P. 1
Razdalje do sveta - skoraj prva verzija!

Razdalje do sveta - skoraj prva verzija!

|Views: 286|Likes:
Published by MatteoES
Tole je tekst knjige Razdalje do sveta,kot ga je zalozbi oddal Bostjan M. Turk. Ze z nekaj popravki - najhujse napake so odstranjene! Veliko zabave pri iskanju faktografskih napak, napacnih citatov in drugih cvetk ustvarjanja velikega sorbonskega doktorja Bostjana M. Turka
Tole je tekst knjige Razdalje do sveta,kot ga je zalozbi oddal Bostjan M. Turk. Ze z nekaj popravki - najhujse napake so odstranjene! Veliko zabave pri iskanju faktografskih napak, napacnih citatov in drugih cvetk ustvarjanja velikega sorbonskega doktorja Bostjana M. Turka

More info:

Published by: MatteoES on Jun 01, 2012
Copyright:Attribution Non-commercial

Availability:

Read on Scribd mobile: iPhone, iPad and Android.
download as DOC, PDF, TXT or read online from Scribd
See more
See less

03/11/2013

pdf

text

original

<<naslovnica>> Boštjan Marko Turk ODDALJENOST DO SVETA SLOVENIJA MED 1990 IN 2010 <znak Ignis> <<konec naslovnice>> <<kolofon>>

Oddaljenost do sveta. Slovenija med 1990 in 2010 Copyright © Boštjan Marko Turk in PROPHETES globalizacija d.o.o. Fotografija na naslovnici © Naročila po telefonu: 040 261 994 ali 0599 22 703 Ali po e-pošti: zalozba.ignis@siol.net <CIP> <<konec kolofona>> <<kolofon zadaj>> Boštjan Marko Turk Oddaljenost do sveta. Slovenija med 1990 in 2010 Urednik: Anton Koščak Lektorirala: mag. Aleksandra Belšak Oblikovna zasnova: Rok Predan Priprava za tisk: Rok Predan Fotografija na naslovnici: ISBN: 978-961-6499-39-2 Prva izdaja Tisk: Studio Ignis (Dinami d.o.o. Leto natisa in izida: 2010 Število natisnjenih izvodov: ???? Maloprodajna cena: ?? Založnik: Založba Ignis
1

Založba Ignis je dejavnost podjetja PROPHETES globalizacija d.o.o. (sedež: Tržaška c. 132, 1000 Ljubljana) Informacije o naročilih: 040 261 994 ali 0599 22 703 Zalozba.ignis@siol.net www.ignis.si Naročila: PROPHETES globalizacija d.o.o. Zelena pot 17 1000 Ljubljana <<konec kolofona zadaj>> ODDALJENOST DO SVETA SLOVENIJA MED 1990 IN 2010 Uvod Pričujoči izbor člankov predstavlja zarez v zgodovinsko in politično snov, ki bi jo za potrebe širše opredelitve lahko poimenovali »slovenska civilizacija«. Gre za članke, razprave in razmišljanja, ki so večinoma že bila objavljena, bodisi se jim to v tej ediciji dogaja prvič. Ponekod so bila besedila pobrušena, naslovi pa spet premišljeni. Namembnost objave pa to pot presega prvotno intenco, v kateri so bila zapisana. Upamo namreč, da tokrat vsa skupaj osvetljujejo tisti fenomen, ki ga nekateri predstavljajo kot »elitno zgodbo o uspehu«, drugi pa se o njem izrekajo z veliko mero notranje skrušenosti in nelagodja. Beseda je o slovenski družbi, v celotnem razponu, od države do kulture in drugih znamenj zgodovinske volje, ki Slovence zapisujejo kot narod, katerega središče in težišče ostaja kultura, njena zgodovina, pa tudi drugi elementi, ki se sučejo okrog teh pojmov. Transformacija spremljevalnih pojavov s področja kulture, umetnosti pa tudi mišljenja kot takega v politiko se je zgodila v hudo stisnjenem času enega oz. dveh samih let. Od leta 1987 do leta 1989 namreč beležimo prenik in organiziranje civilno-družbene platforme v strukturo slovenskih političnih strank. Skoraj dobesedna brezčasnost prehoda na eni strani, hkrati pa pretvorba vesoljne vedoželjnosti, ki znanost, umetnost in kulturo kot take sploh vzpostavlja, v merkantilistično logiko omejene politične sfere, sta navidezno povzročili, da se

2

demokratičnemu bloku vseh dvajset let z eno samo izjemo (2004-2008) ni posrečilo organizirati na način, da bi bil uspešen. Oblast si je Sloveniji na njegov rovaš večinoma zagotavljala tranzicijska levica, ki je pri tem računala na vsaj dva bistvena dejavnika. Prvi je manipuliranje z volilnim telesom na desnici, ki se je očitno pokazalo že leta 1992 s sindromom »Jelinčič«. V usodnejših nastavkih pa je obstajalo že v samem začetku formiranja demokrščanskega bloka, kajti največji skupni imenovalec med politiki prve in druge generacije v tem prostoru je bila prav kasnejša identifikacija posameznikov znotraj arhivov Službe državne varnosti. Razmerje med tistimi, ki so bili poslikani v emblemih prejšnjega sistema, kot bi formalne, neformalne in bog-ve-kakšne-že oblike sodelovanja z oblastjo lahko poimenovali, in onimi, ki se niso spustili v temno galerijo, je približno ena proti pet, v korist prvih. »Slovenska civilizacija« v tranziciji ima tako malo neodvisnega razuma. Nov čas, ki se je napovedoval konec osemdesetih let, je postal doba izgubljene iluzije, česar pa se Slovenci zaradi odsotnosti državotvorne zavesti (in izkušnje) nasploh nismo najbolj zavedli. Razkorak med kulturniškim mišljenjem, katero je pomenilo tudi civilizacijsko preverjanje koordinat slovenstva v vsaki od faz, ki so si po letu 1991 sledile, in škodoželjno ironijo, ki se je bliskala iz ust in dejanj politikov Drnovškove stranke, bi ne mogel biti večji. Na določeni stopnji je začel ukinjati parlamentarno politiko in njen smisel, v kolikor se le-ta ni nanašala na stranko (SDS), ki je izšla iz Demosa, noseča naprej v zgodovino dediščino njegove prvotne gorečnosti. V tem okrožju se giblje tudi mnogostrano gradivo, pritegnjeno v pričujoči razbor. Gre za beležko daljše dobe, ki pa se evolucijsko očitno ni še niti začela niti končala, kot govori že pred desetletjem in pol objavljena razprava Protofaza slovenske politike. Pri členitvi zakonitosti, ki so politično dogajanje določale tedaj, pa lahko – ne brez sleherne grenkobe – sledimo dejanjem iz sedanjosti, ki najdejo svoj odziv v spominu. Ni se pravzaprav dosti spremenilo. Na presušene ustnice, ki pričakujejo že od začetka devetdesetih, se zlorabe, prevare in laž nalagajo kot oglje ali apnena malta: žeja je vse hujša, izhod pa vse bolj daleč. Z distanco desetletja in pol pa se vse ropotije, ki jih dnevno doživljamo v domovini, kažejo ne kot evolucijsko odprto naključje pri sestavi genetske strukture (protofaza), temveč kot voden defekt, ki je hote polnil ono težko samoto, v katero se je pogrezal ništrc slovenske poti skozi socialistično tranzicijo. Sami smo na liniji preboja iz totalitarne države v smeri zahodne demokracije napravili bore malo, skoraj nič. V vsem času smo bili podvrženi ohranjanju monopolov, kakršne je oblikovala partijska država. Načenjali smo jih, kakor da bi ponavljali velike točke naše zgodovine: prek posameznikov, prek njihove izrecne volje, neverjetnega poguma, z ogromno padci, izdajami in drugega smo v dveh tranzicijskih desetletjih ponovili zgodbo naše diahrone identitete: veliko poklicanih in malo izvoljenih. Drugače očitno ne znamo. Trubar, Prešeren in Cankar, vsi so se v
3

svojem preblisku nahajali pred temotno praznino: tej se je reklo sedanjost in položaj slovenske ideje v njej. Bežali so, čeprav so se zavedali, da sami sebi ne morejo uiti, in prav je bilo tako. Ta občutek je bil v devetdesetih v nekaterih živ bolj, kot se je zdel mrzel dih praznine, ki jih je obdajal. V sivi svetlobi oddaljenega jutra se zato kakšne osebe in nekatera dejanja prav nostalgično kažejo kot izgubljeni vir življenja, druge in druga pa sramotno žarijo kot obločnica šentflorjanskega monopola. Banalnost eksistence večinskega homo slovenicusa v tem času bo gotovo eden najbolj plodnih izzivov analitikov, ko se bomo s celotno težo narodnega telesa presukali onkraj te žalostne periode. Težišča upora so bila na liniji zgodovinskega izročila strank slovenske pomladi, na Novi reviji, v devetdesetih na Katoliški cerkvi, predvsem pa na izjemnih posameznikih. Ti so ravnali zoper zgodovinsko inercijo, ki se za slovenski primer vzpostavlja kot eksponenta funkcija v razlikovanju med molčečo večino in v govor posvečeno manjšino. Čim več je prve, tem manj je druge, in obratno. Vendar ta doba tudi ni brez kančka sreče. Prvič v slovenski zgodovini se je namreč začelo dogajati, da drugi nekaj storijo za nas, še bolje, zgolj za nas, ne da bi pri tem imeli svojo neposredno korist. Na liniji preboja v novo smer je za nas tako začuda veliko napravila Evropska unija. Ta je bila kot francoska revolucija utemeljena na geslih svobode, enakosti in bratstva. Ona nam je omogočila, da smo hkrati stopili iz kluba žametne balkanske bordelnosti v najvišji rang svetovnih držav, hkrati, at last but not at least pa so njeni standardi začeli na tihem delovati zoper banalno »samoupravno« spozabljanje, kakršnemu je bila očetnjava priča od leta 1945. Čisto potiho in vse prej kot določno izraženo je začela opravljati vlogo mogočnega poroštva pred klicami socialistične infekcije. Razpadla družbena identiteta prejšnjega sistema bi sama po sebi ostajala v večini plasti neproblematizirana: celo običajno se je zdelo, da ne opravljamo privatizacije gospodarstva, da spet in spet volimo tiste, do katerih je bil padec Berlinskega zidu obzirnejši kot smrt sama, da se ne čudimo, kako nam iz dneva v dan vlada pamet, bolj gluha kot noč. Evropska unija pa je tiho skrbela, da je bilo ogledalo pravilno nastavljeno in slika dovolj ostra. Ni zato naključje, da je volilno telo oddrsalo na smetiščni kup Drnovškovo stranko prav v tistem letu, ko se je po desetletju in pol njene vladavine država pridružila Zvezi. Ta proces deluje tudi danes, lahko rečemo celo, da je realna vrednost njegove spremenljivke vsak dan kvadrat tiste od prejšnjega večera. Tu je evro, tu je globalizacija, tu je nenazadnje gospodarska kriza, katere trgatev se bo pravkar razpotegnila že v četrti letni čas. Nezadovoljstvo in strah pred prihodnostjo napravita človeka nebogljeno pritlikavega. Strah ga omrtviči do najtanjšega končiča, vendar ga hkrati zavaruje pred tem, da bi postal asteničen. Človek se bo zato do konca potrudil s krizo, poskušal jo bo razumeti do potankosti, da bi se obvaroval najhujšega. V naporu misli in razumevanja pa ga bolj kot vse drugo zanima razumeti strukturne mehanizme, ki tak svet vzpostavljajo. Evropska unija je prek krize generirala
4

kozmično radovednost slovenskega človeka in ta je odpihnila socialistično atrofijo, kot sončni februarski veter pometa pravkar nasneženi pršec v svetlem visokogorju. Šele prek krize homo slovenicus docela postaja državljan sveta, ta svet razumeva, ker je prvič po šestdesetih letih potisnjen pred jekleno alternativo: ali bo razumel globalni svet in njegove mehanizme in si v nadaljevanju zagotovil preživetje ali pa bo po njem. Davna materinska naklonjenost, ki je skozi socialistični vek omamljala njegovo zavest, prihajala pa je iz cankarjanske fobije nebogljenosti in strukturne neustreznosti Slovenca, za katero se je bil usposobil v oddaljenem, predzgodovinskem življenju, mu je konec koncev forma mentis. Pod tem pojmom moramo razumeti komplicirane koordinate domače usode, ki so za majhen narod velele veliko pritiska v prepišnem prostoru, gospostvo tujca in njegova zatiranja. Zoper vse to je stala rodna mati: kot odrešitev, zavetje in naposled zaklon, če ne celo zapik. Mati je tista fantazma ali iluzija, ki jo je socializem še posebej izkoriščal, saj je freudovski privid varnosti nadomeščal s prav očetovskim sindromom: za vse bo poskrbljeno, državljan federativne Jugoslavije, ne skrbi za nič drugega, razen za to, da ostaneš zvest! V križišču enega in drugega preseka se kažejo neštete očetovske podobe, kot so si jih za maske navešali mojstri političnih manipulacij, od brkatega Janeza Stanovnika do v puh dojenčkove zadnjice omehčanega maga tranzicije, zadnjega sekretarja CK ZKS in prvega predsednika osamosvojene RS, Milana Kučana. V tem smislu Evropa prvič ni mati (Slovenija), temveč dom in domovina, kakršna zrel človek potrebuje. V takšnem risu eksploatirajo tvarino slovenske sodobnosti pričujoči zapisi, razprave, članki, komentarji ali celo (in pretežno, vsaj bolj na koncu knjige) redni kolumnistični klicaji, ki jih je avtor opravljal (in jih še opravlja) za splošne ali bolj specializirane medije (predvsem v zadnjem času). Četudi so divergentni, predvsem po problematiki in motivih, pa imajo nekaj prepoznavnih imenovalcev skupne vsebine. Večina jih je osmišljena na predhodnih straneh, seveda pa pri takšni množici disparatnega gradiva ostaja nujno vprašanje glede organizacije celote kot take. Protofaza slovenske politike je kronološko prvi zapis v pričujočem izboru. Intoniran v ozračje časa iz začetka devetdesetih let predstavlja smelo zaziranje v obsončene oblake; četudi so bili glavni trendi že takrat dokaj jasno razvidni, je še vedno obstajalo upanje, zgoščeno v instinktivni neugnanosti slovenskega človeka: saj se mar nismo zato osamosvojili, da bi še naprej živeli z dvomi in podobami iz osemdesetih let, ali še iz daljnejših časov. Depala vas slabih šest mesecev kasneje je pokazala, da je bila iluzija o »novi Sloveniji« bolj neverjetna kot živa voda, precejena skozi suho slino v debelo plast pepela. Jelinčič in Žirinovski sta velika znanca onega časa. Znana sta po svojih potegavščinah. Učinki Jelinčičevega »štosa« je bil eden prvih poskusov pojasniti škodo, ki jo je s svojo ukano kontroverzni politik povzročil med desno sredino,
5

predvsem pa med strankami, ki se tradicionalno vpenjajo v t.i. demokrščanskoljudski lok. Ni pa bilo mogoče z orodjem tedanje dobe razumeti požoltelega ozračja, ki je vladalo nad vsako od strank te usmeritve, bolje, ki je določalo identiteto njenih protagonistov vse do danes. V knjigi so navedeni dvomi in ugovori, kakršni so se artikulirali ob prevarah slovenske tranzicije, ko so v imenu velikih idej drobnjakarski sebičneži s cmerikavim gostobesedenjem hoteli najti prostor pod soncem svoji osebi. Prvi stržen kritike krščanskih demokratov bo zdaj star pol desetletja. O tem govorijo Čudežne orglice, pa Stara mama in štiri vojske, predvsem pa analiza, ki se skriva za nekoliko hudomušnim naslovom«Kdor vidi mene, vidi Kučana«. Že Cankar je namreč učil o »medicini v cukreni vodi«. Za sodobni okus je celoten nabor takratnih politikov živ anahronizem. Iz njega se posreči vsake toliko izkopati Lojzetu Peterletu, bodisi zaradi predsedniških ambicij, največ pa zaradi tega, ker je posrečena groteska. Prvi predsednik slovenske vlade je ob prvih demokratičnih volitvah spregledal sindrom Jelinčič, spregledal nato past velike koalicije, za njo past Oglejskega sporazuma, hkrati pa popustil glede strankarske organizacije. Ko so ga pred volitvami 1996 izdali ljudje, ki jih je v slovenske krščanske demokrate nanovačila nekdanja SDV (kot je po gradivu, ki nam je zdaj na voljo, spočela tudi celotno gibanje), ga to ni motilo, da bi se s podobno komponiranimi osebki ne prebil (junija 1997) vnovič do predsedniškega mesta v stranki. V votlem ozračju, ki je nastalo po ponovljeni veliki koaliciji (februar 1997) med SLS in LDS, pa tudi organsko ni mogel več izkoristiti priložnosti za reafirmacijo gibanja, ki ga je sam že tolikokrat pustil dotakniti se nesmisla politične akcije. S perspektive konca devetdesetih je združevanje s Podobnikovo SLS bilo podobno potovanju nabito polne kepice zraka z dna temne vode proti površini. Ob velikem pričakovanju, ki ga je s tem ustvarilo, si nihče ni znal predstavljati, da se bo ta mehur preprosto razpočil, ko bo zadel vodno gladino. Ta misel se nam je priplazila v zavest že ob dogodku samem, ob združitvenem kongresu aprila 2000, kjer smo z veliko mero nelagodja ujeli prihajajoči arrangement razvoja stvari v t.i. Bajukovi vladi s poletja 2000. Slovenska civilizacija je v enem od sredobežnih jeder pričevanje prav o tem: njeni sestavni deli (članki) analizirajo periodo 1997 do 2005 v luči logičnih vprašanj o usodi demokrščansko-ljudskega bloka. Najmanj blaziran zapis v tej smeri je Komunisti si niso premislili alias Peterletova stara služba, kot je članek za objavo naslovil tedanji urednik Maga Danilo Slivnik. Ob odsotnosti implicitnih logičnih odgovorov se knjiga zateka k zadnjemu ključu, ki je tovrstnim interpretacijam še na voljo: kaj pa če je celotna zgodba veljakov s tega dela prostora živo pričevanje o izvotljeni lobanji, v kateri imajo domovinski prostor sodelovanje z udbo, točneje s SDV, mimikrija svoje prave identitete, prostorsko-časovna neinteligentnost (v smislu latinske etimologije, interlegere* > intelligere, videti,
6

razumeti od znotraj), emocionalna blebetavost, na vrhu vsega pa prisrčna slovenska pogoltnost: če lahko izpraskaš cekin iz državnih jasli, se vendar ne obotavljaj, da tega ne storiš (v tem smislu je znana predvsem Kozinc-Polajnarjeva afera iz poletja 1994, t.i. R+3, kar pomeni dostop do stanovanjskih kreditov po merah, ki drugim državljanom niso na voljo). Knjiga je v takšni in drugačni meri tudi pričevanje o tem. Je pa v bolj absolutnem smislu pričevanje o poklicanosti demokristjana v politično akcijo, o faustovski igri med trezno pametjo, zaneseno vero v prihodnost, očaranostjo nad človekom kot takim na eni in plastično izrazitostjo zla v duhovnem in zgodovinskem svetu na drugi strani. Človek, ki bi slednje presegal v imenu prvega, se rodi tako rekoč enkrat na zgodovino. V našem primeru je to pokojni Janez Pavel II: posvečamo mu izjemno pozornost. Slovanski papež je namreč poosebljenje zgodovinske dialektike dvajsetega stoletja: s svojo avtoriteto pa tudi motor metafizičnega umerjanja družbe osemdesetih let ob vatel klasičnega in predvsem krščanskega humanizma. V tem smislu je tudi visok kriterij politične akcije na Slovenskem: kako tudi da to ne bi bil. Z njegovo močjo (mednarodno priznanje Svete Stolice 13. 1. 1992) nam je uspelo v najkrajšem času preplezati neskončno steno, ki tribalni način bivanja, kakršnega smo poznali v razpadajoči Jugoslaviji ločuje od državnega okvira, ki se v dobrem desetletju že prevesi v članstvo v najmogočnejšem klubu na svetu, v postmoderni aliansi stare celine, v Evropski zvezi. Smrt in stena je naslov tistega sestavka, ki se v tej zvezi izreka najbolj eksplicitno. Nastal je v mesecu Wojtylove smrti, ta pa je bil hkrati tudi mesec desetletja in pol, ki je svetovno javnost ločevalo od postmodernega podviga Toma Česna, od rešitve alpinističnega izziva 21. stoletja, kot se je o tem izražal Reinhold Messner in pri tem meril na južno steno himalajske gore Lhotse. Gorniški podvigi in izzivi so od sedemdesetih let naprej utemeljevali slovensko nacionalno identiteto na podoben način kot smučanje. Slednje se sicer odvije v stotinkah sekunde, ki določajo »kvaliteto« posameznikovega prihoda v cilj. Plezanje pa spremljamo očarani, z zadržanim dihom sledimo junakom v steni in se še leta za tem sprašujemo, ali jim je uspelo ali ne, in seveda, kako. Nekaj tega je v slovenski ideji o osamosvajanju pred letom 1991, vpeto pa je to v tisto stremljenje, o katerem je tekla beseda, ko je svet beležil osemdeset let prvega (poskusa) vzpona na vršaca vršacev, na Sagarmatho. Ker je dogodek referenčen do procesov, s katerimi smo se Slovenci ubijali celo zgodovino, najbolj pa v zadnjih dveh desetletjih, smo v izbor pritegnili tudi članek iz decembra 2004 leta (Zelena pika, kasnejši Dnevnikov Objektiv), ki govori o možnostih, da sta George Mallory in Andrew Irwine bila zadnjič videna na drugi stopnici (second step) gore in sta umrla pri sestopu z vrha. Najvišjo goro sveta smo v izbor pritegnili zaradi obvezujoče kontekstualnosti: v življenju obstajajo izzivi in ideali, slovenska zgodba se v teh stenah najde skupaj s tistim, kar označuje najvišje
7

stremljenje posameznika, naroda, vrste. Od tod zaključek članka o osmih desetletjih »najvišjega« podviga: »Če sta bila plezalca leta 1924 res na vrhu Everesta, ima njuno dejanje veliko težo. Ob osemdesetletnici tega podviga pomeni zmago človeka nad elementi in tehniko, pomeni zgodnjo potrditev vsega, k čemur je bilo naravnano 20. stoletje. Pomeni pa tudi poveličanje človeka: stopinja »predindustrijskega« homo sapiensa na vrhu planeta Zemlje bi bila velikanski, če ne največji korak v pohodu onega bitja, ki se je pred milijoni let v afriških stepah zravnalo in se ozrlo kvišku. Poimenujoč se človek se je potem odpravilo obvladat svet.« Nekako v tem smislu se odvija tudi slovenska zgodba, pa zgodba ljudi, ki se sklicujejo na pavlovski način delovanja (prim. Med osličem in cekini) v politični akciji, nenazadnje je bil tak tudi sredobežni vzgib papeža papežev: zravnati se, težiti kvišku, imenovati se človek, najsi bodo trinoštva časa še tako samovoljna in še tako neomejena. Človek lahko zmaga nad elementi (in zgodovino), a če ni zmagal nad samim seboj, je tudi to brez haska. Tako George Mallory. Ta misel dramatično intonira vse, kar je napisanega kot upor zoper temeljno eksistencialno lagodnost, ki je večinsko obeležje balkan-socializma, ždenja v prostoru, pač na način orumenele bilke ali še česa manj samogibnega. Kot taka ostaja kriterij, ob katerega se pomerja večina v knjigi objavljenih spisov, je nekakšna intenca v premisleku celote. Človek bi se moral ves čas presegati, predvsem pa presegati prostor, čas, samega sebe. V zaspanih razmerah, kakršne nam je zapustila naša nekdanja domovina je to v resnici izziv pred-tehnološkega vzpona na vrh sveta. Za Nauk o nemogočem bi se zdelo, da je tisto poglavje v besedilu, ki prikazuje pojave, ljudi, dogodke, ki so se idealu iz prejšnjih odstavkov najbolj približali. Pa temu ni v celoti tako: na nižjih nivojih namreč refleksno priča o postoterjenem nagonu, s katerim se ohranja kastni sistem nekdanje države, predvsem pa o posebni sreposti, ki so je deležni posamezniki, ko se mu uprejo. Malček Mag je tak primer: z dokajšnjo mero intuicije napoveduje razvoj dogodkov od decembra 2007 sem, ko je vdor v zaledje SDS povzročil discipliniranje odprtega prostora, kakršnega je časopis predstavljal od Slivnikovih časov naprej. Starina Kosem in Janez Markeš sta tudi sicer pogosta referenca v besedilu: nasilje nad lastno ekipo, kakršnega so bili deležni uredniki in novinarji, ki jih danes najdemo srečno rekrutirane v Reporterju, je čisto simptomatično za domače okolje. V njem norme ni, zato si jo lahko vsakdo razlaga po svoje, čisto v okviru nauka o nemogočem: moralo je moč v Sloveniji skoraj v celoti oblikovati po svoji lastni potrebi (pogoltnosti), s prav tako lahkoto, kot vešč čevljar izgladi konturo obutve na jeklenem kopitu. Prav tak pridih nemogočega ništrca obliva zgodbo nekdanjega predsednika Združenja novinarjev in publicistov. Tisti, ki smo se čudili najprej njegovi izvolitvi junija 2008, strmeli v nadaljevanju nad pohabljanjem sleherne pobude, ki so jo strukture v ZNP le dajale, nismo bili dosti presenečeni, ko je v podporo Gregorju
8

Golobiču, dan pred evropskimi volitvami Peter Klepec domače presse odstopil s svojega mesta. Imena dotičnika nismo navedli, ker bi to ne imelo nobenega smisla: predstavlja pač enega od kamnov v mozaiku preperele morale, družbene nravi, v kateri še tako deviantno ravnanje pospravijo v rubrike normalnosti. »Slikal sem temo, da bi srce tem bolj hrepenelo po luči«, je rekel tisti, kateremu dolgujemo prenekatero odrezavost v pričujoči knjigi. Kako tudi da ne, saj se ob njem ravnajo poteze narodnega značaja, ki so prav v tej projekciji sto, dvesto, in še več let žive, kot da bi bile izgovorjene danes. Beseda je o Ivanu Cankarju, s tem pa tudi o kriteriju pisanja v slovenščini. To spet zadene na naslov enega od poglavij, Nauk o nemogočem. Po Cankarju ima slovenska écriture smisel le tedaj, če je korak znotraj človeške kože kot deset korakov pred časom. Cankar je namreč nauk o nemogočem napaberkoval znotraj historične lupine homo slovenicusa, kot jo je ta grčil skozi stoletja. V nedrjih podzavesti najbrž nosimo oni stavek: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov« (Jerman v Hlapcih). Morda se ta lastnost slovenskega karakterja ni pokazala nikjer tako izrazito kot prav v matici, v zibelki, na področju prve državne tvorbe srednjeveških Slovencev, na južnem Koroškem. Že v rosnih letih so iz zavesti tamkajšnjih rojakov skrtačili misel, da bi lahko nadaljevali z »etnogenezo« v prostoru, ki jim je v ta namen pripadal. Če bi se Freud rodil stoletje kasneje, bi iz pričujoče matrike napravil eno od svojih boljših knjig! Tako pa ostaja spoznanje o človeku »ki je svojo dušo nenaturno pokapucinil« (Cankar, Hlapci), o nekom, ki se je pred surogatom nemške kulturne identitete tako amorfno pogreznil kot njegov brat onkraj Karavank ob Kardeljevih tezah. Veselje, proslavljati svojo lastno sedmino, je tuje zrelim narodom. Taka je središčna misel v enem od nosilnih člankov omenjene tvarine. Knjiga na kritičnih mestih navaja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Tu sta predvsem dva od njegovih romanov, Požganica in Jamnica, ki opisujeta svet dvajsetih let prejšnjega stoletja. Gre za regijo, v kateri so takrat nedeljeno govorili slovensko, tako kot to danes počnemo v Ljubljani ali v Mariboru. Območje obsega sklenjeno celoto Celovca in treh kotlin, Roža, Podjune in Zile, kot poje že ljudska pesem. Vorančeva ubeseditvena logika sledi stoletje stari veristični potrebi po detajlih. Ljudje v njegovih romanih govorijo naš jezik, preprosto zato, ker se je tam pred sto leti tudi govorilo tako. Od plebiscita 1920 sem se je ponemčilo sto tisoč (!) Slovencev. To so storili po večini šele po podpisu Avstrijske državne pogodbe leta 1955, večji del pod državno in regionalno oblastjo, ki je slišala na tisti čas hudo moderen pojem socialne demokracije, konkretno Bruna Kreiskega. Etnocid se je zgodil tiho, brez alarmov, ki jih sicer sproža zanikana skupnost pred izginotjem, brez apokaliptične misli ali zle
9

namere. Šlo je za zvrženost v bivanje; kot da bi hoteli sonarodnjaki dokazati na ta način, da je limit njihove narodne zavesti tudi rob časa samega in jih prihodnost ne zanima. Če pogledamo grobove izpred generacije ali dveh, bomo na pokopališčih v regiji večinoma našli slovenske napise. Kot v kacetu: človekov obstoj ni več ontološke narave, temveč je reduciran na črko (in na številko, označujočo datum njegovega konca). Živim v dobi, kjer me več ne bo. Marij Pregelj je nekoč naslikal grafiko Stisnjeni človek. Na eni od domačih izdaj ilustrira roman 20. stoletja, Nekropolo Borisa Pahorja. To je tekst, ki je zbranim sestavkom v pričujoči ediciji blizu kot malokaj. V primerjavi s cmeravo apokalipso iz prejšnjih odstavkov je Boris Pahor formula slovenstva za pretekli in prihodnji čas. Je presežna razlika, ki v svoji politično-filozofski drži (to je temeljna drža Zahodnjaka, ki da nekaj nase), govori onkraj sedanjosti. Je tako rekoč edini živeči Slovenec, ki ga naša zbirka spisov postavlja kot kriterij stvari. Je realna obrazložitev »slovenskega kompleksa«, navrženosti med močnejše narode, ki razloži Koroške Slovence v isti meri kot sonarodnjake iz matice. Ta hrast na gori je zanikanje, bolje transsubstacializacija davnih frustracij, naloženih v zibel tistega, kar je bard Župančič poimenoval s Črtomirovim fenomenom volkodlaštva. Boris Pahor je Cankar današnjega dne, upoštevaje dejstvo, da slovenstvo iz jeseni 2009 lahko obstaja le kot del integralne formule Evropske zveze. Cankar (z materjo) je bil domačija pred svetom, Pahor je svet pred domačijo, v teh zvezah pa se odslikuje tudi pot homo slovenicusa skozi dvajseto stoletje. Eden od sestavkov na to temo ne nosi zaman naslova Očak nad provinco. Stisnjeni človek se je odprl večkrat, v zgodbi pričujoče knjige predvsem za zločin. »Ne razumeš, da je vseeno, imaš prav ali ne, važno je, kam te opredelijo«: s to formulacijo bi spet lahko definirali eno od ključnih intenc knjige. Stavek je iz filma Nasvidenje v naslednji vojni, posnetega po Zupanovem romanu Menuet za kitaro na petindvajset strelov. Knjiga je namreč pričevanje – mnogokdaj zastrto – o ljudeh, ki jih je justica prejšnjega sistema odrinila na obrobje, četudi so imeli popolnoma prav. Javne razvidnosti smisla svojih prizadevanj niso dočakali: Vitomil Zupan, Angela Vode, Edvard Kocbek, Rajko Turk kot ded pisca pričujočih vrstic, vsi so umrli v navidezni zmoti. Šlo je za subjektivno krivdo posameznika pred institutom totalitarne države. Ker so odšli v sedemdesetih, osemdesetih letih, se preprosto ni moglo postaviti vprašanje njihove ekskulpacije. To je Nekropola današnjega časa, naš dolg do preminulih, bolje – do njihove življenjske substance. Knjiga poskuša biti pričevanje o pokončnosti, kot smo ugotovili. Ta vrlina pa se najverjetneje začenja v tisti izkušnji Dostojevskega, ki jo je formuliral nekje v Karamazovih: »Ljubi sleherno stvar, če boš ljubil sleherno stvar, se ti bo odkrila tudi skrivnost božja v stvareh«. To je izkušnja Borisa Pahorja in še koga, ki ga pričujoča knjiga postavlja na vrh sveta kot svetlobni blisk. Tako je šinila skozi zavest tudi oseba, ki se je v stotem letu bivanja poslovila pred letom dni (jeseni 2008): Ogledalo
10

sestre Emanuelle prinaša novost v domači log. Spomnimo se: članek je bil objavljen ob smrti sœur Emanuelle, francoske redovnice, ki si je z deli ljubezni na najbolj zavrženih krajih planeta (Kairsko smetišče, denimo) zagotovila svetovno prepoznavnost in »slavo«. V zvezi z njo navajamo izsek iz članka, ki govori močneje kot še tako racionalen glas: »Slovenija je v zadnjih desetletjih namreč uveljavila vrednote, ki temeljijo na neresnici na eni in na brezsramnem okoriščanju z družbenim premoženjem na drugi strani. Ob zori sprememb konec osemdesetih je Milan Kučan eksistencialno laž (socializem po meri človeka) pretihotapil v sodoben čas. Mediji so to obranili, v ozadju pa so se izbrani polaščali družbenega premoženja. Mnogi so molčali, redki govorili, še redkejši govorili po resnici. Smetišče nravi, značajev in karier. Sœur Emanuelle, dobrodošli v Sloveniji!« S tem namenom je posvečena tudi vsebina knjige: sestra Emanuelle še enkrat pove, da so pokvarjenost, lakomnost, izdajstvo in kriva vera tako preprosti kot razlika med življenjem in smrtjo. Z redovnico smo prispeli na rob, v domet tiste prispodobe, ki se ji z jezikom Daneta Zajca reče Oddaljenost do sveta. Naslov knjige je ves »v tem enem«. V zloslutni »distanci« do upovedenega predmeta se namreč summa spisov dotika nekaterih reliktov iz zatišij hudo mračnega kota. S tem mislimo na nikdar razjasnljive afere, njihove igralce, ozadja, in podobno. V mislih stiskamo čisto konkreten micelij domače (medijske) stvarnosti, v katerem vsakodnevno prihajajo do naslovnikov izrazi, kot so zloraba položaja, prekoračitev pooblastil, nemoč pravne države, menedžerski prevzemi, tajkunstvo, holdingi, in »kar je še podobnih besed« (Cankar). Ti predstavljajo premnogo referenčno jedro zapisov, osmišljajo jih žal v tem, kar je neolatinska renesansa poimenovala s pojmom summa, skup, celota. Brez zbora pregreh, ki se »od zore do mraka, od mraka do dne« plazijo do ušes (in zavesti) državljana sodobne Slovenije, ta knjiga sploh ne bi bila napisana. V tem spoznanju se resnica domače stvarnosti zgosti prav do aforistične pregnance, morda tudi korak onkraj nje, v čisti absurd. Eksplicitna obsodba, ki jo Oddaljenost do sveta integrirano postavlja v jedro svojih prizadevanj kot zadnjo opravičitev, je namreč hkrati njen raison d'être. Nje obsodba (izraz smo skovali ob misli na Prešernove rodilnike, »nje pogledi«, denimo) je tako njena krisis, če sodobno tujko razumemo v etimološki funkciji prvotnega pomena (krisis – sodba). Ko ujame v svoje znakovne mreže kriminalno početje tranzicije, se kriminalizira ipso facto. Razmišljanje o Sloveniji namreč ni mogoče zunaj refleksije o izhodiščni anomaliji: če bi si kateri spis to le privoščil, bi preprosto ne razmišljal več o naši državi. To je siceršnja praksa v večini tiskanih medijev domačije, ki govoreč vendar ne povedo ničesar. Toliko smo namreč padli v zadnjih desetletjih.

11

In če je javnost do vsega počasi oblikovala razmerje nemočne starčevske razdraženosti: češ, kaj pa naj, saj ni mogoče ničesar spremeniti, ji Oddaljenost sledi tudi v ta zaviti pas. Koliko ohranja status samostojnega pričevalca, bodo (so že) presodili bralci. Koliko je uspešna pri razkrivanju vseh tistih, ki so do onemoglosti nadaljevali v življenju eksistencialne laži (Havel), bomo (ali pa smo tudi že) videli. Želi pa si ne ostati brez kančka sreče, h kateri jo zavezuje prav naslov. Želi si oddaljenost do sveta odkleti, kot bi rekel veliki pesnik, da bi domovina postala svet. To se bo najverjetneje zgodilo v prvi od prihodnjih generacij - kar pa je (že) usoda nas živečih. Ljubljana, oktober 2009

1. PRVI ZARIS: PRETRGANA TIŠINA UČINKI JELINČIČEVEGA »ŠTOSA« Slovenski družbeni prostor je anomalna tvorba, čeprav bi se na prvi pogled zdel vse kaj drugega. V najbolj neposrednem smislu se ta oznaka nanaša na pojem, ki je tri leta tega obljubljal Slovencem novo kvaliteto življenja, danes pa je docela zbledel. V mislih imamo spravo, besedo žalostnega slovesa, ki je mnogi niso razumeli kot definitivno cezuro med preteklim in sedanjim stanjem, kot razloko, ki bi šele v nekakšni ex-post perspektivi omogočila odkrito in javno soočenje s sindromi polpretekle politike, temveč kot neke vrste pospravljanje, pometanje pod preprogo splošne družbene nekritičnosti. Posledice so očitne, omenimo le to, da se je zabrisalo prenekatero nevralgično dejstvo iz med- in povojnega časa, da je bila nadalje implicite omogočena dejanska kontinuiteta nekdanje oblasti, kar pomeni, da živimo v prostoru, ki je vse prej kot uravnotežen, stabilen in transparenten. Živ dokaz tega je gotovo znana intervencija dr. Veljka Rusa glede legitimnosti prejšnjega sistema in njegovih skritih institucij, ki bi v drugačni, bolj kritični, zahtevnejši, da ne rečemo zdravi družbeni atmosferi gotovo ne bila mogoča. Analitični pogled pa odkrije še hujše anomalije, in sicer predvsem pri tistem, kar se v bolj tehničnem žargonu imenuje slovenska politična paradigma, to je identiteta in razpored strank glede na politični lok. Prvo, kar v tej zvezi opazimo, je nenavadna

12

strukturiranost političnih opcij: ta najbolj prizadene tiste, ki so se politike lotili v času slovenske pomladi, to je slovenski desni center. Trditev, v katero bi lahko povzeli vse, kar bomo v nadaljevanju razvili, je, da se le-ta nahaja v nevarnem suspenzu, umaknjena na oba skrajna robova, in je dejansko neobstoječa. Kot razlog navajamo Zmaga Jelinčiča, ki je brez dvoma prvi agens teh pojavov. Odkar vemo za njegov dosje, tudi ni več težav z določevanjem njegove politične motivacije, saj je jasno, da je deloval kot izpostava tistih, ki so na vsak način želeli preprečiti konsolidacijo desnega centra. V slovensko politiko je Jelinčič stopil v najugodnejšem trenutku, to je takrat, ko ji je grozil notranji vakuum, v času, ko je del javnosti začel zavračati ustaljeni politični model in se ozirati po alternativnejših rešitvah. Jelinčič se je idejno opiral na fond standardnih vrednot, ki so lastne strankam desno-sredinske usmeritve, le da je pri njem ta sistem doživel svojevrstno prenovitev oziroma redukcijo, s katero je moč skoraj v celoti pojasniti njegov fenomen. V svojih izvajanjih je v resnici uporabljal konzervativni vrednostni arzenal, vendar vselej v funkciji narodnoobrambne ideje. To je pomenilo, da je moral izbirati samo tiste od njegovih parametrov, s katerimi je lahko pritegnil volilno telo k domovinskemu boju, ki pa glede na to, da zanj ni obstajala nobena utemeljena podlaga, ni bil drugega kot pretveza za zaostren nacionalizem. Domovina, družinska skupnost, lastne vojaške sile, delo, antikomunizem, vera, točneje katolicizem (kot ena od sestavin slovenske etnije, pri njem le latentno navzoča), in kar še v teh zvezah pojmujemo, so se naenkrat iztrgali iz ustaljenega konteksta in se nabili z alarmantnimi konotacijami. Doživeli so odmevno aktualizacijo, katere najbolj neposredni efekt je bilo izmaličenje njihovega prvotnega bistva. Ljudje jih preprosto niso več dojemali kot take, temveč v Jelinčičevi nacionalistični projekciji. Ker pa gre za tip politika, ki mu ne manjka ne sugestivne moči ne odmevnosti, se je njegov substitut tudi prijel. Hkrati se je z novo vsebino nabil prostor, ki se je pred tem nevarno praznil, s tem pa je v slovensko politiko prišel nov dinamizem. Razumljivo je, da so bile posledice pri strankah, ki so se sklicevale na standardne, ne hiperdimenizionirane retorične vrednote, in ki so nenazadnje črpale iz istega volilnega bazena, milo rečeno težke. Jelinčič je kontaminiral njihovo področje, zato je bil izkupiček glasov dosti slabši od pričakovanega, nekatere pa so celo izgubile parlamentarni status. Stvar postane dosti jasnejša, če jo konkretiziramo, toda pri tem odkrijemo tudi zanimiv paradoks. Stranka, ki je bila glede na reference, na katere se je sklicevala, SNS najbolj korelativna, so Narodni demokrati. Predvolilni boj so tako eni kot drugi gradili na istih elementih. Razlika je bila v intenzitetni stopnji oziroma perspektivi. Nastop Narodnih demokratov je bil blizu evropski politični normi, splošno sprejemljivemu standardu, manifestacije SNS pa so bolj ali manj spominjale na izživljanje nezadovoljnih najstnikov oz. družbenih marginalcev, ki jih teži to in ono, samo bistveno ne. Pa je volilni rezultat pokazal prav nasprotno: razmerje je bilo ena
13

proti pet v korist SNS, NDS pa se je morala celo podati v težak boj za preživetje zunaj parlamenta. Jelinčičev »štos« je v resnici mejil na popolnost. Ne samo, da je desnosredinski opciji, ki drugod določa politično fiziognomijo države, odvzel zaledje oziroma eksistenčni prostor, ampak je tudi v seriji nerazumljivih potez razbil oziroma nevtraliziral svojo stranko, ki je že kazala ambicije po daljnoročni rasti, tako pa tudi po ogrozitvi ustaljenega primata struktur, ki danes obvladujejo Slovenijo in so tudi spočele fenomen Jelinčič. Namesto enovite SNS imamo danes množico njenih satelitov, parlamentarnih in zunajparlamentarnih skupin brez opaznejše orientacije in političnega efekta. Jelinčič pa se počasi vrača tja, od koder je bil poklican, v anonimnost tajnega agenta, da morda nekoč, kot kak ptič samoživ spet vznikne in pripravi nova presenečenja. Zanimivo je opazovati, kako so se na pervertiranje enot desnega centra, v katerem ni prostora za ljudske, narodno in krščansko- demokratske stranke, pa tudi za druge opcije (za socialdemokracijo, kakršno danes uveljavlja Janez Janša) odzvale konkretne stranke, ki jim je Jelinčič na tak način križal pot – in račune. Omenimo najprej stranko, ki se je izrecno želela locirati v ta prostor in se je v svojem parlamentarnem delovanju tudi povezovala z Jelinčičevo SNS, to je SLS Marjana Podobnika. Ta je v začetku res nastopala kot nasprotnik pretiravanja v nacionalnem sentimentu: razlog je bila univerzalnost krščanskega pogleda na svet, na katero se je implicite sklicevala – potem pa je sprevidela Jelinčičevo taktiko, hkrati pa opazila, da se levo od nje oblikuje velik strateški center, v katerem želi njen najrealnejši koalicijski partner (krščanska demokracija) izrecno sodelovati. V strahu, da bi je ne doletela radikalnejša osamitev, je zato napravila presenetljivo naglo potezo. Nemudoma je zaostrila svoj pogled na etnično homogenost Slovenije, dobila tako zadosten skupen imenovalec za enotno politično platformo in stopila ob bok Jelinčiču (dogajanje časovno umeščamo v drugo polovico leta 1992 in v začetek 1993, vse do podpisa koalicijskega sporazuma med LDS, SKD in SDP). Bilo je to slovo od desne sredine in SLS je začela vse očitneje prilagajati svojo identiteto stanju na obeh uvodoma izpostavljenih marginah. Na eni strani lahko spremljamo očitno rast nacionalnega občutja, hkrati pa intenzivirano sodelovanje s strankami, ki so si tudi prizadevale v isti smeri - danes jih je večina v NSL bloku1. Na drugi strani opažamo poudarjanje solidarnosti s socialno ogroženimi sloji, predvsem s kmeti in delavstvom. Neke vrste krekovski socializem je to, domač vsem tistim, ki so se ob industrijski hipermodernizaciji in prihodu postmoderne začutili zapostavljene in odveč in so krivca svojemu stanju slej ko prej iskali na relacijah: grabežljivi partijski menedžment in delovna sila iz južnejših republik. Pri tem je odveč poudarjati, da se SLS ni obračala na trdne kmečke gospodarje – kakršnih resda ni malo, vseeno pa so daleč od tega, da bi bili v večini – temveč na pavperiziran delavsko-kmečki
1

Nacionalno-socialno-liberalni blok iz leta 1992-93.

