svojega pravega, božanskega izvora. Kljub omenjeni reorganizaciji DNK je izvirni obrazec ostal v človeški celici. Presenetila me je trditev, da se z duhovnim razvojem človeka te verige same – torej brez (fizične) genske manipulacije – spet povežejo in sprožijo. Proces se od zunaj lahko tudi pospeši z energijami ustrezno visokih vibracij. Končni cilj – oživljeni celoviti človek z izpopolnjeno gensko strukturo – torej ni nedosegljiv. Ena od lastnosti, ki naj bi bila značilna za kraljevske rodbine, je modra kri. Kri aristokracije naj bi bila drugačne barve. Od kod ta domislica? Ne gre za izmišljotino; ljudska ugotovitev o modri krvi plemstva ima gotovo povsem praktično ozadje. Razlike v genski strukturi aristokracije se verjetno odražajo tudi v barvi krvi; pri reptilskih vrstah in s tem tudi pri kraljevskem rodu hibridov gre menda za večjo vsebnost bakra, zato kri hitreje oksidira in dobi modrikast videz.

Kameleonske sposobnosti modrokrvnih
Ena najtežje sprejemljivih informacij v zvezi s plavokrvnimi je spreminjanje njihove zunanje podobe. Ko sem na to naletel prvič, sem bil prepričan, da gre za pretiravanje. Zapisi o bolnikih – razcepljenih osebnostih, ki v svojem telesu nosijo »dve duši« ali celo več (glej drugo poglavje, besedilo Pojav večkratnih osebnosti) – pa so temeljito spremenili moje mnenje. Rekel sem si, da če to lahko storijo oni, potemtakem sprememba zunanjosti za višje razvita bitja ne more biti večja težava. Bral sem, da je spreminjanje zunanjosti mogoče z miselnim projiciranjem posebne fizične slike, ki jo vidijo drugi ljudje. Če s svojim umom spremeniš tej energiji nihajno hitrost in jo privedeš na drugačno frekvenco, se lahko pokažeš v takšni obliki, kot želiš. Tudi materializacija in dematerializacija spadata v domeno podobnih pojavov. David Icke je po stikih z več osebnostmi iz javnega življenja na različnih koncih sveta pridobil veliko pričanj o spreminjanju zunanjosti (metamorfozah) znanih ljudi. Ob skrivnih obredih in orgijah se prelevijo in pokažejo 190

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

svojo reptilsko podobo. Celo pred očmi očividcev na bolj javnih mestih so se razni telesni deli človeka – obraz, roke, noge ali celo telo – spremenili in privzeli plazilsko podobo, zatem pa se zopet vrnili v običajno stanje. Veliko teh pripovedi je slišal v ZDA. Dva televizijska voditelja sta pojav menda opazovala sredi televizijske oddaje – posnetki so krožili po spletu. Cathy O’Brien je takšna doživetja opisala v knjigi Trans Formation of America. Imela je stike z mnogimi javnimi osebnostmi, navaja jih v knjigi, med drugim gre za Geralda Forda, Billa Clintona, Georgea Busha st. in druge. Nekateri so ji v oči povedali, da so nezemljani, in so pred njenimi očmi spremenili podobo. Sprva je mislila, da gre za neke vrste hologram. Predsednik Mehike, Miguel de la Madrid pa je pričal, da so se nezemljani spustili med Maje v Mehiki. Dejal je, da lahko ljudje iz teh krvnih rodov spremenijo obliko v iguano in obratno. To sposobnost je očividki menda celo prikazal. Diana, princesa iz Walesa, ni brez razloga Windsorjev poimenovala za plazilce in kuščarje. Živela je z enim od njih, Charlesom. Preden bi to skrivnost lahko javno razkrila, je morala umreti. Da so informacije dosegle javnost, se moramo zahvaliti njeni dobri prijateljici in zaupnici. Narkomani in tisti, ki so bili pogosto pod vplivom mamil, poročajo, da v visokopsihodeličnem stanju nekatere ljudi vidijo kot ljudi, druge pa kot humanoidom podobne plazilce. Hunter S. Thompson je ugotovil, da ne gre za običajne halucinacije, temveč za »dvig frekvenčne zavese«, kar omogoča videnje izza fizične oblike, za videnje sile, ki upravlja z osebo. Takšna opažanja so bila prisotna le pri nekaterih ljudeh. Govoril je o morfogenem polju, ki se oddaja v DNK-strukturo plazilskih oseb in usklajuje celično strukturo s plazilskim genskim načrtom. Tudi jasnovidci v telesih in okrog teles vodilnih svetovnih politikov, bankirjev, vojaških osebnosti itd. lahko vidijo plazilske podobe. Neka jasnovidka je Icku razlagala, da obstajajo polnokrvni plazilci, ki uporabljajo privid človeškega telesa za prikrivanje svoje prave narave, in hibridi, križanci reptilov in ljudi, ki so nadzorovani in obsedeni s plazilci s četrte dimenzije. Tretja vrsta so reptili, ki se v naši stvarnosti pokažejo neposredno, a tega stanja ne morejo zadržati neomejeno dolgo.

Skrivno ozadje religij
Religije so imele na vse človeške civilizacije odločilen vpliv, ozadje in mehanizme religij pa v splošnem komaj kaj poznamo. Zato jim tukaj namenjam nekaj več pozornosti. Omejujem se na tri poglavitne v evropskem 191

OSMO POGLAVJE

in bližnjevhodnem prostoru – krščanstvo, islam in judovstvo –, ki izhajajo iz istega korena. Nobena religija ne dopušča dvoma o svojih naukih, a prav ta je rešitev iz miselne zanke, v katero se ujame religiozni razum. Najizčrpneje sem se o religijah poučil v knjigi Davida Icka Največja skrivnost. V nadaljevanju navajam nekaj pomembnih spoznanj. Velika razlika je med čaščenjem bogov – prišlekov z neba – in abstraktnega Boga, stvarnika vsega in vrhovnega razsodnika, ki ga upodabljajo religije. Prvi, ki so se kazali v telesni podobi, vsekakor niso vzbujali takšnega strahospoštovanja kot razsodnik, ki bo na sodni dan odločal o nebesih ali večnem pogubljenju. Zavedati se je treba, da gre za dve popolnoma ločeni »božji predstavi«. Sčasoma je prevladala podoba drugega in se vključila v tradicijo posameznega okolja. Icke razlaga, da so religije zelo učinkoviti psihološki sistemi za nadzor razuma, s katerimi je mogoče upravljati celotna ljudstva. Um premamijo tako, da se ta nenehno ukvarja z verskimi temami, ki niso povsem v skladu z resničnim duhovnim konceptom. So na strahu temelječi mentalni kalupi, povezani z zavajajočimi prepričanji in prirejenimi informacijami; človeštvo zadržujejo v nevednosti ter zavirajo duhovni razvoj ljudi tako, da ne prepozna lastnega božanskega bistva. Prestrašeni ljudje tako postanejo poslušne ovčice svojih duhovnih pastirjev. Učinkovitemu nadzoru množic ni nič služilo bolje od religij. Zgolj krščanstvo in islam sta z miselnim programiranjem in vsiljevanjem močno omejene vizije življenja v dva tisoč letih zadržala v duhovnem zaporu milijarde ljudi. Religija ima tudi zelo presenetljive učinke. Samomorilnost v imenu vere je ena od najbolj žalostnih posledic verske zaslepljenosti. Verski gorečneži so v imenu vere pripravljeni storiti nepredstavljivo. Njihova gorečnost tudi povzroči, da postanejo hkrati zaporniki in ječarji – in to po lastni volji – ter nasilno obračunavajo z vsemi, ki si drznejo odstopati od začrtanih norm ali izkazovati drugačnost. Mnogo nedolžnih ljudi, obtoženih krivoverstva, je tudi v krščanstvu doživelo zelo žalostno usodo. Pri vzpostavljanju religij je bil uporabljen znani vzorec »deli in vladaj«. Posamezna religija vernike prikrito vzgaja v miselnosti gospodarjev (judovska vera) ali sužnjev (krščanska, nato še muslimanska vera). Konceptualna nasprotja med ustvarjenimi verskimi sistemi so neusahljiv vir konfliktov, ki odvračajo pozornost od resničnosti in resničnih težav, obenem pa omogočajo številne vojne, ki so prvovrstno orodje za uresničevanje začrtane globalne politike.

192

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

Konflikt med verami je obrodil bogate sadove: v štiristo letih po Mohamedu in tisoč letih po Kristusu se je zgodila »sveta«, križarska vojne krščanskega sveta proti nevernim muslimanskim narodom. V središču spora je skupno sveto mesto Jeruzalem. Konflikta med kristjani in muslimani ne bo nikoli mogoče povsem pogasiti, in to je odlično sredstvo za ustvarjanje napetosti in lokalnih vojn, ki debelijo žepe bančnikov in trgovcev z orožjem. Kako religije delujejo? Izčrpno analizo podaja David Icke. Vse religije, razen budizma, ki je bolj filozofski sistem kot religija, temeljijo na figuri boga-rešenika, denimo Jezus ali Mohamed, ter na miselnosti, da lahko najdemo Boga in dosežemo odrešitev le, če tej figuri verjamemo in se držimo njenih napotkov. To so babilonski svečeniki govorili tudi o Nimrodu, ko je bil v Babilonu ustvarjen načrt za pokoritev ljudi z vero. Vse tri religije imajo enako strategijo: 1. rojen si z izvirnim grehom* in s tem nosiš madež na duši od rojstva naprej; 2. rešiš se lahko le, če verjameš v »rešitelja«, to pa pomeni, da moraš slediti napotkom hierarhije ustanove; 3. če tega ne počneš, boš obsojen na večno pogubljenje. Osnovni mehanizem vsake religije je strah, ki temelji na neresničnih podatkih. Izmišljene, simbolične zgodbe so postale dobesedna resnica, manipulacije s temi zgodbami pa najmočnejši način nadzora uma, ki je bil kdaj koli ustvarjen. V dveh tisočletjih se je v past religij ujelo milijarde ljudi – in še vedno se ujemajo. Osebno odrekanje lastnemu umu in življenju je sprejemljivo, sporno pa je vztrajanje, da morajo tudi drugi ravnati enako; napaka, ki je povzročila obilo gorja na tem planetu. Še nekaj besed o zgodovini religij. Prva religija na planetu je bila reptilska, prisotna v Lemuriji. Reptili častijo nefizična, nespolna bitja z astrala, ki so jih ustvarila. Njihova religija temelji na hierarhiji kastnega sistema; indijski kastni sistem je kopija reptilskega. V druge kulture, najprej v sumersko, nato pa v ostale – egipčansko, grško itd. –, so z religijo prodrli tako, da so jo za potrebe človeške rase predelali v sprejemljivejšo, moškožensko obliko. Moški bog se je imenoval Nimrod, ženska boginja Semiramis; imela sta polčloveški, polreptilski telesi. V Egiptu sta dobila imeni Oziris in Isis, v grški kulturi pa Apolon in Atena.

* Z izjemo protestantske veje krščanstva.

193

OSMO POGLAVJE

Krščanstvo, judovstvo in islam so izšli iz istega območja Bližnjega vzhoda, kjer so se pojavili arijska rasa in reptilski križanci. Od Sumercev so se verske predstave in panteon bogov prenesli v verstva vseh ljudstev, ki so jih nasledila. Od Sumercev k Huritom, Hetitom, Kanaancem, Egipčanom, Grkom itd. Vedski, grški, egipčanski bogovi … imajo isti izvor. Primer: boginja vojne in ljubezni, med Sumerci znana Inanna ali Ninni, je bila Rimljanom znana kot Venera, Grkom kot Afrodita, Kanaancem in Judom kot Aštarta, Asircem, Babiloncem, Hetitom in nekaterim drugim pa kot Ištar. Nekatere pomembne osebnosti iz sumerskih besedil so imele polbožansko, polčloveško poreklo. Kako si je to mogoče razlagati drugače kot z mešanjem genov bogov-nezemljanov in človeka? »Bogovi« torej niso mogli biti nekaj abstraktnega, temveč so morali imeti človeško zunanjost. Gilgameš, vladar Uruka okrog 2900 pr. n. št., ki je bil deloma božanskega izvora (sin človeka in boginje), poroča, kako ga je Inanna, grško Afrodita, zapeljala, čeprav je že imela zakonitega moža. Gilgameš je odpotoval v nebo k bogovom, da bi dobil nesmrtnost, a mu ni uspelo. Zelo zanimivo je ozadje religij. David Icke pravi, da moramo za spoznanje njihovega pravega ozadja, razumeti njihov temelj, ki sega vse do Babiloncev in še dlje v zgodovino. Temelj je sončni sistem s Soncem v osrednji vlogi. Sonce predstavlja 99 % mase našega sončnega sistema in vsak trenutek vpliva na naša življenja, ne le v fizikalnem smislu. Ko se Sonce spreminja, se spreminjamo tudi mi. Razumevanje sončnih sprememb in njihovih posledic je ključnega pomena. Svečeniška hierarhija, ki je posedovala izčrpno znanje o tem, je to znanje posredovala v zakodirani obliki posvečenim, ki so jim poznane šifre za dešifriranje zgodb. Te imajo sicer tudi preprost, neposreden pomen, namenjen neukim. Razumeti pradavno simboliko Sonca pomeni razumeti vse glavne svetovne religije. Zodiakalni krog podaja dvanajst obdobij, ki pripadajo posameznim znakom. Razdelitev kroga na štiri dele (s križem) da štiri letne čase, križ v središču pa pomeni Sonce. Rdeč ali ognjen križ je arijski simbol Sonca, prav tako kot svastika (kljukast križ). Vse tradicionalne šole misterijev uporabljajo sveta števila: 12, 7, 3, 40 (dvanajst učencev, vitezov, apostolov, izraelskih plemen itd.). Število dvanajst je število mesecev ali zodiakalnih hiš. Števila predstavljajo vibracijske frekvence; omenjena so še posebno močna in delujejo na podzavest, zato človek ne dojame, kaj se dogaja. Za velik del predkrščanskih bogov je navedeno, da so rojeni 25. decembra. 21. ali 22. decembra je zimski solsticij, ko je Sonce na najnižji 194

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

točki svoje moči v letu. Takrat simbolično umre in se ponovno rodi. Krščanski božič je preimenovan poganski praznik in le eden od zamaskiranih poganskih praznikov. Poglejmo simboliko v ozadju zgodbe o Samsonu, ki je sicer izmišljen lik. Izgubil je moč, ko so mu (ko je šel skozi Dalilino hišo – septembra) odrezali lase (ko sonce izgubi moč – svoje žarke). V hebrejščini Samson pomeni »Bog sonca«.

Krščanstvo
Za pravoverne kristjane je Jezus Kristus edinorojeni Božji sin, ki je umrl, da bi nam bili grehi odpuščeni. Pa vendar, kot razlaga Icke, popolnoma enak namen in enako zgodbo najdemo tudi pri vrsti drugih bogov iz davnih časov, veliko preden je bilo slišati o Jezusu. Preberimo naslednje vrstice; mar ugotovimo, o kom govorijo? Rodila ga je devica, brezgrešno, po Svetem Duhu. Šlo je za izpolnitev prerokbe. Ko je bil rojen, ga je tiranski oblastnik želel odstraniti. Njegovi starši so morali pobegniti na varno. Tiran je pobil vse dvoletne otroke. Bil je slavljen kot voditelj ljudi. Delal je čudeže in ozdravljal ljudi. Umrl je na križu, razpet med dva zločinca. Po treh dneh je vstal od mrtvih in šel v nebesa itd. Je odrešenik človeštva in se bo vrnil na sodni dan. V zgornjem zapisu ni govora o Jezusu Kristusu. Vse to velja za rešitelja z Vzhoda Virišno tisoč dvesto let pred Kristusom. A pozor – natanko takšnih »rešiteljev« je vsaj dvajset, med drugimi Krišna, Oziris in Horus, Tamuz, Indra, Quetzalcoatl. Ali je Jezus v resnici obstajal? Icke pravi, da si to vprašanje lahko zastavimo tudi za Mojzesa, Salomona, kralja Davida in še vrsto drugih. Trdi, da o obstoju Kristusa ni, razen seveda v Svetem pismu, natančneje v evangelijih, nikjer nobenih verodostojnih podatkov. Ni arheoloških dokazov, pisnega gradiva, ničesar. Enako velja za Salomona, Mojzesa, Davida, Abrahama, Samsona in veliko drugih svetopisemskih »zvezd«. Približno štirideset piscev je pisalo kroniko dogodkov v teh deželah za časa Jezusovega življenja, toda nihče ga ne omenja. Filon je živel v vsem času domnevne Jezusove prisotnosti in napisal zgodovino Judov, ki je pokrila vse to obdobje. Še več, živel je v Jeruzalemu ali njegovi bližini v času, ko naj bi se rodil Jezus in ko naj bi Herod ubijal otroke, toda o tem nič ne piše. Bil je tam, ko naj bi se Jezus zmagoslavno vrnil v Jeruzalem in ko je po križanju vstal od mrtvih. Toda 195

OSMO POGLAVJE

Filon o vsem tem ni zapisal niti besede. Nič od tega ni omenjeno niti v rimskih zapisih, prav tako ne v novejših poročilih, ki so jih pisali grški in aleksandrijski pisci, ki so bili na tekočem s takratnimi dogajanji. Zakaj? Icke zaključuje, da se vse skupaj očitno ni zgodilo. Sam mislim, da je treba biti natančnejši: očitno se ni zgodilo osebam, ki so navedene v Svetem pismu, ni se zgodilo v času, ki ga navaja Sveto pismo, in ni se zgodilo natančno tako, kot je navedeno. Človek z imenom Jezus Kristus morda ni obstajal, temveč gre za, kot sem razbral iz Zgodovine galaksije, simbolično ime človeka po imenu Emanuel. Svetopisemsko besedilo ni resnična, temveč simbolična, kodirana zgodba, ki se opira na številna resnična zgodovinska dejstva, vendar poskuša vsiliti svojo interpretacijo. Namen Svetega pisma je bil prenesti določena duhovna, ezoterična in astrološka znanja na način, da bi dosegli določene učinke. Sveto pismo vsebuje posamezne resnične zgodovinske podatke, ki jih ne najdemo nikjer drugod, in duhovna spoznanja, ki usmerjajo človeka k njegovi duhovni naravi, a žal se vse skupaj izkorišča za to, da človek samemu sebi sezida duhovni zapor z omejevanjem resnice o zgodovinskem dogajanju na zelo ozko interpretacijo le-tega. S podanimi prepričanji omeji svojo svobodo in se oddalji od spoznanja svoje resnične narave. V Babilonu, v glavnem mestu reptilsko-arijskega svečeništva, so hebrejski svečeniki, imenovani leviti, zapisali prirejeno zgodovinsko zgodbo, da bi prikrili resnične dogodke. Ali naj bi vladajoča hierarhija, ki je uničila dokumente s pradavnim znanjem in modrostmi, da ne bi prišli v roke nepoklicanim, želela zapisati resnično zgodovinsko dogajanje? Odgovor je na dlani. Zapisali so takšno zgodbo, kakršno so želeli vsiliti ljudstvu. Zato so leviti resnico, pogosto simbolno, pomešali z domišljijo. Mešanica fikcije in resnice je postala temelj Stare zaveze. Sumerske ploščice napeljujejo k zaključku, da je Geneza v veliki meri predelana in skrčena inačica sumerskih zapisov. Krščanstvo je prikrita poganska religija Sonca in religija astrologije – obe pa je krščanstvo obsodilo. Krščanstvo in rimska cerkev sta zasnovana na perzijsko-rimskem bogu sonca po imenu Mitra (Nimrod), ki je starejši ustreznik indijskega boga Mitre. Horus je bil »božji sin« v Egiptu, Tamuzov naslednik. Kar velja za Jezusa Kristusa, velja tudi za Horusa, vključno s tem, da je razglašen za sodnika mrtvih. Enako velja za Nimroda, Krišno, Budo, Ozirisa itd. Osvetlimo še nekaj svetopisemskih spodrsljajev, pri katerih gre, kot razlagajo alternativni viri, za prevajalsko napako. Podatek, da je bil Jezus 196

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

tesar, ne drži. Grška beseda »ho tekton« ne pomeni dobesedno tesarja, temveč »mojstra svojega poklica«. Izraz Jezus Nazarečan se ne nanaša na mesto Nazaret, temveč na nazaretsko tajno društvo. Jezus se ni rodil v hlevu, temveč v hiši. Otroka niso nesli v hlev, temveč so jasli iz hleva odnesli v hišo. To je iz Matejevega evangelija jasno razvidno. Preroki so predvideli, da se bo mesija imenoval Emanuel in ne Jezus. V navedbah o koncu sveta gre zopet za napako pri prevajanju. Grško besedo »eon« so napačno prevajali s »svet«; njen pravi pomen je »doba«. Pred nami ni konec sveta, temveč konec dobe (rib), ki traja 2160 let.

Izvor krščanske doktrine
Vedno sem si želel spoznati resnično dogajanje v zvezi s pripravo Svetega pisma, na katerega prisega toliko vernikov. Naposled sem v knjigi Največja skrivnost prišel do nekoliko natančnejših podatkov, ki dajejo vsaj nekaj opore za sodbo o verodostojnosti tega dokumenta. A kdo bi se lotil objektivne, poštene javne raziskave teh podatkov? Pritisk na raziskovalce in poročevalce bi bil namreč velikanski – navsezadnje gre za rušenje temeljev vere! V omenjeni knjigi David Icke navaja, da so Nova zaveza, Cerkev in krščanstvo delo članov družine Kalpurnia Pizona, ki je pripadala rimski aristokraciji. Pizoni so bili aristokrati in modre krvi. Okrog leta 60 po Kristusu je Pizon napisal Ur Marcus, prvo verzijo Evangelija po Marku. Pri tem je imel podporo pisca Aneja Seneke. Toda najverjetneje je oba ubil Neron. Delo je nadaljeval Pizonov sin An, ki je uporabljal številne psevdonime, določeno vlogo pa je igral tudi Plinij mlajši. Vsi liki v Svetem pismu z Jezusom vred naj bi bili simbolični, nekateri so nastali s kombinacijo več subjektov. Zanimiva je kopica podrobnosti. Če Pizon prebereš nazaj, dobiš Josip. To je Pizonov podpis, drugi podpis pa je število šestdeset. Svetopisemska zgodba je izmišljena, a povzema resnična dejstva danega časa in prostora ter se povezuje z nekaterimi resničnimi ljudmi tistega časa (npr. Herod). Vezana je na prerokbe iz Stare zaveze. Popravljali so tudi ta besedila in napisali večino od štirinajstih apokrifnih knjig. Toda pri širjenju vere so nastali zapleti. Lik boga Sonca, ki ga uteleša Jezus, je v nadnaravnega, božjega sina spremenil Pavel (Savel iz Tarza). Pavlov lik sta si izmislila Plinij mlajši in Just Pizon. Jezusovo zgodbo in doktrino po svetu – v današnjo Turčijo in naprej – ni razširjal Pavel, temveč 197

OSMO POGLAVJE

Plinij in Pizoni (med leti 100 in 105), ki so se predstavljali kot apostoli. Prve cerkve je zgradil Plinij. Razširjanje nove vere je bilo v krajih, kjer so častili Mitro in Dioniza, razmeroma neproblematično, saj je zgodba o Jezusu v grobem in v mnogih podrobnostih enaka zgodbam Mitre in Dioniza. Drugačna so bila le imena. Tako je veliko privržencev Mitre prestopilo v krščanstvo. Peter in Pavel naj bi bila ubita v času Neronovega preganjanja kristjanov, vendar za to ni nikakršnih dokazov. Pizonovo zgodbo je v religijo povzdignil cesar Konstantin Veliki, ki je postal rimski cesar leta 312. Bil je (modrokrvni) član Babilonskega bratstva, enako kot tudi Plinij in Pizon. Nikoli ni zares postal kristjan, saj je častil grškega Apolona. Na mestu Kristusovega razpetja je dal postaviti baziliko Sv. Petra (leta 326). Podpora krščanstvu je bila povsem politično dejanje. Z Milanskim ediktom je prekinil preganjanje kristjanov in vseh enobožnih religij. Želel je končati spor med privrženci Pavlove verzije (Kristus je Bog) in arijske verzije evangelija (Kristus je človek) ter ustvariti enotno doktrino. Na Nicejskem koncilu je zbral 318 škofov in objavil tisto, kar je obveljalo kot temeljno krščansko verovanje – nicejska dogma. Bog in Kristus sta tako postala ena oseba (tako kot v Babilonu Nimrod in Tamuz, Semiramis pa je Sveti duh). Sestavljanje Svetega pisma je bilo, kot piše Icke, prava farsa. Od knjig in evangelijev ter mnogih dodatkov, ki so jih napisali Pizoni in Plinij, se v Svetem pismu nahajajo le knjige, ki jih je izbrala hierarhija krščanske cerkve. Mnoga kakovostnejša besedila so izločili. To je takrat kritiziral tudi filozof Celzius. Leta 1958 je Američan Morton Smith v samostanu Mar Sabe blizu Jeruzalema našel rokopis, iz katerega je razvidno, kako je bila zgodba o Jezusu predelana vsakokrat, ko je Cerkvi to ustrezalo. Rokopis je odkril nepoznani del Markovega evangelija, ki ga je zgodnja cerkvena hierarhija zatajila. Leta 380 je Teodozij razglasil krščanstvo za uradno religijo cesarstva. Leta 382 je papež dal Sveto pismo prevesti tajniku Hieronimu v latinski jezik, ki je bil uradni jezik Rima. Tako smo dobili nov prevod iz hebrejskega in grškega jezika, prevod v latinščino, kjer so se številnim pomenskim napakam pridružili še Hieronimovi popravki vseh tistih odlomkov, ki niso bili v skladu z nicejsko dogmo in prepričanjem, da so ženske ničvredne (Avguštinov vpliv). Na koncilu v Kartagini, leta 397, so takšno predelavo potrdili. Večina ljudi, neveščih latinščine, latinskega prevoda Svetega pisma ni mogla brati, s tem pa so krščanski svečeniki postali edini razlagalci nauka. 198

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

Nova krnitev izvirnih besedil se je zgodila leta 553 na drugem cerkvenem koncilu v Carigradu. Car Justinijan je učenje o reinkarnaciji razglasil za krivoverstvo, koncil pa je brez papeževe prisotnosti odločil, da bodo izobčeni vsi, ki bodo širili nauk o krogu rojstev in smrti. Hieronimov prevod, poimenovan Vulgata, je tako postal široko sprejeta verzija, tisočletje kasneje pa so ga na koncilu v Trentu leta 1545 razglasili za edino sprejemljivo za katoličane. Ne glede na to, ali so zgornji podatki natančni ali ne, je moj zaključek naslednji: knjige, ki bi popisala absolutno Resnico, razložila človeku njegovo resnično bistvo ali razodela stvarnika, Boga, ni mogoče napisati. Vsako prizadevanje – tudi moje v tej knjigi –, da bi prišel bliže Resnici, je omejeno z neznanjem. Prepričan sem, da je cilj vsake knjige, ki vceplja strah, manipulacija s človekom s strani manjšine, ki ne deluje s stališča ljubezni. Sveto berilo, kakršnega bi resničen Bog želel dati ljudem, bi bilo bržkone napisano v znamenju ljubezni in bi nam ljubeče – tako kot mati ljubeče uči svojega otroka – približalo zakone stvarstva in modrega življenja. Takšnemu svetemu berilu bi priznal najvišjo vrednost in vzvišen položaj. V preteklih poglavjih, predvsem v sumerski zgodbi, je bilo prikazano dogajanje v zvezi z Adamom in Evo in verjetno ozadje trganja prepovedanega sadu. Krščanska ideja o izvirnem grehu me ne prepriča. Vsakomur ob rojstvu zagotovljeno svobodo duše zatreti s samoobsodbo v obliki izvirnega greha se mi zdi nevredno Boga. Vsemogočni Bog vendar ne potrebuje in ne pričakuje ničesar, saj bi sicer bil odvisen od nečesa. Zanj ni pomembno, ali ljudje izpolnjujemo zahteve neke religije ali ne. Tega ne pričakuje od rastlin in živali in tudi ne od človeka. Ustvariti človeka grešnega in opazovati, ali bo grešil, se mi zdi nevredno Boga. Vse omejitve si je izmislil človek, ne Bog.

Ženska in seksualnost
Vrnimo se k religijam. Krščanstvo je, enako kot judovstvo in islam, zasnovano tako, da zatre, potlači žensko (jin) energijo v človeku ter s tem intuitivno povezavo z višjimi ravnmi naše večdimenzionalne zavesti. Tako se izključita intuicija in višja zavest in začne prevladovati nižja zavest. To pomeni ločitev od najvišjega izraza ljubezni, modrosti in znanja ter odpiranje zavajajočim informacijam, s katerimi nas nenehno zasipajo. S svetom, v katerem med moškim in ženskim načelom ni ravnovesja, temveč prevladuje moška energija, je laže manipulirati. 199

OSMO POGLAVJE

V Konstantinovem kredu ženska sploh ni omenjena. Ženskam vstop v cerkev ni bil dovoljen. Šele na koncilu v Trentu (1545) je rimska cerkev (s tremi glasovi razlike) uradno priznala, da ima ženska dušo! Napad na intuitivno žensko energijo se je razplamtel s preganjanjem »čarovnic« (medijev, vidcev in mojstrov nadčutnega vseh vrst). Pred tem so bili stiki z nadčutnim vsakdanji pojav. Nato pa so z enim papeškim odlokom glasovi nebes postali »vražji« in na tisoče nedolžnih žensk je moralo umreti na grmadi. Druga nevarnost je prihajala od seksualne energije, ki je močan izvor ustvarjalne sile in duhovne moči. Avguštin, ki mu, kot piše Icke, spolnosti v mladosti nikoli ni bilo dovolj, se je po spreobrnitvi v krščanstvo odločil, da je spolnost »grozna« in da v njej ne bi smeli uživati. Papež se je s tem strinjal in leta 1074 krščanskim svečenikom zapovedal celibat. V tisoč letih so visoko ceno za to plačali otroci spolno zavrtih in motenih svečenikov, pa tudi slednji sami, ki v stiski ubirajo pedofilska pota. Krčanska in moralna stališča, naperjena proti spolnosti, slabijo celotno človekovo biopolje, svoje pa prispeva tudi črna barva oblačil, ki negativno deluje na energijske vrtince – čakre.

Judovstvo in Talmud
Leviti so napisali Toro, judovsko sveto knjigo, zakon, ki ga Judje ne smejo prekršiti. Skrivno znanje, ki so ga leviti dobili v Egiptu, je postalo znano kot kabala (hebrejsko »z ust na uho«). Judovstvo je dosledno tolmačenje tega znanja. Uporabljena je enaka tehnika kodiranja kot pri nekaterih drugih svetih knjigah. Gre za peterico pisarjev, pri čemer so Garijeve izjave vedno izmišljene, pri Dabriji gre za dobesedni pomen, Šelemja pa vedno govori v prispodobah itd. Tora in Talmud, za Jude zelo pomembna dokumenta, ki so ju pripravili leviti, natančno popisujeta zakone, ki vplivajo na vse plati življenja. Človek, ki jih sprejme in izvršuje, postane kot programiran stroj, ki možgane uporablja le za sledenje programu. Napotki in zapovedi imajo izrazito rasističen značaj do Nejudov. Talmud je povsem natančen: »Samo Judje so ljudje. Nejudje niso ljudje, temveč živina. … Nejudje so ustvarjeni, da služijo Judom kot sužnji. … Spolni odnos z Nejudom je kot spolni odnos z živaljo. … Nejudov se je treba izogibati kot bolnih svinj.« In tako naprej. Tak rasistični govor ima svoj namen, ustvarjalci te religije so merili na natančno opredeljene cilje. Nič čudnega, da takšna vzgoja vceplja 200

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

Judom miselnost gospodarjev nad drugimi, ki jih krščanska doktrina vzgaja v miselnosti sužnjev. Krivdo za takšno nastrojenost naprtiti Judom je nesmisel, toda prav to so stvaritelji religije želeli doseči, saj se energija tako usmerja v porajanje napetosti in uničevalnosti, to pa olajšuje nadzor. Icke meni, da nikogar v zgodovini niso bolj naplahtali kot prav Jude. To je ljudstvo, ki je bilo v zgodovini najbolj brutalno izkoriščeno in manipulirano, vse, da bi se uresničil Načrt in program, o katerem Judje niso vedeli ničesar.

Islam
Pri Icku tudi beremo, da je med krščanstvom in islamom, ki ga je navdahnil Mohamed, leta 612 navdihnjen z »vizijo«, vrsta podobnosti. Islam ima korenine v krščanstvu in judovstvu, vsi trije pa izvirajo iz Babilona. Muslimani imajo islam za obnovljen podaljšek judovsko-krščanske struje, svoj izvor pa povezujejo s starim znancem Abrahamom, za katerega se trdi, da je v Egipt prišel iz sumerskega mesta Ur. Islam gradi na ideji, da so Mojzes, kralj David in Jezus božanski preroki, ki jih je poslal Bog. V islamski sveti knjigi Koran je Jezus naveden na triindevetdesetih mestih in obravnavan kot človek, duhovni učitelj. Mohamed je bil zadnji prerok in zato, kot trdijo muslimani, najpomembnejši. Njihov džihad je sveta vojna proti vsem, ki ne sprejemajo Mohamedove vere. Beseda islam pomeni »pokoriti ali predati se«, musliman pa »tisti, ki pokorava«. Muslimani trdijo, da je njihov bog Alah isti bog kot judovsko-krščanski Jahve. Priznavajo tudi prvih pet knjig Stare zaveze. Islam, judovstvo in krščanstvo imajo iste cilje: zagotoviti omejeno stanje uma in ga prežeti s strahom, kar omogoča odličen nadzor in vodenje množic. Prepad, ki je nastal zaradi tekmovalnosti med krščanstvom in islamom, je odlična podlaga za netenje medsebojnih spopadov in vojn, kar je voda na mlin planetarne elite. Ustvarjalci religij prihajajo iz istega gnezda. Mormonska cerkev, ki jo je utemeljil Joseph Smith, potem ko se mu je prikazal angel Moroni, prav tako spada v sklop religij, ki izhajajo iz istega kroga. Cerkev je nastala leta 1830, utemeljili pa so jo prostozidarji visoke stopnje, pri čemer je širjenje 201

OSMO POGLAVJE

cerkve financirala Rothschildova banka Kuhn, Loeb & Co, ista banka, ki je financirala tudi rusko revolucijo. Mormoni priznavajo Sveto pismo. Jehovove priče so zgodba, v katere ozadju so isti avtorji.

Pravi pomen religij
V zvezi z religijami sem dolgo časa oblikoval mnenje, ki ga podajam v nadaljevanju. Sprva sem se spraševal, ali gre res le za zlonamerne miselne koncepte, ki naj služijo nadzoru množic, ali pa je v njih kaj dobrega? Ko sem bil pripravljen na religijo pogledati celostno, brez obsodbe, sem sprevidel, da pozitivne plati ni mogoče ločiti od negativne ali, drugače povedano, da njen vpliv ni niti pretežno pozitiven niti pretežno negativen. Žal do tega spoznanja ne more priti, kdor je ujetnik verske doktrine. Poleg temne plati, ki je bila precej izčrpno opisana v zgornjih besedilih, se je treba zavedati tudi svetle plati religij. Njihova poglavitna zasluga je, da človekovo pozornost obračajo od zunanjega k notranjemu, od zunanjega sveta k duhovnemu, zavestnemu. Religije pomagajo ozavestiti duhovno bistvo in odstirati duhovne pojave, ki jih zgolj v zunanjost usmerjen človek mirno prezre. Ideja, da je človek ustvarjen po božji podobi, napeljuje na misel, da se v človeku skrivajo božanske moči, kar je dobro in res. Podoba duše, ki je večna, nadalje vodi k pomisli, da je človek nesmrten. Sam verjamem, da so to prava sporočila, v skladu z našo resnično naravo. Žal pa nam materialistični svetovni nazor te predstave ruši in nas tako močno degradira. Religija napeljuje k iskanju človekovega bistva v notranjosti, v srcu. Ta pot je prava. Usmerja k sočutju, predanosti, sprejemanju in odpuščanju. Vse to so koristni namigi, ki vodijo v pravo smer. Žal jih je krščanska religija nemalokrat poteptala. Religije usmerjajo k pravim človeškim vrednotam, kar prinaša vsaj nekaj mehkobe v trdi materialistični svet. Moralni kodeks, ki je sestavina vsake religije, je dragocenost, nekakšna protiutež sebični preračunljivosti, ki izvira iz brezsrčne logike kapitala. Čeprav cerkveni dostojanstveniki niso moralne avtoritete in zgled skromnosti, skromni in plemeniti ljudje sledijo napotkom, ki so ubrani na noto srca. Resnica je, da je človeštvo zaradi religij izkusilo najhujše trpljenje ter tudi najvišja vzvišena počutja in blaženost. Religije so omogočile opazno povečanje amplitud čustev. To pa je nekaj, kar šteje. Poslanstvo duše ni uživanje posvetnih radosti, temveč vse kaj drugega. Vse, kar dušo zanima, je duhovna rast, pri tem pa se ne ozira na trnje in tegobe na poti. 202

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

Moje današnje mnenje o religijah je, da je religija težka, a težko nadomestljiva izkušnja na poti razvoja zavesti. Človek v dualističnem svetu napreduje z doživljanjem izkustev, ki so diametralno nasprotna. Religija pri tem ponuja široko področje izkustev. Tako človek širi svoj prostor znanega in spoznavnega ter osvaja vse širša prostranstva duha. Ali vrhunski alpinisti ne plezajo v vrtoglave višine, da bi z vrha ugledali osupljive globine? Religije so torej miselni koncepti, ki imajo na poti duhovnega razvoja povsem določen pomen, a nič več kot to. Tako kot vsak koncept je treba tudi religije na neki točki zavreči in se usmeriti k boljšim, manj omejenim, svobodnejšim konceptom, ki vodijo v smeri spoznanja samega božanskega bistva – sebe. Božanskega bistva, Boga, ne more omejevati in njegovo neskončno naravo krniti noben, v človeškem umu zamišljen koncept.