14

proletariat, ki sta ga ta dva dejavnika najbolj prizadela in na katerega so druge stranke bolj ali manj pozabljale. Tu obstajajo interference s SNS, vendar se zdi, da se je slednja bolj nagibala k urbani populaciji, precej pa ji je prinesla tudi študentska oz. dijaška mladina. Marsikaterega od sicer skromnih 12 odstotkov, ki jih je SLS dobila na zadnjih volitvah, gre pripisati prav temu. Druga stranka te usmeritve, krščanska demokracija, je na maličenje desnega centra odgovorila drugače kot sestrska SLS. Če v retrogradni perspektivi ocenjujemo takratno dogajanje, se ne moremo ubraniti vtisa, da so v SKD dovolj zgodaj dojeli, kako nevaren trojanski konj je SNS in kakšno opustošenje na najvitalnejših točkah politične identitete lahko prinese. Zato so sklepali (k temu pa jih je tudi nagibalo splošno mehčanje slovenskega prostora), da bi SNS lahko veliko bolje vrgla glavne adute desne sredine kot oni sami in da jim zato kaže opustiti nekatera prejšnja stališča (predvsem insistiranje na antikomunizmu, ki je stranki prinašalo dvorezen sloves »lovca na glave«). Tako so se začeli trudoma prebijati k politični sredini. Pri tem niso ne mogli ne hoteli posnemati dejavnosti SLS, to je hkratnega napredovanja na skrajno levem in skrajno desnem segmentu, temveč so hoteli podoben rezultat doseči z neke vrste suspenzom svojih izhodišč, ki bi jih iz agresivne, tudi katoliško militantne pozicije prenesel v optimalno sredino in jih napravil za sprejemljivejšega partnerja dejanskim centrom moči v RS, s tem pa jim daljnoročno zagotovil eksistenco tako v politiki (prestižna vloga stebra v koaliciji t.i. narodnega sporazuma) kot v ekonomiji, infrastrukturi, menedžmentu, itd. SKD je s tem veliko tvegala. Navsezadnje je šlo za vprašljivo slabljenje lastne pozicije, ki bi kaj lahko končalo v pat položaju, toda zadaj so bili nedvomno strateški razlogi. Volilni izid je namreč pokazal, da se je od vseh strank, ki jim je Jelinčič načel volilno substanco, na položaj najbolje adaptirala prav ona. SKD je s tem odprla novo poglavje v slovenski politični zgodovini. Vendar prihodnost ni jasna, položaj SKD je še vedno občutljiv, predvsem pa paradoksen, saj se je SKD reševala prav k tistemu, ki ji je po svoji ekspozituri namenil pogubo. O drugih členih desne paradigme, to je o hipertrofiranem številu strančic pomaknjenih na skrajni desni rob, ni vredno izgubljati besed. Njihova funkcija je enaka Jelinčičevi, le da je njihov politični učinek zaradi disperznosti in pomanjkanja enotne politične vizije, predvsem pa hudega amaterizma, očitnega pri vsem, česar se polotijo, dosti manjši. Čas Jelinčičevega »štosa« je namreč nepreklicno mimo, vendar si njegovi očetje ne morejo privoščiti, da bi se njegovega kapitala polastil kdo drug, najverjetneje SLS ali SKD, morda pa kar oba skupaj. Četudi je Jelinčičev manever v zatonu, se njegovi odmevi še živo čutijo. Klasična desna sredina ostaja kontaminirana in v tem trenutku ga še ni, ki bi si upal vanjo investirati. V dolgoročnem interesu družbe pa je, da se ta prostor obnovi. Slovenska politika bi se tako oblikovala po evropskem zgledu. Vanjo bi se vrnilo nujno
15

potrebno ravnovesje, ki bi v marsičem odpomoglo entropičnemu stanju današnjih dni. Bil bi to čas velikih povezav, ko bi se elite z ene in druge politične strani združevale med seboj in ustvarjale novo politično, predvsem pa državno kvaliteto. To bi bil čas za dokončno slovo od preteklosti, čas za spravo. Delo, 1993 PROTOFAZA SLOVENSKE POLITIKE Izraz, s katerim bi lahko najprimerneje ponazorili sedanje stanje slovenske družbe, predvsem njenih superstruktur, to je državnih in političnih institucij, je protofaza. Tujka, ki se izvorno nanaša na razvrščanje kromosomov pred delitvijo celice, na trenutek, ko je v obrisih že jasna podoba prihodnjega bitja, obstajajo pa še določene uganke. Prenesena na slovenski tu in zdaj hoče ta podoba reči, da smo v izrazito prehodnem obdobju, kjer se že zarisujejo mnoge konture prihodnjih in končnih evolutivnih etap, stvari pa le niso docela razvidne. Omenimo denimo gospodarski sistem, kjer se v procesu privatizacije (ali pa mimo njega, »na črno«) oblikujejo nova lastninska razmerja, s tem pa se vzpostavlja tudi nova kvaliteta proizvajanja in trženja, katere učinki v celoti še niso pojasnjeni. Ali nadalje: če se je Slovenija z osvobodilno vojno in aktom mednarodnega priznanja dokončno zaključila navzven, definirala svoje meje in svoj obseg, pa se danes intenzivno zaključuje navznoter, to je ureja svojo notranjo podobo: v mislih imamo seveda novo razmejevanje občinskih teritorijev, nov koncept lokalne samouprave, ki še dolgo ne bo definitivno dorečen. Temu se bo, enkrat v prihodnosti, začela prilagajati tudi mikrostruktura upravnih, političnih in drugih institucij, kar se bo vse spet izrazilo na globalni, državni ravni. Skratka, priče smo izjemni dinamiki, ki vnaša v mlado družbo nova razmerja. Izraz protofaza pa pride še posebej do veljave pri določevanju aktualnega stanja v slovenski politiki in lahko bi celo postavili, da v njej najde svojo pregnantnejšo zjedritev. Pri tem jemljemo v poštev tisto politiko, ki je predvsem zastopana v strankah in katere naknadni refleks šele so dogajanja v parlamentarnih in vladnih organih, natančneje: politiko ab ovo, takšno, ki je povezana s splošnim položajem stranke glede na parlamentarni lok, ali v drugačni terminološki alternativi: politiko kot svojevrstno izražanje strankine identitete in v posledici boj zanjo. Da so tu stvari še docela v nastavkih, pove že površen pogled. Čeprav se danes splošna pozornost slovenskih strank navidezno osredotoča na reševanje konkretnih vprašanj, pa je iz vsega, česar se polotijo, razvidno napeto iskanje pravih referenc, umeščanje na želene koordinate oz. oblikovanje svoje definitivne podobe. V tej zvezi še posebej izstopajo povezave uresničene ali zgolj deklarativne narave, s katerimi stranka opredeljuje svojo preferenčno lokacijo, nekako po načelu: povej mi,
16

s kom se družiš, pa ti povem, kdo si (kje si, kar pa je v političnem smislu istopomensko). Ključni indeks potegovanja za pravo identiteto je seveda skrb za pravo ime, ki naj adekvatno odrazi vsebino, na katero se konkretna stranka sklicuje. Preimenovanje je jasno znamenje identitetne negotovosti, za nas pa – glede na to, da je skozi ta proces šla večina strank, evidenten dokaz generične dobe, protofaze, ki jo preživlja slovenska politika. Pri tem pa je treba že v začetku reči, da vseh strank – ali bolje, političnih subjektov – dogajanja ne zadevajo v enaki meri. Če nam kot temeljni orientacijski kriterij še naprej ostaja politični lok z desnim in levim krajiščem, potem lahko ugotovimo, da stopnja identitetne negotovosti narašča premo sorazmerno z oddaljevanjem od centra, tj., od nevtralne pozicije, in da je najintenzivnejša na obeh skrajnih robovih, ki ju zastopata na desni t.i. nacionalno-socialni blok oz. slovenska desnica, na levi pa stranke, zbrane v ZL.2 Na prvi pogled bi se zdelo, da gre za očiten paradoks: opraviti imamo namreč s strukturami, ki jih je »sama identiteta«, s takimi, ki kar najočitneje razodevajo svoje poreklo oz. svojo ideologijo. Kako si, denimo, misliti nekoga s slovenske desnice, ki ne bi sleherni trenutek poudarjal svoje orientacije ter temeljnih programskih točk, od pregona beguncev do napovedovanja ostrih ukrepov zoper »zavojevalce« slovenskega etničnega prostora (gre za t.i. tezi o ekonomski emigraciji ter o meji na Mirni, ipd.) Ali kdo v Sloveniji ZL nemudoma ne povezuje z vsem , kar sta nekdaj dognala tvorca ideje o splošnem primatu obubožanih množic Marx in Engels in kar se je kasneje preneslo, ali bolje, pokvečilo v družbeno prakso, tudi slovensko. Tako prenovitelja oz. po novem čartista kot desničarja si brez tega preprosto ni mogoče misliti: tako eden kot drugi sta sama po sebi najbolj neposredni priči istovetnostne trdnosti in prepričanja. Stvar postane oprijemljivejša, če za primerjavo vzamemo stranki, ki sta, vsaka na svojem »bregu«, tema dvema sorodni, tj., Podobnikovo SLS, pa Pučnikovo Socialdemokratsko stranko, slednjo predvsem zato, ker predstavlja (ob drugačni zasedbi vodstva) mamljiv cilj poslednje, definitivne prenovitve prenoviteljev. Prvo, kar opazimo, je, da ti stranki povsem normalno funkcionirata tudi zunaj idejnega konteksta, na katerem sta utemeljeni (za SLS je to sklop tradicionalnih vrednot, za SDSS pa zaščita delavskih standardov, sindikalizem). Predstavljamo si ju lahko v celem spektru vlog, od katerih ni nobena obvezujoča ali neposredno povezana z lastnostmi, po katerih stranka je, kar je. Ko sestopamo proti sredini pa se omenjeni pojavi še stopnjujejo. Bolj ko stranka nevtralizira svojo identiteto, bolj je dovzetna za privzemanje različnih vlog in ZLSD – Združena lista socialdemokracije, je bila stranka naslednica ZKJ, ki se je pozneje preimenovala v SD. Op. ur.
2

17

sklepanje povezav na levo in desno. Najbolj živ primer tega odkrijemo na čisti sredini, kar je tudi svojstvena anomalija. Govorimo o Demokratski stranki. Ta je pred letom in pol ob velikem rompompomu, ki je spremljal dogajanje (obisk De Michelisa na ustanovnem kongresu, medijska ofenzivnost, hkratni nastop renomiranih slovenskih intelektualcev, namenjen idejni promociji) glasno sedla na politično sredino (da je s tem sedla na risalni žebljiček, je bilo zaradi širokopoteznosti, s katero so se stvari lotili, jasno šele kasneje). Demokrati so v resnici lahko koalicijski partner vseh in nikogar, lahko so tu in tam, levo in desno, povsod in nikjer. Bili so med najbolj angažiranimi pobudniki Demosa, koalicije, katere zgodovinski pomen (demokratizacija, osamosvojitev, dobljena junijska vojna), je danes tako pogosto prezrt, nato so se ga odrekli, začeli rehabilitacijo tistih, zoper katere so še do nedavnega glasno nastopali (pomenljiv v tej smeri je njihov preobrat v pojmovanju NOB, pa vrednotenju Janeza Janše). Ko jih je takšno guncanje spravilo ob volili rezultat, so se, namesto da bi se ustalili, začeli spogledovati prav s tistimi, ki so jim na volitvah najbolj boleče stopili na prste (na eni jasno pričakovanje, da jih Drnovšek povabi v vlado, na drugi usklajen nastop z Jelinčičevo desnico in njenimi sateliti). Demokratska stranka je tako poleg ambicioznega precenjevanja lastnih zmožnosti (z upadanjem idejne profiliranosti se de facto zmanjšuje tudi politična, parlamentarna moč – sredinska opcija je v zrelih sistemih le jeziček na tehtnici (!)) živ primer, kam lahko privede slabo premišljeno načrtovanje identitete (primer »risalnega žebljička). Na tej točki postaja protopoložaj slovenske politike na njenih najbolj izpostavljenih segmentih (levi in desni rob, sredina) preglednejši in lažje razumljiv. Demokratska stranka ima v našem razmišljanju zgolj ilustrativno vlogo: služi kot na obe strani razprto zrcalo, s katerim so dogajanja na skrajni levi in desni bolje vidna. Če smo prej na obeh skrajnih parametrih zaznali določen identitetni paradoks (nenehno afirmiranje lastne lege na eni in prav tako nenehna težnja k preimenovanju na drugi strani), v nadaljevanju pa pokazali, da s sestopanjem k sredini te napetosti popuščajo, in to celo do te mere, da nastopi identitetni suspenz, ki lahko povzroči izgubo splošne, politične orientacije in v posledici volilni fiasko, se zdaj ponovno vrnimo k obema centroma hipertenzij, na skrajni levi in desni rob, k slovenski desnici in prenoviteljem. Odgovor prinese podrobnejša, kontrastivna analiza njune identitete, to je zasledovanje tistih elementov, ki ju ločujejo od standardnih slovenskih strank. Vzemimo najprej čartiste, da ne bo terminoloških pomot, delno pa tudi zato ker so v slovenskem prostoru navzoči daljši čas in imajo tudi reden parlamentarni status. Kot je splošno znano, je to stranka, ki se je izvila iz nedrij federalne partije ter prisegla na vizijo sodobne, po evropskem vzorcu urejene Slovenije. Tej je prilagodila tudi svojo splošno podobo (od dvanajstih zvezdic na emblemu do relativno prenovljene, modernizirane politične ekipe). Dobila je največ glasov na prvih demokratičnih
18

volitvah (za vsak primer so imeli v žepu še mandatarja) in tudi na zadnjih se ni obnesla slabo. Vse to pa ne prikriva dejstva, da se ji popkovina še krepko drži starih časov. Poleg volilnega bazena, ki je identičen s članstvom nekdanje ZK, je tu še vodstvo. Da je bil prejšnji predsednik neke vrste znotraj-familiarna projekcija svojega očeta, je vedela vsa Slovenija. Da je sedanji, sicer visoko usposobljen menedžer in renomirani športni delavec, nekdaj tvoril sam vrh partijskega monolita, je prav tako splošno znano. Gre torej za stranko, ki se izrecno ne želi odreči svojemu nekdanjemu statusu (primatu), za stranko, ki ni opravila korenitega preloma, cezure s preteklostjo, za nekakšno prenovljeno, postmoderno ZK sredi devetdesetih let. Tu pa se pojavi problem. Vsaka nacionalna ali republiška partijska organizacija je utemeljena na političnem monopolu, ali drugače, na uzurpaciji oblasti. Potrebna teoretična pooblastila so ji dodelili že njeni duhovni očetje iz prejšnjega stoletja in sicer s kopico prevratniških tez, med katerimi je morda najbolj uporabna tista o diktaturi proletariata, pa o tem, da se v revoluciji sredstva poistovetijo vselej z nameni, prek njih pa z njihovimi nosilci: revolucionarji tako niso le odvezani sleherne krivde za »stranske učinke«, temveč so, prav nasprotno, poklicani, da v imenu proletarske revolucije odstranijo, kar jo ovira. To pa pomeni predvsem meščanski red in njegovo prvo institucijo: parlamentarno demokracijo oz. večstrankarski sistem. Diktatura proletariata je zaupana posvečenim, zato nobeni od partij ni nikdar padlo na pamet, da bi oblast delila ali da bi se šla politično konkurenco. Tako pa je bil storjen grob prekršek zoper občo civilizacijsko normo, katere element je prav upravičenost vsakega državljana do samostojne opredelitve glede tistih, ki naj ga zastopajo v organih oblasti. V bistvu gre za kršitev človekovih pravic, za negacijo primarnega pogoja demokratične družbene ureditve, kar pa terja sankcijo in obsodbo. Na tej stopnji je že jasno, kaj žuli prenovitelje, kaj je temeljni motor njihovega nenehnega prenavljanja, omahovanja med zanikanjem in afirmiranjem lastne identitete. V luči tega, kar smo pravkar izpostavili, ne bo težko skleniti, da gre za bolečo retrogradno zavest o kršitvi temeljne norme, povezano s strahom pred sankcijo na eni strani in dokaj odkritim koketiranjem z možnostjo, da bi vseeno ohranili politični primat (četudi skozi nepolitični medij: gospodarstvo, upravna infrastruktura in drugi podsistemi) na drugi. Primer, ki bi ga bil vesel celo kateri od svečenikov psihoanalize, saj bi v njem brez težav razvidel nekakšen frustracijski kompleks otroka, ki bi se želel, pa si ne upa, ali pa ga muči strah, krivda, ker je želel in si tudi upal. Ves čas ga namreč spremlja budno oko očetovo, ki je prav temeljni konsenz o družbeni normi oz. zgodovinski spomin. Tu je treba tudi opozoriti, da se identitetne tenzije, ki jim je podrejena konkretna ZL, v zadnjem času umirjajo oz. odvajajo, in sicer po dveh kanalih, če smemo uporabiti prispodobo. Kot prvega omenimo spoznanje o določeni avtoblokadi lastne pozicije,
19

ki se čedalje bolj uveljavlja med mlajšim delom članstva, njegov nasledek pa je težnja po reviziji političnega kurza stranke v radikalnejšo socialdemokratsko smer. Kot drugega pa primer sedanjega predsednika Milana Kučana. Ta je bo prvih demokratičnih volitvah uvidel, da reformirana partija ne hasne več dosti, da je njen neposredni politični kapital v perspektivi hudo rizičen, inflatoren, najverjetneje pa tudi, da njeno vodstvo ni zanesljiv garant za bistvenejše spremembe, ki bi stranko odprle in bi tako zanj pomenile zanesljivo volilno bazo. Zato je šel svojo pot, opiral pa se je na njemu lastno sposobnost odstranjevanja konotacij, ki mu omogoča, da iz ene politične sfere prehaja v drugo in to ne le brez posledic, temveč celo s profitom. Začel je s tem, da je jugo-socializem zamenjal za njegovo sprejemljivejšo republiško varianto (socializem po meri človeka: katerega le, dodajamo svoj komentar) in se nato odpovedal tudi temu. Nekaj časa je bil blizu Demokratom (bojda je bil celo prvi režiser puča, s katerim so v zrak pognali Demos), da bi preklical sleherno politično identiteto (volitve 92), vse najverjetneje zato, da bi se lahko v prihodnje, ko mu po ustavnem predpisu zapade možnost vnovične kandidature, ogledal po stranki, s katere bi potem odskočil naprej. V vsem tem času se je njegova politična priljubljenost naravnost stopnjevala, kulminirala pa na decembrskih volitvah l. 1992, ko je dosegel rezultat na dobesedni meji verjetnega. Od njega bi se Demokrati, njegovo prenoviteljsko zaledje(,) in še kdo v resnici lahko učili temeljnih lekcij politične igre. Vrnimo se nazaj k svoji primarni nalogi in potegnimo napovedano vzporednico med skrajnim levim in desnim krajiščem parlamentarnega loka. Skupni imenovalec že imamo, to je kršitev temeljne civilizacijske norme, zdaj pa jo skušajmo konkretizirati tudi na desni strani. V začetku ugotovimo nekaj formalnih podobnosti. Slovenski desnici je tako kot ZL (slovenska desnica pišemo z malo začetnico, ker imamo v mislih vse stranke in strančice te usmeritve) enaka težnja po intenzivnem preformiranju, ki se tako kot pri ZL izraža na dveh ravneh. Prvi je dejanski, »organizatoričen«, drugi pa formalni v pravem pomenu besede, nanašajoč se na označevalno plast, na ime stranke. V organizacijskem smislu preživlja slovenska desnica isti proces, ki je lani jeseni dal ZL, to je združitev različnih socialnopolitičnih variant v eno samo stranko. V slovenski desnici imamo tako nacionalni, delavski, regionalno-delavski (Velenjska stranka dela), liberalni oz. podjetniško-libertarni sediment, če se omejimo samo na najpomembnejše. Razlika je le, kot bomo videli v nadaljevanju, v motivaciji. ZL se je namreč procesa združevanja lotila zato, da bi zabrisala sled iz preteklosti, da bi omilila sporno identiteto, medtem ko o slovenski desnici na prvi mah česa podobnega ne bi mogli trditi. Podobnosti pa se odkrijejo tudi glede na drugi, označevalni vidik. Slovenska desnica je šla skozi podoben proces preimenovanja kot ZL, ki je bil – kot pri slednji – tudi korelativen organizacijskim premikom. S tem smo vzpostavili formalni skupni

20

imenovalec obeh strank, bistvenejše analogije pa odkrijemo na vsebinski ravni in sicer, kot rečeno, glede na kršenje temeljne civilizacijske norme. Če je bil njen indeks pri ZL uzurpacija popolne oblasti, je pri slovenski desnici to razvrednotenje primarnega aksioma sleherne družbe, tj. enakovrednosti ljudi glede njihovih temeljnih pravic (državljanstva, dela, socialne zaščite). V posledici to prinaša delitev ljudi na državljane prvega in drugega reda, na Slovence in Neslovence, lahko pa se izrodi tudi v nasilne posege zoper slednje (nedavni primer s Koroške) ali v splošno ustvarjanje nevrotične, ksenofobične atmosfere. V njej se potem pojavi možnost uveljavljanja alternativnih oblik narodne »suverenosti«, skrajnih scenarijev, s katerimi se v slovensko družbo vnašajo predcivilizacijski vzorci vedenja, tj. rasizem. Njihov najočitnejši dokaz je nedavna zahteva po reviziji zakona o državljanstvu, ki bi poleg mednarodnopravnega škandala (šlo bi za retroaktivno spreminjanje zakona, česar ustavne demokracije ne poznajo) pomenila tudi marginaliziranje znatnega dela državljanov, oz. točneje, njihovo izločevanje iz družbe. »Postavljanje zunaj državljanstva« bi ob stimulativnih okoliščinah vodilo v »postavljanje zunaj zakona«, kaj bi to lahko pomenilo, pa je najbrž jasno vsakomur. Že zdaj nekaterniki, večinoma gre za marginalce ali ljudi vprašljivega pedigreja, dovolijo obračune, tudi fizične, z drugimi državljani prav na podlagi nacionalnega razlikovanja. To za zdaj še nima legalne podlage, domnevati pa je, da bi se ob revidiranem zakonu o državljanstvu zgodilo prav nekaj takega. Žal nam prostor ne dopušča obširnejših ekspertiz, ki bi dodatno potrjevale kršitev temeljne civilizacijske norme, ki si jo privošči slovenska desnica. Vendar za to tudi ni potrebe, kajti apriorno bi lahko postavili, da je sleherni akt, ki se ga slovenska desnica poloti, naperjen v razvrednotenje ljudi na podlagi nacionalne pripadnosti (denimo prekvalifikacija politične v ekonomsko emigracijo: begunci z vsemi posledicami, ki jih to prinaša. Slovenska desnica je na prizorišču še premalo časa, da bi uvidela in priznala, da je z njenimi identitetnimi izhodišči nekaj hudo narobe, da bi jo zajela identitetna negotovost in bi v celoti zaživeli prenoviteljski paradoks. To se ji bo še gotovo zgodilo, če ne prej pa tedaj, ko bo družbena kriza v Sloveniji popustila in bo na stvari moč gledati z objektivnejšim očesom. Vendar pa obstajajo določena znamenja, da se ji »identitetni paradoks« dogaja že danes, in sicer izjemno intenzivno, ter da jo utegne počasi spraviti na kolena. Identitetnemu paradoksu slovenske desnice je namreč ime Jelinčič, razlog za to pa je dokaj preprost. Večina ljudi desni nacionalizem izrecno povezuje z njim in si ves čas preoblikujoče se ter preimenujoče se slovenske desnice preprosto ne more zapomniti. Dodaten razlog pa je, da je Jelinčič deležen velike medijske pozornosti, ki si je njegovi konkurentje lahko le želijo. Temu je treba dodati še Jelinčičevo primarno lastnost, pa je slika bolj jasna. Bolj kot vse drugo ga namreč označuje prav to, da po kukavičje leže desna jajca v leva gnezda, s tem pa slovenskim desničarjem
21

pobira vitalno substanco. Kar se zvali na desni, ta znese na levo, od ideje o desnosredinski vladi do koncepta nacionalne varnosti, ipd. Tu smo se tudi približali točki, ko lahko definiramo razlog nervoze in mrzličnih transfiguracij na desnici. Gre preprosto za to, da je slovenska desnica ob vsaki Jelinčičevi intervenci primorana zaostriti svoje stališče (strniti vrste, stopiti v blok, se preimenovati), da bi tako nevtralizirala škodo, ki ji jo je povzročil z odnašanjem njene idejne osnove. Če nekoliko konkretiziramo, čim bolj Jelinčič skače v levo, tem bolj je desnica primorana pulzirati v desno. Nastaja očitna polarizacija, ki je še ne bo kmalu konec. Čeprav bi morali z Jelinčičem začeti, z njim končujemo. V sebi namreč združuje vse, kar smo v tem pisanju izpostavili, je zvesta inkarnacija leve in desne anomalije, hkrati pa tudi presunljiv simbol protofaze, ki jo preživlja slovenska politika.

22

Delo, 1993 MEDVED IN HRUŠKA Vladimir Žirinovski najverjetneje ni prišel v Slovenijo, da bi si v vilah aristokratskega Bleda hladil razvneti žolč. Ali da bi mu kateri od mondenih doktorjev zmiril zdivjani tlak, mu svetoval katero od prefinjenih diet. Prav tako ga ni k nam zaneslo z namenom, da bi se pajdašil s katerim od trboveljskih nacionalnih zagretežev. Tudi je dvomiti, da bi bila zadaj simpatija do grdega račka slovenske politične scene, njegovega polbrata v obupu, Zmaga Jelinčiča. Ne, fantomski obisk ruskega radikalca na nikogaršnji zemlji brniškega letališča je dogodek globalnega pomena, med bolj usodnimi, ki so se nam zgodili po osamosvojitvi. Preseneča po svoji lucidnosti, je grob izziv nacionalni samozavesti, hkrati pa v svoji paradoksnosti tudi pretehtan ženitveni kompliment. Ženitveni kompliment? Ta trenutek se vzpostavlja nova razporeditev svetovne politične moči. Vakuum, ki ga je povzročila pomiritev obeh supersil po padcu Berlinskega zidu, ni zdržal dolgo. Načrti nove svetovne ureditve so eksplodirali skupaj z vojno na tleh bivše Jugoslavije. Balkanska tragedija je povzročila novo tekmovanje za svetovno premoč, predvsem pa novo risanje zemljevidov vpliva. Slovenija na prvi pogled sodi pod evro-atlantsko jurisdikcijo: v to območje nas uvršča zgodovinska geneza, ki je vezana na zahodnoevropski prostor, na katolištvo. Nenazadnje nas je sem odrinil tudi načrtovani sunek v mehki trebuh Evrope, ki ga je formaliziral na gostilniški račun vržen sporazum o delitvi interesnih sfer v drugi Jugoslaviji, slavni jaltski fifty-fifty med Churchillom in Stalinom. Vendar se je naše »naravno zaledje« v zadnjih mesecih z nami šlo mance. Ni nas bilo na srečanju višegrajske četvorke v Pragi, izpuščeni smo bili iz Partnerstva za mir, niso nas omenjali niti v zvezi s prihodnjo Evropsko unijo. Kot da bi bili zanemarljiv košček zemeljskega površja, za katerega je tako vseeno, kam sodi. Evro-ameriški interes se je osredotočal na konstituiranje nove tri-etnične tvorbe v Bosni, se ogledoval po Hrvaški (obljubljena posojila, »Marshallov« plan za obnovitev dežele), Slovenijo, ki je neprimerljivo bolj razvita, varnejša in politično stabilnejša, pa docela puščal vnemar. Ta brezbrižnost ruski politiki ni ostala skrita. Vendar bi neposredno ponujanje roke ali uradno snubljenje za kakšen novoilirski, slovanski partneriat ne imelo nobenega smisla. Konkurenčna stran bi v spoznanju napravljene napake zarožljala z vsemi arzenali diplomatskih orožij. Prišlo bi do konflikta, katerega neposredno torišče bi bila Slovenija. Na tak način bi tako ali drugače spet zdrknili v počen pisker

23

balkanskega zdraharstva. Dodaten argument predstavlja tudi nesprejemljivost nekaterih ruskih zaveznikov, denimo Srbov. Slovenija bi uradno ponudbo tako morala odkloniti, saj bi ogrozila celoto svojih interesov glede evropeizacije še vedno socialistične domačije. Zavrnila je tudi »poluradno« ponudbo, predvsem zato, ker je bila Rusija mnenja, da je ohcet mogoča tudi z ugrabljeno nevesto. Za ta namen je bil določen čudaški snubec velike vrednosti, Vladimir Žirinovski. Ta je in hkrati ni ruska politika. Njegove poteze je moč identificirati z interesnimi težnjami ruske diplomacije, hkrati pa tega ni mogoče formalno dokazovati oz. potrjevati. Je nekakšen slovanski Janus, mitološko bitje dveh obrazov, od katerih eden ne bo nikdar gledal naravnost vate. Je zapik, ki ga preprosto uporabiš, kjer želiš. Prvič smo ga doživeli januarja. Četudi je prišel z osebnim potnim listom in brez formalnih pooblastil uradnih organov, je bilo že takrat zunaj dvoma, da prihaja markirat teren. Jasno pa je izstopilo še nekaj drugega, bolj bistvenega. Šlo je za sondiranje razpoloženja slovenske politike, koliko se počuti osamljeno, spregledano, ogroženo, koliko je pripravljena prenesti, kakšna je nenazadnje dejanska stopnja njene suverenosti. Slovenija je ravnala pametno, po zgledu evropskih sosed. Žirinovski je dobil »korbco«, ruska politika pa vpogled v mejo, do katere lahko gre. Stvar pa se je takoj za tem zapletla. Ni naključje, da se je med enim in drugim obiskom pavlihovskega princa v Sloveniji bistveno spremenil naš status v Partnerstvu za mir, da smo doživeli poplavo obiskov funkcionarjev EU in Nata, pa še kopico ponudb, katerih večina je bila izrečena prav na legendarnem Bledu (stvari so se godile s tako intenzivnostjo kot pozimi in pomladi 1991-1992). Vse to v enem mesecu, evroameriška politika je hitela pospravljat tisto, kar je prej onečedila. In kaj naj bi v takšnem trenutku storila Rusija? Kako naj bi nevtralizirala naraščajoči evroameriški vpliv v Sloveniji? Z izstavitvijo nove bianco menice, to je z napotitvijo Vladimirja Žirinovskega na še eno misijo. Rekli smo, da je Slovenija z demonstracijo svoje suverenosti sebe hudo obvezala. Izzvala je veliko silo in ji pokazala, da ne trpi vmešavanja v notranje zadeve. Glede na mednarodni standard je bila to klofuta, ki jo je David prisolil Goljatu. Nič nenavadnega torej, če je Goljat prišel po zadoščenje, če je razmišljal v tej smeri, da se je Slovenija danes s zdaj bistveno bolj naklonjeno potezo primorana odkupovati za včerajšnjo odrezavost. Dobro je bil izbran tudi sam termin prihoda, saj se je ujel z organizacijo seminarja Zahodnoevropske unije. Žirinovski je upravičeno pričakoval, da mu bo v tako ključnem trenutku uspelo oslabiti pomen približevanja Slovenije konkurenčnemu polu, da bo ugrabljanje neveste to preplašilo za poroko z drugim. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. V slovensko politično zgodovino se bo ona nedelja zapisala kot mejnik. Ne kot dan, ko medved ni mogel do hruške, temveč kot
24

opozorilo, da partnerjev ne presojamo po prvem vtisu, temveč glede na globljo voljo in namen. V tem smislu nam je incident na brniškem letališču dal v roke kapital, ki bi ga sicer nikoli ne imeli. Tudi odnos do zahodnih zaveznikov lahko načrtujemo na novih temeljih, z veliko večjo samozavestjo in občutkom za lastno vrednost. Če nam ustreza, lahko Žirinovskega celo uradno povabimo v goste. Delo, 1994

CEFIZELJ-DIPLOMACIJA Ko smo iskali najprimernejšo zgodbo, v katero bi oblekli razvlečeno pravljico o deviacijah mlade slovenske politike, nam je misel spet ušla k staročastnim prebivalcem Butal. Ti niso hoteli v ničemer zaostajati za drugimi: ko je širna njihovo soseska staknila kolero, niso odnehali, da niso dobili takisto. In še črne koze povrhu. In ker se stvari v življenju godijo pač tako, da od slabšega prek še slabšega teže k najslabšemu, so se griži demokracije, ki smo jo pred petimi leti hote staknili od evropskih sosedov, pridružile še samopašne črne koze, radikalizem imenovane. Radikalizem: beseda strašljivega imena, ob kateri srce poskoči k očakom slovenskega realsocializma in njihovemu svarilu: češ, boste že videli, kakšen kužen šment bodo demokracija in njeni izrodki. In zdaj smo tam. Namesto socializma po meri človeka imamo epidemično nevšečnost, zjedreno v pojmu radikalizma. Kje se je vse skupaj sploh začelo? V tej smeri so simptomatične fojbe Kočevskega pragozda (in Teharij), ki jim v obvezni simetričnosti ustrezajo oblike upora zoper totalitarno oblast med- in povojne partijske Matjuške. In katerim se pridružuje tudi lok strank, ki v parlamentu sprožajo tolikanj mrzko vprašanje o popravi krivic. Beli radikalizem, »domo-pado-branstvo«, klerorevanšizem, desni ekstremisti in druge deviantne linije na slovenski »desnici«. Izrazi, ki so del umetno privzgojene zavesti, so izgubili vsebinski naboj in v resnici niso več kot kozmetični smukec na kozavo lice. Skozenj preseva dejanska pokvečenost, obolelost družbe, ki več ne najde razmerja do svoje preteklosti, resnice in identitete. Deset tisoči pobitih Slovencev v povojnih eksekucijah, množice, ki jih je piš povojnega nasilja in strahu pred njim raztepel na petero kontinentov, brezimni, ki jim je bilo življenje zagrenjeno zaradi lastnega prepričanja. Vsi, ki se jih drži
25

fantomska senca belega radikalizma, anomalnosti in nesprejemljivosti za sodobno družbo. Tisoči nepokopanih mrtvecev, če uporabimo. izraz nedavnega Nobelovega nagrajenca. Zlovešča senca, ki je začela ogrinjati tudi stranke. Poleg Pučnika in socialdemokratov ter SLS v zadnjem času, od tretjega kongresa naprej tudi krščanske demokrate. Zavoljo člena v programu, ki začenja s stavkom: Slovenski narod je bil grobo prizadet tako s fašističnim kot s komunističnim totalitarnim sistemom« in se nadaljuje s poudarjanjem nesprejemljivosti tako enega kot drugega totalitarizma, so stranko začeli razglašati za desno radikalno. Za stranko, ki je po Staničevem odhod v sfero pedagoške polit-terapije nesprejemljivo zanihala k desnemu robu. In ki jo utegne kmalu vreči čez. Sam sem v zadnjem času spremljal, motril in komentiral dogodke, povezane s SKD. Tako sem bil na kongresu predloženega člena tudi vesel. Vendar ga nisem razumel· kot bistven prispevek k utrjevanju političnega radikalizma, temveč nasprotno. Mnenja sem, da ponuja možnosti za zdravo diagnozo in ugotovitev dejanske zgodovinske resnice, na podlagi katere je šele mogoča potrebna terapija. In še nekaj me je posebej radostilo. To, da pušča odprta vrata v obe smeri, da NOB vidi takšnega, kakršen se je zgodil. D uvideva nasilje prevratniške skupine, ki je z a mrežo prevar ponevedoma prevzela oblast nad celotno partizansko vojsko ter jo ustrojila po svojem kopitu. Da je v njem priznana in poveličana vsaka od strani, ki se je uprla ključnemu zlu medvojne dobe na Slovenskem: rdečemu oz. črnemu totalitarizmu. Ko smo že pri krščanskih demokratih, si poglejmo še drug, korelativen primer. V javnosti se v zvezi z oglejskim dokumentom počasi oblikuje podoba, ki jo je pred nekaj dnevi na drugi strani Dela povzelo eno njegovih peres. Brati je mogoče navadne, čisto po radikalizmu dišeče stvari. Namreč: da je zadnjemu ravnanju v zvezi z Italijo botrovala mednarodna zarota neonacističnih radikalcev, katerih pomembni akter naj bi bil prav nekdanji zunanji minister, Stvar naj bi bila najprej dogovorjena s slovenskim emigrantskim »lobijem« v ZDA, soljena z nemškim Heimatrechtom, nato potrjena pri desničarju Martiniju in naposled izpeljana v Ljubljani. Seveda je z njo bistveno povezan tudi nesrečni paragraf programa SKD, ki naj bi predstavljal idejnopolitično podlago ravnanja. Da s tem posledično razkrije tudi pravo naravo »borcev« za slovensko mednarodno politiko. Jelinčičevega Zmaga, denimo, katerega teze se zde večini Slovencev tako rekoč neproblematične, Toliko so se jih že navadili. Navsezadnje, ali se je kdo sploh vprašal, kam bi pripeljala takšna cefizelj-diplomacija, če bi ji dali možnost uresničitve? Kaj če ne v takojšnje zavojevanje spornih območij, ki bi utegnilo voditi v frontalen spopad s sosedama, vsaj z južno? In ki bi poleg vsega Slovenijo za dolga leta oddaljila od Evrope?
26

Ali se je že kdo poglobil v pravi obraz slovenskega radikalizma? Odgovorimo mu z Župančičem: ti, ki gledaš razna moja lica, globlje išči, kjer tiči resnica. Delo, 1994

ZLATE PORTE IN MEDAJLE Znamenita dežela, imoviti prebivalci. Imenitna odličja. Ne tista, ki jih v najtežji konkurenci iztržijo domači smučarji, temveč ona, ki so dosti bolj »inflatornega« značaja. Medalje slovenske politične scene. Medalje, katerih nezamenljivi zgled slej ko prej ostajajo častitljivi gasilci Butal in njihova oholost. Ondotnim podanikom »sv. Florijana« namreč še na kraj pameti ni padlo, da bi se dokazovali v požarih in podobnih neslanostih. Ne, raje so si naročili umetnih medalj ter se postavili z njimi. In niso bile drage te medalje, sploh ne, še posebej, če si jih kupil ducat skupaj. Pa še nekaj so zagotavljale. Svet je bil za izbrano gasilsko krdelce kar najbolj prijazen: poln spoštovanja, časti, blagrov in splošnih dobrin. Butalsko gasilstvo ima seveda neizbežne posnemovalce, povsod in vsekdar. Tudi v slovenski politični pravljici, v katero vstopa kot strašljiva preambula. Za domače medaljenosce je namreč značilno zlato pravilo, da je odličij toliko več in da so toliko gosteje navešena, kolikor mlajše, manj izkušene in dozorele so prsi, ki jih krasijo. Pa začnimo pri Homeri, čeprav so ta primer navedli že skoraj tolikokrat kot uvodni verz. Pa zaradi tega ne ostaja nič manj pomenljiv (prav tako kot verz!). »Pri Homeri« slovenskega političnega »medaljaštva« je namreč prvi predstavnik prvega telesa Slovenije, državnega zbora. Njegov predsednik. V ustaljenih demokracijah si je to mesto moč misliti zgolj v povezavi z nekom, ki je zmožen vanj »pretočiti« življenjsko izkušnjo, moč in znanje, kaljeno v razmerah konkurence, ob popolni transparentnosti dejanja, porekla in osebne identitete. Kako je s tem pri nas, je jasno. Še posebej zato, ker manjka prvi pogoj. Ker je dotičnik stvar zagrabil na napačnem kraju. Ne da bi začenjal na koncu, tj. v politiko stopil, ko bi bil njegov življenjski opus že dovršen – temveč končuje na začetku: preskočivši vse stopnje »življenjske« hierarhije pristaja tam, kjer mu ne na leta ne na vse drugo nikakor ni usojeno biti. In gori in je že gorelo. Vse premalokrat se je namreč več kot stoodstotni osip združene LDS na zadnjih volitvah pojasnjeval iz njegovega jedra, bistva samega. Iz
27

izgubljenega občutka za pristnost političnih odličij, za to, kaj se sme in kaj ne. Zato pa gori in bo še gorelo. Nezaslišano imenitno medaljo namreč ta čas pripenjajo slovenski mednarodni politiki, točneje njenemu prvemu nosilcu. Medalja, katere svetli svit sije daleč onkraj meja Slovenije, Dunaj in Rim, nemški Bonn, pa še kakšna metropola za nameček, vse se greje v žaru njene milosti. Zakaj pa tudi ne? Priznanje fantomske manjšine Staronemcev in Mladoavstrijcev, ki naj bi »avtohtonila« tam nekje, kjer domuje kočevski medved, zbuja pri naših sosedih upravičeno veselje. Čisto nepričakovano se jim tako odpirajo dolgo pričakovana vrata »prodora na vzhod«. Iz tleče žerjavice konfliktnih odnosov, ki so Slovence stoletja povezovali z nemško govorečimi sosedi, vznikajo nič dobrega obetajoči zublji. Iz njih se lahko razraste neustavljiv požar. Kaj denimo storiti, če bi se Italija domislila, da bi bilo mogoče Slovenijo učinkoviteje držati v šahu skupaj z avstrijskimi svobodnjaki? Če bi se pripravilo kakšno bilateralno srečanje, bolj strankarske vsebine in narave, na katerem bi se tako eni kot drugi poenotili v »platformi« zahtev. In potem to prek vladnih institucij prenesli na raven panevropske multilaterale. Obroč okrog Slovenije bi bil sklenjen. Ali se je kdo ob vsesplošni evforiji, ki je spremljala mrzlično popotovanje novega ministra od ene do druge evropske kljuke, sploh vprašal, kakšen je facit te diplomatske preganjavice? Kaj poleg stiska pomembnih rok še prinaša? Najverjetneje ne, ker bi si sicer moral dati tudi odgovor. Ta pa bi ne bil obetaven. Začel bi tam nekje, kjer sploh začenja zgodba slovenske mednarodne politike. V Italiji. Točneje v Ogleju in Rimu. Ena država lahko prepreči vstop druge. V Evropsko unijo pridemo lahko le z italijanskim soglasjem, kar pomeni, da je potrebno nekaj dati, če hočemo nekaj dobiti. Vendar je ta nekaj dati lahko veliko, lahko pa malo ali nič. Dejstvo, ki ga nova zunanja politika ni znala in ne zna izkoristiti, je preprosto. Italija je svoje zahteve do Slovenije v krogu Evropske unije čedalje teže racionalizirala in dokazovala. Dodatna notranjepolitična destabilizacija, ki je povzročila Berlusconijev padec, je stvar še bolj zapletla. Italija se je približevala pragu, ko je šlo samo še za t.i. face saving exit, tj. časten umik iz nečastnega položaja. Vendar je rešilni brvi slej ko prej ime Oglej in tamkaj signirani sporazum, ki pa je bil za Slovenijo obvezujoč bistveno manj, kot bi sama slovenska stran bila sploh pripravljeni priznati. In namesto da bi naša zunanja politika v ključnem trenutku znala zadeti žebljico na glavico, privoliti v Oglej in naviti Italijane okrog prsta, se je začela prav manifestativno oddaljevati od središča problema. Zunanji minister je hodil na vsa evropska vrata spraševat prav tisto, kar je jasno kot sinja Soča. Da vse poti vodijo v Rim. Od tam pa v Oglej. Kakšna bo prava cena medalj in kolikšna bo v požaru povzročena škoda, bo pokazal čas. Ta trenutek žal ne dela za Slovenijo. Sklenemo pa lahko takole: gori in je požar,

28

vendar častitim Florijanovim služabnikom namesto gasilskih cevi vsi ponujajo medalje. Ne vede, da bodo prav oni tisti, ki jih bo najprej opeklo. Delo, 1994

DRUGI ZARIS: STISNJENI ČLOVEK ALI ZIBELI NACIONALNE GENEZE KAPSULA ZOPER TESNOBO (Brižinski spomeniki v NUKu, maj 2004) Razstava najstarejših dokumentov, ki jih je ob vstopu v Evropsko zvezo na ogled postavila uprava Narodne in univerzitetne knjižnice, je daljnosežen dogodek. Njegova simbolna teža je enaka teži dejanske politične spremembe, ki se je izvršila v časovnemu loku, katerega izhodišče je osamosvojitev, sklep pa vstop v EU. O Brižinskih spomenikih in kasnejših rokopisih se mednarodna in tudi domača akademska javnost izreka kot o vrhunski klasiki ne samo slovenske, temveč tudi evropske srednjeveške kulture. Če pritrdimo sodbi, da gre v teh delih res za srž klasičnega izročila, nas taka ugotovitev takoj obveže bolj, kot si lahko sploh mislimo. Klasična besedila so tista, ki ne odražajo samo duha dobe, temveč se po usodnosti zapisujejo tudi v naslednja stoletja. Čim bolj je besedilo klasično, tem večjo govorno moč ima v času, ki je od njegovega nastanka oddaljen. Klasična besedila so časovne kapsule, prav zato so tako slavljena. Če s tega stališča pogledamo tekst, ki je najbolj čislan, to so Brižinski spomeniki, moramo ugotoviti dvoje. Najprej so sovseben dokaz, da je slovenstvo z opustitvijo poganske kulture in z vstopom v krščansko naredilo kvalitativen skok naprej. Brižinski spomeniki so znamenje, da se je krščanstvo Slovencem oddolžilo že na samem začetku, in to na način, ki ga evropski kulturni kontekst občuduje še čez tisočletje. V svoji izzivajočnosti pa so tudi posredno pričanje, da je bil vstop v krščansko kulturno sfero za naše prednike hamletovski gradník »biti ali ne biti«, kajti obstanek v poganstvu bi jih izbrisal iz obličja zgodovine. Kot Krst pri Savici, ki bi ga brez pokristjanjevanja Karantanije ne bilo (s tem pa bi naš največji pesnik ostal torzo), postavljajo Brižinski spomeniki pred nas perečo dilemo, namreč, ali so bili vsi boji karantanskih Slovencev za »vero staršev, lepo bog'njo Živo, za črte, za
29

bogove nad oblaki« (France Prešeren, »Krst pri Savici« v Poezije, Ljubljana, 1847, str. 171), v resnici smiselni ali pa je Črtomirovo spoznanje, utemeljeno na Bogomilini spreobrnitvi, prišlo nekoliko prepozno in je morala zanj dati življenje celotna staroslovenska vojska, kot nas pouči veliki ep. Če v tej perspektivi vztrajamo pri umestitvi Brižinskih spomenikov v slovenski kulturno-zgodovinski kontekst, potem moramo zapisati še nekaj. Časovnemu merilu moramo dodati še eno dimenzijo, tj., dimenzijo estetsko-zgodovinske relevantnosti. V prvotnem pomenu besede so namreč spomeniki več kot tisočletje starejši od vrhunca slovenske poezije, tj., Prešernove romantike. Kot diamant so v talilnici zgodovine prebili dalj časa in je njihov lesk prestižnejši. Pa se tu primera še ne izčrpa. Brižinski spomeniki so za slovensko mesto v Evropi prav s stališča klasike pomembnejši kot subjektivna poezija Ribičevega Franceta iz Vrbe, kajti zajemajo širši svet in so upovedeni v veliko bolj optimistični, življenjsko dinamični perspektivi. Za slovenstvo kot celoto bi jih bilo mogoče primerjati s projektom Trubarjeve reformacije, vendar se slednja izčrpa v sociološki ambiciji ustvariti »slovensko« reformirano Cerkev, s strogo umetnostnega in intelektualnega stališča pa opeša. Seveda ne pred domačim pragom, kajti zanjo ve velik del mednarodne strokovne javnosti. In če smo Brižinske spomenike postavili tako visoko, kakšna je potemtakem njihova življenjska relevanca in zgodovinska obstojnost? Zakaj namreč bolj razumljivo in bolj prepričljivo združujejo svet subjektivne in objektivne izkušnje, kot je to uspelo avtorju Poezij, in so subtilnejši od velikih prevodnih poskusov v 16. stoletju? Kaj je torej z njimi? Če se zazremo v najbolj umetelno besedilo, ki je učeno imenovano Adhortatio ad poenitentiam (Opomin k pokori), ugotovimo, da pripovedujejo zgodbo celotnega sveta, kot je Prešernu, izhajajočem iz lastne erotične in nacionalne bolečine, ni uspelo. V začetku drugega besedila namreč beremo pomenljivo misel: »Če bi ded naš ne grešil, bi imel večno življenje, starost ga ne bi oprijemala niti bi ne imel umrljivega telesa, temveč bi večno živel. Tako pa je zaradi Hudičeve zavisti bil izgnan iz Božje slave in so na človeški rod prišle strast in bolečine in brezmočnost in naposled smrt« (Drugi Brižinski spomenik, prevod avtorja). To je zgodba človeškega rodu (izvorna besedna zveza je »narod človeški«; le-to je vodstvo razstave tudi zapisalo v logotip), ki se od greha prastaršev ni bistveno spremenila. Nasprotno, če bi poskušali aktualizirati temeljne prvine Prešernove poezije v našem času, bi utegnili ugotoviti, da so zbledele. Platonično ljubezen do ženske je nadomestila telesna čutnost, romantično »bolečinarstvo« se je umaknilo premočrtnemu povzpetništvu informacijsko-potrošniške dobe. Kateri pesnik pa bi danes še upal podpisati, denimo, Sonete nesreče in njihov središčni element, ki se zjedri v verzu: »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi, skrb vsak dan mu pomlajena nevesta, trpljenje in obup mu hlapca zvest in kes čuvaj, ki se nikdar ne utrudi« (France Prešeren, str. 165). Kdo bi danes še čutil smiselnost klica: »Prijazna smrt, predolgo se ne mudi!« (prav
30

tam)? V Prešernu je namreč premočen romantični sediment, da bi temeljne prvine njegove poezije uspele v celoti preživeti konec tega pesniškega obdobja in vstopiti v pojem občečloveške veljave, z drugo besedo, klasike. Seveda pa ne zanikamo, da je v danem trenutku za obstoj slovenskega naroda bil Prešeren bistven in bi se naša kulturna zgodovina brez njega odvila drugače. Za besedila Brižinskih spomenikov, katerih najlepši del je gotovo začetek drugega, pa lahko ugotavljamo še več. Ko smo Slovenci vstopili v Evropsko unijo, smo tudi formalno postali del razvitega Zahoda. To družbo označujejo svetle in temne plati. O svetlih vemo že dovolj, temne pa so – že po svoji naravi – manj očitne, skrite, četudi bolj aktualne in predvsem bolj grozeče. Temne plati današnje evropske civilizacije so v prvi vrsti brezbrižnost in visoka stopnja tolerance do zla. Človek si lahko samo pogleda repertoar filmskih uspešnic, ki so najmočnejši imenovalec (zunanjih) potreb sodobnega človeka, pa bo zgrožen nad stopnjo nasilja, smrti, umorov, ponižanj (pornografija) in drugih vidnih manifestacij »Hudičeve zavisti«. Nadalje je današnji človek obseden od tega da bi »večno živel«. Marketinške armade Zahoda slavijo kult mladosti, v strahu, da bi človeka »ne poprijela starost«, in brezštevilne korporacije se z brezštevilnimi milijardami (dolarjev in aspirinov) bojujejo proti »bolečini«. Sodobni človek rjove od tesnobe. V ozadju vsega pa je strah pred smrtjo, ki je vedno tisti »naposled«, ki pa ga je sodobna družba uspela izriniti v območje psihoanalitične pozabe, na obrobje. Če so v času nastanka Brižinskih spomenikov mrtve pokopavali v središču družbenega življenja (imenitnike znotraj cerkva, manj imenitne pa na pokopališča ob cerkvi), da bi vsi tvorili eno občestvo, duhovno metropolis, se današnja pokopališča nahajajo zunaj mest, na obrobju, med objekti industrijskih con, čistilnimi napravami in skladišči. Smrt je postala ali tabu ali senzacija (od vsakodnevnih osmrtnic, ki so poleg črne kronike najbolj brani deli dnevnikov, do smrti pomembnih ljudi, denimo spektakularne smrti princese Diane), vendar je v tem še globlje ločena od svojega bistva. V tem smislu je razumeti tudi običaj, ki se je uveljavil premo sorazmerno z industrializacijo, to je upepeljevanje pokojnih. V forenzični znanosti ga poznajo kot zadnji in najbolj učinkoviti izbris evidence smrti, trupla. Upepeljevanje je zanikanje relevantnosti smrti in vidno znamenje njenega odrivanja v podzavest. Vse to so pojavi, ki so v popolnem nasprotju z mentaliteto predindustrijskega veka in Brižinskih spomenikov, koder je bila smrt ne konec daljice, temveč le ena točka na premici, ki iz enega konca večnosti sega v drugega. Danes obstaja prav titanski konsenz o zamolčevanju smrti. Vendar: čim večji je pritisk na nekaj, tem močnejša je povratna sila, ki izvaja nasproten pritisk. Čim bolj boš pritisnil na vzmet, tem močnejša sila jo bo porinila nazaj k tebi. Prav zato je imelo slikarstvo barda smrti, Jožeta Tisnikarja tako presunljivo odmevnost. Tisnikar je prikazoval smrt kot očitno in neločljivo znamenje človekovega obstajanja, kot zadnji tertium comparationis, o katerem ne govori nihče, vendar zanj in o njem vemo
31

vsi vse. Čeprav je bilo ateistično, se je v tej plasti njegovo slikarstvo sijajno ujelo z duhovnostjo srednjeveških tekstov. Tudi zato štejemo Tisnikarja, čeprav naivca, že nekaj let po njegovi smrti za klasiko ali klasičen steber slovenskega slikarstva. Brižinski spomeniki pa so klasični še v eni, morda najpomembnejši plasti. Izraža jih že prva formulacija, ki v preteklem pogojniku postavlja v ospredje zmoto našega deda. Eden najbolj odmevnih romanov s konca prejšnjega stoletja, se imenuje Posamični delci, prihaja pa izpod peresa Michela Houellebecqa (Michel Houellebecq, Posamični delci, CZ, Ljubljana, 2000). Knjiga je posvečena »človeku«, pripoveduje pa sago o znanstveniku, ki izhajajoč iz nujne nesrečnosti in umrljivosti človeške rase pripravlja sintetični nadomestek, bitje, ki bi bilo v genetskem in tudi ontološkem smislu korak naprej od nas samih. Michel, ki je nekakšen novodobni Einstein, razmišlja kot genetik in filozof hkrati. V izhodišču njegove misli stoji prepričanje o dvojem. Najprej o nepopolnosti človeka in drugič o zmožnosti njegove tehnološke izboljšave in poustvaritve. Posamični delci so imeli tako odmevnost zato, ker vsi vemo, da je le še vprašanje časa, kdaj se bodo začelo prvo legitimno in zakonsko nesporno delo na spreminjanju genetskega materiala vrste homo sapiens sapiens. Temu bo, to tudi vsi vemo, prej ali slej sledila umetna poustvaritev človeka in tudi to vsi vemo, da bo ta postala praksa v nekaj generacijah. Sintetični človek bo lahko genetsko popolnejši, vendar se bodo z njegovo »ustvaritvijo« nujno podrle vezi, ki ga povezujejo z najbližjimi, predvsem pa s starši. Na dan, ko se bo to v resnici zgodilo, bo tehnologija prišla v razmerje zimskega solsticija oz. sončnega obrata v odnosu do človeške zavesti. Od nje bo najdlje! S tem bodo dani tudi dejanski pogoji za konec sveta v pravem in simboličnem smislu. V simboličnem smislu zato, ker si sveta brez prisotnosti avtentičnega homo sapiensa ni mogoče misliti, preprosto zato, ker ga osmišlja kot takega. To je tudi temeljni filozofski aksiom, ki ga za potrebe pričujočega zapisa ne bomo razvijali preveč na široko. V pravem smislu pa zato, ker transgeneracijska zavest zahodnega človeka, ki se utemeljuje v instituciji družine, to pa je vse, začenši s predniki pa do širšega obzorja družbe, v kateri se nahaja, ne bo prenesla abruptnega preloma te vrste. Potrebno je namreč upoštevati, da se temeljni povedki človekove zavesti niso spreminjali že desetine tisočletij. Če vzamemo prve naselbine med Evfratom in Tigrisom, ki se pojavijo pred dvanajst tiso leti, in se zazremo v mentaliteto njihovih prebivalcev, bomo osupnili nad dejstvom, kako so nam bili podobni. Privlačile so jih podobne stvari kot nas; ljubili, sovražili in čutili so podobno kot mi. Svoja bivališča so že pred deset tisoč leti okraševali z risbami in tapiserijo. Nadalje nam je skupna ljubezen do denarja in želja po družbenem uveljavljanju. Skupna pa nam je tudi ljubezen do potomstva, ki je nekaj, kar izhaja iz pradavnine in je skupni del avtentične žive narave. Nemogoče jo je bodisi poustvariti bodisi zanikati. Istim vzorcem sledimo tudi v starem Egiptu, naprej v zgodovini pa se še aktualizirajo.

32

Danes živimo čas stare Grčije, in sicer zato, ker je zavest individualnosti zahodnega človeka rojena tam. Živimo tudi čas starega Rima, zato ker je pravo (ius) rojeno tam. Ustavnost, zakonsko varstvo človekovega dostojanstva, vse kategorije, na katere se sklicujemo, prihajajo od tam. Brez njih bi bila naša družba nemogoča: bila bi anarhična in barbarska. Živimo tudi dobo starih Judov, kajti na Mojzesovem prejetju tabel postav sloni naša morala. Živimo tudi krščanstvo, kajti njemu dolgujemo transgeneracijsko zavest o grehu (Adam, naš ded) in odrešenosti. Kdor si predstavlja, da bi lahko umetno ustvarjal ljudi, hkrati pa bi ti bili sposobni v nekaj generacijah pozabiti vse, kar jih je orto-genetično vzpostavilo skozi tisočletja, je bodisi blazen fantast bodisi šarlatan. Brižinski spomeniki pa so časovna kapsula iz čisto drugega razloga. Govorijo o premici bivanja, ki jo sedanji čas suvereno zanika in prisega na daljico. Človeško življenje naj bi se začelo v točki A in se končalo v točki B. Pred in po teh dveh točkah naj bi ne bilo ničesar. Besedna zveza »če bi naš ded ne grešil« pa prihaja iz drugega koncepta, ki je tudi koncept smisla. Veliki sodobni pesnik Dane Zajc je nekoč zapisal : »Sem, da me ne bo«. Del francoske filozofije in gledališča (filozofija in gledališče absurda) sta nesmisel bivanja utemeljila na odsotnosti Boga. Seveda, kakšen smisel pa naj bi človekovo prizadevanje na Zemlji imelo, če ga, recimo umetno ustvarjenega, čaka rojstvo v epruveti v točki A in smrt v točki B, ko ga bodo, kot danes v ZDA, denimo, shranili v rezervoar tekočega dušika, da bi ga nekoč po-klonirali na novo. Brižinski spomeniki so po svoji sporočilni plasti injekcija smisla in življenjskega optimizma, kajti človekovo bivanje se, kot nam ta besedila pričajo, utemeljuje v večnosti. Pri tem temelji na izkušnji naših dedov in se prenaša v prihodnost. Življenje, utemeljeno v večnosti, pa je tudi prosto vseh skrbi umrljivega telesa in se v svoji metafizični »kozmetiki« požvižga na produkcijo tesnobe, ki jo kulti suhote, mladosti in drugih instant-surogatov proizvajajo v čedalje bolj frustriranem Zahodnjaku. Brižinski spomeniki so danes tu bolj kot pred tisočletjem. Delo, 2004 NARODA RAZDVOJENI UČENJAK

Letos bo minila četrtina tisočletja od rojstva moža, katerega podoba je Slovencem še vedno neznana. A je našo zgodovino obeležil na način, katerega usodnost se lahko meri z »vatlom« Brižinskih spomenikov ali katerega od velikih projektov
33

protestantskih avtorjev. Ta mož je neznanka in paradoks hkrati. Ne poznamo ne njegove fizične podobe ne namenov, s katerimi se je polotil svojega literarnega delovanja Slovencem v prid. Poznamo nekaj presenetljivih dejstev, predvsem onih z začetka njegove kariere. Je avtor prve pesniške romantične zbirke in naše prve tragedije, bolje žaloigre. Napisal ju je v nemščini, ne nazadnje zato, da bi tujemu svetu spregovoril o domači deželi. Zapisal je podobno občutje kot nekaj desetletij kasneje prvak slovenskega Parnasa, France Prešeren. Svoj namen je namreč označil takole: »Nameraval sem le prepričati sosede na severu, da v naši nenemški, gorati domovini tu pa tam med trnjem in osatom tudi že požene cvetka, ki njen vonj kakopak ni ambrozičen, je pa morda vendarle znosen.« Zato je pesniški almanah tudi naslovil Cvetje s Kranjskega. A v trenutku, ko je vstopil v slovenski literarni prostor – na začetku osemdesetih let osemnajstega stoletja – je nad obema napravil zločin. Pokupil je vse še razpoložljive izvode in jih sežgal. In spet: ko je leta 1790 natisnil dve igri, s katerima se (uradno) začenja slovenska dramatika, je v njih izrazil ideale svobode, enakosti in bratstva, v katerih se je spočela njemu tolikanj ljuba francoska revolucija. In četudi sta igri govorili o osvoboditvi domačih, slovenskih ljudi prav za te vrednote. je v istem času kot nadzornik nemških šol za Gorenjsko pripravil spomenico, s katero je v imenu kranjskih deželnih stanov zahteval restavracijo pravic in privilegijev plemstva. Visoki državni uradnik jožefinske Avstrije in razčustvovani predromantični pesnik z željo izgoreti za porajajoče se moderno slovenstvo pa je avtor še zadnjega paradoksa. Poleg vsega mu Slovenci dolgujemo tudi prvo sodobnejšo zgodovino, naslovljeno Poskus zgodovine Kranjske. V njej je, sicer konzervativni monarhični birokrat in avtor sladkobnih stihov za rajnko Marijo Terezijo, predstavil za tisti čas precej ultraslovansko idejo, namreč urejevanje kraljevine z doslednim spoštovanjem njenega skoraj večinskega življa, Slovanov, seveda tudi Slovencev. Sam v predgovoru pravi: »Da pa so Slovani v avstrijski monarhiji po številu in moči največji; da bi se morala Avstrija, če bi bila v državoslovju navada, dajati državi ime po številčnosti združenih sil, na katerih sloni njena veličina, pravzaprav imenovati slovanska država tako kot Rusija; na to mislim, so bili še premalo pozorni. (...) potem preštejmo milijone Slovanov in presodimo, kaj so za Avstrijo in kaj bi zanjo lahko še bili!« Ta razdvojena oseba je Anton Tomaž Linhart, v Radovljici rojeni učenjak, pesnik in začetnik slovenskega gledališča (četudi o slednjem ostajajo dvomi). Bolj pomembno pa je, da bi brez njegove razdvojenosti Slovenci ne bili to, kar smo v 19. stoletju postali, moderen narod. V izhodišče nam prihaja misel, da smo Slovenci narod postali, ne da bi sploh vedeli, da smo nekaj takega postali. S prav to nezavedno razdvojenostjo je mogoče razložiti Linhartova nihanja, na njihovi osnovi
34

pa že zatrditi, da predstavljajo most k pesniški, človeški in narodni zgradbi, kakršno nam je zapustil France Prešeren. To nihanje je še kako prisotno tudi pri njem, in če bi ne bilo zadaj velikega literarnega talenta, bi naš velikan storil »brdavsasti« korak nazaj. Prešerna je namreč samo ustvarjalna moč rešila pred tem, da se v očeh lastne in drugih generacij ni osramotil v taistem paradoksu, iz katerega se je izkopaval Linhart. Namreč, ko je Prešeren slovenščino, slovenske pesmi in svojo slovensko ljubezen do Nemke (še huje, poročene z Nemcem, Primičeve Julije) postavil v izrazito podrejen položaj, je tvegal čisto vse. Ker pa je bil izreden literat, je celotno zgodbo iz sveta življenja prenesel v svet poezije, kjer je tudi ostala. Ve se, da je Primičevo Julijo ljubil največji slovenski pesnik in ne neki dr. prava s pisarno (in grobom) v Kranju. Pri tem mu je bil Linhartov zgled zavedno ali podzavedno še kako v pomoč. Med Linhartom in Prešernom je namreč veliko več podobnosti, kot bi se zdelo na prvi pogled. Niso pa docela razvidne, ker smo se že po šolsko navadili Linharta šteti med razsvetljence, Prešerna pa med romantike. Linhart je res razsvetljenec, vendar to v tisti plasti, ki je za slovenski narod nebistvena. Razsvetljenski navdih določa Matička in Županovo Micko, vendar sta ti veseloigri za nas književno bolj pomembni, kot se zdi. Ti deli sta razsvetljenski zato, ker ukinjata razredno razliko med plemiči in preprostimi ljudmi. Odražata ideje francoske revolucije, ki je pometla s plemstvom in monarhijo. Vendar sta za vzpostavitev Slovencev kot naroda nepomembni, preprosto zato, ker sta s tem projektom – nestični. Projekt vzpostavitve slovenskega naroda je bil projekt, ki je bil razredno nevezan, predvsem pa je v svojem bistvu zanikanje temeljnih idej Matička in Županove Micke, namreč da je kmet ali človek iz ljudstva nosilec napredka in narodne osvoboditve. Narod ni razredna kategorija, zato so vsi, ki so ga v 19. stol. vzpostavljali, računali na sloj, ki v Linhartovih komedijah sploh ni omenjen: na tanek sloj kritiškega izobraženstva. Na kmeta, podeželana ali človeka iz ljudstva ni računal nihče. Ali pač, vendar v obratnem smislu. Ta sloj ljudi v Prešernovi poeziji obstaja zgolj kot tisti, ki se ga smeši. Tak primer je Glosa: »Kranjec moj mu osle kaže« ali Nova pisarija: »rovtarske vezati znaš otrobe, k sebi vlekel boš Slovence«. Tanek sloj kritiškega izobraženstva pa je tisti, ki je izpeljal zgodovinski projekt utrditve, uveljavitve in naposled uresničitve slovenskega naroda. Prešeren in Linhart sta se v tem smislu vedla enako razdvojeno. Ker je bila slovenščina drugotnega pomena v zvezi z linguo franco nemščino (pri Valentinu Vodniku pa francoščino ter italijanščino pri Zoisu) in ker je bil občevalni jezik plemstva, meščanstva, skratka višjih slojev nemški, v slovenščini pa sta se izražala kmetstvo in tanek sloj kritiškega izobraženstva, je bila ta dvojna naravnanost v odnosu do jezika in kulture tako rekoč nujna podstat izvedbe nacionalnega projekta. Tudi Prešeren sam je pisal v nemščini in se za razliko od Linharta temu ni nikdar odpovedal. To držo smo
35

imeli Slovenci v odnosu do vseh oblasti, tudi do zadnje, jugoslovanske, omogočala pa je nacionalni ideji, da je prezimovala kot zimzelen pod snegom, se razraščala in krepila ter naposled ustvarila slovenski narod, ki je pred petnajstimi leti prišel celo do svoje države. S perspektive današnjega časa, ko ugotavljamo duhovno in siceršnjo povezanost slovenskih preporoditeljev, opažamo nove in bistvene podobnosti med Linhartom in Prešernom. Vzemimo naslov zbirke Cvetje s Kranjskega: ko premislimo njeno vsebino, vidimo, da te cvetlice govorijo o istem kot najpomembnejši simbol Prešernove poetike, »rož'ce«, konkretno mokro cveteče rož'ce poezije«. Te so novi Črtomir »cvetličnega sveta«, v svoji metaforiki pa odražajo isti domet, kot epska pesnitev. So »dalja in nebeška stran« slovenstva v tistem trenutku. In naprej: romantična individualnost se v pesniškem jeziku izraža kot osrčenost, srčnost Avtor Cvetja s Kranjskega se nanju nenehoma sklicuje. Tako denimo v pismih svojemu prijatelju Martinu Kuraltu. Računalniški slovar Prešernove poezije pa kot najbolj pogosto besedo navaja prav srce. In ne nazadnje: najvišje stično mesto. Linhart je v Cvetju s Kranjskega na bistvenih mestih govoril o presežni luči, v kateri se vse koplje in v kateri smo vsi doma. Navedimo primer: »0 luč, kako krasen odsvit lesketa božjega prestola si«. Ko je France Prešeren poleti 1836 zrl v obličje umrlega Matije Čopa, v tedanji Špitalski bolnišnici, je v njegovih potezah prepoznal srečo in poveličanje. To obličje je upodobil v čudoviti nemški pesnitvi Spominu Matije Čopa. Napisal jo je v nemščini, čeprav je to dejanje dokaz njegove razdvojenosti: čemu pa bi sicer slovo od prijatelja, ki mu je pomagal vzpostaviti slovenski projekt, napisal v tujem jeziku? Bistvo pesnitve povzamemo v verzu, ki se nam je ohranil v prevodu Otona Župančiča: »Ugasnil iskro v valih si prosojnih. da čista se nazaj k praluči vrne«. K tej luči, večni materi se je v zadnjem stavku Slodnjakovega romana o Prešernu vrnil tudi pesnik sam. Ta luč, bolje praluč je (romantični) simbol večnega duha, prisotnega v svetu. V njej izgine tudi slovenska razdvojenost oziroma nerodnost, bolje, pokaže se v pravilnejši luči. Ta pa je, da bi se Prešernov »projekt« in projekt novejše slovenske zgodovine, ki je privedel do oblikovanja slovenskega naroda, godil drugače, če bi se pred dvesto petdesetimi leti v Radovljici ne rodil mož, katerega podobe ne poznamo dovolj. Objektiv, 2007

IZGNANEC V BARBARSKI JEZIK France Prešeren je bil slovenski pesnik nemške nacionalnosti, če pod tem pojmom razumemo francosko besedo nationalité, ki pomeni državljanstvo, hkrati s tem pa

36

tudi pretežno duhovno in kulturno orientacijo posameznika, ki se v tej državi nahaja. France Prešeren je bil državljan avstrijskega cesarstva, v kateri je kot uradni jezik veljala nemščina. A je bila nemščina še več kot to. Bila je najvišja norma, v vseh smislih – kulturnem, civilizacijskem, ne nazadnje ekonomskem. Nemščina je bila tista ločnica, ki je delila državljane prvega reda od onih, ki sem niso sodili. Nemščino je govoril imenitnik in izobraženec, ministrski in diplomatski zbor, zadnji uradnik, ki je posloval z ljudstvi, ki tega jezika niso bila vešča. Ta ljudstva so tedaj predstavljala kmečko-proletarsko ogrodje monarhije, širno anonimno množico, s katero se resno pač ni nihče ukvarjal. Tudi večino Slovencev. Prešernova poezija, ki obravnava nacionalni sentiment – taka pa je skoraj vsa – se v celoti vklaplja v zgornjo optiko. Sonetni venec, pesnitev, s katero se je slovenska poezija najgloblje zarezala v evropsko pesniško zgodovino pesništva, je – na prvi mah – skoraj izključno posvečen opevanju vrhnje bolečine. Kot slovenski pesnik »nemške narodnosti« je Prešeren moral tudi pisati v nemščini. Zapustil je prepričljiv sklop pesmi, od katerih je daleč najlepša elegija Spominu Matije Čopa. V danes nekoliko arhaični nemščini je ubrana v isti ton kot slabo desetletje kasneje spisana Spominu Andreja Smoleta. Marsikateri estet ju ima za največ, kar je Ribičev France iz Vrbe spisal. Obe zrcalita narodno razočaranje, kot ga je pesnik prebral v očeh umirajočih dveh prijateljev, katerih prvi – Čop – mu je bil tudi mentor in vodnik po novih poteh slovenskega Parnasa; drugi – Smole – pa je bil slovenski razumnik, mason in Freigeist. Obup ga je pognal po svetu, življenje pa mu je sklenila zadnja izgubljena iluzija, namreč tista, ki govori, da ni domovine nikjer, ne v tujini, še manj doma. Doma je pripravljen le grob. Če bi človek pozorno sledil razvoju Prešernove misli, bi na prvi mah prišel do dveh pesimističnih zaključkov. Pesnik se je zavedal ne ničevosti, temveč – huje! – ničnosti slovstvenih prizadevanj v domačem jeziku. Nenazadnje jo je najbridkeje skusil prav ob smrti dveh najdražjih mu ljudi. Zavedal se je tudi premoči (ne superiornosti) germanske kulture in jezika, nenazadnje njene politične in gospodarske zdržljivosti. V zadnji instanci se je zavedal tudi, da je slovenski jezik jezik služinčadi in hlapčevstva nasploh. V eni svojih nemških pesmi je namreč zapisal: »Da govori gospoda le, ki vlada, po nemško, takšna je pri nas navada, slovenski pa samo vsi nji služeči« (Zakaj nji vredni, »Pesmi in pisma«, Ljubljana, 1960). Prešernova poezija bi tako zrasla iz prav prismojenega donkihotstva; če je že nemško pisal bolje kot »hlapčevsko«, zakaj ni pri tem tudi ostal? Zakaj ni svojega renegatstva zaživel in do konca izpeljal? Zato ker tega logično ni mogel. Prešeren je svoje nemške pesmi namreč zbral in jih objavil. S prevodi jih je zbral, opremil in izdal že leta 1950 Alfonz Gspan. Prešerna so prevajali največji slovenski pesniki: Župančič, Gradnik, Kovič, pa tudi nedavno preminuli starosta slovenskih prevajalcev, Janko Moder. Vsi pa so obšli paradoks, ki
37

ga je Prešeren sam postavil na čelo tistih pesmi, ki jih je zapisal v nemščini in jih kot take tudi zbral. Dal jim je naslednji motto: »Getico scripsi sermone libellum«. Besede so latinske, pomenijo pa toliko kot: v barbarskem jeziku sem napisal pričujočo knjižico, zadnjo latinsko besedo, »libellum«, pa lahko razumemo tudi kot domači govor, narečje ali kar zabavljanje. Izrek, ki ga je pesnik uporabil, ni njegov. Prihaja iz Ovidovih Pontskih pisem, v katerih je iz Rima pregnani pesnik tožil, da mora zdaj prepevati barbarom, in to v njihovem jeziku. Prešeren je Ovida poznal že od srednješolskih klopi naprej: slovenski bralec se ga bo spomnil iz nesmrtne Glose, kjer je rečeno: »Mraz Ovidija v Pontu tare«. zdaj pa Prešeren enači lastno pisanje v nemškem jeziku z izgnanstvom, in to z izgnanstvom v barbarsko deželo neukega jezika, kot so izrazu barbaros rekli stari Grki. Barbar je bil zanje človek brez omike, neotesanec, skratka: teslo. Ko Prešeren citira Ovida, v svoji zavesti razmejuje družbeno hierarhijo med slovenskim in nemškim jezikom na docela drugačen način, kot bi se nam na prvi pogled zdelo. Nemec bo zanj barbar, German, kakršnega so poznale oči človeka s konca rimskega imperija. In če gremo še dlje. Kako se je Prešeren izražal o poetični kontinuiteti slovenskega jezika? Kaj je domneval? Po odgovor lahko gremo v dobesedno središče Sonetnega venca, v šesti in sedmi sonet. Tam bomo prebrali: »Kamene naše, zapuščene bož'ce, samice so pozabljene žal'vale, le tujke so častile Kranjcov množ'ce. Cvetlice naše poezije stale do zdaj so vrh snežnikov redke rož'ce, obdajale so vtrjene jih skale«. In v naslednjem sonetu: »Obdajale so vtrjene jih skale, kot nekdaj Orfejevih strun glasove«. Bistvo Sonetnega venca se tako lahko razume na nedvoumen način. Množice Kranjcev (Slovencev) se nerazgledane zatekajo k nemški poeziji, medtem ko slovenska, ki je od nekdaj in je primerljiva najvišjim zgledom (antični pevec Orfej) sameva in čaka pravih naslovnikov. Prešeren je tu nedvomno namigoval na tradicijo, za katero je vedel in katere ideja nam danes ni najbolj jasna. Prešeren je očitno poznal zglede in dokaze slovenskega pisanja v prejšnjih stoletjih, vedel je za kontinuiteto slovenske besede, ki nam je danes neznana. Ugibamo lahko o marsičem, med drugim tudi o tem, da so ob selitvi in zapiranju knjižnic ob jožefinski reformi poročali o prenekaterem rokopisu iz zgodnjega srednjega veka, za katerega je najbolj verjetno, da mu je bil matični jezik slovenščina. Vemo namreč, da so Brižinski spomeniki le delci iz velike celote. Prešeren je sklepal tudi na sovisnost med političnim in poetičnim momentom, zato je malo naprej zapisal: »Minuli sreče so in slave časi, ker vredna dela niso jih budile, obmolknili so pesem sladki glasi« (prav tam). Prešernu se je torej nemščina ob lastni materinščini zdela banalna, kot so se mu zdeli tudi vsi cenzorji, revizorji in drugi dunajski ljubljanski filistri (najbolj Jernej Kopitar), ki so mu po nepotrebnem grenili življenje. Iz česa pa je izhajal? Veliki pesnik je bil po svoji notranji senzibiliteti, oni, ki ga je
38

povezovala tudi z najljubšimi prijatelji, človek post-fevdalnega reda, otrok francoske revolucije. Francozi so na avstrijsko monarhijo, v kateri je bil ujet Prešeren, gledali s prezirom. Nenazadnje so francoski prostozidarji tudi soustvarili propad AvstroOgrske: vse več namigov namreč prihaja na dan, kdo da je stal za sarajevskim atentatom (prim. knjigo Ivana Mužića Masonstvo pri Hrvatih). Gesla francoskih svobodomislecev pa so gesla francoske republike: enakost, svoboda, bratstvo. V tem smislu je Prešeren že v izhodišču nemščino pojmoval kot nekaj preživetega, barbarskega. Slovenščina mu je bila njej vsaj enaka. To je počel v imenu svobode, v istem imenu, v katerem se je upiral svoji nazadnjaški okolici, v istem imenu, v katerem si je pravo ječo volil le v ljubezni. Prešeren je bil s svojim delom državljan novega sveta. Pri tem je stopil v sled tistega, katerega 250-letnico rojstva smo obhajali lansko leto, Antona Tomaža Linharta. Njegov Matiček je nastal po francoski predlogi, pobudili pa so ga isti razlogi, ki so vihteli Prešernovo pero. Tu se je oblikoval tudi temeljni profil slovenskega razumnika, človeka pred svojo dobo, ki ga v današnjem blebetavem času tako redko slišimo. Objektiv, 2007 STATISTI OB POSLEDNJI URI Pred stotimi leti (1904) izide s smrtno posteljo pesnika Josipa Murna-Aleksandrova pobujena zbirka Čez Plan. Njen avtor je mladi Oton Župančič, takrat najperspektivnejši, danes največji slovenski pesnik. Zbirka je zarez v ledino slovenske poezije. Nikjer prej nismo priča takšnemu samozaupanju in tako stopnjevani volji do življenja, kot jo odražajo najboljše pesmi. V eni od njih, Ob Kvarneru se pesnik pokloni svobodni volji morja, ki z ljudmi in naravo razpolaga po svojih zakonih. Četudi je Čez plan navdihnila smrtna postelja mladega prijatelja, je začuda vsa zbirka zagledana v življenje, polna optimizma in pričakovanja. Tako bistveno odstopa od izročila bolečine v slovenski poeziji 19. stoletja, predvsem od Prešernove, in predvsem od tiste, ki se izraža v verzih »Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi«. Nič čudnega zato, če je jezikoslovec francoskega rodu Lucien Tesnière leta 1931 izdal obsežno knjigo o tem čudežu slovenske besede. Tesnière je eden največjih francoskih jezikoslovcev 20. stoletja, Njegova knjiga ima štiristo strani in je ubrana v eno spoznanje. V Župančiču ne samo, da se izraža neprekosljiv vrh slovenske poezije, v svoji ustvarjalni moči gre za poezijo, ki je bistveno primerljiva klasiki svetovne ga izročila, predvsem oni, ki se je oblikovala konec 19. in v začetku 20. stoletja. V diplomatski maniri veliki jezikoslovec v sklepu
39

knjige izreče naslednjo misel: »Na splošno imajo Slovenci kaj nenavadne načine presoje, s katerimi ocenjujejo svoje sodobne in pretekle pisatelje (...). Kar se tiče Župančiča, jih je malo, ki se zares zavedajo. da je od zdaj največji pisatelj med vsemi prav on, večji celo od božanskega Prešerna. Sto let po izidu zbirke Čez plan, leta 2004, odprejo temeljito obnovljen Mestni muzej v Ljubljani, ki je zadnji hranil Župančičevo ostalino. V rakvi kletnega depoja se znajde celotna vsebina Župančičevega zadnjega domovanja oz. intime njegovih dveh sob. Birokratska brezdušnost v temo požene celotno knjižnico, ki obsega okrog 2600 zvezkov, med katerimi je najbolj popolna zbirka Shakespeara pri Slovencih, nadalje dragoceni Jakopičevi olji. (Večer na Savi, Gabri), Dolinarjevo plastiko, Pavlovčevo olje in druge stvari. Kar se tiče osebnih predmetov, pa mrak zagrne očala, britev, ustnike, nalivno pero in mape za pisalno mizo. Ko in če jih bo ponovno obsijala sončna luč, bo pogled enak kot na osebne ostaline iz taborišč in zaporov, v katerih so lastniki poleg njih pustili tudi svoja življenja. Župančič je za Slovence mrtev. Birokratska roka je zgolj zasukala stikalo v zdavnaj izpraznjeni dvorani in postavila stvari na svoje logično mesto. Gre za zadnje dejanje v organskem procesu, ki se mu je reklo odmiranje velikana v slovenski zavesti. Pri tem se moramo nujno vprašati po vzrokih in se ozreti po posledicah. Vzroki bodo najbrž naslednji. Slovenci poleg svoje žilavosti in podjetnosti premoremo tudi neko komponento, ki bi se ji reklo melanholična žalobnost. Če nam prvi služita v neposrednem odnosu do sveta (delo, ustvarjanje, skratka prežive tje), pa se drugi dve pogosto uveljavljata pri vrednotenju samega sebe. In ker je poezija vedno vrednotenje samega sebe (je subjektivna), že po naravi stvari pričakujemo, da bo v veliki poeziji temu tako. Od tod nam mit o Prešernu, ki pa ga je spet kot takega v šestdesetih letih 19. stoletja postavil eden večjih »bolečinarjev« slovenske besede, Josip Stritar. Prešerna nam je v zavest zakoličil kot »belogrudega laboda« (v današnji slovenščini bi to bil labod z belimi prsmi), kar je ideja, vredna boljšega nagrobnega spomenika. Labod s svojo upognjeno glavo na dolgem vratu je namreč simbol žalosti. Župančič je ves drugačen. Eno samo veselje in volja do življenja sta ga, ena sama odprtost in svetloba. In mržnja do trpljenja. Tesnière je zlahka prepoznal Ž upančičev genij, ker je v njem zaslutil bistveni presežek. Ta presežek pa določa identiteto največjih narodov. Prešernova poezija je izhajala iz določenih zgodovinskih okoliščin avstro-ogrske monarhije in je premo sorazmerna vzpostavljanju nacionalnega projekta lastne materinščine z vsem, kar zraven sodi. V tem se ujema s celoto umetnosti 19. stoletja (slovenska predromantika, romantika in realizem), navezuje pa se tudi na projekt protestantov in pesniške poskuse v 18. stoletju. Zanimivo pa je, da nima nič skupnega z Janezom Svetokriškim, še manj s Brižinskimi spomeniki. Župančičeva umetnost pa je presežek zato, ker temeljno nadgrajuje tip umetnosti v funkciji nacionalne ideje, četudi je ta še tako zabrisana.
40

Če je Prešeren gorel za slovenski narod, pa je Župančiča zanj (le) skrbelo. Njegovo pisanje se je dogajalo na nivoju ustvarjanja per se (zase), kar spet v temelju določa najvišji tip umetnosti (Goethe, Valery, Shakespeare). Pravimo, da umetnost predstavlja vesolje v sebi in se tako stika in prepleta z drugimi enake vrste oz. kvalitete. Tako Shakespeare ni »angleški« in Goethe ne »nemški«, temveč eden in drugi svojo nacionalnost presegata v korist umetnosti kot take. Šele ta lahko narod na najvišji točki stika z drugimi. Župančič je prvi slovenski pesnik, ki mu je to kdaj uspelo. Tesnièru je svetovljanska zrelost omogočila to videti na mah, bil pa je toliko diplomat, da ni zapisal, kaj se bo zgodilo, če bo slovenski narod to spoznanje spregledal. To drznost si bomo privoščili mi. Kot rečeno, gre za dva nivoja obstajanja, na katerih bivajo narodi, še posebno manjši. Eden je praktično-koristen, pri katerem je dejanje in nehanje vedno v funkciji narodnega vzpostavljanja in dopolnjevanja ali preživetja. Druga raven pa je raven, ki je nad temi funkcijami, in narod v svoji najvišji strukturi vzpostavlja. Likvidacija Otona Župančiča je posledično likvidacija tistega segmenta slovenstva, ki je najviše in v svoji genialnosti primerljivo umetniški moči največjih svetovnih peres. Če bi Ž upančič pisal v tujem jeziku, denimo v francoščini, bi se o njem učili ne samo Slovenci, temveč celotna skupnost duhovno prebujenih ljudi. Spodrezati ali pozabiti Otona Župančiča pomeni pozabiti ali odreči se možnosti enakopravnega sobivanja z velikimi narodi velikih literatur in umetnosti. V Župančiču je velika stava, večja od nas samih in časa, v katerem ga polagamo k počitku. Delo, 2004 IZZIV KRIVDE Pred vstopom v Slovenije v Evropsko zvezo in v luči prihajajoče šestdesetletnice sklepnega dela in konca druge svetovne vojne bi morala Slovenija, predvsem pa njene duhovne elite končno doseči soglasje glede temeljnih točk polpretekle zgodovine, da bi se nacionalno utrdili in strnili v velikem preizkusu narodnostne istobitnosti, ki jo bo pomenil spust mejnih zapornic in prehod v višjo obliko državne zveze maja prihodnje leto. Obdobje, okrog katerega bi moral narod doseči soglasje, je dogajanje med drugo svetovno vojno in tik po njej. To je obdobje, ki so mu devetdeseta leta namenila izjemno pozornost, ki pa se je bolj kot v znanstvenem razpravljanju in ideološki strategiji izčrpavala v pozicijski vojni trdno vkopanih nasprotnikov. Pri tem to obdobje omejimo, končamo s časom, ko so v breznih Kočevskega roga, rudniških
41

jaških in protitankovskih jarkih obmolknile zadnje salve obračuna ne več partizanske, temveč s komunistično identiteto in stremljenji nabite jugoslovanske vojske z zajetimi in s Koroške vrnjenimi nasprotniki. Obdobje, ki je sledilo, obdobje enopartijskega socialističnega sistema, je namreč v celoti negativno. Paradoksno so to prvi dokazali prenavljajoči se komunisti, ko so s parolo “Evropa zdaj” konec osemdesetih let nakazali vrnitev Socialistične republike Slovenije v prostor, iz katerega so jo nekaj desetletji poprej nasilno iztrgali. Vsa devetdeseta leta tudi so minila v implicitni obsodbi enopartijskega sistema, saj vstopanje v EU in Nato ni bilo drugega kot korigiranje polstoletnih napak na vseh področjih delovanja države. To dejstvo lahko preprosto preverimo s sopostavitvijo osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja: zlepa ni desetletij, ki bi se med seboj tako razlikovali kot slednji dve. V prvem bencinski boni, inflacija in mrzlično menjavanje dinarjev v nemške marke, depozit, skratka umirajoča socialistična Jugoslavija, v drugem eksplozivni pogum na začetku, pri osamosvojitvi, potem pa popolnoma nov svet zahodne, evropske logike, ki je bil prejšnjemu podoben samo toliko - kolikor se je od njega razlikoval! Da pa bi bili dosledni, se moramo od socializma vrniti v čas druge svetovne vojne in se poglobiti v njegovo strukturno dinamiko ter daljnoročno usodnost. Ta čas je tudi neskončno bolj zanimiv in vsebinski, kot čas prežvečene, po sovjetskem zgledu oblikovane in dolgočasno statične Titove države. Tega časa pa ne moremo uzreti, če se ne dvignemo iz domačijske nižave v veliki svet objektivne norme in resnice, kjer se fenomeni “izvijajo iz pecljev” in so stvari jasne kot na dlani. Tudi vzrok pričujočega zapisa se skriva v takem “zaletu”. Pred tremi leti se mi je namreč ponudila možnost za Stéphana Courtoisa Črno knjigo komunizma številka dve (prva je izšla v nekaj milijonih izvodov) pripraviti članek o komunizmu v nekdanji Jugoslaviji. Takrat sem se v resnici poglobil v zgodovino druge svetovne vojne in šele takrat prvič videl stvari v najširšem, svetovnem kontekstu. To je najprej izziv za slovensko Cerkev: Janez Pavel II, ki se je opravičil mnogim, za tisto, kar so morali tudi zaradi njegove institucije prestati, ji je svetal zgled. Pri tem pa to opravičevanje, in to poudarjam na prvem mestu, ne more nikakor omajati dejstva, da je Partija za ceno osvajanja oblasti zagrešila nezaslišan zločin nad narodom, katerega del je fizično eliminirala, del pa več kot pol stoletja onemogočala. Kaj vse mora biti predmet razmisleka? Najprej je to obča narava največjega konflikta v človeški zgodovini, za katero je značilno eno: totalnost, in sicer v smislu porazdelitve dobrega proti zlu. Da bi to bolje razumeli, si moramo priklicati v spomin prvo vojno, ki je bila zgolj nesmiselno, etično irelevantno trpljenje. Kdo bi lahko rekel, da je bil na soški fronti italijanski vojak zaslužnejši in bolj upravičen do zmage kot njegov avstrijski kolega, ki ga je gledal čez merek na puški. Ali pač obratno, kjerkoli so že v tistem žalostnem času stale fronte. Relativne so bile tudi kasnejše (in prejšnje) vojne. Od Napoleonovih pohodov do zadnje avanture Američanov v Iraku, vselej se da stvar relativizirati, vselej je mogoča “antiteza” neki
42

apriorni moralni predpostavki za vojno. Tako se tudi sedanja v Iraku, ne glede na vsa zagotovila ameriškega predsednika, spreminja v ohlajeno, predvsem pa neslano juho moralnega dokazovanja. Antiteza je moralnemu prav G. W. Busha in njegovi potrebi po najširši udeležbi narodov v njej že kar papež sam, v smislu tega kar je v nepozabnem uvodniku Smrt nekje daleč v Babiloniji ob rob zadnji katastrofi italijanskih karabinjerjev zapisal Delov novinar: »Če ne bi bilo cerkve in starega papeža, ki je svaril in rotil, bi bili Italijani v uniformah in z orožjem bržčas zraven že tedaj, ko so Američani in Angleži, tako so rekli takrat, osvobajali Iračane«. Za razliko od vseh teh vojn pa tudi živi druga vojna tudi še po šestih desetletjih v spominu kot ekskluziven moralni konflikt med dobrim in zlim, v katerem je zlo na krvavem koncu (petdeset milijonov mrtvih) podleglo. Totalnost konflikta se kaže tudi v totalnosti orožja: ob tehnološki eksploziji, ki je v razvoju letalstva prišla do motorjev na reaktivni potisk, najbolj izstopa zgodba najsilovitejšega orožja vseh časov: jedrske bombe. V igri s časom je bilo jasno, da jo morajo Američani dobiti pred nacisti, sicer bi bilo v resnici sveta konec. Tudi zato je bilo ves čas vojne jasno, da se s Hitlerjem ne bo nihče pogajal, fronte so vztrajale ne glede na popolnoma nesmisel odpor, še posebej zadnja, osvojitev Berlina, v začetku maja 1945. Zdi se nekako tako: ko je na dan začetka akcije Barbarossa nemški zunanji minister Ribbentrop sovjetskemu veleposlaniku v Berlinu prišepnil, da je Hitlerjev napad na SZ nesmisel in da si ga ni želel, so v izzvenevanju polglasnih besed izzveneli tudi zadnji akordi razumnega sporazumevanja in človeškega dialoga. Od takrat je šlo za življenje ali za smrt. Ta totalna narava konflikta je bila izzvana s totalno naravo agresorja. Na eni strani je zato terjala totalno obrambo, kar so nacisti že kmalu po začetku vojne začeli izkušati na svoji koži (Stalingrad in bombardiranje nemških mest). V razmerju totalne agresije in totalne obrambe pa ni bilo nobenega prostora za sredinske poti ali za vzorce obnašanja, ki bi odstopali od črte ločujoče popolno zmago od popolnega poraza. Prav to pa je tolikanj želeni predmet razmisleka, o katerem želimo spregovoriti. Ta horizontalna, statična bipolarnost se lahko tudi preslika v vertikalni plan in tedaj dobimo vzorce ravnanja, ki so jih posamični protagonisti morali upoštevati. Preneseno na prostor nekdanje Jugoslavije je moč ugotoviti, da je bila objektivno (najbolj) na strani zaveznikov kraljeva vojska v domovini na eni strani in vse bolj prosovjetski partizanski gverilci na drugi. Žal sta v času vojne obe (Mihajlović sam sicer ne) bistveno izgubljali narodnoosvobodilni značaj in postajali zgolj element, s katerim so upravljali bodisi nacisti bodisi Sovjeti.3 Vendar se je ob
3

Pri tem predvsem ne moremo spregledati dejstva, da so Titovi partizani po potrebi brezskrupulozno sodelovali z nacisti. Sijajen dokaz je nepodpisan, a v praksi uveljavljen sporazum med Nemci in partizani v Gornjem Vakufu marca 1943, kjer sta se Tito in gen. von Horstenau dogovorila za izmenjavo vojnih ujetnikov, nenapadanje, pa tudi za skupni nastop proti četnikom gen. Draže Mihailovića. Podrobneje o tem zgodovinar Leković iz Vojaško-zgodovinskega instituta (prim. Mišo Leković, Martovski pregovori 1943, Narodna knjiga, Beograd, 1985). Sicer pa je že pred tem, leta 1977, v delu Čas vojne (Wartime) o

43

tej vertikalni liniji na obnebju najhujšega spopada v zgodovini odvil tudi bistven konflikt, ki je odločil med kraljevo in komunistično stranjo v Jugoslaviji, tako pa za pol stoletja zakoličil prihodnjo državno ureditev. Šele v tej, najširši freski je mogoče pravilno ugledati tudi razmere v Sloveniji in tako določiti bistveno točko premisleka, kot smo ugotovili poprej. Zakaj gre? Gre za dejstvo, da se dogajanje v Sloveniji nikakor ne more razvrstiti na način, ki bi mu jamčil zgodovinsko legitimiteto in ga uvrstil med tiste moralne sile, ki so bile do zmage v drugi vojni upravičene. Da pa bi to bolje razumeli, pa se moramo poglobiti v obeležja diplomatske ofenzive, ki so bila za izid druge vojne v Jugoslaviji bistvena. V bistvu je šlo za to, ali si bo begunska kraljeva vlada v Londonu, ki je predstavljala kontinuiteto s kraljevino Jugoslavijo, vojaško pa so jo zastopali četniki Draže Mihajlovića, uspela obdržati legitimno podporo zaveznikov ali jo bo s tega mesta izrinila nastajajoča komunistična oblast pod Titovim vodstvom, katere nova država je nastala 29. novembra 1943 v Jajcu. Ta se je utemeljevala na avnojskih sklepih in partizanska oblast je na vsak način želela, da bi jih zavezniki sprejeli, s tem pa sprejeli tudi novo dejstvo na tleh kraljevine Jugoslavije. Vendar je bilo to bistveno manj enostavno kot se danes zdi. Kralj Peter in Draža Mihajlović sta imela v Londonu ne le ogromno podpore, temveč predvsem simpatij. Teh so bili deležni s strani kraljeve družine (ob Petrovi poroki, 22. marca 1944, mu je šel za pričo britanski kralj Edvard VI, prisostvovale pa so najvišje kronane glave tedanje Evrope) kot tudi s strani britanske vlade. Za to zadošča že prebrati, kaj je v svojih spominih l. 1952 o Draži Mihajloviću zapisal Winston Churchill. Prvaka je označil takole: »Divja gverilska vojna, ki so jo Srbi skozi stoletja vodili proti Turkom, se je ponovno razvnela v planinah. General Mihajlović je bil prvi in najodličnejši prvak, ki je okrog sebe zbral preživelo srbsko elito. Njegov boj, ki se je odvijal skoraj neopaženo v vrtincu svetovnega dogajanja, tvori del 'neskončne človeške bede in trpljenja'. Nemci so se Srbom namreč zoperstavili z morilsko strastjo (…) Tisti, ki jim je danes uspelo zmagati (Tito, op. B.M.T.), bodo lahko omajali njegovo (D.M., op. B.M.T) ime, toda bistrovidnejša zgodovina ga ne bo nikoli izbrisala s seznama srbskih rodoljubov« (Spomini, peti zvezek, str. 136). Dodajmo k temu še dejstvi, da se ameriški predsednik Roosevelt na Titova pisma sploh ni odzival in da se Charles de Gaulle kot francoski predsednik ni hotel nikdar sestati s Titom, ker je dal Mihajlovića po vojni usmrtiti, pa bo objektivna podoba razmerja glavnih protagonistov na tleh nekdanje Jugoslavije jasnejša. Pristavimo še, da je marca 1948, ko se je razplamtel informbiro, ameriški predsednik Truman posmrtno odlikoval Mihajlovića zaradi reševanja zavezniških pilotov. Stvari so se proti koncu druge svetovne vojne zaradi dejavnosti sovjetskih tajnih služb in prevare podpredsednika prve skupne vlade Šubašića odvile v izrazito korist Titovi strani, toda zgodovinska dejstva ostajajo nespremenjena.
dogovarjanju med Titovimi partizani in nemško vojsko pisal jugoslovanski disident Milovan Djilas, ki je bil kot Titov predstavnik skupaj z gen. Velebitom udeležen v takšnih in tovrstnih pogajanjih.