Skrivno ozadje denarja
Preskok od religije k denarju se morda zdi presenetljiv. A le na videz. Na vprašanje, katera religija je najbolj razširjena na svetu, bi brez oklevanja odgovoril: vera v denar. Prepričanje, da je denar resnična vrednota, je eno najbolj temeljnih in velja povsod po svetu. Njegova vrednost temelji na tem, da verjamemo vanj. A če bi obiskovalcu iz vesolja dali kup denarja in mu rekli, da je dobil veliko premoženje, bi se vam smejal. Z njim ne bi imel kaj početi. Takoj ko bi ga odnesel iz okolja, kjer ta dogovor velja, bi izgubil vso vrednost. Skrite posledice uporabe denarja so številne, a le malo znane. Denar obravnavamo kot eno najpomembnejših reči v življenju in prostovoljno ter nezavedno polagamo na njegov oltar velike žrtve. Od potiskanega papirja smo postali življenjsko odvisni in brez ugovarjanja pristajamo na to, da nam ga s finančnimi mehanizmi skrivoma kradejo iz žepov. Da so v religijah dodelani psihološki sistemi za nadzor razuma, je bilo prikazano zgoraj. Denar, ki je sicer materialno sredstvo, ima podobno vlogo. Čeprav je temu sprva težko verjeti, je tudi denar sredstvo za (umsko) zasužnjenje človeka. Tako kot religije nam je denar speljal pozornost od življenjsko pomembnih vprašanj – k pridobitništvu. Denar prinaša omejitve, ki nam vse bolj krnijo svobodo. Namesto da bi živeli, životarimo v iskanju izhoda iz pasti, v katero smo bili zvabljeni. In kar je najhuje – denar je ustvaril prepad, ne le med ljudmi, temveč tudi v človeku samem, in tega prepada ni lahko premostiti. 203

OSMO POGLAVJE

Denar naj bi po legendi »izumili« Feničani, a ima zanesljivo precej daljšo zgodovino. Ena od zgodb o denarju pravi nekako takole: ko je faraon opazoval tepež sužnjev, ki so se nadzornikom upirali ob opravljanju napornih zemeljskih del, je pomislil, da si je zagotovo mogoče izmisliti sistem, v katerem bi sužnji brez upiranja in celo z navdušenjem opravljali delo. Najti je treba le primeren motiv in zmesti njihov čut za resnične vrednote. Opravljali bi vlogo sužnja, a brez zavesti, da so zasužnjeni. In izmislil si je rešitev, ki je ena največjih prevar človeštva. Zaigral je na struno, ki v danih razmerah zazveni v vsakem človeku: pohlep. Objavil je, da bo vsakemu sužnju za določeno količino pretovorjenega skalovja izplačana nagrada v obliki koščka zlata. Zlato bo mogoče zamenjati za kar koli, z ustrezno količino zlata pa bo suženj lahko odkupil tudi svojo svobodo. Zgodil se je čudež: sužnji so stvar vzeli zares in odtlej kar tekmovali, kdo bo pretovoril več skalovja in si pridobil čim več zlata. Prisila in tepež po zaslugi genialne domislice nista bila več potrebna. A faraon je zlato – ko so sužnji prišli odkupit svojo »svobodo« – spet dobil nazaj. Ostareli in zgarani sužnji so naposled ostali praznih rok. Pri uporabi menjalnega sredstva – denarja – gre v načelu za pristajanje na določen dogovor, sprejetje pravil in posledic; pravila poznamo, posledic pa ne dovolj. Denar kot metoda prikritega zasužnjevanja se je izkazal odlično. Širokim ljudskim množicam je bil postopoma vsiljen kot menjalno sredstvo in vrednota, za katero se je vredno potruditi. Sprva je bil konkreten v obliki zlatnikov ali srebrnikov, nato so ga zamenjali kovanci iz manjvrednih kovin, nazadnje pa ga je zamenjal ničvreden papir, ki je vreden toliko, kolikor piše na njem. Denar, ki lahko kupi skoraj vse, je spodbudil pohlep množic po bogastvu in sčasoma je to postalo tako pomembno, da je kopičenje tega postalo glavni cilj naporov človeštva. Med neznanimi posledicami denarja sta spodbuditev pohlepa in odvračanje od pomembnih stvari v življenju. Denar kot sredstvo ustvarja umetno diferenciacijo, ločevanje ljudi. Ustvarja dve skupini ljudi: sposobne in nesposobne, (denarno) močne in nemočne, neodvisne in odvisne. Takšna delitev, ki je temelj ekonomskega suženjstva, je spremenila sistem vrednot in ima daljnosežne posledice. Ena od posledic je, da številnih dejavnosti in opravil ne izvajamo zaradi njih samih, temveč zaradi povsem nenaravnega motiva: denarja. To pa ustvarja težave, ki se kopičijo in postajajo vse bolj neobvladljive. Zanimivo je, da se zaslepljenost z denarjem ob njegovem povečevanju ne zmanjšuje, temveč še povečuje. Deluje podobno kot mamilo. Ko ljudje spoznajo (kar se je zgodilo v zadnjem desetletju), da največ denarja lahko zaslužijo prav 204

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

z »obračanjem denarja«, z borznimi spekulacijami, se utvara in pohlep še okrepita. Pohlep zamegli razum in ustvari meglo, v kateri se izgubijo resnični ideali. Ker ti niso več jasni, se zdi, kot da je edini ideal tisto, kar se zdi najpomembnejše – denar sam. Denar poraja tekmovalnost. V sistemu, ki vključuje obrestovanje, je treba vrniti več, kot znaša glavnica, dodatnega denarja za obresti pa banke ne tiskajo. Zato se pridobiva iz glavnic ostalih, za katere je torej treba tekmovati. Tekmovalnost, tekmovanje v pridobivanju in kopičenju denarja se prenaša na vsa področja življenja. To ima sicer dobro plat, da ljudje aktivirajo več svojih potencialov, a kaj, ko si favoriti hitro pridobijo odločilno prednost in tako večina tekmovalcev pristane med poraženci. Posledice: strah za preživetje in psihoza životarjenja. Tekmovalnost zoži človekovo miselno polje na zastavljeni bližnji cilj, za katerim pa ni globljega smisla. V resnici gre za zaslepljenost, za katero se skrivata pohlep in strah pred porazom – strah, da ostaneš praznih rok. Ta strah prežene sočutje, strpnost, obzirnost, prijaznost in sodelovanje iz značajnega slovarja. Tekmovalnost pomeni ločevanje, osamitev, krnitev odnosov, ustvarjanje napetosti in kopičenje strahu. Spodbuja tudi negativna čustva kot zavist, samoljubje, napuh, pohlep, nadutost, nestrpnost, agresivnost in sovražnost. Toda tega se le malokdo zaveda.

Obrestna past in finančne manipulacije
Denar81 kot posojilno sredstvo je od časov prvih posojevalnic denarja omogočal izkoriščanje človeka po človeku in veliko nečednih poslov. Izkoriščanje postane mogoče zaradi obrestovanja. Gre tako rekoč za prodajanje časa. A ne le to. Banke posojajo denar, ki je nekaj navideznega, brez resnične vrednosti v ozadju (potiskan papir skoraj brez vrednosti ali številke v računalniku), zato zaračunavanje obresti pomeni zagotovitev blaga ali storitev iz ničesar. Brez obrestovanja bi bil denar kot menjalno sredstvo privlačen le v omejeni meri, kot sredstvo, ki se lahko prelevi v poljubno blago ali storitve. Zaradi obrestovanja je denar dobil lastnost, ki mu daje dodatno privlačnost: postal je zelo dragoceno blago, ki lahko prinaša visoke dobičke, največje seveda finančnim elitam. Z obveznostjo plačila obresti je obremenjenega več kot 90 % denarja v obtoku, kar pomeni, da je vsak bankovec zadolžnica. Obrestovanje je resna težava zato, ker vnaša v sistem veliko nestabilnost. Zaradi obresti mora količina denarja na osnovi obrestnoobrestnega računa 205

OSMO POGLAVJE

eksponentno rasti. Vsaka naložba mora prinesti več denarja, kot je bilo vložka (dobiček). Pri triodstotni obrestni meri posojila v štiriindvajsetih letih vrneš dvakrat več kot znaša glavnica (za ponazoritev: če bi Jožef ob Kristusovem rojstvu investiral en pfenig po štiriodstotni obrestni meri, bi obrestne obresti do leta 1749 narasle že na vrednost krogle zlata, ki bi bila tako težka kot Zemlja!). Takšna rast deluje kot rak v gospodarskem sistemu. Uporabniki denarja morajo vse več delati zgolj zato, da bi odplačevali obresti. Neprestana gospodarska rast je pogoj za obstoj podjetij, sicer se račun ne izide. Sistem, ki zahteva eksponentno rast, mora prej ali slej počiti. Denar je omogočil obvladovanje planeta s finančnimi instrumenti in ustvaril razmere za prikrito izkoriščenje širokih množic. Finančni sistem predstavlja ogrodje celotnega svetovnega gospodarstva, finance pa so življenjski sok tako rekoč sleherne dejavnosti. Poleg tvegane trgovine z mamili največje zaslužke prinaša prav denar sam oziroma manipulacije z njim. Denarni sistem deluje kot črpalka, ki pretaka denar od revnih, ki plačujejo obresti, k bogatim, ki denar posojajo. Svetovno bogastvo in moč se tako vse bolj selita v roke peščice izbrancev, nasprotja v svetu vse bolj naraščajo, napetosti se poglabljajo. Takšno dogajanje vodi v spopade in vojne. Upravljati denarni sistem pomeni do podrobnosti voditi gospodarstvo in politiko. Z raznimi ukrepi finančne politike je mogoče brez težav izzvati finančne in gospodarske krize. S povečanjem in nato zmanjšanjem obtoka denarja se denarju spreminja vrednost, s tem pa se krha zaupanje ter ruši trdnost sistema. Tako je mogoče ustvariti razmere za sesutje celotnega gospodarstva. Velika finančna zloma sta se zgodila v letih 1920 in 1929. To sta bila do tedaj »največja ropa v zgodovini človeštva«.82 Ogromno število propadlih bank, podjetij in posestev je padlo v roke režiserjem za drobiž. Druga možnost za velike zaslužke bankirjev je, da se povzroči velika motnja v finančnem sistemu – spodbudi se npr. določena vrsta posojil, ki »eksplodirajo« (npr. z ukinitvijo nadzora nad zavarovanji kreditnega tveganja), nato pa pride do zahteve po hitrem poplačilu dolgov. Prav to je bil eden od pomembnih razlogov v ozadju finančne krize, ki je izbruhnila v letu 2009. Dejstvo, da s finančnimi instrumenti tudi v največjih državah (npr. v ZDA in EU) ne upravljajo vlade držav, temveč finančna elita iz vrst nekaterih tajnih združenj, pove, da denar ne služi ljudstvu, temveč peščici izbrancev, finančni eliti. Z uvedbo delniškega sistema, s katerim se vrednost gospodarstva – družb, podjetij, nepremičnin itd. – izrazi v obliki delnic, katerih vrednost se spreminja, je vrednost realnega premoženja postala talec denarnih 206

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

manipulacij. Če vrednost denarne enote pade na nič, se razblini tudi vrednost premoženja, ki je ovrednotena v denarju, kar je seveda absurd. Ali ni popolnoma nesmiselno, da se vse gospodarstvo sesuje v prah, če nastanejo motnje vrednotenja menjalnega sredstva? A trik je prav v vezavi vrednosti blaga na vrednost denarja. Islam obrestovanje denarja prepoveduje. Zaslužek od posojila denarja v nekaterih islamskih deželah obračunavajo drugače. Tudi v nekaterih drugih državah se pojavljajo manjše družbene skupnosti, ki uporabljajo neobrestovan, vzporeden denar. Prednosti takšnega sistema so vredne pozornosti. Da bi človeška družba napredovala, se ji ni treba odreči denarju kot menjalnemu sredstvu, temveč obrestovanju denarja. S tem pade glavni mehanizem izkoriščanja, denar pa ohrani le prvobitno menjalno vlogo, ki mu je lastna.

Finančno podložništvo
Prvi voditelj, ki si je denar za financiranje vojne izposodil od bankirjev, je bil menda Napoleon. Podatkov, kdo ga je za vojno navduševal in kakšni so bili ob tem dobički bankirjev, ni najti. A šlo je za državni dolg, ki ga je moralo poravnati francosko ljudstvo. Primerov držav, ki so postale talke bančnih elit,83 je dolga vrsta. Prve in najpomembnejše med njimi so ZDA. Združene države so se leta 1913 z odločitvijo kongresa odrekle upravljanju in državnemu nadzoru finančnega sistema (glej besedilo Pravljica o Titaniku84 v prvem poglavju) ter vse finančne posle in vzvode, vključno s tiskanjem denarja, prepustile zasebni banki, ki se imenuje Banka zveznih rezerv (FED).85 To je v resnici pahnilo ZDA v finančno suženjstvo, ki se ga povprečni Američani še danes ne zavedajo. Ameriški predsednik Woodrow Wilson je nekaj let po sprejemu Zakona o zveznih rezervah, ki ga je leta 1913 sam potrdil, z obžalovanjem zapisal: »Naš velik industrijski narod je pod nadzorom bančnega sistema, ki je v zasebni lasti, zato so rast naroda in vse dejavnosti v rokah peščice ljudi, ki zaradi lastnih omejitev nujno zatirajo in uničujejo pravo gospodarsko svobodo. Naša vlada je postala ena najslabše vodenih in najbolj nadziranih vlad civiliziranega sveta – nič več vlada svobodnega mnenja, nič več vlada po prepričani in izraženi volji večine, ampak vlada po volji in pod pritiskom majhne skupine mogočnežev.« 207

OSMO POGLAVJE

Če bi lahko vsaka država tiskala lasten denar, ki ne bi bil obremenjen z obrestmi do tuje bančne ustanove, bi denar lahko veliko bolje služil ljudstvu. Takšen je bil nekoč primer slovenskega tolarja. A pritisk finančnih lobijev je bil skozi vso zgodovino dovolj močan, zavedanje ljudi o posledicah pa dovolj šibko, da so se v posameznih državah odrekli prednostim lastnega denarja. Ko se država pridruži večji skupnosti držav in njenemu finančnemu sistemu (kot na primer EU), izgubi finančno neodvisnost in se podredi politiki centralne banke sistema, na katero tako rekoč nima vpliva. Prelevi se v odjemalca storitev, ki niso zastonj. Globalna politika teži k vzpostavitvi velikih, enotnih gospodarskih in finančnih con (EU, Severnoameriška unija, Južnoameriška unija, Azijska unija itd.), saj to krepi centralen nadzor. Metoda, s katero je mogoče prikrito upravljati ves svet in prevzeti popoln nadzor gospodarstev, je vzpostavitev sistema, v katerem vsi služijo istemu denar(nemu gospodar)ju. Odtod želje posameznih imperijev, da zagospodujejo svetu. V zadnjem času so vidna prizadevanja za vzpostavitev velikih gospodarskih povezav, v katerih veljata enoten finančni trg in regulativa. Primeri takšnih združb so Evropska unija, Severnoameriška unija, Afriška unija, Azijska unija. Posredno izkoriščanje pa je mogoče tudi drugače, in sicer z uporabo določene valute, ki postane prevladujoče plačilno sredstvo v mednarodni trgovini. Dolar, prejet za izvoženo blago, v katerem se skrivajo delo in surovine, je prišel iz ameriške tiskarne denarja; prek njega se bogastvo preliva od revnih k bogatim. Namesto da bi denar in poslovne dejavnosti delovale v dobro človeka in planeta je v tej fazi razvoja človeške družbe ravno nasprotno: izkoriščanje ljudi in narave služi le kapitalu. Ta paradoks se danes kaže v zelo jasni luči, pa vendar tega ne spregledamo. A do kdaj bo človek še pristajal na suženjstvo denarju? Današnja globalna stiska je v veliki meri stiska kapitalističnega družbenega sistema, ki je zašel v eno od svojih »običajnih kriz«. Toda ta kriza se zdi globlja, kot so bile dosedanje, ker se rane na telesu matere civilizacije pač kopičijo. Rešitev se lahko pojavi v dveh oblikah: v obliki svetovnega spopada, ki bo vse sisteme spet »resetiral« in povrnil na začetek ali pa celotno človeštvo vrnil v kameno dobo. Druga pot je s korenitim zasukom v glavah in z usmeritvijo v družbo, kjer bodo sedanja nasprotja presežena. Zgornji prikaz negativnih plati denarja želim uravnotežiti še s pogledom na njegovo drugo, pozitivno plat. Denar in finančni sistem nesporno prinašata razne praktične možnosti in brezštevilna koristna izkustva, ki krepijo razum. Najpomembnejša pa so duhovna izkustva. Z duhovnega 208

SPOZNANJA, KI OSUPNEJO

stališča denar omogoča razvoj jaza, kjer je zelo pomembno zavedanje moči in večvrednosti. Po njegovi zaslugi posameznik lahko doseže izkustvo nepredstavljive moči in bogastva ter občutek nadmoči. To so skrajna izkustva, ki so jazu ali zavesti potrebna na poti prepoznavanja lastne božanske narave. Pohlepa ne moreš ozavestiti, dokler ne strmoglaviš z višine v globino. Na ustrezni ravni spoznaš, da gre pravzaprav za programe in vloge, ki ne vodijo v želeno smer. Moja zaključna misel v zvezi z denarjem je podobna kot pri religijah: denar prinaša težko in boleče, a nenadomestljivo izkustvo. Izkušnjo z denarjem pojmujem kot pomembno razvojno stopnjo, ki napeljuje k iskanju ustreznejših rešitev. Človek, ki spregleda pasti denarja, se usmeri k svobodnejšim načinom delovanja – k sodelovanju; to je pot, prosta strahu, ki vodi v njegovo duhovno rast. V naravi je najboljše učinke mogoče doseči s sodelovanjem. Vsi sistemi v naravi sodelujejo, se dopolnjujejo, podpirajo drug drugega na različne, včasih nedoumljive načine. V sodelovanju se združijo različne kvalitete, ki jih en sam posameznik ne more imeti. V sodelovanju 1 + 1 ni več 2, temveč mnogo več.

209

DEVETO POGLAVJE

210

ZAVEST JE KLJUČ

9. poglavje

NISI TO, S ČIMER SE ISTIŠ

Želel sem napraviti iz sebe nekaj več. Bral sem: »Spoznaj svojo zavest in odprla se ti bodo vrata v nove razsežnosti.« Nove razsežnosti? Le kaj bi to lahko bilo – sem si mislil. Z nekaj nezaupanja in veliko radovednosti sem se lotil raziskovanja. Šele čez čas sem se v pogovorih s prijatelji začel zavedati, da so se moji pogledi na stara vprašanja temeljito spremenili. Stvari sem videl v povsem drugačni luči. Šele takrat sem spoznal, za kaj gre pri tej »novi razsežnosti«. Na odru zgodovine človeštva se je zvrstilo nič koliko izstopajočih velikih osebnosti, ki so v civilizaciji zapustile močne sledi. Nekateri so bili zgled človekoljubja, denimo Gandi in Martin Luther King, drugi so dali človeštvu dih jemajoče stvaritve, denimo Michelangelo in Leonardo da Vinci. Tretji so predstavili napredne tehnološke rešitve, denimo Tesla, spet drugi pa so nas z idejami spodbudili k osebni rasti, denimo Kant, Schoppenhauer, Krishnamurti idr. Mednje sodijo tudi preprosti, srčni ljudje, ki so se dvignili nad povprečje in s svojim zgledom modrosti, človekoljubnosti in nesebičnosti pokazali, da življenje na Zemlji ni nujno grozljiva ječa. Takih, duhovno razsvetljenih ljudi, je čedalje več. Takšnim ljudem nekateri rečejo Človek (z veliko začetnico), Nietzsche pa je zanje skoval izraz nadčlovek. V čem se ti veliki ljudje razlikujejo od navadnega človeka? Odgovor je težak in preprost obenem: prvi se zavedajo svojega bistva in svojih moči, drugi pa ne. Prepričan sem, da prav to vedenje daje posebno moč in sposobnosti, ki omogočajo izvrstne rezultate. Razlika je v poznavanju sebe, svojega resničnega bistva, kar poraja doslej nepoznano samozaupanje. Danes vem, da je kakovost življenja neposredno odvisna od kakovosti podobe o sebi. S slabo podobo o sebi se ti zdi, da nisi upravičen do kakovostnejšega življenja. Kakovost podobe o sebi pa je lahko dobra le toliko kot podoba o Bogu, v kakršnega verjameš. Sebe pač ne moreš ceniti bolj kot Boga. Zanimivo, kajne? Prav zato so vodilne elite doslej vložile veliko naporov, da so ljudskim množicam resnično bistvo človeka dobro 211

DEVETO POGLAVJE

zastrle in prikrile, Bog, kakršnega slikajo, pa je Bog z napakami, ki ima zahteve in pričakovanja. Človekov duhovni razvoj poteka spiralno: od ene tematike prehajaš k drugi, da bi se čez čas spet vrnil, jo poglobil in nadgradil z novimi spoznanji. Pri tem nihaš od zunanjih tem k notranjim, duhovnim, in nazaj. To pravilo sem upošteval tudi pri pripravi te knjige. Začel sem z zunanjimi temami, se obrnil k notranjim (narava zavesti), se spet vrnil k zunanjim (zgodovina), da bi se naposled ustavil na področju notranjega, kjer ležijo vsi odgovori. Pri svojem raziskovanju sem prehajal od »otipljivih stvari« k manj otipljivim, loteval sem se raziskave notranjega sveta, da bi se dokopal do spoznanja svojega duhovnega bistva. Ključ do teh spoznanj je razumevanje zavestnih pojavov. Človek je večrazsežnostno bitje. Novih razsežnosti ne moreš odkriti, dokler ne spremeniš zornega kota. Carlos Castaneda bi dejal: »Dokler ne premakneš zbirne točke.« To poglavje opiram na predstave o naravi stvarnosti iz drugega in tretjega poglavja. Morda ti bo razmišljanje v nadaljevanju preveč tuje in nerazumljivo, da bi ga lahko sprejel, vendar si ne beli glave. Morda še ni pravi trenutek za naslednji korak in bi bilo treba spoznavno obzorje še nekoliko razširiti. Kljub temu pa so pričujoče informacije zate dragocena kal, ki bo vzklila kasneje, že zdaj pa bo vzvalovila kalne vode ustaljenega, dremotnega uma. Prejšnja poglavja so ponudila veliko priložnosti za menjavo nekaterih neustreznih miselnih konceptov z bolj verodostojnimi. Preverjali smo trdnost obstoječih nazorov in konceptov, mozaik zgodovine človeštva in planeta smo temeljito prenovili. Dojeli smo pasti in mehanizme v ustroju civilizacije, ki gradijo naš miselni zapor. Spoznali smo Načrt in program globalne elite, ki ga opažamo v »zunanji stvarnosti«. Operacijski sistem našega možganskega računalnika smo tako izboljševali s številnimi novimi »krmilniki« in programi, ki širijo obzorja. Vsa ta spoznanja močno spreminjajo pogled na svet. Zdaj nas čaka najzahtevnejši korak: jedro operacijskega sistema računalnika želimo prenoviti, da bo sposoben razlagati tudi notranji svet ter dojeti novo razsežnost, o kateri vemo malo ali skoraj nič. Človeku je uspelo prehoditi na prvi pogled nepredstavljivo pot od obvladovanja kamnitega orodja do razvozlavanja človeškega genoma, torej tudi ta naloga ni pretežka. Preden se poglobimo v globine zavesti, morda ni odveč ponoviti nekaj spoznanj, navedenih v drugem in tretjem poglavju. Ta spoznanja so mi odprla vrata v novo razsežnost – razsežnost zavesti, duhovno dimenzijo. V 212

ZAVEST JE KLJUČ

resnici gre za nov pogled s perspektive, ki ne boleha za omejenostjo, necelovitostjo in pomanjkljivostjo kot pogledi drugih konceptov. V novi razsežnosti se povsem jasno pokažejo številni pomembni pojavi, ki so sicer uganka. Stvarnost odstira z vidika opazovalca. Za dojemanje in doživljanje česar koli je potrebnejši kot morebiten zunanji svet, saj brez njega ne bi imel kdo kaj opažati. Življenje je proces opazovanja, izkušanja in vživljanja v vloge in dogodke. Za vse to je odgovorna zavest. Verjamem, da podobe v zavesti – čeprav si to večina ljudi domišlja – nimajo nikakršne zveze z nekim zunanjim objektivnim svetom, saj ta ne obstaja; zgradi se – podobno kot svet sanj – iz miselnih podob in oblik. V teh podobah ni nikakršne snovi. Materialnost je le vtis o trdnosti, ki ga potrjujejo čuti, ki so prav tako orodja zavesti. Telo je prepričljiv zavestni program, s katerim opazovalec z umskimi pripomočki – prostorom in časom – skozi odnose dojema medsebojne povezave, vzročnosti in zakonitosti. To gradi znanje, ki ga pripravlja na razvozlavanje najzahtevnejšega vozla: prepoznavanje njegove identitete. Zavest90 je ključ in hkrati pripomoček na poti do tega cilja. Z razumevanjem svojega notranjega sveta, s poznavanjem zavestnih pojavov se lahko izogneš stiskam, trpljenju in nasilju ter občutno vplivaš na raven kakovosti svojega življenja. Dojameš globlje vzgibe svojih odzivov in ravnanj ter spoznaš, da niso neizogibne posledice zunanjih vplivov, temveč izbira, ki je plod poznavanja širšega ozadja. Dokler si ujetnik travmatičnega dogodka, izbire ne opaziš, vse kaj drugega pa je, ko se zaveš, da gre le za bežno dogajanje v zavesti in da položaj ni tako resen, kot se zdi. Tisto, kar v življenju povzroča trpljenje, je istenje z omejenimi predstavami o sebi. Istenje z neresnico ne more voditi k sreči, ugodju ali notranjemu miru. V tem poglavju se bomo s temi vprašanji ukvarjali izčrpneje. Zaupanje v zgornje trditve ali vsaj dopuščanje možnosti, da se bodo skozi lastno preverjanje izkazale za resnične, je dobro izhodišče za nadaljevanje poti. Sicer boš sejal seme, ki bo za klitje potrebovalo več časa. A nič zato. Ko boš pripravljen, boš vedel, kam se obrniti. Pomembno je vedeti, da z novimi spoznanji svoje življenje resnično močno oplemenitiš, obenem pa pridobiš znanje za preprostejše doseganje želenih ciljev. Popolnoma razumeti »Stvarnika« pomeni delovati kot Stvarnik ter uporabljati intelektualne in druge vire ter darove, ki se jih zdaj niti ne zavedaš. Z zavedanjem svojih darov se odpira možnost, da svoje možgane izkoristiš v celoti. Ra inteligenca, duhovna bitja, ki nam pomagajo, pravijo, da se zavest razvija po stopnjah. Lestvica »gostote zavesti« ima sedem stopenj. Mineralni 213

DEVETO POGLAVJE

svet odlikuje raven ena, rastline imajo za stopnjo popolnejšo – dve, ljudje pa smo zdaj na tretji stopnji. V kozmični dobi vodnarja, v katero smo zakoračili, naj bi, kot pravijo nekateri, imeli možnost dviga na četrto raven. Seveda le, če bomo opravili lekcijo na Zemlji, ki je naša velika šola. Ra inteligenca se menda nahaja na šesti ravni. Na tretji ravni se pojavi hrepenenje po spoznanju neskončnosti ali lastnega bistva; bitja se začnejo zavedati inteligentne energije v sebi. Še beseda o uporabljenih izrazih. Tisto, kar resnično smo, v tej knjigi najpogosteje imenujem Bit (v angleškem jeziku »Self«). Nekateri uporabljajo tudi izraz Jaz (z veliko začetnico), a tega marsikdo zamenjuje z nižjim jazom (jaz), egom ali sebstvom (ki ima podoben prizvok). Izraz Bit ali življenjska bit je analogen izrazu božanska iskra in pomeni bistvo življenja ali bivanja in s tem tudi zavedanja. Veliko besedil, ki so pri razumevanju obravnavane tematike lahko v pomoč, najdeš na spletni strani www.prisluhni.si.

Gon po spoznanju
Na vsakem koraku srečujem ljudi, ki poskušajo najti sebe. Poskušajo na zelo različne načine, z vse mogočimi sredstvi: potujejo na oddaljene konce sveta, kjer bi se lahko »srečali«, udejstvujejo se v ekstremnih športih, da bi prepoznali svoje potenciale, omamljajo se z različnimi mamili, ki naj bi jim olajšala pot do sebe itd. Žene jih gon po samospoznanju. Iskano je mogoče najti le v samem sebi in ne zunaj, ne glede na zunanje pogoje, treba pa je imeti tih, pomirjen um in mir v duši. Tako nas budisti prepričujejo že dve tisočletji. Spraševal sem se, zakaj se srečujemo z malodušjem, obupom, strahom, nepremostljivimi težavami civilizacije, krizo osebnosti, izgubljenim smislom življenja, samomori? Kje tiči razlog? Ali ni človek, ki je najvišji člen v verigi življenja, tako rekoč ustvarjen, da bi v miru užival krasote stvarstva? Nekje mora biti napaka. Neskladje je med tem, kar sem, in tem, kar mislim, da sem. Predstave, ki jih ima večina ljudi o sebi, so napačne. A kje najti pravi odgovor? Zaslepljeni s potrošništvom in obljubami užitka smo pozabili, kje iskati. Danes mi je jasno, da se tisto, kar iščem, nahaja mnogo bliže, kot sem si nekoč predstavljal. Gon po samospoznanju se odraža na zanimiv način. Prišel sem do spoznanja, da je to, kar si razlagamo kot željo po sreči, globoko vsajena 214

ZAVEST JE KLJUČ

želja po spoznanju sebe, lastne identitete, po zlitju s Stvarnikom, saj se globoko v sebi zavedaš, da je le tam tvoja izpolnitev. Ko si želim biti srečen, se želim dotakniti svojega božanskega bistva, vrniti se želim k svojemu izvoru. Spoznati sebe pomeni spoznati resnico. Kozmično gledano je to smisel evolucije, a o tem kasneje. Ta neuničljiva in neustavljiva želja je motor, spodbujevalec rasti, ki poganja celotno evolucijo. Iskanje sreče ima torej zelo globok, kozmični smisel in pomen. Povsem na mestu pa je vprašanje, ki je še kako umestno: ali je sebe, življenjsko bit, svojo pravo naravo mogoče spoznati? Trdnega odgovora ne moreš dati, dokler tega ne doživiš, pa vendar je, kakor razmišljam tule, pritrdilen. Sicer evolucija ne bi imela smisla. Za uspeh se je raziskovanja treba lotiti na pravem koncu – znotraj sebe in raziskovati na primeren način – z občutki in ne z mislijo. Spoznal sem, da je misel le orodje, ki se mi pomaga približati cilju. Ko se približujem glavni korenini miselnega drevesa, je treba delati na zelo preprostih, povsem temeljnih vprašanjih, ki se ti morda zdijo nesmiselna. Morda se z njimi nisi še nikoli srečal, saj jih običajno kar privzamemo, podedujemo, torej brez razmišljanja. A prav te temelje je treba temeljito preveriti, saj držijo pokonci vso miselno stavbo – stvarnost. Proces evolucije človeka je proces duhovnega izpopolnjevanja. Dandanes je veliko znamenj, da smo zastali v razvoju in zaspali na duhovni poti, toda narava nas vse bolj sili k spoznanju, da je spanja nepreklicno konec.

Smisel evolucije – razvoj zavesti
Na lestvici najpomembnejših vprašanj bi vprašanje Kdo sem? uvrstil na sam vrh. Verjamem, da daje smisel celotnemu procesu evolucije. Evolucijo razumem kot proces postopne gradnje zavesti ali duha, da bi naposled lahko prišlo do odgovora na vprašanje, kdo sem, in zavedanja tega. Vsa spoznanja o zunanjem svetu, vsa spoznanja o človekovi notranjosti, so priprava na to najzahtevnejšo nalogo. Morda se ti takšno stališče zdi pretirano, a nikakor ni tuje vzhodni tradiciji in filozofiji. Tam najdeš trditev, da je smisel božanske igre – in evolucija to je –, da se Stvarnik skozi svoje stvaritve naposled v celoti prepozna. Da bi prepoznanje dosegel, mora najprej stopiti v nasprotje tega, kar išče. Najprej se mora »oborožiti z nevednostjo«, se pretvarjati, da ne ve, kdo in kaj je. Skozi proces vse boljšega spoznavanja sebe v številnih 215

DEVETO POGLAVJE

utelešenjih odmetava tančico za tančico in naposled ostane gol; doseže najvišje spoznanje in prepozna svojo veličino. Ali bi evolucija lahko imela kak drug smisel? Evolucija je proces, neprestana sprememba, usmerjena k nekemu cilju. Smisel procesa se vedno na neki način razgali skozi proces sam, odkriješ pa ga s primerjavo posameznih stopenj. Kaj je tisto, kar se razkriva skozi proces evolucije? Očitno zavest napreduje, a k čemu? Moje mnenje je, da k samospoznanju. Prepričan sem, da vse, kar obstaja, poseduje zavest. Tudi minerali posedujejo (najpreprostejšo) zavest, ki se zaveda zgolj lastnega obstoja. Pri rastlinah je zavest popolnejša, poleg lastnega obstoja se zavedajo tudi svoje rasti in okolice. Pri živalih je zavest še kompleksnejša, pridruži se občutenje skupinske duše, ne pa tudi osebne, individualne duše (jaza) tako kot pri človeku. Človekovo zavedanje jaza (svoje osebnosti) je prvo očitnejše obračanje navznoter. Dovolj bogate in pestre izkušnje iz zunanjega sveta so najverjetneje pogoj, da se interes za zunanjost umiri. Odločilen korak se zgodi s prepoznavanjem pomembnosti opazovalca, bujenjem spoznanja o iluzornosti objektivnega sveta, spoznavanjem zavesti oziroma duhovnega sveta. To pripelje do močne preusmeritve pozornosti navznoter, vase, v svoje jedro, kajti zaveš se, da se znotraj – in ne zunaj – skriva bistvo tega, kar si. Primerjava posameznih evolucijskih stopenj kaže, da je evolucija od minerala do človeka proces nenehne rasti zavestnih spoznanj. Ne materialne stvari, temveč zavestna spoznanja, duhovne vrline, napredek duše so tisti dosežki na življenjski poti, ki so pomembni. Vse drugo je na tehtnici življenja in evolucije nepomembno in se razblini. Zunanje bogastvo največkrat pomeni notranjo revščino, pa tudi obratno: veliki reveži so pogosto duhovni bogataši. Človekov duhovni razvoj je najvišji cilj, najvišja vrednota, ki zasenči vse druge. Temu cilju se na zadnji stopnji podreja vse drugo. Mejnik na poti duhovnega razvoja je dosežen takrat, ko svojo pozornost od zunanjega sveta preusmeriš k notranjemu svetu, ki je ne le mnogo bogatejši od zunanjega sveta, temveč skriva v sebi tudi najvišje skrivnosti. Takrat se proces duhovnega zorenja močno pospeši. Postaneš »duhovni aspirant«, učenec, ki se mu odstira vse več duhovnih modrosti. Takrat si na pragu odgovora na najpomembnejši vprašanji: Kdo sem? Kdo je Bog?