44

In to je za premislek, ki ga Slovenci potrebujemo glede preteklosti, bistveno. Dogajanje v Sloveniji ni, razen grozljivega števila pobitih po vojni, v ničemer pomembno ali odločilno za globalni kontekst, v ravnanju ene strani pa močno izstopa od gornjega konflikta in na ravnanje tistih, ki se post festum sklicujejo na zgodovinski prav, meče čudno luč. Za kaj gre? Kolaboracija, v katero so bili v začetni fazi predstavniki meščanskih strank, Cerkve in delov civilne družbe primorani zaradi komunističnega nasilja, se je razrasla v oborožen boj pod nemškim poveljstvom, boj, katerega zadnji namen je bil z vojaško silo zavarovati ozemlje pred komunističnimi partizani. To se imenuje domobranstvo. Pri tem pa so njegovi protagonisti prestopili moralno ločnico, ki je tedaj svet slabih delila od sveta dobrih. Dodaten problem je, da so jo prestopili demonstrativno, ne da bi jim to bilo sploh treba. Posledica je bila, da so se njihovi nasprotniki po vojni brutalno znesli nad zapeljanimi mladimi ljudmi: od tod morišča v Kočevskem rogu in drugod. Poglejmo od bliže. Vaške straže, ki so delovale pod okriljem Italijanov, so še imele lastnosti samoobrambe, vsaj na Notranjskem in Dolenjskem. To je delno pogojeno tudi s tem, da je bil italijanski okupator sorazmerno blag, vsaj v primerjavi z nemškim. Za slovensko domobranstvo, ki je orožje prejelo iz nemških rok, pa se kaj takega ne bi dalo trditi. Nemški okupator je namreč slovenski narod obsodil na smrt. Če bi nacisti zmagali, bi Slovenci kulturno in fizično izginili. Dodaten problem slovenskega domobranstva pa je ta, da se je okrog osebe, ki je stala v središču, prezidenta Leona Rupnika, zbrala anonimna, vendar politično kompromitirana skupina. To so bili ljudje, ki so bili na Slovenskem edini res prepričani nacionalsocialisti, hkrati pa so tudi verjeli v nemško zmago in »novi evropski red«. Dali so tudi pobudo za ustanovitev slovenske nacionalsocialistične stranke, znotraj njih pa je obstajala tudi močna skupina »ljotičevcev« Iz povedanega sledi, da se je vodstvo slovenskega domobranstva hote in deklarativno postavilo proti antinacistični koaliciji, in to ne glede na vsa opozorila, ki so prihajala iz tujine, predvsem iz Londona (denimo Miha Krek). Ločeno od vodstva predvojne SLS je bodisi tavalo v temi bodisi – in to je verjetneje – je računalo na zmago nemškega orožja. Rupnikovi nastopi, ko se je pod svastiko na kongresnem trgu repenčil zoper »svetovno boljševistično zaroto«, njegova prohitlerjevska drža v 6. številki 1. letnika »Slovenskega domobranstva«, in nenazadnje, domobranska prisega na Hitlerjev rojstni dan, 20. 4. 1944, so samo najbolj obremenjujoči signali, ki na to kažejo. V tem kontekstu ostaja prej ko slej vprašljiva vloga domobranske prisege, ki ima veliko globlje korenine, kot se je do zdaj mislilo. Navedimo jo v celoti: “Prisegam pri vsemogočnemu Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino
45

kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj”. Ta prisega je v tako rekoč istovetnostnem razmerju z prisego, ki so jo rekruti SS dajali na Hitlerjev rojstni dan in ki za razliko od običajnih priseg svoje vdanosti ne izraža ustavi ali državni tvorbi, temveč v ospredje postavlja vdanost pojmu zvestobe kot takemu. Na esesovskem meču, ki so ga rekruti ob prisegi prijeli, namreč stoji zapisano: Meine Ehre heißt Treue” (Moji časti je ime zvestoba). Navedimo besedilo prisege v celoti: “ “Prisegam tebi, Adolf Hitler, vodji in kanclerju velikega rajha, zvestobo in hrabrost. Zaobljubljam se tebi in tistim, ki jih boš ti imenoval, da bom pokoren do smrti. Tako mi Bog pomagaj”. (Gordon Williamson, The SS: Hitler's instrument of terror, Sigwick &Jackson, London, 1994, str. 32). Slovenska prisega se po natančnejši analizi izkaže za besedilo, ki povzema temeljne pojme esesovske prisege, dopolnjeno pa je z nekaterimi elementi, ki so bili pomembni za kontekst konkretnega sodelovanja domobrancev z Nemci. Dodatno je potrebno še upoštevati, da je “Vodja velike Nemčije” v domači prisegi formulacija, ki ima zelo logično utemeljitev. Pred avgustom 1934, ko je umrl kancler Hindenburg, so prisegali zgolj Hitlerju osebno, in je v besedilu prisege stalo le njegovo lastno ime. Po Hindenburgovi smrti, ko je Hitler postal tudi vodja nemških oboroženih sil, pa se je v prisegi začela pojavljati formulacija “vodja” (velike Nemčije). Tako je prisega tudi v tem kontekstu v neposredni bližini izvorne esesovske prisege. Sem pa jo definitivno postavlja identičnost pojmov “zvestoba in hrabrost”, za katera ne bi mogli reči, da sta zgolj naključna. Podobno je moč ugotoviti za konec prisege, ki govori o pokornosti do smrti ter za zadnjo formulacijo, ki je dobesedno identična “tako mi Bog pomagaj”. Če k temu dodamo še istovetnost dneva (Hitlerjev rojstni dan) ter nekaterih namenov (boj za “svobodno Evropo” je v bistvu boj za “novi evropski red”, za Evropo osvobojeno Židov in boljševizma, kot je večkrat poudarjal prezident Rupnik), bosta izvor in namembnost prisege postala očitna. To pa postavlja nekaj usodnih vprašanj, tako za meščansko vodstvo kot za medvojno Cerkev. Oglejmo si najprej najbolj perečega. Boj pod poveljstvom Hitlerja in njegove elitne vojske SS je boj v kontekstu boja med dobrim in zlim. Moralno razmerje sil v drugi svetovni vojni dobiva vsaj na tej točki dramatično potrditev. SS formacije so se namreč deklarirale kot zlo in se sklicevale na očeta zla, na Satana samega. Korenine tega izhajajo iz Rosenbergovih teorij in Hitlerjeve zagledanosti v pogansko mitologijo. Nacizem je bil agresivna politeistična instant-ideologija, ki je krščanstvo zavračala. Njegova falanga, enote SS, so to udejanjale na najbolj radikalen način. Obstajajo dokumentirani filmski posnetki iz kampanje nemške vojske v Beneluksu (pomlad 1940), ki jih je nedavno predvajala edicija Discovery channel. Ti posnetki prikazujejo elitne enote SS, kako razbijajo, razstreljujejo in onečaščajo križe in razpela na pokopališčih vaških in mestnih cerkva, katerih
46

ozemlje so pravkar zavzeli. Esesovci streljajo v razrušena razpela, hkrati pa pojejo pesem “Wir marschieren ins Feindes Land, ueber uns steht der Teufel’s Band” (“Korakamo v sovražnikovo deželo, nad nami se vije hudičev prapor (trak)”). Če k temu dodamo še grozodejstva, ki so jih esesovci počenjali povsod, kamor je vdrla nemška vojska, bo slika univerzalnega zla, ki so ga predstavljali, natančnejša. Lahko da Cerkev in meščanske stranke niso vedele, kakšna je narava in izvor prisege, ki se polaga na Hitlerjev rojstni dan, vendar njihova odgovornost ni nič manjša. Pred tako usodnim dogodkom bi se preprosto morali pozanimati. Nemogoče pa je, da bi nihče v Cerkvi ali v meščanskih strankah ničesar ne vedel o naravi SS ali o njihovih grozodejstvih. To je mogoče dokazati na dva načina. Prvi je ta, da je bil v tedanjem času Vatikan eno najživahnejših vozlišč svetovne diplomacije. Tja so se stekali ljudje in – informacije. Nemogoče je zato bilo, da bi v Ljubljani vladala popolna blokada, da bi se ne prebila niti ena vest. Drugo pa je dejstvo, da je najbolj reklamirana knjiga, Mein Kampf, natančno opisala vse, kar bo Hitler storil, če bo s svojo stranko prišel na oblast. Od nasilja nad Judi do »življenjskega prostora na Vzhodu«, vse to je diktator popolnoma dosledno udejanjal. »Končna rešitev« bi na koncu zajela prek slovanskih tudi slovenski narod, ki bi ga nacisti izbrisali iz geografije in – zgodovine. Spregledati ta dejstva je v tistem času predstavljalo slepoto, kakršno redko srečamo. Njene posledice so bile seveda katastrofalne. Zaradi napačne politike je z življenjem plačalo nekaj deset tisoč mladih fantov, ki so se, patriarhalno vzgojeni, refleksno odzvali na klic svojih predpostavljenih, končavši z nadškofom Rožmanom. Vera jim je namreč pomenila zadnje obnebje duhovnega in fizičnega prostora, v katerega so se narodili. Angleži so jih s Koroške vrnili nazaj, česar – zanimivo, niso storili s četniki, ki so bili v Sloveniji najdejavnejši na Štajerskem, kjer okupator ni dopustil organizacije protikomunistične milice. Tako: »Kljub temu sporazumu (tj. sporazumu z Nemci o nenapadanju iz januarja 1945, op. B.M.T)4 pa so četniki skrivali zavezniške padalce; morda jih je ob koncu vojne, po umiku v Avstrijo, prav to rešilo pred povojno usodo večine domobranskih enot« (Slovenska kronika 20. stoletja, Nova Revija, Ljubljana, 1997, str. 67).5 Po drugi strani so se tudi zahodni zavezniki, ki so
4

Bojan Godeša, avtor gesla Pohod XIV. divizije NOVJ na Štajersko (v Slovenski kroniki 20. stoletja, nav. d.), iz katerega tukaj citiramo, govori o »sporazumu z nacisti«. A se četniki (oz. Jugoslovanska vojska v domovini) niso nikoli dogovarjali z nacisti (tj. s pripadniki neke nemške politične stranke), ampak kvečjemu z vojsko nemške države, z Wermacht. Godešev (historiografski in ne esejistični!) govor o sporazumu – namreč, da ga interpretira kot sporazum s pripadniki stranke (nacisti!) in ne kot sporazum z vojsko oz. vojaškimi formacijami, je značilen primer pomenskega premika, zdrsa od zgodovinskega k ideološkemu diskurzu. Le eden od mnogih, a vzorčen. 5 Godešev namig v drugem delu navedka je v funkciji ideološke potvorbe. Po Godešu bi namreč zavezniki četnike izročili Titovi Jugoslaviji, če ti ne bi »skrivali zavezniških padalcev« (dejansko so četniki skupaj z ameriško OSS (Office of Strategic Services) vodili operacijo reševanja zavezniških pilotov v drugi polovici leta 1944). Namig insinuira, da bi jih zavezniki načeloma sicer obravnavali kot sovražne oz. »kolaborantske« formacije, kar je ideološka »resnica« slovenskega učbeniškega zgodovinopisja o četnikih. Toda vemo, da so od marca 1943 Titovi partizani (tj. »NOVJ«) in Nemci kolaborirali v boju zoper legalno

47

se prepoznali v formulaciji domobranske prisege (prim. zgoraj: »proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom«), po tem dejanju dokončno odvrnili od slovenskega domobranstva in z njim pretrgali sleherni stik. »Dejstvo je, da je prisega slovenskega domobranstva pri zahodnih silah izzvala izredno negativne odmeve. Dr. Miha Krek (bil je v Londonu, op. B.M.T.) je smatral, 'da so nam bile politično in diplomatsko s prisego posekane vse korenine in (…) da se zaveznikom ni dalo dopovedati nič več'». (Tamara Griesser Pečar, France Martin Dolinar, Rožmanov proces, Družina, Ljubljana, 1996, str. 139). Vse skupaj je domobrance, z njimi pa pretežni del Cerkve in meščanskih strank dokončno postavilo na napačno stran zgodovine, pa četudi so bili v zadnjem trenutku, s taborsko vlado (3. maja 1945) pripravljeni radikalno spremeniti smer. Vendar je bilo za popravni izpit prepozno. Usoda se je odločila proti njim. Dodatno problematičen in človeško vprašljiv pa je tudi beg nadškofa Rožmana na Koroško, maja 1945. To dejanje pod vprašanje postavlja tudi njegovo dušnopastirsko identiteto, saj stopa v opozicijo s temeljnim poslanstvom Kristusovega služabnika, ki ga evangelij izraža v formulacijah o dobrem pastirju, ki da življenja za svoje ovce, najemnik pa je tisti, ki jih prepusti in zbeži proč. Isto misel najdemo tudi v Kristusovem zagotovilu nebeškemu Očetu, da nikogar od tistih, ki mu jih je zaupal, ni zapustil. Razumeti moramo, da se je Kristus definiral kot Božji sin: to je bilo v razmerju do Boga, v razmerju do človeka pa kot dobri pastir. Na tej osnovi bo Rožmanov spodrsljaj še toliko bolj očiten. Njegov hrvaški kolega, Alojzije Stepinac, ki je s prižnice med vojno pogosto grmel čez naciste in ustaše, je na primer ostal pri svojih. In postal blažen.
jugoslovansko vojsko, četnike. Tudi vemo, da Angleži od kralja Petra Viškega sporazuma (tim. pakta TitoŠubašić) niso izsilili zato, ker bi imeli četnike za kolaborante, ampak zato, ker so na podlagi prirejenih poročil centra SOE (Special Operations Executive) za Balkan iz Kaira sklepali, da je podpora Titu za zaveznike ugodnejša kakor podpora gen. Mihailoviću. Angleži so tudi hoteli združiti vse odporniške sile pod Titovim poveljstvom. Ta razvoj se je nakazoval že na konferenci v Teheranu, kjer je Stalin v trgovini med zavezniki od Angležev in Američanov zahteval podporo partizanski strani. Toda Mihailović tudi po paktu Tito-Šubašić v letu 1944 ni prestopil na nemško stran, ampak je kot poveljnik kraljeve zavezniške vojske, ki ni hotela dopustiti zmage komunizma v Jugoslaviji, nadaljeval s politiko odpora proti okupatorju, ob hkratni zavesti, da se bo ob bližajočem porazu Nemčije en okupator zamenjal z drugim. Zato lahko Operacijo Halyard (v obdobju od avgusta do decembra 1994) razumemo kot logično nadaljevanje Mihailovićeve zavezniške politike. Sporazum z Nemci o nenapadanju, ki ga omenja Godeša, pa je bil v januarju 1945, torej že po koncu operacije Halyard in v obdobju, ko je Rdeča armada že osvajala Srbijo za Tita, razumljiva vojaška odločitev izogniti se dvema odprtima frontama hkrati, v poskusu rešiti monarhični odpor zoper komuniste. Pri tem spomnimo, da so imeli četniki v Titovih partizanih sovražnika, katerega glavni cilj je bil uničiti Jugoslovansko vojsko v domovini (tj. četnike), pa naj je bilo to z nemško ali sovjetsko pomočjo. Za pravilno oceno dogajanja je treba tudi vedeti, da je 11. januarja 1945 kralj Peter zavrnil podporo Beograjskemu sporazumu med Titom in Šubašićem, na podlagi katerega je bila formirana koalicijska vlada, de facto podrejena Titovim silam. Vsekakor je bilo kralju že od jeseni 1944 jasno, da Tito izigrava sporazum in deluje proti interesom Kraljevine Jugoslavije. Mihailović sicer od jeseni 1943 ni bil več vrhovni poveljnik jugoslovanske vojske, toda četniki so bili od pakta Tito-Šubašić dalje monarhistično odporniško gibanje, ki je nasprotovalo tako nemškemu okupatorju kot tudi komunistom. Kot zaveznikemonarhiste jih še danes obravnavajo v anglosaških deželah, kjer četniki skupaj z drugimi veterani 2. svetovne vojne korakajo na paradah ob dnevu zmage.

48

Sedanji trenutek, ob prelomu stoletja in vstopu v novo obliko državnosti, bi tako bil priložnost za to, da bi kot veliki antinacist, Poljak Karol Wojtyla tudi slovenska Cerkev spoznala, da v nekem trenutku zgodovine ni ravnala prav. Za razliko od nekaterih v vodstvu slovenske družbe in države bi bilo priznanje in kesanje katarza z daljnoročnim pozitivnim učinkom. Cerkev bi dobesedno zadihala znova. Zdi se, da je za razliko od predvojnega časa sedanjost bistveno bolj razvidna in je kot na dlani. Seveda pa v sklepu spet poudarimo izhodiščno misel, da zločin komunistične partije nad slovenskim narodom, v svoji fizični in metafizični naravi, ostaja največje prekletstvo naroda v zgodovini. Ko bi narod dosegel soglasje glede svoje preteklosti, bi se lahko bistveno naravnal proti sreči in se, prenovljen, notranje strnil. Morda bi bila prav ta enotnost nujni in zadostni pogoj preživetja v agresivnem in prepišnem prostoru, kamor prihajamo. Delo, 2004

1O. OKTOBER ALIAS ŠENTJERNEJSKA NOČ SLOVENSTVA NA KOROŠKEM Okrogla miza, ki so jo glede perspektiv Koroške ob obletnici plebiscita organizirali v uredništvu časopisa Kleine Zeitung, je navkljub bombastičnim povorkam sredi Celovca pokazala na zanimive stvari. Mladi, pripadniki »fun-generacije«, kot se sami imenujejo, so odgovarjali na vprašanje, kaj je zanje domovina in kaj tradicija. Uredništvo je odgovore povzelo v naslov zvenečega imena: 26. oktober (avstrijski državni praznik) imajo raje kot 10. Argumenti? Plebiscitne povorke in pronacistična zborovanja na Urlichsbergu se jim zde izjema v svetu, njihov »patriotični značaj« pa zgolj pretveza za nacionalistično nestrpnost. Identificirajo se s pojmi družine, prijateljstva in rodu ali bolje narojenosti, vendar jim vsega tega Koroška ne predstavlja. Nekateri obsojajo propagando, sedanjo in preteklo. Tako v eni od večjih gimnazij pripravljajo razstavo, kaj je zadaj za vsakoletnimi pronacističnimi zborovanji na Urlichsbergu. Za to priložnost so segli globoko v arhive. Iskali so primere protislovenske propagande, od l. 1918 naprej. Pa so jim rekli, da jim tega ne dajo. Ponudili so jim zgolj plakate z zmajem s celovškega trga, tiste, s katerih zverina pljuje ogenj in žveplo po Slovencih. To, da je edina resnica plebiscitne propagande, zatrjujejo nacionalno »osveščeni« arhivarji. Resnica in dokaz nemške zmage. Mlade, četudi neslovenskega rodu, tako ravnanje moti. Ena od deklet je po daljnem rodu Slovenka. Odkrito govori o prednostih dvojezičnosti, pa o bogastvu slovenske
49

kulture. Upa si celo izreči misel, da sama 10. oktobra ne more praznovati. Pomeni ji preprosto zmago nemštva nad Slovenci in nič več. V primerjavi s tem evropskim in svobodomiselnim pogledom ostaja koroška stvarnost seveda drugačna. Povorke, sprevodi, slavja ob 10. oktobru, vse to kaže, da gre za deželo, ki ji boš težko našel par. V propagandni brošuri, ki jo je pripravila koroška deželna vlada, ta dejstva izstopijo v celoti. Ikonografija proslavljačev 10. oktobra je enotna in dodobra premišljena. Vse je v zeleno-rjavem, ta kombinacija še bolj kot zmaj z glavnega trga v Celovcu ščiti enotnost Koroške, v smislu zgodovinskega spomina in sedanjosti. Na prvi strani brošure najdeš napisano z gotico (to je tudi pisava, v kateri je Hitlerjev Mein Kampf prišel med ljudi) Plebiscit na Koroškem. Čez prvo stran se pne velika in odločna moška figura držeča v rokah polzastrti (glasovalni) listič. Zeleno-rjava obleka, pa klobuk z značilnim gamsovim čopom, po fiziognomiji pa bi človek dejal, da gre za odločnega in krepkega pripadnika – slovanskega rodu, to je Slovenca. V isti brošuri nastopi tudi »akribična raziskovalka izvorov koroške identitete«, kot jo skromno poimenujejo pod fotografijo, na kateri se pod prikupnim obrazom trije nizi biserov izgubljajo v reverju lovske uniforme, čisto à la Haider. Gospa se loteva t.i. »koroškega vprašanja«, vendar v vsem, kar pove o zgodovinski identiteti Koroške, o nacionalni energiji »Korošcev«, o strahu, smrti, o vsem, kar so morali ti prestati, ne najdemo niti najmanjšega namiga na bistveno dejstvo: da nacionalna »energija« in identiteta »Korošcev« izhaja pravzaprav iz imena »Karantanija«, da so Korošci v bistvu ponemčena varianta slovenskih »Karantancev«. Te najbolj očitne resnice, ki jo sporoča že ime dežela, preljuba gospa profesor ne omenijo niti enkrat. V brošuri bomo pogrešali tudi ime Slovencev. Kdo se je boril in kdo je kaj uveljavljal, je na oni strani Karavank jasno kot nikdar prej: Srbi. Malgaj je bil Srb, Maister je bil Srb, čez vrh strani pa se pnê zveneč naslov: »Ko so Srbi zavojevali Celovec«. Pred to »srbsko nevarnostjo« so Korošce tako morale braniti tiste organizacije, ki so danes dobesedno na robu legitimnosti, prepovedane z avstrijsko državno pogodbo. To sta predvsem Heimatdienst in Abwehrkaempferbund. No nekaj velikosrbskega strahu so ideologi koroškega brambovstva natresli tudi po Slovencih. Najti je namreč stavek: »Domovina Koroška namesto velike Slovenije«. Pod tem mastnim naslovom se pne podoba idilične scene glasovanja z volilno skrinjico v središču. Ob njej pa je udaren komentar: »Šestdeset odstotkov prebivalstva je volilo za Koroško«. Prav enotnost Koroške, v sedanjem in zgodovinskem smislu, je bistvena karta aktualne koroške politike. Enotna Koroška, združena pred velikosrbsko, ali če hočete, velikoslovensko nevarnostjo, je temeljno dejstvo in temeljni dosežek teh ljudi. Zato ne preseneča, da se na prevladujočem plakatu pojavita dve osebi. Prva je moški zrelih let, ki ga poznamo že iz gornjih vrstic, drugi pa je v isto nošo opravljen juppy, ki namesto glasovalnega lističa v roki drži – cd-rom.
50

Tole ikonografijo smo predstavili tako podrobno, ker je Koroška dežela, ki kar najmočneje živi od simbolov. Ti seveda niso prazni, vse se odvija kot po nekakšnem ritualu, ki ga je potrebno tehtno spoštovati. Ta ritual pa so velike zgodovinske resnice, barve in besede, ki v sodobnem svetu plapolajo v prepišnem vetru sobivajočih resnic, mnenj in pogledov, na Koroškem pa so vzidane v najgloblji temelj te trdnjave, okopa na robu slovanskega sveta, kot to haiderjevci tako radi poimenujejo. Če smo v začetku navedli pričevanja neobremenjenih Korošcev mlade generacije, med njimi tudi dekleta nekdaj slovenskega rodu, smo s tem hoteli odpreti prostor za debato o tem, kaj iz vsega sledi za koroške Slovence. Prvo dejstvo je seveda, da nič dobrega: ikonografija Koroške je utemeljena na zavesti velike zmage nad Slovenci, pred deželnim parlamentom stoji grozeč in simboličen zmaj, veliki varuh zgodovinske resnice. Biti Slovenec v takih razmerah je seveda težko. Kot je rekel nekdanji, zelo zavedni, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev mag. Rudi Vouk, na srečanju z Joergom Haiderjem v Tinjah februarja 2000: »Gospodje, poglejmo resnici v oči, z vsakim štetjem nas je deset tisoč manj«. Nič ne bi moglo biti bližje resnici. Koroških Slovencev je danes okrog 15.000, večinoma zelo zavednih, predvsem mladi pa so jezikovno izjemno izobraženi. Mnogokrat govorijo boljšo slovenščino kot njihovi kolegi v Ljubljani. Večina se jih z udeležbo na proslavi ne strinja. Vendar je njihov bistven problem drugod. Poskušajmo ga razumevati skozi simboliko in ikonografijo, ki sta na Koroškem prevladujoči. Bernard Sadovnik, predsednik Narodnega sveta, bolj desno usmerjene krovne organizacije Koroških Slovencev, je nastopil na uradnem delu proslave in s tem legitimiral povorko, predvsem pa dejstvo proslave same. To je storil v imenu obeh krovnih organizacij in navzlic precejšnjemu nestrinjanju koroških Slovencev s tem dejanjem. Sam je odkrito rekel: »Zavedam se, da je moje sodelovanje pri tej slovesnosti deležno kritike in da ga ne odobravajo vsi«. Sadovnik se je za to odločil četudi je dvoje neizpodbitnih dejstev, ki govorita proti temu. Take proslave in povorke bi ne mogli izvesti nikjer v Evropski skupnosti, preprosto zato, ker tistih nekaj plebiscitov, napravljenih po načelu »samoodločbe narodov«, ne praznujejo nikjer več. Drugi razlog pa je bil neprikriti triumfalizem koroških deželnih oblasti, ki so dopustile, da so se na povorki zbrali »najtežji« simboli rjavo-zelenega nastopaštva. Sadovnik jih je s svojim govorom postavil v legalni okvir, sebe pa degradiral na raven drugotnega akterja v zadevi. To je seveda najbolj začutil prav Haider, pa avstrijski kancler Schüssel. Na prvi strani časopisa, ki se mu reče Naš tednik, piše kolumnist Janko Kulmesch (beri Kulmeš) v članku zvenečega naslova – »10. oktober, ki daje upati« – naslednje: »Proslave ob osemdesetletnici koroškega plebiscita so za nami. Številni pripadniki narodne skupnosti so gledali nanje z veliko skepso. Mnogi med njimi so točno bili
51

mnenja, da bodo letošnje proslave v duhu Steinacherjeve 'zmage v nemški noči'. (…) Vendar se je zadeva iztekla pozitivno, zlasti še, kar zadeva uradno proslavo v dvorani grbov. V določenem smislu je bila tudi zgodovinska, saj je deželni glavar Haider prvi uradni zastopnik Koroške, ki je jasno spomnil na predplebiscitno obljubo koroškega deželnega zbora slovenski narodni skupnosti. Njeno besedilo je prebral v celoti, hkrati pa tudi poudaril, da mora biti v prihodnosti ta obljuba vabilo za uradno manjšinsko politiko. Haiderju je treba za to izreči vse priznanje« (sic!). Najboljši kontekst za razumevanje pričujočega odlomka so zgoraj navedene izjave mladih, dane v nemščini in za velike medije, ki izražajo obsodbo 10. oktobra. Šele v tem kontekstu izstopi ves nesmisel Sadovnikovega prizadevanja in kolumnistove samohvale. Haider je namreč perfidno spomnil na obljube, dane v koroškem deželnem zboru pred plebiscitom. Te obljube so Slovence nagovarjale, da glasujejo za Avstrijo, saj bodo deležni vse zaščite in avtonomije. Seveda jih v osemdesetih letih ni nihče uresničil in seveda je Haider zadnji, ki jih je uresničevati voljan. Prav te obljube so tudi temna plat plebiscitne propagande v času pred njegovo izvedbo. Prav zaradi njih, kot smo zapisali zgoraj, zapadajo nacionalno osveščeni arhivarji v stanja delnih ali popolnih amnezij. Del teh obljub je povzet tudi v avstrijski državni pogodbi iz leta 1955, pa jih, ne glede na to, da je Avstrija pač pravna država, ne uresničuje nihče. Sadovnik, uradni predstavnik Slovencev na Koroškem, si je še posebej štel v veliko čast, da je kancler Schüssel njegov govor ocenil takole: »Govor predsednika NSKS Sadovnika na proslavi v Dvorani grbov je bil zelo moder«. Ta izjava ima približno tako težo, kot če bi Schüssel za škampe na servirni mizi izjavil, da so »zelo okusni«, za vodostaj reke Drave, da je »zelo nizek«, za nebo nad povorko pa, da je »zelo jasno in še sončno povrh«. Teh morebitnih izjav sicer niso dali v okvir na prvo stran, ono o Sadovnikovem govoru pač. Je pa najboljša ilustracija mizernega stanja duha v vodstvu desne krovne organizacije. Tu pa problem najbolj jasno izstopa. Vodstvo manjšinske organizacije privzema tisto identiteto, ki jo od nje hočejo oni, katerim je glavni nasprotnik. Miš, preden jo mačka pospravi, naj ji še malo pleše, zine kakšno modro ali naj se celo veseli obljube, da mačji rod pač ne je miši. V imenu koga vse to in za kakšne interese? Najprej v imenu peščice, ki je prišla do dobrih položajev in ki na simbolni in nesimbolni ravni opravlja tiho asimilacijo slovenstva, ko ga zvaja na drugotni jezik, ko pristaja na njegovo vlogo poraženca. Udeležba na proslavi je bila pogojena spet z novimi obljubami, kaj bodo dali Nemci za slovensko glasbeno šolo, za dobrovški večjezični otroški vrtec, pa za podobne nepomembnosti. 10. oktobra 2000 bi moral Sadovnik skupaj s svojim kronistom Kulmeschem (beri Kulmešem) biti v Bruslju, teden prej pa v Ljubljani. Predstaviti bi moral kroniko slovenstva v 20. stoletju, od plebiscita sem. Govoriti bi moral o številkah, ki dajo
52

pravi kulturni genocid. V tem času je izginilo skoraj sto tisoč Slovencev, vsem obljubam navkljub. NSKS bi moral na to opozoriti svetovno javnost, reči bi moral, da manjšini niso zagotovljene elementarne pravice iz avstrijske državne pogodbe, da so vse skupaj samo serije nikdar uresničenih obljub: v šolstvu, vrtcih, glasbenih šolah, dvojezičnih napisih, itd. Tako bi tudi afirmiral slovenski jezik: zagotovil bi mu širši krog delovanja: vsaka dvojezičnost je namreč enakovrednost dveh jezikov v istih funkcijah! Krovne organizacije bi morale prav tako jasno reči stop Haiderjevim paradam in domislicam. Razumeti bi morale njihovo temeljno sporočilo: uperjene so v prvi vrsti zoper one, ki jih ti gospodje predstavljajo. Zoper slovenstvo in Slovence. Tu, 11. oktobra, v času the day after pa bi morala tudi Republika Slovenija reči svoje. Naj v nedogled finančno podpira tiste, katerih dejanja škodijo najprej položaju Slovenstva na Koroškem kot tako pa tudi ugledu Slovenije v svetu? Kaj storiti z ljudmi, ki posredno prav v imenu RS »izrekajo Haiderju vse priznanje«? Kaj storiti s podpredsednikom NSKS, ki se je izrazil takole: »Edina stvar, okrog katere smo se uspeli v sicer sprtih manjšinskih organizacijah poenotiti, je udeležba na proslavi plebiscita«. Kaj storiti z organizacijami, katerih edini pozitivni rezultat so takšna »poenotenja«? Z uradniki, ki jih najbolj veseli lastna sedmina? Slovenstvo na Koroškem bo preživelo ob krovnih organizacijah, ali še bolje, brez njih. Udeležba na proslavi je zlosluten obet za Slovence na Koroškem, je del tragikomične jare kače, ki se v imenu ne-vem-čigavih interesov, pa malih, nikdar do konca uresničenih kompromisov, vije iz davnine sem. In ki jo zavedni koroški Slovenci lahko zgolj molče spremljajo. Večer, 2000 HAIDER DANES, JUTRI, VEDNO Zadnje volitve na avstrijskem Koroškem bodo za slovensko manjšino šentjernejska noč. To dejstvo je toliko bolj pereče, ker tako visoke zmage Jörga Haiderja nihče ni pričakoval. To ne zato, ker za splošen pogled na svet ni logična. Logična je zgolj za posebne razmere, v katerih se je znašla sosednja Koroška. To nam pove že preprosto dejstvo, da Haiderja od njegovega obiska pri Sadamu Huseinu in protižidovskih izjav ni nihče več resno jemal. Da je ta dejavnost za luno, je bilo jasno že na lanskih parlamentarnih volitvah, ko so svobodnjaki doživeli hud poraz. Da bi razu meli nedeljsko zmago, pa je treba iti nekoliko globlje. Koroška se od plebiscita leta 1920 vzpostavlja kot trdnjava na robu sveta slovanske nevarnosti, gradi pa predvsem na dejstvu lastne enotnosti. Vstopanje (slovanskih) držav iz avstrijskega sosedstva (Slovaške, Češke, Madžarske in Slovenije) v skupno državo z Republiko Avstrijo (to je v Evropsko unijo) je koroško prebivalstvo dojelo kot alarm, naznanjajoč stopnjo skrajne ogroženosti. Haider je nedeljski uspeh zgradil
53

prav na dejstvu, da je edini koroški politik, ki lahko deželi jamči enotnost pred zunanjo nevarnostjo. To pa pomeni za koroške Slovence nepremostljiv problem, Ne samo, da so označeni kot drugorazredni državljani, temveč se je za njihovo nevtralizacijo treba zateči k dvema metodama. Ena je segregacija, katere načelo je ločevanje »avtohtonega prebivalstva« (nemštva) od slovanskega življa. V tej zvezi so s Haiderjevo orkestracijo v osemdesetih potekale kampanje za ločevanje otrok v šolah po jezikovnih in narodnostnih kriterijih. To pa je bilo bistvo dvojezičnosti. Temu smo priča še danes. Druga je identifikacija Slovencev s Srbi, z balkanskimi barbari, ki so pred osemdesetimi leti pustošili po Koroški. Ob tem je pomenljivo praznovanje osemdesete obletnice plebiscita pred slabimi štirimi leti. Ta proslava je bistveno bolj organsko povezana s sedanjim dogajanjem, kot se to zdi na prvi pogled. Njena ikonografija je bila enotna in premišljena, Vse je bilo v zeleno-rjavem, ta kombinacija še bolj kot zmaj z glavnega trga v Celovcu varuje enotnost Koroške, v smislu zgodovinskega spomina in sedanjosti. Kot njihovi predniki tudi današnji koroški Slovenci verjamejo, da jim Avstrija zagotavlja varnost in zato se le redki z veseljem ozirajo onkraj Karavank. Večina koroških Slovencev pa ima še dodaten problem. Če opazujemo uradno oddajo na avstrijski državni televiziji, ki ima naslov Dober dan, Koroška, nekaj preseneti najprej. Gre za zelo arhaičen svet, za kmetstvo in za dogajanje, ki je v pretežni večini vezano na ruralni okoliš koroškega podeželja. Posnetki so logični, kajti večina koroškega slovenstva danes prihaja iz podeželskega okolja. Oddaja nam kaže svet, ki bi lahko pripadal tudi 19. stoletju. V postindustrijski dobi pa se namreč podeželje zelo težko uveljavlja kot enakovreden člen družbe in podeželan težko nastopa kot sogovornik globalnemu, mobilnemu in infotehniziranemu meščanu, Socialna drugorazrednost se spaja z nacionalno, tako da nastaja praboleč občutek odrinjenosti. Ta lahko pojasni, zakaj so koroški Slovenci večinoma korak za svojimi avstrijskimi kolegi, zakaj dopuščajo Haiderjev teror. To tudi namigne, zakaj so ves čas pripravljeni sklepati kompromise v lastno škodo in zakaj jih je ob vsakem štetju 10.000 manj. V zavesti koroških Slovencev je »kooperativnost« z oblastjo namreč večja vrednota kot narodnostni ponos. To pojasni večni Haiderjev krogotok, ki se začenja v škandalu, sledi v odstopu s funkcije in ga potem kot ptiča feniksa prerojenega oživi v volilni zmagi. Hkrati to pojasnjuje stalno upadanje števila koroških Slovencev kot tudi vse polomije, ki jih v zvezi z uresničevanjem lastnih pravic doživljajo na Koroškem. Ne bo drugače, kot da bo Haiderjeva šentjernejska noč večno trajala. Večer, 2002

54

AVSTROOGRSKO DETE PRERAŠČA MATER Prežihov Voranc – Lovro Kuhar je eden največjih slovenskih pripovednikov. Ta trditev je najprej banalna, potem pa globoko resnična in v tej resničnosti strašljiva. Kako? Tako, da ne upoštevamo Lovra Kuharja, temveč poudarimo besedno zvezo slovenski pripovednik. To lahko takoj preverimo, če pogledamo njegove romane in novele. Vsi brez izjeme pripovedujejo o slovenskem svetu na slovenskem Koroškem v prvi polovici prejšnjega stoletja. Če pod drobnogled vzamemo roman Požganica, ki se še posebej ukvarja s problemom koroškega plebiscita l. 1920, srečamo svet, ki je Prežihu domač, množico krajevnih imen, ljudi in usod, ki so govorili slovensko, živeli v slovensko poimenovanih vaseh in bili Slovenci. Prežihovo delo bo ves čas živo zaradi velike pisateljske moči, ki ga osmišljuje. Hkrati pa bo tudi vsak dan višji nagrobnik nečesa, kar se je imenovalo »koroško slovenstvo«. V svoji narodni plasti bo tudi sovsebna priča kulturnega genocida oz. etnocida, ki je v dobrega pol stoletja ali še hitreje izbrisal s Koroške več kot 100.000 Slovencev, deželo pa germaniziral do te stopnje, da je tam kakšna sled Slovenstva redkejša kot starorimski nagrobniki ali ostanki keltske civilizacije. Slovenstvo obstaja samo še »historično«, kot imena na nagrobnikih ali kot spominske plošče na celovških ulicah. Večina od njih govori o tem ali onem umetniku, kulturniku, morda izumitelju ali znanem profesorju. Iz teh imen, ki pa so ponemčeno zapisana, lahko človek šele sklepa, koliko je bil Celovec včasih slovenski in kaj vse je Slovenstvo njemu dalo. Polom Slovenstva na Koroškem je še toliko bolj izstopajoč zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da se je zgodil brez zunanjih znamenj nasilja – z redkimi izjemami, ki pa splošne slike ne zastranjujejo. Drugi pa ta, da gre za etnično matico slovenstva, iz katere se je to razvilo in brez katere bi sploh ne bilo tako, kakršno danes je. Slovenstvo bi moralo imeti bistven interes, da zaščiti svojo zibel, v to bi moralo vložiti kar največ napora. Na tej točki pa se zastavlja usodno vprašanje. Še pred drugo svetovno vojno ga je formuliral zgodovinar in Korošec Bogo Grafenauer. Ko je govoril o ambicijah življenjskega prostora našega naroda, je razočaran ugotovil, da med Slovenci nikdar ni zaživel čut za slovenski življenjski prostor, to pa utemeljil z naslednjim: »In vendar se Slovenci sami tega dejstva čudno malo zavedamo; niti toliko se ne potrudimo, da bi poiskali mednarodno funkcijo in geopolitični smisel našega ozemlja, da bi se zanimali, kam nas naše ozemlje s svojimi danostmi usmerja, kaj šele, da bi ta smisel razložili svetu«. Da postavlja »koroško vprašanje« hkrati vprašanje geostrateških zmožnosti Slovencev kot naroda, vsaj v določenem časovnem obdobju, potrdi tudi nekaj dodatnih dejstev.

55

Ob koncu prve svetovne vojne namreč slovenska oblast v Ljubljani ni ničesar storila, da bi zaščitila lastno narodno ozemlje na severu. Da je Maribor danes še slovenski, dolgujemo donkihotskemu pogumu nekaterih izjemnih posameznikov: političnemu pogumu dr. Josipa Leskovarja6 in vojaškemu pogumu Rudolfa Maistra, Franja Malgaja, Bena Zeilhoferja in drugih, ki so zasedli tudi Koroško, vendar so bili ob anemičnosti ljubljanskih politikov ter ob velikih aliansah (Avstrija, Italija in Sanžermanska pogodba) brez moči. Drugo dejstvo pa je plebiscit sam. Na drugi strani meje so se koroški Slovenci odločili za Avstrijo in to odločitev suvereno spoštovali, vse do bridkega konca. Politika koroških Slovencev v 20. stoletju je politika namernega samouničenja, ki ima veliko različnih znamenj, vsa pa imajo skupni imenovalec, odsotnost čuta za geopolitiko in življenjski prostor. Ko so se koroški Slovenci na plebiscitu izrekli za Avstrijo, so se izrekli za pravila igre, ki jih je ta ponudila. Bogo Grafenauer je temeljno pravilo te igre izrekel v enem samem stavku: »V tem boju za svoje koristi Nemec ni nikdar izbiral sredstev«. Ko so pred petimi leti rjave skvadre v Celovcu pripravile proslavo osemdesetletnice plebiscita, se je marsikatero slovensko oko oziralo čez Karavanke, kako se bodo odzvali uradni predstavniki koroških Slovencev. Četudi so bili sprti in organizirani v dve paralelni združenji (v zadnjem letu so dobili še tretje), je bila udeležba na proslavi pod Haiderjevim ogrinjalom edino, spričo česar so se uspeli v zadnjem času poenotiti. Bernard Sadovnik je potem kot predsedujoči Narodnemu svetu koroških Slovencev izvedel pravo nacionalno osramotitev. Sadovnikov govor pod Haiderjevim okriljem ni bil samo tisto, kar bi Cankar označil kot hlapčevstvo, bil je tudi tisto, kar je v Hlapcih popisal dramatik: »Vse je od njega (od Boga, op. B.M.T.), le neumnost ni od njega. Zato, karkoli storimo zoper neumnost, storimo po njegovi volji, ki je vsegaveden in ki je pamet na svet poslal.« Najvišji predstavnik koroških Slovencev se je priklonil plebiscitu, katerega edin namen je bil prigrabljeni slovenski živelj asimilirati in izničiti. Pred plebiscitom je bilo na Koroškem še več kot 100.000 Slovencev (južno od jezikovne meje je l. 1919 živelo 103.200 Slovencev, po Thomas M. Barker, The Slovene Minority of Carinthia, str. 87), štetje l. 1951 jih je pokazalo 42.095, leta 1961 24.911, leta 1971 20.972. Danes jih je po najmilejših kriterijih manj kot 5000. Postopek asimilacije teče naprej, zdaj je v ospredju še pogubnejša logika. Skupni jezikovni bazen s standardnim slovenskim govorom je namreč razpadel na tri dele, tako da se v treh velikih dolinah, Rož, Podjuna, Zila, ljudje sporazumevajo v
6

Tako o vlogi slovenskega pravnika in politika dr. Josipa Leskovarja pri odločitvah, ki so določile meje na Štajerskem, Slovenski biografski leksikon (IV/1): »Po prevratu se je vrnil v Maribor in bil v Nar. svetu načelnik obrambnega odseka. Odločno je zahteval, naj se mariborska belo-zelena garda, ki je postajala vedno drznejša, razoroži, in gen. Maister ga je poslal v Lj., da je pri vojaškem poveljstvu izposloval dovoljenje. Nato se je razorožitev 23. nov. 1918 izvršila.« Leskovar je kot politik tudi prevzel odgovornost za to, da je Maister zaobšel ukaz dr. Lovra Pogačnika, naj se mariborska belo-zelena garda najprej pozove, da odloži orožje, in je izpeljal razorožitev takoj, brez vojaško škodljivega poziva k prostovoljni razorožitvi in brez odlašanja.

56

narečjih, za medsebojni stik pa ne uporabljajo standardne slovenščine niti ne dialekta, ker bi bilo sporazumevanje preveč oteženo, temveč najbolj naravno izbiro: nemščino. Izbira dialekta proti materinščini in tujega jezika namesto nje pa je eden najbolj verodostojnih dokazov Grafenauerjeve teze o odsotnosti geopolitičnega razmisleka. Dvojezične table krajevnih napisov v svoji neposredni obvestilni vlogi niso potrebne, saj jih bo koroški Slovenec prej ali slej bral po nemško! Tu se postavlja tudi vprašanje njihove simbolne vloge. In na to igrajo Haiderjevi brambovci. Da bi bila asimilacija tako učinkovita, bi bilo po naravni poti nemogoče. Še ena »nenaravna«, če ne kar nadnaravno geostrateška poteza vodstva koroških Slovencev je iz najtežjih časov njihove zgodovine. To je bilo leta 1938, v času anšlusa, priključitve Avstrije k Hitlerjevi Nemčiji. Hitler je Avstrijo sicer res priključil Tretjemu rajhu, vendar je kot vsi demokratični voditelji tega sveta hotel post festum poskrbeti za njeno legitimnost. Zato si je izmislil »ljudsko glasovanje«, na katerem bi Avstrijci kot en mož in v en glas izrekli svojo osrečenost nad Hitlerjevo okupacijo. K temu dejanju je bila pritegnjena tudi slovenska manjšina. »Zmernost v politiki do koroških Slovencev v prvih tednih po anšlusu je imela še drug vzrok. Pri ljudskem glasovanju 10. aprila je bilo treba dobiti kolikor mogoče enodušen glas za velikonemški rajh. Zato so bili poleg drugih narodnih manjšin pripuščeni k temu ljudskemu glasovanju tudi koroški Slovenci. Vodstvo koroških Slovencev je bilo mnenja, da sprva ni moč storiti drugega, kot da si prizadeva za dober odnos do novih oblastnikov. Iz upravičenega strahu pred posledicami bojkota so slovenske organizacije iz taktičnih razlogov priporočile svojim privržencem, naj pri ljudskem glasovanju 10. aprila 1938 glasujejo z 'da', kar se je tudi stoodstotno zgodilo« (prav tam, str. 88–89). Priznati pa je treba, da je med vsemi organizacijami na Koroškem katoliška Cerkev in njena duhovščina bila ves čas še najbolj zavedna, tudi Mohorjeva družba je cerkvena institucija, in prav te so bile najbolj na prepihu velikonemških teženj. K braniku slovenstva je treba prišteti tudi nekaj izjemnih osebnosti: danes je med izstopajočimi podpredsednik Narodnega sveta, odvetnik Rudi Vouk. Vendar je bila odsotnost »geopolitičnega razmisleka« ali občutka za zgodovinski prostor doma tudi na naši strani Karavank. Mencanju ljubljanskih oblastnikov po prvi svetovni vojni je sledilo podobno obnašanje po drugi vojni. Železna zavesa je razdelila Slovence na tej in na oni strani meje. Koroške Slovence pa so hitlerjanske organizacije, ki se združujejo v t. i. deželne brambovce, ves čas sumile, da so mostišče za import komunistične ideologije na Koroško in v Avstrijo. Te nevzdržne situacije ni mogla spremeniti nobena vlada pred letom 1990. Leta 1990 se je vse spremenilo in zgodovinsko dejstvo ostaja, da je bila Avstrija izrazit podpornik slovenske težnje po osamosvojitvi. Tu se je še posebej odlikovala matična stranka predsednika avstrijskega parlamenta, Andreasa Khola, in sicer tedaj v osebi Aloisa
57

Mocka, zunanjega ministra. Njega lahko Slovenci imenujemo narodnega dobrotnika. Vendar se s tem paradoks zgodovine šele začenja. Vprašanje namreč je, kaj je Andreas Khol s svojo izjavo o neobvezujočnosti Avstrijske državne pogodbe sploh mislil. Njena »obvezujočnost« je namreč v pol stoletja pripeljala do zdesetkanja slovenske narodne mase. Morda je hotel Khol Slovence opozoriti, da če bo šlo tako naprej, bo Avstrijska državna pogodba kmalu res neobvezujoča, ker ne bo imela kogar več obvezovati. Največji paradoks zgodovine je, da je začelo dete ne le dohitevati, temveč prehitevati in preraščati mater. Khol je moral opaziti, da je Slovenija v zadnjih letih razvila tako močno mednarodno strategijo, da postaja počasi pomembnejša od Avstrije. Junija 2001 je gostila – Dunaju navkljub – prvo srečanje Bush-Putin, zdaj predseduje OVSE-ju, čez tri leta bo vodila Evropsko unijo. Pa to je samo začetek. Če sta Slovenija in Avstrija znotraj Evropske unije primerljivi po teži, premore prva transatlantsko komponento (OVSE), ki je Avstrija v tem trenutku nima. In Vorančev paradoks? Celovec kot kulturni center je izginil, z njim pa tudi slovenski značaj Koroške, Ljubljana, kulturno že nekaj časa močnejša od Gradca, pa je začela na najširšem planu konkurirati prestolnici avstro-ogrske monarhije, Dunaju. Je ta paradoks dovolj močan, da zlomi tudi Grafenauerjevo tezo o neobčutku za zgodovinski prostor narodnega bivanja? Če smo v času, ko se naše zahodne in severne soseda pripravljajo na novo redefinicijo lastne nacionalne identitete, to vprašanje uspeli vsaj zastaviti, je naš namen poplačan. Večer, 2003 STRTA PERUT BRUSELJSKIH EVROKRATOV »Zlomljene sanje Jacquesa Chiraca, mobilizacija vseh Francozov, glavna mesta pod udarcem, krizni sestanek vlade, Nizozemska voli pojutrišnjem«, to so samo delci alarmantnih sporočil, ki so polnili francosko časopisje dan po usodnem »ne« na referendumu za evropsko ustavo. V četrtek so bili nizozemski časopisi polni istih novic, izkušeni analitiki pa so opozorili, da bi bilo izvajanje naslednjega referenduma v Veliki Britaniji političen samomor. Evropa je v paniki pristopila k rezervnemu scenariju, ta pa pomeni umik na pozicije do zdaj veljavnih pogodb (iz Nice in one iz Amsterdama). Ker to ne omogoča novih širitev (zadnji članici, na kateri je preračunan ustroj nove stavbe, sta tako Bolgarija in Romunija), se bo meja »evropskega cesarstva« končevala v Sloveniji, vsaj za desetletje, če ne že kar za generacijo. Pogodba iz Nice namreč Hrvaške sploh ne omenja. Izidi referendumov, katerih posledice bodo čutile v takšni ali drugačni obliki vse države, so še toliko bolj
58

usodni, ker se »ne« ne izraža v državah na obrobju, temveč v samem vezivnem jedru Evropske unije, v dveh od šestih držav, ki so botrovale rojstvu Skupnosti za premog in jeklo, iz katere je potem zrasla najprej ekonomska, potem pa še politična zgradba. Francija in Nizozemska sta dve državi, ki predstavljata staro Evropo. Brez njiju se evropske civilizacije ne da misliti. Usodni zaplet so politiki reševali tako, da so pozornost obrnili nase in poskušali v sebi najti razlog krivde. V dramatičnem nagovoru, ki je spominjal na medvojne De Gaullove pozive umirajoči domovini, je Chirac Francozom sporočil zamenjavo predsednika vlade ter napovedal nekaj novih ukrepov. Raffarina je nadomestil De Villepin, na oder pa je stopil tudi vzpenjajoči se Sarkozy, predsednik UMP (francoska desno-sredinska stranka), ki je bil tudi kandidat za Matignonsko palačo (sedež vlade). Vendar govorjenje o spreminjanju socialne in ekonomske politike ter napoved novih reform, nista mogla zapolniti praznine usodnega vprašanja, kaj se je v resnici dogajalo na referendumu. Laiku je namreč jasno, da četudi je bila ustava Chiracov projekt, za katerega se je boril, trudil in nenehno zavzemal, vzroke za polom ne gre iskati pri sicer popularnem predsedniku, ki se po dveh mandatih že ogleduje za tretjim. Kako tudi, kajti po tej logiki bi padec ustave na nizozemskem referendumu pomenil nezaupnico njihovi vladi, padec angleškega pa nezaupnico angleški vladi in premieru Tonyju Blairu – ki pa so mu s tretjo izvolitvijo pred komaj mesecem dni definitivno dali zaupnico. Dogajati so se morale stvari, ki z dnevno politiko niso povezane, kot z njo tudi ni povezana ustava sama. Skoraj plebiscitna večina, s katero je bil predloženi dokument zavrnjen (na volišče ni prišla le slaba tretjina upravičencev, prav to velja tudi za Nizozemsko), je še dodatno okrepila prepričanje, da gre za usodne stvari, o katerih se ljudje pač morajo odločati. Da je bil to »ne« za preživetje Francije, kot so referendum označevali post festum, tudi ni mogoče razumevati znotraj konkretnega političnega dogajanja, ampak dosti širše. Univerzalni razlog, s katerim pa se da razstreti kopreno zmede, leži v naravi same ustave. Njeni impulzi gredo v dve bistveni smeri. Najprej občutno okrepi drugo- in tretjerazredni sloj bruseljskih birokratov. Ta že zdaj dobro prekrvavljena kasta se z ustavo spreminja v uradniški kolos, katerega ustreznico bi našli samo v nepregledni in brezimni množici moskovskih aparatčikov, ki so v času hladne vojne upravljali s sovjetskim imperijem. Ker vsako uradništvo, še posebej, če je zbrano v izjemnem številu, po načelu gravitacije sega k prisvajanju novih in novih pristojnosti, so francoski in nizozemski volivci temu rekli definitivni zbogom. Uradništvo bi namreč postopoma prišlo do take moči, da bi se nacionalne države, njihova sedanja in historična identiteta ter samobitnost udušili do stopnje, ko bi v perspektivi odmrli. V tem kontekstu je treba razumeti tudi nesmiselnost Schüsslovega poziva k vseevropskemu referendumu o ustavi. To bi bil prvi poskus koordinacije odločanja z enega samega središča (najsi bi to bil Bruselj najsi ne), v katerem bi s
59

preglasovanjem zlomili voljo manjših držav in jih kot take tudi likvidirali. Državna suverenost tistih, ki bi bili proti (denimo Nizozemska), bi bila suspendirana, nacionalna identiteta držav, katerih voljo bi prezrli v tako ključnem vprašanju, pa bi bila preprosto mrtva. »Ne« novi ustavi je bil tako »da« nacionalnim identitetam, to pa je podatek, ki ga je spet potrebno premisliti. Uspeh Le Penove Nacionalne fronte (Le Pen je bil celo v drugem krogu francoskih predsedniških volitev) je moč pojasniti samo z vprašanjem francoske nacionalne identitete. Zaradi spremenjenih političnih razmer druge polovice dvajsetega stoletja, ko je tudi pod vplivom levičarskih intelektualcev veljalo za moderno biti antiimperialno usmerjen, se je pogled Francozov na lastno državo spremenil, pragmatična politika pa se je temu prilagodila. Kdor je govoril o Franciji in njeni veličini, je postajal sumljiv. Ker pa gresta imperialna in umetniška veličina pogosto z roko v roki (največji francoski pesnik Jean Racine in največji francoski dramatik Jean Baptiste Poquelin ali Molière sta bila na dvoru največjega francoskega kralja sončnega Ludvika XIV), so mnoga genialna imena ustvarjalcev prišla najprej pod zvon intenzivne javne kritike, nato pa v pozabo. Usodno se je temu prilagodil tudi kriterij, kaj velja za pravo umetnost in kaj ne. Vsa ta »implozija« rušilnega vala, ki je v dobrega pol stoletja Francijo politično, kulturno in demografsko preoral, se je morala poznati tudi na drugi strani. Vsak udarec prinese svoj protiudarec. »Ne« evropski ustavi je bil tako tudi veliki finale Le Penovega projekta, s katerim je po lastnih besedah porazil mentaliteto politične elite, ki je zapravila Francijo. Ta je morala slutiti, kaj se bo na referendumu zgodilo, zato je v pričakovanju katastrofe potegnila najslabšo potezo: med seboj se je razdelila. Na levici je tako del socialistov (Laurent Fabius) glasoval proti ustavi, del pa zanjo (možni kandidat za predsedniške volitve François Hollande). Prav socialisti so bili v osemdesetih in delu devetdesetih let (predsedovanje Françoisa Mitterranda) tisti, ki so omogočili množično priseljevanje iz nekdanjih kolonij, tako pa precej preobrazili demografsko strukturo večinske (urbane) Francije. Francija, kot je obstajala skozi stoletja, je izginila. Podobno nostalgijo po izgubljenih »časih slave« so izražali tudi nizozemski državljani, katerih zgodovinski spomin še pomni dobo, ko je bila njihova država bistveno pomembnejša kot zdaj. Vse to smo lahko videli v občilih. Prav občutek izgubljene veličine je tisti, s katerim je moč pojasniti tudi najbolj očiten vzrok zavrnitve evropske ustave, tj., pridruževanje Turčije. V zgodovinskem spominu je Turčija zapisana v korelaciji s tistim elementom, ki je iz preambule ustave usodno umanjkal, tj, z omembo krščanskih korenin stare celine. Pustimo ob strani vprašanje koliko sploh Turčija sodi v Evropo (ali koliko vanjo sodi Balkan) in se osredotočimo na dejstvo, da je bil osmanski imperij stoletni sovražnik krščanske Evrope. Ta se je v vojni z njim tudi v marsičem samodefinirala. To je bila imperialna vojna, v kateri je bilo jasno, kdo napada in kdo se brani. Bila pa je to tudi verska vojna. Stvari so se
60

sicer v zadnjih stoletjih polegle, žal pa se je drobcen del islamskih fanatikov odločil za sveto vojno proti Zahodu, tako pa v očeh zahodnega človeka celotni veri dal prav posebno konotacijo. Islam je žal edina religija na svetu, v imenu katere je moč ubijati, natančneje: ubiti sebe, da bi ubil druge. Samomorilskih razstreljevalk ali razstreljevalcev namreč ne pozna nobeno drugo verstvo. Čeprav to ne drži za vse primere, pa je jasno dokazljivo, da velja za premnoge od njih. Vse skupaj: meje evropske unije so še vedno na mejah krščanstva (tudi pravoslavnega), to pa je del zgodovinske identitete evropskega človeka, ki je ne premakne nič. In v tem kontekstu se ni moč izogniti vprašanju: mar ne tiči v zavrnitvi ustave prastrah Evropejca da se bo moral zdaj boriti z Otomani za delovno mesto, tako kot so se njegovi davni predniki za življenjski prostor, večkrat pa tudi za življenje samo? In Slovenija? Zmagovalka poraženega referenduma! Do zdaj je držalo, da smo na najvišje vrhove lahko posegali prek izjemnih posameznikov, Trubarja, Vege, Plečnika, športnikov, slovenskih alpinistov iz Himalaje. zdaj tja posegamo kot država, celovito. Zaradi določil zdaj veljavnih pogodb v Uniji bomo l. 2008 namreč sami vodili celotno zvezo. Propadli referendum tako razkrije najboljšo idejo celotne slovenske zgodovine: osamosvojitev in z njo povezan vstop v EU. Delo, 2005 VOTLI ZMAJEVI ZOBJE (o civilni družbi nekdaj in danes) »Zakaj knjige nikakor niso mrtve stvari, ampak vsebujejo življenjsko moč, da so lahko prav tako dejavne kot duša, ki jih je rodila. Še več, kot v steklenički z zdravilom ohranjajo najbolj prečiščeno učinkovitost in izvleček tistega živega razuma, ki jih je vzgojil. Vem, da so prav tako žive in prav tako življenjsko plodne kot bajeslovni zmajevi zobje. In če jih posejemo po dolgem in počez, utegnejo iz njih pognati oboroženi vojščaki« (John Milton, Ubijanje knjig, 1644). Zapis Johna Miltona, enega največjih angleških pesnikov, se nam zdi tista srečna vrata, skozi katera lahko prestopimo k civilni družbi, v njenem sedanjem stanju kot tudi v njenem zgodovinskem »zapopadku«. Pri slednjem mislimo na tisto civilno družbo, ki se je vzpostavila, bolje poskušala vzpostavljati v času totalitarnega sistema socialističnega samoupravljanja, redkeje kot njegov korektiv, najpogosteje pa kot njegovo zrcalo in v njem upodobljeni kritični razmislek. Precej uglednih sociologov si je namreč edinih, da je pojem civilne družbe v izhodišču vezan na poljske intelektualce (Adam Michnik, pa Leszek Kolakowski), ki so v drugi polovici sedemdesetih let kritično misel ostrili v »zmajev zob«, ki se je prek sindikata Solidarnost do te mere zažrl v život komunistične pošasti, da je ta konec osemdesetih za vedno spustila sapo.
61

Poljskim razumnikom kritična analiza pojma civilne družbe seveda pridružuje tudi podpisnike listine 77; mnogi med njimi so bili dejavni že v času praške pomladi, mnogi med njimi so doživeli prepoved objavljanja ali bili celo zaprti (Vaclav Havel, pa Ludvik Vaculik, denimo). Ker knjige vsebujejo »življenjsko moč« in »živ razum«, so bile besede, ki so jih sestavljale, po pravilu oblastnikom nevarne. Tako nevarna jim je bila tudi »posoda«, v katerih so se oblikovale in širile, tj., civilna družba. Za civilno družbo v času totalitarnega sistema lahko tako ugotavljamo vselej veljavno pravilo. Manj kot jo je uspela politična matica nadzorovati, bolj civilna, občečloveška in seveda mamljiva za državljane je postajala. In bolj je bila oblasti nevarna. Slovenija ni izjema v tem vzorcu, ne na kvalitativni ne na kvantitativni ravni. Ob zlomu političnega sistema meščanskih strank l. 1945 lahko o obstajanju, ali bolje, preživetju civilne družbe govorimo le pogojno. Civilna družba je bila v desetletju in pol po drugi vojni vezana na katoliško Cerkev, ki pa se je spričo ideologije sistema (ateistični socializem) znašla tako rekoč zunaj zakona in zunaj »zgodovine«. V zvezi s prvim se spominjamo denimo sežiga nadškofa Vovka, v zvezi z drugim pa, spet denimo, izključitve Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani. Ko je začel primež oblasti po sporu z informbirojem in oddaljevanjem na tretjo, medblokovsko pot (neuvrščeni) na zunaj popuščati, se je tiho in prikrito oblikoval novi pol civilne družbe. Ta se je izkazal kot usoden za novejšo slovensko zgodovino, zato je bil s strani tedanjega sistema tudi deležen temu primerne usode, vendar mu je uspelo obstati. Mejni kamni na tej poti »obstajanja« so bile logično »ubite knjige«, razseljeni posamezniki, uničene človeške usode. Govorimo o skupini intelektualcev, ki se je prvič (politično) artikulirala v reviji Perspektive. Ta poskus razpiranja prostora za nujni družbeni dialog je bil tragičen. Njegova tragika je celostna, kajti zajema dva, za človeško življenja najpomembnejša trenutka, subjektivnega in objektivnega. Za objektivni trenutek pričajo zapisi zdaj že preminulega kandidata SAZU za Nobelovo nagrado, akademika Daneta Zajca. Njegovi zapisi, denimo Volk Pogoltnik in partizani, pa Tunikine prsi, so danes še bolj boleče živi, kot v času nastanka. Zakaj boleče živi? Zato, ker govorijo moderni jezik inteligentnega razmišljanja, jezik, ki ga bo uporabil vsakdo od nas, ko bo želel po nečem poizvedeti ali nekaj sporočiti. Dane Zajc znotraj civilne družbe »Perspektiv« je bil tako moteč, ker je hotel konkretno izvedeti, kaj je bil NOB v resnici in zakaj slovenske založbe tiskajo poezijo, ki z resničnostjo nima nobenega stika. Zapisi Daneta Zajca v tem časopisu so danes eno najbolj vznemirjajočih branj za vsakogar, ki bi želel priti skrivnosti slovenske polpretekle zgodovine do dna. Objektivni trenutek pa pomeni v našem primeru lok, ki disidenco povezuje z artikulacijo civilne družbe v njenem najbolj vsebinskem pomenu, to pa je oblikovanje strankarske politične platforme, ki temelji zgolj na impulzu skupine
62

civilno osveščenih posameznikov. Povejmo že zdaj, da je pot do politične artikulacije nujno pot konsenza znotraj civilne družbe, ki omogoči oblikovanje strankarskega telesa, tistega, ki se potem zunaj vsakih necivilnodružbenih »patronatov« na svobodnem trgu poteguje za zmago na demokratičnih volitvah. Iz takega spoja civilne družbe in politike so zrasle vse resne demokracije, začenši z angleško (prim., denimo, knjigo Jacka in Adama Livelija, Demokracija v Britaniji ). Govorimo o človeku, za katerega je časopis Mladina 20. 1. 2003 zapisal naslednji stavek: »Umrl je mož, katerega življenjski projekt je bila svoboda govora, vzpostavitev politične demokracije in formiranje slovenske države.« Mož, ki ga nekrolog omenja, je Jože Pučnik. Paradoks njegovega življenja je ta, da ga je – kot marsikdo, o katerem piše slovenska zgodovina – začel na koncu. Istega leta kot Dane Zajc je v »Perspektivah« objavil nekoliko manj lirični spis, ki je zadeval kritiko tedanje kmetijske politike. Oblast je reagirala simptomatično: nad človekom, ki je takrat štel 35 let, je spustila zastor »zgodovine«. Pučnik je moral kritiko odsedeti, nato pa emigrirati v Nemčijo. Revijo »Perspektive« so ukinili, zastor »zgodovine« pa je s stališča civilne družbe dolgo časa pomenil tudi njen molk. Njegovega konca v tistem času pač ni mogel nihče predvideti, trajal je dobri dve desetletji, vse do artikulacije slovenske nacionalne in politične prihodnosti, kot jo je začela predstavljati 57. številka Nove revije. In kot se je malo kasneje oblikovala okrog procesa proti četverici. Ne dolgo časa za tem je Jože Pučnik stopil v svoj drugi paradoks. V letu 1989-1990 so v Evropi po načelu »živega razuma« novi demokratični voditelji zamenjali ne starih trdorokcev, temveč nove predstavnike prenovljenih srednje- in vzhodnoevropskih partij. To se je brez izjeme zgodilo povsod, samo pri nas ne. Pučnik je imel vse argumente na svoji strani, prihajajoč iz civilne družbe, neokužen z etablirano politiko, delujoč kot njena zgodovinska žrtev, a je vseeno izgubil proti nekdanjemu predsedniku Zveze komunistov. Ta paradoks je bil politično neploden. Sloveniji je povzročil škodo; le-to bodo izmerile šele generacije zgodovinarjev, ki ne bodo iz tega »trenutka«. Bil pa je ploden v smislu definiranja civilne družbe. V zgodovinskem loku je Pučnikova »žrtev« vzpostavila kontinuiteto s Perspektivami, prek njih pa z vsemi posegi zasebnikov v politični prostor, ki so se končali v bibličnem reku »glas vpijočega v puščavi«. Pri nas se je oblikovala civilna družba, ki je politika ni kontrolirala, ki ni govorila jezika, ki bi ga politika določala in artikulirala in ki je bila politiki nasprotna. Pri tem ne mislimo one politike, ki je sedela v parlamentu, temveč tiste (LDS in njeno ideološko zaledje), ki je s Slovenijo dejansko upravljala po svojih privatnih interesih. Nastalo je globinsko razglasje avtentične civilne družbe, ki je trčilo najprej v politiko, potem pa v njeno najbolj izpostavljeno transmisijo, v kontrolirano in od politike spočeto »civilno družbo«. O čem govorimo? Ko sta Jože Pučnik in Dane Zajc sredi šestdesetih let v Perspektivah sejala »zmajeve zobe« demokratičnih idej, sta kot civilnodružbenika
63

izstopila iz tedanje družbe oz. njene norme. Izstopila sta iz kroga, ki so ga zarisali oblastniki, iz magičnega obroča, ki je počil šele na zadnjih državnozborskih volitvah. Zato sta morala v svojem stremljenju tragično propasti. To pa seveda ne pomeni, da totalitarna družba socialističnega samoupravljanja v svojih transmisijah, segajočih vse v nas čas, v čas civilne družbe ni dopuščala. Nasprotno. Rada jo je spodbujala, veselila se je njenih artikulacij, še posebej, če so se dogajale na področju, ki je bilo politično »avtonomno«. Področje politične avtonomnosti je bilo ris znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki je omogočala uresničevanje Kardeljeve ideje o pluralnosti samoupravnih interesov. Samoupravna družba oz. njena pluralnost je temeljila na enem principu: imenoval se je delegatski sistem. Nekaj ljudi na vrhu je odločilo o vsem. Kot vsa politika je bila tudi civilna družba delegirana iz enega središča. Vendar je civilna družba tudi pomagala politiki, večkrat za ceno najtežjih absurdov. V biltenu »Evropa zdaj«, ki ga je v mesecu padca Berlinskega zidu (jesen 1989) izdala prenavljajoča se Zveza komunistov Slovenije, je kot sodelavec sodeloval nihče drug kot katoliški škof. Vekoslav Grmič je namreč naveden kot soavtor programskih dokumentov, s katerimi si je slovenska partija trasirala nevarno pot v prihodnost. To logično pomeni popolno politizacijo civilne družbe, ki je v času propadanja partijske države in njenih transmisij morala postati ključni branik njenih interesov. Ta oblast je po bibličnem načelu »krotki bodo deželo posedli« preniknila v vse pore civilne družbe, tako da danes stojimo pred osupljivim dejstvom. Pravzaprav ga ni športnega, pevskega, balinarskega ali kakšnega še pomembnejšega društva, da bi na njega čelu ne sedel politični funkcionar. Objektivni rekorder v posedanju prostora civilne družbe je – simptomatično – prav nekdanji predsednik naslednice nekdanje ZKS: ta je bil s tega mesta »delegiran« na mesto predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije, vzporedno pa še na mesto predsednika Sveta RTV. Današnja civilna družba se mora vrniti v »šestdeseta leta«, k predmetu svoje prvotne ljubezni. K pravim perspektivam. V opozicijo. Družbene funkcije mora prepustiti politiki, vendar le tisti, ki se po angleškem zgledu rekrutira – iz nje same, v skladu z modelom klasične zamisli meščanske družbe oz. države. Tako ji bo prepustila tudi – votle zmajeve zobe. Mag, 2006 DVOSLOJNI VIDIK MEDNARODNE RELEVANCE REPUBLIKE SLOVENIJE

Mednarodna vloga Republike Slovenije je določljiva znotraj dveh kontekstov: prvi
64

je kontekst neposrednega sosedstva, drugi pa multilateralni kontekst, torej mednarodni odnosi v dobesednem pomenu besede. Pri obeh naletimo na svojevrstne specifične zakonitosti, ki ipso facto določajo tudi mednarodno pomembnost države. Multilateralni vidik odkrije strukturni paradoks: majhna, glede na svetovne razsežnosti prav butična država, ima na tem nivoju težo, ki je v nesorazmerju z njeno geografsko in fizično velikostjo. Ob tem je potrebno upoštevati tudi dejstva, ki ta paradoks še zaostrijo. Republika Slovenija je v svetu med najmlajšimi državami, saj je bila skupaj z Republiko Hrvaško mednarodno priznana šele 13. oz. 15. 1. 1992. Mlajše so le države, ki so nastale v istem federalnem okviru, se pravi znotraj nekdanje SFRJ. Dodajmo še podatek, da smo v širši krog pristopanja k EU vstopili šele pred nekaj leti, ko smo postali polnopravni člani Unije. Objektiven podatek s tega stališča torej je, da smo v zunanjem okviru dosegli diplomatski maksimum, ki ga država s takimi specifikami lahko sploh doseže. Slovenski zunanji minister je v ključnem letu predsedoval in še predseduje organizaciji OVSE, zaradi propada projekta evropske ustave pa bomo 1. 1. 2008 prevzeli vodenje celotne Unije, s čimer se bo Slovenija utrdila na ravni najvišje mednarodne politike, kar je za državo, ki se je pred desetletjem in pol šele formirala, edinstven uspeh. Specifične zakonitosti odkrijemo tudi na ožjem območju stikov, v soseščini. V etnično jezikovnem smislu smo si z južnimi sosedi Hrvati najbližje, z drugimi pa nas povezuje skoraj tisočletje in pol dolga kontinuiteta odnosov. To območje se ne sklene na mejah naših neposrednih sosed, temveč gre dlje in se izteče šele na mejah nekdanje skupne države na eni strani, na drugi pa tam, kjer je bilo nekdaj težišče slovanske osi znotraj Avstro-Ogrske monarhije, t.j. v centralni Evropi. Imamo »trhli Dayton« v Bosni in Hercegovini, razpirajočo se narodnostno zev med Albanci in Makedonci v Makedoniji, pa rastoče dezintegrativne težnje v Srbiji in Črni gori. Za slednjo se zdi, da Kosova ne more več obvladati, in da se izgublja v nacionalističnih krčih na eni ter agoniji brez perspektive na drugi strani. Srbija in Črna gora7 se razslojujeta prek vsake mere. Kakšni so strateški interesi mednarodne politike Republike Slovenije? Najmočnejši so tam, kjer smo si najbližji, vendar z oddaljenostjo ne padajo, v perspektivi celo lahko rastejo. Naš najbližji sosed je Hrvaška, za katero lahko v zgodovinskem orisu ugotovimo nekaj dejstev: za razliko od ostalih sosed Hrvaška ni nikdar v zgodovini izražala teritorialnih teženj po našem ozemlju ali poskušala prodreti z jezikovno in kulturno asimilacijo. llirstvo je imelo korenine drugje, Slovenci pa Hrvatom dolgujemo rojstvo lastne dramatike. Franjo Krsto Frankopan je bil namreč po materini strani slovenskega rodu, imel je velike politične ambicije in je skupaj s Petrom Zrinjskim skušal poleg hrvaških tudi slovenske dežele pridobiti za svoje namene. V slovenščino je prevedel del Molièrove drame Geor Dandin. Ta je ge
7

Zvezna republika Jugoslavija, naslednica SFRJ, se je 4. februarja 2003 preoblikovala v državno skupnost Srbijo in Črno goro.

65

nastala l. 1668na dvoru Ludvika XIV, ki je bil takrat že dolgo v vojni z Avstrijo. Vojaško moč je vešče kombiniral z diplomatskimi veščinami in je bil monarhiji zelo nevaren. Potem se je na lovu smrtno ponesrečil Nikola Zrinjski. Zarota je s tem dobila velik udarec, s Francozi se je naprej pogovarjal brat Peter, vendar je bila skupna stvar zelo oslabljena. Od tu naprej pa so stvari šle rakavo pot. Njegov svak, Franjo Krsto Frankopan, ki se je ljubezni do lepih umetnosti naužil v romanskem svetu, je imel ob času zarote dvajset let. V pogovorih s francoskim dvorom ni sodeloval, z njimi je bil seznanjen post festum. Tako je doživel tudi razpad zavezništva z Ludvikom XIV., glavo pa je skupaj s svojim svakom izgubil v dunajskem Novem mestu l. 1671.Po zaslugi obeh smo Slovenci tako politično delovali v najširšem kontekstu že konec sedemnajstega stoletja. Z Republiko Hrvaško moramo zato najti nekakšen modus vivendi, za kar si je slovenska politika prizadevala že od osamosvojitve. Modus vivendi pa ne pomeni, da bi Hrvaški popustili pri bistvenih vprašanjih. Nasprotno, slovenska zunanja politika mora težiti k temu, da postane gonilna sila vstopanja naše južne sosede v evropske integracije. V pristopnih pogajanjih mora dati jasno vedeti, da pot v Bruselj vodi prek mejne črte 21. 6. 1991, kjer je imela kontrolo nad Piranskim zalivom Republika Slovenija. Obiti mora kleč hrvaških zahtev za »objektivno presojo vprašanja nekje v tujini«, za t.i. arbitražo. Zavzemanje zanjo ima en sam, zelo prozoren namen: Hrvati namreč želijo dvostranska vprašanja meje ločiti od vprašanj pristopnih pogajanj k Evropski uniji in jih pospraviti v ločen sklop, da bi Sloveniji onemogočili ob pristopnih pogajanjih uveljavljati njen legitimen interes - zavzemanje za pravično rešitev morske in kopenske meje. To spoznanje mora biti minimum, od katerega slovenska diplomacija pod nobenim pogojem ne sme odstopiti. Kar se tiče severne in zahodne sosede, Avstrije in Italije, je stvar bolj ali manj jasna: obe sta bili zgodovinsko zainteresirani tako za osvajanje slovenskega etničnega prostora kot za jezikovno in kulturno asimilacijo, ki je samo na področju nekdanje slovenske Koroške v dvajsetem stoletju vzela 100 000 (sto tisoč) Slovencev. Zavedati se moramo, da bo šla asimilacija vsaj na Koroškem do konca. V Italiji razmere niso tako ostre in slovenski živelj bo obstal dlje časa. Zdi pa se, da se z Republiko Avstrijo kljub vsemu da najti več skupnih točk kot z Republiko Italijo, ki je v odnosu do svojih slovanskih sosed precej bolj agresivna. Temeljni preizkusni kamen bo slej ko prej reakcija italijanskih oblasti na zahtevo Zunanjega ministrstva RS o vrnitvi umetnin, zaplenjenih v času druge svetovne vojne v Sloveniji in na Hrvaškem, V širšem orisu naših sosed izstopa Balkan, še posebej Srbija in Črna gora. Tu je velik ekonomski razvojni potencial, zato ga ni treba ogrožati. Glede na nacionalno zelo občutljivo območje se zdi, da je predsednik Republike v svoji izjavi o avtonomiji Kosova šel po nepotrebnem korak predaleč. Sprožil je nezaupanje v tamkajšnjih ljudeh, gospodarstvenikih in politikih, češ - kakšne skrite namene pa
66

imajo Slovenci z nami? Slovenska zunanja politika tako kot država sama je napravila v dobrem desetletju ogromen korak. Verjamemo, da bo s stabilizacijo razmer v našem sosedstvu (Balkan) in z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo dobila sama po sebi še več priložnosti. Da jih le ne bo sama po sebi preveč zapravila! Le Monde diplomatique, 2005 NAVČEK V ZALIVU Začetek koledarskega leta je resda prinesel največji dogodek slovenske politične zgodovine, predsedovanje EU. Hkrati pa je z razglasitvijo ekološko ribolovne cone odnesel upanje, da Slovenija ostane pomorska dežela, upanje utemeljeno na treh stebrih, na celovitosti Piranskega zaliva, posedovanju spornih zaselkov na drugi strani Dragonje in s tema dvema povezan izhod na odprto morje. V teh dneh se tako končuje erozija slovenske južne meje, končuje se zgodba, ki se je neformalno začela pred stoletji, formalno pa s 25. 6. 1991. V ozadju tega, kar lahko poimenujemo največja nacionalna katastrofa po socializmu, stojijo različni dejavniki, od političnih strank in posameznikov do neposredno odgovornih predstavnikov vlade in vlad v obdobju 1991-2008. Preden pa si pogledamo razloge za naš pesimizem, povejmo še, na čem temelji. Temelji na dejstvu, da je razglasitev ekološko-ribolovne cone nepovraten dogodek. Hrvati so jo napravili zato, da bi s tem zaokrožili proces odvzemanja tistih delov ozemlja ali akvatorija, ki niso bili neposredno pod jurisdikcijo te ali one strani. Šlo je za spretno taktiko poseganja v »nikogaršnjo zemljo«, ki se je izplačala vselej, razen kadar je Republika Slovenija s fizično silo stopila v bran nedefiniranega ozemlja. To pa se je zgodilo samo enkrat, predlansko leto na jezovih ob Muri (Hotiza). To je bil edini primer, da je naša država z oboroženo silo (policija) povedala, da je meja tu in da pot čez njo drži samo prek merka domače puške. To je bil tudi edini primer, ko je naša država ravnala kot država, se pravi, da je dosledno z vsemi, tudi najmočnejšimi mehanizmi zaščitila svoj teritorialni interes. Ko je ravnala tako, kot ravnajo vse državne skupnosti. Drugače pa je bila taktika vselej naravnana tako, da je poskušala amortizirati hrvaško politiko izvršenih dejstev. Ravnala je po načelu: »Dajte no, saj ni tako hudo«. Ključni indic je bil Sečoveljski mejni prehod, ki so ga v l. 1994 Hrvati začeli graditi precej bolj na slovenski strani, kot je stal pred osamosvojitveno vojno. Slovenska država je to mirno požrla, Peterle, takratni zunanji minister, pa je inavguriral taktiko diplomatskih not. To je bila v naslednjem desetletju izključna »strategija« obrambe teritorialnih pravic RS. Hrvati gradijo, mi diplomatsko ugovarjamo, bi se tej politični modrariji reklo s preprostejšim jezikom. Pa bi se bilo
67

že na prvi napaki moč precej naučiti. Sečoveljski mejni prehod je namreč ustvaril problem Joška Jorasa (postavil njegovo hišo za državno mejo), pa tudi prejudiciral, od kod bo tekla daljica, ki bo razmejevala akvatorij Piranskega zaliva. Po desetletju (in pol) so Hrvati zemljo, ki so nam jo vzeli, tako rekoč že priposestvovali. Dejstvo, da stoji mejni prehod na tej in tej točki bo morala namreč upoštevati vsaka od arbitraž. Namesto not bi morala že tedaj slovenska politika mejni prehod zapreti (za hrvaški turizem v Istri bi to pomenilo katastrofo) in reči, da se o tem ne pogovarja. Prav tako so Hrvati z gradnjo školjčišč in drugih plavajočih objektov v Zalivu prejudicirali morsko mejo. Hrvaška pomorska policija je tolikokrat ukrepala na sredinski črti Zaliva, da je to postalo splošno sprejemljivo dejstvo. Na koncu vsega je na začetku vstopanja v evro-atlantske integracije Hrvaška potegnila še karto ekološkoribolovnega pasu. Ta ima za Slovenijo eno, dobesedno usodno posledico. Hrvaške teritorialne vode namreč nepredušno stika z italijanskimi, Slovenija pa ostaja zaprta v svoje zalive. Nobenega dimnika ali točke T5 ne bo, v najboljšem primeru bo tu le dovoljenje za miren prehod, kar pa pomeni, da se bo hrvaška policija lahko v nedogled izživljala na pregledovanju vsake od ladij, ki bodo hotele na odprto morje. In da vojaških plovil ne potrebujemo, saj ne bodo imela kje pluti. Hrvaška je z ERC zaprla vprašanje morske meje s Slovenijo, in to v zanjo najbolj ugodnem času. O mejah se bo tudi znotraj EU-ja lahko pogovarjala glede na politiko izvršenih dejstev. Tudi ne verjamemo, da je RH ERC razglasila čisto po svoje. Prepričani smo, da je premier Sanader moral dobiti tiho soglasje Evropske ljudske stranke, ki ga zelo ceni. ERC bo obstal, če ne bo uveljavljen, bo razglašen, kar je še dodatna past za slovensko politiko. Zarisal je namreč nepredušne meje, ki bodo ostale, tokrat za zgodovino. Vprašanje, ki se na tej stopnji postavlja, je nedvomno vprašanje odgovornosti. Lahko ga pripišemo tranziciji, z redko izjemo Janeza Drnovška. Ta je s sporazumom z Ivico Račanom dosegel največ, kar se je dalo sploh doseči. Z današnje perspektive se to vidi zelo jasno. Seveda je odgovornost na zunanjem ministru, ki je to funkcijo zasedal večino časa od osamosvojitve naprej, na Dimitriju Ruplu. Slovenska politika je ves ta čas tudi igrala na karto skritega aduta, ki da ga bomo potegnili, ko bo čas. zdaj je čas, vendar je jasno, da v rokavu razen prepotene dlani od stiskov rok ni ničesar. Je zgolj neka prividna zgodba o pritiskih na Hrvaško, češ da bomo ovirali njihov vstop v EU. Temu seveda ne bo tako: Hrvaška bo kot Srbija sama postavljala pogoje vstopanja. Glede na to, da je diplomatsko precej spretnejša od slovenske »diplomacije«, si ni težko predstavljati, da bo naša država osramočena. Slovenija ima na koncu malo možnosti, vendar brez njih vendarle ni. Nujno mora zapreti Sečoveljski mejni prehod in razglasiti njegovo nelegitimnost. To mora storiti nemudoma, nemudoma pa mora tudi relativizirati arbitražo Haaškega sodišča, saj je to med slabimi najslabša možnost, sploh po razglasitvi ERC. Slovenska politika
68

mora na prizorišče spustiti popolnoma novo ekipo, sanacijsko moštvo, ki bo reševalo, kjer se še kaj rešiti da. Sicer bo naša edina morska pridobitev otok pri Izoli. Če nam tudi tega ne speljejo Hrvati. Mag, 2007 3. TRETJI ZARIS : VISOKO NA OSTRI ČERI – »GLOSE O DEMOKRŠČANSKEM BLOKU« ČUDEŽNE ORGLICE Rezultati zadnjih volitev in strukturiranje političnega prostora kažejo v tem trenutku zanimivo podobo. Na njeni osnovi je mogoče zavreči ustaljeno tezo o tem, da se je slovenska politika dokončno odpovedala ideologiji in zaplula v novo dobo, ki bo mirnejša, spokojnejša in bolj pragmatična. Ta kliše je delno pogojen z rošado na nadškofovskem sedežu, uporabljajo pa ga komentatorji na pretežno vizualnih medijih, pa tudi v tisku. Da temu ni tako, pokaže pogled na tri protagoniste slovenskega političnega dogajanja. Najprej je tu Forum 21, ki je zatonil prej, preden je lahko sploh vzšel. Zatonil pa je zato, ker se je pozicioniral ideološko, usvojil natančno izdelano razmerje do družbe in njene preteklosti, nato pa obstal – sredi léta. Milan Kučan je Forum 21 ustanovil zato, da bi z močjo kapitala in medijske promocije njemu kot nekdanjemu predsedniku zagotovil kontinuiteto političnega bivanja, kontinuiteto, ki je temeljila na ohranjanju vrednot predosamosvojitvene socialistične republike Slovenije in njenega federalnega okvira. Milan Kučan je tu prvič v svoji karieri naredil napako, se iz akterja spremenil v objekt in postal prozorna žrtev svoje do zdaj nepremagane politične mimikrije. Če je Kučanu vedno uspevalo obraz svoje javne nedolžnosti uporabljati za lansiranje visoko ideoloških in po svojem jedru nič nedolžnih sporočil, se mu je v Forumu 21 prvič zalomilo. Kapitalska moč, medijski prestiž in glamur spremljevalcev Foruma so bili pač v prevelikem nasprotju s skromnostjo, ki jo je hotel Kučan tudi ob tej kulisi ohraniti. Razlika med javno podobo in osebnimi namenom bivšega predsednika je bila desetletje temelj njegove politične igre, kot najboljši dokaz pa lahko sam navedem enega od svojih spominov. 26. 10 1994 smo Krščanski demokrati iz Ljubljane pri tedanjem županu g. Strgarju gostili dunajskega župana Zilka. Ta se je kasneje tudi srečal s Kučanom, ob priložnosti sprejema pa sem imel tudi jaz prvič možnost govoriti z njim. Ko sem se mu predstavil, mi je odvrnil, da me pozna, natančneje, da pozna moje tedanje pisanje
69

za Sobotno prilogo Dela. Nato mi je dejal: »Veste, kaj je vaše pisanje?« Molčal sem, zato je dodal: »Vaše pisanje je nov prispevek k slovenski politični blaznosti.« Ker sem zaprepaden obmolknil, je požugal s prstom in sivo ledeno pristavil: »Da boste vedeli, to nikdar ni individualno, to je vselej kolektivno početje«. Popolnoma me je zmedel in presenetil, zato sem mu dejal samo: »Oprostite mi«, in se umaknil. Imel sem dvojni občutek, najprej, da mi dela veliko krivico, saj se je tudi po moji (so)zaslugi srečal z dunajskim županom. Povabil ga je namreč g. Strgar, ustanovitelj in vidni član Krščanskih demokratov iz Ljubljane, ki sem jim jaz tedaj formalno predsedoval. Drugo, kar me je navdajalo, pa je bilo zaprepadenje nad tem, kako je lahko Kučan, ki se na ekranih in v javnosti slika kot prava miška, do nekoga, ki ga sploh še ni spoznal, tako brutalen. Šele kasneje sem začel razmišljati, da je tisto o »kolektivnem početju«, merilo na kolektiv, v katerem sem se ideološko in vrednostno nahajal. To pa so bili krščanski demokrati, vpeti v evropski kontekst. Kučan je obstoj dejavnosti teh subjektov torej privatno označeval kot »blaznost« ali vsaj prispevanje k njej, javno pa seveda govoril popolnoma drugače. Klanjal se je Evropi, njenim krščanskim demokratom, sprejel Janeza Pavla II., itd. Kučan je privatno, z bitjo svojega političnega in intimnega jaza še vedno živel za lagodni mir enopartijskega sistema (v tem smislu so stranke, demokracija, kristjani v javnosti in drugo nekaj nesprejemljivega, nemogočega, torej blaznega), javno pa se je opredeljeval za vse tisto, kar je strukturo enopartijskega sistema postavljalo na laž. Bil je mojster te politične mimikrije, najuspešnejši slovenski politik do trenutka, ko je napak izračunal učinek, ki ga bo imelo nastopaštvo Foruma 21 na običajne ljudi in volilni izid. Kučanova javna pot, ki je ves čas tekla v vzpenjajoči se krivulji javne popularnosti, se je končala v trenutku, ko je kapitalska in medijska orkestracija kampanje za Forum 21 dobesedno stopila Kučanovo nedolžnost, z njo pa se je stalilo tudi ideološko sporočilo, ki ga je nekdanji predsednik želel lansirati. Zaradi tega se Forum 21 od volitev naprej ni več uradno sestal, s svojo slabo domišljeno strategijo pa je pomagal odpreti prostor svojemu zakletemu nasprotniku, predsedniku prenovljene Demokratske stranke, Janezu Janši. Ta je volilno kampanjo v resnici domislil do podrobnosti. Če se je Forum 21 utemeljeval na upravljanju s korporativno lastnino, ki so jo v vrtincu tranzicije zakupili takšni in drugačni povzpetniki, je Janša po ključ za zmago šel v program evropske ljudske stranke oz. krščanske demokracije. Janša je tranzicijskemu korporativizmu zoperstavil posameznika s posebno nalogo in poklicem v družbi. Posamezniku je vrnil ceno. Iz njega je napravil subjekt družbe, s tem pa napovedal, da se bo boril zoper manipuliranje ljudi, kot ga je od komunizma naprej obvladovalo slovensko politično zakulisje. To je človeka dojemalo kot objekt. Tudi Kučan je svoje volivce dojemal kot objekt, zato se jim je tudi v oblikovanju svoje javne podobe prikazoval z masko. Janša pa je ljudi dojemal prav tako kot govori prvi člen programa Evropske ljudske stranke, ki definira človeka kot nosilca vsega
70

družbenega dogajanja, kot izhodišče vsake politične akcije. Primer: na Zboru za republiko, 25. 9. v Ljubljani, je pokazal formular Nove Ljubljanske banke za najemanje kredita pri nakupu osnovnošolskih učbenikov. Dejal je, v Sloveniji obstajajo ljudje, ki morajo za učbenike svojih otrok najemati kredite. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so blizu šolskemu ministru (dr. Slavku Gabru). Ti učbenike pišejo, pri tem pa služijo toliko denarja, da se lahko vozijo v najbolj luksuznih avtomobilih. Janša je vzorec človeka kot subjekta politične akcije nadgrajeval z drugo vsebino programa Evropske ljudske stranke, z vlogo zakona. Janša je imel interes za zakon, korporacije, ki so stale za Forumom 21, pa seveda ne. Interes za zakon pa je izhajal iz ustavnega določila o enakosti vseh pred zakonom, s čimer je Janša spet popravljal diskriminacijo postpartijske države. Naučili smo se namreč živeti s spoznanjem, da v Sloveniji zakon za nekoga velja, za nekoga pa ne. Logika implementacije tega razmišljanja pa je : čim bolj si visoko, čim bogatejši si, čim močnejše so tvoje zveze, tem bolj boš imun pred zakonom, za manj stvari boš odgovoren. Nobena od afer, ki so spremljale tranzicijo, ni doživela sodnega epiloga. Nikomur od njihovih akterjev se ni nič zgodilo. Tudi zadnja in največja, tj. SIB, je do zdaj minila brez posledic za vpletene. Ljudi je to upravičeno demoraliziralo. Posameznik kot subjekt, enak pred zakonom, pa predpostavlja tretjo vrednoto Evropske ljudske stranke, tj., solidarnost. Ta je bila temeljno sporočilo Janševe kampanje, ki pa so ga njeni naslovniki razumeli tako dobro, kot so razumeli »solidarnost« multi-milijonarjev Foruma 21 in LDS-a. S kom pa je solidaren Zoran Jankovič, ki je v sedmih letih, odkar je v Mercatorju, pridobil za tri milijarde tolarjev njegovih delnic? Ključ razumevanja zadnjih volitev je tako v dosledni in posrečeni implementaciji vrednot Evropske ljudske stranke v slovensko politično retoriko, stranski učinek pa ta, da so Slovenci na volitvah dokazali tudi močno evropskost svojih vrednot. Seveda bi Janši ne uspelo tako velikopotezno, če se proces ideološkega strukturiranja vrednost ne bi začel že na dvorišču najmočnejšega nasprotnika, tj. LDS. Ko se je Dimitrij Rupel boril za razumevanje evroatlantskega zavezništva in vrednot, ki jih to predpostavlja, je bíl ekskluziven ideološki boj. In ker se Ropova LDS ni hotela pozitivno opredeliti za evroatlantsko zavezništvo, se je moral Dimitrij Rupel, če je hotel ostati zvest svojemu prepričanju, negativno opredeliti do LDS. Zapustil jo je, s tem pa kampanji SDS prinesel nekje okrog 5 procentov glasov, ki bi sicer šli drugam. Samo po sebi je umevno, da je Janša stopil ne samo v prostor, ki mu ga je z Dimitrijem Ruplom nespametno prepustila LDS, temveč je znotraj Evropske ljudske stranke prevzel mesto, ki bi moralo iti Slovenski ljudski stranki, če bi ta bila česa takega sploh zmožna. Kolikor mi je znano, SLS sploh ni poskušala konkurirati SDS, to pa zato, ker je ideološko načrtovanje ne zanima. Resno kampanjo je nadomestila z incidenti na južni meji in z nečim, kar bi se imenovalo pištoljenje. Ne glede na to, da
71

so jo v najbolj kritičnem času reševali prav v Zboru za republiko in v Koaliciji Slovenija, se je ob prvi priložnosti oddolžila z nehvaležnostjo in ogrozila nastajanje nove koalicije. DeSUS je zanesljivejši politični partner kot SLS! Na popolno odsotnost ideologije kaže tudi to, da je kot razlog SLS navedla, da noče prodaje slovenskih bank tujcem. Ko so prodali tretjino NLB Belgijcem, pa SLS, ki je bila takrat v vladi, ni nasprotovala (izjema sta bila Franc Kangler in Andraž Vehovar), nasprotno, podprla je prodajo NLB. Ob ideološkem strukturiranju je potrebno pogledati še k drugemu členu koalicije Slovenija, k Novi Sloveniji. Ta je z volilnim izidom dosegla smisel svoje ustanovitve, saj je nastala z namenom, da nekoč Koalicija Slovenija prevzame odgovornost za državo. To se je 3. oktobra tudi zgodilo. Da stranka ni dobila več, pa obstaja zelo univerzalen razlog. Ta je v odsotnosti volilne ideologije oz. v zmanjševanju mandatarske kompetence kot njeni najpogubnejši posledici. Volilna kampanja za državnozborske volitve je bila tu vsa v senci evropskih volitev. Pa to ni bila blagodejna senca. Lojze Peterle kot nosilec liste za evropske volitve in kot soustanovitelj Nove Slovenije, se je namreč odločil za nenavadno kampanjo. Promoviral je tip politika, ki je vse, samo politik zahodnoevropske identitete ne. Peterletov stik z zahodno politiko je bil kratki stik uniformiranega tehnokrata in dolenjskega posebneža, ki ob vsaki priložnosti poprime za orglice in harmoniko, pa tudi sape ga ni strah spustiti. Kot tak je Peterle na evropskem parketu deloval kot Jurčičev Deseti brat, kot Martinek Spak ali kot Krjavelj, njegova retorika pa se je izčrpala v štosiranju in v pripovedovanju zgodb. Ko je bil učinek »zmage« (izjemno nizka volilna udeležba namreč ne omogoča, da evropske volitve pojmujemo kot objektiven odraz volje naroda) mimo, je prišel hladen tuš. Peterletu se zaradi neresnega obnašanja ni uspelo uvrstiti na vrh nobenega od teles parlamenta, hvalisave napovedi izpred leta dni o tem, da je kandidat za samo predsedstvo, pa so se razblinile kot milni mehurček. Peterle je s svojo neresno držo precej svoje negativne karizme prenesel na Novo Slovenijo, kajti ljudje desetih bratov ne volijo za predsednike vlad. Raje poslušajo njihove viže. Mag, 2004 KOMUNISTI SI NISO PREMISLILI Desetletje in pol po padcu Berlinskega zidu se v prah spreminjajo tudi zadnji zidaki totalitarne trdnjave na slovenskem, za njenimi ruševinami pa se razgrinja strašljivo obličje »realpolitike« socialističnega sistema, z vsemi njegovimi sateliti. Javnost je že sprejela dejstvo, da je Podobnikova SLS od izgona Ivana Omana (1992) transmisijska stranka. To pomeni, da je njeno delovanje v skladu z interesi
72

kontinuitetne nomenklature, ki z njo upravlja po svoji volji. V zadnjem času pa je mogoče na osnovi zgodovinske sinteze napraviti podoben sklep tudi za nekdanjo Peterletovo SKD. Ta je bila kot Slovensko krščansko socialno gibanje ustanovljena 10. marca 1989. Kmalu se je gibanje preoblikovalo v stranko in l. 1990 nastopilo na volitvah. Med najpomembnejšimi člani so se že takrat uveljavili Lojze Peterle, Ivo Bizjak, Izidor Rejc, Ignac Polajnar in Janez Dular. V drugi polovici l. 1989 so tudi navezali stike z evropskimi političnimi strankami in začeli z intenzivno mednarodno kampanjo. Za priznanje državno-pravne suverenosti RS 15. 1. 1992 so bili nepogrešljivi, še posebej zaradi svojega imena in še posebej zato, ker je RS prvi priznal prav Sveti sedež. Po razpustitvi Demosa je v Slovenskih krščanskih demokratih maja 1992 prišlo do pomembne spremembe. Mesto glavnega tajnika je zasedel Edvard Stanič. Četudi ga ni več tu, smo ob ocenjevanju njegovega dela zavezani Aškerčevim verzom iz Čaše nesmrtnosti. »Narod tvoj bo pil iz čaše tvoje, s pitjem njenim bode se napajal, v delih svojih živel sam boš večno«. Človek je tisto, kar naredi in kar za njim ostane. Določajo ga za vso večnost lastna dejanja. O tem je pisal filozof Sartre. Staničeva ostalina pa je, najsi se to sliši še tako tragično, da je skupaj z Lojzetom Peterletom v času pred volitvami 1992 poskrbel, da se je stranka oddaljila od Kluba demokratične opozicije, počistila z radikalnejšimi elementi in se koncentrirano pripravljala na prvo »veliko koalicijo« z LDS v začetku l. 1993. Da bi to koalicijo naredili moralno nesporno, pa se je stranka že takrat lotila velike kampanje za pragmatizacijo članstva. Z idejami o naprednosti »sodelovanja« z levico, preseganja ideoloških razlik, o tehnološki drži vladanja so Peterle, Stanič in Bizjak takrat vneto ponavljali Kučanov ideološki obrazec, tako pa gibanju samemu in plemenitim ljudem v njem napravili nepopravljivo škodo. Struktura ministrov v tistem obdobju (Peterle, Bizjak, Igor Umek) kaže na to, da je SKD že dve leti po svojem prihodu iz katakomb resno in z veliko objektivno težo »servisirala« vladavino LDS, ki bi bila v očeh tuje javnosti brez tega hudo sporna. V tem času sta v SKD tudi že polno delovala dva najmočnejša gospodarska lobija. Prvega je vodil Edvard Stanič sam, bil pa je blizu LDS-u. Vanj so se vidno uvrščali člani primorske SKD, pa tudi nekaj LDS-u zelo naklonjenih ljudi (tak primer je »dolenjski Napoleon«, ki ga je ožja javnost poznala pod imenom Marjan Dvornik). Drugega je vodil Izidor Rejc, bil pa je blizu »rdečim direktorjem« (in še čemu). Eden najglasnejših ljudi Rejčevega lobija je bil Ciril Pucko. Lobija sta med seboj tekmovala za prevlado, ne glede na velike medsebojne razlike in osebne sovražnosti, pa sta imela en skupni imenovalec. Nikdar nista bila zoper sodelovanje z LDS v vladnih koalicijah, trudila pa sta se, da bi čim več vpliva iz vlad obrnila sebi v prid. Najbolj se je boj razplamtel ob vprašanju, kdo bo vodil novoustanovljeni Gospodarski forum stranke, ki naj bi predstavljal njeno gospodarsko hrbtenico (prim. za to izčrpno knjigo Leona Marca Kristjani za demokracijo). Eklatanten dokaz
73

tega, da sta frakciji našli skupni jezik pri političnih vprašanjih, pa je predlog Cirila Pucka, naj jeseni 1994 na izpraznjeno mesto zunanjega ministra stranka SKD predlaga Edvarda Staniča. Ta predlog je bil tudi formaliziran na seji sveta SKD oktobra 1994. V letu 1993 je stranka izjemno podpirala prav Iva Bizjaka, za katerega se je vedelo, da bo kmalu nadomestil Lojzeta Peterleta. Z današnje perspektive je jasno, zakaj je bilo temu tako. Bizjak kot notranji minister je namreč leto kasneje igral ključno vlogo pri dejanski in »moralni« odstranitvi Janeza Janše po Depali vasi. Prve bi ne mogel igrati, če bi ne bil na takšnem položaju v vladi, brez izredno uglednega položaja v stranki pa bi ne mogel intervenirati v smeri dušenja nemirov ob Janševi odstavitvi. Brez njegove dejanske politične avtoritete v stranki bi ta najverjetneje spomladi in poleti 1994 razpadla oz. izginila. Tudi ni brez pomena dejstvo, da je vodstvo stranke ob demonstracijah spričo Janševe odstavitve članstvu prepovedalo udeležbo na njih. Vodstvo stranke se je v tistem času tudi slabo razumelo s Cerkvijo, izjema so bili le tisti kleriki, ki so bili naklonjeni sodelovanju z nomenklaturo in njenimi parastrukturami (denimo SCT). To je bil tudi čas, ko so razgledani teologi govorili, da bi se morala zaradi svoje amoralnosti SKD odreči pridevniku krščanski v svojem imenu. Takšna nenačelna politika pa ni mogla ostati brez posledic. SKD se je notranje čedalje bolj izčrpavala, čedalje pomembnejšo vlogo je igrala Staničeva skupina, ki se je okrepila. Ni pa bila dovolj močna, da bi proti volji Izidorja Rejca spomladi l. 1996 lahko Hildo Tovšak zamenjala z Vido Čadonič. Namesto tega je zato stranko sabotirala, ne vedoč, da si sama reže vejo, na kateri sedi. Predsednik Peterle je vse te konflikte dušil in prikrival. Tega ni počel, ker bi bil po naravi nagnjen h krepitvi reda in razčiščevanju konfliktov, temveč zato, da je lahko spretno krmilil med različnimi frakcijami in si zagotavljal oblast. Edvarda Staniča je javno ščitil pred napadi zdravega dela v stranki, Ljudskega krila pod vodstvom I. Omana. Cirila Pucka pa je nekaj mesecev pred njegovim prestopom v LDS lastnoročno predlagal v sam izvršilni odbor stranke. Peterletova vloga v SKD se tako kaže kot izrazito transmisijska, o čemer priča tudi njegov dosje, številka 0013606-00207 (Zbirna evidenca Republiškega sekretariata za Notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, imenovana tudi CAE). Številka šifranta (13606) pove, da je bil med stalnimi ali občasnimi informatorji. Isti šifrant ima tudi Edvard Stanič. Pri tem so Peterletove besede, da je bilo temu tako, ker naj bi v osemdesetih sodeloval z evropskimi strankami, prozorna laž. Prve tovrstne stike je vzpostavil šele leta 1989 (po ustanovitvi stranke), dosje pa je bil zaključen leta 1987. V čigavem imenu pa naj bi v prvi polovici osemdesetih Peterle navezoval stike z evropskimi strankami? V svojem? Še bolj prozorna pa je ona trditev, da je v evidenco Udbe prišel zato, ker je šel nekoč vprašat na Prešernovo za neko knjigo. Kot izrazito transmisijski pa se kažejo tudi vsi njegovi sodelavci. V tem času ni bilo
74

enega, ki bi nasprotoval sodelovanju z LDS, nasprotno celo tisti, od katerih bi tega ne pričakoval, so podpirali koalicijska sodelovanja. V tistem času pa se je SKD že toliko izpraznila, da so strategi na levi z njeno umrlo dušo napolnili balon Podobnikove SLS. Ta je na volitvah zmagala, SKD pa je imela še eno nalogo. Omogočiti izvolitev Janeza Drnovška in maskirati prehod SLS na levico. Vse to je sijajno uspelo 46. glasu, razvpitemu Cirilu Pucku. Pri tem je vprašanje odgovornosti stranke tako rekoč na dlani: Pucko je bil ljubljenec Izidorja Rejca (ta je bil predsednik sveta stranke), sijajno pa se je razumel tudi z glavno tajnico Tovšakovo. Drnovška je odšel podpret dobesedno iz pisarne SKD na Beethovnovi. Po tem nomenklatura Peterletovih krščanskih demokratov ne njega ni več potrebovala nekaj let. Ustrezalo pa ji je, da se je zdaj Peterle zatekel k tistemu, kateremu je ves čas kopal grob, k Janši. Zelo razumljivo je tudi, zakaj v navezi Janša – Peterle koalicija Slovenija ni mogla zaživeti. Ni pa razumljivo, kako da Janša ni spregledal, da mu sobivanje s Peterletom izključno in samo škodi. Medtem je po isti poti pogube odšla SLS. Nekateri so se tedaj čudili, zakaj neki Podobniki ponavljajo isto neumnost, kot jo je storil Peterle. Pa niso ponavljali neumnosti, napravili so le tisto, kar so morali. Odigrali so igro, ki je bila zrežirana že vnaprej. Konec devetdesetih je imela tako levica uničeni obe desnosredinski stranki, hkrati z njima pa ves človeški potencial ljudi, ki se je nanju pošteno in naivno vezal. Bila pa je nevarnost, da se bo na teh ruševinah zgradil Janša, še posebej, ker je bila l. 2000 spomladi bitka za večinski volilni sistem skoraj že njegova. V razmerah večinskega volilnega sistema pa bi obeh strank ne potreboval več. Zato je padla ideja o združitvi. Peterle je kandidiral za predsednika, saj je kot predsednik SKD od levice dobil mandat za še eno predsednikovanje. Vselej je namreč storil tako, kot je bilo dogovorjeno. Ocenili pa so, zaradi volilnega sistema, da bi bil Zagožen uspešnejši. Zato je tudi zmagal in v nadaljevanju odigral prav suvereno igro, s katero je izničil večinski volilni sistem in pahnil Janšo v najglobljo krizo njegove politične kariere (2000 – 2001). Zadnja Staničeva poteza je še bila, da je leta 2000 dosegel Bizjakovo kandidaturo za pravosodnega ministra. Potem pa se je zgodilo nekaj nepredvidenega. Na politično sceno je prišel dr. Andrej Bajuk. Ob ustanovitvi Nove Slovenije, ki ji je predsedoval, je prvič po 60. letih prišlo do preloma. NSi je bila prva stranka demo-krščanske usmeritve, ki ni bila transmisijska. Dr. Andrej Bajuk je bil neodvisen človek s svojim programom, bil pa je tudi idealen partner SDS. Šele v zvezi z njim je Koalicija Slovenija dobila zagon, in to do te stopnje, da ji je bilo mogoče zmagati na volitvah. V tej luči se je potrebno tudi zavedati strašljive resnice. Namreč izvolitev Lojzeta Peterleta na mesto predsednika NSi bi bila prvi korak k vnovični združitvi NSi in SLS. Ti dve bi se lahko združili zgolj v žlahtno konzervativno stranko, kot jo priljubljeno imenuje Kučanov strateški štab. Ta bi plesala tako, kot bi oni hoteli, ne morebiti tako, kot bi
75