216

ZAVEST JE KLJUČ

»V tvojem življenju je marsikaj pomembno, a le eno je nadvse pomembno. Pomembno je, ali si v očeh drugih uspešen ali neuspešen. Pomembno je, ali imaš dovolj denarja ali si reven … Vse to je pomembno v relativnem, ne v absolutnem smislu. Nekaj je namreč pomembnejše od vsega naštetega: odkriti bistvo svoje prave narave onstran kratkoživega, poosebljenega občutenja sebe. Miru ne boš našel s spreminjanjem življenjskih okoliščin, temveč s spoznavanjem svoje prave, najgloblje narave. Reinkarnacija ti ne bo pomagala, če v naslednjem življenju še vedno ne veš, kdo si.«
(Eckhart Tolle, Sporočilo tišine) Le redki posamezniki poznajo svojo Bit, resnično identiteto. A obstaja način, da jo uzreš za hip – v trenutku, ki ga imenujemo razsvetljenje. To se zgodi na primer na delavnici, imenovani intenziv razsvetljenja. Ta preblisk razsvetljenja ali t. i. satori, je vtis, ki ga ni mogoče pozabiti. Zapusti globoko sled in željo, da bi ga doživljal znova in znova. Neskaljeno trajno doživljanje tega izkustva (vzhodnjaki to izkustvo imenujejo samadi) je dano tistim, ki se povsem posvetijo duhovnim ciljem. Toda povsem v redu je ostati na Zemlji. Po zvezdah naj posegajo le izbrani, drugim pa je dragoceno, da se lahko dvignejo visoko in svet opazujejo z višav. A spet se boš nemara oglasil s povsem umestnim očitkom: lotevam se ugotavljanja identitete samega sebe, razvozlavanja narave Boga in to naj bi dosegel z nekim novim konceptom, ki vključuje um? Boga vendar ni mogoče dojeti z razumom! Pomislek je povsem upravičen. Toda glede na to, da brez razuma nikakršen intelektualni napredek ni možen, ga je koristno vzeti za pomočnika, dokler ne napreduješ dovolj, da se dvigneš nadenj. Um ne more biti razlagalec rešitve, je pa lahko vodnik do praga spoznanja. Do spoznanja lastne identitete obstajajo tudi udobnejše, manj naporne poti, ne le dolga leta meditacij. In prav to je tisto, kar me je zanimalo.

217

DEVETO POGLAVJE

Istenja
Zavest ima dve pomembni lastnosti: porajanje idej in vživljanje vanje. Prva od obeh lastnosti se zdi vsakomur razumljiva, druga pa ne. Ustvarjanje podob, slikanje idej in prizorov je proces, ki zgradi »svet okoli tebe«. Vživljanje v posamezne miselne objekte, istenje z njimi, domišljanje, da si ta objekt ti sam – to pa je tisto, kar naredi življenje živo in poraja veselje, pa tudi bolečino in trpljenje. Zavest je »lepljiva« – primerjava je kar posrečena – in običajno ves čas »prilepljena« za nekaj, s čimer se v danem trenutku isti, istoveti. Isti se lahko z več stvarmi hkrati. To je deloma nezaveden proces, ki ga je z malo vaje mogoče obvladati. Običajno se istiš s svojo osebnostjo (jazom), svojim telesom, svojo družino, svojim narodom, poklicem, podjetjem itd. Kadar je na primer z izrečeno žalitvijo napadena tvoja osebnost, se istenje z njo še okrepi; svoje čutenje preprosto preseliš v svojo osebnost, postaneš eno z njo, napad nanjo pa občutiš kot neposreden napad nase. Kadar se istiš s svojim telesom in začutiš bolečino, se potopiš vanjo in »postaneš« bolečina. Trpljenje ni nič drugega kot istenje z bolečino. Zame je bilo veliko spoznanje, da bolečina ni nujno povezana s trpljenjem. To je, ko razumeš proces, stvar lastne odločitve. Bolečina lahko boli, a ne povzroča trpljenja. Tak primer je orgazem. »Nekaj« lahko resnično spoznaš, občutiš in izkusiš le tako, da »postaneš« tisto. Posamezne stvari in ideje spoznavaš z vživljanjem vanje, istenjem z njimi. A v nobeni ideji ne moreš prepoznati sebe. Začel sem se zavedati, da nisem nič od tega, s čimer se istim. Kar sem, je mnogo več od podob, ki se porajajo v moji zavesti. Tisto, kar resnično sem, je tako popolno, da se lahko isti s sleherno predstavo, ki se zgradi v moji zavesti, a ni prav nobena od teh predstav. Tisto, kar sem, je nekakšen nadvse sposoben igralec, ki dovršeno igra brezštevilne vloge, a nobena ni njegova osnovna, intimna, njegovemu bistvu ustrezna. S tem spoznanjem sem začel iskati tisto, kar v resnici sem. Dojel sem, da ti vloge, ki jih igraš, pomagajo ugotoviti, kaj nisi. Kajti vsaka vloga, ki jo v popolnosti odigraš, prinaša pomembno spoznanje: izkusil sem jo do konca, a se nisem prepoznal v njej. Torej sem nekaj drugega! Tako skozi mnoge vloge v mnogih življenjih izkušaš vse mogoče ter zbiraš izkustva. Postalo mi je razumljivo, zakaj je zelo pomembno vsako vlogo odigrati dobro in predano. Sicer le izgubljaš čas in energijo ter odlagaš tisto, kar je pravzaprav njen edini smisel: ugotoviti moraš, ali se v tej vlogi odraža tvoje poslanstvo. Tvoje poslanstvo je namreč celovito doživeti povsem določeno 218

ZAVEST JE KLJUČ

izkustvo ali več izkustev. Kadar ne slediš svojemu poslanstvu, si živel v prazno. Ne moreš vedeti, katere vloge si v preteklih življenjih že odigral, a to, ki jo imaš pred seboj, moraš igrati z vso resnostjo. Ko odvržeš zadnjo od njih, spoznaš sebe. V enem življenju lahko zamenjaš veliko istenj in vlog – v skladu s svojo duhovno rastjo. Vsaka vloga daje drugačen odgovor, ki prihaja skozi splet izkustev. V toku razvoja vsako novo istenje prinese nekoliko večjo svobodo. Tako z menjavanjem konceptov tvoja podoba o sebi postaja vse popolnejša. Nekoč si bil denimo še prepričan, da obstajaš (in da si) le kot telo, zatem verjameš, da si pravzaprav bolj duša … Kako v nizu istenj ugotoviti, katero je pravo in katero je lažno? Tisto, kar si, ima sposobnost zavedanja, zavesti; to je ena od poglavitnih lastnosti. Torej zadošča preprosto vprašanje: »Ali je to, s čimer se istim, misel, zavestna podoba ali občutek?« Ne moreš namreč biti nekaj, kar nastane v tvojem umu, umski konstrukt. To bi pomenilo silno omejevanje sebe. Tisto, kar si, z umom ne moreš opredeliti, lahko le občutiš. Eckhart Tole pravi: »Če ima zlo kakršno koli realnost – in ta je kvečjemu relativna, ne absolutna – je to: popolno istenje z oblikami, fizičnimi, miselnimi in čustvenimi.« Prepoznati je torej treba proces istenja. Raziskovanje istenja je iskanje odgovora na vprašanje Kdo sem? To vprašanje se povprečnemu človeku, ki ceni predvsem zunanji svet, ne zdi posebno pomembno. Ko pa niti ne ve, kje bi iskal odgovor! Danes vem, da se moram za spoznanje svojega resničnega bistva, življenjske Biti, opreti na edino idejo, katere verodostojnosti ni mogoče zanikati: na idejo »jaz sem«. Ne »jaz sem to« ali »jaz sem ono«, temveč zgolj »jaz sem«, kajti človek ne more biti nič, kar si lahko izmisli um. Ob pozornem prisluškovanju temu občutku in opazovanju tistega, ki pravi »jaz sem«, se odkrije tisto, kar si: življenjska Bit ali tisto, kar ti daje življenje. Ista Bit je v vsakem živem bitju, ki ga opažaš; je skupen izvor vsega živega. Verjamem, da moja Bit izhaja iz neizraženega sveta, absoluta, ki ga um ne more spoznati in tudi ne prenesti v omejeni svet zavesti, zato se mora zadovoljiti z zelo pomanjkljivimi nadomestki – lažnimi podobami o sebi. Ustavimo se pri nekaterih najpomembnejših podobah istenja.

219

DEVETO POGLAVJE

Sem osebnost?
Da bi ugotovil, ali sem osebnost, sem moral najprej raziskati, kaj to sploh je. O osebnosti in jazu (egu) sem se največ naučil pri Eckhartu Tollu. Razumevanje osebnosti in jaza je tako pomembno, da bi to znanje moralo postati del obveznega učnega programa v osnovnih šolah. Osebnost, imenujemo jo tudi persona, je zapleten konstrukt v umu. Sestavljen je iz preteklih dogodkov (spomina!), podatkov, opažanj (tebe samega in drugih) in mnenj o tistem, kar si. Um se v to podobo popolnoma vživi. S tem ko se isti z lastništvom, s poklicem, ki ga opravljaš, z družbenim statusom in nazivom, s fizičnim videzom, s posebnimi sposobnostmi, zvezami, osebno ali družinsko zgodovino, sistemom verovanja, pogosto pa tudi s politično, nacionalistično, rasno, versko in drugo pripadnostjo, gradi svojo moč in pomembnost. A nobena od teh stvari, niti kopica njih, ne ustreza resnici. Jaz je nosilec osebnosti. Nastane kot rezultat istenja z osebnostjo. Zaradi svoje nestvarne narave je zelo ranljiv in negotov ter se nenehno čuti ogroženo. Obkrožen je z drugimi jazi, ki jih vidi kot možno nevarnost ali pa jih poskuša uporabiti za svoje načrte. Zato nikoli ne preneha z napori, da bi se zaščitil in zavaroval. To velja tudi takrat, kadar se navzven kaže zelo samozavestnega. Jaz nenehno sporoča: Nevarnost, nahajam se v nevarnosti! To sporočilo ustvarja posledico – strah. Osnovni obrazci delovanja jaza so boj z lastnim globoko ukoreninjenim strahom in občutkom nezadostnosti; izražajo se skozi odpor, nadzor, moč, pohlep, obrambo, napad. Nekatere strategije ega so zelo premišljene, pa vendar nikoli zares ne rešujejo katerega koli njegovega problema preprosto zato, ker jaz sam po sebi predstavlja problem. Jaz se doživlja kot zasebni del, ločen od vesolja, brez kakršne koli povezanosti z drugimi bitji. A lažna podoba o sebi, ki je nekaj zelo omejenega, ima svoje posledice. Ker je v nasprotju z resnico, jo poskuša um »popraviti« z novimi lažmi. Toda zavajanje sebe pri tako temeljni, odločilni stvari, kot je tvoje bistvo, neizogibno vodi do resnih posledic. V naravi se vsako nasprotovanje resnici sooči z nekimi posledicami. Posledic, ki jih zaradi lažne predstave o sebi čutiš, je za dolg seznam, ki se začenja s strahom, bolečino, trpljenjem itd. Pred njimi bežiš vse življenje in se poskušaš zavarovati tako, da se zatekaš k drugim lažem. In krog trpljenja je sklenjen. Negotovost in silna želja po obstanku jaza se kaže v tem, da poskuša svoj položaj čim bolj okrepiti. To mu uspeva tako, da nas neprestano zasipa 220

ZAVEST JE KLJUČ

z mislimi o preteklosti, kjer so njegovi uspehi in zasluge, ali pa z mislimi o prihodnosti, kjer nam obljublja nove uspehe in zmage. Tako nas nenehno vleče v miselno okolje, v katerem se dobro počuti – v neresnični čas. Za jaz sedanji trenutek komajda obstaja. Iz sedanjosti nenehno beži. Tudi kadar se ukvarja z njo, to ni sedanjost, kot jo opaža; razlaga jo popolnoma napačno, ker nanjo gleda z očmi preteklosti. Ali pa jo zoži na sredstvo za doseganje nekih ciljev v prihodnosti. Prav to pa ustvarja največje težave človeka. Ko se sreča več jazov, bodo prej ali slej vzniknili problemi in sodbe o »slabih stvareh«. Gre za razne drame v obliki konflikta, problema, psihičnega ali fizičnega nasilja itd. To vključuje tudi kolektivno zlo, kot so vojna, genocid, izkoriščanje, za vse to pa je odgovorno kolektivno nezavedno. Mnogo bolezni je posledica neprekinjenega upora jaza, kar ustvarja omejitve in motnje v pretoku energije skozi telo. Ko ponovno vzpostaviš stik s svojim pravim bistvom in te ne vodi več um, prenehaš povzročati vse te stvari. Jaz je morda prebrisan, vendar ni inteligenten. Prebrisanost sledi svojim lastnim majhnim ciljem. Inteligenca vidi večjo celoto, v kateri so vse stvari povezane. Prebrisanost ločuje; inteligenca združuje. Pri nobeni zameri ali odzivu na neko dejanje ne gre za zunanji vzrok, temveč ta ozavesti nekaj notranjega, nekaj v tebi. Gre le za obliko jazovega odziva, ki je popolnoma neosebna. Nič nima opraviti s tem, kdo ta oseba je, prav tako nima opraviti s tvojim bistvom. Jaz ne ve, da je vir energije znotraj, zato jo išče zunaj. Sebe poskuša najti v stvareh, toda nikoli mu resnično ne uspe in se celo izgubi v njih. Taka je usoda jaza. Razlogov za težave je veliko. Prvi je omenjena lažna slika o sebi. Drugi razlog je v lastnosti zavesti, da se neprestano z nečim isti (istoveti). Tisti, ki trpi in ga je strah, ni »resnični jaz«, temveč osebnost (»lažni jaz«) oziroma predstava, s katero se istovetiš. Tretji razlog pa je sekvenčna obravnava dogodkov – čas. Jaz se čuti ujetnika časa in neprestano beži iz sedanjosti v preteklost ali prihodnost, kjer se čuti domačega. A to je pravo prekletstvo, kajti čas je največji povzročitelj strahu. Problemov jaza ni mogoče rešiti na ravni uma. Tudi preučevanje norosti ne zadošča za ustvarjanje zdravega razuma. Ko dojameš, da rešitev ni znotraj uma, najdeš pravo pot. A marsikdo se od tegob in bolečin ne želi ločiti, saj te predstavljajo velik del njegovega jaza. To spoznanje je pogosto zakrito. 221

DEVETO POGLAVJE

Lažni konstrukt – jaz – je treba, ko pride čas za to, zrušiti in prekiniti lažno istenje. Odstranitev te laži je bistvenega pomena za duhovni napredek. Ko razumeš, kakšne težave prinaša jaz in v kakšne zanke te vabi, se njegova veličina začne krhati. Jaz se mora umakniti, ko mu odrečeš pozornost, ko se ne meniš zanj, temveč svojo pozornost usmeriš v sedanji trenutek. Le prisotnost te lahko osvobodi jaza, prisoten pa si lahko le zdaj, ne včeraj ali jutri. Vse povedano pa nikakor ne pomeni, da je jaz nekaj slabega; treba ga je videti v vlogi nenadomestljivega pomočnika pri razvoju in neprestanem izpopolnjevanju. V pretežnem delu tega procesa ima zelo pomembno vlogo pri gradnji odnosov in razvijanju samopodobe, ki je potrebna pri igranju posameznih vlog. Ker v svojem svetu opažaš še druge osebe, persone, lahko z njimi gradiš vse mogoče odnose, skozi katere se bolje spoznavaš. Prav odnosi – in ne stvari – so v življenju bistvenega pomena. Najpomembnejši odnos je odnos do sebe.

Sem telo?
Odpovedati se istenju s telesom nikakor ni preprosto. Telo je vendar nekaj, česar ne moreš zanikati, prezreti. Utvara o telesu je ena najbolj temeljnih utvar. Kot ljubiteljskemu raziskovalcu mi uspe, da se na trenutke ali v krajših obdobjih zavedam in čutim, da je moje telo le sredstvo, ki ga uporabljam. Takrat se zavedam svoje popolnejše narave, kar v meni vzbudi izvrstno počutje. Zanima pa me, kako svoje telo doživlja na primer duhovni učitelj Ramana Maharshi. Istenje s telesom je močno prisotno do tiste stopnje samozavedanja, ko se začne prebujati zavest o duhovni naravi stvarnosti. Vse dokler v ospredje postavljaš fizični obstoj in zapostavljaš druge vidike duhovnega sveta, je tvoja stvarnost omejena na zagotavljanje fizične eksistence in reševanje problemov na nizki ravni. Navezanost na telo ima – tako kot vse v tej stvarnosti – pozitivne in negativne učinke. S prepoznanjem zavestne, duhovne komponente bivanja in zmanjšanjem pomena telesnosti napraviš pomemben premik. Telo izgubi moč nad tabo. Informacija o pojavu večkratnih osebnosti – o tem je bilo govora v drugem poglavju – je v temeljih zamajala moj pogled na telo. Ta pojav zgovorno priča, da je z obstoječim pojmovanjem telesa nekaj narobe. Hipna menjava zunanjosti glede na izbrano osebnost mi je dala misliti, da telo ne more biti nekaj togega, stabilnega, (sorazmerno) nespremenljivega, temveč 222

ZAVEST JE KLJUČ

mora biti posledica nekih zapletenih miselnih pojavov. Če se zamenjava osebnosti, ki je (pod)zavestni pojav, tako očitno odslika na snovni ravni, potem celota podatkov o osebnosti nedvomno vsebuje tudi popolno fizično sliko telesa. Zunanjost je potemtakem projekcija zavestne slike, podobe o telesu! Levitve Reptilov iz človeške v plazilsko podobo in obratno v tej luči niso nikakršen čudež. Razcepljene osebnosti pač. A vrnimo se k telesu. Človeško telo je inteligenten sistem, ki živi v umu. Lahko bi ga opisal tudi kot zelo obsežen in zapleten program v zavesti, ki pravzaprav živi svoje življenje. Ta sistem ima kopico samodejnih mehanizmov, ki delujejo brez sodelovanja zavesti. Sporočila, ki ti jih pošilja telo, in ukazi, ki mu jih daješ, puščajo vtis, da sta ti in telo eno, toda to je le utvara. Znotraj telesa se pojavi opazovalec, zunaj pa svet, ki ga opazuješ. Tako opazovalec in njegovo opazovanje kot opazovani svet se pojavljajo in izginjajo hkrati. Nad vsem tem je praznina. Ta praznina je ena za vse. Telo ima tri važne naloge: prva naloga je, da v tebi ustvari vtis, da si snovno bitje v zemeljskem svetu. To je pomembno zato, ker je v zemeljskem svetu učenje in spoznavanje zelo učinkovito. Spust življenjske Biti v snovni svet ni brez namena. Prostor in čas omogočita vzročnost, to pa izgradnjo »znanja«. Druga naloga telesa je, da ustvari temelj za zelo prepričljivo istenje, na primer z osebnostjo. Tisto, kar si, se poistoveti s telesom, prilepi se nanj. Prav zaradi telesa postaneš nekdo, ki ima osebnost. Osebnost je tisto, kar omogoči neskončno barvitost različnih življenjskih vlog in pripadajočih izkustev. Med osebnostmi pride do vzpostavljanja odnosov, odnosi pa so tisto, iz česar se največ naučiš. Nazadnje osebnost in vse to, kar nisi, odvržeš in pokaže se tisto, kar si v resnici. Tretja pomembna naloga telesa pa je povratno informiranje. Zavest na tretji stopnji zavesti (raven človeka) uporablja fizično telo kot domišljeno orodje, ki omogoča zelo neposredno doživljanje učinkov. Najhitrejši način učenja je skozi odnose z drugimi, ki so ogledalo tvojega jaza. Telo je tisto, ki omogoča hiter razvoj; razvoj breztelesnih form je počasnejši. Ne gre le za to, da fizični čuti povečajo zaupanje v tisto, kar zaznavaš, in da lahko zelo natančno registriraš tisto, kar si ustvaril. Telo je tudi pokazatelj ustreznega ravnanja; tisto, kar počneš v mislih in dejanjih, se odraža na telesu, da lahko razbereš, ali ravnaš prav ali ne. Namen bolečine in bolezni91 je prav to: signaliziranje neustreznega ravnanja in razmišljanja. Vgrajeni mehanizmi te opozarjajo, kako je treba ukrepati, da spet najdeš pravo pot do sebe. 223

DEVETO POGLAVJE

Kakšne so neprijetne plati istenja s telesom in posledične ujetosti v materialnost? Omejen zgolj na fizično telo (in poistoveten z njim) dovoliš, da s teboj upravljajo snovni, telesni dejavniki; ne zavedaš se, da so pojavi na telesni ravni le odraz zavestnih ali duhovnih pojavov na drugih ravneh – na primer čustveni in miselni. Ne zavedaš se možnosti vplivanja na snovno raven z mislimi in čustvi – bolezni in telesne tegobe obravnavaš kot pojave, na katere nimaš vpliva. S prepričanjem, da si telo, si omejen na kratek življenjski vek telesa in izgubiš večnost, svoje čudežno bistvo omejiš na nekaj malone banalnega – na kup minljive materije. Dokler se istiš s snovjo, so omejitve snovnosti tudi tvoje omejitve. Bolečine telesa doživljaš kot svoje bolečine. Zaklenjen v lasten miselni zapor tarnaš nad bednostjo življenja. Spoznanje lastne nesmrtne narave ne pomeni, da postaneš do telesa brezbrižen in zavzameš do njega omalovažujoč odnos. Daleč od tega. Hvaležen si lahko telesu za vse dobrobiti, ki se jih doslej morda nisi v celoti zavedal. Telo je neprecenljivo orodje, ki ti lahko čudovito služi – še mnogo bolje kot doslej, ko se nisi zavedal njegove prave vloge. Z novim razumevanjem lahko svoje telo pripraviš, da ti zaigra kot dobro uglašena violina: ko ga razbremeniš strahov, odvečne hrane (pretirana ješčnost je protiutež strahu) in obremenjujočih čustev, mu tudi mnogo laže prisluhneš. S primerno rekreacijo ali posebno telesno vadbo (tai chi, chi-gong itd.) dvigneš raven energije v telesu in s tem okrepiš moč telesa, telesno odpornost, izboljšaš počutje in si zagotoviš več moči za ustvarjalno delo. Posledica je manjša potreba po spanju in večja ustvarjalnost. Z zavedanjem poslanstva svojega telesa ustvariš boljši stik z njim. Eckhart Tolle govori o vzpostavljanju povezave s svojim notranjim telesom,92 o prihajanju v stik s celovitim občutkom telesa. To razumem kot vzpostavljanje stika s svojim etrskim, duhovnim telesom, ki daje življenje snovnemu telesu. Tolle meni, da je stalna povezanost z lastnim notranjim telesom ključnega pomena. S krepitvijo vanj usmerjene zavesti višaš njegovo vibracijska frekvenco in zmanjšuješ možnosti, da negativnosti vplivajo nate. Pritegneš tudi nove okoliščine in dogodke, ki ustrezajo povišani frekvenci. Z močnejšo usmeritvijo pozornosti v telo postaneš bolj prisoten v sedanjem trenutku. Um izgubi prevlado. Zavedanje, da nisem fizično telo, je sramežljivo prodrlo v mojo zavest precej za tem, ko sem to dojel razumsko. Med »živeti z nekim spoznanjem« in »razumeti nekaj« je bistvena razlika. Telo brez zavesti je mrtvo. Telo kot posoda zavedanja ne more biti moje bistvo. Ramana Maharshi je dejal: »Za nevednega je jaz – Jaz omejen na telo. Za modrega je jaz – neskončni Jaz (zavest).« 224

ZAVEST JE KLJUČ

Sem duša?
Ob trditvi, da bistvo človeka ni duša, sem bil sprva razočaran. Kasneje pa sem sprevidel, da je upiranje tej trditvi podobno upiranju stališču, da človek ni telo. V skladu s tisočletno tradicijo večina ljudi verjame, da je duša nekakšna neumrljiva entiteta, ki naseljuje telo. Je ločena od telesa in slednjega preživi. Najsi to verjameš ali ne, prej ali slej trčiš ob duhovno razsežnost, ki stoji (tudi) za materialno stvarnostjo. Tisto, kar najdeš, je nekaj nesnovnega – entiteta, ki oživlja sicer mrtvo telo. Lahko jo imenuješ zavest, duša ali kako drugače. Od kod pojav duše? Pojem duše se običajno predstavlja kot subtilen spoj zavesti in energije ter obenem vez med snovnim in duhovnim svetom. Teorije o nastanku in življenju duš so povezane s stvarjenjskimi mitologijami ter verskimi nazori civilizacij in kultur. Tako kot se spreminja civilizacijskoreligijsko okolje, se spreminjajo tudi te predstave. Tako ni popolnega soglasja ne o nastanku duš ne o njihovem izvoru, njihovem številu, hitrosti utelešenja (inkarniranja) kot tudi ne o tem, kdaj vstopi v telo. Zanimivo je, da duše in duha tudi Sveto pismo ne opredeljuje natančneje, ne podaja natančnejše razlage teh pojmov, temveč jih le uporablja. Preprosto rečeno, telo naj bi postalo »živo«, ko se vanj spusti duh v obliki duše (duh razumem kot sinonim za čisto zavedanje, dušo pa kot osebno zavest). Duša naj bi bila tisto prvobitno, duhovno bistvo človeka, ki oživlja fizično telo. Petero naših čutov duše ne potrjuje. Poskušal sem jo začutiti. A kje se pravzaprav nahaja? V srcu? V glavi med očmi? Različne šole razlagajo vsaka po svoje. Sam nikoli nisem našel odgovora, ki bi temeljil na lastnem izkustvu, zato sem bil pri pogovorih marsikdaj v zadregi. Meni se je zdela zavest pomembnejša in »otipljivejša”« kot duša. Tisti, ki imajo sposobnost komunicirati z dušami in angeli, so s svojimi zgodbami napolnili kupe knjig. Povezavo neskončne duše s končnim telesom pojasnjuje teorija o reinkarnaciji,93 ki jo vsebuje večina vzhodnih religij; bila je tudi neločljivi del doktrine zgodnjega krščanstva. A le do drugega cerkvenega koncila leta 553. Teorija o reinkarnaciji sloni na razumevanju krožnega gibanja narave in vesolja ter na zakonu povratnega učinkovanja vzroka in posledice. Eno telesno življenje je zelo kratko v primerjavi z večnostjo, zato pa je teles, ki jih duša zaporedoma nastanjuje, veliko. Načrt duše je, kot pravijo vzhodne modrosti, na primer hinduizem, duhovno izpopolnjevanje skozi 225

DEVETO POGLAVJE

zaporedne inkarnacije (utelešenja duše) do popolnega očiščenja ter dokončne odrešitve, ko se zlijejo z Bogom. Ker se človek v ta svet rodi večkrat, ima tudi možnost, da se duhovno čisti in nekega dne svoje grešnosti popolnoma osvobodi. S tem postane čist in nedolžen, kakršen je bil ob začetku stvarjenja. Teistične religije kot krščanstvo ali islam pa človeku dejejo eno samo življenje in ga postavljajo v precep dobrega in zla, o odrešitvi ali pogubljenju pa odloča Bog ob poslednji sodbi. Ali je torej človek po svoji resnični naravi duša? To vprašanje me je begalo dolgo časa, dokler se nisem poglobil v skrivnosti zavesti. Razmišljal sem takole: duša je resnična prav toliko, kolikor je resnično telo. V obeh primerih gre namreč za zavestni pojav. Ko se odlepiš od ozkega pojmovanja in istenja sebe s telesom, takrat ob zavedanju duhovnih pojavov običajno sprejmeš svojo verjetnejšo, duhovno naravo. Duša je v tej fazi pripraven miselni objekt, s katerim spoznavaš svetove in pojave, ki so zemeljsko usmerjenemu človeku tuji. Te predstave in zaznave širijo zavest in vodijo k spoznavanju višjih potencialov. V iskanju svojega bistva sem se naposled moral vprašati, ali bi tisto, kar sem, lahko bila zavestna slika, ideja v moji zavesti. Um deluje tako, da pripravlja opise, podobe tistega, čemur lahko prideš bliže le tako, da se v to vživiš. A kako naj se vživim v nekaj, kar ni dovolj natančno opredeljeno? Še tako dober opis je pač le – opis. Poleg tega nekaj, kar je plod mojega uma, ne more biti tisto, kar sem! Um se lahko vživi tudi v spominske vtise doživetih izkustev, a kako bi se v spomin vtisnil vtis o duši? Kako je čutiti dušo? Tako sem zaključil, da je duša koristen miselni pripomoček pri raziskovanju povezave telo-absolut, ki pa očitno ni moja Bit. Tisto, kar iščem, se je sprva istilo s telesom, zatem pa z dušo. Donald Walsch pravi, da naj bi človek v eni od stopenj umiranja, v tretji fazi smrti,94 spoznal, da je tudi istenje z dušo le privid, in se dotaknil svojega resničnega božanskega bistva, preden se poda v nov reinkarnacijski cikel. Tako sem prišel do zaključka, da je duša – tako kot telo – zapletena zavestna tvorba, utvara, katere avtor je um. Ali se lahko zanesem na tisto, kar mi govori um? Ne morem biti nekakšna umska tvorba; sem mnogo več od tega. Če bi bil nekaj, kar si izmisli um, bi to pomenilo, da se je Stvarnik omejil na nekaj, kar je ustvaril sam. To pa je nesmisel. Past, ki se skriva v arhetipu duše in še mnogo bolj v doktrinah religij, je v tem, da je med dušo in njenim »resničnim izvorom« (ta naj bi bil Bog) kopica posrednikov, angelov in zapletene višje duhovne hierarhije. S tem 226

ZAVEST JE KLJUČ

verski koncept postane odlično orodje za manipulacijo. Duši Boga, kot trdijo religije, ni dano spoznati, olajšanje njenih bremen pa je mogoče le ob pomoči angelov in »dušnih pastirjev« ter ob »Bogu všečnem ravnanju«. Ne le da je človek (oziroma njegova duša) ločen od Najvišjega, temu se mora po doktrinah religij udinjati, ravnati po njegovih zapovedih, njemu všečno, da bi se »odrešil«. Čeprav z dušo pridobi nekakšen občutek večnosti, je človek s tem konceptom nesvoboden, odvisen od duhovnih sil (Bog, angeli, pa tudi hudič!), ki imajo moč nad njim. Religije, ki človeka enačijo z dušo, so zato miselni koncepti, ki preprečujejo človeku spoznati svojo pravo naravo, svoje resnično bistvo. V krščanskem pojmovanju nad dušo visi meč poslednje sodbe, zato istenje z dušo prinaša tesnobo in strah. Zavest in duša sta podobna pojma, pri čemer je prvi širši od drugega in ni omejen z verskimi omejitvami. Naposled sem se sprijaznil z ugotovitvijo: naj bo predstava o duši še tako prepričljiva, je le predstava v umu. Svojega pravega bistva ne smem iskati v ničemer omejenem (kot npr. v umu), temveč tam, kjer se lahko zavem svoje neomejene in brezčasne narave. Ta se odkrije šele tedaj, ko um utihne. Nahaja se v sedanjem trenutku, v večnem »zdaj«. Moj zaključek, ki je – razumljivo – za marsikoga nesprejemljiv, je naslednji: duša je boljši približek za bistvo človeka kot telo, a na višji ravni zavedanja ne ustreza resnici. Tisto, kar iščem, je prav tisto, kar si predstavlja, da je duša. Kljub očitanim pomanjkljivostim koncepta duše pa bi bilo arhetip duše napačno razglasiti za zablodo in napako. Treba jo je videti v kontekstu razvoja človekove zavesti – na tej poti se oprijemaš napačnih, a vseeno vse bolj izpopolnjenih konceptov, ki te vodijo h končnemu spoznanju svoje Biti. Sprejeti sebe kot dušo vendarle pomeni napraviti korak od ozke materialnosti k duhovnosti. Pomeni odreči se omejeni predstavi, da si umrljivo telo. Pomeni, da se začneš spogledovati z neskončnostjo in večnostjo – to pa je velik in zelo pomemben korak naprej.

Sem razum?
Prepričan sem, da je um ali razum tako pomemben dejavnik v življenju, da bi se morali z njim v šolah resno ukvarjati. Žal ga zelo slabo poznamo. Kljub temu smo z umom tako očarani, da si večinoma predstavljamo, da je prav on naše bistvo. Razviti zahodni svet trpi pod prevlado uma. Namesto 227

DEVETO POGLAVJE

da bi ga uporabljali, um uporablja nas. Celo istimo se z njim. Verjamemo, da smo utelešeni um. To je zabloda. Orodje je prevzelo nadzor nad nami, a se tega ne zavedamo. Na vsakem koraku mu pojemo hvalnico, češ da je ustvaril monumentalne dosežke v znanosti in tehniki ter človeka povzdignil v položaj, da je zavladal naravi. Toda glavni krivec za težave, v katerih se je znašla civilizacija, je prav razum. V njem smo se preprosto utopili in posledično pozabili svoj pravi izvor. Ali se tudi tebi zdi, da bi se s prenehanjem razmišljanja zaključil tudi tvoj obstoj? Ker ga povzdigujemo v višave, je postal hiperaktiven. Uporabljamo ga zelo nespametno; deluje tudi takrat, ko bi bilo bolje, da bi molčal. Ustvarja resen odliv naše življenjske energije. Menda kakih 80 do 90 odstotkov misli večine ljudi ne le, da se ponavlja in ne prinaša nikakršne koristi, temveč zaradi svoje neučinkovite in pogosto negativne narave pogosto prinaša škodo. Takšna vrsta prisilnega razmišljanja je pravzaprav odvisnost. Kako razumeti razum? Razum ali intelekt je ključni element zavesti. Um pa je orodje razuma. Moja prispodoba je naslednja: če je zavest kot prazno slikarsko platno, na katerem nastajajo poljubne slike, potem je um kot čopič, ki ustvarja slike z nanašanjem barv. Barve so misli in čustva. Težava je v tem, ker je čopič postal hiperaktiven in v iskanju popolnosti packa slike drugo čez drugo. Pozabil je, da nobena od slik ne more biti popolna. Popolna je le tista slika, ki vsebuje vse barve hkrati: prazno platno. Zavest oziroma platno pa si je začelo o sebi zmotno misliti, da je slika. S tem je neskončnost omejilo na en sam pojav. Um in zavedanje sta tesno povezana. Zavedanje je dvodelen proces: do popolnega vedenja duša pride po poti skozi duhovni svet, do popolne izkušnje pa po poti skozi snovni svet. Duhovni in snovni svet obstajata prav zato, ker je treba prehoditi obe poti. Prav prevlada uma, ki se je tako rekoč izgubil v snovnem svetu, je povzročila oslabitev duhovne zavesti; zapostavljanje duhovne plati življenja pa vodi v neuravnotežen razvoj in v prav takšen svet, ki nam zdaj poka po šivih. Tako se vse globlje potapljamo v materialnost in pozabljamo na svojo pravo, božansko naravo. Um je prevzel nadzor nad vsemi področji našega življenja, vključno z našimi odnosi do ljudi in narave, in postal monstruozni zajedavec brez nadzora, ki je sposoben uničiti celotno življenje na planetu in naposled še samega sebe. Um ima zelo težavno in precej nehvaležno nalogo: neomejeno, brezčasno stvarnost (absolut – domovanje Biti; o tem je bilo govora v drugem 228

ZAVEST JE KLJUČ

poglavju) mora z orodjema čas in prostor prividno skrčiti na omejen pojavni svet, kakršen se kaže zavesti. Kako bi lahko s končnim umom dojel nekaj neskončnega? Ker se pri tem krčenju marsikaj izgubi, ta svet, v nasprotju z absolutom, ni svet popolnosti; v manifestiranem, materialnem svetu ni nič popolnega. Omejevanje, končnost, je potrebna za spoznanje, kajti učiti se je mogoče le iz končnega. Opravilo, ki ga um najbolje obvlada, je ustvarjanje strahov. Tisti, ki strahovom vdihne življenje, je čas. Strah je neločljivo povezan s časom in spominom na neko neprijetno doživetje. S tem ko odmisliš čas, izgine tudi strah. Moč uma se meri z »znanjem« in količino strahov, oba pa gradita na spominu. Zato um najraje beži v preteklost ali prihodnost – projekcijo preteklosti, kjer svojo moč najlaže dokazuje. Bivati miren v sedanjosti – edinem trenutku, ki zares obstaja – je umu odveč in v nadlego; kot bi ga silil v shujševalno kuro. Eckhart Tolle pravi, da um nikoli ne more najti prave rešitve, kajti prav on sam je bistven del problema. Predstavljaj si inšpektorja policije, ki poskuša najti piromana, a piroman je on sam. Um je le razumsko orodje, ne pa nekaj, kar je sposobno globokega spoznanja v jedru zavesti. Njegovo področje je obdelava informacij in predstav, pri čemer teži k temu, da poenostavlja. Zato imajo prav tisti, ki trdijo, da Boga ni mogoče dojeti. Verjamem, da je razumeti Boga nekaj, česar um nikoli ne doseže. Toda človek poseduje še kaj več kot le razum. A dokler ta ne umolkne, dokler ne sestopi s svojega prevladujočega položaja, ni mogoče usmeriti zavesti v sedanji trenutek, v katerem je možno odkriti svojo resnično naravo in začutiti Stvarnika v sebi. Problemov ne moreš zajeziti, dokler ne ustaviš mehanizma razmišljanja, ki se ukvarja z beganjem v času. Tudi bolečine se ne moreš osvoboditi, dokler se istovetiš z umom. Um je dober razčlenjevalec, a o ustvarjalnosti nima pojma. Ne more prepoznati niti ustvariti lepote. O lepoti poseduje le spomin. Ljudje smo vse večji »umetniki uma«. Zato je vse manj resnične umetnosti in ustvarjalne lepote. Um, prepuščen sam sebi, pa ustvarja grozote. Poglej industrijske puščave. Resnična ustvarjalnost in umetnost sta možna šele potem, ko se um umakne, in vzpostaviš stik z notranjim bistvom. Neum predstavlja zavest brez misli. Vsa ustvarjalnost izvira iz neuma. Umetniki, pa tudi znanstveniki, ustvarjajo v trenutkih notranje tišine. Večina današnjih znanstvenikov je le malo ustvarjalnih, ker – preveč razmišljajo. Čudo tvojega življenja ali obstoj tvojega telesa nista ustvarjena 229

DEVETO POGLAVJE

niti vzdrževana s pomočjo uma, s pomočjo misli. Jasno je, da je na delu inteligenca, mnogo močnejša od uma. Ko se um poveže s to inteligenco, postane čudežno orodje. Tedaj služi nečemu mnogo večjemu od sebe. Presenetila ne me Tollova trditev, da se človek tudi v stanju, ki ga imenujemo budna zavest, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč gre v splošnem za nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. V obeh primerih pa gre za stanje istovetenja z umom – z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami itd. V vsakdanjih položajih – ko si ogrožen ali napaden in ko gredo, po sodbi uma, stvari narobe, postaneš »nezaveden« in ne želiš sprejeti danosti, ki se ne ujema s predstavo v umu. Tako podležeš vzorcem reagiranja, ki jih vsiljuje jaz. Ravnaš v nasprotju s svojo pravo naravo; napadaš, se braniš, obsojaš, odobravaš, uničuješ, ubijaš itd. Vse to se seveda odraža tudi na globalni ravni. Rezultat: samo v 20. stoletju smo ljudje usmrtili več kot sto milijonov svojih bratov in sester. Mi vsi smo odgovorni tako za svoj notranji prostor kot za ta planet. Ko bomo prenehali z notranjim onesnaženjem, bo to vidno tudi zunaj. Prevlada uma ni nič drugega kot določena stopnja v evoluciji zavesti. Če se ne bomo sposobni dvigniti na višjo raven, nas bo um, pretvorjen v monstrum, uničil. Umsko dejavnost, ki je pomemben del zavesti, je treba dvigniti nad tiranstvo uma in jo uporabiti za tisto, za kar je namenjena. Takrat bo misel mnogo bolj ustvarjalna in bo omogočila razvoj v skladu z etiko, z duhovnimi ideali. Podoba o umu ne sme biti enostranska, saj bi bila to laž. Njegove zgoraj omenjene pomanjkljivosti odtehtajo lepota, pestrost, natančnost in dovršenost podob, ki jih ustvarja na vsakem koraku. Je namreč čudovit in nenadomestljiv pripomoček zavesti, ki s pomočjo mentalnih kategorij – prostora, časa in vzročnosti – slika na platno tvoje zavesti osupljive prizore, ki jih imenuješ svet. Svoje podobe povezuje z genialno utvaro, na katero veže svoj obstoj – s telesom. Telo in um sta tesno povezana. Um je potrpežljiv spremljevalec na poti tvojega duhovnega razvoja, vse do zadnjega dejanja, ko sam sebi prizna, da ne zmore več kot toliko. Odgovor na vprašanje, ali sem razum, je jasen. Razum je orodje zavesti, jaz pa vsekakor nisem orodje, temveč tisto, kar to orodje uporablja in uživa v njegovih sadovih.