godel in piskal Peterle. In kolo zgodovine bi se zavrtelo nazaj. Peterletova izvolitev bi tako pomenila oslabitev sedanje vlade, največjega dosežka demokracije na Slovenskem v petnajstih letih. Zgodovina SKD (in SLS) je tako zgodovina posmeha vsem tistim, ki so si v dobri veri prizadevali za boljšo Slovenijo. Je klofuta na lice poštenju, idealizmu, prepričanju, da svet kljub vsemu napreduje k boljšemu. Je izigravanje neštetih, ki so v politiki videli možnost dejanske reforme družbe in obet boljših časov. Je list, ki ga zgodovina ni popisala: počečkala ga je, strgala in odvrgla v veter. Mag, 2005 »KDOR VIDI MENE, VIDI KUČANA« Z razmišljanjem o transmisijski vlogi Slovenskih krščanskih demokratov pred nekaj številkami smo odprli vprašanje devetdesetih, ki je eno zadnjih vprašanj novejše slovenske zgodovine. Brez pravilne interpretacije tega desetletja je namreč nemogoče razumeti tranzicijo, pa tudi usodnost sedanjega trenutka. Razmišljanje, ki smo ga na eni strani opirali na evidenco arhivov državne varnosti, na drugi pa na lastno udeleženost v dogodkih samih, je minilo neopaženo. Odzval se ni nihče od omenjenih (in nagovorjenih), v javni molk pa so ga ovila tudi sredstva družbenega sporočanja. To je pomembna potrditev njegove pravilnosti, kajti prepričani smo, da se glavni protagonisti transmisijskih vlog (Bizjak Ivo, Peterle Alojz, Podobnik Marjan) pripravljajo na vnovičen poseg v zdaj močno spremenjenih političnih okoliščinah. Prva potrditev tega je brez dvoma napoved Peterletove kandidature za predsednika NSi, ki bi jih sledil projekt združevanja obeh strank v »žlahtno« ljudsko stranko »Kučanovega« tipa. Projekt ima vso medijsko podporo prav v medijih, ki so sedanji vladi najbolj nenaklonjeni. Da bi razumeli transmisijskost dogajanja v devetdesetih, je potrebno najprej zastaviti nekaj splošnih vprašanj, to je tistih, ki zadevajo bistvo fenomena. Bistvo političnega fenomena pa je izrazljivo zgolj v enem kriteriju, tj., kriteriju uspeha. Politične stranke nastajajo, se združujejo in povezujejo z enim samim namenom: uspeti in si pridobiti možnost vladanja. Če temu kriteriju ni zadoščeno, politični subjekti menjajo vodstva in smer, in če še to ne pomaga, propadejo. Če to dejstvo v obliki ogledala postavimo pred obe dvojčici krščansko ljudskega prostora, kot so ga v devetdesetih predstavljali Peterletovi krščanski demokrati na eni strani in Podobnikova SLS na drugi, se znajdemo pred osupljivim paradoksom. Ne samo, da sta obe propadli, temveč sta propadali v dobesednem ritmu sinusnih krivulj. Leta 1992 je v parlament za las prišla SLS, štiri leta kasneje je katastrofalen poraz doletel SKD. Potem se je spet zalomilo Podobniku in ko je že kazalo, da bo novo desetletje
76

odneslo LDS (s konca leta 1999 je namreč datiran strateški dokument vodstva stranke, ki govori o tem, da se je LDS po desetletju oblasti izčrpala), sta se obe stranki lotili združevanja in se na koncu tudi združili. Seveda na način, ki je imel za posledico učinkovito razsulo v celotnem desnem bloku. Leta 2001 si namreč niti najbolj optimistični strategi na desnici niso upali napovedovati, da se bodo ta razbitina še kdaj sestavila v celoto. V tem času pa se niso združevale in propadale zgolj stranke, temveč tudi posamezniki v njih. Del krščanskih demokratov se je organiziral v t.i. ljudsko krilo in začel vodstvu stranke postavljati vprašanja »po zdravju«. Nihče namreč ni mogel razumeti, čemu služi prostituiranje v velikih koalicijah, tudi ne, zakaj se pri tem vztraja ne glede na drastično padanje javnomnenjske podpore. Prišlo je do nekaj srečanj z vodstvom stranke, konkretno s Peterletom. Nelogičnosti, pravzaprav bedastoč, ki jih je ta klobuštral takrat, ni mogel nihče razumeti. S stališča današnje analize pa so popolnoma koherentne. Na vztrajna vprašanja, zakaj dopušča proeldeesovsko delovanje glavnega tajnika stranke, Edvarda Staniča, je odgovarjal kot Špiridonov leteči angel: »Ne napadajte tega dobrega človeka«. Ko s tem odgovorom ni bil nihče zadovoljen, je v istem slogu prešel na teološko fazo, se pravi na obrazec iz evangelijev, kjer se Kristus poistoveti s svojim nebeškim Očetom. Kristus pravi: »Jaz in Oče sva eno, kdor vidi Mene, vidi Očeta«. Peterle je devetkal: »Jaz in Edi sva eno, kdor napada Edija (Edvarda Staniča), napada mene«. In potem, ko smo ugovarjali, da taka politika ustreza predvsem Kučanu, nas je spet »presenetil« z nekaj globokoumnimi trditvami. Bil je mnenja, da »ima Kučan ugled«, da ga »ljudje pripoznavajo« , da ga imajo celo »redovnice rade«, pa podobne sočnosti. Nihče ni nič razumel, morda je kdo kaj slutil, vendar v napačni smeri. V enem od »teoloških diskurzov« se nam je Peterle namreč »prikazal« v velikonočnem času, ob koncu svojega dolgotrajnega postenja. Tedaj je bil videti popolnoma odsoten, skoraj že blizu vnebovzetja. Ker pa se je Edvard Stanič pred krščanskodemokratsko javnostjo pojavljal večinoma tako, da je po rokah vrtel rožne vence, je bil marsikdo od nas prepričan, da imata oba versko zamaknjenje, če ne kar že sublimne združitve. Tedaj je misel sama, instinktivno hotela počastiti obrazec »Jaz in Edi sva eno«, marsikdo od nas pa je bil tudi prepričan, da bi moral k tej mistični enoti tako rekoč redno moliti. Seveda se je šele čez leta izkazalo, da je imela ta komedija čisto drug namen. Peterle in Stanič sta bila res eno, združena v šifrantu 0013606 (Zbirna evidenca Republiškega sekretariata za Notranje zadeve Socialistične republike Slovenije, imenovana tudi CAE). V istem šifrantu, ki označuje informatorja SDV jima je bil blaženo pridružen tudi Ivo Bizjak. Ta na glavo postavljeni transmisijski svet pa je imel še nekaj lastnosti. V devetdesetih letih sta stranko obvladovala dva glavna tajnika. Povejmo, da je glavni tajnik stranke funkcija, ki pomeni upravljanje s stranko, še posebej, če je ta v koaliciji. To je funkcija, ki je lahko tudi pomembnejša
77

od samega predsednika. Na Peterletov predlog je bil l. 1992 do leta 1994 imenovan Edvard Stanič. Leta 1995 je prišla spet na Peterletov predlog za glavno tajnico SKD Hilda Tovšak, ki je svoj mandat zaključila l. 2000. Oba sta imela eno skupno lastnost. Bila sta kadrovska direktorja velikih podjetij. Tovšakova Vegrada, katerega direktor je bil federalni partijec Muharem Bolić, Stanič pa Salonita Anhovo, katerega šef je bil razvpiti rdeči baron Vižintin. Mnogo ljudi se je že takrat spraševalo, kaj pa se Peterle gre, saj je kadrovske direktorje podjetij v starem režimu skoraj praviloma rekrutirala SDV oz. Udba. Odgovora na to vprašanje čas še ni prinesel. Združeval pa se je Peterle tudi drugače, po to pa moramo v čas pred petnajstimi leti. Ob ustanovitvi marca 1989 so bili krščanski demokrati (oz. krščansko-socialno gibanje) med seboj enotni. To je bilo vse do tabora SKD na Ptuju septembra 1990. Prisotni se vemo spominjati, da se je tedaj začela »peterletizacija« Slovenskih krščanskih demokratov. Začel jo je Sommeregger Borut, ki je bil skozi devetdeseta tako rekoč Peterletova desna roka. Na odru tabora je tedaj diferenciral »predsednika Peterleta« od ostalih članov do tedaj enotne množice. Tu se tudi začenja kult »Peterleta«, katerega glavni pobudnik je bil prav pričujoča oseba. Ta je bil dve leti kasneje med glavnimi promotorji kampanje Iva Bizjaka (dokaz za to je fotografsko gradivo, deloma objavljeno v knjigi Leona Marca, Kristjani za demokracijo), bil pa je med zaslužnimi likvidatorji demokratične struje v podmladku SKD, na kongresu Mladih krščanskih demokratov 15. novembra 1992. Bil je spet spreten borec proti interesom ljudskega krila in odličen lobist na letni konferenci SKD spomladi 1994 v Zagorju. Tedaj mu je skoraj samemu uspelo ustaviti pohod nezadovoljnih. Danes pa je član LDS. Sommeregger ima številko šifranta 0014142-00354, kar ga uvršča v kategorijo »stalnih virov na zvezi uslužbencev, pripadnikov rezervne sestave in registriranih sodelavcev SDV«. Kriterij transmisije oz. na glavo postavljenega sveta pa je v devetdesetih veljal tudi za vse projekte, ki so spremljali politično pot Slovenskih krščanskih demokratov in Slovenske ljudske stranke. Ob osamosvojitvi smo namreč slišali kmalu 80 000 Slovencev več. Pa to ni bila napoved nezmernih telesnih užitkov, temveč »konservativega« tednika, za katerim je stalo vodstvo SKD (Bizjak, Peterle), skupaj z uredniškimi aparatčiki, ki so to politiko izvrševali (denimo Janez Dular). Izčrpno analizo projekta Slovenec je opravil že Ivo Žajdela, ki je prvi, sicer fragmentarno (takrat še ni bilo mogoče videti, da sta Marjan Podobnik in Lojze Peterle dve plati istega fenomena) opozarjal na transmisijskost projekta. Po nekem čudnem naključju, je imel časopis svoje prostore v stolpnici SCT-ja, najemnino pa so bojda včasih računali, največkrat pa ne. Po spet drugem čudnem naključju je bil med uveljavljenimi pisci časopisa Stanislav Rozman. Ta je, spet nerazložljivo naključje, na dan demonstracij ob Janševi odstavitvi skupaj z Jakobom Štumfom in drugimi »progresivnimi« člani podmladka SKD z ulice lovil one krščanske demokrate, ki so
78

se odpravili izreč svojo solidarnost ob Depali vasi. Bila je to najnižja točka krščansko-demokratske politike, ko so od tajništva SKD plačevani smrkéti razlagali Peterletove ideje o tem, da na demonstracije pa ne, saj je to zgolj muha enodnevnica. In kakšno naključje spet, da je projekt Slovenec propadel na dan po državnozborskih volitvah leta 1996 (v ponedeljek 11. 11. 1996 namreč ni več izšel), ko so Peterletovim vonjavam o zmagi na Martinovo navkljub propadli tudi krščanski demokrati. Seveda je v tem kontekstu tudi nerazložljivo naključje, da je bil zadnji urednik Slovenca prav udarno pero Mladine, Miha Štamcar. Naključje, ki pa ni naključje, če le stvar pogledamo s pravega zornega kota. Ob vzponu zvezde Marjana Podobnika kontinuiteta ni več potrebovala ne Slovenca ne Peterleta. Prvemu je zaprla finančno pipo, drugega pa za nekaj let poslala v oslovsko klop. Prav tako ni naključje »uspeh« drugega projekta TV 3, ki je »štartal« pred desetimi leti skupaj s Pop Tv. TV 3 je požrl ogromne milijone, skoraj potopil Krekovo družbo, vztrajal rdečim številkam navkljub in se po megalomanskih finančnih akrobacijah znašel v objemu drugega komercialnega kanala. Je mar naključje, da je glavni mož te »katoliške televizije« v centralni evidenci arhiva Službe državne varnosti označen kot njen tesni sodelavec? Ima namreč številko 13100-01563, kar ga uvršča med posebni rezidenčni vir SDV. In še tretji, najpomembnejši projekt krščansko ljudske-transmisije. To ni nič drugega kot ideja o združitvi SLS in SKD v eno stranko. Ta bi bila stranka relativne večine, močnejša od LDS-a in bi ji bilo že po naravni inerciji zagotovljeno prvo mesto med vsemi slovenskimi strankami. Iz nje bi prišel ministrski predsednik in tudi večina pomembnejših ministrov. Veliki množici demokratično mislečih ljudi je pomenila tudi edino upanje preloma s preteklostjo in nove kvalitete političnega bivanja. Kaj se je zgodilo z njo? Idejo je prvi »patentiral« prav Peterle, Podobnik pa se mu je kurtoazno priklonil. Pomladi 1992 se je SKD združila z zgodovinsko SLS iz Argentine, Marjan Podobnik pa je v tistem času – tebi-nič-meni-nič – Slovensko kmečko zvezo (iz katere je poprej nagnal njenega ustanovitelja Ivana Omana) preimenoval v Slovensko ljudsko stranko, bojda tudi zato, da bi se lažje pogovarjal in združeval s Peterletom. V javnost so potem vsadili mesijansko idejo o združitvi, ki pa smo jo mnogi res pojmovali kot tisto odrešilno silo, ki bo nekoč prekvasila Slovenijo in jo napravila za demokratično. Peterle je stalno trdil, da se bo združil. To je trdil tudi Marjan Podobnik. V resnici pa je šlo za igro, ki je bila s strani obeh akterjev namenjena zgolj uresničevanju rimskega reka »deli in vladaj«. Stranki sta morali biti ena v poziciji, druga v poziciji, da sta bili ločeni. Novembra 1996, ko je Podobnik Marjan dosegel briljanten rezultat in presegel 20 odstotnih točk, je bil Peterle na tleh. Če bi se Podobnik takrat združil, bi imeli obe stranki precej več poslanskih sedežev kot LDS in Kučan bi dal mandat za sestavo vlade Podobniku. On pa tega ni

79

storil, ne zato, ker bi tega ne vedel, temveč zato, da je lahko ohranil desno-sredinski blok razdeljen in pripustil na oblast LDS, četudi ni zmagala. Vendar sta potem že v kratkem obe stranki pohiteli z obnovitvijo ideje o združitvi. Ustanovili so celo posebna telesa in odbore (l. 1998) in spet se je med ljudmi pojavilo novo upanje. Dokazano je (navodila glavne tajnice Hilde Tovšak članom pogajalske skupine), da so se morali pogovarjati zgolj pro forma in da niso smeli oblikovati nobenih konkretnih zaključkov. To je bilo vse do januarja 2000, ko so člani teh skupin dobili izrecno nasproten ukaz. Da se tokrat morajo pogajati zares in do definitivne združitve. Takrat so za združevanje poprijeli tudi pri SLS. Razlog pa je bil le eden. Slavka Gabra strateška skupina je namreč ugotovila, da LDS–u kaže navzdol in da izgublja podporo. Tedaj so angažirali združevalce, v ospredju pa se je pojavil France Zagožen. Zagožen Franc, rojen 03 12. 1942 ima v CAE (centralna arhivska evidenca) številko šifranta 0015656-0002, to pa so številke dosjejev posebnih sodelavcev SDV. Na združitvenem kongresu je dobil proti Lojzetu Peterletu, vendar ne brez razloga. Zagožen je z podporo Potrčevemu predlogu za volilni sistem in z vojno zoper svoje nekdanje zaveznike uspel stolči ne samo združene stranke, temveč celotni blok. To kar je napravil Zagožen, je samo na prvi pogled nelogično. Če pa se postavimo na stališče, kaj šele bi bila edina logična pot do ponovne zmage LDS, potem je odgovor en sam: logično, Zagožnova. Pri nekdanjem predsedniku SLS-SKD pa imamo za njegovo transmisijsko vlogo celo neposreden dokaz. To zadeva avnojske sklepe in polemiko, ki se je okrog njih razvila pred petimi leti, avgusta in septembra 2000. Spomnimo, takrat je prišlo do razhajanja, na čem pravzaprav temelji slovenska državnost. Koroški deželni glavar Haider je namreč vrgel v javnost kost, da naj se Republika Slovenija odreče avnojskim sklepom kot izhodišču državne suverenosti. Kučan je takrat govoril, da je to nemogoče, na kar so se odzvale predvsem pomladne stranke in civilna družba. Te so trdile, da slovenska državna suverenost nima nič z avnojskimi sklepi, pač pa temelji na ustavi. Demokratični del podmladka SLS je takrat pripravil izjavo, izrecno uperjeno proti Kučanovi interpretaciji. Izjavo sta po Kučanovih navodilih likvidirala France Zagožen in (v manjši meri) predsednica podmladka Nataša Kavaš. Povzemamo pričevanje priče, katere ime je shranjeno v uredništvu: »30. 8. 2000 je Izvršilni odbor Nove generacije SLS na moj predlog sprejel izjavo za javnost o Avnoju in jo poslal v medije Izjava Nove generacije je bila po mojih infos objavljena samo v nekem lokalnem časopisu v Prekmurju in v Gorenjskem glasu. Mag je ni hotel objaviti z argumentom, da je izjava bolj ostra kot izjava podmladka SDS in da zdaj ne bo delal propagande za SLS; Janez Sraka pa je bil na radiu Vatikan mnenja, da bi objava izjave pomagala manipulirati volilce SLS in bi bila v pomoc udbovski stranki.

80

Eden od nekdanjih članov Nove generacije SLS, verjetno Andrej Naglic ali Andrej Tomšič, mi je omenil – Natasa Kavaš pa potem pozneje nerada potrdila-, da je bila usoda izjave v stranki naslednja: 31. 8. je France Zagožen klical Natašo Kavaš na zagovor. Vsebina: da so ga klicali iz Kučanovega kabineta, da kaj počnejo vaši mladi, itd., ... in Zagožen je rekel, da je prosil Kučana, naj prepreči, da bi bile sankcije zoper SLS; da bo on osebno se pogovoril z mladimi. Govoril je tudi o tem, da naj bi se izjava ne objavila. Vendar se več ne spomnim, ali se je zavezal, da bo to (preprečitev objave izjave, op. B.M.T) storila SLS ali da naj to stori Kučan. Moja interpretacija tega je bila, da je to kronski dokaz, da Zagožen vodi SLS po diktatu iz Kučanovega kabineta in da je udbovec«.8 Priča tega tedaj še ni mogla vedeti, vendar je slutila pravilno. O zgodbi je poročala tudi TVS (Televizija Slovenije, Utrip, 2. 9. 2000), in sicer: »Vodstvo SLS + SKD pa je presenetil njihov podmladek, ki je polemiziral s predsednikom države, ki po mnenju Nove generacije SLS izničuje temelj slovenske državnosti. Jože Zupančič: 'Jaz o tej izjavi še nisem dobil informacije niti je nisem prebral, ne vem, zakaj je šla mimo vseh nas v objavo, če je šla že v objavo, kolikor vidim, vi veste to zadevo, jaz je ne poznam, tako da tukaj ne bi mogel komentirat'.« Povzemimo: transmisijski projekt združitve je prav v času polemike o avnojskih sklepih s tem prišel na točko, na kateri so se pred njim že znašli Slovenec, Tv 3, Novamedia, pa vsi akterji krščansko-ljudske politike, skupaj ali posamično. In vse njihove stranke. Samo najbolj naiven opazovalec bi verjel, da je šlo za naključno nesposobnost udeleženih v igri. Nasprotno, igra, ki so jo igrali, je bila natančno premišljena. Dobro desetletje je namreč obvladovala tisti politični pol, ki ga je imela nomenklatura za najbolj nevarnega in ki ga od zunaj ni nikdar obvladovala. To je bila zgodovinska SLS, v svojih obeh podobah, SKD-ju in SLS-u, ki bi morala biti isti obraz združenega fenomena. In naslonjena na katoliško Cerkev in njene duhovnike. In na časopis, ki se je pred vojno – kakšno naključje – imenoval prav Slovenec. Nomenklatura je spretno izbrala tiste, ki so že prej delali za njo, Lojzeta Peterleta, Iva Bizjaka, Edvarda Staniča, Franceta Zagožna, in jih opremila s paži in lakaji, da so po njeni volji vodili za nos domačo in mednarodno javnost. Šele z Andrejem Bajukom je nastala prva stranka te provenience, ki ni bila transmisijska. In šele z njim je koalicija Slovenija lahko pred letom dni prišla prvič po šestdesetih letih nazaj na oblast. Razmišljanja o prihodnosti koalicije Slovenije in Nove Slovenije same so polna le, če izhajajo iz zgodovinske logike in njene usode v devetdesetih. Daj, da bi se nikdar več ne ponovila. Mag, 2005

8

Zapisa iz zasebne e-korespondence nismo lektorirali ali kako drugače spreminjali.

81

STARA MAMA IN ŠTIRI VOJSKE Vprašanje drugega kroga predsedniških volitev je po svoji logiki spet preseglo dejstvo njihove ustavnopravne banalnosti, kajti v Sloveniji imamo parlamentarni sistem in se nam pač s predsedniki ni treba kaj preveč truditi. Njihova funkcija je zgolj reprezentativna. Reprezentativnost pomeni predstavljanje, zadaj pa je vprašanje, koga in kaj kandidata v drugem krogu predstavljata. Z redkimi izjemami so predsedniške volitve v Sloveniji vedno osvetljevale in predstavljale dodaten kontekst dogajanja v družbi: tranzicija je bila namreč naravnana tako, da so bile bistvene teme pometene pod preprogo. Od dvoboja Kučan : Pučnik tako rekoč ni bilo predsedniških volitev, v katerih bi volivci ne izražali skritih sporočil, prav tistih, ki predstavljajo dinamiko zgodovinskega dogajanja v mladi državi. Tudi danes za hrbtom Lojzeta Peterleta in Danila Türka silovito valovi zgodovina, če smo le pripravljeni nastaviti uho njenemu odmevu. In kaj pravi? Danilo Türk je prišel v drugi krog najprej zaradi svoje formalne uglajenosti. Od vseh kandidatov je najvišje kvalificiran za opravljanje dela predsednika Republike. Za to priča njegova pojava, njegov slog in njegova izobrazba. Vendar bi to glede na njegovo relativno neprepoznavnost v širšem krogu še ne bilo dovolj. Prelom je nastal v trenutku, ko je ocenil, da je retorika predstavnikov triumfalne partizanske strani prenaporna, pretežka in v svoji bombastičnosti neprepoznavna. Prehod Danila Türka v drugi krog namreč označuje spor s predsednikom ZZB Janezom Stanovnikom. Nekdanji šef Kardeljevega kabineta namreč še ni razumel, da so časi »smeri razvoja socialističnega samoupravljanja« nepovratno minili, da je zgodovina razpadla na svoje fragmente, da se o posamičnih dejstvih, ki so bila nekdaj zgolj pozitivna, ljudje opredeljujejo na svoj, kritično-analitičen način. Kardeljanske sheme družbe danes ne moreš več poustvariti (in ne prodajati), v tem pa je temeljna napaka Janeza Stanovnika. Ko je Türk v totalitarno trdnjavo postkardeljanskega izročila zavrtal sveder grške dialektike, je ogovoril veliko večino ljudi s sredine, ki bi ne želeli v celoti zavreči NOB-ja, vendar v vse pravljice polpretekle zgodovine preprosto niso več pripravljeni verjeti. Türk je pritisnil na psihoanalitično sposobnost slovenskega človeka v najširšem zgodovinskem prostoru, na tisto zavest, ki določa preživetje. Nas že ne bodo vlekli za nos, bi se temu reklo bolj poenostavljeno. Ko je Stanovnik Türka napadel zaradi njegovih izjav o povojnih pobojih, posledično pa podprl Gasparija, je s tem Türku omogočil mobilizacijo glasov v tistem prostoru volivcev, ki je najbolj presoden. To je bila v resnici predsedniška odločitev, kajti določila je tudi usodo kardeljanske tradicije NOB-ja v slovenski zavesti. Türk se je s slovesom od Stanovnika poslovil od poenostavljanj našega zgodovinskega bivanja, to pa je bila poteza za jutri.

82

Njegova konkurenca se je odrezala še bolj predvidljivo. Lojze Peterle je bil sicer nominalni »zmagovalec« prvega kroga, vendar je ta zmaga hipoteka tako na medvojno dogajanje kot tudi na sedanjo usodo pomladnih strank. Peterle je namreč kot platformo sprejel Stanovnikovo tezo o kulturnem boju, zato desna sredina, ki je pričakovala sproščujoč zgodovinski ton, še danes, deset dni po volitvah, stoji pred zidom definitivnega molka. Peterletova stališča glede medvojnega dogajanja so jasna, opredelil pa jih je za Pop TV po svoji - stari mami. V finalu kampanje je govoril, da so k njim v hrib, v domačo vas, vsak dan prišle štiri vojske. In da njegova mama oz. stara mama (iz konteksta ni bilo razvidno) ni razumela, katero naj sploh posluša. Peterletova izjava ni ne resnična ne originalna, povzel jo je preprosto po gradivih, nastalih ob procesu zoper Alojzija Stepinca (»Proces Alojziju Stepincu«, Dokumenti, Kršćanska sadašnjost, Zagreb, 1997), kjer je kardinal resda govoril o tem, da so bile na Hrvaškem štiri vojske, oz. oblasti (partizanska, ustaška, nemška in milice) in da ni vedel, katero naj posluša. Teza o (stari) mami in štirih vojskah je bila Peterletova edina koncesija desnosredinskim volivcem. Nič v prid Cerkvi (na njene glasove pa je ves čas računal), nič v prid Zboru za republiko, nič v prid ničemur, kar bi za korak premaknilo ris kardeljanske države. Sterilna retorika, katere prvi azimut je prav skrb, da ne rečeš ničesar, s čimer bi se svojim volivcem obvezal. Peterletova kampanja je bila sicer kot letalo brez vzgona. Zanj so morali zato poskrbeti drugi, najprej Nikola Damjanić iz Ninamedie. Ta Peterleta že od kampanje za kongres Nove Slovenije (november 2005) kuje na prva mesta lestvic javne priljubljenosti. Peterle je v kampanjo vstopal s »presežkom« glasov, ki mu jih je pripisovala prav Ninamedia. Od tod velike zamisli o zmagi v prvem krogu, ki jih je zanesenjak za nacionalne medije izrekal kar nad oblaki, v šolskem letalu. Reševali pa so ga tudi drugi, nenazadnje Vlado Miheljak. V zadnjem času je ta ugotovil, da so Peterletu podtaknili teme, na katere ni bil pripravljen. Tako denimo škofa Rožmana, bana Natlačna, pa še kaj o kulturnem boju. Seveda ni bil pripravljen, ker tudi ni mogel biti. Če bi se angažiral tu, bi namreč stopil v nasprotje z lastno identiteto. Peterletova kandidatura je bila ves čas tako podprta s strani tranzicijske levice, ki je tudi tokrat dosegla svoj cilj. Zakaj tokrat in kdaj prej ji je to že uspelo? Po odgovor je potrebno k političnemu profilu Lojzeta Peterleta, za katerega se že na mah izkaže, da je vse prej kot desnosredinski. Peterle se je namreč oblikoval ob Reviji 2000, bil je tudi njen urednik, revija pa je bila ena od variant uresničevanja Kardeljeve formule »pluralizma samoupravnih interesov«. Ob njeni ustanovitvi je javno ploskal Mitja Ribičič, saj so pod SZDL-jevski9 dežnik dobili precej družbeno dejavnih
9

SZDL – Socialistična zveza delovnega ljudstva, krovna organizacija, znotraj katere se je v SFRJ organiziralo, kar v anglosaških demokracijah poznamo pod imenom »civilna družba«. Le da civilno družbo organizirajo državljani glede na svoje potrebe, želje in prepričanja neodvisno od države, SZDL pa je organizirala družbeno življenje in skrbela, da je bilo de facto podrejeno komunistični partiji. Prim. http://sr.wikipedia.org/sr-el/Социјалистички_савез_радног_народа_Југославије, ki podaja izčrpnejši prikaz kakor geslo v slovenščini.

83

kristjanov. Sodelavci revije 2000 so bili Ivo Bizjak, Janez Podobnik, Nace Polajnar, Lojze Peterle in drugi, po nekakšnem čudnem »naključju« prav tisti, ki so najbolj prispevali k transmisijski vlogi nekdanjih Krščanskih demokratov in Slovenske ljudske stranke v devetdesetih. Peterle je ris »pluralizma samoupravnih interesov« prestopal zelo redko, še takrat z obžalovanjem in strahom, v zadnjih letih pa praviloma nikoli več. Koliko ga je k temu obvezovalo tudi članstvo v elitnem klubu »stalnih ali občasnih sodelavcev SDV znotraj Rimskokatoliške Cerkve«, kakor stoji zapisano v arhivu SDV (t.i. udba.net), najbolje ve prav sam. Dejstvo pa je, da ni nikdar pojasnil, zakaj in kako se je znašel v dokumentih tajne policije nekdanjega režima kot sodelavec in ne kot žrtev (kot žrtev je, denimo, naveden nadškof Šuštar, od živečih duhovnikov pa denimo Janez Gril ali Edvard Kovač), še več, da ni ničesar ukrenil zoper tisti del kritične javnosti, ki se je do tega v publicističnih zapisih ali drugačnih medijskih nastopih opredeljeval. Njegova reakcija je težila v smeri zavese molka, po načelu, naj se stvar čim prej pozabi. Preventivno pa je to reakcijo kombiniral z grožnjami, da bo zadoščenje iskal na sodiščih, pri čemer si je za varuhe lastne osebne identitete nabral prav ljudi, ki s tem pojmom nimajo ničesar. Ko se je v zvezi z razkritjem Peterletove šifre ob njem pojavil Dane Starman, je bila to nova medvedja usluga, ki je odmevala – skupaj z vsem, v smislu antičnega pojma sindrom – krepko v čas sedanje kampanje. Da bi bila mera polna, si je Peterle v 24. urah od šefa Sove pridobil potrdilo o osebni verodostojnosti, češ da o njem v arhivih nimajo podatkov. Izdal mu ga je prav isti Podbregar, ki se je v aferi Sova dobro leto zatem zapletal (tudi po sodiščih) z arhivi, ki so enkrat bili, drugič spet ne, tretjič pa sploh ni vedel, ali so ali jih ni. Tako je bilo teoretično nemogoče, da bi Peterle rekel kaj o Rožmanu ali o banu Natlačnu. Četudi je po svoji izobrazbi zgodovinar, bi z opredeljevanjem do zgodovine same prestopil kardeljansko omertà molka in postal, kar ni nikdar bil. Logična posledica Peterletove nevsebinske kampanje je bila seveda nezaupanje tretjine volilnega telesa, ki je volilo bodisi Türka bodisi Jelinčiča bodisi je ostalo doma. Peterletu pa se ta sindrom ni zgodil prvič, le iz svojih napak se ni nič naučil. Ko je leta 1992 šel v kampanjo za prve državnozborske volitve v samostojni Sloveniji, je retoriko prilagodil prihodnji – prvi veliki – koaliciji z LDS. Na račun krščanskih demokratov je takrat profitiral Jelinčič tako kot tudi danes. Jelinčičev vzpon je zgodovinsko vedno določala mehka, pluralizmu samoupravnih interesov zavezana retorika krščanskih strank in njihovih predsednikov. Vzporeden efekt Peterletove kampanje pa je tisto, kar najbolj skrbi. Peterle se je namreč kampanje lotil sam, v nadaljevanju pa je za to pridobil soglasje strank, najprej NSi, nazadnje SDS. V letu pred državnozborskimi volitvami, na katerih
84

pomladnemu bloku ne kaže najbolje, je reduciral prostor desnosredinskega volilnega telesa na manj kot eno samo tretjino. Sporočilo volivcem je odsihmal nedvoumno. Desna sredina zaseda prostor zgolj ene tretjine, prostor, ki sicer pripada skrajnim opcijam, tistim, ki niso poklicane upravljati z državo. Tako še čez desetletja odmevajo Kardeljeve zadnje besede, zaveza, ki jo je zanamcem prenesel Mitja Ribičič, namreč: »Ostanite zvesti.« Če bo Peterle zmagal v drugem krogu, bo to za las in ob hudih sporih levice glede podpore Danilu Türku. Očitno je, da jim je ušel z vajeti, da razmišlja s svojo glavo. Tako: če Peterle zmaga, bodo volivci na prihodnjih državnozborskih volitvah volili levo, najverjetneje Pahorja, da bi uravnotežili situacijo. Če ne zmaga, bo stvar še hujša, saj bo pomladni blok v celoti kompromitiran. Cilj je tako dosežen. Ne bi se zato čudili, če bi Janez Stanovnik tudi v drugem krogu »ostal zvest« in podprl – Lojzeta Peterleta. Mag, 2007

NEDELJA IN NJENI NAUKI Zadnje predsedniške volitve so se iztekle na najslabši možen način za tistega, ki jim je večino časa določal tempo in jih vnašal v specifičen politični kontekst. Mislimo na Lojzeta Peterleta in na pomladne stranke, kolikor so te posegale v kampanjo in kolikor so ji poskušale dati osamosvojitveno konotacijo. Kratki stik med Peterletom in volilnim telesom, ki smo ga doživeli v nedeljo, pa je veliko bolj logičen, kot bi se zdelo na prvi pogled. Še več, je nujen in je moral slediti iz Peterletove kandidature same, seveda pa tudi iz kričeče orkestracije kampanje v smer nespornega poudarjanja zaslug osamosvojitvenega predsednika vlade. Razlog Peterletovega fiaska je na dlani. Türk je namreč po svojem habitusu boljši predsedniški kandidat. Za to ga usposablja najprej akademsko okolje, iz katerega izhaja, še bolj pa drža umirjenega intelektualca in strokovnjaka za stvari, povezane z mednarodnim aspektom države in državnosti. Türk se je predstavil kot človek, ki se že nekaj desetletij teoretično ukvarja z državo: to mu je med volivci dalo kompetenco, da se bo s temi stvarmi zelo dobro znašel tudi »praktično«, kot predsednik države. Ta vrlina je bila primarna, poleg nje pa so tudi nespopadljivost, taktnost in suveren nastop v pravniški materiji, kamor je kampanjo zaneslo prenekajkrat. Peterle je primanjkljaj svoje državniške kompetence poskušal kompenzirati na dva, v temelju napačna principa. Prvi je t.i. princip ljudskosti, drugi pa je princip
85

»osamosvojitvene avreole«. Princip ljudskosti smo v našem pisanju že večkrat izpostavili. Rezimirajmo ga še enkrat. Peterle je želel in želi v javnosti nastopati kot ekspozitura starih šeg in običajev z vinorodne Dolenjske. To je res Peterletova izvorna matrika oz. izvirni greh. Vendar bi se pameten politik te hibe želel na vsak način otresti, Peterle pa je počel prav obratno. V zvezi s tipologijo vinorodnega posebneža je lastnost pravi strup za imidž predsednika republike. To je, da taki ljudje po definiciji niso resni. Predsednik pa mora biti resen in kot tak tudi dojet. A Peterle se je še nadalje obdajal z ljudmi, ki so po svojem globinskem občutju življenja – čudaki. Tak je denimo Martin Strel, ultramaratonec in junak Guinessovih rekordov. Za te razmere je nenavaden tudi Marko Pogorevc, častilec cerkvenih klopi in molilnikov, ki niti krščen ni, kaj šele veren. Nadalje »desničar« in »pomladni človek«, ki mu je službo vselej dajala katera od transmisij nekdanjega režima, bodisi ministrstvo za notranje zadeve, nekdanja Slavija bodisi Mobitel. Pogorevc pa je že na stičišču Peterletovih folklornih zgodb in onih, ki se tičejo bistvenega zaledja slovenske družbe, kontinuitete. To je markantno označil sam Boris Popovič, ko je o Pogorevcu v enem stavku rekel vse. Pogorevc je bil namreč tisti direktor Policije, pod katerim je bil Popovič zaprt in Miro Petek nekaznovano pretepen. Druga Peterletova hiba je prav tako po nepotrebnem kot prva. Kaj mislimo z izrazom »osamosvojitvena avreola«? Osamosvojitev je temeljno dejstvo Slovenije. Čim manj se nanj sklicujemo, tem močneje sije. Nobelovi nagrajenci tudi ne ropotajo po svetu s svojim priznanjem, nekaj najbolj vidnih, denimo, nismo nikdar videli početi kaj podobnega (spomnimo se Nelsona Mandele ali matere Tereze). Še huje pa je, da je bila »osamosvojitvena avreola« pravzaprav provokacija z leve strani, kajti tisti, ki si jo je izmislil, je natančno vedel, da bo pomladna stran ravnala na predvidljiv način. Prerekanje o tem, kdo je bil najbolj zaslužen za osamosvojitev, je tako po inerciji prestopilo mejo dobrega okusa in športne predvolilne retorike. Čim bolj se je Peterle poglabljal v dlako, kaj je Türk pravzaprav počel julija 1991, tem bolj je izgubljal. Z njim pa vsi, ki so to igro orkestrirali. Padanje se je ustavilo pri volilnem rezultatu ene tretjine proti dvema, če bi kampanja trajala dlje, bi bilo še huje. Poraz Peterleta in baročne osamosvojitvene retorike je tragična poteza za vlado, ki naj bi Sloveniji dala drugačen pospešek v ključnih segmentih obstoja sodobne družbe. Prihaja v ris neizpeljanih reform, prepirov z nekdanjim predsednikom vlade, aferaštva okrog Sove, itd., zgodb, katerih skupni imenovalec je, da so tisti, ki jih igrajo, nedozoreli za položaj, na katerem so se znašli. Odgovori pa so veliko bolj neposredni. Namreč: strankarski rezultati vzporednih volitev v nedeljo so pokazali, da se SDS približuje trendu LDS-a izpred štirih let. Glavni nauk predsedniških volitev tako ni več »žal, zmotili smo se, iz napake smo se naučili in gremo drugače naprej«. Z rezultatom se je namreč pokazalo dejstvo, da bo treba prihodnjo politično kulturo na pomladni strani graditi na drugih stebrih – in ljudeh. Ista retorika bo
86

pripeljala do situacije, kakršna se je zgodila l. 2000, ko je »demokratična stran« dosegla absolutno dno. Drnovšek je takrat zmagal s prednostjo tako rekoč dveh tretjin. »Eksperiment« Peterle se končuje tam, kjer se je začel. Volili ga niso predvsem volivci desnice, ki so ostali doma ali volili Türka. Niso pa ga volili zato, ker so v njem zaznali manipulacijo, kakršno je utelešal od prve »velike koalicije« l. 1993 z Drnovškom, manipulacijo, kakršna je bila Depala vas, nenazadnje zrušitev združene SLS-SKD aprila 2000. Peterletu je sicer z manevri uspel veliki met. Na sceni se je obdržal skoraj dve desetletji. Glede na to, da je inteligenčno povprečje članstva Nove Slovenije enako kalorični vrednosti lišaja na peči vaške tercijalke, pa bo pretental tudi to volilno telo in postal predsednik te stranke. To bo njegova končna postaja. To bo tudi končna postaja pomladne strani, če le ne bo razumela nauka iz nedelje. Mag, 2007

ANTINOMIJE KRŠČANSKO-LJUDSKEGA BLOKA Slovenski politični prostor se v pričakovanju prihodnjih volitev krčevito spreminja, na levi in na desni strani. Zdi se, kot da vsi pojmujejo jesen 2008 kot ključno prelomnico, kajti takih vrenj ni bilo od leta 1994 naprej. Levica, predvsem Liberalna demokracija, je z mrzličnim iskanjem svoje identitete najprej opravila strukturni razkroj, se razdelila, da bi se nato vnovič poenotila. To vrenje je dalo pospešek Pahorjevim SD, ki so pridobivali toliko več, kolikor bolj izvzeti so bili iz homatij na levici. Na drugi strani se je krščansko-ljudski blok gibal s podobno, vendar bolj anarhično sinergijo. Akterji na tem polju so stari, prastari, kot so prastare tudi njihove ambicije, ustvariti enotno politično formo in se potegovati za prvenstvo na državnozborskih volitvah. Formula združene stranke SLS in SKD še ni popolnoma pozabljena, kot tudi ni pozabljena možnost, da bi ena ali druga stranka (najraje pa obe skupaj) tvorili neodvisen blok, nepovezan s Koalicijo Slovenija in pripravljen vstopati v nove povezave, tudi in predvsem s tranzicijsko levico. V tem trenutku se že kaže, da imata stranki, nosilki demokrščansko-ljudskega bloka na Slovenskem izjemen vpliv na javni prostor. Ta vpliv še pospešujejo mediji, ki se v pričakovanju prestrukturiranja političnih razmerij odzivajo alarmantno, če ne že pretirano na vsak impulz, signal ali kretnjo, ki bi nakazovala možnosti odločilnega preloma. Izredno moč vplivanja v javni prostor je vse leto 2007 nenazadnje izkazovala kandidatura Lojzeta Peterleta na predsedniških volitvah. Peterletu sicer ni uspelo zmagati, mu je pa uspelo vsaj dvoje. Najprej obvladovati javni prostor, ki je v
87

celotnem letu živel v iluziji, da je Peterle nezlomljivi favorit tekme, kar bi pomenilo tudi veliko rehabilitacijo krščanske demokracije, ki je že slabo desetletje ni več. Na drugi strani je ta Peterletova kandidatura pomenila Damoklejev meč za sedanjega predsednika NSi, Andreja Bajuka, katerega predsednikovanje stranki je stisnjeno pod ekstenzivni zvon kritike, češ da bi se dalo boljše, bolj ambiciozno, z večjim dometom in večjo prebojnostjo za NSi. Peterletova kandidatura je ves čas pomenila zrcalo Bajukovi relativni neuspešnosti pri promociji idej, ciljev in identitete Nove Slovenije, zrcalo, ki so ga nekateri na levi, tako kot ob prelomnem kongresu l. 2005 v Novi Gorici še stopnjevali, poudarjajoč velikost in usodnost obrisov v njem. Peterletova zgodba v drugem krogu predsedniških volitev je bila, kakršna je pač bila. Z desne ga niso volili zaradi njegove neodločene politike v zvezi z vprašanji kulturnega boja, po drugi strani pa tudi zaradi vpetosti v interese tranzicijske levice, vpetosti, ki se je najbolj kazala pri izbiri sodelavcev. Predsedniške volitve so prinesle predvsem spoznanje, da preživlja NSi resno krizo vodenja. Predsedniške volitve so tudi pokazale, da je NSi že dobro desetletje v kadrovski in intelektualni stagnaciji, priteguje predvsem polintligente z ruralnih območij, gradi pa na ljudeh, ki so že onkraj zenita svojih ustvarjalnih energij, če niso tudi kontaminirani s sodelovanjem s tranzicijsko levico. Od transformacije iz SKD v NSi ta stranka ni opravila nujne kadrovske, intelektualne in »stanovske« reforme, zato pod emblemom »po-sili-ljudskosti« stagnira na margini, se otepa očitkov o stranki »vaških tercijalk« in se prilagaja retoriki, značilni za podeželsko volilno telo. NSi nujno potrebuje renesanso in prodor v širši prostor, potrebuje preoblikovanje iz stranke »enega problema« v moderno demokrščansko stranko, oprto na urbano inteligenco in sodobne ljudi. Žal pot v prihodnost ne teče prek Andreja Bajuka, še manj prek Lojzeta Peterleta. Potreben bi bil kakšen mlajši človek, predvsem z izkušnjami v gospodarstvu. Šele prodor stranke v prostor, ki ji je izvorno namenjen, prodor ki bi se odražal v dvomestnem številu, zadevajočem zasedbo mest v parlamentu (nad 10, realno pa okrog 15 odstotnih točk), je tudi edina in nujna garancija za Koalicijo Slovenija, da si zagotovi prevladujoče mesto v slovenski politiki. Z oslabljeno NSi je oslabljen tudi njen najmočnejši partner, Demokratska stranka, ki se ob slabem izkupičku svoje »kolegice« lahko znajde pred nerešljivimi problemi. Njena dvojčica SLS ima podobno usodo in tudi pri njej v tem trenutku optimizem ne bo na mestu. Rošada Janez Podobnik-Bojan Šrot se v tem trenutku že kaže kot dobro premišljen déjà vu. Kmalu bo minilo sedem let, odkar se je ta scenarij enkrat že odvil. Ko je Janez Podobnik marca 2001 na kongresu v Murski Soboti odstopil od kandidature za predsednika SLS in na to mesto spustil Francija Buta, je to naredil zgolj začasno. V treh letih je bil nazaj v sedlu, stranki pa je skupaj s svojim bratom Marjanom le zagotovil neke vrste prepoznavnost. Podobnikova SLS je postala stranka enega problema, kot se temu tehnično reče, naoblikovala se je okrog sporov, ki jih ima njen član Joško Joras s hrvaškimi oblastmi. To ni minilo brez seizmičnih
88

tresljajev v celoten prostor, in koliko bo ta politika produktivna za Republiko Slovenijo, bo pokazal čas. SLS Bojana Šrota pa se nahaja pred dosti težjimi problemi. Prek klanske povezave z Boškom Šrotom razpolaga mlajši brat z nuklearnim medijskim arzenalom, govorimo pač o slovenskih razmerah. Ni ga medija, ki bi ne bil na tak ali drugačen način povezan z enem od podjetij, ki tvorijo neizčrpen vir gospodarske mreže, znane pod imenom Infond holding oz. Pivovarna Laško. Paradoks Bojana Šrota pa je, da mu je vsa ta mediateka v nesrečo, ne v korist. S tem prihajamo do izvirnega greha bratov Šrot. Če so si hoteli poleg gospodarstva in medijev podrediti še politično stranko, bi to morali nujno narediti s tretjo osebo, ki bi jo javnost v teh navezah težko identificirala z družinskimi ambicijami »firme« Šrot. Ko pa so dali v igro najmlajšega brata, je bila to katastrofa, ki je samo čakala, da se sproži. Sprožila se je v parlamentarni razpravi o tajkunstvu, kjer je prišlo do identifikacije sedanjega predsednika SLS s klanskimi povezavami Pivovarne Laško. Od takrat so Bojana Šrota identificirali z njegovim bratom, prek njega pa s kompleksom problemov, ki jih je povzročil »marš« Pivovarne na institucije oblasti. Kako nespretno so se tega lotili, kaže tudi dejstvo, da ni bil izdelan rezervni scenarij, ki bi Bojanu Šrotu omogočil mehkejši doskok na mesto predsednika SLS. Indikatorji javnomnenjske podpore so se obrnili silovito navzdol, stranka beleži priljubljenost, ki ne preseže 3 odstotnih točk, kar je signal za alarm prvega reda. Nihče ni ukrepal v tej smeri, celo nasprotno. S hipoteko tajkunskih povezav se je Bojan Šrot lotil projektov, ki so vnaprej obsojeni na propad. Prvi je bil statiranje ob prehodu Saša Pečeta iz poslanske skupine SNS pod okrilje t.i. Lipe. Peče se je odločil za politični suicid, zakorakal je po poti Saša Lapa, Marjana Poljšaka in še desetine imen, ki jih je Jelinčič briljantno izločil vsake toliko časa, da je ostal predsednik stranke. SLS s Pečetom lahko le izgubi, pridobiti nima ničesar. Nadalje, povezava z zunajparlamentarno SMS je podobna groteska, za katero nihče dobro ne ve, kaj si Bojan Šrot z njo obeta. SMS na volitvah ne doseže niti odstotne točke, zdaj pa naj bo nosilec preporoda SLS, ki računa na mandatarstvo v enem do dveh mandatih? In koliko je Darko Kranjc dobil na predsedniških volitvah? Rezultat se meri po desetinah odstotne točke. Še bolj neugoden pa je poseg družine Šrot v medije. Za discipliniranje osrednjega slovenskega časopisa, Dela, so si izbrali Janeza Markeša. Le-ta se je v dveh mesecih zato moral preslikati v svoje nasprotje: tako je lahko postal steber najtežje cenzure. Če je prej gradil Janeza Janšo, ga zdaj ruši, bolje, pljuje po njem. Če je poprej nastopal zoper oligarhe in nedemokratične ekonomske povezave, zdaj grize po tistih, ki jih razkrivajo. Če se je zavzemal za svobodo tiska, zdaj cenzurira vse tiste, ki konkretno odgovarjajo na očitke, katere konkretno nanje naslavlja v svojih sobotnih kolumnah. Njegovo licemerje je groteskno. Njegov način, modus obstoja, bolje bivanja v javnem prostoru pa začenja vzbujati strah. Vsi so krivi za kafkovsko