230

ZAVEST JE KLJUČ

Sem energija?
Z energijo sem imel nemalo preglavic. Bil sem prepričan, da energije – tudi nekatere slabe – močno delujejo name in sem, hočeš nočeš, njihova žrtev. To bi skorajda uničilo moj zakon. K sreči sem se še pravočasno zavedel, da gre le za utvare, ki usahnejo tisti hip, ko prepričanjem za njimi odrečeš zaupanje. V drugem poglavju sem si dovolil razmišljati o nekoliko sporni – vsaj za nekatere – naravi energije. Če je narava stvarnosti duhovna, je energija le način predstavitve »duhovnih« učinkov, ki so rezultat duhovnih dejavnosti. Identifikacija z energijo je ena najbolj problematičnih, kajti energija je nekaj zelo izmuzljivega, nedoločenega, neopredeljivega. Za nameček naj bi bilo »vse« energija, ki se pretvarja iz ene vrste v drugo, pa tudi v materijo ter obratno. Vesolje naj bi bilo polno energije. Toda ali se energija zaveda sebe? Odgovor je – ne. Če se človek lahko zaveda svojega obstoja, energija pa ne, ta ne more biti njegovo najožje bistvo. Tudi tu gre le za lažno istenje. Opazovalčeva zavest ustvarja vesolje kot zavestni pojav, sestavljen iz podob. Zavest temelji na zavedanju, ki se zgosti v posamične zavesti (zavedanja o obstoju). Kako v to predstavo vključiti energijo – potencialno silo, ki si jo predstavljamo pod pojmom energija? Če lahko tu govorimo o energiji, je ta omejena na raven volje za uresničitev posameznih predstav, na entiteto, ki odloča o hitrosti sprememb v zavestnih dogajanjih. Očaranost z energijo je težava, ki lahko zavira duhovno napredovanje. Predmetom, dogodkom ali ljudem namreč pripisuješ veliko energijo, ne da bi za to obstajale »objektivne danosti«, in si s tem pričaraš utvare učinkov, ki so lahko bolj s tvojim prepričanjem ustvarjena utvara kot stvarna dejstva in vplivi. Gre za manipulacije s samim seboj. Zavest doživi, kar si želi doživeti. Marsikdo ozdravi tudi, ko zaužije placebo zdravilo (lažen preparat). Kdo je torej v tem primeru merodajen za ozdravitev? Njegova zavest kajpak. Očaranost z energijo je morda celo nevarnejša kot zaslepljenost z materijo oziroma snovnostjo, saj je zaradi svoje silno spremenljive narave težje opredeljiva, obenem pa je ne povezujemo z nekimi tvarnimi gradniki kot materijo. Energijski kvant je pač nekaj abstraktnega, umu težko doumljivega. Seveda pa to ne pomeni, da znanost tako z maso kot z energijo ne zna uganjati neskončnih matematičnih norčij, ki se zdijo silno prepričljive. Vse se vrti okoli energij in znanost zna z analizo energijskih pojavov v elektronskih pospeševalnikih razlagati strukturo snovi. A v letu, ko smo pognali gigantski elektronski pospeševalnik, ki naj bi pomagal razjasniti 231

DEVETO POGLAVJE

uganko sestave materije in antimaterije, se z vso upravičenostjo lahko vprašamo: kaj v fiziki je res tako neizpodbitno dognanega, da bi za tisto res lahko dali glavo na tnalo? Odgovor je presenetljiv: prav nič. Dejstvo je, da energija nima lastnosti (samo)zavedanja, torej energija ne more biti moje bistvo.

Prepoznava procesa istenja
Prepoznanje procesa istenja je bilo zame eno najdragocenejših. Z zemeljskim pogledom na svet so mi bile ugotovitve, da nisem ne osebnost, ne telo, ne um, ne duša in tudi ne energija, povsem tuje, ko pa sem se odlepil od njega, sem doumel: vsa omenjena istenja so le prividi, močno okrnjene predstave in slabi nadomestki za moje resnično bistvo. To so ideje, ki me držijo proč od resnice, mojega pravega bistva, vse dokler jih ne prepoznam kot lažne. Ko se tega zaveš, fenomeni telesa, uma, energije in duše ne igrajo več tako pomembne vloge v tvojem življenju. Do njih pridobiš nekakšno distanco, ustvariš nekakšen neobremenjen in prijaznejši odnos; prenehaš jih obravnavati s takšno resnostjo kot sicer. To pa ne pomeni, da povsem izgubijo na vrednosti ali prepričljivosti. Še vedno so prisotni, še vedno ti pestrijo življenje, še vedno jih jemlješ resno, vendar pri tem občutiš več mehkobe in manj ostrine. Pridobiš nekakšno svobodo, zavedanje, da so del tvoje prividne stvarnosti, na katero lahko vplivaš. Prekinitev istovetenja z zgoraj obravnavanimi entitetami ima tudi številne praktične nasledke. Prenehanje istenja s tvojo osebnostjo (jazom) otopi ostrino vseh dejanj, ki so naperjena proti tebi, in omogoči obvladovanje čustev. Prenehanje istenja s telesom vzame ostrino boleznim; prizadetost se zmanjša, njihov pomen pa postane veliko bolj razumljiv – so korektivi za napačne odnose. Ko um ni več glavni in najpomembnejši dejavnik v tvojem življenju, si sedanji trenutek95 in tudi srečo sposoben uživati v veliko večji meri kot sicer. S prepoznanjem, da energije ne morejo imeti moči nad teboj, dokler se ne ujameš v njihove zanke, se deloma izogneš miselnosti žrtve. Z zavedanjem, da je duša še vedno zelo omejena predstava o tvojem bistvu, se zgodbicam o poslednji sodbi in večnem pogubljenju le še nasmehneš. Istenje je treba pogledati v pravi luči in odkriti njegovo poslanstvo. Ugotavljali smo, da je velik vir trpljenja in težav, a to je le ena plat zgodbe. 232

ZAVEST JE KLJUČ

Druga plat je, da je prav istenje vir napredka na nižjih ravneh. Zaradi istenja namreč vzameš stvari osebno, zares in reagiraš energično, srčno, motivirano. Takšni odzivi so nujno potrebni na poti duhovne rasti, da bi posamezno vlogo lahko odigral dobro. Istenje je tako instrument, ki omogoča prepoznavo in izkustveno spoznavo posameznih pojavov – čustev, občutkov, idej in predstav. Kako bi sicer vedel, kaj je na primer jeza in kakšne so njene posledice za zdravje, če ne bi »postal jeza« (jezen)? Istenje je torej po eni plati dobrodošlo, po drugi pa ne. Zato je najbolje z istenjem ravnati zavestno in biti zmeren. Ko se zaveš, da se braniš, se vprašaj, kdo se brani. Istenje je prijetno, kadar se istiš s prijetnimi občutki, na primer z zadovoljstvom ali vznesenostjo. Seveda nobeno pretiravanje ni dobrodošlo. Ko dosežeš dovolj visoko raven duhovne razvitosti, ko obvladaš umetnost »zavestnega življenja«, takrat postaneš gospodar svojih čustev in uma ter obvladaš tudi proces istenja. Sreča in notranji mir postaneta obvladljivi stanji. A že površno poznavanje zgornjih spoznanj povzroči opazno spremembo: ko se ta spoznanja usidrajo v tebi, dogodki mnogo manj rušijo tvoje ravnovesje. Eckhart Tolle je zapisal: »Ko se spoznaš kot Bitje, tedaj nič, kar se zgodi v tvojem življenju, nima več absolutne pomembnosti, temveč zgolj relativno. Namenjaš ji spoštovanje, a izgubi svojo resnost in težo.« Pogled z nove razsežnosti, o katerem sem govoril uvodoma, je pogled skozi oči, ki so razbremenjene istenja. Takrat se zdi, kot bi padle vse omejitve. To je zavedanje brezmejne svobode, neomejenosti in večnosti. Postaneš eno z vsem, opazovalec, ki je združen z opazovanim, postaneš stvarstvo samo. Si v vseh stvareh in vse stvari so tvoje telo. Takrat se zaveš, da med Stvarnikom in teboj ni ločenosti.

233

DESETO POGLAVJE

234

KDO SEM?

10. poglavje

KDO SEM?

Naposled se približujemo najzahtevnejšemu delu naloge pri spoznavanju svoje Biti. Lotevamo se najtrših orehov, namreč vprašanj: Kdo sem? in Kdo je Bog? Odgovorov ni mogoče najti drugje kot v svoji notranjosti. Nekatere stvari so skrivnosti, ki jih um ne more razvozlati, pa vendarle obstaja način, da se končnemu spoznanju, bolje rečeno, občutenju, povsem približaš. Kakšen je torej poslednji koncept, ki pripelje do zavedanja človekovega resničnega bistva? Napredek v duhovnem razvoju se odraža v vse bolj dodelani, manj omejeni podobi o sebi. Prepričanje, da si telo – istenje s telesom – omejuje doživljanje življenja na telesnost. V življenju si nezadovoljen in nesrečen, ker te tradicionalna podoba, skladna s prevladujočimi stereotipi, ne more zadovoljiti. Od tod iskanje, želje, strah in nesmiselna, nepomembna dejanja, da bi našel pot iz stiske. Odreči se je treba idejam, ki lažne vtise vzdržujejo in zavirajo miselno prožnost. Korak naprej je v zavedanju, da tisti, ki želi, trpi in ga je strah, ni nihče drug kot s telesom povezana osebnost, s katero se istiš. Ko se ti uspe izviti iz tega, se podaš v novo istenje, z novimi omejitvami. Z idejo, da si duša, pridobiš določeno mero svobode, kar se med drugim kaže v manjši obremenjenosti s strahom pred smrtjo. A tudi to je omejena predstava o sebi. Raziskovanje lastnega bistva je treba opreti na razumevanje zavesti. Njene mehanizme je treba spoznati prav do temeljev. Obstaja izhodiščna misel, o kateri ne more biti nobenega dvoma, da je tisto, kar imenujemo stvarnost, le pestra slika na platnu zavesti, ki nima povezave z »objektivnim snovnim svetom«, kajti ta ne obstaja. Svet nastane v zavesti opazovalca in ne obratno. Življenje je nenehno menjavanje slik in vtisov v zavesti, zaradi procesa istenja pa se zdi, da so ti resnični. Toda resničen je le opazovalec – jaz –, ki opazujem dogajanje na platnu svoje zavesti. Kdo je odgovoren za dogajanje v zavesti? Zavedanje, da imam na dogajanje v svoji zavesti večji vpliv, kot sem dotlej mislil, se je prikradlo 235

DESETO POGLAVJE

vame precej sramežljivo. Kdo je razlagalec prizorov v moji zavesti, če to ni moj um? Očitno s svojo svobodno voljo vplivam na izbor prizorov, dogodkov, ki jih doživljam, a ta mehanizem mi še ni povsem razumljiv. Sredstva, s katerimi vplivam na izbor, so moje misli, čustva, želje in strahovi; nekateri se nahajajo tudi na podzavestni ravni. Nekoč sem verjel, da sem postavljen v resničen zunanji svet kot žrtev okoliščin, pri tem pa me le sem in tja obišče sreča, ko so mi dogodki v prid. Zdaj vem, da je najpomembnejša razlaga, interpretacija dogodkov. Nihče me ne sili, da si dogodke razlagam tako ali drugače. To je povsem prepuščeno meni, je stvar moje odločitve. Sem popolnoma odgovoren za vse, kar doživljam, kajti nihče drug v meni ne daje sodb o tem, kar se mi dogaja, nihče drug se v meni ne veseli ali jezi kot jaz sam. Vsa ta spoznanja so spremenila mojo podobo o sebi in vplivala na izbor vloge, ki jo igram odtlej. V »višjo šolo« svojega raziskovanja sem stopil s poglabljanjem v nove skrivnosti zavesti, ki sta mi jih odstrla predvsem dva vzhodna duhovna mojstra: Ramana Maharshi in Nisargadatta Maharaj. Njun uvid v obravnavano tematiko me je presenetil z globino in temeljitostjo. Pristop za dosego samospoznanja, ki ga opisujeta, je zelo preprost, a zahteva veliko mero čuječnosti in samoobvladovanja. Oba mojstra se opirata na temeljni vzvod zavesti, na idejo jaz sem, na kateri sloni vsa miselna nadgradnja, ki podpira »svet«. Jaz sem je ideja, ki vzpostavi opazovalca. Svet brez opazovalca ne more biti opažen. A kdo je opazovalec?

Prinašalec življenja in središče zaznavanja
Nobenega svojega prepričanja, opažanja ali ideje ne moremo potrditi z dokazom, ki bi nam jamčil, da gre za dejanski odraz resnične stvarnosti; vse so le gibanja, oblike in predstave v zavesti. Neprestano se vživljamo v različne ideje in se istimo z njimi. Ali poleg utvar obstaja kaj trdnejšega, nespremenljivega, trajnega? Mojstri pravijo, da je nepomembno vse, kar je prehodno, začasno. Kaj pa bi lahko bilo trajno, nespremenljivo? Človeška Bit! Si ista entiteta od rojstva do smrti, spreminjajo se le tvoje telo in okoliščine v življenju. Ali je v tvoji zavesti kaka utvara pristnejša od drugih? Ali bi se vendarle lahko oprl na kaj? Edina gotovost, ki je neizpodbitna, je gotovost bivanja. Edino, o čemer si lahko povsem prepričan, je, da obstajaš, da si prisoten. Vse drugo so lahko tvoje ideje, predstave, podobe, ki ustvarjajo dramo na platnu tvoje zavesti. Ugotovitev jaz sem mora biti resnična, kajti – ali bi se lahko nekdo, ki ne obstaja, zavedal, da obstaja? 236

KDO SEM?

Tudi Descartes je prišel do zelo podobnega zaključka, ko je ugotavljal, da lahko dvomi popolnoma o vsem razen o tem, da obstaja. Pri tem je misel, da obstaja, torej idejo jaz sem, povezal s procesom mišljenja in zaključil, da je človek misleča stvar. To misel so razlagali v pomenu, da je človek stvar, pri kateri je poglaviten um. Ali res? Ideja jaz sem je torej posebnega pomena. Predstavlja glavno korenino celotnega miselnega drevesa. Presunjen sem bil ob spoznanju, da prav ta skromna misel ustvari zavestni vtis življenja. Zaradi te ideje sem »živ«. Dokaz o njeni resničnosti je preprost: če bi bila ta ideja lažna, ne bi bilo nikogar, ki bi moje življenje živel. Nobene druge temeljne ideje ni, skozi katero bi se življenje pritihotapilo vame in me napolnilo z zavestjo, da sem živ, da sem prisoten v stvarnosti, ki jo opažam. Ideja jaz sem pa je še nekaj več; je središče zavedanja, okoli katerega se zgradi vse, popolnoma vse, kar se dogaja na platnu zavesti. Okrog tega središča se zame (v moji zavesti) zgradi ves svet. Če obstaja kak temelj, na katerem stoji zgradba mojih predstav o sebi in svetu, tedaj je ta temelj ideja jaz sem. Povsem vse, kar se godi v meni in zunaj mene, torej notranje in zunanje doživljanje, se opira nanj. Idejo, spoznanje ali zavedanje jaz sem sestavljata dva dela. Prvi del je sem, ki pravzaprav pomeni »bivam«, »obstajam«, »živim«. Obstajam torej le zato, ker je v zavesti prisotna ta mati vseh idej. Ideja sem ni le misel v umu, temveč na neki globlji ravni prisotno zavedanje in občutenje. V prid tej trditvi govori dejstvo, da te ideje ne moreš odgnati tako kot vsako drugo misel. Prisotna je nenehno in povsod, ne glede na dogajanje v umu. Njeno izginotje bi me potisnilo v nekakšno praznino, v kateri bi se počutil, kot da mi je odteklo življenje. Sem je čisto bistvo zavesti, zavedanja sebe. Le če obstajata bivajoči in bivanje, se lahko karkoli zgodi temu, ki biva. Drugi del zaznave jaz sem – občutek jaz – prav tako ni le ideja v umu, temveč neko globlje zavedanje, ki je neodvisno od drugega dogajanja v umu. Jaz pomeni, da obstaja nekdo, ločen od vsega drugega in hkrati središče zaznavanja. Brez ideje jaz ne bi imel kdo spoznavati! Opazovalec in opazovano sta ločena; oko mora biti zunaj predmeta, ki ga opazuje. Jaz je središče zavedanja in opazovanja. Vzpostavi opazovalca. Vse, kar je opaženo, opazi jaz, vsa spoznanja in občutja se stekajo k njemu. Če bi obstajal le sem, brez jaz, bi življenje sicer živelo, a ne bi bilo nikogar, ki bi se tega zavedal. Obstajajo primeri bolezenskih stanj, v katerih se občutek jaz izgubi. Takrat se človeku zdi, da se vse, kar se dogaja, ne 237

DESETO POGLAVJE

dogaja njemu, temveč nekemu drugemu, nedoločenemu osebku. Nič kaj prijetno počutje. Predstavljam si, da skozi idejo in občutek jaz sem z umom vzpostavlja stik življenjska Bit, tisto, kar v resnici sem. Jaz je rezultat istenja čistega zavedanja z idejo jaz sem. Zato predstavlja ta ideja most do mojega resničnega bistva in do »doma«, kjer ta biva. Kako biti čim bliže domu, od koder prihajam? Z vztrajanjem v občutku jaz sem! Moja spoznanja o ideji jaz sem so naslednja: je prinašalka, gibalo življenja, v meni vzpostavlja zavedanje, da obstajam in živim (sem). Obenem ustvarja središče zavedanja – jaz, ki opazuje od sebe ločeni svet in dogajanja v njem. Obstajata torej opazovalec in opazovano. Opazovalec je jaz, opazovano je svet oziroma tisto, kar imenujemo stvarnost, vse skupaj pa je, ker se zavedam, da sem. Ali bi lahko zame obstajal svet (ki ga opažam), če ne bi bilo mene, opazovalca? Očitno ne. Ali bi lahko obstajala opazovalec in svet, če se ne bi zavedal, da bivam, obstajam? V odsotnosti zavedanja, da bivam, ne bi mogel opažati bivanja česar koli. Očitno torej ni mogoče ne eno ne drugo. Torej morajo opazovalec, opazovano (svet) in opazovanje (bivanje) obstajati hkrati. V zavesti se vedno pojavijo skupaj in istočasno. Tisti, ki razumejo, za kaj gre pri stvari, v zvezi z idejo jaz sem uporabljajo tudi izraz jaz sem, ki sem v pomenu: jaz sem tisti – eden in edini –, ki obstajam, vse drugo je utvara. Ta izraz, ki odraža globino spoznanja, pa nekateri zlorabljajo in uporabljajo v povsem drugem pomenu ter tako zavajajo verske privržence. Nekateri ga povezujejo s t. i. Kristusovo zavestjo in tako zavest predstavljajo kot nekakšno entiteto, ki je na podobni ali enaki ravni kot Bog. A v zavedanju jaz sem ni nič mističnega. Občutek jaz sem ni odvisen od prostora in časa. Spremlja me vedno, torej je brezčasen, večen; večnost je »neprestani zdaj«. Kamor koli grem, je z menoj, nespremenljiv. Nastopa le v sedanjem trenutku, ni pa ga v spominih (preteklosti) ali v prihodnosti. Sedanji trenutek je zelo prepričljiv in resničen le iz enega razloga: ker je v njem prisoten občutek jaz sem. V njem se nahaja življenje. V preteklosti ali prihodnosti ni življenja. Sedanji trenutek je edini, ki je »živ«; v njem sem jaz, ki bivam. Če želiš živeti, ostajaj v sedanjem trenutku. Kamor koli grem, ves čas nosim s seboj občutek prisotnosti tukaj in zdaj. To pomeni, da sem neodvisen od prostora in časa, da sta v meni, a ne 238

KDO SEM?

jaz v njiju. Vendar mi moje istenje s telesom, ki je seveda omejeno s prostorom in časom, daje občutek končnosti. V resničnosti pa sem neskončen (prisoten povsod) in večen (brezčasen). A do tega spoznanja mi brani um, ki je stvarnost ukrojil v skladu s svojo omejenostjo. Toda jaz nisem um; zmotna predstava, kaj sem, je njegov izdelek. Pojavlja pa se vprašanje začetka in konca – ne življenja, temveč zavedanja jaz sem. Zavedanje je brezčasno, izhaja iz absoluta. Preprosto obstaja v večnem zdaj. Ni mogoče govoriti o začetku zavedanja. Ideje o začetku in času so znotraj zavedanja. Glede na to, da je snovno telo – kot smo ugotavljali v besedilu o istenjih – le privid, je smrt telesa, pa tudi njegovo rojstvo, za življenjsko Bit nepomembna. Rojstvo in smrt sta le točki v času, čas pa je izum uma. Kar umre ob smrti ali kmalu po njej, so stvaritve uma: telo in osebnost, »lažni jaz«. Začetek in konec pojavnosti snovnega telesa ne vplivata na obstoj Biti, ki je brezčasna. Moje bistvo, to, kar v resnici sem, je brezčasno oziroma večno. Toda zaradi istenja s telesom se je treba sprijazniti z zakoni snovnega sveta – z minljivostjo. Kar je ustvarjeno, se uniči, kar je rojeno, mora umreti. Minljivost je laž, ki ji nezgrešljivo sledi neljuba posledica – strah. Tako smo privzeli nase vse strahove minljivega sveta. Krivec je um, ki je stvarnost ukrojil v skladu s svojo omejenostjo. Ljudje želimo videti Jaz (zavest) kot nekaj novega. Toda zavest je večna in ostaja vseskozi nespremenjena. Imenuj jo kakor koli že – Bog, Jaz, Bit, srce ali sedež zavesti –, vedno gre za eno in isto.

Ideja »jaz sem« na rešetu
Skozi zajeten kup besedil Nisargadatte in Ramane Maharshija sem se prebijal h globljim spoznanjem o sebi, svoji identiteti. Osupljivo je, koliko je mogoče povedati o preprosti izjavi jaz sem. Nič čudnega, ko pa na njej temelji celotno miselno drevo. V nadaljevanju sem nanizal nekaj njunih trditev, ki so vredne razmisleka. Neskončnosti in tistega, kar nima omejitev, ni mogoče izkusiti, ker nima meja. Lahko le »si«, ne moreš pa vedeti, kaj si. Zagotovo lahko veš le, kaj nisi. A povsem zagotovo nisi nič od tega, kar se nahaja v tvoji zavesti, ki je neprestano v gibanju. Zato um na vprašanje Kdo sem jaz? nima odgovora. Nobeno izkustvo ne more odgovoriti na to, ker je človeška Bit iznad izkustva. 239

DESETO POGLAVJE

Zavedanje jaz sem je izraz globljega vzroka, ki ga imenujejo (pravi) Jaz, Resnica, Bog, Realnost ali kako drugače. Ideja jaz sem ni le misel v umu. Ne rodi se s teboj. Lahko bi živel povsem dobro tudi brez nje. Pojavi se kasneje, zaradi istenja s telesom. Da bi se približal spoznanju, kaj si, moraš raziskati, kaj nisi. Da bi vedel, kaj nisi, se moraš skrbno opazovati in zavračati vse, kar se ne povezuje tesno z bistvom jaz sem. Ideje kot sem …, rojen …, poročen …, oče … niso vsebovane v občutku jaz sem. Idejo »sem« (v smislu obstajam) je treba ločiti od idej »sem to« ali »sem ono«. Zavedanje, da na ravni uma ni mogoče najti zadovoljivega opisa, pospeši napredovanje v iskanju lastne Biti. Občutek jaz sem ni neprekinjen. Je koristen pokazatelj; kaže, kje je treba iskati, a ne, kaj iskati. Življenje se nadaljuje tudi brez občutka jaz sem. Obstajajo trenutki, v katerih ta občutek ni prisoten; takrat si v miru in sreči. Z njegovo vrnitvijo se začnejo težave. Ideja jaz sem se znova in znova zgradi iz trenutka v trenutek, a um neprestano išče tisto, na kar bi lahko pokazal in si rekel: »Jaz sem takšen …« Edina dokončna rešitev je, da občutek ločenosti, idejo »jaz sem takšna in takšna osebnost« dokončno razbliniš, odstraniš. Nisargadatta pravi tudi tole: »Zavedaj se, da nobena od idej ni tvoja lastna, vse prihajajo od zunaj. S tem ko vse obravnavaš kot sanje, se osvobodiš. Dokler obravnavaš sanje kot resničnost, si njihov ujetnik. S predstavo, da si rojen kot ta ali oni, postaneš suženj tega ali onega. Bistvo suženjstva je zamišljati si, da si proces, tok, razvoj, da imaš preteklost in prihodnost, da imaš zgodovino. Vežeš se na nekaj, istiš se z nečim, kar nisi in s tem izgubiš svobodo.« Zamisliti se velja ob naslednji trditvi: »V resnici nikoli nisi bil rojen in nikoli ne boš umrl. Zdaj morda razmišljaš, zakaj imaš telo, in se sprašuješ, kaj je izzvalo to stanje. Znotraj omejene utvare je odgovor naslednji: želja, rojena iz spomina, te privlači k telesu in povzroča, da misliš, da si eno z njim. A to je resnica le iz relativne točke gledanja. Pravzaprav ni telesa niti sveta, ki to vsebuje; obstaja le miselno stanje, stanje, podobno sanjam, ki jih je z raziskovanjem njihove resničnosti mogoče preprosto odgnati.« Biti živo bitje ni končno stanje; obstaja nekaj iznad tega, mnogo več, kar ni niti bitje niti nebitje, niti živo niti neživo. To je stanje čiste zavesti, iznad omejitev prostora in časa. Ko opustiš utvaro, da je telo – um obstoj, smrt izgubi svojo grozljivost in postane del življenja. 240

KDO SEM?

Globoko pa sem se zamislil ob naslednji trditvi Nisargadatte: »Zavedanje jaz sem ustvari privid ločenosti. Iz tebe napravi tujca v tvojem svetu ter ustvari svet sovraštva in odtujenosti.« Sprva sem se na to trditev odzval z začudenjem, a sem hitro spoznal, da je resnična. Z ločitvijo Biti od absoluta pride do navidezne ločenosti, ki je vir strahov, napetosti in vsega gorja na svetu. Zato je ideja jaz sem tudi koren vseh težav. Je tista ločnica, ki te loči od resnice. Resnično je znotraj in zunaj, a ločnica ni resnična. Tisti, ki ustvarja ločnico, je »jaz«, izdvojeno središče spoznave. To idejo je vredno proučiti in raziskati zelo natančno in pazljivo. Težava je v naslednjem: vse dokler imaš izdvojeni »jaz«, povezan z osebnostjo, ki jo je treba ščititi, moraš biti nasilen. Ob spoznanju, da ne obstaja nekaj takšnega kot ločena osebnost, se marsikaj razbistri. Zato je tako pomembno spoznati, kdo v resnici si, in spoznati, da je ločenost privid. Ob tej ugotovitvi mi je postalo jasno, kaj stoji v ozadju trditve: »Spoznaj sebe in razumel boš svet!« Nasilje je vgrajeno v nas zaradi občutka ločenosti. Nekega dne se mi je med jutranjo meditacijo posvetilo še nekaj: ideja o izvirnem grehu utegne imeti resnično ozadje. Resničen izvirni greh – razlog vsega trpljenja in bolečine – ne more biti kaj drugega kot ločenost posameznika, opazovalca, od opaženega, sveta. Ta utvara navdaja s strahom in zahteva boj. Ko se zaveš, da med teboj in celotnim stvarstvom ni nikakršne ločenosti, postane nesmiseln vsak trud, da bi karkoli spremenil. V vsakem človeku okrog sebe opažaš raznolike podobe samega sebe, vse, kar vidiš, je tvoj domislek. Vendar je ideja o ločenosti nujna, da bi božanska igra lahko zaživela in vodila Boga, da v svojih stvaritvah lahko spozna samega sebe. Eden od duhovnih mojstrov je dejal: »Si najvišja resničnost, onkraj sveta in njegovega ustvarjalca, Stvarnika, iznad mentalne zavesti in njenega očividca, iznad vseh trditev in negiranja trditev. Zapomni si to, razmišljaj o tem in deluj v skladu s tem. Opusti vsak občutek ločenosti, opazi sebe v vsem in deluj skladno s tem. Z delovanjem bo prišla blaženost, z blaženostjo pa prepričanje, potrditev. Trpljenje je posledica dvoma vase.« Zgornje trditve dajo razumevanju stvarnosti povsem drugačno razsežnost. Precej truda je bilo potrebno, da sem v celoti dojel njihov pomen. Kar je najpomembnejše v zvezi z njimi, je, da prinašajo nepopisno svobodo, to pa je eden od razlogov, da jim verjamem. S sedanjim načinom razmišljanja nismo vajeni tolikšne svobode, zato nam je sprva vse to tuje. Kot bi nekoga, vajenega živeti v mraku, postavili na sonce. 241

DESETO POGLAVJE

Zavest in zavedanje
Na področju zavesti, duhovnosti in metafizike manjka primernih izraznih orodij – besed. Bolj ko spoznavaš podrobnosti posameznega področja, več natančnih besednih orodij potrebuješ za popis. Marsikdo meni, da besedi zavest in zavedanje pomenita isto, a ni tako. Slovenščina je dovolj bogat jezik, da ima tu kar dva izraza. Po naključju? Zavedanje je širši pojem kot zavest; je proces, zavestna dejavnost, ki traja nedoločen čas (tako kot delovanje, trpljenje, uživanje) in pomeni prepoznavanje bivanja, obstoja različnih miselnih oblik. Tudi v angleščini obstajata dva izraza – consciousness in awareness –, za katera marsikdo misli, da pomenita isto. Nisargadatta razlikuje med njima. Izraz consciousness, ki bi ga prevedli z »zavest«, povezuje le z občutenjem sebe, kar miselno opredelimo z občutkom jaz sem; to je temeljni občutek bivanja, prisotnosti v sedanjosti, in osnovni občutek, na katerem je zgrajeno vse drugo. Ko pa govori o izrazu awareness, Nisargadatta nima v mislih iste zavesti, temveč nekaj, kar je onstran zavesti jaz sem. Tisto, kar je onstran, nezavedajoče se, neizraženo; v tretjem poglavju smo povedali, da ga nekateri imenujejo absolut, drugi nagual. Izraz awareness bi torej prevajali kot »čisto zavedanje«. Ta izraz razumem kot polje zavedanja ali polje neskončnih možnosti, ki izhaja iz absoluta. Eter, kot rečeno, ni prazen prostor, temveč enotno polje zavedanja. Kako pa je z zavestjo? Zavest lahko obstaja le zaradi predhodne svetlobe čistega zavedanja. Zavest je osredotočeno zavedanje, ki vzpostavi središče zaznave. Zavedanje je neodvisno od zavesti. Zavest prihaja in odhaja, budno stanje in spanje, rojstvo in smrt, toda zavedanje je vedno tu. Zjutraj se zavest pojavi v nekem trenutku na podlagi nerojenega in nesmrtnega, vedno obstoječega čistega zavedanja. Zavest vedno vključuje dvojnost, ločenost opazovalca od opazovanega; nečesa se lahko zavedaš le, če si od tega ločen. Zavest jaz sem je zavest osebka, nekoga, ki obstaja in se zaveda vsega drugega. Zavest se vedno povezuje z opazovalcem. Ideja jaz sem je zavedanje, zgoščeno v točko, ki s tem postane središče zaznavanja. Izjava Jaz se zavedam pomeni: »Zavedam se procesa zavedanja.« S pojavom zavesti jaz sem vzklije ego-osebnost, telo, um, sledijo misli, celotno stvarstvo in Bog. Razen absoluta ni v resnici ničesar drugega. 242

KDO SEM?

Maharshi in Nisargadatta omenjata miselni postopek, s katerim se je mogoče dokopati do resničnega spoznanja o svoji naravi: osredotočiti se je treba na neposredno zavedanje občutka jaz sem. Tisto, kar si, se skriva v zavesti ali nečem, povezanem z njo, in ne v lažnih istenjih s telesom, umom, energijo ali dušo. Spoznanje tvoje biti v ideji jaz sem je mnogo bliže resnici kot tvoje istenje z nečim zunanjim – »jaz sem to …« ali »jaz sem ono …« Toda še vedno si korak od spoznanja absoluta, ki je nedvojno zavedanje. Prav absolut omogoča zavesti samozavedanje; je tisto, kar sveti skozi zavest, ki pa je hkrati onstran zavesti same.

Iskanje lastne identitete
Predstavljaj si, da si oko. Oko, ki vidi čudoviti svet stvarstva. Oko lahko vidi sebe le v zrcalu. A kadar je zrcalo umazano, se ne more videti razločno. Čiščenje zrcala je nujno, da bi videlo svojo resnično podobo. Tisto, kar zastira njegovo čisto in gladko površino, so prividi. Tudi sebe ne moreš jasno uzreti, dokler ne očistiš vseh utvar. Utvare so predstave, da si telo, um, energija, duša. Utvare so koncepti in prepričanja, ki nam jih posredujejo religije, znanost itd. Utvara je tudi predstava, da obstaja od tebe ločen Bog, stvarnik vsega. Opuščanje istenj pomeni čiščenje utvar. Tako se postopno dokoplješ do temeljne misli, zavesti jaz sem. Umiri svoje telo in um, v mislih izreci jaz sem ter prisluškuj odzivom v svoji zavesti. Izjava v tebi sproži občutek spokojnega bivanja, občutek miru in blaženosti. Maharshi in Nisargadatta pravita, da je za dokončno spoznanje lastnega bistva svoj občutek jaz sem treba opazovati tako, kot bi ga gledal »od zunaj«. Takrat postaneš zavest, ki opazuje zavest. S tem se prebiješ prav do jedra tistega, iz česar vse izhaja. Ko nas Nisargadatta vodi po poteh samospoznanja, uporabi zanimivo metodo: priporoča, da se zliješ z občutkom jaz sem (občutek prisotnosti, bivanja). Temu je treba posvetiti vse svoje napore. Za tem občutkom se skriva ista univerzalna zavest, ki je prisotna v človeku, kravi, psu ali mravlji. Nato se usmeriš še globlje, k naslednjemu spoznanju, da zavedanje obstaja še pred pojavom zavesti jaz sem. V resnici tvoje najgloblje bistvo ni zavest jaz sem, ampak je onkraj tega; tvoje resnično bistvo je čisto zavedanje samo, ki to zavest oživlja.

243

DESETO POGLAVJE

Druga možna pot je s preseganjem dvojnosti. Vsa stanja v zavestnem svetu namreč označuje dvojnost. K »zavedati se« obstaja par »ne zavedati se«. Poleg ideje jaz sem obstaja tudi ideja jaz nisem. V naslednjem koraku samospoznavanja je zato treba Bit soočiti z njenim nasprotjem – Nebitjo. Nisargadatta to stori z naslednjo trditvijo: pravi namreč, da je tudi trditev jaz sem napačna. Tisto, kar sem resnično, je onkraj bivanja, onstran zavesti, onstran občutka prisotnosti v sedanjosti; sem jaz sem in jaz nisem hkrati. Sem čisto zavedanje, iz katerega se zavest napaja. Z drugimi besedami: ob spoznanju »jaz sem«, se ob zavedanju dvojne narave stvarnosti soočiš tudi z nasprotjem – »jaz nisem«. Resnično ni ne prvo, ne drugo zavedanje, temveč tisto, kar zavedanje oživlja: absolut. Resnica je, da ne obstaja nič drugega. Vse drugo ni resnično in je kot sanje: kratkotrajnega, prehodnega značaja. To človeku zapre sapo. Zavedanja Nisargadatta ne imenuje Bog, ampak preprosto absolut ali končna resničnost, onkraj časa, ki je kdaj bil ali bo. Ko je opisoval pot do svoje razsvetlitve, je Nisargadatta dejal, da je o tem nenehno razmišljal in razglabljal. Z iskanjem svoje identitete je bil prav obseden. Na ravni trajne meditacije običajno igračkanje z besedami nima nikakršnega pomena. Vprašanje, kaj si, postane vprašanje življenja in smrti. Treba se je dvigniti nad um in stopiti v stanje zavesti, ki lahko opazuje tvojo trenutno zavest. Utvare naposled izpolnijo svojo vlogo – pripeljale so te tako daleč, da si sposoben narediti poslednji korak, in s tem ugasnejo. Takrat lahko jasno uzreš samega sebe. Posebno zanimivo v zvezi z zgornjim spoznanjem je vprašanje o začetku zavedanja: Kdaj se je zavest jaz sem prvič pojavila? Nisargadatta pravi, da je to vprašanje pomembno razjasniti, saj vodi k spoznanju, da nisi zavest. Kdaj si se prvič zavedel, da obstajaš, bivaš? Njegov odgovor: »Tega se ne morem spomniti. V spominu ni podatka!« Zelo skrivnostno. V veliki uganki se s tem pojavi novo spoznanje: zavest jaz sem se skozi prebujanje iz sanj, novo rojstvo, periodično pojavlja in s spancem, smrtjo izginja; ima torej svoje začetke in konce. Toda resnični jaz ne more biti nekaj ponavljajočega se, biti mora onkraj zavesti jaz sem, kajti jaz sem vedec tega, da obstajam, »sem«. Svoje identitete ni mogoče neprestano prekinjati z nastajanjem in izginjanjem. Ne morem torej biti zavest jaz sem, temveč tisti, ki je njen nosilec. Zavedanje, ki obudi zavest.

244

KDO SEM?

Na vprašanje, kako naj se človek osvobodi jaza, kako naj človek spozna sebe, je Nisargadatta odgovoril: »Če se želite osvoboditi občutka jaz, se morate z njim ukvarjati. Opazujte ga v delovanju in v miru, kako se pojavlja in izgine, kaj želi in kako to dobi, vse dokler ne vidite jasno in dokler ne dosežete popolnega razumevanja. Lahko vam povem le iz lastnega izkustva. Ko sem srečal svojega guruja, mi je dejal: ‘Nisi tisto, kar misliš o sebi, da si. Poišči tisto, kar si. Opazuj občutek jaz sem in odkril boš svoj resnični, pravi jaz.’ Poslušal sem nasvet, ker sem mu verjel. Trdo sem delal na tem. Ves svoj prosti čas sem se v tišini ukvarjal s poglabljanjem vase. Potreboval sem le tri leta, da sem spoznal svojo resnično naravo.«

Koraki do spoznanja
Ob urejanju besedila za šesto poglavje se mi je nenadoma posvetilo, kam meri svetopisemska izjava, da je bilo Adamu in Evi prepovedano jesti z drevesa spoznanja. Šlo je za to, da jima je bilo preprečeno doseči spoznanje svojega večnega, božanskega bistva, torej priti do samospoznanja! Z zgodbo o kači in napornem zemeljskem življenju jima je bila pozornost preusmerjena na zunanji svet, kjer lastne identitete seveda ni mogoče najti. S tem ko jima je bilo omogočeno potomstvo po naravni poti (reprodukcija), sta pridobila nesmrtnost (skozi potomce), njuna resnična narava pa jima je ostala še nadalje prikrita. Zdi se, kot bi jima snovalci Svetega pisma želeli dostop do samospoznanja otežiti, saj so trganje z drevesa spoznanja prikazali kot greh. Ali jima je prepovedano dejanje poleg izgona iz raja prineslo še kako pomembno spoznanje? Sveto pismo omenja sram (spoznanje, da sta gola), kar pomeni zavedanje lastne spolnosti, a o samospoznanju in božanski naravi ni besed. Do samospoznanja se mora človek dokopati sam, Sveto pismo preprostemu človeku pri tem ne daje prave opore. Gledano širše, z vidika evolucije, pa je usmerjanje pozornosti k zunanjemu Bogu ustrezno dejanje, saj je pot do spoznanj o lastni notranjosti tlakovana z zidaki zunanjih izkustev. Faza oboževanja zunanjega Boga je močna opora za naslednjo fazo – obračanje navznoter in prepoznavo lastne božanskosti. Metod za spoznavanje lastne božanske narave in doseganje samouresničitve je veliko. Budizem jih ponuja celo paleto, vse so bolj ali manj filozofsko obarvane in povezane z jasno opredeljenimi smernicami, ob vzdrževanju stroge discipline. Naj ne bo nesporazuma: poti do končnega cilja ni mogoče – vsaj ne običajnemu smrtniku – prehoditi v enem samem življenju. Ta proces teče skozi več zaporednih utelešenj, v katerih je treba 245

DESETO POGLAVJE

odstraniti vso »karmo«, dušno krivdo. Čiščenje »zrcala«, v katerem se naposled ugledaš, je vse prej kot preprost in kratek postopek. Omenjena duhovna mojstra sta proces samouresničitve – če poenostavim – opisala nekako takole: – Najpomembnejše je spoznanje, da so vsa istenja iskanje v napačni smeri. Opuščanje istenj je dolg proces. Postopoma spoznavaš, da gre za lažne vloge, ustvarjene z razmišljanjem. Vsa istenja morajo pasti. Nisi oseba – skupek nalepk, spominov, znanja, navad in drugih podatkov. Opustitev istenja z njo je velik dosežek. Tudi najintimnejša stvar, ki jo imaš – tvoje telo –, ni tvoje bistvo. Prav tako nisi um ali njegova miselna vsebina. Ravno tako ne duša, ki je ideja v umu, niti energija, ki je merilo učinkov. Ob odstranitvi vsega zgornjega ostane zgolj občutek golega bivanja (eksistence), občutek prisotnosti, občutek, da obstajaš, bivaš, se zavedaš. Spoznaš, da si zavest sama, ki se zaveda svojega obstoja. Nič drugega ne moreš biti! Z razumevanjem mističnega izreka »jaz sem, ki sem« se pojavi tudi spoznanje lastne neomejenosti. Zavedanje jaz sem prinaša s seboj razumevanje, da v resničnosti nekaj takšnega kot osebnost (jaz) ne obstaja. Občutka jaz sem ne ustvarjaš sam. Ta občutek obstoja, ki se spontano pojavi na ozadju praznine, naslediš ali prejmeš iz vira, ki je neopredmeteno, čisto zavedanje. Spoznanje jaz sem je velik, a ne tudi končni dosežek. To je zavedanje, da med tvorcem in opazovalcem ni razlike, da si ustvarjalec zavestnega filma, ki ga imenuješ »resničnost«, sam. Mnogi se tu preprosto ustavijo v uživanju brezosebne pojavnosti. To je faza spoznanja Boga in zavedanja – »jaz sem Bog«. Na tej ravni prepoznaš svojo neločljivo povezanost z vsem, kar je. Ni entitete, ki bi bila ločena od tebe, tudi Bog ne. Torej si Bog! Vse se dogaja v tebi kot veličastna predstava, sestavljena iz utvar. Z močnim izkustvom in pogostim vztrajanjem v zavesti jaz sem se dovolj vztrajni prebijejo do poslednjega spoznanja: da je vsa pojavnost, celo obstoj Boga, privid in izraz dvojnosti. Poslednje spoznanje je, da le premik v čisto zavedanje, čisti absolut, odpravi zadnje istenje s temeljnim občutkom jaz sem. Zavedanje se brez dvoma nadaljuje in z njim vse dejavnosti življenja, a tvoja Bit se vrne v svoj dom, v čisto zavedanje, iz katerega je izšla zavest. 246

KDO SEM?

Zadnji korak, ki ga v vsem človeštvu opravi le peščica izbrancev, je najtežji. Po popolnem očiščenju zavesti, odstranitvi karmičnih bremen, želja in strahov iskalec ostane gol v vsesplošni zavesti. Odložiti je treba še občutek svoje Biti, odpraviti ločenost od absoluta, kar ni preprosto. Le kdo si želi popolnoma izginiti? Hočemo obstajati, ljubimo svoj obstoj. Redki so, ki to zmorejo. Želja jaza – želim biti, obstajati, živeti – je vsekakor zelo močna.

Končni cilj me za zdaj ne privlači, temveč doseganje ravni, ko dosežeš modrost, se zliješ s stvarstvom in se zaveš svojih neznanih moči. Takrat se razbremeniš strahov, pridobiš notranji mir in globoko notranje zadovoljstvo ob ljubečem odnosu do vsega stvarstva. Pot, ki sem jo ubral sam, je sprva potekala predvsem skozi prostranstva razuma, ob spoznavanju zavesti in postopkov, ki omogočajo čiščenje uma vseh vsebin. Toda spoznal sem, da zgolj z intelektom cilja ne bom dosegel. Ljubezen je najverjetneje nujen pogoj za dokončanje poti. Torej moram stopiti tudi na pot predaje. Verni imajo tu določeno prednost. Razumsko usmerjen iskalec se mora zavedati, da je pri iskanju Enosti ali Boga v sebi treba bivati v srcu, v izvoru ljubezni.

Obstoj drugega
V »zavestnem filmu« vsakogar od nas seveda obstaja množica drugih živih bitij. Kako naj si razložimo te? Moje razmišljanje je naslednje: obstoj druge osebe je lahko zagotovljen na enak način, kot je zagotovljen moj obstoj: z zgostitvijo zavedanja v drugo osebno zavest jaz sem. Zavedanje in idejni svet drugih oseb ne moreta biti ločena od zavedanja, ki napaja moj jaz, kajti vse osebe med seboj komunicirajo. Če bi bili naši svetovi (polja čistega zavedanja) ločeni, komunikacija ne bi bila možna. V tem primeru bi moralo obstajati toliko ločenih vesolij – toliko stvarstev –, kolikor je ljudi. Zaradi potrebe po medsebojnem komuniciranju bi se morala vsa ta vesolja stikati. Tako bi iz sestavljenih »osebnih vesolj« spet nastalo eno »skupno vesolje«, to pa je v skladu z izhodiščno idejo. Obstaja le en zavestni svet. »Jaz« in »jazi« vseh drugih oseb potemtakem izhajajo iz iste globalne zavesti, iz absoluta, izvora vsega izraženega. Osebe, s katerimi se srečujem, se prav tako pojavijo v moji zavesti kot vse drugo. Vidim jih kot ločene od sebe, izhajajo pa iz istega zavedanja, na enak način ustvarjen jaz sem kot v 247

DESETO POGLAVJE

mojem primeru. Na ravni Biti in življenja med nami ni razlike. Vsi smo izrazi istega zavedanja. Vendar je treba upoštevati še nekaj. Da obstajajo drugi posamezniki (»jazi«), je pravzaprav nemogoče reči, saj popolnoma vse, kar zaznavam, nastaja v moji osebni zavesti – vključno s predstavo o drugih osebah. Morda niso ločene entitete, temveč le miselni konstrukti v mojem umu. Nisargadatta Maharaj namreč pravi: »Ti si središče svojega osebnega vesolja – kaj razen tega centra sploh lahko poznaš? Vsak opazovalec se odraža v brezštevilnih telesih kot jaz sem. Dokler telesa, kakor koli subtilna že so, trajajo, dotlej se ideja jaz sem pojavlja kot množica.« Zgoraj povedano pomeni, da smo ljudje med seboj ločeni posamezniki le na videz, po zunanjosti. Karkoli narediš drugemu, torej narediš sebi! S tem spoznanjem se tvoj odnos do bližnjega v temelju spremeni. Osebe zunaj tebe so le različni izrazi tvoje Biti.

Najvišji vzrok in Bog
Vse svete knjige pravijo, da je Stvarnik (Bog) obstajal pred stvaritvijo sveta. Sam sem stvaritev sveta in svoj obstoj začel obravnavati precej drugače, kar je tudi vprašanje o Bogu postavilo v povsem novo luč. Tisti hip namreč, ko se začneš zavedati prividnega značaja zunanjega sveta, tudi Bog ne more biti tam zunaj, vzvišen nad vsem. Kako bi lahko bil zunaj, ko pa ves svet in vse, kar obstaja, živi le v moji zavesti? Tudi Bog, če obstaja, je torej lahko prisoten edinole znotraj mene. Kako bi lahko vedel zanj, če bi obstajal zunaj moje zavesti? Ta razmislek pa vodi k osupljivemu sklepu: Bog, ki obstaja v moji zavesti, ne more biti modrejši, večji in popolnejši od moje Biti; kako bi sicer imel dovolj prostora v meni? Bog naj bi bil torej nekakšna popolna ideja, ki se nahaja v meni, obenem pa ne more biti popolnejša od mene. Ali sem torej jaz nad Bogom? Ta misel ni prava, saj je v nasprotju z opredelitvijo Boga. Torej ostaja le ena rešitev te uganke: Bog in jaz sva ista entiteta ali celo: Bog sem jaz sam! S pristavkom: vendar se tega (še) ne zavedam. Ali ni prav to sporočilo številnih ljudskih modrosti, ki jih ničkolikokrat slišimo: Bog ni ločen od svojih stvaritev, pred Bogom ne moreš ničesar skriti, pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal itd. Bog in jaz sva očitno eno. Med nama ni ločenosti. Težava razumevanja te izjave je le v tem, da se še ne zavedamo svoje veličine in se zato ne počutimo pravi kandidati za to »vlogo«. 248

KDO SEM?

Zgornja ugotovitev je tako nenavadna, da je človeku, ki je ujet v tradicionalne stereotipe, ni lahko sprejeti. Tudi v meni je morala zoreti precej časa. Vendar sem ugotavljal, da se je moj občutek svobode bistveno spremenil. Izginila je predstava o vzvišeni avtoriteti, ki vse nadzira, ureja in omejuje, meje možnega so preprosto izginile. Vrata do najvišjih sposobnosti, modrosti in ljubezni so se na široko odprla. Doumel sem: da bi zakoračil skoznje, moram odvreči omejitve, ki sem jih postavil sam, in temeljito spoznati tisto (tistega), kar sem. Tisti, ki gradi svet, ne more biti ločen od sveta, podobno kot si predstavljamo, da misli ne morejo biti ločene od možganov. Bog in svet sta torej eno. Ta trditev se ujema z izjavo, da vse, kar je, prežema en duh. Ta duh je očitno polje čistega zavedanja, enotnega zavedanja. Vse, kar je, obstaja le po zaslugi duha ali čistega zavedanja, ki napaja sleherno podobo in vse vesolje. Kako na obstoj Boga gledajo duhovni mojstri? Nisargadatta trdi, da je ideja Boga ali Stvarnika utvara, tako kot vse drugo. Ali dolguješ svoj obstoj nekemu drugemu obstoju? Karkoli obstaja, obstaja zaradi opazovalca, tebe. Dojeti moraš, da gre pri iskanju resničnosti, resnice, Boga ali guruja za iskanje sebe, svoje Biti. Vse se vrti okrog istega; ko najdeš sebe, najdeš vse. Razlaga, ki jo podaja, se mi zdi zelo prepričljiva. Pravi namreč, da v domovini Biti – v absolutu – vzrok in posledica ne obstajata. V absolutu ne obstaja nikakršen vzrok. Vse je povezano z vsem, vse je vzrok vsemu. V končnem, zemeljskem svetu pa je dopuščeno, da obstaja (navidezen) vzrok, ki vodi k posledicam, njuna povezava omogoča oblikovanje »spoznanj«, ki jih opredelimo kot »zakone« v skladovnici spominov, ki jo imenujemo »znanje«. S tem ko dopustiš vzrok, vzpostaviš zahtevo po obstoju poglavitnega, najvišjega vzroka, ki je odgovoren za to, da svet, in karkoli v njem, obstaja. Ta poglavitni vzrok je po definiciji Bog, svet oziroma vse, kar obstaja, pa je njegova posledica (stvaritev). Oba se razlikujeta, a nista ločena. Bog je koncept in – kot vsi koncepti – domislek uma. Bog ne more biti nekaj popolnejšega od tebe, saj nastane v tvojem (omejenem) umu. Gre za to, da si um, obseden z idejo vzročnosti, izmišlja ustvarjanje in potem se sprašuje, kdo je ustvarjalec. Prav on sam je ustvarjalec. No, tudi to ni popolna resnica, kajti ustvarjalec in ustvarjeno sta eno.

249

DESETO POGLAVJE

Bog je torej le priročen izgovor, ki ga uporabiš, ko stvari ne razumeš. Če želiš komu naprtiti vlogo Boga, jo naprti SEBI! Ta presenetljiva izjava se marsikomu zdi absurdna, saj večinoma verjamemo ustaljenemu prepričanju, da je Bog entiteta zunaj nas. Toda nikakršne sile zunaj zavesti ni. Zavedanje je vse, kar je. Zavedanje je ustvarjalec zavesti jaz sem, ta pa okrog sebe zgradi ves svet. Kdo bi torej lahko zgradil ta svet, razen tebe, ki si ustvarjalec vseh predstav v svojem zavestnem svetu? Če z izrazom Bog pojmuješ tistega, ki ustvarja svet, si torej ti sam ta Bog, stvarnik utvar o svetu. Razmišljal sem, ali ne bi bil ustreznejši izraz za Tvorca oziroma Boga »zavedanje«. Toda zavedanje je absolut, ki se ne zaveda sebe. Je abstrakten, popoln svet idej. Nadeti absolutu ime Bog ne bi bilo najprimerneje. Toda zavedanje se zaveda sebe skozi mene, ločenega opazovalca! Torej zavedanje (absolut) ne more ustvarjati brez mene. Tako sem zaključil, da razmišljanje o Bogu nima posebnega smisla, saj gre za lovljenje lastnega repa. Absolut je pač umu nedoumljiv, ker je neskončen in večen. Vzročnost – razlog za razprave o Bogu –, o kateri je smiselno govoriti le v zemeljskem svetu, je utvara. Zato sem se od razmišljanj o Bogu raje preusmeril k raziskovanju neskončnih božanskih potencialov, ki so mi dostopni in me navdihujejo. Nedvomno je faza verovanja v enega Boga eden od silno pomembnih in nujnih korakov na poti razvoja človekove zavesti. Ta korak nasledi obdobje politeizma in pomeni usmerjanje zavesti k izvoru. Spoznanje lastne veličine ni mogoče brez spoznanja in priznanja absolutne veličine tam zunaj. Omalovažujoč odnos do verujočih nikakor ni na mestu. Tako kot tudi otroštva ne vidimo kot nekaj nepotrebnega ali napačnega, tudi pri veri razumemo, da gre za nujno razvojno stopnjo na poti k razsvetljenemu človeku. Problematično pa je, kadar vera ujame človeka v svojo zanko in ustavi duhovni razvoj. Povsem v redu je, da ostaneš pri dosedanji predstavi o Bogu, če te ta še zadovoljuje. Toda vsaka predstava je izpostavljena spremembi, saj je življenje nenehna sprememba. Napredek je v nenehnem izboljševanju predstav – ko si pripravljen na to. Dlje časa utrditi se v določeni predstavi pomeni ustaviti življenje. V skladu s starimi pogledi lahko zaključiš, da je vse Bog in da si Bog tudi ti. Imaš vse moči, ki pritičejo Bogu, le zavedanja o tem še ne. Vsak od nas je ena od podob Boga, le da se tega ne zavedamo. Tisto, kar smo v svojem bistvu, zavedanje, je skupno vsem. Zavest pa je ustvarjalec 250

KDO SEM?

vseh predstav, ki gradijo ta svet. Vera v Boga je samo eden od korakov na poti k samospoznanju. Naposled opustiš iskanje Boga, kajti dokoplješ se do preprostega spoznanja, da ga ni mogoče najti zunaj sebe. Nisargadatta je zapisal, da se s predstavo, da si telo, pojavi tudi predstava o svetu in o Bogu, s tem pa tudi strahovi, religije, molitve, žrtvovanja, vse vrste sistemov; vse za zaščito in podporo ljudi – otrok, ki so preplašeni od svojih umov, pameti, zaradi čudes, ki jih ustvarjajo sami. Jezus iz Nazareta pa je dejal: »Kraljestvo je v tebi. S spoznanjem sebe spoznaš božje kraljestvo.«

Kako sem iskal Boga
Vzgojen sem bil v krščanskem duhu in dodobra sem spoznal krščansko tradicijo, nauke, zgodbe in obrede. A vse skupaj me ni pritegnilo; ostala je precejšnja mera nezaupanja, v veliki meri kot posledica nasprotij v dejanjih in besedah. Na neki način sem zavidal krščanskim mistikom, za katere sem slutil, da se uspejo v popolni predaji poglobiti prav do božanskega vira. Meni razum to ni dopuščal; preveč je bilo nejasnosti, protislovij in trditev, ki sem jih prepoznaval kot neresnične. Zato predaja v srcu ni bila možna. Zavedal sem se, da je najti sebe ali Boga – tu zame ni razlike – nekaj najčudovitejšega, kar se človeku lahko zgodi, in odločil sem se storiti vse za dosego tega cilja. Toda pota življenja so zamotana, zato sem se resnega iskanja lotil šele tedaj, ko sem se v hudem osebnem pretresu ob zakonskem brodolomu skoraj zlomil. Izhod sem začel iskati v duhovnosti, potem ko sem ob prebiranju del Martina Kojca zaslutil, da je človek mnogo več, kot si predstavlja. Posrkal me je vrtinec navdušenja in me usmeril k raziskovanju vsega, kjer bi se utegnilo skrivati iskano znanje. Poglabljal sem se v filozofijo vzhodnih in zahodnih modrecev in mistikov, v metafiziko, ezoteriko, gnostiko, se ukvarjal z jogo, meditacijo in celo vrsto vzhodnih praks, sistemov in tehnik. Postal sem tudi vegetarijanec. V ritualu ognja sem našel trden dokaz, da je človek več kot fizično telo, in utrdil prepričanje, da je duhovno področje povsem neraziskan teren, kjer se moram še ogromno naučiti. V meditaciji sem iskal stik s svojo Bitjo, a z rezultatom nisem bil zadovoljen. Postajalo mi je vse bolj jasno, da tega z umom ne moreš dojeti; Boga ni v intelektualnih višavah, temveč ga dosežeš s predajo in ljubeznijo v globinah srca.

251

DESETO POGLAVJE

Toda pot predaje in ljubezni mi ni šla najbolje od rok. Najprej sem moral dognati, kaj pot predaje sploh je. Predaja pomeni vzeti umu veter iz jader in utišati to neutrudno gobezdalo, ki odvrača pozornost od bistvenega – sedanjega trenutka. Pomeni prepustiti se dogodkom brez strahu in preračunljivosti. Pot predaje pa pomeni odpreti duri srca, se prepustiti ljubezni in začutiti moč te nepojmljive sile, ki drži skupaj celotno vesolje. Kako doseči predajo in ljubezen? Oboje je cilj duhovnih obredov – maš, »aratijev« (molitev) ali drugih obredov, ki ustvarjajo potrebno vzdušje in pogoje, da se to lahko zgodi. Vabljivi zvočni učinki – glasovi zvonov, orgel ali bobnov, duh kadila ali opojnih dišav, ponavljanje molitev ali manter, izrekanje izjav predaje, ritmično gibanje – vse to prispeva k umirjanju uma in predajanju notranjim občutkom, ki prodrejo prav do tvojega bistva. Nekoč sem na vse to gledal omalovažujoče, kasneje pa sem spoznal, da za tem obstaja globlje ozadje. Tako je naneslo, da sem se naposled odločil svoja duhovna spoznanja poglobiti v Indiji. V ašramu Gufa blizu izvira svete reke Ganges je bil idealen kraj za to. Pred templjem z devetimi stožčastimi kupolami so se zgodaj zjutraj in zvečer ob prepevanju obrednih pesmi in hvalnic odvijale molitve in čaščenje indijskih božanstev. K vzvišenemu, nekoliko mističnemu počutju je prispevalo še obredno čiščenje – kopanje v sveti reki Ganges. Obrede sem doživljal veliko prisrčneje kot kako mašo v domači cerkvi. Nikakršne tesnobe ob razpelu križanega, le radost in vedrina, ki napolnita vso dušo. Nihče nam ni razlagal duhovnega nauka in ozadja obredov, vendar sem dojel, da bogoslužje poteka v spoštovanju vseh drugih ver, ki pravzaprav častijo istega boga in ista božanstva, le da jih vsak imenuje in razlaga po svoje imenuje. Bogoslužje tu poteka v čaščenju hindujskih bogov z Bramo, Višnujem in Šivo na čelu, vendar se mi ni zdelo potrebno, da bi se v vanj poglabljal. Obredov sem se udeležil z zavedanjem, da ne gre za oboževanje kipov in tudi ne abstraktnih oseb, temveč za simbolično obračanje k naravnim silam, ki so odgovorne za nastanek, razvoj in spreminjanje stvarstva oziroma vesolja; tako je odpadel pomislek, da se priklanjam lažnim avtoritetam ali malikom brez resničnega ozadja. Toda to zavedanje vendarle ni zadoščalo, da bi moj jaz v enoličnih obredih vsak dan brez pomislekov zdržal nekaj ur. Po nekaj dneh pa me je nenadoma prešinilo spoznanje, ki je pomisleke dokončno razpršilo. Zaslutil sem, da je morda edinole pot predaje in ljubezni prava usmeritev za doseganje lastnega božanskega bistva. Toda kako naj se predam Bogu, 252

KDO SEM?

tej abstraktni miselni strukturi? Nemogoče, dokler ne izkusim predaje nekemu konkretnemu objektu zunaj sebe. In tako mi je postalo jasno: predaja zunaj opaženemu, v ikoni ali kipu opredmetenemu Bogu ali božanstvu, je urjenje v predaji svojemu resničnemu bistvu. Zunanja predaja utre pot notranji predaji, tako kot zunanje spoznanje odpre pot notranjemu spoznanju. Urjenja v predaji seveda ne opraviš v nekaj urah. S tem zavedanjem so se zadržki za opravljanje aratijev stopili kot sneg na soncu. Od takrat sem začel v predaji uživati. Ni bilo več nasprotovanja uma; obredne pesmi, ubrani glasovi, harmonij in zvončki, včasih tudi nizke vibracije bobnov so ustvarjali vzdušje, ki je odmevalo v meni še ure po aratiju. Nekajkrat je počutje popestril še ogenj. Predaja in usmerjanje ljubezni – ne k predmetu oboževanja, temveč vsemu svetu – je postal vir blaženosti. Začutil sem svojo povezanost z nečim ogromnim, nepojmljivim, ki je v ozadju čarobne mojstrovine vesolja, in zdelo se mi je, da vse povezuje tenčica ljubezni. Veličastni občutki! Med dnevom sem se večkrat začudil, kako je moj um prazen, spokojen in miren. V njem so odzvanjali le verzi obrednih pesmi, ki so me vračali v počutje predanosti med aratijem. Vse je bilo tako prijetno, brez skrbi in neugodnih misli, strahov in sodb. Predaja je res učinkovala. Bil sem hvaležen za novo izkustvo. Kasneje, po vrnitvi domov, sem o tem izkustvu – po svoji stari navadi – razmišljal. Da bi Boga lahko doživel v sebi, mora ta obstajati znotraj mene, v moji zavesti. Občutki ob predaji so bili pogosto na robu ekstaze, neprimerljivi s čim drugim. Ali je bilo to lahko kaj drugega kot stik z Bogom? Ali se ob izklopu uma, z utopitvijo v ljubezni, v tej osnovni prasili, ki drži skupaj vse stvarstvo, dotakneš svoje božanske Biti? Za katero drugo dejanje bi bil sicer nagrajen s takšno blaženostjo? Ali niso na podlagi takšnih ekstatičnih izkustev prerokov, kot sta Pavel in Mohamed, zgrajene cele religije? Nekoč sem mislil, da lahko svojo Bit dosežem z meditacijo, toda kar sem dosegel, je bila nekakšna nepojmljiva praznina, ki me ni osrečevala. Seveda – um je bil res prazen, toda manjkala je ljubezen! Zame je dvom odveč: spojiti se z Bogom, s svojim božanskim bistvom, pomeni s praznim umom bivati v ljubezni. Ni treba potovati v Indijo, da bi prišel v stik z Bogom. Človek ni telo in premeščanje telesa ne prispeva k duhovni rasti, pa naj bodo razdalje še tako velike. Pač pa lahko tuje, nepoznano okolje nudi ugodne pogoje za 253

DESETO POGLAVJE

utišanje uma. Zavest si zagotovi primerne razmere za pogled na stvarnost z novega zornega kota. Takrat lahko okovi uma počijo in pokaže se prava, tako dolgo iskana vsebina. Za to pa je včasih vredno prevaliti tudi velike razdalje. Absurdno se zdi, da se Boga tako mučimo najti zunaj, nahaja pa se tam, kjer bi najmanj pričakovali. Iskanje je odveč, pomeni celo oddaljevanje od njega. Nadomestiti ga mora zavedanje, da je tu. Le v svoje srce je treba pogledati. Človek je več, mnogo več, kot si je dovolil misliti. Da je v svoji Biti Bog, si upa priznati šele potem, ko je odvrgel v tisočletjih vcepljene strahove in tenčice neznanja, ki mu resnico zastirajo. »Sposobnost razumeti pride z željo, ki preraste v pobožnost, predanost in naposled v popolno samopredajo,« je dejal Nisargadatta Maharaj.

Prgišče spoznanj
V naslednjih vrsticah sem strnil nekaj trditev, o katerih smo zgoraj obširneje govorili, vendar si jih velja ogledati in o njih razmisliti ponovno. Večinoma so umu, ki je vajen tradicionalnega gledanja, težko sprejemljive ali celo nesprejemljive – dokler ostajaš ujetnik starih prepričanj. – – – – – – – – Edina gotovost, ki je neizpodbitna, je gotovost tvojega bivanja. Jaz sem je bistvena ugotovitev zavesti, na kateri je zgrajeno vse drugo. Ideja jaz sem je osredotočeno zavedanje, ki vzpostavi središče zaznave, ustvari zavest in opazovalca. Absolut je svet idej, svet neizraženega; je vse, kar je, in vse, kar ni. V njem ni vzročnosti, oblik, časa, prostora. Je svet popolnosti, iz katerega prihaja življenjska Bit, zavedanje. Nasproten absolutu je izraženi svet, svet oblik in vseh pojavnosti. Je omejen svet, ki ga opredeljujeta prostor in čas, v katerem živimo v umu. Kar si v resnici, je tvoja Bit, brezčasna oziroma večna. Izhaja iz absoluta. Začetek in konec pojavnosti fizičnega telesa ne vplivata na njen obstoj. S pojavom zavesti jaz sem vzklije jaz, osebnost, telo, um, sledijo misli, celotno stvarstvo in Bog. Kar imenuješ svet, so zgolj pojavi v tvoji zavesti. Za obstoj zunanjega snovnega sveta ni nikakršnega dokaza. Nisi pojav v svetu, temveč je svet pojav v tebi. Snovnost (materialnost) je utvara. Je vtis o posebnem stanju določenih oblik, ki doživijo potrditev s strani čutov; tudi ti so le mehanizmi v zavesti. 254

KDO SEM?

– – – – – – – – – –

– – –

Prvobitna je nesnovna, zavestna (duhovna) plat – vse oživlja zavedanje (v religiji duh), ki napolnjuje vesolje kot eter. Vse prihaja iz tvoje notranjosti. Zunanji pojavi so odraz notranjih stanj. Če razumeš sebe, razumeš svet. Um ni tisti, ki lahko dojame najvišjo resnico, saj je le orodje zavesti; tisto, kar si, ne more biti nekakšen pojav v tvoji zavesti. Čas, prostor in vzročnost so miselni pripomočki, ki se pojavljajo in izginjajo z umom. Lastnost zavesti je istenje s podobami, domisleki uma: s telesom, umom, energijo, dušo itd. Nobeno od istenj ni odraz resničnosti. Drugi ljudje so – tako kot vse drugo – pojavi v tvoji zavesti. Vidiš jih kot navidezno ločene od sebe, napaja pa jih isto življenje, ista življenjska Bit. Tvoja ljubezen do sveta je odraz tvoje ljubezni do sebe, kajti tvoj svet je tvoje lastno stvarstvo. Hrepenenje po sreči je klic tvoje resnične Biti po samospoznanju, po vrnitvi v svoj dom, od koder prihaja. Sreča prihaja iz Biti in jo je mogoče najti le v Biti. Poslanstvo želje je, da vodi k izkustvu. Izkustvo vodi k vrednotenju, vrednotenje k vezanosti, to pa k samospoznanju. Ideja Gospoda, Boga kot Stvarnika je ideja v umu. Ko dopustiš vzročnost, mora obstajati poglaviten, najvišji vzrok, ki ga imenuješ Bog. Ni Boga, ki bi bil ločen od sveta. Ti si ustvarjalec sveta, ki ga opažaš v zavesti, ti si ta Bog. Duhovna pot človeka je sestavljena iz spoznavanja tistega, kar ni, in odmetavanja tega. Pripisovati pojavnosti resničnost je boleča napaka in vzrok vseh nesreč. Ti si vseprežemajoča, večna in neskončna ustvarjalna duhovna zavest. Vse drugo je omejeno in začasno. Zakoni fizike še vedno veljajo, vendar zdaj svet vidiš v drugačni razsežnosti. Vse se dogaja v zavesti, v domeni utvar.

S tem ko spoznavaš drugo plat in odpiraš nove poglede, pustiš več svetlobe v svoj miselni svet. Ko osvetljenost narašča, vse opažaš natančneje, razločneje, celoviteje. Vsega, kar veš zdaj, ni treba zavreči. Važno je le, da stvari umestiš v drug kontekst – kontekst utvar. Sam se odločaš, čemu podeliš verodostojnost in veljavo. Ko začneš razmišljati s svojo glavo, si bolj odprt za opuščanje tradicionalnih predstav, na katerih se je nabral debel sloj prahu. Važno je, da se odpreš in prebiješ led, in to ti bo omogočilo s polnimi pljuči vdihniti več življenja.

255

ENAJSTO POGLAVJE

256

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

11. poglavje

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

Ob spoznanjih v preteklih poglavjih je miselna stavba, ki jo prenavljamo, morda doživela hud pretres, morda tudi cunami, ki je odplaknil stare predstave o stvarnosti in bitnosti. Nova spoznanja se bržkone še niso dovolj utrdila; potreben bo čas, da se »malta posuši«. Koristno je preveriti, ali so stvari na pravem mestu, in se vprašati, kako nova spoznanja oblikujejo pogled na stvarnost in odnos do sveta. Potrebujemo torej nov pojmovnik, ki ustrezneje razlaga stvarnost in nas opredeljuje kot zavestnejša bitja na osnovah, svobodnejših in srečnejših od sedanjih. Poleg razlage pojmov potrebujemo tudi napotke, kako ravnati in kako uporabiti nova spoznanja. Spodnje besedilo utegne biti pri tem v oporo in pomoč. V njem so zbrane modrosti iz zajetnega svežnja literature s poudarkom na modrostih Eckharta Tolla, Nisargadatte Maharaja ter drugih mojstrov in duhovnih učiteljev, ki so mi pomagali do spoznanj, ki jih želim deliti z vami.