89

preobrazbo, le on sam ne. Kako je že z očitkom, ki ga kar naprej naslavlja na predsednika vlade: »Kdor seje veter, bo žel vihar«? Brez komentarja. Peče, Markeš, Kranjc in kar je še ljudi, ki so se odločili prezgodaj končati svoje kariere, so novodobni politični avanturisti, bolje suiciderji, ki predstavljajo najmočnejšo frontno pozicijo Šrotove SLS. Hišica iz kart, ki jo bo odpihnil prvi veter? Da, vendar problem SLS-a (in Nove Slovenije) ni zgolj njihov. Tako kot šibka NSi tudi šibka SLS predstavlja najtežjo grožnjo kontinuiteti demokratičnih sprememb. V interesu vseh je rast vsake stranke v prostor, ki je avtentično njen. V tem je tudi rast demokracije, vsakršne, mlade, slovenske še posebej. Demokracija, 2008 VEZI SKRITE USODE Dogajanje v svetu in pri nas daje pripravam na evropske volitve junija 2009 še posebno dinamiko. Ukleščene so tako med nekaj neznank. V tem trenutku ni mogoče napovedati, kakšne bodo razsežnosti mednarodne ekonomsko-finančne krize v Sloveniji: glede na sedanje odzive vlade je le mogoče sklepati, da jim bo težko v celoti kos. Tudi ni mogoče napovedovati, kakšna bodo medstrankarska oz. medblokovska razmerja čez šest mesecev. Najverjetneje bodo enaka, torej, prvi stranki bosta več ali manj izenačeni, ob primeru, da Pahor ne bo uspešen v zoperstavljanju posledicam krize, pa se bo volilna naklonjenost nagnila v prid SDS. Ob obeh pa ostaja še ena neznanka, naj se to še tako paradoksno sliši, saj je na političnem prizorišču že od osamosvojitve sem. To je nekdanja krščanska demokracija, kasnejša NSi, ki je bila tudi relativna zmagovalka zadnjih evropskih volitev. Predvsem na tej osnovi raste optimizem, da ta stranka tudi po bolečem izpadu iz parlamenta napoveduje veliki met v juniju 2009, na tej osnovi pa tudi svojo prihodnjo renesanso na državnem in lokalnem nivoju. Vendar pa napoved tega ni tako enostavna, kot bi si lahko mislili. Pot do nje je nekoliko vijugava in drži prek celotne zgodovine demo-krščanskega bloka v devetdesetih in po njih, predvsem pa prek bolj ali manj skrite identitete njenih glavnih akterjev, od bratov Podobnik do Lojzeta Peterleta. Prvo dejstvo, ki ga bomo v tej zvezi opazili, je, da je čas najbolj prizadel prav model takšne stranke, da se je svet v dvajsetih letih spremenil prav na škodo njim. Kaj mislimo s tem? Krščanska demokracija je nastala v obveznem sozvočju z duhom osemdesetih let, ki je bil duh Janeza Pavla II, duh krščanske filozofije, personalizma in človekove osvoboditve spričo marksističnega, kasneje pa tudi liberalno-potrošniškega modela družbe. Prav
90

duh osemdesetih let prejšnjega stoletja je ustvaril »vakuum«, v katerem so tako silovito eksplodirale demo-krščanske stranke v naši bližini, pa tudi pri nas. Vendar je bila že v kal usode teh strank (tu mislimo obe stranki, ki se sklicujeta na krščanski etos, Podobnikovo SLS in SKD oz. preminulo NSi) položena slutnja konca. Začelo se je s tem, da posamezniki te stranke niso razumeli kot priložnost za širšo spremembo družbe v wojtylovskem duhu, temveč predvsem kot možnost lastne promocije. Kako tudi, da ne, saj je bila večina vodstvenega kadra v strankah pred demokratično spremembo leta 1990 docela anonimna (to velja predvsem za vodje, Peterleta ter brata Marjana in Janeza Podobnika). Temu dolgujemo zavlačevanje tranzicije, ki sta ga v devetdesetih v velikih koalicijah izvajali prav ti stranki. Še posebej krščanska demokracija je že od padca Demosove vlade sem prihajala v izrazito navzkrižje z interesi volilne baze, ki je pričakovala predvsem naslednje: jasno besedo za novo državno in ekonomsko formo Slovenije, ki bi jo morali demokrščanski politiki uveljavljati vsemu navkljub. Pa je – vsemu navkljub! – niso. Na žalost pa se je začel zapirati tudi zunanji prostor, namreč, prvemu valu navdušenja nad vlogo kristjanov v javnosti je sledil premolk. Tega je povzročila v najširšem planu sprememba v evropski družbi, ki se je od devetdesetih sem v celoti usmerila v potrošništvo. Potrošništvo, katerega refleks so najprej avdio-vizualni mediji, je postalo determinanta našega doživljanja sveta. Človek se je ujel v zaprti krog: kar so mu mediji prezentirali kot potrebno, je moral nujno dobiti v kateri od veleblagovnic, ki so se razrasle in ga obdale, da bi njegovi slasti lažje stregle. V takem »univerzumu« pa ni prostora za eksplicitne formulacije wojtylovskih vrednot. Bog ni več presežna bitnost, ki s svetom nima ničesar, temveč je hudo konkretno izrazljiva materialija, ki sliši na ime blagajne v megamarketu, predvsem pa njene vsebine, denarja. Bog, ki je denar, pa je začel tragično postajati tudi komponenta slovenskega cerkvenega Boga, po denacionalizaciji jasneje izrazljivega v vzporednih valutah, lesu, dvorcih, telefoniji, skladih, naložbah. To je stranke, ki so kohabitirale z uniformno strukturo krščanstva na Slovenskem, s Cerkvijo, postavilo v še bolj nemogoč položaj. Kako pa naj ljudje verjamejo v svetost njihovih namenov, če so politiki kot taki dvolični, še huje dvolična pa je tista institucija, ki se ji kar naprej priklanjajo. In potem je sredi našega desetletja prišlo do še ene hude napake. Demokrščanske stranke so se utemeljevale na zavezi: zaveza za Slovenijo, osvobojeno socialistične dediščine, enotnost sil na zgodovinskem odru za najširši obseg spremembe. Cerkev je ta jezik gojila vse do takrat, ko je še posegala v javnost in ko je javnost želela integralno slišati njen glas. To je bila politična odločitev, ki jo je magistralno izvajal tedanji nadškof Rode. Govoril je o potrebi po novi Sloveniji, razmejeni od komunistične dediščine. Vselej, kadar se je namenil spregovoriti, je na tak ali drugačen način prisluhnila celotna država. K temu sodi še dodatna prednost Rodetovega karakterja, ki je nadškofa vselej nagibal v izražanje ex cathedra in ex
91

potestate, to pomeni izražanje s stališča intelektualne norme in politične moči. Rodetova politična moč je izhajala iz centra, kot so iz centra izhajala tudi pričakovanja volilnega telesa demokrščanskih strank: vse ali nič, tertium non datur. Bil je ljubljanski nadškof in metropolit, Ljubljana pa edina institucija te vrste v državi. Oktobra 2004 je bil na njegovo mesto imenovan Alojz Uran, ki je topel človek, vendar doma v pastorali, ne v politiki. Njegovemu imenovanju je kmalu sledila parcelizacija slovenske cerkvene pokrajine, dobili smo vzporedno metropolijo in prgišče novih škofij. Enotne politične volje ni bilo več, enoten glas je zamrl v množici, to pa ni moglo ostati brez posledic. Demokrščanskemu telesu že politiki poprej niso govorili jezika, ki ga je hotel slišati, jezika integralne reforme, utemeljene na zgodovinski drznosti. Zdaj je umanjkal še zadnji, ki je te napore zanje osredinjal na javni sceni, hkrati pa je razpadla formalna oblika cerkvene pokrajine, ki so jo dojemali kot garancijo enotnosti. Posledice bi ne mogle biti hujše. Razdrobljena Cerkev tisočerih volj, od katerih nobena ni prava, je bila popotnica v celostno deziluzijo. V njej se je izkušnja razčlovečenega sveta spričo potrošništva ujela s spoznanjem razgaljenih voditeljev, njihovih napak in relativnosti tiste institucije, ki se je še v osemdesetih tako briljantno vedla, katoliške Cerkve. Ko se v gledališču velika igra konča in zastor pade, ljudje prvič namesto igralcev in dramatskega toka zagledajo teater sam, njegove konture in njegovo osvetlitev, če hočete. Na tak način se je v drugi polovici našega desetletja pozornost demokrščanske javnosti namesto velikim temam, ki jih (zanje, v njihovem taboru) ni nihče več artikuliral, začela posvečati ozadju in identiteti akterjev skozi devetdeseta leta, od osamosvojitve sem. Začeli so se spraševati, v kakšni vlogi, bolje funkciji so se sploh pojavljali ljudje kot so Lojze Peterle, Hilda Tovšak, Ivo Bizjak, Peter Orehar, Ignac Polajnar, Janko Deželak, Jože Duhovnik. Že od začetka je bilo jasno, da v funkciji preobrazbe slovenske družbe ne, zdaj pa so se stvari začele razkrivati z vrtoglavo jasnostjo. Prvi prelom zaveze je vodstvo demokrščanske stranke leta 1993 storilo zaradi interesov »gradnje avtocestnega križa«. Vstopili so v koalicijo z Drnovškom. Leta 1997 je isto potezo ponovila Podobnikova SLS, ki si je prednostno zagotovila resor za promet in zveze. Na njem je vztrajala vse do pred mesecem dni. Trenja med cestnim lobijem in strankinim telesom (minister Igor Umek, Janko Deželak, Aleš Hojs, Franc Slak, Hilda Tovšak versus strankino telo) so to stranko tudi notranje razklala in jo v posledici pogubila. Edini logični sklep, ki sledi, je, da sta bili stranki v primežu neke strahotno močne sile, ki je sicer vidna le v ozadju, v prvem planu pa je moč spremljati le silovite posledice njenega učinkovanja. Ta sila je t.i. gradbeni lobby, ki ga pooseblja predvsem SCT z Ivanom Zidarjem. Gradbeni lobby pa je vpet v zakulisje slovenske tranzicije, tja, kjer se pretakajo kapitalski tokovi in kjer se manifestira gospodarska
92

moč. Očitno sta bili obe stranki v primežu le tega. Šlo je za smrtni objem, ki se mu nista mogli izviti in ki sta mu vsaka po svoje podlegali, dokler mu nista končno podlegli. Konec politične kariere Lojzeta Peterleta je namreč pomenil spor s cestnim lobijem, zaradi katerega je stranka leta 1996 tudi volitve izgubila (leta 1994 jeseni po Oglejski aferi bi morala namreč oditi v opozicijo, pa tega zaradi predstavnikov cestnega lobija ni zmogla), prav tako je Ivan Zidar končal politično kariero Marjana Podobnika, ko ga je spomladi 1998 ujel na limanice zaradi donacije SCT-ja stranki. Ljudje pa so videli, da so stvari še bolj zapletene. Kmalu po Rodetovem odhodu je Ljubljanska škofija dobila novega škofa, Antona Jamnika. To je bila najmočnejša promocija rodbine Jamnik, ki je zdaj postala tudi eden najvplivnejših klanov v državi. Bratje Jamnik so bili (in so še) navzoči v Novi Ljubljanski banki, v podjetju SCT in v vrhu katoliške Cerkve. SCT katoliški Cerkvi obnavlja in je obnovila veliko sakralnih objektov. Kako se ob tem ne bi spomnili apostolskega »žegna« najvišjih cerkvenih predstavnikov izpred štirih let, ko je bila prebit Šentviški predor. Če k temu dodamo še dejstvo, da je večina menedžerskih odkupov (tudi Zidarjev odkup SCT-ja) potekala prav prek kreditov, ki jih je odobrila Nova Ljubljanska banka, bo slika popolnejša. Ta radikalen odmik demokrščanskega tabora in slovenske katoliške Cerkve od wojtylovske tradicije je povzročil dvoje. Cerkev je izgubila možnost, da integralno govori v javnosti. Njen glas je spričo glasu, ki ga je premogla še pred desetimi leti, v javnosti izzvenel. Četudi je predstavnica večinske veroizpovedi, je obsojena na že kar ponižujočo anonimnost. Njena identiteta se je premaknila v polje, ko ljudski glas reče: »No, saj vam je šlo le za denacionalizacijo, pa za dobre posle pri obnavljanju cerkva«. To je konotacija, ki bi jo cerkveni govor (seveda z redkimi izjemami) danes sprožil v javnosti. Ta konotacija je seveda krivična do desetin ljudi, ki si v krščanskem občestvu na Slovenskem prizadevajo za integralni humanizem, kot bi rekel Jacques Maritain, za tisto, kar je njihov učenik res rekel in učil. Do desetin plemenitih, poučenih in v stvareh tega sveta zelo razvedenih duhovnikov. Tudi demokrščanski tabor ne more več govoriti v javnosti. Ljudje so ga 21. septembra lani na vekomaj kaznovali zaradi pogoltnosti, verolomnosti, nezvestobe, naposled zaradi neprilagajanja znamenjem časa. Ostali so doma, ker so ocenili, da je to najboljša alternativa. Vendar njegov glas ni še čisto obmolknil. Z lobbyji tranzicijske države namreč ne moreš paktirati delno, moraš se jim v celoti prepustiti. Prav zato se zdaj preluknjan in z zgodovinsko hipoteko obremenjen meh NSi napihuje za evropske volitve. Lojze Peterle si ne glede na katastrofalno izkušnjo v preteklih desetletjih jemlje pravico do že desete renesanse. Napak bi bilo misliti, da to počne zaradi sebe ali iz sebe. Na zunaj mu početje godi, zadaj pa so botri, ki imajo natančen račun. Dobro vedo, da NSi ni več mogoče obuditi od mrtvih in da Peterle nikdar ne bo več evropski poslanec. Vedo pa tudi, da lahko v tekmi, kjer bo štel vsak

93

glas, predstavnikom demokratične opozicije s svojo listo izmakne toliko, da ta zdrkne s prvega mesta. Če se česa slovenska tranzicijska levica boji, je to možnost, da bi SDS v razmerah zaostrene ekonomske krize, zmagala na evropskih volitvah. To bi vse stvari postavilo v novo luč. Peterle zdaj ne igra prvič, igra pa zadnjič, morda skupaj z mnogimi svojo najbolj usodno igro. Demokracija, 2009 MED OSLIČEM IN CEKINI V trenutku, ko pišemo pričujoče vrstice (na dan cvetne nedelje), se Kristus odpravlja v Jeruzalem. Vanj prihaja na osliču, celo na takšnem, ki ga še nihče do zdaj ni zajahal. Pa to ne zaradi tega, ker bi ga hranili za posebno priložnost, temveč iz dosti bolj splošnega razloga: bil je namreč preveč kumrn za kakršno koli spodobnejšo rabo. Imel pa je to srečo, da ga je njegovo edino opravilo za večno poneslo v zgodovino. Temu je tako, ker je želel nebeški učenik v zadnjem tednu svojega bivanja na Zemlji dati človeštvu nedvoumno sporočilo, zunajčasovno kapsulo, na kateri se bodo utemeljevalo dejanje in nehanje tistega, kar je s svojo smrtjo nameraval ustanoviti, krščanstva oz. njegovih cerkva. V zvezi z osličem lahko razlomimo tudi marsikateri pečat skrivnosti, s katerim je zagrnjena večina Kristusovih besed oz. dejanj. »Ljubite svoje sovražnike« nadalje, »blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli«, pa »to mesto Jeruzalem podrem in zgradim v treh dnevih«. Ob tem omenimo še njegov eksplicitni spor s farizeji, nosilci edine in zveličavne resnice, ki so oslepeli za vse okrog sebe, samo za svojo lastno veličino ne. V ta red sodi tudi obračun s trgovsko kamarilo v templju. Spominjamo se namreč besed: »Ven, prekleti, iz hiše mojega Očeta ste naredili tržnico«. Oslič je torej uvertura v sklepno dejanje največje drame v zgodovini, če premislimo globljo logiko, vidimo, da je izbira jezdne živalce naravnost nujna, globoko povezana s smislom življenja tistega, ki ga slavimo še po dveh tisočletjih. »Učite se od mene, ker sem krotak in od srca ponižen«. Iz teh besed in takšnih zgledov je zrasla Cerkev. Ves čas je bila ujeta v temeljno dvojnost, v zavezanost moči in oblasti na eni strani ter anarhično sporočilo ljubezni na drugi. Vatikanske palače in njih stebrovje, spletke, cekini, verolomnost in politika. Odpuščanje, ljubezen, življenje v puščavi, pa četudi sredi sveta, evangelizacija, mir in misel. Štiri leta tega je svojo pot sklenil Janez Pavel II., papež, ki je najgloblje utelesil Kristusov ideal. Ko jo je začenjal, so bila pričakovanja zrasla do te napetosti, da se je
94

moral zateči k preprosti besedi: »Ne bojte se, to je Kristus.« Slovanski papež, v poznem zenitu hladne vojne, idealist na eni strani, na drugi strani pa stoletna institucija, ki je videla in preživela že vse: Borgijce, avignonsko suženjstvo, nenazadnje tudi 2. vatikanski koncil. Kakšno razglasje! Wojtyla je bil prav zato tudi prvi med papeži, ki je moral stopiti čez prag Cerkve v svet, učeč nepopolnost zemeljske avtoritete in evangelijsko zanesljivost hkrati. Nihče pred njim ni toliko potoval, predvsem pa ni potoval v tako zavržene kraje planeta. Njegov odhod s središča na obod ni imel samo apostolskega značaja: pomenil je namreč, da ni več človek tisti, ki romaj k Bogu, k Cerkvi vse do Rima, temveč prihaja Božji namestnik k tebi, na skrajni rob tega, kar predstavlja vrednoto v današnjem svetu, med uboge, lačne in potopljene v brezup. Janez Pavel II. je zato puščal neverjetno sled, ki še stoletja ne bo zbledela. Oblikoval je tudi (ali predvsem) politično podobo ljudi, ki so jim totalitarni režimi do zdaj odrekali sleherno kompetenco v tej smeri. Papež je nenasilno pozival k emancipaciji homo politicusa na evropskem Vzhodu, vendar je za to emancipacijo postavljal pogoje. Človek namreč nikdar ne sme kohabitirati z zlom: zlo je univerzalno, ni ga mogoče zgolj delno sprejeti ali pa sprejemati zato, da bi z njim manipulirali. Med zlom in svetom je takšno brezno, kot zeva med življenjem in smrtjo. Ta evangelijska čistost, ki je v svojem bistvu kristična revolucionarnost (Kristus je vedno na podlagi natančne vednosti zavrnil pakt z zlom), je bila sporočilo upanja za milijone. Ob njeni refleksiji so se začeli majati temelji totalitarne trdnjave, majati vse do njenega padca v novembru 1989. Trdnjava pa se je zrušila zato, ker je »pavlovska« zavest nove politike na Vzhodu terjala kirurško razmejitev med »našimi« in »onimi«. Med nosilci totalitarne oblasti in novim človekom Vzhoda ni bilo pomiritvene točke: ali mi ali oni. Izkazalo se je, da mi. Vaclav Havel je nekje v tem trenutku artikuliral znano misel o »življenju v resnici«. S tem je »nas« postavil v njeno območje, to pa je definirano po kontrastivni analizi z »oni«. Havel je tukaj govoril iz izkušnje Janeza Pavla II., na svoj, umetniški način pa je o tem spregovorila Neznosna lahkost bivanja Milana Kundere. V posledici so srednje-evropske dežele sprejele zakonski sveženj o lustraciji, izjeme so bile samo tri: Bolgarija, Romunija in Slovenija. Slovenski del najbolj nagovorjenih s »pavlovsko« retoriko se je odzval na dva refleksna načina, ki sta prisotna še danes. V prvem se je nominalno pridružil velikemu papežu in se distanciral od manipulacij družbene stvarnosti. Pri tem je zajemal na globoko. Konec osemdesetih let je imela RKC neprecenljiv ugled: k temu so veliko prispevali krščanski laiki, pa tudi Komisija za pravičnost in mir, vsaj kar se tiče angažmaja v procesu zoper četverico. V letu, dveh so iz tega gibanja zrasli nastavki ne samo političnega, temveč tudi strankarskega razmišljanja. Klima v Evropi je namreč terjala nastop kristjana na političnem prizorišču, hkrati z njim pa rehabilitacijo družbenega nauka Cerkve na Vzhodu. Tja v začetek devetdesetih let
95

zato prihaja tudi pavlovska refleksija enciklike Mater et magistra, Mati in učiteljica, ki jo je izvorno napisal Janez XXIII. Pri nas je bila še posebej odmevna. Kmalu pa se je izkazalo, da politični del demokrščanske srenje na Slovenskem kot tudi večinsko razpoloženje znotraj RKC ne bosta kos »pavlovskim« postulatom. Na eni strani je to napovedovala oseba Alojza Šuštarja, ki je sicer srčno dober človek, vendar slab politik. To usodo bodo za njim delili vsi metropoliti, vse do danes. Na drugi strani so krščanski laiki, zbrani pod emblemom »demokrščanskega gibanja«, že na začetku pokazali živ interes za sodelovanje s tranzicijsko levico. Ta interes se je kasneje oblikoval v stalnico njihove politične refleksije, bolje refleksa, vodil jih je od ene »velike« koalicije do druge, vse do današnjega dne. Izvirni greh je bil storjen že s spravno slovesnostjo v Rogu, julija 1990, v kateri se je pokazala strateška šibkost nadškofa Alojzija Šuštarja. Le-ta je namreč sprejel igro tranzicijske levice in se oddaljil od pavlovskega političnega postulata, ki je vselej velel, da se z zlom ne paktira in da so razmerja v družbi jasna. Spravne slovesnosti v Rogu so se komunisti lotili s figo v žepu (šef tedanje partije je to tudi dejansko storil) in za to so imeli vse razloge. Cerkev je pristala na njihovo logiko igre, ta pa je bila sprava kar tako, ne da bi se prej preučile vse okolnosti in vzpostavila objektivna slika, kdo se spravlja s kom in kakšna je zgodovinska krivda. Tako pa se je vse skupaj pometlo pod preprogo: logični refleks tega bo, da še danes vprašanje ni rešeno in tudi nikoli ne bo. Ko je Cerkev pristala na pravila igre tranzicijske levice je s tem napravila usodno politično napako. Vendar se je tedaj že dalo videti, da Cerkev iz te zgodbe ne bo izšla brez kančka sreče. V ta čas namreč datiramo pojav rodbinskega klana Jamnik v Sloveniji: v zgodnjih devetdesetih je eden od bratov postal vidni funkcionar NLB, drugi prav to v SCT, tretji pa se je prebijal proti vrhu cerkvene hierarhije. SCT, ki jo je vodil dedič imperija Ivana Mačka Matije, Ivan Zidar, je začela dajati takt politični zgodbi znotraj SKD in SLS. Vsi politiki teh strank, od Peterleta, Podobnika, ministrov in državnih sekretarjev so v devetdesetih slišali na ime SCT in ga izgovarjali s strašnim spoštovanjem. Kolikor že niso bili na njegovem plačilnem listu, kot vsi uradniki in politiki iz teh strank, ki so sodelovali pri gradnji avtocestnega križa. SCT je Cerkvi tudi obnovil veliko objektov, nešteto cerkvenih fasad, do pročelja Škofovih zavodov v Šentvidu. Zato je Cerkev tudi blagoslavljala objekte, ki jih je SCT postavljal: najbolj eminenten »žegen« je opravil nadškof Uran pri blagoslovitvi zloglasnega šentviškega predora. Hkrati je s korekturo zakona o denacionalizaciji, češ da so do nje upravičene tudi pravne, ne samo fizične osebe, Cerkev začela postajati neverjetno bogata. Ko je bila pozimi letos opravljena raziskava v tedniku Družina, je celo sama ugotovila, da kar 65 odstotkov Slovencev meni, da je bogata. Začela so se oblikovati močna interesna jedra, ki so se skozi čas samo še poglabljala. Tako je mogoče tudi razumeti, da je cela plejada ljudi, ki so se sklicevali na
96

krščansko poreklo, obstala toliko časa, ne da bi ji bilo potrebno karkoli dokazati. Prva generacija politikov je izšla neposredno iz Medškofijskega ordinariata za študente (denimo Peter Reberc, Leon Marc in Tomaž Kunstelj). V zvezi z njimi se bodo kdaj postavila še kakšna zanimiva vprašanja okrog financiranja volilnih kampanj, predvsem glede sredstev iz diaspore. Druga generacija podlega istemu sindromu, čeprav na kompleksnejše načine. Marko Pogorevc, Hilda Tovšak, Edvard Stanič, Janko Deželak, Izidor Rejc, Jože Duhovnik, Borut Sommeregger, Ivo Bizjak, Jože Bernik na eni strani pa brata Podobnik, Tit Turnšek, Ludvik Toplak, Franc Kangler (itd.) na drugi: vsi ti politiki so imeli polna usta krščanstva, strašno težko pa jim je bilo pojasnjevati, bodisi kje so bili v času starega režima v službi, bodisi ali so bili člani ZKS, bodisi kaj delajo njihova imena na t.i. udba.netu v kategoriji stalnih ali občasnih virov SDV znotraj RKC ali še kje višje. Nerazložljive probleme s svojim šifrantom (rezidenčni vir SDV za tujino) pa je imel nekdanji predsedniški kandidat Jože Bernik, v gorenjski javnosti bolj poznan kot brat Artija Bernika, šefa SDV za tamkajšnjo regijo. Ta fenomen pa ima še eno dopolnitev: namreč glasila in mediji v delni ali popolni lasti Cerkve so te ljudi favorizirali proti tistim, ki niso bili inficirani. Ta neverjeten paradoks najbolj dokaže primer iz zadnjih volitev. Sam sem bil neposredna priča, kako se ni - ne glede na izrecna opozorila, da bo NSi izpadla iz parlamenta, če ne bo s strani Cerkve jasnega signala, da morajo nedeljniki na volitve, - dobesedno zgodilo nič. Andrej Bajuk kot člen koalicije Slovenija je bil v Radiu Ognjišče in Družini dobesedno prezrt. Ta molk ga ogrinja še danes. Izpad NSi iz parlamenta je bil najmočnejši signal Cerkvi, da se je njena dvolična politika v družbenem prostoru docela obletela. Tistih nekaj navdušenih članov krščanske stranke je bilo demoraliziranih in je ostalo doma, kakšen brodolomec je še volil SDS, večini laične javnosti pa se je ime krščanstvo v prostoru priskutilo. Preveč je namreč bilo dvojne morale. To je bil po letu 1945 Cerkvi najbolj nedvoumen signal, da tako naprej več ne bo šlo. Danes ima Cerkev in z njo politično delujoči laiki dve možnosti. Prva je, da nadaljuje s to politiko in se preoblikuje v veliko gospodarsko korporacijo, povezano z gozdovi, internetno telefonijo, tudi z distribucijo pornografije. In da pozabi na tisto zgodbo, kako Kristus pomeče kramarje iz Templja. Druga, da se vrne k predmetu prvotne ljubezni, da namesto v zloglasne Audijeve osmice sede na osliča. Da v sinodi zbere tisto, česar dvajset let ni potrebovala in kar ima ves čas na voljo. Da ne bomo sentimentalni, recimo na kratko: ljudi moralne drže in zgodovinske zavesti, kakršen je pisec uvodnikov v Novo slovensko zavezo. Sploh jih ni tako malo, kot bi se na prvi pogled utegnilo zdeti. Letošnja velika noč bi ne mogla biti primernejša za te vrste razmislek. Demokracija, 2009
97

4. ČETRTI ZARIS: RITEM KOŠČENE FANFARE ALI DO KOD SE LAHKO ŠE SPOZABLJAMO NAD SPODOBNOSTJO DIREKT, POŽGANA TRAVA TRANIZCIJSKIH OSTALIN Utemeljena trditev je, da je z nastopom revije Direkt družbena morala in klima v Sloveniji dosegla novo dno ter da se je s spustom na to nižino iz peclja izvil fenomen, ki nas določa bolj, kot si lahko mislimo. V izhodišču seveda stoji nekaj konkretnih podatkov. Organizatorji projekta so računali na efekt zastrašitve, terorja, znotraj katerega bi vzpostavili zanimiv krogotok. Večja kot je stopnja terorja, bolj kot so ljudje ogroženi, večjo vrednost so pripravljeni dati za mir in za anonimnost lastnega imena. Odtod trditev avtorice knjige Operacija Direkt, da je bil časopis pravzaprav namenjen anonimnem izsiljevanju državljanov, češ, če ne boste plačali, bomo pa o Vas napisali to in to. Direkt je že v samem izhodišču tako iz medijske scene prestopil nekam drugam. Desetine tožb za desetine milijonov (denimo odvetnik Hribernik v zvezi z domnevno drogiranimi dekleti pred gostiščem Lipa toži za trideset milijonov), kazenske ovadbe, od katerih prve že postajajo pravnomočne, vse to postavlja časopis v kontekst, v katerem se do zdaj ni znašel še noben medijski fenomen. V kontekst, ki mu s strokovno besedo rečemo kriminal. Čeprav beseda v tej zvezi preseneča, pa je docela ustrezna. Slovar knjižnega jezika namreč kriminal pojasnjuje kot »dejavnost povezano s kaznivimi dejanji«, slednja pa so prav to, za kar sodni aparat tako rekoč dnevno obremenjuje uredništvo in odgovornega urednika časopisa. Storilci kaznivih dejanj so tako v posebnem razmerju do družbe. Bistveno obeležje tega razmerja je, da ne spoštujejo pravil, ki družbo kot tako vzpostavljajo. To so »ne ubijaj«, »ne kradi«, »ne pričaj po krivem« in druga. Odgovorni urednik Direkta Bojan Požar teh pravil ne spoštuje, celo več: časopis sam je po logiki zgrajen na tem, da jih sistematično negira. Direkt je tako prvi izključni primer medijskega kriminala. Pa je to samo medijski kriminal? Da in ne. Za vsakega zločinca je najprej značilna brezčutnost do žrtve. Temelj zločinčeve sociopatije je neobčutljivost za trpljenje drugih. Tiste, ki to počno redoma, oz. brez tega ne morejo živeti, imenujemo množične tatove, posiljevalce, morilce. Direkt si je za geslo (ponevedoma) izbral besede: sperma, kri in denar. Te besede najbolj obeležujejo njegovo početje, kako tudi da ne. Katere zveze pa lahko še tesneje bivajo v obnebju kriminala? V procedurah (tožbe, ovadbe, sodne prepovedi), s katerimi poskušata sodni aparat in
98

država posameznike obvarovati pred nasiljem Direkta, se odraža ista logika, kot jo družba izkazuje do svojih najbolj nevarnih kriminalcev. Če beremo Direkt, ugotovimo, da on sam in odgovorni urednik najraje sobivata prav v bližini zločina (in zločinca). Umor Ulčarjeve je namreč Silvo Plut izvedel kot finale poti, ki jo je začel prav z intervjujem v Direktu. Lagodje sobivanja ob zločinu in zločincih pomeni neobčutljivost za razmerja v svetu, amoralnost. Odgovornega urednika časopisa bolečina drugega ne veže. Tako kot Pluta ali Trobca. Vzmet knjige Ane Jud pa je spoznanje, da bolečina drugega človeka mora obvezovati. In da morala mora obstajati. To spoznanje je v jedru vseh civilizacij. Če prek knjige Operacija Direkt sklepamo na urednikov prvi »zločin« potem začnemo pri prvem dnevu izhajanja. Na prvi dan je namreč Direkt objavil zgodbo o domnevnem spolnem nadlegovanju, ki naj bi ga priznana umetnica izvajala nad svojim vnukom. Avtorica knjige Operacija Direkt navaja grozo ob banketu, ki je odprl ero »Direkt«, češ kako lahko ti ljudje slavijo prvo številko časopisa, če pa so ravno storili nezaslišano stvar. Od Ane Jud pojdimo zdaj k našemu razmišljanju. Kakšna je bila ta nezaslišana stvar? Četudi je odgovorni urednik moral vedeti, da je bil proti umetnici zaradi pomanjkanja dokazov ustavljen postopek, ter da je stvar vezana na antipatijo snahe do nje, je vseeno lansiral laž. Zaradi tega je mnogo žrtev. Prva v tistem dnevu prizadeti otrok. Ali se odgovorni urednik ni mogel vprašati, kakšno življenjsko škodo bo naredil odraščajočemu bitju, ki ga bo od takrat spremljala zla senca? Kako je takemu otroku, ko ga zbadajo sošolci? Kako mu je, ko začne ta laž določati njegovo dozorevanje in ga oblikovati v pohabljeno osebo? Pa to je bila samo žrtev Direkta za tisti dan. Sledile so nove in nove. Spominjam se primera Pucko, ki je bil popolnoma izmišljen, nenazadnje »operacije«, ki je prebila dno. Zapisati in objaviti, da so bila mladoletna dekleta, ki so umrla pred diskoteko Lipa drogirana, češ da je obdukcijski zapisnik pokazal sledove igel. Vbodi igel pa so bili od reanimacijske ekipe, ki si je z adrenalinskimi injekcijami prizadevala ponovno vzpostaviti srčni utrip umirajočih mladostnic. Kaj so si na to mislili starši umrlih? Nič drugače ni, kot da odgovorni urednik časopisa ubija super jaz, družbeno podobo svojih žrtev, najsi so te žive – ali že mrtve. To počne množično in bo počel, dokler ga družba ne bo sankcionirala in mu to možnost vzela iz rok. Če zasledujemo fenomen Direkt še globlje in iščemo njegove korenine, nas pojem »kriminal« in »laž« vodita do iste sledi. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani v svojih nedrjih namreč hrani zanimivo publikacijo. Gre za gradivo Komisije za programski dokument predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije z 26. 10. 1989. »Dokument« je naslovljen Za Evropsko kakovost življenja, v njem pa v letu, ko je led prebijala afera četverice, Centralni komite ZKS razpravlja, kako je mogoče »asimetrično jugoslovansko federacijo« uskladiti z Evropsko unijo. Pisec uvodnika je Milan Kučan. Zveza komunistov je tako rekoč čez noč »dojela« temeljne vrednote zahodnega sveta, ki jih v deklaraciji
99

izraža v formulah, kot so: »Odprimo demokraciji vsa vrata«, ipd. Hkrati so te vrednote še zavite v celofan velikih misli kot »novo razumevanje pravice do samoupravljanja«, »republika je tudi samoupravna skupnost«, ipd., ipd. (vse v rubriki »Pregled vsebine, str. 6). Te formulacije predstavljajo »ničto točko slovenske partije«. »Ničta točka« pomeni v političnem kontekstu sicer kolaps, v apolitičnem kontekstu slovenskih partijcev, ki je hkrati amoralen, pa silovit napor ujeti ritem demokratičnega časa. Glavna oseba dokumenta je sicer Milan Kučan. Ta je zdaj »državljan«, ki sanja neuresničljive sanje socialistične samoupravne Jugoslavije kot dela združene Evrope. Sanja, ko hkrati z vso izkušnjo prekaljenega komunista zavaja in manipulira. Milan Kučan v trenutku, ko zapisuje na papir fraze o novem samoupravnem jugoslovanskem socializmu v Evropski uniji, dobro ve, da pripoveduje neresnično bajko. Namenjena ni otrokom, temveč državljanom in državljankam, ki jim partijska oblast napoveduje veliko manipulacijo. V času »mehkega prehoda« bodo v tranziciji na kriminalen način izginile desetine milijard, ki bodo preniknile v žepe tranzicijskih tajkunov, od katerih mnogim ne vemo niti imena. Tu jedri Kučanova emblematična neresnica, ki pa si podaja roko s soavtorji dokumenta. 32. alinejo teksta je namreč pisal prav Bojan Požar. Požar razpravlja o športu na str. 20 in je na 29. strani v kolofonu naveden kot član Komisije za programski dokument predsedstva centralnega komiteja ZK Slovenije. V zvezi z imeni še dve »začinki«. Kot nečlan, ki je sodeloval pri pripravi programskega dokumenta, je naveden katoliški naslovni škof, Vekoslav Grmič. Od kdaj pa škofje sodelujejo pri pripravah dokumentov CK ZK? In drugo: ime Danila Slivnika se ne pojavi nikjer, kar najverjetneje na njegov siceršnji javni angažma pomeni, da se je začel že oddaljevati od partijske matice. Malo pred Požarjem pa se pojavi avtor prispevka »Gospodarstvo naj bo kos izzivom razvitega sveta«, ki ni nihče drug kot prav Vlado Klemenčič, mož Nade Klemenčič. Da ne bomo spet zlonamerni, navedimo zgolj informacijo, ki jo na spletni strani Pop tv najdemo v zvezi z njim: »Po dolgotrajnih preiskavah so zaradi zlorabe položaja pri vodenju postopka lastninjenja Zavarovalnice Triglav kazensko ovadili nekdanjo predsednico uprave Nado Klemenčič. Podobno se je zgodilo Vladu Klemenčiču zaradi afere SIB. Nada in Vlado Klemenčič sta torej osumljena sumljivih poslov, ki dišijo po gospodarskem kriminalu«. V tej liniji se kaže sovpad gospodarskega, političnega in medijskega kriminala, ki je enoten sindrom. Z njim pojasnimo večino dogajanja na gospodarski, politični in medijski sceni vse do »Depale vasi« zadnjih državnozborskih volitev (oktober 2004), v katerih so po logiki zgodovine vajeti oblasti prišle v tiste roke, v katerih bi se morale znajti že ob padcu Berlinskega zidu. Sistem, ki je s svojimi železobetonskimi sidri držal skupaj Jugoslavijo, nato samostojno Slovenijo, povezoval najrazličnejše akterje v enotno fronto, se je razsul. Ostali so samo še mali
100

»plenilci«, Ana Jud omenja Požarja, Zavrla in Omerzo, gotovo kje tičijo še drugi, bolj skriti, nič manj požrešni. Direkt je tako kriptokomunistični pojav iz dinozavrskega časa. Je navček, v katerem z dokaj hrestečimi toni odzvanja zadnji akord Internacionale, vendar je njen notni zapis še dobro razviden. Amoralnost, nasilje, kriminal, brezobzirnost ne glede na sredstva, predvsem pa laž. Ta navček bo utihnil. Vsak trenutek utegne kdo v upravi Dnevnika izreči »Cut the loss (prekiniti s stroški!)«. Navček z Internacionalo bo nato odmeval le v celici, v kateri bo odgovorni urednik stradal zaradi kakšne od številnih kazenskih ovadb. Tam mu lahko neposredno družbo dela tudi arhiv Direkta. Tudi kakšen časopis lahko namreč sodi za zapahe. Mag, 2006 SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE IN ČEBINSKI SPOMENIKI Nedavni revolt Boža Repeta, predavatelja novejše zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, uperjen zoper objavo člankov o komunističnih zločinih na straneh Ministrstva za pravosodje, je dejanje hitre reakcije zgolj na prvi pogled. Javni spomin ve, da je nedolgo tega Repe nastopil na isti način tudi zoper avtorje razstave Enotni v zmagi, konkretno zoper Jožeta Dežmana. Ta je njegova žrtev tudi pri vprašanju portala na spletnih straneh MP, zato se utemeljeno ponuja hipoteza, ali morda Repeta ne moti referenčno ozadje, na katerega se krogi, ki jih Šturm in Dežman pripadata, sklicujejo. To referenčno ozadje pa je osvoboditi resnico medvojne in povojne dobe, da zasije, osvobojena polstoletnih potvarjanj in zmot. Da končno pridemo do prave podobe dogodkov, akterjev in družbenih skupin tistega usodnega časa. V pričujočem prispevku poskušamo prikazati, da Repetov napad na nosilce osvobajanja zgodovinske resnice ni ne prvi ne zadnji, še manj sporadičen. Predstavlja organski refleks Repetovega zgodovinopisja, bolje javnih manifestacij tiste retorike, ki jo v javnem prostoru označujemo kot Nećak-Repetova šola. V našem prispevku tudi želimo pokazati, da to zgodovino-pisje ni per se, (za sebe), temveč vselej stopa in je stopalo ob bok dedičem čebinskega kongresa, v neposrednem in posrednem smislu. Narodna in univerzitetna knjižnica v svojih arhivih hrani publikacijo s signirno številko 380276. Njen naslov je Izročilo Čebin, podnaslov pa Posvet ob petdeseti obletnici ustanovnega kongres KPS in prihoda Josipa Broza Tita na čelo KPJ. Izdala jo je založba Komunist, knjiga pa šteje celih 515 strani, če upoštevamo še Sklepno besedo Dušana Nećaka, ki jo zaključuje. Gre za gradiva z znanstvenega
101

posvetovanja, katerih namen je »oblikovanje zgodovinske zavesti«, kot v predgovoru napiše Božo Repe. Med referati je na prvem mestu Petdeset let uresničevanja Čebinskega manifesta, avtor je znan, Milan Kučan. Piše se leto 1987 in Kučanova retorika je za tisti čas presenetljiva. Govori o »demistifikaciji brezplodnih polemik o uresničevanju programa ekonomske stabilizacije«, hkrati pa dokaj odkrito koketira z mislijo, da je takšna demistifikacija pravzaprav že demistifikacija čebinske Partije same. V Kučanovem tekstu je tudi mnogo besed o samoupravljanju, predvsem pa on njegovem avtorju, Edvardu Kardelju. Kučan se o njem izraža zgolj skozi citate. Natančnejša analiza tekstov iz onega časa namreč pokaže, da je bil Kardeljev status tako prestižen, da so se o njem lahko pogovarjali zgolj skozi njegovo delo, skozi njegove besede, skozi historično osebo že več ne. Ta novorek osvaja tudi Kučan, ko o Kardelju zapisuje približno takele stavke: »Tistim, ki ves problem socializma zmorejo v ognju svoje revolucionarne neučakanosti reducirati na svet spopada idej, mora biti še posebej blizu naslednja Kardeljeva misel«. (Izročilo, str. 28). Sledi potem Kardeljev citat, samoupravna latovščina, za katero bi bilo zanimivo povabiti Milana Kučana, naj jo poskuša prevesti v slovenščino iz 2008. leta. O Kučanu in Kardelju v kontekstu Repetovih »tekstno-kritičnih« izdaj govorimo zato, ker je to rdeča nit čebinskega izročila, katerega talci smo danes bolj kot ob padcu Berlinskega zidu. Repe je ostal zvest temu modelu razmišljanja, razgled po njegovih knjigah to potrjuje par excellence. Jutri je nov dan je knjiga, ki govori o »Slovencih in razpadu Jugoslavije«. Intonira jo kučanovska sanja iz 26. 6. 1991, ko je tedanji predsednik Predsedstva RS dejal, da so danes dovoljene sanje, jutri pa da je (bo) nov dan. Ne glede na izrecen dvom v osamosvojitvena prizadevanja, ki se skozi ta stavek sliši, ga je Repe izbral za motto svojih razmišljanj o razvoju slovenske države po osamosvojitvi. Vpne ga v federalni okvir nekdanje skupne države, preseneti pa že na začetku, s citatom iz Dobrice Ćosića (kasneje v opombah navaja tudi S. Djukića), vendar je že na prvi pogled jasno, da sta mu memorandum SANU in Ćosićeva zgodba kontinent z drugega planeta. Pač pa je knjiga zanimiva po tem, da je poleg naslova ideji zvesta tudi celotna vsebina. Poleg drugega je knjiga poskus minimalizacije vloge Vatikana pri osamosvajanju RS in RH, čebinsko izročilo pa na verodostojnost virov in tekstno akribijo tako ali tako ni veliko dalo. Med najbolj pogosto navajanimi viri iz fonda »dostopnih zgodovinskih dokumentov in osebnih pričevanj« (Jutri je nov dan, str. 8) so publikacije tipa: Skrivnost države D. Rupla, Moja Resnica, J. Drnovška, Jovićevi Zadnji dnevi SFRJ in pa seveda Kardeljeva literatura. Tako specialnemu izboru tekstov pritiče tudi specialna datacija: nemški kancler Kohl naj bi oblast izgubil septembra 1989 (torej še pred padcem Berlinskega zidu), Kosta Čavoški pa naj bi eno najbolj briljantnih monografij o Titu izdal še v starem režimu (Tito – tehnologija vlasti je po Repetovem datirana v 1990). Knjiga, v kateri je vse, od Demosa, gospodarstva, federacije, privatizacije, Brionov, noči dolgih nožev, mednarodnega priznanja, itd.,
102

stisnjeno v en kot koš po načelu repetirnih nabojev v hitrostrelni puški, vzbuja mnogo vprašanj v vseh točkah, razen v eni. To je točka njene intence, ki je jasna. Na ozadju znanih dejstev prikazati naravnost usodno vlogo Kučana in njegove partijske generacije v osamosvojitvi Slovenije. V ozadju tega pa skrbno manikirati podobo tistih, ki so bili na partijski sceni quo ante, predvsem Kardelja. Pozorno branje knjige bo namreč razkrilo, da je ena njenih intenc tudi pozitivna retuša očeta slovenskega komunizma. To je tudi ena redkih sporočilnih vsebin knjige. Če si človek še tako beli glavo, na dobrih štiristo straneh namreč težko odkrije stavek, ki bi mu povedal kaj novega, ali podatek, za katerega še ni vedel. Gre za tip t.i. učbeniške literature, ki ima namen predvsem vzgajati, ne poučevati. Ta rdeča nit pa je še bolj navzoča v knjigi Rdeča Slovenija – tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ko jo človek prebere, se spet vpraša, čemu je treba toliko separatnih tem obdelovati na skupnem mestu. Tito, Stalin, Kardelj, Kidrič, Kavčič, Dolanc in Kučan, pa katoliška Cerkev, informbiro, titoizem; avtor že v začetku zapade v to, kar je po Karteziju nasprotje znanstvenega mišljenja: analiza, ki naj pripelje do sinteze, naj se najprej omeji glede na predmet oz. predmete svojih raziskav. Več ko jih bo zajela naenkrat, manj natančna bo pri formulaciji svojih izsledkov. Še bolj moteče pa je vse skupaj tedaj, ko se takšna znanost v Cobissu (digitalni sistem za klasifikacijo knjižničnega gradiva) kvalificira kot monografsko gradivo, še posebej zato, ker umanjka temeljni kriterij za monografije, to je ocena oz. recenzija. Repe v večini svojih »monografij« ne navede niti enega recenzenta. Rdeča nit Rdeče Slovenije najverjetneje niti ni v tem, da bi izpolnjevala znanstvene kriterije objektivne resničnosti. Ali pa se temu že na začetku upre. Na str. 18 imamo namreč stavek: »Ali tragična bilanca 50 milijonov mrtvih, kolikor so jih našteli avtorji Črne knjige komunizma, pomeni dokončni in popolni potop ene od največjih utopij 19. in 20. stoletja?« Stavek, ki neke vrste kučanovsko norčevanje v smislu: pobili so jih več kot tisoč. Na 14. str. Črne knjige komunizma (Le Livre noir du Communisme, Robert Laffont, Paris, 1997) namreč piše: »Celotno število mrtvih se približuje številki sto milijonov«. (Avtorji Črne knjige so ta podatek dobili z analizo v posamičnih državah, in sicer na Kitajskem 65 milijonov, v SZ 20, v Vietnamu 1, v Severni Koreji dva, prav toliko v Kambodži, milijon in pol v Afganistanu in Afriki, milijon v Vzhodni Evropi, ostalo drugod. Črna knjiga je posvečena tudi zelo precizni razdelavi teh številk, v katero pa ne moremo poseči). Ali Repe ne pozna Črne knjige komunizma ali pa namerno poneverja podatke? Za nekoga, ki se je lotil znanstvene analize komunističnega obdobja, je tak spodrsljaj bodisi znak malomarnosti bodisi namernega prikrajanja podatkov. Ali pa proste sage, namenjene idiliziranju določenih zgodovinskih oseb, ki bo najverjetneje zadnja resnica Rdeče Slovenije. Plejada revolucionarjev, od Stalina, prek Kardelja in Kidriča do Dolanca ima namreč nespregledljivo sredobežno jedro. To je dekriminalizacija osebnosti, ki so se uveljavile v sistemu, za katerega po mednarodnih kriterijih velja, da je bil pač
103

kriminalen (prim. prav Črno knjigo komunizma) Te osebnosti so življenjsko vezane na ta sistem, zunaj njega jih ni bilo, tako da so postale neločljiv emblem sistema samega. Tako kot bomo za visokega uradnika Tretjega Reicha vselej rekli, da je bil zločinec, kajti zločinski je bil sistem, v katerem je deloval, tako bomo po logiki morali iste stvari sklepati tudi o predstavnikih Titove Jugoslavije. Bili so namreč aktivni deli sistema, ki je temeljno kršil večino človekovih pravic, svojo voljo pa uveljavljal s silo, na začetku tudi na račun fizičnih likvidacij svojih nasprotnikov. Optike, ki vodi večino zgodovinarjev pri ocenjevanju socialistične periode, bi pri Repetovi Rdeči Sloveniji zaman iskali. Namesto tega najdemo dobesedno ganljive ocene slovenskih in jugoslovanskih prevratnikov. Kardelj naj bi bil: »Tih, miren, deloven in vztrajen, ves čas nekaj tuhtajoč. Na sogovornike, ki ga niso poznali, je z monotonim govorjenjem deloval odsotno, celo brezosebno. Le v intimnejših družbah se je razživel in potem tudi kaj zapel« (Rdeča Slovenija, str. 219).10 Bil naj bi intelektualec (kot Kidrič) in naj bi se najbolje počutil v diplomaciji. Če je temu tako, naj Repe navede eno samo Kardeljevo delo, ki bi bilo užitno še danes. In če bi bil res diplomat, bi moral Repe navesti vsaj enega od njegovih dosežkov na mednarodnem parketu. V zvezi s tem se knjiga pazljivo ogne boleči resnici, da je Slovenija izgubila ozemlja na zahodu in severu, ker si Angloameričani niso dovolili novokomponiranih, razgrajajočih oblastnikov spustiti bolj na zahod oz. sever. In če je čebinsko zgodovino-pisje šibko v analizi, pa je močno v sintezi nekritičnih klicajev. »Ob vseh kritikah na njegov račun pa lahko ocenimo, da je – teoretično in praktično – veliko prispeval k vzpostavitvi slovenske državnosti oz. k prehodu slovenskega naroda v nacijo«. (Rdeča Slovenija, str. 258) Kardelj, kominternovec, internacionalist in federalist naj bi »praktično« prispeval k vzpostavitvi slovenske državnosti in prehodu slovenskega naroda v nacijo? In če bralec želi še toliko izvedeti, zakaj, mu Repe pač ne postreže z nobenim dokazom. Pa saj dokazovanje tudi ni namen take literature Za potrebe pričujočega zapisa smo se prebili skozi celo »repejado«, skozi večino »monografij«, člankov, publicističnih zapisov, skozi Delo, kjer je Repe objavljal ganljive nekrologe ali obletne članke posvečene Kidriču, Kardelju, Titu ali Dolancu. Šli smo tudi skozi učbenike, še posebej smo se ustavili pri onem za študente 4. letnika zgodovine. Veljalo bi osvetliti še Repetovo izenačevanje slovenske in francoske kolaboracije, predvsem pa kreniti po poti, ki jo je v Izročilu Čebin začrtal Kučan sam. Povsod bi prišli do enakih zaključkov, ki so, kot je rekel francoski filozof Jean Baudrillard, že sami začetek. Pač v tem smislu, da je najprej namen,
10

Kako ne bi ta opis spominjal na predstavo povprečnega nemškega nacista o vodji velike Nemčije Adolfu Hitlerju, ki so ga partijski sotrudniki označevali kot »mirnega moža, a polnega energije, vedno zamišljenega, s pogledom, vizionarsko uprtim v prihodnost, vsega predanega blaginji nemškega naroda, a hkrati tako dobrohotnega in razumevajočega do vsakdanjih stisk malega človeka«.