O Stvarniku
Dovolj razvita zavest ne potrebuje Boga (v religioznem smislu) ali Stvarnika. Kljub temu je povsem v redu, če verjameš vanj in ostajaš pri dosedanji predstavi o njem, če te ta še zadovoljuje. Tako kot potrebuješ opornico, dokler v trdnost uda ne moreš zaupati, tako potrebuješ Boga, dokler moč tvojega razuma ni zadostna, da bi razumel svet in sebe. Bog je zelo priročen izgovor, ki ga uporabiš, kadar stvari ne znaš pojasniti. V izraženem svetu, ki ga označuje dvojnost, velja prepričanje, da obstaja vzročna povezanost vseh stvari. V svetu idej, od koder izvirata zavedanje in tvoja Bit, to ne drži; vse je povezano z vsem, vse je vzrok vsemu. Kakor hitro dopustiš vzrok, mora obstajati poglaviten, najvišji vzrok za obstoj česar koli. To je po osnovni opredelitvi Stvarnik ali Bog. A to je le umski domislek. Zunaj tvoje zavesti ni nikakršne sile. Zavedanje je vse, kar je, zunaj njega ne obstaja ničesar. 257

ENAJSTO POGLAVJE

Bog je zamisel in – kot vse zamisli – proizvod uma. Bog ne more biti nekaj popolnejšega od tebe, saj nastane v (omejenem) umu. Ta, obremenjen z idejo vzročnosti, si izmišlja ustvarjanje in se sprašuje, kdo je ustvarjalec. Prav on sam je ustvarjalec. Če potrebuješ primernejši izraz za besedo »Bog«, je Bog zavedanje, ki omogoča obstoj vsega. Vzhodni mistiki pravijo, da je Stvarnikov namen po vsem ustvarjenem spoznati samega sebe. Spoznava se v različnih stvaritvah – oblikah zavesti; tudi v obliki človeškega bitja skozi brezštevilne vloge, ki jih to po svoji svobodni volji lahko igra v življenju. Stvarnikov namen se tako zrcali v razvoju razuma do ravni, ki omogoča celovito spoznanje lastnega bistva. Dojeti moraš, da je iskanje resnice, Boga ali guruja, pravzaprav iskanje samega sebe, lastne Biti. Vse opisujejo isto entiteto; ko najdeš sebe, najdeš vse. To iskanje je položeno vate, da bi naposled ugotovil, kdo si. Če veruješ v Boga, vedi, da se Bog nikoli ne nahaja nekje daleč stran, temveč je del tebe. Misleč, da je ločen od tebe, ga ne boš nikoli našel. Ko se spustiš v izkustvo združenja s Stvarnikom, se čutiš prežetega z ljubeznijo, postaneš eno z vsem. Nikoli več nisi zadovoljen z ničimer manj. Stvarnik ni ločen od stvaritve. Tisti, ki razmišlja, ni ločen od svojih misli. Tisti, ki ljubi, ni ločen od svojega ljubljenega. Ljubezen do Boga pripelje Boga k tebi. Gre za ljubezen do sebe, ko ozavestiš tisti del sebe, ki je božanski. »Kdor išče Boga na kak poseben način, bo sicer našel pot, a izgubil Boga, ki je skrit v poti. Kdor pa išče Boga s preprostostjo, ga bo našel takšnega, kakršen je: On je življenje sámo.« (Meister Eckhart, trinajsto stoletje)

O človeku
Človekova poglavitna lastnost je zavedanje. Si zavedanje, ki se izraža skozi istenje s telesom. Vse, kar moraš storiti, je, da se zavestno oddaljiš od stvari, ki ne predstavljajo tvoje Biti, tvojega »jaza«. Posledično ni več zavedanja drugih stvari, ostane le čisto zavedanje – zavedanje sebe. Vse, kar potrebuješ, je zavedati se, da se zavedaš.

258

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

V telesu človeka lahko izkusiš svojo božansko naravo v vseh pogledih ter prideš do dna vsem vtisom in spoznanjem o sebi. Življenje je v človeškem bitju dobilo najpopolnejši izraz. Na nižjih ravneh intelektualnega razvoja se človek svojega izvora in vseh svojih moči sprva ne zaveda in jih mora postopoma odkriti. Da bi se lahko spoznal, mora obstajati ločenost, kajti proces spoznavanja poteka skozi nasprotja. Z napredovanjem spoznaš, da je ločenost od tvojega resničnega bistva (Boga ali Stvarnika) le utvara.

O telesu
Telo je orodje, s katerim mnogo laže napreduješ na poti svojega duhovnega razvoja. V resnici je privid, ki ga največkrat prepoznaš šele v trenutku smrti. Telo ne predstavlja tebe. Omejeni um je ob izgubi stika z božanskim bistvom telo pripravil kot potrditev utvare o ločenosti od Stvarnika. V zemeljskem svetu ima telo zelo pomembno vlogo, ki je ne kaže omalovaževati, kajti resnico lahko najdeš – edinole skozi svoje telo! Tolle pravi, da je pod fizičnim telesom nevidno notranje telo, vhod v duhovni svet. Notranje telo nas povezuje z božansko bitjo, ki ni snovne narave; ta je neumrljiva in večna. Biti ukoreninjen v sebi pomeni občutiti svoje telo od znotraj. Zavest o telesu te ohranja prisotnega v sedanjosti. Umešča te v sedanji trenutek. Kadar opaziš v telesu napetost, vedi, da ravnaš napačno. To velja vedno, kadar telo ni sredi naporne telesne dejavnosti. Pravilno ravnanje in razmišljanje ne povzroča napetosti v telesu. Priporočljivo se je večkrat na dan ustaviti – prekiniti trenutno opravilo – in napraviti poizvedbo v telesu. Ali v kakem delu telesa občutim napetost? Zanjo ni resničnega razloga – razen strahu. Takšna praksa krepi zdravje.

O življenju
Zavedanje ima tisoč obrazov, eden od njih je življenje. Živeti pomeni zavedati se svojega obstoja. Življenje je proces nenehnega spreminjanja. Da bi življenje opisali, izmerili, ga pogojujemo. Kar se spreminja, lahko izmeriš le tako, da ga narediš statičnega. A življenje ne pozna mirovanja in pogojevanja. Je kratko malo to, kar je. Prepričani smo, da morajo obstajati pogoji, da bi izkusili brezpogojnost in spoznali svojo Bit.

259

ENAJSTO POGLAVJE

V vsakem trenutku se zgodi tisto, kar je najboljše. To je lahko videti boleče in grdo, kot težko in nesmiselno trpljenje, a je kljub temu edini in najboljši izhod iz tragičnega položaja, upoštevaje preteklost in prihodnost. Vsak dogodek ima brezštevilne vzroke in ustvarja brezštevilne posledice. Nekoristno jih je šteti, s tem ne moreš razložiti ničesar. Stvari so takšne, kakršne so, in nihče ni posebej odgovoren zanje. Ideja o osebni odgovornosti prihaja iz zablode družbe: »Nekdo je moral to storiti, nekdo je odgovoren.« Današnja družba s svojimi predpisi, zakoni in običaji je zasnovana na ideji ločene in odgovorne osebnosti, a to ni edina oblika, ki jo družba lahko zavzame. Dopusti, da se zgodi – kar koli že, dobro ali slabo. Tudi v »slabem« se skriva dobro, a to se največkrat izkaže šele čez čas. Ne dovoli si biti omejen in vezan s tem, kar se dogaja. Kdo je odgovoren za vse grozljivo, nesmiselno nasilje v svetu? Zakaj ljudi tako zlahka ubijajo? Krivca je treba iskati znotraj. Vzrok vseh nasprotij so ideje »jaz« in »moje«. Ko se jih bomo znebili, bodo izginili vsi spopadi. V ozadju vsega je vedno ljubezen – ljubezen posameznika do samega sebe in tistega, kar naj bi mu pripadalo. Ljudje se borijo za tisto, kar po svojem prepričanju tudi ljubijo. Uresničen človek je sposoben ljubiti brezpogojno. Vse je znotraj njegove zavesti, vse je njegovo. Nesmiselno je sebe razcepiti na tisto, kar ljubiš, in tisto, česar ne ljubiš. Čemu bi si odtujil del sebe?

O znanju
Um si iz vzročnosti in spominov, ki so podkrepljeni z izkustvi, ustvari goro spoznanj in prepričanj, ki jih imenujemo znanje. Spoznanja prelije v okorne oblike – besede, ki so orodja za posredovanje informacij. Ker je znanje pretvorjeno v besede, ker je zgrajeno na spominu in predvsem ker podaja ozek pogled na omejen izraženi svet, je zelo pomanjkljiva slika resničnega, neomejenega sveta absoluta, iz katerega izhajaš. Zato je znanje, ki temelji na mislih in besedah, oblika neznanja. Tudi najnatančnejši načrt je le papir. Znana je samo oblika, znanje je samo ime, vedec pa je stanje uma. Resnica je nad umom.

260

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

O utvarah
Tisto, kar doživljaš kot stvarnost, so v resnici predstave, ki se odvijajo na platnu tvoje zavesti. So utvare, ki pa jih jemlješ zelo resno. Da gre za privid, razumeš, ko se poglobiš v delovanje uma, naravo zavesti in ustroj vesolja. Utvare je treba prepoznati ter zaživeti z njimi in ne znotraj njih. Uporabi jih za tisto, za kar so bile namenjene: da lahko spoznaš, kdo in kakšen si. Utvare so pravzaprav vse, kar imaš. Sam jih ustvarjaš in nihče drug ni odgovoren zanje. Tako doživljaš sebe – tisto, za kar si se odločil, da si – v različnih vlogah in okoliščinah. Brez utvar bi bilo pusto in dolgočasno. Toda če jih obravnavaš kot resničnost, se izpostaviš zmoti in trpljenju.

O ločenosti
Da bi bil človek eno z Bogom ali Stvarnikom, se naši miselni tradiciji zdi bogokletno. Zato smo v tragični zmoti, ki ima daljnosežne posledice. S takšnim stališčem smo ljudje izpustili veličastno priložnost, da bi uporabili najmočnejšo silo v vesolju. Življenje je proces doživljanja enosti in ločenosti, ločenosti in enosti, skupaj in narazen. To je ritem, ki poganja življenje sámo. Življenje, kot tudi vse v njem, je krožno. Ko gledaš druge, ki se zdijo ločeni od tebe, jih poglej globlje; zazri se vanje. To počni dlje časa in opazil boš njihovo bistvo. Srečal boš sebe, kako tam čaka nate. Ko bo tvoj občutek za enost narasel, bosta bolečina in razočaranje izginila iz tvojega življenja. Stvarnika lahko uzreš le tedaj, ko se najprej obravnavaš ločenega od njega. Da bi ga lahko izkusil, si moraš najprej predstavljati, da nisi on. To si počel vse doslej. Zdaj je čas, da spoznaš resnico.

O veri in religiji
Vera je nekritično sprejemanje tistih idej, ki jih ne znaš potrditi z osebnim izkustvom. Bolj ko je razum razvit, manj podlega veri in več gradi na osebnem, notranjem izkustvu. Z vero so bile človeštvu vcepljene določene predstave, ki so služile namenu izbrancev. Osebna vera – sistem prepričanj o Stvarniku – se razlikuje od religij – verskih sistemov. Razum človeku ni bil dan za to, da bi slepo sledil idejam ali religijam, temveč da bi razmišljal in gradil na lastnem izkustvu. Zaradi strahu pred Božjo sodbo verniki počnejo stvari, ki naj bi jih – kot pravijo religije – Bog zahteval od njih. A Bog ne zahteva ničesar. Čemu 261

ENAJSTO POGLAVJE

bi kaj zahteval, ko pa ima vse in vse lahko uredi, kakor želi? Saj je vendar Bog. To je paradoks skoraj vseh religij. V imenu religij so bili storjeni največji zločini, obenem pa vera omogoča največje izkustvo blaženosti. Smisel religij (v evolucijskem smislu) je, da omogočijo človeku spoznanje čustvenih skrajnosti in (zelo pomembno!) neločenosti od Boga. Veliko religij se uporablja kot orodje za manipulacijo s človekom. Ustvarijo miselno ječo, v kateri človek izgubi spomin na to, kar je. Vera in duhovnost sta enaka pojma. Duhovnost gradi most – in ne zidu – med telesom, umom in dušo.

O peklu in nebesih
Pekla ni. Ta pojem zaznamuje stanje bivanja. Je izkušnja ločenosti od Stvarnika, predstava, da si ločen od svojega izvora in da se ne moreš ponovno združiti. To je stanje, ki ga ne povzroči maščevalni Bog, temveč se zanj odločiš sam. Pekel se pojavi že zaradi hrepenenja po ponovni združitvi z Stvarnikom. Tudi nebesa so stanje bivanja. So izkušnja enosti, vznesenost ponovne združitve z vsem, kar je. V nebesih si, ko spoznaš svoje resnično bistvo. Nikoli nisi bil izgnan iz nebes. Tega ti, oziroma sebi, Bog nikoli ne bi storil.

O molitvah
Ni delo Boga, da bi izpolnjeval ali neizpolnjeval želje. Zakaj naj bi to počel in kakšna merila naj bi uporabljal pri tem? Bog ničesar ne potrebuje. In nikakršnih privilegijev ne deli. Ali naj bi levi roki potrebo izpolnil, desni pa ne? Tudi na molitve se ne odziva. Po kakšnih merilih naj bi se odzival nanje? To pa še ne pomeni, da molitve nimajo smisla. Delujejo tako kot druge misli – ko vložiš v neko predstavo dovolj energije, se naposled opredmeti, materializira. Molitev je pogovor s seboj, v katerem utrjuješ namero in krepiš zaupanje v nekaj, kar bi želel uresničiti. Je notranji dialog, ki te približuje uresničitvi idej.

O resnici
Nekaj takšnega kot znanje o resničnosti, resnici ne obstaja. Resnično znanje ni nekaj statičnega. Je vedno sveže, novo, nepričakovano. Izvira od znotraj. Ko veš, kaj si, si hkrati tudi to, kar veš. Med znanjem in bitjo ni razkoraka. 262

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

Znanje, kot ga pojmujemo, je kot fotografija nekega prizora. Slika je bila ob pripravi posnetka, a le za hip, odraz resničnosti, toda takoj za tem se je spremenila. Je posnetek nekega trenutnega stanja, ki se ne bo nikoli več ponovilo. Spomin na pretekle dogodke ti ne more povečati kakovosti življenja, saj te odnaša v preteklost, ki je mrtva. Zaradi nje izgubljaš tisto, kar je edino resnično: sedanji trenutek in vsa pestrost življenja v njem. Resnica je pripomoček, ki ga s pridom uporabljajo predvsem tisti, ki želijo »s trdnimi argumenti« doseči premoč ali nadvlado nad drugimi. Resnica je pogosto neke vrste orodje za uveljavljanje posameznih idej. Ker pa je resnica neizogibno povezana z opažanjem, se pojavi težava: isti pojav ali dogodek različni ljudje opažajo različno. Spremeni se, ker se spremenijo opazovalci ali okoliščine opazovanja. Resnica zato ni nič več od besed, s katerimi zatrjujemo, da je »tako prav zdaj«. Vendar se ta trenutek nenehno spreminja, zato se spreminja tudi resnica. Zgrešeni so vsi sistemi in vse metode, ki te usmerjajo k iskanju resnice. Če iščeš, to pomeni, da tistega nimaš. A to ni res. Ti sam si tisto, kar iščeš, ti sam si resnica. Ne moreš spoznati, doseči ali najti nekaj, kar je že v tebi, kar že si. Tvoje iskanje te oddaljuje od cilja. Odstopi od ideje, da resnice nisi našel, in le dopusti, da ta zaide v središče tvoje pozornosti. Spoznaj, da si že na cilju in da ti ni treba nikamor; vse, kar je treba, je, da se tega zaveš.

O materialnosti
Ustroj celotnega fizičnega vesolja je tako »dodelan«, tako osupljiv in čaroben, da v človeku sproža čudenje. Toda materialnost, trdna snov, materija je, kot vse drugo, le utvara. Gre za predstave takšne vrste, da jim, poistoveten s fizičnim telesom, pripisuješ poseben, »stvaren« pomen. Gre za miselne objekte z drugačno (nižjo) frekvenco nihanja, kar povzroči, da prehajanje enega objekta skozi drugega ni več tako preprosto kot sicer. Vse materialistične razlage sveta in vse sedanje stereotipne podobe o stvarnosti boš prej ali kasneje moral zapustiti. Morda je to zdaj težko verjeti in storiti, a prej ali slej boš spoznal resnico. Najkasneje takrat, ko boš zaznal, da se približuje smrt.

O umu
Tvoj um se ukvarja le s stvarmi, ljudmi in idejami, nikoli s teboj samim. Privedi sebe v središče, začni se zavedati svojega obstoja. Poglej, kako 263

ENAJSTO POGLAVJE

deluješ, opazuj motive in rezultate tvojih dejanj. Proučuj zapor, ki si ga nenamerno zgradil okrog sebe. Ko najdeš sebe, spoznaš, da si onkraj objektov in stvari, da si oboje; osebek in predmet opazovanja se nahajata v tebi, a ti nisi niti prvo niti drugo. Um služi tebi, ne ti njemu. Opazovano, opazovanje in opazovalec so miselni domisleki. Nahajaš se znotraj omejitev uma. V resničnosti se ne dogaja nič, ni preteklosti, ni prihodnosti; vse se pojavlja in nič ne obstaja trajno. Ko opustiš utvaro, da dvojec telo-um resnično obstaja, smrt izgubi svojo grozljivost in postane del življenja. Oboje sta začasni, neprestano spreminjajoči se stanji. Vsota vseh vtisov in pojavov ustvarja privid obstoja. Čas, prostor in vzročnost so miselna orodja, ki se pojavijo in izginejo z umom. Tvoja narava je večna in povsod prisotna. Um je prevarant in slepar. Bolj ko je videti pobožen, večje izdajstvo pripravlja in še močnejše slepilo. Kar ustvari in kar si izmisli, to tudi uniči in zavrže. Toda resnično ni izmišljeno, ni ustvarjeno in ne more biti uničeno. Resnično je tisto, nad čemer um nima moči. Zares buden si takrat, ko opažaš svoje neomejeno, brezčasno bistvo. To se zgodi, ko utišaš neumornega tvorca prividov – svoj um. Osvobodiš se lahko le tistega, kar prepoznaš in razumeš. Zunanjim izrazom svobode je potreben čas, da bi se mogli pokazati, a so že prisotni. Ko spoznaš, da si ujetnik in suženj svojega uma, da živiš v izmišljenem svetu svoje lastne kreacije, se v tebi prebudi modrost. Bolje kot poslušati svoj um, ki običajno prinaša zmedo, je poslušati svojo intuicijo. Če pa je ni, je najbolje narediti – nič! Način delovanja je treba spremeniti v zavestno delovanje. To je edini način, da preživimo kot rasa. Treba se bo prebuditi iz sanj o materiji, obliki in izdvojenosti. Spregledati je treba privid časa, kajti čas je povzročitelj grenkih spoznanj. Prestopiti je treba vzorce uma, ki so tisočletja vladali človeškemu življenju. Vzorce uma, ki ustvarjajo neizmerno trpljenje. Trpljenje je posledica neznanja in pomanjkanja zavesti.

O čustvih
Čustva so značilnost nekaterih živih bitij (ne vseh). So vtisi v razumu, ki povezujejo več ločenih entitet. So energija v gibanju. Pojavijo se na mestu, kjer se telo in um srečata. Predstavljajo odziv telesa na um, torej so odraz uma v telesu. Čustvo je močan, energijsko nabit tok misli, ki te potegne v svoj vrtinec, zato je težko zavzeti vlogo opazovalca. Čustvo takrat po264

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

stane »ti«. Bolj ko se istiš s svojim mišljenjem – s svojimi sodbami in predstavami –, bolj se čustva polnijo. Če želiš resnično spoznati svoj um, potem poglej v čustva oziroma jih občuti v telesu. Kadar med mislimi in čustvi obstaja razkorak, takrat misel predstavlja laž, čustvo pa resnico. Čustvo izraža relativno resnico o stanju tvojega uma v sedanjem trenutku. Čustva odražajo tudi podzavestne misli. Čustva so izkušnje, ki jih izbereš; ni res, da si jim podvržen. Predčasno se lahko odločiš, kakšno čustvo boš izbral v odgovor na vsako predvideno okoliščino v življenju. Nobene potrebe ni, da bi zunanje okoliščine tvojega fizičnega življenja vplivale na notranjo izkušnjo tvojega duhovnega življenja. Resnični mojstri najdejo mir, ker se soočajo s spori in razdori, ne pa zato, ker bi se jim skušali izogniti. To dosežeš z razumevanjem, da ti nisi tvoje telo in da nič od tega, kar vidiš, ni resnično.

O sreči in ljubezni
Vsa čustva razen ljubezni so različice osnovnega nejasnega čustva, ki je posledica izgube zavesti o tem, kdo smo v resničnosti. Tolle to nejasno čustvo imenuje prvobitna bolečina. Ena glavnih nalog uma je, da si prizadeva odstraniti to čustveno bolečino; to je pravzaprav eden od razlogov za njegovo nenehno dejavnost. A vse, kar lahko doseže, je, da jo začasno potlači. Pravzaprav velja, da bolj ko se um bori z bolečino, večja ta postaja. V nasprotju z drugimi čustvi se ljubezen pojavi kot odraz notranje povezanosti z izvorom. Ljubezen, sreča in mir ležijo pod čustvi na mnogo nižji ravni. Ozavestiti je treba druga čustva in jih biti sposoben občutiti, da bi lahko občutil tudi tisto, kar leži pod njimi. Sledovi ljubezni in sreče ter kratka obdobja miru se pojavijo takrat, ko se rešiš nadvlade uma; takrat se pojavi praznina v toku misli. A ti trenutki so kratki, kajti um hitro spet vzpostavi svojo bučno dejavnost in zažene miselni trušč. Recept za srečo je preprost: ustavi um, predaj se sedanjemu trenutku in se odpri življenju. A kaj, ko je to tako težko storiti. Raje se zatekaš k zadovoljstvom, kjer ima svoje prste vmes spet um. A zadovoljstvo ima slabo plat, ker je iz sveta dvojnosti: vedno ga moraš plačati s kasnejšim nezadovoljstvom kakršne koli vrste. Tisto, kar običajno imenujemo ljubezen, je pogosto odvisna predanost, stanje skrajne potrebe, ki se lahko v hipu spremeni v svoje nasprotje. Mnogo 265

ENAJSTO POGLAVJE

ljubezenskih zvez po začetnem navdušenju niha od ljubezni k sovraštvu, od privlačnosti k napadalnosti. Prava ljubezen ne ustvarja trpljenja. Kako bi le? Ne prelevi se v nenadno sovraštvo, zato se sreča ne pretvori v bolečino. Ljubezen je prisotna za oblakom, ki se imenuje um. Tudi na oblačnem nebu je sonce. Pregnati je treba le oblake. Sreča je – tako si misliš – dosegljiva le pod določenimi pogoji. Toda to je zmota. Sreča ni posledica okoliščin. Okoliščine so posledica sreče. To napačno prepričanje je zelo močno. Enako velja tudi za ljubezen ali obilje. Vedno velja, da je stanje bivanja predhodnik izkušnje in jo ustvarja. A to spoznanje pride z razvojem zavesti. Pomisli, da gre pri majhnih stvareh – hrani, spolnosti, moči, slavi, ki naj bi te osrečili – za slepitev samega sebe. Gre le za užitke, to pa je nekaj drugega kot sreča. Užitki so vedno od nečesa odvisni, sreča ne. Sreča prihaja iz Biti in jo je mogoče najti le v Biti. Le nekaj tako prostranega, širokega in globokega, kot je tvoje resnično bistvo, te lahko napravi resnično in trajno srečnega. Želja po vrnitvi tvoje Biti v njen dom in bivanju v njem je vate vsajena kot hrepenenje po sreči, najvišja sreča pa je blaženost, ki jo prinese bivanje v tvojem resničnem bistvu. A kako naj bi, ujet v zanke uma, vedel, kaj se skriva za tem hrepenenjem?

O željah
Želje nastanejo iz spomina na prijetna izkustva in zadovoljstvo. Um gradi obete za zadovoljstvo ali srečo, ne zavedajoč se, da zadovoljstvo vedno pride v paru z nezadovoljstvom. Želje in obeti zaradi zakona povratnega učinka povzročijo posledice v obliki nezadovoljstva, razočaranja ali strahu. Razočaranje je tu že zaradi dejstva, da je zadovoljstva konec. Kakšno je pravzaprav poslanstvo želje? Želja vodi k izkustvu. Izkustvo vodi k vrednotenju, vrednotenje k vezanosti, to pa k samospoznanju. Samospoznanje te naposled pripelje do osvoboditve. To je spoznanje, da si onkraj rojstev in smrti. S pozabo, kaj si, in z zamislijo, da si umrljivo bitje, so se pojavile težave in trpljenje. Prebudi te iskanje. Vendar ni potrebno, da bi te k iskanju spodbudilo trpljenje; išči raje v sreči. Takrat je um v ubranosti in miru. Stvar ni v tem, da bi bila želja napačna, težava je njena ozkost in nesmiselnost, napačen je izbor. V paru s prepričanjem, da ti je potrebno nekaj, kar te bo osrečilo, je prepričanje, da boš nesrečen, če to izgubiš. Um vedno deluje v skladu s prepričanji. 266

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

Ni ti treba hrepeneti po ničemer; stvari, ki si jih želiš, niso v tvoje dobro, vendar se tega ne zavedaš. Želja povzroči osredotočenje, ta pa umu omejuje svobodo. Toda uresničitev (zunanjih) želja ne prinese pričakovanega notranjega miru in zadovoljstva. Z nečim zunanjim si poskušal pogasiti notranjo željo po izpolnitvi – to pa je neizvedljivo. Izpolnjene želje prinesejo le spoznanje, da zunanje izkustvo ni tisto, kar vodi k izpolnitvi.

O osamljenosti
Osamljenost je seveda utvara. Spoznaj, da tvoja osamljenost pomeni, da se nisi dovolj odprl svetu okoli sebe (le kako je mogoče biti osamljen v svetu, polnem osamljenih ljudi?). Nato se odloči, da boš postal nekdo, ki je ljubeč do drugih, in tako iz sebe »poustvaril« še boljšega človeka. Nikoli več ne boš osamljen. Ko spoznaš svojo Bit, Stvarnika znotraj sebe, nikoli več ne potrebuješ ničesar, kar bi te rešilo občutka osamljenosti.

O svetu
Zavedanje je odgovorno za zavest jaz sem, ta pa okrog sebe zgradi ves svet. Kdo bi torej lahko zgradil ta svet, razen tebe, ki si ustvarjalec vseh predstav v svojem zavestnem polju? Ti sam si torej Bog, ustvarjalec utvar o svetu. »Svet« je zapletena podoba, ki jo od znotraj projicira um. Um in svet nista ločena; drug brez drugega ne moreta obstajati. Um sestavi svet iz delcev zavesti – podobno, kot je dogajanje na filmskem platnu sestavljeno iz svetlobe. V pojavnem svetu ni popolnosti. Vendar v naravi ni prostora za kaos. Kaos obstaja le v človekovem umu.

O smrti
Smrt, kakršno si zamišljaš, ne obstaja, temveč gre le za prehod v drugo kakovost bivanja, brez snovnega telesa. Zamisel, da lahko življenje preneha, je utvara. Ker si eno s Stvarnikom, ne moreš umreti, ne da bi umrl tudi on, čeprav zaradi utvare ločenosti misliš, da temu ni tako. To je tvoj predstavni pekel, strah, ki sproža vse strahove, ki so te kdaj pestili. Toda ne le umreti, tudi živeti ne moreš brez Stvarnika. Ko to dojameš, postaneš neustrašen. Smrt sleče s tebe vse, kar nisi ti. Skrivnost življenja je, da umreš, še preden umreš – in odkriješ, da smrt sploh ne obstaja. 267

ENAJSTO POGLAVJE

O upoštevanju pravil
Naposled ugotoviš, da v življenju ni treba početi na videz nujne stvari. Ob koncu svojega življenja spoznaš, da za tvojo dušo ni pomembno, kaj si naredil, temveč kdo si bil oziroma kakšen si bil pri svojem delovanju. Si bil ljubeč? Ne spoštuj pravil za vsako ceno. Poslušaj glas srca.

O odpuščanju
Odpuščanje je drug izraz za mir v jeziku duše. Odpuščanje je spremni pojav ljubezni. Uporablja se v mladih, primitivnih družbah; v zrelih družbah je vsakomur jasno, da nihče ne more biti prizadet, saj so vse le utvare. Z odpuščanjem, ki je velik zdravitelj, razširiš dojemanje. Z njim lahko ozdraviš, postaneš srečen. Z njim lahko zaceliš skoraj vsako psihološko, čustveno, duhovno in včasih celo telesno rano. Odpuščanje lahko spoznaš zaradi utvare obsodbe. Komu bi bilo treba odpustiti, če sodba ne bi obstajala?

O neuspehu
Če bi ti uspelo prav v vsem, ne bi mogel vedeti, kaj uspeh sploh je, in v ničemer ne bi izkusil uspešnosti. Utvara neuspeha je posledica utvar o ločenosti in potrebi. Neuspeha v resnici ni. »Neuspeh« je le nekoliko drugačna pot do cilja, ki – nasprotno od uspeha – običajno prinese nagrado: znanje. Ko doživiš »neuspeh«, ga ljubeče sprejmi, ne obsojaj in ne imej ga za poraz. Tisto, čemur se upiraš, namreč vztraja in tisto, v kar gledaš, izgine, izgubi svojo navidezno podobo. Glej ga takšnega, kakršen v resnici je.

O strahu
Strah in ljubezen sta dve osnovni čustvi. Namen utvare strahu je omogočiti spoznanje ljubezni. Strah spremeni opažanje v sodbo, sodbo pa v jezo. Jeza je naznanjen strah. Prisotnost strahu privabi k tebi prav tisto, česar se bojiš. Strah je močno čustvo in močno čustvo – energija v gibanju – je ustvarjalno. Zato se ni bati ničesar razen strahu samega. Stvarnik se seveda nima česa bati, zato se tudi tebi ni treba. Ob spoznanju, da je stvarnost, ki jo doživljaš, le zaporedje utvar, ki ti pomagajo spoznati Stvarnika, se strahovi razblinijo kot milni mehurčki. V resnici te nič ne more prizadeti, saj si večno življenje, ki ga ni mogoče uničiti. 268

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

Strah je posledica spomina na bolečino. Nastane kot posledica ločenosti od tvojega bistva – zaradi nezavedanja, kdo si. Sčasoma se je nagrmadilo ogromno bolečih spominov, ki so zavzeli obliko strahov. Ker je um ujet v vzročnost, neprestano računa in primerja izid s slikami v spominu. Ne zaveda se, da sedanji, enkratni in neponovljivi trenutek s tem, ko ga spremeni v statično sliko in primerja s spominskim zapisom, nepopravljivo osiromaši. Kadar opazi, da je sedanji trenutek podoben kakemu neprijetnemu iz preteklosti, te preplavi s strahom, da bo prišlo do ponovitve. V življenju, ki je neprestana sprememba, napeljuje na idejo, da se bodo dogodki ponovili, to pa je nesmisel. Obstajata le dva temeljna motiva: ljubezen in strah. Vse, kar storiš iz strahu, je usmerjeno v povečevanje strahu. Strah, ki ga s svojimi dejanji posreduješ drugemu, povzroči nov strah in tako brez konca. Kar seješ, to žanješ. Strah lahko rodi le nov strah. Bolje, da se ustaviš in premisliš znova, sicer gradiš začarani krog, iz katerega je težko najti pot. Ker ne želiš, da bi se strah vračal k tebi, ga prenehaj oddajati! Kar storiš z ljubeznijo, ne more ustvarjati strahu. Strah je posledica neznanja, korenina strahu pa je v nepoznavanju lastne narave, svojega bistva. Ker misliš, da si ločen od Stvarnika, se istovetiš z lažnimi predstavami o sebi. Spoznaj, kdo si, in odkril boš skrite moči in svojo božansko naravo, ob kateri se bodo razblinili vsi strahovi. Doslej si se veliko ukvarjal s strahovi in povsem pozabil, da je mnogo prijetneje delati z ljubeznijo. To lahko kadar koli spremeniš.

O vlogi žrtve
Vlogo žrtve zavzameš, kadar ne veš, kdo si, in si umišljaš, da so drugi pomembnejši in sposobnejši od tebe. S tem ne postaneš žrtev drugih ljudi ali okoliščin, temveč lastnih omejujočih misli, čustev in občutkov. To je izbira, ki je zanimiva, dokler ne dosežeš ustrezne ravni znanja – spoznanja samega sebe. To vlogo je včasih treba igrati precej dolgo – dokler je ne prepoznaš, si jo priznaš ter presodiš, da si vreden napredovanja, saj si že poplačal svoje »grehe«. Vse dokler igraš vlogo žrtve, izbiraš odločitve, v ozadju katerih je strah. Tega ti ni treba početi večno. Kadar se ti zdi, da si žrtev okoliščin in da je tvoj strah utemeljen, pomisli znova. Najverjetneje si nekaj spregledal ali pa imaš premalo znanja. Nikoli se ne zadovolji z rešitvijo, ki temelji na strahu. To bi namreč pomenilo, da si se zavezal trpljenju.

269

ENAJSTO POGLAVJE

Kdor igra vlogo žrtve, je sebičen. Sebičnost je vzrok vsega trpljenja. Ni drugega vzroka. Resnično trpljenje se pojavlja v svetu le zaradi občutka ločenosti in iskanja sebičnih zadovoljstev. Trpeli bomo vse dotlej, dokler bodo naše misli in dejanja poganjali želje in strahovi. Vsi bi lahko bili mnogo srečnejši, a nismo zaradi svoje brezbrižnosti do trpljenja drugih.

O kaznovanju
V visokorazvitih družbah svojih članov ne sodijo in ne spoznavajo za krive ničesar. Koncept kaznovanja se jim zdi nepojmljiv. Bog naj bi kaznoval samega sebe? Le zakaj bi Bitje hotelo povzročiti bolečino samemu sebi? Le kako lahko nova bolečina odpravi posledice prve? Prestopnike le opozorijo, da so storili nekaj napačnega, in jim pojasnijo posledice njihovih dejanj oziroma njihov vpliv. Nato jim dajo možnost, da se odločijo, kaj, če sploh kaj, bodo storili v zvezi s tem in s seboj seveda.

O obilju in pomanjkanju
Utvara ločenosti nas je napeljala k zamisli, da ni ničesar dovolj. V enosti se vprašanje pomanjkanja ni nikoli pojavilo, saj je eno zadostno samo po sebi. Z zavedanjem, kdo si, se zaveš tudi, da je vsega dovolj. Tekmovanje z drugimi ni potrebno. Prenehaj tekmovati za denar, moč, spolnost, ugled ali za kar koli si že verjel, da je razlog pomanjkanju. Tekmovanja je konec. S tem se spremeni vse. Namesto da bi tekmoval z drugimi, da bi dobil tisto, kar hočeš, začni to dajati. Paradoks dajanja je v tem, da z dajanjem dobivaš. Nenadoma imaš več vsega, kar si dal. To ima opraviti s preprosto resnico: nikogar drugega ni. Vsi smo le eno. Dati drugemu pomeni dati sebi. In obenem krepiti v sebi predstavo, da imaš dovolj. Tudi pomanjkanje ima svojo vlogo. Kako bi izkusili svoje obilje, če ne bi vedel, da obstaja tudi stanje, ko nimaš dovolj?

O dajanju
To, kar daješ, to »postaneš«. Poišči »božje kraljestvo« in vse drugo bo prišlo k tebi. Kako pa ga najdeš? Tako da ga zagotoviš drugim. Ne poskušaj biti prejemnik, temveč vir. To, kar želiš izkusiti, naj s tvojo pomočjo izkusijo drugi. S tem se boš spomnil, da si to imel že vseskozi. Poglej ptice na nebu: ne sejejo, ne žanjejo, ne delajo si zalog, pa so kljub temu site. Stvarnik poskrbi za vse. Ko se zaveš, da so potrebe utvara, postane vse laže. 270

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

O bolezni in zdravju
Si lahko predstavljaš, da bi bil Bog bolan? Bolezen je prav tako utvara kot vse drugo. A žal zelo neposredna in živa, saj zajame fizično telo in psiho. Utvare o bolezni temeljijo na zamisli, da odpornost telesa lahko izgubi bitko z bolezenskimi klicami. Nezaupanje v lastno odpornost je bistveni element bolezni. Vse skupaj še otežuje prepričanje, da so zdravniki za to, da zdravijo, ko se je oboleli »pokvaril«. Bolezen kot porušena skladnost telesa in duha je posledica nepravilnega ravnanja, čustvovanja in razmišljanja. Bolezen je najpomembnejše orodje za popravo nepravilnih življenjskih navad in »nezakonitih« dejanj. Bolezen je dejavnik, ki sili k napredovanju in duhovni rasti. Brez nje tudi ne bi mogli dojeti, kaj je zdravje. Če se veliko ukvarjaš z boleznimi in si o njih »dobro poučen«, povečuješ svoje možnosti, da boš zbolel, saj vlagaš v bolezenske predstave veliko energije. Pametneje je trdno zaupati in verjeti v močne obrambne sposobnosti lastnega telesa ter mu prepustiti, da te (čim večkrat) sámo izvleče iz težav. Kadar nisi zdrav, opazuj, kateri deli tvoje celotne podobe – telesa, uma in duha – niso v sozvočju. Spoštuj svoje telo in ohranjaj ga v dobri kondiciji. Je veličasten pripomoček, izjemno orodje. Telesna vadba je meditacija telesa. Z njo lahko spodbudiš in zvišaš svojo energijo. Lahko se naučiš nadzorovati energijo, ki se pretaka skozi tvoje telo.

O času, prostoru in relativnosti
Čas obstaja le za bitja v trirazsežnostnem svetu. Je nekakšno orodje razuma, s katerim iz statične holografske slike vesolja ustvarja procese zaporednih dogodkov. Skozi zaporedje dogodkov (zumiranje v neko podrobnost statične slike) je mogoče dojeti kozmične zakonitosti, ustreznost predstav, idej in izkušenj itd. Višje razvita bitja niso omejena s časom. Lahko potujejo v času naprej in nazaj, upoštevaje določene zakonitosti seveda. Zasužnjenje z materialnostjo vodi tudi v zasužnjenje s časom. Naj čas ne bo tvoj gospodar ali celo rabelj. Življenje ni omejeno s časom, saj se nikoli ne konča. Časovno omejeni so le dogodki. Tudi prostor, kakršnega poznamo v trirazsežnostnem svetu, je utvara. V prostoru postanejo pomembni pojmi razdalja in hitrost, ki igrajo v razvoju 271

ENAJSTO POGLAVJE

in dojemanju življenja pomembno vlogo. Prostor je skupaj s časom gradnik poligona, v katerem lahko zavest hitro napreduje. Človek ni omejen le na trirazsežnostno stvarnost. Lahko se giblje tudi v nesnovnem svetu – astralu (in še kje), kjer prostor in čas ne igrata nobene vloge. To že počnemo – v sanjah. Relativnost smo ustvarili iz utvare pogojnosti. Vroče in hladno v resnici nista nasprotji, temveč eno in isto v različnih pogojih. Vse je eno. Življenje je doživljanje dvojnosti, ki se izraža v skrajnostih.

O politiki in ekonomiji
Politika je udejanjena duhovnost. Ker je duhovnost v kapitalističnem svetu zaradi materialne zaslepljenosti na nizki ravni, je tudi politika takšna. Politika se lahko izboljša, ko politiki preidejo na višjo raven duhovnosti – ko začnejo spoznavati kozmične zakone in se v večji meri ravnati po njih. Danes politika še vedno stremi le k uresničevanju ozkih ciljev manjšega števila posameznikov. Ker se politiki oklepajo privilegijev, so manj pripravljeni na svoj duhovni razvoj. Prihodnost pripada voditeljem, ki bodo izšli iz vrst duhovno močnih ljudi in bodo zasledovali le cilje družbe, širše skupnosti in sveta. Tudi ekonomija razkriva človekovo duhovnost. Med ekonomijo in politiko ni velike razlike – ekonomija je na gospodarskem področju udejanjena politika. Zato tudi zanjo velja zgoraj zapisano.

O varnosti
Želja po zagotovitvi varnosti je v nasprotju z naravnimi danostmi. V naravi varnosti ni. Življenje samo je smrtno nevarna pustolovščina. Nikakršnega zagotovila nimaš, da boš (telesno) preživel naslednjo minuto. V ozadju želje po varnosti je strah, da ne boš kos življenju. Življenje je neprestana sprememba, varnost pa je zaviranje sprememb, torej usmerja k nespremenljivosti, statičnosti. Ko iščeš varnost, oviraš in dušiš življenje v sebi, svoji duši strižeš peruti in odrekaš zaupanje svojim (zelo slabo poznanim) močem. Varnost iščemo – kje drugje kot v denarju! Ta naj bi bil porok, da lahko hitro nadomestimo nekaj, kar bi izgubili. A ta predstava je zelo varljiva. V veliki naravni nesreči ti tudi denar nič ne pomaga. Pomagata le solidarnost in sočutje. 272

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

Tisti, ki imajo veliko, si prizadevajo zagotoviti varnost tako, da kopičijo še več. To ustvarja začarani krog, past brez izhoda. Zunanje je vedno izpostavljeno propadu ali uničenju. Navidezna varnost, ki jo daje denar, splahni tisti hip, ko je zaupanje v denar omajano.

O pomenu dogodkov in znamenj
Na vse načine si prizadevamo odkriti pomen dogodkov in izkušenj v svojih življenjih. Vendar nič nima prav nobenega pomena. Življenje je brez pomenov. Najgloblja resnica se ne skriva v teh dogodkih in izkušnjah življenja. Kdo naj bi jo skril tja? In čemu? Res je namreč to, da stvari in dejanja nimajo prav nobenega skritega pomena razen tistega, ki jim ga sam pripišeš. Stvarnik nam je podaril možnost, da o pomenu stvari odločamo sami. Različni ljudje isti stvari pripisujejo različen pomen. Na podlagi svojih odločitev lahko opredeliš sebe v odnosu do česar koli v življenju. S pozornim opazovanjem ugotoviš, da se v življenju nenehno vračaš v enak položaj ali okoliščino, vse dokler ne ustvariš nove podobe o sebi. Življenje je izkušanje vse bolj popolnih podob o sebi.

O zavestnosti
Zavestnost je rezultat procesa krepitve zavesti. Je lastnost človeka, ki je ozaveščen. Da bi bil človek zavesten v polnem pomenu besede, se mora zavedati svojega izvora, svoje božanske narave. Nezavedajoč človek je podvržen trpljenju, pomanjkanju in strahu. Zavesten si, ko pogoje in okoliščine v svojem življenju zavestno ustvarjaš in ne zgolj opažaš, saj se zavedaš, da si bil in si tisti, ki zaznava in opredeljuje vsako okoliščino posebej. Kar drugi opredeljuje kot revščino, ti morda doživljaš kot obilje. Tako izkusiš sebe kot ustvarjalca vsake okoliščine – kot njenega snovalca, če to želiš, saj pogojnosti v resnici ni. Nikoli nisi bil žrtev, kajti to, kar v stiski spoznaš, prispeva k tvoji rasti. Mojstrstvu se lahko približaš z naslednjimi koraki. Ozavestiti moraš, da nič v tvojem svetu ni resnično in da pomen dejanjem in dogodkom pripisuješ sam. Svojo podobo o sebi in svoje izkušnje izbiraš sam. Na tak način lahko utvare življenja obrneš sebi v prid. Spoznanje, da utvare nimajo drugega pomena razen tistega, ki jim ga sam pripišeš, ti odpira možnost, da se odločiš, kaj naj pomenijo. Vse, kar ti je treba storiti, ko stvari ne razumeš in ne veš, kaj storiti, je soočenje z vsem, kar doživljaš, ob tem pa naj bo prisotno zavedanje: »To 273

ENAJSTO POGLAVJE

sem jaz.« Vsa zmeda se uredi. Jeza in odpor se poležeta. Slabosti in praznine se razblinijo. Vse, kar ostane, si ti in ljubezen, ki sta eno in isto. Najprej se začneš zavedati tega, kar je okrog tebe božanskega. Nato se zaveš tistega, kar je božansko znotraj tebe. Na koncu pa spoznaš, da je vse božansko in da ni ničesar drugega. Kar zanima človeka na poti samorazvoja, ni kratek vpogled v objektivno stvarnost, temveč trajna sprememba zavesti. Bodi prisoten kot tihi opazovalec svojega uma – svojih misli in čustev pa tudi odzivov v različnih položajih. Bodi pozoren na to, koliko časa se tvoja pozornost nahaja v preteklosti ali prihodnosti. Ne sodi in ne razčlenjuj tistega, kar si opazil. Opazuj misel, čustvo, odziv; ne delaj iz njih osebnih problemov. Kaj določa kakovost tvoje zavesti? Raven tvoje prisotnosti. Edino mesto, kjer se lahko zgodi sprememba in kjer lahko razbliniš preteklost, je sedanji trenutek. Ne zapravi ga. Tisto, kar je v življenju najpomembnejše, ni cilj, temveč pot. Kadar si prizadevaš doseči cilj, si z mislimi v prihodnosti ali preteklosti in izgubljaš edino, kar je pomembno – sedanji trenutek. Kadar deluješ modro, se osredotočaš na pot in na njej stremiš za kakovostjo svojega delovanja. To življenju daje lepoto in te ves čas napolnjuje z radostjo. Kdor zasleduje le cilj, spreminja življenje v pehanje za uspehom, zmagoslavje pa morda užije le na cilju.

O čuječnosti
Sodobni ljudje se spreminjamo v programirane avtomate, delujoče po vse hitreje ponavljajočih se vzorcih. Utopljeni v skrbeh, z umom potopljeni v prihodnost ali preteklost, gledamo, ne da bi zares videli, jemo, ne da bi zares okušali, poslušamo, ne da bi zares slišali, se dotikamo, ne da bi zares občutili, in govorimo, ne da bi se zares zavedali tega, kar pravimo. Potovanja v sedanjost so vse redkejša; večino časa se ne zavedamo sveta okrog sebe. Preden se lotimo česar koli drugega, se moramo vsi po vrsti naučiti čuječnosti. Čuječnost pomeni marsikaj. Ustaviti se in najti čas zase; upočasniti ter negovati umirjenost in sprejemati samega sebe; iz trenutka v trenutek opazovati, kje si z mislimi, ne da bi se pri tem ujel vanje; narediti prostor, da lahko vidiš stare težave v novi luči; prepoznavati vzajemno povezanost svari. To je edini način, da se osvobodiš samodejnih odzivov, ki so le navada, da se začneš zavedati svojih misli, čustev in telesnih 274

POJMOVNIK ŽIVLJENJA

občutkov, ki so posledica posameznih dogodkov, in da se nanje odzoveš na svež, nov način. Brez vaje v čuječnosti ne bo šlo. Z vajo postajaš vse spretnejši. Toda čuječnost ni le tehnika, ki bi jo uporabljal po potrebi. Postati mora splošen način delovanja in odzivanja oziroma življenjski slog. Sicer bomo še naprej govorili drug mimo drugega, skrbeli le za svoje koristi in se vse bolj utapljali v lastni kalni mlaki. John Lennon je dejal: »Življenje je tisto, kar se zgodi, medtem ko smo zaposleni z načrtovanjem drugih stvari.« Žal je na stara leta, ko je telo že izmučeno in um utrujen, pozno za obžalovanje.

O spoznanju
Znamenja duhovnega napredka v življenju so osvobojenost vseh napetosti ter zaskrbljenosti, občutek lahkotnosti in radosti, globokega miru znotraj in izobilja energije zunaj. Neskončnosti in tistega, kar nima omejitev, ni mogoče zares izkusiti, ker nima meja. Izkustvo se mora na nekaj omejiti, kako bi sicer izkušal vse hkrati? Enako je z razumom. Kako bi razum lahko razmišljal o neskončno stvareh hkrati? Posameznik lahko edino »je«, ne more pa vedeti, kaj je. A lahko spoznava, kaj ni. Vendar povsem gotovo ni nič od tega, kar se nahaja v njegovi zavesti, ki je neprestano v gibanju. Človek lahko spozna najvišjo skrivnost, v tem je skrit smisel evolucije stvarstva. Ta skrivnost straši njegov um. Um je ne more razumeti, ker je preveč omejen. Vse modrosti opevajo to spoznanje, a le malokdo ga razume. To ni nekaj, kar bi bilo mogoče doseči; gre za odstranitev utvare. Odstraniti je treba odvečne stvari, dokler se ne prikaže tisto, kar je bilo vedno tu. Svoboden si že tukaj in zdaj. Le um je tisti, ki si predstavlja, da je v suženjstvu. Z nevednežem upravljajo okoliščine. Poznavalec stvarnosti ni pod njihovim vplivom. Edini zakon, ki se mu pokorava, je zakon ljubezni.

275

DVANAJSTO POGLAVJE

276

ČLOVEK JE VEČ

12. poglavje

ČLOVEK JE VEČ

Smisel življenja ni čimbolj uživati, temveč preseči nevednost. Kako to storiti, so vedeli že stari Grki. V Apolonovem svetišču v Delfih je pisalo: »Spoznaj samega sebe.« A ta napotek je danes skoraj neuporaben, ker ne vemo, kako bi se podviga lotili. Ne vemo, kje iskati novo znanje, obenem pa je staro znanje urejeno tako, da odvrača pozornost od področij, kjer se skrivajo pravi odgovori. Treba je iskati tam, kamor s pravo lučjo le redkokdaj posvetimo: v svoji notranjosti. Če bi se v (delujoče) delfsko svetišče odpravili danes, bi bil odgovor na vprašanje, kaj storiti, prav takšen kot nekoč. Nasvet velja za vse čase. A človeštvo že stoletja vztraja v dolgotrajnem snu, iz katerega se je naposled začelo prebujati. Vse predolgo se nismo zavedali pomena dela na sebi, pustili smo se premamiti blišču zunanjega sveta in zanemarili prave cilje. A to obdobje se izteka. Da bi lahko rešili vse bolj pereče svetovne probleme in ustvarili družbo na povsem novih temeljih, moramo stopiti na višjo raven zavesti. Dosedanji nazori in koncepti so odigrali svojo vlogo in čas je za nov korak. Rešitve dnevnih problemov, ki se trenutno zdijo zelo pomembne, ne bodo rešile prihodnosti. Se je pa še kako pomembno naučiti vzpostaviti stik s seboj ter prepoznati doslej nepojmljive moči v sebi, ki omogočijo povsem nov pristop k reševanju težav. Na tem je vredno delati. Dokler se notranje zavedanje ne bo spremenilo, zaman pričakujemo spremembo v zunanjem svetu. Od kod pa naj bi se napajala? Na starih izhodiščih ni mogoče ustvariti novega življenja. Stara miselnost vodi v vse hujšo stisko, časa pa je vse manj. Pasivnost in vdajanje lenobi sta zanesljiva poroka za poraz. Naši otroci pričakujejo od nas, da storimo kaj za svet, ki je v vse hujšem razsulu. Pred eoni je stekel božanski eksperiment, ko se je zgodil spust duha v materijo. Zavest se je odločila, da izkusi bivanje tudi poistena s telesom, ob 277

DVANAJSTO POGLAVJE

čemer je bilo treba začasno pozabiti svojo resnično identiteto. Poskus je uspel, celo predobro. Duša je pozabila, kaj je, in se tako »utopila« v snovnosti, da danes skoraj ne najde poti iz nje. Da bi se spomnila, je potrebna zunanja spodbuda. Zdaj si zamišljamo, da so naše moči in sposobnosti povsem odvisne od snovnega telesa, ki je ločeno od Stvarnika. Misel, da bi se lahko primerjali z njim, nam je povsem tuja, zato tudi naši dosežki ne morejo biti primerljivi z njegovimi. Kar verjameš, se uresničuje. Dokler verjameš v svoj omejeni razum, ti je prav takšen na voljo. A to lahko spremeniš. Ko meje možnega v svojem umu razširiš, se razširijo tudi meje doživljanja. Omejitve si namreč postavljaš sam. Si božansko bitje, ki se je obremenilo z nevednostjo. Znanje, ki ti pomaga postati Človek, je zaklad, ki iz tebe napravi (notranje) najbogatejšega človeka. Kaj torej lahko storiš, da bi prestopil sedanjo majhnost, razširil področje spoznavnega, odstrl nova obzorja in spoznal svoje božanske moči? V nadaljevanju podajam nekaj sklepnih ugotovitev.

Poslednji koncept
Naj dosedanja najpomembnejša spoznanja strnem v zapis, lahko bi ga imenoval poslednja zamisel, ki lahko služi kot opora na poti razvoja zavesti ali duhovne rasti. To zamisel ali koncept sestavlja sedem korakov, opirajočih se na pomembna, pravzaprav odločilna spoznanja, ki izhajajo iz odstrte zavestne razsežnosti. Morda se ti vse skupaj zdi prazno besedičenje ali teoretiziranje. Da ni tako, se lahko prepričaš zelo preprosto: preizkusiš enega od korakov ter opazuješ svoje počutje in spremembo v opažanju in razumevanju resničnosti. Če se lotiš poskusa resno, rezultati ne morejo izostati. Prvi korak storiš, ko se zaveš zavestne ali duhovne razsežnosti bivanja. Duhovna razsežnost je prvobitni svet, zelo bogat zaradi svoje neomejenosti, pojavi v njem pa se odražajo na snovni ravni, v zunanjem svetu. To pomeni, da tudi tvoja resnična narava ni snovna, telesna; tvoje najintimnejše bistvo je duhovne narave. Duhovna razsežnost je neskončno polje čistega zavedanja, ki napolnjuje vse vesolje. Iz njega je »zgrajeno« vse, kar obstaja. To je nepojmljiva, neskončna in brezčasna inteligenca, ki je brez vsakih omejitev. Zavedanje prihaja iz neizraženega sveta, imenovanega absolut. 278

ČLOVEK JE VEČ

Drugi korak pomeni zavedanje, da je smisel evolucije – razvoj zavesti, duhovna rast. Njen cilj je prepoznati svojo božansko naravo, svojo Bit, in zaživeti v njej. Najmodrejše dejanje, ki ga lahko storiš, je slediti naravnemu načrtu evolucije na osebni ravni. To vodi do prepoznanja božanskih moči, te pa te odpirajo življenju, kakršnega si na nižjih ravneh ne moreš predstavljati. S tretjim korakom označimo ozaveščenje spoznanja, da to, kar si – življenjska Bit –, izhaja iz izvora čistega zavedanja, tako kot vse drugo. Bistvo življenja, ki ga živiš, je zavest. Zavest je zavedanje, ki se je zgostilo v jedro, zavedajoče se sebe in svojega obstoja. Razumevanje zavestnih pojavov vodi k najvišjim spoznanjem o sebi. Temeljna ideja v zavesti, ki vzpostavi vtis življenja v tebi, je jaz sem. Na podlagi te ideje um, ki je orodje zavesti, na platnu zavesti naslika čarobno, osupljivo predstavo, ki jo imenuješ »svet«. Sebe ti ni treba iskati, saj tisto, kar si, nikoli nisi prenehal biti. Odstraniti moraš le vse lažne predstave o tem, kar bi utegnil biti, vsa istenja z omejenim. Ti sam si hkrati vse troje: platno zavesti, film na platnu in opazovalec, predstava, ki si jo pripravljaš, pa te naposled pripelje do spoznanja, kaj in kdo si. V četrtem koraku začneš opuščati lažne predstave o sebi. V pomanjkanju natančnejše podobe o sebi se je um opiral na svoje domisleke – ideje, kaj bi utegnil biti, in se z njimi istil, istovetil. Najprej se moraš odreči temeljni utvari, ki ti preprečuje dostop do resnice, namreč prepričanju, da si »jaz«, osebnost, ki je povezana s tvojim telesom. S tem pade najtrdneje ukoreninjeno istenje, ki pa nikakor ni zadnje. Um ti nastavlja vrsto zank, ki jih moraš spregledati in stopiti čeznje. Vir trpljenja je prav istenje. Istiš se z več stvarmi hkrati, predmeti istenja pa so omejene stvari – v prvi vrsti telo, ki je umrljivo in podvrženo razkroju. Tudi razum, duša in energija so predmeti istenja, ki ne predstavljajo tvojega resničnega bistva. Ne moreš biti podoba v lastnem umu, kot tudi slikar ne more biti slika, ki jo naslika. Ko postopoma opuščaš posamezna istenja, se zvišuje raven tvoje svobode. Vzpostaviti moraš stik s svojo notranjostjo, kjer najdeš povezavo z izvorom. To se lahko zgodi le ob tihem umu, v zavedanju sedanjega trenutka, ki je vstop v brezčasje. Peti korak je pridobitev resničnega spoznanja o tvorcu, Bogu. Ker si se omejil na zemeljsko stvarnost, ki je omejena s prostorom in časom, si vanj položil vzročnost. S tem si ustvaril tudi predstavo o tistem, ki naj bi bil najvišji vzrok vsega, kar je. A ta Bog si v resnici ti sam, kajti sam ustvarjaš 279

DVANAJSTO POGLAVJE

svoj svet v svoji zavesti. Ali bi tisto, kar se pojavlja v tvojem zavestnem polju, lahko tja namestil kdo drug? Zavedati se začneš svojega božanskega izvora in dejstva, da se nahajaš v svetu, ki ga slikaš sam, in zato zanj sprejmeš vso odgovornost. Si nesmrten, a tega (še) ne moreš razumeti. Si tudi neranljiv in povezan z neizmernim izvorom ljubezni in modrosti, ki sta ti venomer dostopna vira. Iz njiju lahko črpaš v neomejenih količinah. Vez z mogočno inteligenco, zakladnico modrosti, ki je izvir navdiha, je »intuicija«. Namesto da po odgovore segaš v svoj omejeni um, se raje obračaš k njej in deležen si navdiha z globino, ki je umu nerazumljiva. Opisanih pet korakov vodi do višje ravni zavedanja. Pripeljejo do veličine človeka, ki se zaveda svojih neomejenih moči in svoje neranljivosti. Popolnejše opažanje in razumevanje sveta omogoča doživljanje življenja ob notranjem miru in zavedanju božanskih moči ter izogibanje trpljenju in udarcem. Ko se zaveš, da si nesmrten in omejen le z mejami, ki jih postavljaš sam, zbledijo vsi strahovi, želje pa izgubijo svoj mik. Zavedaš se, da je tvoja misel ustvarjalna, ideje pa se ob zaupanju lastnim božanskim močem uresničujejo hitreje. Vedno lahko bivaš v sreči, vedoč, da ta ni pogojena z ničemer zunanjim. Občutki ogroženosti se razblinijo, saj veš, da so le posledica občutka ločenosti od izvora, kar ustvarja strahove, spomine na preteklost in zmotne predstave, da si omejen. Zavedaš se, da je bližnji, ki se zdi navidez ločen, izraz istega življenja; če škoduješ njemu, škoduješ samemu sebi. Občutenje neločljive povezanosti z vsem, kar je, ustvarja ljubeč odnos do vsega in vsakogar. To je nesebična ljubezen, sicer tuja človeškemu jazu. Doživljati resničnost v skladu s temi spoznanji je mogoče, ko jim popolnoma zaupaš. Za pridobitev zaupanja je morda potrebna še kaka potrditev, kako izkustvo, kak prepričljiv dokaz, ki odveže čoln od brega in ga prepusti morju življenja. Ne zadostuje pa, da je prepričanje utemeljeno le na razumski ravni. Potrditev mora biti zagotovljena tudi na ravni čustev. To pomeni, da moraš prisluhniti svojemu srcu. Kaj pravi srce? Se ob posameznem prepričanju počuti svobodno in sproščeno ali tesnobno in ujeto v past? V tvoji notranjosti se nahaja nezmotljiv sodnik. Koncept petih korakov vodi do visoke ravni, a ne do skrajnega cilja – samospoznanja, zlitja z Izvorom. Skrajni cilj je uresničljiv z nadaljnjima dvema korakoma. S prvim presežeš dvojnost (jaz sem – jaz nisem), z drugim 280

ČLOVEK JE VEČ

pa se odrečeš tudi ideji jaz sem/nisem. Odvržeš torej še zadnjo zamisel (o tem je bilo govora v desetem poglavju). S tem se zavest zlije z oceanom zavedanja in se vrne v dom, od koder prihaja. Ta koraka sta prihranjena le tistim maloštevilnim »duhovnim alpinistom«, ki jih zanimajo najvišje duhovne višave. Meje možnega, kakovost lastnih izkustev in spoznanj, globino doživljanja – vse to določa kakovost tvojega življenja – z razširjenim zavedanjem, ki ga prinaša opisana zamisel, občutno razširiš. Zazdi se ti, kot da si odkril novo razsežnost. Snovni svet, ki se zazdi kot otok v morju možnega, izgubi na resnosti in pomenu, vendar ne postane nepomemben. Stvari se nenadoma razpletajo kar same od sebe, na da bi se vanje veliko vključeval. Še vedno si dejaven, a s trezno presojo in brez napora, kot gost na predstavi, ki si jo zrežiral sam. Vse je tvoje, vse je obsijano z lučjo ljubezni, radosti in zaupanja. Predstavljeni koncept izhaja iz besedil že imenovanih avtorjev in se vse bolj potrjuje tudi z mojimi izkustvi. Razsodnik o resnici v zapisanem je tvoja zavest sama: prebrana resnica v tebi povzroči nekakšno ugodje in mir, neresnica pa tesnobo in nelagodje.

Sadovi duhovnega napredka
Vajeni potrošniške miselnosti navadno ves čas tehtamo, kaj dobimo za vloženi trud ali denar. Pa poglejmo na obravnavano tudi v tej luči ter razgrnimo nekaj ugotovitev ter dobrobiti, ki jih prinaša opisani duhovni razvoj. Dobrobiti so dveh vrst: olajšanje, predvsem kot posledica opuščenega istenja z omejenimi predstavami, ter pozitivno počutje, sad povezanosti z Izvorom oziroma s svojim bistvom. Veliko olajšanje prinese opuščeno istenje z lastno osebnostjo, jazom. Zato udarijo v prazno vsi napadi in očitki, uperjeni k tvoji osebnosti. To pomeni manj čustvene prizadetosti, manj strahov ter trdnejše zdravje. Ko se zaveš, da nisi telo, se smrtni strah sesuje kot hišica iz kart, obenem pa tudi strah pred bolečino in boleznijo. Izguba telesa ni več tragičen in usoden konec vsega; smrt postane le dogodek v večnem življenju tvoje Biti. Tvoj odnos do zemeljskih stvari izgubi resnost – vse začneš jemati lahkotneje in nekoliko z rezervo, zato lahko sproščeno in globoko zadihaš. 281

DVANAJSTO POGLAVJE

Istenje s telesom je povezano z mikom snovnosti. Ko je materialnost zrušena s prestola in postane manj pomembna, se kup zemeljskih želja začne manjšati. Prizadevanja za izpolnitev želja uplahnejo ob zavedanju, da sreče v snovnosti ni mogoče najti. Zmanjšano zanimanje za materialno se odrazi v zmanjšanju strahov, zmanjšani obremenjenosti in večjem ostanku energije, ki jo začneš usmerjati v pomembnejše stvari – k bogatitvi duhovne plati. Po opustitvi istenja z jazom in telesom ostanejo še druga. Vsako istenje nosi s seboj omejitve, zato z vsakim opuščenim istenjem odmre del strahov. Običajno je vsako novo manj utrujajoče, manj omejujoče, svobodnejše. Postajaš vse bolj sproščen, odprt, popustljivejši, objektivnejši, neprizadet in vse bolj pomirjen v sebi. Olajšanja prinesejo očitne spremembe zdravstvenega stanja in počutja. Z usihanjem strahov, pritiskov, pričakovanj, potreb in želja se telo močno razbremeni, začne delovati ubrano in sproščeno zadiha. Stare težave in bolezni s tem, ko se suši njihov glavni vzrok (napačna stališča, prepričanja, in čustva), usahnejo. Z razumevanjem ozadja bolezni zlahka odpraviš njene vzroke. Počutiš se kot mehanik, ki dobro pozna motor in je kos vsaki napaki. Druga vrsta dobrobiti je morda še pomembnejša: posledica povezanosti z virom daje mogočno samozavest, ki temelji na prepričanju, da nisi odvisen od zemeljskega uma in nemočnega telesa, temveč za teboj stoji neizčrpen vir moči, znanja in ljubezni. S takšnim zaveznikom si sposoben doseči nepredstavljive cilje. Notranje urejen in pohlevnega uma se odpiraš intuiciji, ki je glas tvoje Biti. Tako ustvariš povezavo z »vesoljno inteligenco«, kar je vir umetniškega navdiha, izumiteljskih idej in ustvarjalnega zanosa. Prav iz tega vira izhajajo neobičajna ustvarjalna moč, božanski navdih in pogum, ki so odlika vseh velikih ljudi. Zavedanje lastne božanskosti pa okrepi vzdržljivost, vztrajnost in telesno moč, ki omogočajo neverjetne telesne dosežke. A to še ni vse. Ob zavedanju lastnega bistva, ki je neumrljivo, veš, da se ti v resnici ne more zgoditi nič, saj razen telesa, ki je le utvara, ne moreš izgubiti ničesar pomembnega. Življenje bi se pač nadaljevalo v drugi razsežnosti. Zavedanje, da je svet prepričljiva predstava v zavesti – in ne grozljiva resničnost –, ti daje svobodo, ki je nič ne more ogroziti. Življenje postane lahkotno. Vse, kar doživljaš, je dogajanje na platnu tvoje lastne zavesti – ali se je potemtakem smiselno boriti s tem? Veš, da 282

ČLOVEK JE VEČ

ima vsaka izkušnja, naj gre za pritisk družbe, oblasti, šefa ali bližnjega, en sam namen: pomagati ti k novim spoznanjem in izkustvom, da boš še bolje spoznal sebe. Najdragocenejše (in tudi najbolj boleče) izkušnje so izkušnje z bližnjimi, partnerjem in prijatelji. Zavedaš se, da so potrebne, ker potrebuješ dodatno znanje; tvoje predstave še ne ustrezajo povsem resnici. Pritiski časa, omejenost z roki, načelnost, vtis o pomembnosti posameznih dejanj – vse to izgubi ostrino ob zavedanju, da gre za nepotrebno tratenje energije, ki ima en sam smisel: vodi k zavedanju pravih vrednot.

Božanska igra
Zavedajoč se svoje božanske narave, sem se poskušal čimbolj vživeti v vlogo Boga, stvarnika stvarstva. To mi ob istovetenju z zemeljskim umom sicer ni šlo najbolje od rok, a sem vendarle poskusil. Razmišljal sem o tem, kako bi kot Stvarnik ukrojil stvarstvo. To bi mi pomagalo razumeti, čemu kaj služi. Zgradil bi ga iz takšne snovi, kot so sanje. Vanj bi položil neizmerno modrost, ki bi se ogledovala v sleherni stvaritvi, pa tudi lepoto, ki bi osupnila s svojo domišljenostjo in izvirnostjo. Gradil bi ga po načelu dvojnosti, kar bi omogočilo potrebno širino in možnost prehajanja – nihanja iz ene skrajnosti v drugo. Dvojnost bi se odražala v neštetih pojavih, svetlobi in temi, pa tudi v ločitvi notranjosti od zunanjosti. Komu bi ta čudoviti svet lahko služil, če ne meni, Stvarniku, ki bi se prelevil v opazovalca? V igri, ki bi jo igral sam s seboj, bi se najprej opremil s popolno pozabo lastne identitete, nato pa bi svojo božansko bit razdelil v nešteta bit-ja in skozi brezštevilne vloge izkušal brezmejno paleto izkustev, v vseh mogočih skrajnostih. Vse to bi me naposled pripeljalo do tako popolnega spoznanja in izkustva, da bi v vseh razsežnostih lahko ugledal svojo veličino. V snovno vesolje, pravzaprav privid tega sveta, bi postavil nekaj, kar bi bila prispodoba moje božanske veličine, moči in popolnosti. To bi bilo najpopolnejše geometrijsko telo – ogromna žareča krogla, ki bi iz sebe pošiljala neizmerno svetlobo in toploto ter dajala življenje vsemu okrog sebe. Takšnih gigantskih svetlobnih krogel – zvezd – bi po stvarstvu razporedil brez števila. Eno od njih bi imenoval Sonce. Od vsake bi se širili ljubezen, toplota, življenje, moč in modrost. Okrog Sonca bi postavil nebesna telesa, prav tako krogle, a manjše in brez notranjega izvora toplote, ki bi izžarevale in predstavljale moje posamezne lastnosti – ljubezen, 283

DVANAJSTO POGLAVJE

modrost, moč, ustvarjalnost, komunikativnost itd., pa tudi nasprotne lastnosti. Ta nebesna telesa – planete – bi razvrstil v živalski krog, zodiak. Delovala bi na vsa živa bitja in oblikovala poslanstvo vsakemu od njih. Kam pa bi namestil vsa ta bitja? Na planete v brezštevilnih svetovih, v skladu z njihovim poslanstvom. Pri vsakem bitju bi z njegovimi rastočimi izkušnjami usihala samopozaba in bitje bi se postopoma selilo v vse lepše, svobodnejše svetove, z vse manj strahu in vse več ljubezni. Naposled bi zavedanje v posameznem bitju doseglo najvišjo raven, samopozaba bi se razblinila in z njo privid stvarstva. Ko sem tako modroval, me je prešinilo spoznanje. Podobno kot zavedanje daje življenje vsemu, kar je, tudi Sonce s svojo energijo daje življenje vsemu v tem sončnem sistemu. Sonce je poosebljenje zavedanja! Kaj zavedanje je, ne morem videti ali vedeti. Tudi v Sonce ne morem pogledati, ne da bi me oslepilo, ali ga razumeti v njegovi nepojmljivosti. Oddaljevanje od sebe je podobno oddaljevanju od Sonca, ki se skrije za smogom in oblaki. Sonce ni ogromna neživa gmota snovi, je duhovni pojav nedoumljivih moči, ki ga še nisem povsem doumel. Opisano spoznanje mi je pomagalo pri izboru najpopolnejše zunanje podobe o sebi. Kadar si želim sebe predstavljati v svoji najpopolnejši obliki, si zamislim, da sem Sonce. V svoji zemeljski omejenosti si ne znam predstavljati nič popolnejšega. Kot močno pomanjšano Sonce sijem ljubezen na vse strani in močna svetloba prežene vso temo, vso bolečino, krivico, neznanje itd. Ko ni več teme, se vse pokaže v jasni luči in nikakršne zmote, nikakršne napačne predstave, nikakršne obsodbe ni več. Z ljubeznijo oblivam vse, kar se nahaja v mojem polju zavedanja, vabim k sebi in sporočam: vsi smo eno in vse je deležno moje ljubezni. Prijatelj, ki je bil nekaj časa član prostozidarjev, mi je pravil, kako poteka ena od prostozidarskih iniciacij (posvetitev), imenovana »notranji ogenj«. Kandidata golega zavijejo v mokro rjuho in postavijo na mraz. Če v določenem času s svojo notranjo toploto rjuho povsem posuši, je preizkušnjo opravil in odprta mu je pot napredovanja na višjo stopnjo. Moč duha je resnično nepojmljiva. Nekaj podobnega sem sam opravil v »ritualu ognja«, ko sem bosih nog prekoračil preprogo razbeljene žerjavice – brez posledic.

284

ČLOVEK JE VEČ

Kaj je mogoče storiti?
Po vsem povedanem se zastavlja povsem praktično vprašanje: ali pridobljena duhovna spoznanja kaj prispevajo k rešitvi nakopičenih problemov sedanje civilizacije? Nedvomno! Glede na to, da zadovoljivega odgovora na to, kaj je mogoče v sedanjih razmerah storiti, niti znanost niti kdo drug nima, je odgovor na to vprašanje zelo pomemben. Moje razmišljanje je naslednje: najprej je treba razumeti, od kod problemi izvirajo. Naša sedanja načelna naravnanost v reševanju problemov planeta je takšna kot pri medicini: odpravljamo simptome, vzrokov pa se ne lotimo. Problemi civilizacije so problemi posameznikov, torej človeka. Da bi razumeli nasprotja v družbi, moramo najprej razumeti človeka, njegove notranje vzgibe, procese in stanja. Od kod strah, od kod sebičnost, tekmovalnost, nestrpnost, sovražnost, nasilje; kje so njihovi prvobitni vzroki? Dokler jih ne prepoznamo, jih ne moremo odpraviti. Ponavljali bi že videno v nekoliko spremenjeni različici. Zopet potrjujemo že ugotovljeno: spoznavanje in razumevanje sebe ima najvišji pomen. Prepričan sem, da se noben vrhunski znanstvenik pri reševanju problemov ne more primerjati z ozaveščenim, duhovno prerojenim človekom. Obravnava le zunanje izraze problemov, notranjih vzgibov in vzrokov ne pozna. A vse prihaja od znotraj. Znanje, pridobljeno na poti osebnostnega in duhovnega razvoja, je mnogo pomembnejše kot tehnološko znanje, ki mu manjka poglavitni del. Le z notranjo spremembo pridobiš sposobnosti za zunanjo prenovo. Težave opažamo na tako rekoč vseh področjih delovanja človeške družbe; da bi ustvarili dobo miru in blagostanja v tretjem tisočletju, bo treba prenoviti skoraj vse svetovne sisteme in družbene mehanizme. Njihove temelje, v katerih je preveč strahu, je treba zamenjati in zgraditi svet na novo. V sedmem poglavju, v predstavljeni rekonstrukciji svetovne zgodovine, je bilo pojasnjeno, kakšni so prikriti vzgibi globalne politike. Ni velikega pomena, ali tej zgodovinski razlagi verjameš ali ne. Položaj je tudi brez tega očiten. Nobenega dvoma ni, da človeško družbo obvladujejo lovke mednarodnega kapitala, finančne in druge elite, ki svet neusmiljeno ropajo in izkoriščajo za svojo korist. Njihovi interesi so v popolnem razkoraku z interesi družbe. Izkušnje, ki smo jih pridobili, so dragocen negativen zgled; kažejo, da takšna politika vodi človeštvo v brezno brez dna.

285

DVANAJSTO POGLAVJE

Najhuje je, da mlade generacije vzgajamo tako, da jih od rane mladosti duhovno pohabljamo. Preprečujemo jim, da bi se razvili v misleča bitja, zavedajoča se svojih moči. Spreminjamo jih v živa skladišča neuporabnih podatkov, odtrgana od nedri narave in oropana za povezanost z njo; zrastejo v odrasle, ki ne najdejo smisla v tem razčlovečenem svetu. Slovenci se po samomorilnosti uvrščamo v sam svetovni vrh. Samomorilnost je posledica odrezanosti od svojih korenin, posledica zagledanosti v zunanji svet, ki lahko v hipu izgubi svoj mik. S televizijo, računalniki, igrami, tehničnimi čudesi in še marsičim se pozornost otrok načrtno usmerja proč od narave in njihovega notranjega sveta, ki se ga vse manj zavedajo. To je resnična zarota proti človeštvu. Doklej bomo še pristajali na takšno pohabljanje, ki otroke spreminja v biorobote? Temeljita sprememba vzgoje in šolskih ter izobraževalnih sistemov je dejanje, ki bi civilizacijo usmerilo k napredku. Otroci se morajo že v ranih letih naučiti, kako skrbeti za svoje zdravje, kako začutiti naravo in sebe, kako izoblikovati ustrezen odnos do stvari in kakšne so resnične vrednote. Prepričan sem, da bo nova človeška družba v tretjem tisočletju storila naslednje: – – – – – – – – – – – – uvedena bo pravična delitev dobrin, ki bo temeljila na naravnih virih in možnostih, dobrobit družbe bo pomembnejša od dobrobiti posameznika, sožitje z naravo bo ena najpomembnejših družbenih zahtev, izkoriščanje človeka po človeku ne bo več sprejemljivo, onemogočeno bo bogatenje na račun izkoriščanja narave, mezdno delo bo odpravljeno, tovarne bodo robotizirane, človek se bo udejstvoval na področju, ki mu je pri srcu in duši, omogočeno bo ceneno pridobivanje energije, oskrba z njo bo brezplačna, morebiten finančni sistem ne bo vključeval obrestovanja, vojaške operacije in vojna industrija bodo šle v pozabo, v skrbi za zdravje bosta zagotovljena izobraževanje in vsestranska preventiva, najvišji smoter družbe bosta skrb za duhovno rast in svoboda posameznika.

Dvom o uresničljivosti prve postavke je odveč; ugotovljeno je, da je naravnih virov ob pravični delitvi in enakomerni porazdelitvi dovolj za vse človeštvo. Družbene prenove se ne bi lotili nasilno, temveč postopno, z izgradnjo manjših skupnosti, ki bi vzpostavljale rešitve in sisteme vzporedno 286

ČLOVEK JE VEČ

k obstoječim, ki bi postopoma preprosto odmrli. Nova ureditev bi bila tako privlačna, da bi pridobivala vse več privržencev iz starega sveta. Z idejami, kaj vse je mogoče storiti, bi lahko napolnil celo knjigo. Vse sledijo zagotavljanju večje svobode človeka, skladnega odnosa človeka do narave in sebe, pravih vrednot in idealov. Novo znanje prinaša v zavedanje človeka (beri Človeka) takšno svobodo in moč, da je z njima mogoče uresničiti tako rekoč vsak cilj. Omogoča razširitev področja možnega. Zavedanje, da je svet predstava v tvojem zavestnem polju, pomeni, da se z menjavo tvojih stališč spremeni tudi svet. Mnenje, da si žrtev tehnološko nadmočnih bitij, zamenja spoznanje, da so prav hude preizkušnje in pretekle lekcije tista šola, ki si jo potreboval, da si se dvignil iz neznanja in otopelosti. Pomanjkljivost ali težavo si tako v hipu spremenil v prednost in vrlino. Ali se lahko neumrljivemu, neomejenemu in z modrostjo obdarjenemu bitju resnično kaj zgodi? Kakšen strah te še lahko prikuje k tlom, ko razpolagaš s to močjo zavedanja? Mar ni s svetlobo mogoče premagati vsako temo? S strahom omehčano človeštvo v zadnjem desetletju pristaja na marsikaj, kar bi še pred desetletjem izzvalo hud odpor. Terorizem je zelo uspešno opravil svojo nalogo. Zdi se mi, kot bi se kolo napredka ustavilo in se začelo pomikati celo nazaj. A ta proces ne more trajati dlje časa. Prepričan sem, da je svet na pragu trenutka, ko se bo po navideznem zastoju še z večjim tempom pognal naprej. Najverjetneje bo človeštvo v naslednjih letih doživelo dramatične spremembe, kakršnih si ta hip ne znamo predstavljati. Del človeštva, ki se začenja prebujati, naj bi – kot razlagajo nekateri – zavestni skok opravil v naslednjem desetletju ali dveh. Zemlja kot zavestno bitje v celoti prehaja na višjo raven zavesti, ob tem pa se okolje in naša stvarnost temeljito spreminjata. Ko se zgodi očiten skok zavesti pri majhnem deležu prebivalstva (menda 7 %), to sproži spremembe v celotni družbi in jo popelje na višjo raven. Nekateri trdijo, da se v procesu evolucije približujemo odločilni fazi ob koncu daljšega kozmičnega cikla; takrat se zgodi prehod v novo obdobje, ki se odrazi kot rušenje obstoječih naravnih zakonitosti. O resnem premikanju zemeljskih magnetnih polov poročajo že dlje časa. Najverjetneje se bomo morali soočiti z velikimi vremenskimi spremembami, ki nas že zdaj vse bolj vznemirjajo. Dramatične spremembe okolja bodo vplivale na fizično telo; kdor se isti s svojim telesom, bo v hudi stiski. Za vsakogar, ki 287

DVANAJSTO POGLAVJE

ve, da je telo le orodje zavesti in da je njegova Bit neumrljiva in večna, bo to le dogodek na poti nenehnih sprememb in prehod v novo kakovost bivanja. Tako kot je zanj le dogodek tudi smrt fizičnega telesa. Tistim, ki posedujejo znanje in se ne istijo z ničemer, se ni česa bati. Njihova Bit si bo izbrala druga izkustva, še zanimivejša kot doslej. Zavedajo se, da med njimi in Bogom ni nikakršne razlike. V zadnjem desetletju so nam energije še posebno naklonjene za duhovno napredovanje. V zelo kratkem času se lahko zgodijo dramatične družbene spremembe, za kakršne bi bilo nekoč potrebno mnogo več časa. Naravni procesi potekajo vse hitreje. Tudi zavest človeštva se spreminja hitreje, kot lahko dojamemo. Hitrost obveščanja je dosegla raven, ko se vsa svetovna javnost s pomembnimi podatki lahko seznani v nekaj urah. Sprememba zavesti je posledica pravih informacij. Že nekaj desetletij se rojevajo generacije otrok, ki s svojimi lastnostmi opazno odstopajo od dosedanjih okvirov možnega. Govorimo o indigo in kristalnih otrocih, ki so neustrašni, svojeglavi, polni energije in obdarjeni z nenavadnimi darovi. Iz takšnih vrst bodo izšli novi voditelji, ki jim ne bodo mar dosedanji ideali, privilegiji in motivi. Takšni ljudje bodo izkazovali znanje, spoznanja in moči, o katerih je beseda v tej knjigi. Ne dvomim, da bo to povzročilo premike, ki so potrebni, da se svet preusmeri na pravo pot, pot miru, ljubezni in blagostanja. Takšnim voditeljem smo dolžni izkazati vso podporo, v dobro vsega človeštva. Strah pred nejasno prihodnostjo je odveč. Prav tako je odveč vsaka obsodba sedanjih razmer in krivcev zanje. Razumeti je treba, da je vse, kar se nam dogaja, resna duhovna šola. Napake so najboljši smerokazi. Do napredka najpogosteje vodi trnova pot, toda obtoževati trnje je nesmiselno. Da bi postal kaj več od tega, kar si, moraš vedeti več – o sebi. Bolje moraš poznati strah, ki te vodi k sebičnim dejanjem in tekmovanju, pohlep, ki te sili h kopičenju, želje, ki vodijo v nezadovoljstvo in razočaranje; spoznati moraš, da je sreča vzpostavljanje stika s tvojim bistvom. Spoznanje, da si bitje neverjetnih moči, ki v svoji zavesti ustvarja svet in okoliščine, ki jih izkušaš zgolj zaradi lastnega napredka, prežene tesnobo, malodušje in strah. Takrat se ob vseh grožnjah, stiskah in preizkušnjah le nasmehneš in si rečeš: »Zakaj mi je ta izkušnja potrebna, kaj me skuša naučiti?« Kjer opažaš stvari le kot bele ali kot črne, si zagotovo nekaj spregledal. Kaj podobnega brezupnosti na tem planetu ne obstaja. Je planet neštetih možnosti, med katerimi lahko izbiraš. Človek je ustvarjen kot bitje s svobodno voljo. O tem ne more biti dvoma. Razen če je njegova (nezavedna) odločitev, da bo še izkušal nesvobodo. 288

ČLOVEK JE VEČ

Skoraj na cilju
Če to bereš, dokazuješ, da je ta knjiga namenjena tebi. Tega se najverjetneje ne zavedaš, a sam si jo priklical v svoje roke zato, da bi te spomnila tistega, kar globoko v sebi veš, a doslej še nisi ozavestil. V želji, da bi storil kaj za svoj duhovni razvoj, si se lotil odstiranja najtežjih tančic neznanja. Morda je bil v tebi prisoten nejasen občutek, da imaš v sebi mnogo več darov in moči, kot si si mislil. Zdaj veš. Skozi to knjigo si spregovoril sam sebi. Na operacijskem sistemu svojega možganskega računalnika lahko izvedeš korenito nadgradnjo. S spoznavo zavesti in zavestnih pojavov odkriješ razsežnost, ki se je doslej nisi zavedal. To je razsežnost zavedanja – nekateri jo imenujejo tudi duhovna dimenzija –, ki se odpre tistim, ki so pripravljeni videti dlje. Snovni svet je le delček te razsežnosti. V njej je ljubezen tista, ki drži vse skupaj, modrost pa določa medsebojna razmerja. Svetloba je luč tvoje zavesti. Zdaj je zasvetila močneje in področje možnega se je razširilo. Tisto, kar si, je neopisljivo, je tisto, kar omogoča obstoj zavesti jaz sem. Utvare se zdijo presneto resne, a ko spoznaš, da so le pripomočki na poti do samospoznanja, izgubijo svojo ostrino. Ni strahu, ki se naposled ne bi izkazal za prevaro, in ni grožnje, ki bi lahko prizadela tvojo neuničljivo, neskončno in vseobsegajočo Bit. Ogleduješ se kot bitje, ki ima človeško telo in božansko naravo. Si tisto, kar si nekoč imenoval (ali še zdaj imenuješ) Bog. Zdaj veš, da je tisti, ki zgradi svet okrog tebe, ko se zbudiš, tvoj um. Ti, njegov lastnik, si torej stvarnik vsega, kar zaznavaš. Mojster Echkart je nekoč zapisal: »Ko pa duša spozna, da spoznava Boga, prejme istočasno spoznanje o Bogu in sami sebi.« Zdaj veš, da ti ne morejo do živega žena ali mož, šef, davkarija, bolezen, otroci, cepljenje, niti nezemljani, pa tudi ne hudič ali angeli. Vsem ukazuješ ti, s tem ko jih prikličeš v zavest. Da bi te skrbelo zaradi njih? Ni potrebno – prizadenejo te le, če se odločiš za to; gre za izbiro! Ob začetku vesoljnega procesa evolucije si se ogrnil v debel sloj tančic samopozabe, med procesom pa si odlagal drugo za drugo. Ob odstiranju zadnjih zdaj prepoznavaš, kaj in kdo si. Si pred ciljem, ki ima neopisljivo vrednost. Oglaša se zvok fanfar. Pričakuje te venec z lovorikami. Brhke mladenke ali mladci … Šampanjec na ledu … 289

DVANAJSTO POGLAVJE

Tvoja pot je skoraj pri koncu. Uf, končno! Še teh nekaj korakov, potem pa … »Hej, Bog, čakaj, počakaj!« »Prosim?« »Pozabil si si povedati, da …« »Kaj?« »Nič. Pozabi. Saj je tako le utvara.«

290

ČLOVEK JE VEČ

SVETLOBA VEDNO PREMAGA TEMO

Spoštovana bralka, cenjeni bralec, podvig, ki sem se ga lotil, je vse prej kot preprost. Prizadeval sem si za celovitost: v eni knjigi sem poskušal podati nov pogled na zunanji svet, obenem pa odstreti težko pokrivalo z duhovnega sveta in se poglobiti vanj do te mere, da bi se bilo mogoče oborožiti z znanjem, potrebnim za reševanje tudi najtežjih vprašanj civilizacije. Skozi celotno pripoved sem poskušal podati uravnoteženo sliko, kajti prikazovanje zgolj ene skrajnosti in strašenje z razburljivimi podatki ne vodi k pravim dejanjem in napredku. Potrebno nam je širše zavedanje, da bi lahko razširili področje možnega. Žal se v splošni materialistični psihozi drugih razsežnosti niti ne zavedamo, a tudi prva je zelo izmaličena. Z novimi podatki in razlagami sem želel to podobo popraviti. Pri odstiranju razsežnosti zavesti sem poskušal omehčati globoko vcepljen odpor pred neznanim. Zavedam se, da teh informacij marsikdo morda ne more sprejeti, vsaj ne takoj. A naj si vsakdo vzame tisto, kar mu ustreza! Pomembno je vedeti, da koncept enosti ali enotna teorija, ki povezuje materialni in duhovni svet, obstaja. V miselno zgradbo vsakogar od nas je mogoče namestiti »nova okna«, skozi katera se odpira pogled v uravnotežen svet mnogo večje svobode, kot smo je bili vajeni doslej. Še pomembneje je vedeti, da so v nas skrite neverjetne moči in darovi, do katerih s sedanjim pojmovanjem nismo znali seči. Smo speča božanska bitja, ki se začenjajo prebujati iz sanj materialnosti. Zdaj je priložnost, da razširimo svoje spoznavno obzorje. Najpogosteje smo za takšno širitev pripravljeni takrat, ko zabredemo v kako globoko življenjsko stisko – ob izgubi zdravja, bližnjega ali česa zelo pomembnega. Takrat »umre« ali se sesuje del nas in tako napravi prostor novemu. Takrat nagonsko vemo, da je treba iskati znotraj. Postanemo modrejši, zrelejši in duhovno bogatejši. Morda bo za odločnejši napredek družbe treba počakati na kako stisko planetarnih razmer, ki bo za marsikoga 291

SVETLOBA VEDNO PREMAGA TEMO

usodna. A obstaja tudi lažja pot – pot spremembe zavesti. Ta zahteva opuščanje starih okostenelih predstav. Zato se ne oklepajte starega znanja, starih prepričanj, starih konceptov. Dovolite si, da življenje prinese v vas novo svežino, novo znanje, novo radost, novo svetlobo. To je največ, kar lahko storite zase. Odpreti je treba srce. Človek je večrazsežnostno bitje. Novih razsežnosti ne moreš odkriti, dokler ne spremeniš zornega kota. Carlos Castaneda bi dejal: »Dokler ne premakneš zbirne točke.« Čas je, da nove informacije in novo znanje pridejo do vsakogar in povsod. Le celovit, v vseh slojih družbe opazen premik v razmišljanju lahko prepreči črne scenarije, ki se obetajo. V knjigi Planet strahu sem vas pred leti povabil k sodelovanju pri projektu Svet miru in ljubezni ni utopija. Zapisal sem: »Najbolj vzvišeno dejanje, ki ga lahko napravite v življenju, posebno če ste še mladi in polni energije, je, da pomagate zgraditi svetovno vladavino miru in ljubezni.« Takrat je vabilo marsikomu morda zvenelo naivno; kaj bi peščica ljudi lahko spremenila? A nisem se ustavil. Po slabem desetletju, oborožen z novim znanjem, ta poziv zdaj ponavljam, projekt pa ima novo ime: Zgradimo svet miru in ljubezni. Tokrat se bomo nalog lotili s silno močnim orožjem, ki ima vse možnosti za uspeh: z okrepljeno zavestjo, ki vzpostavlja vez z božanskim. Prenovili bomo človeka, da bo postal Človek. Vsak lahko pomaga po svojih močeh in prav vsaka pomoč je dobrodošla. Če se je v vas izoblikovala želja po sodelovanju v tem veličastnem projektu, me o tem, prosim, obvestite na e-naslov zoran.zeleznikar@gmail.com. Slovenci smo v svetovnem merilu edinstven primer naroda, ki je ob zelo majhni številčnosti preživel med velikimi ljudstvi in si celo izboril lastno državo. Od mnogih tujcev sem že slišal izjave, da nas odlikuje zmes posebnih lastnosti, med drugim tudi svojevrstna trdnost in žilavost, kar se kaže na različnih področjih. Menda na svetu ni države, ki bi imela tako velik odstotek duhovno prebujenih, z raznimi sposobnostmi obdarjenih ljudi. Tudi na športni sceni dokazujemo neverjetne uspehe. Izjemna ženska, Izraelka Rachel Meron, ki v Slovenijo redno prihaja zaradi ozaveščanja ljudi, meni, da ima naša dežela posebno duhovno poslanstvo. Meni, da moramo postati zgled drugim. Ali to pomeni, da smo med najbolj prebujenimi oziroma najmanj zaspanimi narodi na svetu? Tisto, kar odlikuje prebujenega človeka, je 292

SVETLOBA VEDNO PREMAGA TEMO

zavedanje, ki presega običajno, povprečno raven. Z razširjenim zavedanjem je vsakršne cilje mnogo lažje dosegati. Vsak od nas, ki se tega zaveda, naj pomaga rojakom, da se prebudijo, začnejo opuščati staro miselnost ter se zavedati svoje resnične veličine in izvora. Z ničemer drugim ne bomo bolj utrdili srečnejše prihodnosti našega naroda. Pokažimo vsem, da »love« v izrazu Slovenec pomeni, da smo polni ljubezni, s katero želimo svetu pomagati do svetlejše prihodnosti. *** Tako. Povedal sem vam, kar mi je ležalo na duši. Predal sem vam najboljše, kar imam. Posejal sem seme, ki sem ga obilno zalival z ljubeznijo. To je razvidno tudi iz dejstva, da vam to knjigo posredujem kot darilo – kolikor mi dopuščajo sredstva. Moj trud bo poplačan, če bo ta knjiga v vas odprla predolgo zaklenjene duri, ki vodijo k znanju, ljubezni in svetlobi.

293

UVOD

294

UVOD

Opombe

Opombe v besedilu so kazalniki na vire in obširnejše članke. Najdete jih tudi na spletni strani www.prisluhni.si (in si tako prihranite zamudno prepisovanje) 10 http://www.radiopoljubac.net/ index.php?option=com_content&view=article&id=462&Itemid=154 11 http://www.pozitivke.net/article.php/20080326172758908#comments 12 http://alternativnahistorija.com/ 13 http://www.ivanmohoric.net/novice.html#Velikani 14 http://www.misteriji.net/Skrivna-zdruzenja/Druga-svetovna-vojna-3.html 15 http://www.misteriji.net/Zadnji-clanki/Odvratna-resnica-PRR-metoda-Rimokatoliskacerkev-in-centralno-bancn-2.html 16 http://www.prisluhni.si/content/view/145/228/ 17 http://www.misteriji.net/Skrivna-zdruzenja/Atentat-na-Kennedyja-in-dogodki-poRoswellu.html 18 http://www.enkispeaks.com/Essays/ 8AnuDefeatsAlaluBanishesHim&Anzu2Mars_2.html 19 http://www.misteriji.net/Skrivna-zdruzenja/Bio-psiholosko-vojskovanje-4.html 1A http://www.zbudise.net/blog/2007/10/skrivnosti-denarnega-sistema/ 1B http://www.ivonazivkovic.net/RAJF%20KANCER.htm 1C http://www.emfsafe.com/rife/ 1D http://www.pozitivke.net/article.php/20080427115712413 1E http://www.prisluhni.si/video.google.com/videoplay?docid=-6517776133137328105 1F http://www.misteriji.net/Skrivna-zdruzenja/Predgovor-in-uvod-6.html
21 22

http://www.prisluhni.si/na-seledi-sebi/zavest-je-kljuc.html http://www.zavest.net/zavest_je_vse.htm 23 http://ezinearticles.com/?Multiple-Personality-Disorder-and-the-Power-of-the-Mind-toHeal&id=2490925 24 http://www.nytimes.com/1988/06/28/science/probing-the-enigma-of-multiplepersonality.html 25 http://www.prisluhni.si/na-sledi-modrosti/v-labirintu-casa.html 26 http://www.peterrussell.com/index2.php 27 http://www.prisluhni.si/na-sledi-modrosti/zavest-in-stvarnost-8.html
30 31

http://en.wikipedia.org/wiki/Ervin_L%C3%A1szl%C3%B3 http://www.prisluhni.si/na-sledi-modrosti/biseri-zahodne-filozofije-2.html 32 http://sl.wikipedia.org/wiki/Aristotel 33 http://www2.arnes.si/%7Emursic3/Plotin_gradivo.htm

295

OPOMBE
34 35

http://en.wikipedia.org/wiki/Immanuel_Kant http://plato.stanford.edu/entries/hegel/ 36 http://en.wikipedia.org/wiki/Arthur_Schopenhauer 37 http://sl.wikipedia.org/wiki/Karl_Marx 38 http://en.wikipedia.org/wiki/Friedrich_Nietzsche 39 http://en.wikipedia.org/wiki/Jean-Paul_Sartre 3A http://en.wikipedia.org/wiki/Karl_Popper 3B http://www.toltec-nagual.com/nagual.htm 3C http://www.internationalreporter.com/News-973/universe-not-expanding-galaxiesmoving-to-other-circuits.html
40

http://www.healthtruthrevealed.com/full-page.php?page=article&&id=11421316206 http://sl.wikipedia.org/wiki/Louis_Pasteur 42 http://www.healthtruthrevealed.com/full-page.php?page=article&&id=11421316206 43 http://www.ivonazivkovic.net/KAKO-NASTAJU-BOLESTI-PRVI-DEO.html 44 http://www.whale.to/vaccines/tilden.html 45 http://www.ivonazivkovic.net/RAJF%20KANCER.htm 46 http://www.oxblog.com/article/14/dr-edward-jenner—the-inventor-of-vaccinationsand-vaccines.html 47 http://www.ivonazivkovic.net/istina%20o%20vakcinama.htm 48 http://naturalnews.com/026503_pandemic_swine_flu_bioterrorism.html 49 http://www.svood.org/Uspobude.html 4A http://www.ivonazivkovic.net/B17.htm 4B http://www.prisluhni.si/content/view/118/213/ 4C http://www.prisluhni.si/content/view/207/228/ 4D http://www.pozitivke.net/article.php/Prasicja-Gripa-Pandemija
41 51 52

http://alternativnahistorija.com/ http://www.pozitivke.net/article.php/20080427174103153 53 http://www.val.hr/php/ 54 http://alternativnahistorija.com/ 55 http://www.prisluhni.si/na-sledi-modrosti/zgodovina-skozi-nova-ocala.html 56 http://www.prisluhni.si/alternativne-razlage/kaj-pa-nezemljani.html 57 http://www.sitchiniswrong.com/sitchiniswrongcontentpage.htm
61

http://www.prisluhni.si/na-sledi-modrosti/zgodba-o-sumerih.html http://www.misteriji.net/MyBlog/Ali-se-Nibiru-res-priblizuje.html 63 http://www.prisluhni.si/content/view/230/247/ 64 http://www.misteriji.net/Skrivna-zdruzenja/Predgovor-in-uvod.html 65 http://www.prisluhni.si/na-sledi-modrosti/zgodovina-skozi-nova-ocala-3.html 66 http://www.prisluhni.si/content/view/185/228/ 67 http://www.misteriji.net/Skrivna-zdruzenja/Predgovor-in-uvod.html
62 70

http://www.prisluhni.si/content/view/234/228/ http://www.prisluhni.si/content/view/144/228/ 72 http://www.misteriji.net/zadnje-novice/henry-kissinger-obamina-naloga-je-pomagatiustvariti-nwo.html 73 http://www.prisluhni.si/content/view/230/247/1/3/ 74 http://www.prisluhni.si/content/view/230/247/1/2/ 75 http://www.prisluhni.si/content/view/145/228/
71

296

LITERATURA IN VIRI OPOMBE
76

http://www.pozitivke.net/article.php/Zanimiva-Knjiga-Boljsevisticna-Revolucij http://www.misteriji.net/Skrivna-zdruzenja/Druga-svetovna-vojna.html 78 http://www.beyondweird.com/ufos/ Bruce_Walton_The_Underground_Nazi_Invasion_17.html 79 http://www.misteriji.net/skrivna-zdruzenja/zdruzenje-vril/3.html 7A http://www.misteriji.net/skrivna-zdruzenja/mednarodne-organizacije.html 7B http://www.zbudise.net/blog/2007/12/evropska-unija-hitlerjeve-sanje/ 7C http://www.eutruth.org.uk/euconst.htm 7D http://www.mladina.si/dnevnik/15-05-2009-nismo_teoretiki_zarote/ 7E http://www.rtvslo.si/svet/teroriste-lovijo-a-z-njimi-tudi-sodelujejo/209013
77 81 82

http://www.zbudise.net/blog/2007/10/skrivnosti-denarnega-sistema/ http://www.the7thfire.com/Politics%20and%20History/Illegal-Money-System.html 83 http://www.prisluhni.si/politika/svetovne-finance-pod-lupo-fed.html 84 http://www.prisluhni.si/alternativne-razlage/legenda-o-titaniku.html 85 http://www.the7thfire.com/Politics%20and%20History/Illegal-Money-System.html
90

http://www.prisluhni.si/content/view/201/239/ http://www.prisluhni.si/najvaznejsi-je-clovek/pravi-obraz-bolezni-5-3.html 92 http://www.prisluhni.si/na-sledi-modrosti/zavest-in-stvarnost-7.html 93 http://www.prisluhni.si/content/view/166/226/ 94 http://www.prisluhni.si/premagati-strah/mit-o-smrti-8.html 95 http://www.prisluhni.si/na-sledi-modrosti/v-labirintu-casa.html
91

Literatura in viri

1. Eckhart Tolle: Živeti v sedanjem trenutku, Ganeš, Ljubljana, 2005 2. Eknath Easwaran: Vzemite si čas, DZS, Ljubljana, 2000 3. Neale Donald Walsch: Kaj hoče Bog?, Gnostica, Ljubljana, 2005 4. Neale Donald Walsch: Pogovori z Bogom (trije deli), Gnosis, Ljubljana, 2000 5. Neale Donald Walsch: Druženje z Bogom, Gnostica, Ljubljana, 2001 6. Martin Kojc: Učbenik življenja, Domus, Ljubljana, 2002 7. Zoran Železnikar: Planet strahu, samozaložba, Ljubljana, 2000 8. Rok Kralj: K ekonomiji delitve, samozaložba, Ljubljana, 2003 9. Rok Kralj: Svet za vse, samozaložba, Ljubljana, 2005 10. Don Miguel Ruiz: Mojstrstvo ljubezni, Gnostica, Ljubljana, 2002 11. James Van Praagh: Pogovori z nebesi, Žepna knjiga, 2004 12. James Van Praagh: Pot do nebes, Žepna knjiga, 2004 13. Dalajlama, Howard Cuttler: Umetnost sreče, Učila, 1999 14. Louise L. Hay: Telo je tvoje, Quatro – Gnosis, Ljubljana,1996 15. Paul Solomon: Meta človek, Iskanja, Ljubbljana, 1992 16. Shakti Gawain: Živeti v svetlobi, Gnosis1, Ljubljana, 1996

297

LITERATURA VIRI LITERATURA IN IN VIRI

17. Jiddu Krišnamurti: Problemi življenja, Mladinska knjiga, 1994 18. Jiddu Krišnamurti: Življenje pred nami, Miha Jensterle, 1993 19. Jiddu Krišnamurti: Svoboda je onkraj znanega, Miha Jensterle, Ljubljana, 1993 20. David Hammerman, Lisa Lenard: Telebanov vodnik po reinkarnaciji, Gnostica, Ljubljana, 2003 21. Andrej Grabar: Človek, Mohorjeva družba, Ljubljana,1989 22. Peter Russel: Knjiga o možganih, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1987 23. Andrew Lockie: Homeopatija, Učila, 2004 24. Marjan Ogorevc: Samozdravljenje s karmično diagnostiko, samozaložba, 2005 25. Marjan Ogorevc: Integralna Biorgonomija, Utrip, Brežice, 2004 26. Marjan Ogorevc: Karmična diagnostika, samozaložba, Brežice, 2003 27. Charles Berner – Jogešvar Muni: Um in čiščenje uma, R. Kržišnik, Kranj, 1992 28. Meher Baba: Bog govori, Dušan Doblanovič,Ljubljana, 1990 29. Bhau Kalchuri: The Nothing and the Everything 30. Dušan Doblanovič Jimmy: Prepovedano življenje, Gnosis – Quatro, Ljubljana, 1996 31. Tej Baba: Ognjena pot, Gnosis, Ljubljana,1993 32. dr. John Gray: Moški so drugačni, ženske tudi, Gnosis, Ljubljana, 1992 33. dr. John Gray: Kar čutiš, lahko zdraviš, Gnosis, Ljubljana, 1993 34. Harry palmer: Živeti po svoji volji, Dušan Doblanovič in Quatro, Ljubljana, 1994 35. Rudolf Steiner: Kako doseči spoznanja višjih svetov, Gnosis, Ljubljana, 2000 36. Huston Smith: Svetovne religije, Založba Obzorja Maribor, maribor, 1996 37. Levi: Blagovest človeštvu za vodnarjevo dobo, dr. M.Mihaela Klun, 1988 38. Avro Manhattan: Vatikan in dvajseto stoletje, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1961 39. Kurt Frischler: Sijaj in sence križarskih vojn, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1976 40. Tomaž Mastnak: Kristjanstvo in muslimani, Zbirka FORUM 1, Ljubljana, 1996 41. Holger Kersten& Elmar R. Gruber: Zarota proti Jezusu, Quatro – Gnosis, Ljubljana, 1997 42. Michael Baigent: Mesijanska zapuščina, Quatro, Ljubljana, 2002 43. Michael Baigent, Richard Leigh: Zgodba o kumranskih zvitkih, Quatro, Ljubljana, 2002 44. F. Batmanghelidj: Telo kliče po vodi, Ara, Ljubljana, 1996 45. Chogjam Trungpa: Prebijanje skozi duhovni materializem, Gnostica, Ljubljana, 2001 46. Mantak Chia: Tao ljubezni, Gnosis - Quatro, Ljubljana, 1996 47. Holger Kersten: Isus je živio u Indiji, Jovan Timotijevič, P. Lekovića 83 48. Virginija Essen: Tajne istine, Esotheria, Beograd, 1990 49. Sogyal Rinpoche: Tibetanska knjiga življenja in umiranja, Quatro- Gnosis, 1998 50. Jerome Pietri: Reinkarnacija i nadživljavanje duše, Biblioteka Astra, Beograd, 1987 51. Rudolf Steiner: Knowledge of the higher worlds: How it is Achieved? R. Steiner Press, 1969 52. Helena Petrovna Blavatsky: Glas tišine, Teozofsko društvo v Ljubljani, Ljubljana, 1990 53. Bryan Magee: Poti filozofije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002 54. Vladimir Megre: Energija življenja, (zbirka Anastazija), Kalki, Ljubljana, 2006 55. Dušan Rutar: Etika Noama Chomskega in duh renesanse, Premiera, UMco, Ljubljana, 2005 56. Noam Chomsky: Prevlada ali preživetje, Sanje, Ljubljana, 2005/2006 57. Chalko J. Tomas: Freedom of Choice, Scientific Eng. Research, Melbourne, 2000 (*) 58. Vladimir Aleksejevič Istarhov: Udarac ruskih bogova, Moskva, 2000 (*) 59. Semir Osmanagič: Alternativna povjest, Bemust, Sarajevo 2004 (*) 60. Džezmahin: Živeti od svetlosti, Pi-press, Pirot 2003 (*)

298

LITERATUTA IN VIRI

61. Robert Peterson: Out of body experiences, (*) 62. Michael Desmarquet: Thiaooubska prerokba, Stella, Šmarješke Toplice, 2002 63. Karl Shaw: Kraljevske norčije, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006 64. Michael Duff Newton: Usoda duš, ARA, Ljubljana, 2002 65. Baršek Bono: Resnice življenja, Igea, Nazarje, 1996 66. Lynne McTaggart: Polje, , Ljubljana, 2006 67. Neale Donald Walsch: Domov, k Bogu, Gnostica, Ljubljana, 2006 68. Stephen W. Hawking: Krajša zgodovina časa, Učila International, Ljubljana, 2007 69. Echart Tolle: Moć sadašnjeg trenutka, Čarobna knjiga, Beograd, 2004 70. Francis Fukuyama: Konec človeštva, Učila International, 2003 71. Doreen Virtue: Pogovori z angeli, Iskanja, Ljubljana, 2003 72. Doreen Virtue: Nadangeli in vnebovzetni mojstri, Založba Govinda, Ljubljana, 2005 73. Barbara Marciniak: Bringers of the Dawn, Bear & Company, Sante Fe, 1992, (*) 74. Iztok Ostan: Ko zdravila odpovedo, Aura, Ljubljana, 2001 75. David Icke: Največja tajna, TELEdisk, Zagreb, 2007 76. Eckhart Tolle: A New Earth, A Plume book, (Penguin), 2005 77. Barbara Ann Brennan: Moč zdravilnih rok, Quatro, Ljubljana, 1987 78. Center za duhovno kulturo: Ezoterika mikrokozmosa I, II, Ljubljana, 1998 79. Stephen Turoff: Sedem korakov do večnosti, samozaložba B. Vukelj, Bled, 2005 80. Zecharia Sitchin: Dvanaesti planet, Biblioteka Svjetlost, Teledisk 2002, Zagreb, (*) 81. Zecharia Sitchin: Revizija postanka, (*) 82. Rael: Resnična podoba Boga (Knjiga, ki govori resnico), Raeljansko društvo Slovenije, Koper 83. Jiddu Krishnamurti: Osvoboditev od znanega, Didakta, Radovljica, 2008 84. Vili Ravnjak: Kdo sem jaz?, Gnostica, Ljubljana, 2005 85. Vili Ravnjak: Spoznavanje višjega jaza, Gnostica, Ljubljana, 2005 86. Carlos Castaneda: Bitka za neznano, DZS, Ljubljana, 1986 87. Eckhart Tolle: Sporočilo tišine, Ganeš, Kranj, 2005 88. Noam Chomsky: Profit pred ljudmi, Sanje-tigr, Ljubljana, 2006 89. Drunvalo Melchizedek: The Ancient Secret of the Flower of Life , Vol 1 and 2, elektronska izdaja 90. Theodore A. Barody: Alkalizirajte ali umrite, Sitis, Maribor, 2006 91. Moustafa Gadalla: Historical deception, Bastet publishing, Cairo, 1996 92. David Icke: The David Icke Guide to Global Conspiracy, David Icke Books, Isle ow Wight, 2007 93. Ted Andrews: Kako zdravimo z zvokom, ARA, Ljubljana, 2004 94. Ivan Borštner: Indijske religije, Založba Karantanija, Ljubljana, 2006 95. Andrej Grabar: Duh resnice, Založba G, Ljubljana, 2001 96. Martin Brofman: Ozdravite lahko karkoli, ARA, Ljubljana, 2007 97. Erich Fromm: Umetnost življenja, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003 98. Dorin Virtue: Boginje in angeli, Star Elysium, Ljubljana, 2006 99. Stephan v. Stepski-Doliwa: Sai Baba govori o odnosih, Stella, Šmarješke Toplice, 2000 100. Martin Kojc: Razsvetljeni človek, založba Valenovak, Ljubljana, 2007 * dosegljivo na spletu

299

DRUGO POGLAVJE

Zoran Železnikar ČLOVEK JE VEČ Zbirka človek za tretje tisočletje * Oblikovanje naslovnice ART IMPULZ Maja Cerjak s. p. * Prelom Kazimir Rapoša * Lektura Jasmina Kodrič * Izdano v samozaložbi * Tisk Cicero Begunje d. o. o. 2009

Elektronska verzija in informacije na www.prisluhni.si Vse pravice pridržane avtorju

300

You're Reading a Free Preview

Download
scribd
/*********** DO NOT ALTER ANYTHING BELOW THIS LINE ! ************/ var s_code=s.t();if(s_code)document.write(s_code)//-->