104

potem pa temu sledi ideološka in politična kvalifikacija zgodovine, vsem na rovaš. Razen, seveda šentflorjanski pravljici o tisoč in eni noči. In njeni rdeči zavesi, predvsem pa tistem, kar je v resnici za njo. Demokracija, 2008

SREDNJI VEK SOCIALISTIČNE STAGNACIJE Slovenci smo na poti do samih sebe podobni enemu od mottov nepozabnega Zupanovega romana Menuet za kitaro na petindvajset strelov, ki govori o razmerju med potjo in ciljem. »Pomembna je pot, ne cilj, cilj se izmika kot zahajajoče sonce«. In drugi, Nejc Zaplotnik, alpinist, ki je skupaj z Andrejem Štremfljem postavljal standarde ne samo evropskega, temveč svetovnega alpinizma, je v svoji nepozabni knjigi Pot zapisal: »Kdor doseže cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi«. To so velika besedila, velika, ker odsevajo duha dobe, v katerih so nastala, bolje v kateri so bile njihove besede izrečene. Zupan je iskal pot, najverjetneje že zaradi sebe samega. Pot je bila tista osvoboditev, ki mu je pomagala preživeti nesmisel med kolizijo intelektualca na eni in družbene socialistične stvarnosti na drugi strani. Drugo so besede prerano umrlega Nejca Zaplotnika, ki je kot Vitomil Zupan slovensko misel oz. idejo o pripadnosti prestižnemu klubu ljudi, ki tvorijo »slovenšč'no celo«, osvobajal jugoslovanskih, predmodernih in totalitarno zapetih vzorcev. Kaj nam danes torej pomeni misel na pot, ki da mora biti pred ciljem? Novo vprašanje: če so velikani slovenskega duha v času, ko ta še ni bil organiziran v tako dovršene forme, kot je danes, razmišljali lahko zgolj o poti – cilj je bil za oni čas preveč utopičen -, ni mar zdaj nujno, da začnemo razmišljati o cilju, se pravi o naravi, konkretnih vsebinah in notranji zakonitosti slovenske države, in pustimo pot vnemar? To bi bil edini metodološki pristop, ki bi ga objektivna situacija dopuščala, če pa ta princip že uporabimo, bomo ostrmeli pred rezultati, ki nam jih bo ponudil. Slovenija je resda dosegla skrajno povnanjen, formalni cilj, ki se je pred tednom dni spektakularno zaključil s koncem predsedovanja Evropski zvezi. S formalnega stališča gre za briljanten uspeh in vsaj na prvi pogled kaže na državo, ki naj bi kar pokala od notranjega zdravja. Če pa ta cilj pogledamo podrobneje, bomo videli, da je prišel zgolj po inerciji. Predsedovali smo zato, ker smo bili za to tudi koledarsko »predestinirani«. Slovenija je bila preprosto na vrsti za to vlogo. Tudi osamosvojitev pred sedemnajstimi leti ni brez bremen naključij. Res, da je bila v domovini enotna volja po odcepitvi in svobodi. Vendar če bi se mednarodne okoliščine ne sestavile nam v prid (razpad nekdanje SZ) in bi ne imeli nekaj genialnih posameznikov, ki so
105

znali pripraviti program, zagotoviti politično voljo in biti neomahljivi v vsakem trenutku (tak je bil Jože Pučnik), bi z osamosvojitvijo ne bilo nič. Kam pa je tako ustvarjena država napredovala v svojem notranjem ustroju; koliko pa je notranja dinamika razvoja sledila zunanji, to so vprašanja, na katera bo odgovor zelo lakoničen, to je, malo ali nič. Lahko bi celo malo bolj zaostreno rekli, da se notranji razvoj države preprosto ni spreminjal, kot se ni spreminjala podoba sveta za človeka v srednjem veku. Ta je bil ujet v krožno nihanje znotraj zaprtega kroga, ki ga je določal sončni vzhod na eni strani in zahod na drugi. Ker ni bilo novih spoznanj, odkritij ali tehnološkega napredka, so stoletja minevala, kot da bi stopicala na mestu. Nekaj takega se utegne potrditi tudi za RS, poglejmo podrobneje. Najbolj je stopicanje na mestu značilno za najbolj pereče področje v državi, za gospodarstvo oz. njegovo privatizacijo. Na tem področju od razdelitve certifikatov ni bilo narejeno nič. Še danes smo ujetniki Markovićeve zakonodaje, nekaj gospodarstva je privatiziranega na skrajno vprašljiv način (t.i. tajkuni), drugo še čaka srečne formule, ki se bo znala izogniti Scili, da nas pokupijo tujci in Karibdi, da postanemo žrtev domačih pogoltnežev. Stvar je še toliko bolj nesmiselna, ker je tudi za ta problem obstajala rešitev. Namreč: če bi zagotovili omejen odkup delnic oz. lastništva podjetij pred prihodom na borzo, hkrati pa preprečili, da bi se ti lastniški deleži prodajali naprej oz. postali predmet špekulacije, bi našli zlato formulo. Solidne banke iz tujine (denimo Société générale) bi dale kredit v vrednosti, denimo, 100.000,00 tedanjih nemških mark, kar bi bila najvišja vsota, ki bi jo posameznik lahko dobil za nakup deleža v podjetju. Ta vsota bi bila neprenosljiva in neodtujljiva približno 20 let. V podjetjih bi se demokratično oblikoval sloj lastnikov, ki bi imeli interes naloženi denar čim bolj plemenititi. Seveda za to ni bilo volje, ker to ni bil ustrezen koncept: koncept je še vedno oni kot iz konca osemdesetih let, ki omogoča najširšo manipulacijo nekdanje partijske elite nad državnim premoženjem. Zgodba stopicanja na mestu se tako v gospodarstvu kaže kot neke vrste reforma z odloženim pogojem: namreč: gospodarstvo bomo že privatizirali, vendar le na način, da nam bo ta privatizacija omogočila neizmeren osebni profit. Stagnacijo pa odkrijemo tudi na drugih, prav tako pomembnih področjih. Vzemimo, denimo, šolstvo. Gabrov koncept osnovnošolskega pouka, ki se mu nekoliko bolj ohlapno reče tudi devetletka, je ena največjih nacionalnih katastrof, ki so nas doletele po socializmu. Koncept osnovne šole se je spremenil tako, da ne uči več mladih, kako znanje osvajati in ga potem analitično uporabljati, temveč postavlja pred učence enormne količine učnega materiala, ki ga pač morajo absolvirati. Ne navaja pa jih na rabo metodologije, ki bi jim to znanje tudi osmislila za daljši čas. Temu je zato, ker se je Gabrov (LDS-ov) koncept šole želel v širokem loku izogniti možnosti, da bi vzgojil razmišljujočega državljana. Daljnoročno pa to pohablja konkurenčnost slovenskega učenca v primerjavi z njegovimi evropskimi kolegi. Da je temu tako, opažamo prav tisti, ki se ukvarjamo z mladino na začetni stopnji
106

visokošolskega študija. S kolegi namreč začudeni razbiramo, da so pisni izdelki študentov v strašno nevarnem procentu nereflektirani, kažejo nezainteresiranost za snov, lahko se da uganiti, da so naučeni na pamet, brez globlje motivacije. V natančni meri pa odražajo namen Gabrove osnovne šole: učence zasititi z materialom, da jim bo zmanjkalo volje za poglobljen študij. Hkrati je to mogoče sprotno preverjati na njihovih vrstnikih iz tujine, ki slovenske visokošolske klopi žulijo po mednarodnih študijskih izmenjavah, kakršna je denimo izmenjava Erasmus. Preprosto naučeni so stvari lotevati se drugače, zato so uspešnejši. Slovenci pa stopicamo na mestu tudi glede še ene, morda najpomembnejše vrednote, svobode. Če je gospodarstvo relativna, šolstvo pa že bolj absolutna vrednota, je svoboda absolut vseh vrednot. Pri tem ne mislimo na elementarno svobodo, kakršna je kršena v klasičnih totalitarnih sistemih. V mislih imamo bolj rafinirane oblike svobode, ki pa so nujni atribut državljana iz postmoderne dobe visokih informacijskih tehnologij. Gre za svobodo informacije oz. za svobodnost državljana v odnosu do njene pretočnosti, se pravi, da so informacije v slovenski družbi danes optimalno pretočne, da javnosti lahko posredujem, za kar menim, da je bistveno, in se o bistvenem lahko v javnih občilih poučim. Odgovor bo žal negativen. V dvajsetih letih ni bil narejen niti korak naprej v informacijskem osvobajanju, mediji, predvsem tiskani so še danes polje manipulacije in pristranskosti. Če pogledamo največjo časopisno-založniško hišo pri nas, Delo, te anomalije očitno izstopijo. Delo noče in ne more organizirati kritičnega diskurza na temo sodobne slovenske zdajšnjosti. Vsak tak diskurz je izkrivljen, kajti drugačen tudi ne more biti. Uredništva znotraj edicij sama poskrbijo, da se angažirajo avtorji in koncepti, ki so vnaprej predvidljivi v eni sami bistveni točki. To je obramba anahronističnega instituta nekdanje socialistične države, njenih simbolov in predstavnikov. Vse drugo je za nameček, je pop-kultura, kot je Delo zanimivo naslovilo svojo nekdaj kulturno stran. To je precedenčni korak v najbolj nevarno smer. Kaže, da je nekdanjim oblastnikom, zdaj klanovski eliti stagnacija družbe in manipulacije okrog tega največja vrednota. Ta je tako bistvene pomembnosti, da so tudi najpomembnejši identitetni parametri nacije, za katere bi moralo Delo kot vseslovenski časopis skrbeti ad primum, čisto postranskega pomena: so »pop«, kot popcorn ali popkultura. Če bo potovanje v zaprtem krogu še najprej naš poglavitni kompas, potem bomo to anomalijo zanimivo odkrivali na prav vseh mestih, ki določajo superstrukturo slovenske družbe. Gradnja avtocestnega križa, denimo, je toliko precenjena, toliko denarja je šlo v nič, da lahko v resnici govorimo o novem zaprtem krogu. Zaprti krog je pravosodje, oz. celota nedelujoče pravne države, je zdravstvo, ki se ne more znebiti bremen minule miselnosti, in tako naprej. To oceno bi težje uporabljali le za resorje, ki so se sprostili v zadnjem mandatu, denimo za notranje zadeve in policijo. Temeljno vprašanje na tej točki je vprašanje po razvojnih parametrih Slovenije. Katere so tiste skupine, ki bodo to tavanje na mestu razbremenile in državi poiskale
107

oprijemljivejše notranje cilje? Pri tem je afirmativni odgovor nekoliko nerodnejši kot negativni, težko je namreč nekomu kar naenkrat pripisati toliko in toliko kompetenc na področju liberalizacije slovenske države in družbe, za kar v korenini gre. Lažje je ugotoviti, kdo na to ni pripravljen, komu so liberalni ekonomski, vzgojnoizobraževalni, medijski in podobni mehanizmi tuji. Odgovor na to pravzaprav ni težak: nasprotno, je enoumno logičen: ti mehanizmi so tuji političnim silam, ki jih prepoznamo znotraj tranzicijske levice. Tavanje na mestu je hkrati njihov edini preživetveni način. Ker ne znajo ustvarjati novega, so primorani le črpati iz starega. Najmočnejši politični predstavnik tranzicijske levice so prav t.i. Socialni demokrati. Okrog Pahorja so se zdaj zbrali obrazi kot Mitja Gaspari, ki je bil viceguverner jugoslovanske, socialistične Narodne banke, zakonca Tekavčič-Dimovski, ki ju poznamo iz afere Slovenska investicijska banka, Tone Rop, ki je kot finančni minister dopuščal tranzicijske anomalije, še posebej članici svojega kabineta Nini Plavšak, odgovorni za pripravo in politično uskladitev zakona o menedžerskih prevzemih. In tako naprej, po starem, vse do Janeza Kocijančiča, ki tudi pričakuje v prvih vrstah. Jasno je, da nastop takšne ekipe pomeni le nadaljevanje stagnacije, kar je zelo bistro videl tudi Pahor, ko je dejal, da bodo skušnjave delovati po starem vzorcu silovite. Prevedeno v nediplomatski jezik politične analitike to pomeni, da bodo delovali po starem vzorcu in da Borut Pahor kot predsednik nima moči, da bi tu kaj ukrenil. Slovenija bo še dolgo hodila do same sebe. Nemara spet čez alpinistične vrvi ali kar romaneskno fantazijo. Demokracija (2008)

RITEM LABIRINTA Ključno vprašanje prihajajočih volitev se da povzeti v vprašanju, kakšen bo trend strukturnih sprememb v Sloveniji, če zmaga desno-sredinska opcija ali če to uspe levi, socialnodemokratski sredini Boruta Pahorja. Da bi na to vprašanje dobili jasnejši odgovor, je potrebno najprej videti vsebino in program, predvsem pa oceniti daljnoročno pozicioniranje enega in drugega v slovenskem prostoru. Da bi ne govorili na splošno, vzemimo izkušnjo zadnjih štirih let. Če zmaga na volitvah uspe desno-sredinski opciji (kot tako označujemo politične stranke, ki so članice EPP) se bo trend sedanjih sprememb najverjetneje nadaljeval. Slovenija bo še naprej rezala zaveso, ki družbeno-politično zakulisje ločuje od državljanskega vsakdana življenja državljanov. Še naprej se bo nadaljevalo razkrivanje (in zaustavljanje) tistega dela partijske paradržave, ki je svoje politične privilegije izkoristil za poseg v družbeno premoženje, za akterje, ki so prepoznavni v marca 2004 ustanovljenem Forumu 21,
108

zdaj pa dobivajo presenetljive partnerje tudi v ljudeh, ki so bili (navidez ali zares) na strani demokratične opozicije (Andrej Lovšin in Hilda Tovšak, denimo). Nadaljnja razgradnja socialistične države pa bo morala potekati prav v smeri, v kateri je bila zastavljena spomladi leta 2005. Gre za sveženj reform, ki je bil vsebovan v programu vlade sam, v celoti pa ni bil uresničen, ker je le-ta trčila na enega najmočnejših reliktov socialistične države, na njene sindikate. Sindikalna demagogija, predvsem tista, ki se izraža skozi največjo sindikalno organizacijo, skozi t.i. »svobodne« sindikate in njihovega vodjo Dušana Semoliča, je v letu 200511 že temeljito zaustavila razvojni korak Slovenije, kasneje pa skrbela, da je bilo reforme mogoče uresničevati v hudo okrnjeni obliki, kdaj pa sploh ne. V evolutivnem smislu je naša država talec socialističnih sindikatov, socialističnih preprosto zato, ker so njihovi protagonisti ob zlomu sistema konec osemdesetih tvorili gravitacijsko jedro nekdanje SZDL. O tem še danes pričajo televizijski posnetki in drugo gradivo, ki je še vedno na razpolago javnosti. Če bo desno-sredinska opcija dobila volilni boj, bo poleg ekonomskih nadaljevala (morala nadaljevati) tudi z drugimi reformami, predvsem s tistimi, ki zadevajo razgradnjo socialistične države v njenem ideološkem profilu in identitetni podobi. V najširšem risu gre za demokratizacijo družbe, potekajočo skozi osvoboditev posameznika. Socialistična država je bila neuspešna v svojih najpomembnejših segmentih, ne ekonomsko ne pravno ni delovala, mrtva je bila predvsem s stališča občečloveške pravičnosti. Delovala pa je v enem segmentu in to tako presenetljivo, da je ta preživel do danes. Ta segment je bil dostopnost do privilegijev, ki so šli peščici. Kot po paradoksu je bila brezrazredna družba jugo-socializma razslojena bolj kot najbolj razviti kapitalizem. V zadnjem intervjuju za Demokracijo je prof. Andrej Capuder na vprašanje, ali je težko biti krščanski intelektualec odgovoril »Izredno težko, pol stoletja komunizma je kristjane naredilo za drugorazredne državljane, in to na vseh področjih političnega, kulturnega in gospodarskega življenja«. Besede, ki same govorijo o izključenosti in vključenosti v družbo posvečenih. Kristjani so bili in so še danes družbena skupina, ki je izključena iz tistih form oblasti, katerih ni prevetrila zamenjava vlade leta 2004 (gospodarstvo, univerza, diplomacija in drugo). Konec stoletja (leta 2000) sta bila v državni upravi na direktorskih mestih zaposlena zgolj dva kristjana (konfesionalna katolika). Dva proti tisoč in več, kot je bilo takrat članov in simpatizerjev ideološkega kroga SZDL. Deprivilegirane pa so bile tudi druge družbene skupine, analiza bi pokazala, da so bil iz izključevanja izključeni
11

Leto, v katerem je Janševa vlada pod zunanjim in notranjim pritiskom (deli koalicije, predvsem Desus, reform niso podpirali) odstopila od korenitih liberalnih gospodarskih reform, ki bi z uvedbo enotne davčne stopnje razbremenila srednji sloj in spodbudila ustvarjalne in podjetniške energije posameznikov. Mićo Mrkaić, takrat chief economist vlade, je zaradi tega odstopil z mesta vladnega strateškega sveta za gospodarstvo, skupina ti. mladoekonomistov pa izgubila precej političnega vpliva.

109

pravzaprav le tisti družbeni sistemi, ki so se napajali v personalnem in kadrovskem bazenu nekdanje SZDL. Družba privilegija v najbolj abstraktni obliki zadeva najprej pojme. Vse do zdaj se v javnosti dokaj brez težav uveljavlja privilegij ene resnice, ki temelji še v NOB-ju. Legitimna in družbeno nesporna »resnica« je edino pravilnost partijskega vodenja narodnega »odpora«, ta pa temelji na visoki stopnji »nezmotljivosti« njenih voditeljev. Resnica revolucije pozna tudi ekskluzivni prav njenih zastopnikov. Še danes pred osrednjim kulturnim hramom v Ljubljani stoji spomenik Borisu Kidriču. Mnoga slovenska mesta poznajo Titovo ulico, Kardeljevo ploščad, o teh revolucionarjih se partijsko zgodovinopisje (denimo Božo Repe) še vedno izraža z dolžno pieteto. Desno sredinska vlada bo tako pred nadaljnjim izzivom vrniti družbi njeno integriteto, kot jo terja izhodiščni demokratični standard. Integriteta družbe pa pomeni, da obstajajo samo tisti privilegiji, ki si jih je posameznik sam zaslužil oz. pribojeval s svojo iznajdljivostjo, nadarjenostjo ali čim drugim. Teorija privilegiranosti pa ne zadeva samo duhovne podstati ali spoznavnega vprašanja o pravilnosti in zveličavnosti ene resnice. Poznamo tudi privilegije dostopa do družbenega premoženja, ki so mogoči le nekaterim, drugi so pri tem izključeni. Med vsemi, ki so si premoženje pridobili na račun špekulacij z družbeno imovino, ne najdemo niti enega posameznika, ki bi ne bil bodisi formalno bodisi neformalno pripadnik t.i. SZDL-jevske elite, ki se je ob zlomu komunizma leta 1990 razpršila pa strankah, gospodarskih lobijih in civilni družbi. Članstvo v Partiji je bilo tako rekoč nujni pogoj. O tem se je sam izrazil eden najspretnejših manipulatorjev, ko gre za prisvajanje družbenega premoženja, Boško Šrot. V intervjuju za sobotni Večer je namreč prostodušno dejal: »Član te stranke (Pahorjeve SD, op. pisca) sem ostal še iz časov Partije.« Na vprašljiv način pridobljeno premoženje, podšito z ideološkimi tendencami restavracije, kaže svojo podobo tudi v medijskem prostoru. Sindrom, kot bi Grki poimenovali tak pojav, je časopisna hiša Delo. Od Kardeljevih časov, ko se je kitilo s parolo »Proletarci vseh dežel, združite se«, se je malo spremenilo. V imenu proletarcev so nekdaj vladali Kardelji, danes pa s premoženjem delavcev, spet v imenu ljudstva ali prosvetljevanja le-tega (geslo, denimo, »misli širše«) upravljajo slamnati lastniki pivovarne Laško. Časopis sam tako postaja zgled novinarske servilnosti in neobjektivnosti. Delo je najbolj ekskluziven (izključujoč) časnik v Sloveniji, v njem se »resnica« in resničnost pojavljata zgolj v natančnem sorazmerju s potrebami novokomponirane pivovarske elite. Z izjemo malih oglasov, kronike in še kakšne zakotnejše rubrike ta logika pokriva devetdeset odstotkov vsebinske zasnove časopisa. Primer iz zadnjega tedna je »pogovor« s Spomenko Hribar, ki jo Delo angažira spet v natančnem sorazmerju s pričakovanji Pivovarne Laško v pričujoči volilni kampanji. Delo je hermetičen ideološki falsifikat v meri, kot je bila to v 70. letih 20. stoletja moskovska Pravda ali v devetdesetih beograjska Politika.
110

Uravnoteženje medijskega področja, v katerem se »resnica« devetdesetih odstotkov tiskanih medijev na Slovenskem ne bo neposredno zoperstavljala idejam odprte družbe, je ena največjih nalog prihodnjega mandata desnosredinske vlade, če ga bo seveda dobila. Vzporedno s tem teče (bo moralo še intenzivneje teči) integriranje družbe na še enem segmentu, ki zadeva svobodo in vključenost državljana. Največji finančni monopoli so se dogajali pri enem največjih osamosvojitvenih projektov, pri izgradnji cestnega križa. Državno podjetje Dars je bilo do prihoda sedanjega ministra oblikovano s tihim soglasjem glavnega izvajalca del, SCT-ja, ta pa je prek agentov za zvezo učinkovito obvladoval obe »konservativni stranki«, SLS in SKD (oz. sedanjo NSi). Namesto, da bi Dars in država določala dinamiko, kvaliteto in cenovno vrednost projektov, je to počel SCT v osebi Ivana Zidarja. Njegova vloga v SCT pa je projekt Ivana Mačka Matije, kot se je že večkrat pisalo, in s tem je linija kontinuitete več kot očitna. Zidar je poleg Šrota eden najspretnejših manipulatorjev z družbenim premoženjem, to pa je tudi največji domet firme. SCT je namreč bolj kot za nizke gradnje specializirana za oddajanje vlog za dela iz proračuna, kjer ji zlepa ne bo kdo prišel zraven. Vse drugo, kar se imenuje gradbeništvo kot tako, je drugotnega pomena. Za to danes očitno pričajo kvaliteta, roki in izvedba projektov, ki se jih je lotil SCT (Pediatrična klinika, OI, Šentviški predor, Trojanski predori in drugo). Vsa ta manever pa je šel na račun manipulacije z državljani, ki ustvarjajo proračunska sredstva. Šele v zadnjem času si je mogoče zastavljati vprašanje, kaj je narobe in zakaj. To je velika prednost sedanje volilne kampanje, kajti tako transparentno slovenski cesarji še niso nikdar nastopali brez oblačil. Družba bo do konca integrirana, ko bo razmerje med proračunsko ponudbo in povpraševanjem po delih iz tega naslova objektivizirano do točke, ko bomo dobili to, kar smo hoteli in plačali. V tem smislu so prihajajoče volitve najbolj ideološke do zdaj, kajti prvič zadevajo infrastrukturo države in zavest državljana kot takega. Prvič pa imamo na tej osnovi tudi možnost odločitve. Ne želimo govoriti, kdo je najbolj poklican k novemu mandatu, kajti odločitev »za« je vselej intimna odločitev posameznika, opravljena v posvečujoči samoti volilnega prostora. Lahko pa na podlagi daljnoročnega pozicioniranja stranke (in njenega liderja) rečemo nekaj o tem, kdo pričujoči dinamiki gotovo ne bo kos. Vprašanje, ki si ga deli mnogo ljudi danes, je, ali ni prvak Socialnih demokratov nekoliko razočaral, ko so njegova dokaj moderna stališča v prvih soočenjih zbledela, bolje, postala retorično bolj ali manj podobna interesom tranzicijske nomenklature? Odgovor bo zgolj navidezno pritrdilen. V bistvu pa je Borut Pahor vselej (ko ni šlo zares) hodil po robu tistega, kar so mu še dovolili njegovi prišepetovalci iz ozadja. Tako si je ustvarjal tudi podobo politika, zanimivega za desno-sredinsko volilno telo. Zdaj pa gre prvič v Pahorjevem življenju zares, zdaj mora govoriti in početi tisto, kar okolje, ki ga je ustvarilo od njega pričakuje. Kakšno je to okolje in kakšni so njegovi interesi pove najbolje
111

navedek Boška Šrota, citiran zgoraj. Gre že vedno za isto stranko, za enako tehnologijo, predvsem pa za državljane najpomembnejšo lastnost, za zagovor dezintegrirane družbe, zgrajene na privilegijih posameznikov. V tej funkciji nastopa Pahor, to je tudi kvintesenca njegove »tretje poti« ali »odgovornosti za spremembe«. Moderni Pahor živi v ustavljenem času prenavljajoče se SZDL, ta paradoks pa utegne prepoznati več volivcev, kot si je misliti. Če se bo to zgodilo, je slovenski človek na pravi poti do svoje osvoboditve. Demokracija, 2008

GULAG PRIHODNJEGA UPANJA? Ozračje, ki se pozornemu opazovalcu kaže v povolilnem času, je daleč od optimizma. Slovenija se je začela od dežel demokratičnega sveta razlikovati predvsem po tem, da so se zdaj v enaki vrednostni in civilizacijski perspektivi uravnali oz. izenačili organi oblasti (vlada), parlament, mediji, kapital in civilne institucije (denimo univerza). Slovenska družba se je, kot je ugotovil Metod Berlec v uvodniku prejšnje Demokracije, znašla v zrelem totalitarizmu, kakršnega ni bilo že od leta osemdeset sem. Tako pa smo evropski unicum, primerljivi s standardi, kakršne izpričujejo »vzhodne demokracije«, denimo Bolgarija ali Romunija. Nastopa Pahorjeve vlade ne moremo videti drugače, kakor kot poskus, da se stvari vrnejo v mir »socializma po meri človeka«, prikritega socializma, kakršnega smo poznali ves čas in kakršnega smo postali vajeni. V tem se Slovenija drastično razlikuje od ostalih držav, kajti pri nas so družbeno življenje, družbena promocija in višje oblike socialnega bivanja, kot to imenujemo, še vedno ujeti v zamaknjeno optiko SZDL-jevske tradicije. Ta je določala ideološko polje tistega, kar je pravilno (partizanstvo, socialistična Jugoslavija, maršal Tito), v to polje pa pritegovala ljudi, ki so bili bodisi člani ZKS bodisi SDV. Dopuščena je bila tudi kakšna izjema, da le ni bila preveč izjemna. To je tip zaprte, klanske družbe, ki pozna svojo ikonografijo, svojo retoriko in – svoje notranje sovražnike. Odhajajoči premier je bil brez dvoma eden najmočnejših, notranji sovražnik pa je nevaren zato, ker razkriva nevralgične, kriminalne točke takšnega sistema in ker konkurira za njegovo razgradnjo. Njegova razgradnja namreč šele omogoča, da se čas kot tak začne, da se zgodovina odpre in da ljudje zaživijo zunaj velike manipulacije. Prihajajoča vlada je svoj prostor zasedla prav s postulati SZDL-jevske tradicije. Z njimi si zdaj po opravljeni nalogi podaja roke, najprej z najmočnejšo komponento njenega uspeha, z enoumnimi mediji. Tiskani mediji, če se omejimo zgolj na te, so
112

večinoma delovali v smislu detekcije in odstranjevanja notranjega sovražnika s politične scene. Pri tem ni bilo nobenih meja, nobene dostojnosti, predvsem pa nikakršnega spoštovanja do temeljev novinarskega kodeksa. Če se ozremo nazaj, v vrtinec ene od najbolj trčenih medijskih zmešnjav, v konstrukt Filma o Patrii, kaj je sploh razkril tistega, kar je obljubljal? Kaj je dokazal v zvezi z inkriminiranjem državljana J., ki naj bi si z malverzacijo glede javnega naročila zagotovil bodočo pokojnino? Do zdaj še ničesar, videli nismo tudi nobenega dokumenta, smo pa videli veliko bolj nevarno reč. Namreč, kako je mogoče vsakodnevno teptati ne samo pravila novinarske etike, temveč tudi pravila temeljnega dialoga (dekaloga) med ljudmi, tistega, ki civilizacijo sploh omogoča. V zvezi s Patrio (pa tudi drugimi aferami) so se na naslovnicah slovenskih časopisov pojavljale radovoljne laži, neutemeljena namigovanja, diskvalifikacije. Koliko so te opravile svojega dela pri demontaži notranjega sovražnika, državljana J., naj povedo zadevni analitiki. Mi pa lahko rečemo naslednje: prav pri Patrii se je opazila meja tistega risa, do katerega se je SZDL-jevska platforma pripravljena spustiti za obrambo lastnega privilegija. Ta ris je umor, medijski atentat na državljana ali skupine državljanov Opravljen bombastično, v enkratnem ali ponovljenih pulzih. Vendar je medijski umor za razliko od dejanskega mogoč le, če ne obstaja prostor, v katerem moč eksplozije lahko pride do svojega uničujočega učinka. Ta prostor pa se imenuje odsotnost konkurence, ki je v današnji Sloveniji na področju tiskanih medijev aksiomatično dejstvo. Šele konkurenčni objektivni tisk onemogoča medijsko manipulacijo in »eksplozivnost« informacij, ki so same po sebi laž. V Sloveniji pa ni enega dnevnika, ki bi problematiziral eventualna mnenja oz. »ugotovitve« drugih, še pri tednikih je komaj kaj. Če bi umanjkali še Demokracija, Družina in Reporter (sledimo abecednemu zapisu, ne vrednostni ponderaciji), bi se znašli v zaprtem prostoru, kakršnega si v svoji zavesti več ne znamo predstavljati, pa čeprav živimo tako blizu njega. Več dejavnikov pa že danes kaže, da se s skritim soglasjem tranzicijskega trojčka že uresničuje tisti del koalicijske pogodbe, ki predvideva, da se bo še onih nekaj ljudi v nacionalnih medijih moralo posloviti od besede – in službe. Tajne klavzule pogodbe namreč govorijo o tem, da bo novinar, ki se ne bo strinjal z »uredniško politiko« medija lahko zaprosil za odpravnino. Docela zaprti prostor »socializma po meri človeka« se že uresničuje, to lahko opazimo dnevno: kjer je na mnenjskih straneh, denimo, Dela ali Večera do volitev še nastopal par političnih analitikov, kjer je eden stvari ocenjeval s stališča demokratične opozicije, drugi pa s stališča interesov kontinuitete, je zdaj tega konec. Mnenjske strani so prazne, saj nastopa samo ena barva. Pahorjeva vlada je dejansko samo še pred enim izzivom, temu se reče nacionalna televizija in radio. Nacionalka in radio sta napadana prav s strani tiskanih medijev,
113

ki ne dopuščajo nobene konkurence. Paradoksno, da je napadan prav medij, ki v svojih informativnih komentarjih skrbi, da je vedno slišati obe strani. Šele ko bo nacionalna TV disciplinirana, bodo v Pahorjevem štabu lahko ugotovili, da se je tranzicija pravzaprav izplačala. Izgubili niso ničesar, pridobili pa so nov obraz, kakršnega si konec osemdesetih ne bi mogli niti nadejati. Ob kontroli medijev pa ga lahko barvajo in zaljšajo čisto po svoji volji. Te volitve so bile tako volitve medijev kot kapitala. Tako kot je prihajajoča vlada za svoj uspeh lahko hvaležna medijem, je lahko tudi kapitalu. Nujni vzročni vozel je vzpostavil novi parlament, ko je glasoval za zakon o nujnem poroštvu bank. Mnogi so razpravljali, mnogi govorili, bistvo pa se je izmuznilo mimo širših oči javnosti, namreč, da bo od tega prvo in največjo korist imela prav falanga tajkunov, ki bo reševala svoj nezavidljivi položaj. Eden glavnih podpornikov zakona je bil Matjaž Han, poslanec SD. Kako bi tudi ne bil, saj je poleti s predsednikom stranke Pahorjem svatoval na Dnevih piva in cvetja, prav tedaj, ko se je Boško Šrot potegoval za politično podporo prihajajoče vlade. Tej vladi tudi ne bo treba menjati šefa kabineta Janeza Drnovška, kar je sedanji predsednik uprave Nove Ljubljanske banke Marjan Kramar bil, preden se je lotil bančništva. Vlada pa bo prostor zapirala tudi na področjih, ki so ključna in pomembna predvsem zanjo, to pomeni za stranke. LDS bo dobila Notranje ministrstvo in pravosodje, Zares pa lahko računa na kontrolo pri kulturi, visokem šolstvu in gospodarstvu. Obe od teh kombinacij sta novi, do zdaj se sem ni upal spustiti še nihče. Stranka, ki bo obvladovala policijo in pravosodje, bo lahko po svoji oceni določala dinamiko pregona kaznivih dejanj (v gospodarstvu, denimo), bodisi določala koga se iz tega razvida izpusti. Zares bo v osebi Gregorja Golobiča, sedanjega ministra za visoko šolstvo, obvladoval spekter digitalne tehnologije, kjer je v Sloveniji največ oglasov (Mobitel, Telekom, Debitel, Simobil), v kombinaciji z gospodarskim ministrom pa se bo oglaševalski prostor odprl še v firme kot so Petrol, Triglav in druge. Če k temu dodamo, da bo ministrica za kulturo imela veliko pristojnost nad mediji (ti so najširše oglaševalsko polje), lahko le zaključimo, kakšen širok prostor manipulacije se obeta nekdanjemu direktorju Ultre, zdaj predsedniku Zaresa. Prihajajoča vlada pa za Slovenijo pomeni korak nazaj še v enem, pomembnem segmentu. Poleg »normalizacije razmer« na medijskem področju mora realizirati tudi nekatere projekte, ki so bili v obdobju 2000-2004 zavrnjeni zaradi referendumov. Tako koalicijska pogodba vsebuje revizijo zgodb o biomedicinski oploditvi samskih žensk, revizijo jare kače o izbrisanih in podobne reči. Gre za to, da se prostor v celoti zapre, da zaživi sleherna od še tako slaboumnih pobud, ki so jih državljani zavrnili že pred leti. Tu gre res za vprašanje prestiža, nenazadnje za ugled Pahorjevega »ega«, ki si tudi za nazaj ne more privoščiti nobene napake. Zaradi tako pomembnih stvari je tudi začudenemu bralcu koalicijske pogodbe jasno, zakaj ta ne vsebuje takšnih malenkosti, kot so ukrepi za primer stečajev podjetij ali
114

oni ob eskalaciji brezposelnosti. Oboje nas zaradi svetovne gospodarske krize doleti, četudi bi si tega sami najmanj želeli. Vračanje v romunsko enoumje očitno ne skrbi prihajajoče vlade. Kako pa bi tudi jo, saj je to njen projekt. Drugo vprašanje, ki se postavlja, je, skrbi mar koga v tujini oz. skrbi demokratično opozicijo v domovini? Tujina molči, ker si preprosto ne more predstavljati, da so takšne stvari v Sloveniji možne. Slovenija se je pod sramežljivo senco na »sončni strani« Alp tiho preobrazila v nekaj, kar je zahodnemu politiku nedoumljivo: Romunija ali Bolgarija pač ne moreta voditi Evropske zveze, ker za to nista notranje kvalificirani. Slovenija je to izpeljala, čeprav ji je temeljni kriterij umanjkal. In demokratična opozicija? prihodnje volitve utegne dobiti, če bo Janša zdržal tempo, predvsem pa, če bo lahko računal na deset procentov demo-krščanskega partnerja v parlamentu 2012-2016. Tu pa se postavlja naslednje vprašanje. Kakšna je prihodnja usoda Koalicije Slovenija, namreč tiste tvorbe, ki je v razmerah proporcionalnega volilnega sistema sploh omogočila »pohod« v institucije LDSsove oblasti štiri leta tega. Usoda Koalicije Slovenija v tem trenutku je slaba, bolje nikakršna. S to besedo namreč označujemo možnost, da bi se NSi z Ljudmilo Novak uspelo prebiti v prihodnji parlament. Te možnosti ni, krščanska demokracija in njeni voditelji, od Bajuka, Novakove, Duhovnika do Peterleta so si preveč umazali ime v projektu, ki se je prvotno imenoval krščanska demokracija. Če pa bi se odprl nov prostor, bi zdaj že ducat generacij maturantov škofijske gimnazije lahko videl, da prihodnost obstaja v njih samih. Vse to pa ne more miniti brez analize, ki jo je časopis Družina po volitvah opravil s priznanimi teologi. Jasno je bilo namreč videti, da se zavedajo, do kam smejo v svojem razmišljanju, da pa bi povedali še stvar več, če bi to šlo v kurtoazni koncept časopisa: namreč, bralcem pa ja ne boš jemal vsega upanja. Poučeni pa so med vrsticami Štuhecove in Juhantove razprave lahko ugledali tri bistvene povedke: od osemdesetih smo tudi v Cerkvi napravili nekaj narobe, ljudje ki so tvorili krščansko-ljudske stranke so bili napačni in mi nismo pravi čas reagirali na njihove anomalije. Pričujoča vlada prihaja tako v enega od ničtih trenutkov slovenske zgodovine, svoj mandat dolguje dolgoletnemu demoraliziranju volilnega telesa, ki ni sposobno zalih obrazov ločevati od slabih namenov. Prihaja v prostor, v katerem tako rekoč ni več medijske konkurence, politična pa je omejena na eno samo stranko. V državi, kjer sta medijski in politični prostor pohabljena, državljani bijejo plat zvona. Prisluhnimo današnji tišini. Morda pa v njej tiho, tiho odzvanja zvonček prihodnjega upanja. Demokracija, 2008

115

TEOREM PAJČEVINE IN LJUBLJANSKA ALMA MATER Slovenska civilizacija, če tako imenujemo celokupnost mehanizmov, instrumentov in pojmov, ki vzpostavljajo identiteto Slovenije, se v zadnjem času pospešeno lomi sama vase. V prvi vrsti gre za odsotnost javne zavesti o tem, kaj je slovenski contrat social, če sploh je, in nenazadnje, ali si ga res želimo. Spomnimo, contrat social (družbena pogodba) je delo Jeana Jacquesa Rousseauja, razsvetljenskega filozofa, ki je s svojo mislijo odprl Zahodu pot v moderno. Ženevski mislec je to pot ravnal prek širokega ovinka. Tisti čas so namreč za moderne veljali angleški misleci, angleška demokracija pa za vršac, v katerem sta se idealno in še stvarno stanje stapljala. Švicarski enciklopedist pa je bil prepričan, da so le Grki in Rimljani celovito dognali človekovo identiteto, nenazadnje, da sta zgolj doslednost in zvestoba njihovemu zgledu predpogoj tiste notranje pripravljenosti, ki je pred nastopom nove ere omogočala vreči pogled v prihodnost. To zrenje prihodnosti pa je Rousseau osrediščil v Juvenalovi maksimi »Vitam impendere vero«, ali »življenje je potrebno posvetiti resnici«, kot stvar razumemo v domačem jeziku. Življenje v resnici je tako nujni predpogoj tega, da ljudje lahko svojo svobodo v družbi sploh uveljavljajo, živijo. Resnica v medsebojnih razmerjih je tisti temelj, ki družbeni dogovor sploh omogoča. Že na tej točki uganemo, da se družbeni dogovor v Sloveniji še ni zgodil. Na ravni osebne intuicije, statističnih zakonov ali splošnega zapopadka bomo tej trditvi brez težav prikimali. Njenih vzrokov za potrebe pričujočega zapisa tudi ne bomo razgrinjali, so namreč dovolj jasni. Pomudili pa se bomo pri tisti instituciji, ki bi morala biti najprej zavezana Rousseaujevemu duhu, predvsem v razsežnosti resnice, katero je filozof postavil vsemu na čelo. V razmerah družbene tranzicije, še posebej malega in do pred dvajsetimi leti še nedržavotvornega naroda, pa bi morala biti njegova luč v modernost. To je alma mater, kot s tujko imenujemo najstarejšo institucijo Zahoda (poleg Cerkve), to je univerzo. Slovenci je nismo imeli do časov kralja Aleksandra Karadjordjevića, kar pa ne pomeni, da nam skozi zgodovino univerzitetni duh ni odlično služil. Štirideset rektorjev smo namreč prispevali Dunajski univerzi. Aleksandrina je pomagala prebroditi prve težave pri organizaciji univerze, a je imela premalo časa, da bi sploh zaživela. Prehitela jo je druga vojna, po njej pa revolucija. Ljubljanska univerza je v njej (in po njej) postala še ena od institucij totalitarne družbe. Merila za napredovanje v nazive so bila strašno blaga, ključni kriterij, ki se je počasi uveljavil, pa je postala moralno-politična neoporečnost. Vrhunec je ta groteska doživela konec sedemdesetih let, ko so jo poimenovali po človeku, ki ni

116

imel ne visoke izobrazbe ne ene same mednarodno primerljive bibliografske enote, po Edvardu Kardelju namreč. Dobro desetletje za tem so Univerzo (kot celotno državo) začeli vračati v normalne okvirje. Prva polovica devetdesetih je prinesla zaostrovanje pri kriterijih za napredovanje, hkrati pa tudi novo rektorsko strukturo. Rektorji, kot je bil denimo, profesor Kralj, so bili res to, kar bi Univerza morala imeti. Znanstveniki z neoporečno bibliografijo in preverjeno pedagoško dejavnostjo, tudi v tujini. Tako v politiki kot na Univerzi pa so se stvari začela kmalu sprevračati v prazne mehove. Leta 1998 je bil za rektorja izbran Jože Mencinger, ki je mandat opravljal dvakrat, vse do leta 2005. Mencinger je bil – kot Kardelj – politična figura. Podpredsednik Peterletove vlade, ki je onemogočil sprejem Sachsove privatizacijske zakonodaje, kar je v nadaljevanju vodilo v status quo družbene lastnine, status quo, od katerega je imela korist nomenklatura tranzicijske levice. Da je šlo za političen zasuk v vodstvu Univerze, pove že Mencingerjeva bibliografija. Javno je dostopna v informacijski bazi Cobiss, pri njej pa preseneča predvsem odsotnost znanstvenih monografij (najdemo le eno, pa še ta je stara štiri desetletja) in mednarodnih referenc. Koliko je Mencinger deloval v tujini (kar bi bilo za ekonomista tako rekoč nujno), je nemogoče izvedeti, najverjetneje bolj malo ali nič. Presenečajo pa naslovi bibliografskih enot, ki jih navajamo, kot sledi: Teorem pajčevine in pridelovanje krompirja na Slovenskem, nadalje Benzinski bonovi, još jedna eksplozija tražnje, pa Ideološki proboj, težke »zbrke« i stvarna ograničenja, in tudi: Privredni sistem i efikasnost privređivanja. Na koncu pa sledi realni logična razprava po tej zmedi, naslovljena: Kako smo prišli, kjer smo? (prispevek je iz leta 2009). Celotna bibliografija izvirnih znanstvenih člankov je en sam upor proti logiki rousseaujevskega tipa univerze: Klasifikacija za Cobiss, kjer je izvirni znanstveni članek točkovan največ, zanj namreč določa naslednji kriterij: »Izvirni (primarni) znanstveni članek prinaša rezultate avtorjevega samostojnega ali skupinskega raziskovalnega dela. Njegova značilnost je, da prinaša nova odkritja oziroma spoznanja. V naravoslovnih, tehniških, biotehniških in medicinskih vedah ima izvirni znanstveni članek po navadi kar standardno strukturo: uvod, materiali in metode, rezultati, razprava ter viri«. Koliko so »težka zbrka in stvarno ograničenje« ali »pajčevina v pridelovanju krompirja« lahko plod »samostojnega ali skupinskega raziskovalnega dela«, naj presoja bralec sam. Sintetični pogled po Mencingerjevi bibliografiji pa odkrije, da bi se s takimi »luknjami« težko potegoval že za izhodiščni naziv v hierarhiji visokošolskih predavateljev, za docenta. Odsotnost zaključenih, tujejezičnih monografskih publikacij, ob solati iz koloradskih hroščev, krompirjev, pajčevine, bonov, probojev i«zbrk«, bi namreč njegov dosje ob morebitnih kandidaturah uvrstila v rubriko »nesprejemljivo«

117

Mencinger je ob dvakratnem mandatu na čelu ljubljanske Alma mater postal tudi eden redkih, če ne edini rektor univerze v srednji Evropi, ki nima mednarodno relevantne znanstvene bibliografije. Vendar za interne kriterije slovenske nomenklature to ni bilo potrebno: pogled po Mencingerjevem »opusu« namreč odkriva tudi njegovo mentaliteto. Povzeli bi jo v gesla Kučanove skupine, sumarno pa izrazili v temle vzkliku: »Že, že, ampak.« To pomeni: »Socializem res ni bil najbolj v redu, toda globalizacija in tržna Evropa pa tudi nista za Slovence.« Skratka, ustvarjanje dialektične zmede, v kateri pa mnogi prihajajo do svojih koristi, do tistega, do česar v transparentnem sistemu ne bi bili nikdar upravičeni. Prav zato je Jože Mencinger človek za »Kučanov čas«, njegovo obzorje se začne in neha na prav tistih koordinatah, ki služijo promociji »socializma po meri človeka«, v tem pa je enak sleherniku, ki ga je tak sistem zadnjih dvajset let postavljal v ospredje: Tinetu Hribarju, Francetu Bučarju, Tonetu Pavčku ali Franciju Križaniču. Za Mencingerjem je na čelo Univerze prišla žena predsednika stranke Demokratične prenove oz. Združene liste, ki je bila uradna naslednica Zveze komunistov Slovenije. Njen mandat si bomo zapomnili predvsem po tem, da je s kolegi z drugih slovenskih univerz nastopila zoper pobudo za ustanovitev prve demokratične univerze na slovenskem. Andreja Kocijančič si je namreč z Lucijo Čok (rektorico t.i. primorske Univerze) in Andrejem Bohincem (rektorjem t.i. druge primorske Univerze) enaka v nezgrešljivem skupnem imenovalcu: vsi so si namreč delili člansko izkaznico one partije, v kateri je Kučan pred dvajsetimi leti zamrznil svoje članstvo. In to bi bili svetilniki v prihodnost? Juvenalovi ljubitelji resnice? Rousseaujevski borci za nov contrat social v tranziciji? V kardeljanskem času in po njem je Univerza brižno skrbela za nekaj: da so njeni uslužbenci kadrovsko napajali tranzicijsko politiko, hkrati pa njene fakultete skrbele za naraščaj različnih »političnih analitikov«, »neodvisnih« komentatorjev in podobnega. V kampanji pred zadnjimi volitvami so tako po primorskih klancih viseli bratje Juri in njihovi podmladki, iz koprskih Kort pa je veselo pogledovala Lucija Čokova, tako rekoč izza vsake serpentine na ne zelo kratki cesti. Po nacionalnih medijih so se bohotili predstavniki FDV-ja, nekdanje Dolančeve šole, vsi seveda neodvisni in avtonomni. Tik pred rošado Andreja Kocijančič – Rudi Rizman je politika očitno ocenila, da je v tem trenutku potrebno disciplinirati še nekaj kritičnega duha, ki je kljub vsem čistkam na Univerzi vendarle ostal. V teh dneh je namreč v javnosti razprava o Etičnem kodeksu Univerze, ki predvideva, predvsem v 17. in 18. členu, onesposobitev vsakogar, kdor bi se z namenom spremembe družbene klime izpostavil znotraj katere od demokratičnih strank ali se kot posameznik javno opredelil zanje, bodisi se zgolj zavzel za ideje, ki jih demokratične stranke predstavljajo. Tako najdemo pod parafo IV » Udejstvovanje in nastopanje učiteljev, drugih delavcev univerze in študentov zunaj univerzitetnega okolja« naslednji
118

restrikciji: »Zaposleni na univerzi in študenti, ki so voljeni oziroma imenovani predstavniki politične stranke, ne morejo biti izvoljeni oz. imenovani na vodilna delovna mesta na univerzi oz. članici«. In drugo, še usodnejšo: »Kot zasebniki se lahko svobodno vključujejo v dejavnosti političnih strank, poklicnih in interesnih združenj, cerkva in drugih oblik civilne družbe in izražajo javno svoja mnenja v lastnem imenu. Pri nastopanju upoštevajo morebitno nasprotje interesov ter da njihova dejavnost ne ogroža dela na univerzi. To ne velja za učitelje in sodelavce, ki v svojstvu strokovnjakov in v skladu z akademskimi standardi analizirajo politično dogajanje v družbi« (Etični kodeks). Iz tega sledi naslednje: članstvo v stranki in aktivna vloga (na Univerzi) sta nezdružljiva, in drugo: strokovnjaki, ki analizirajo družbeno dogajanje se ne smejo vključevati v dejavnost političnih strank, poklicnih združenj ali cerkva. Zanje namreč odpustek ne velja. Kaj to konkretno pomeni? Pričujoč članek predstavlja idejno in aktualno-politično opredelitev, ki v teh in teh parametrih sovpada z linijo največje opozicijske stranke trenutno. To bi njegov avtor (torej podpisani B.M.T.) lahko počel kot zasebnik, ne pa v svojstvu strokovnjaka in družbenega analitika (kar avtor dokazuje z nazivom izrednega profesorja znotraj UL in docenta na pariškem Inalcu), torej pričujoč zapis zapade inkriminaciji znotraj jurisdikcije etične komisije UL, ki avtorja lahko povabi na zagovor. Univerza se bo ob dvajsetletnici Kardeljeve smrti še v eni, bistveni komponenti približala zgledu svojega mentorja: z nasilno represijo bo namreč utišala vsakega od družbenih diskurzov (in njegovih diskutantov), ki bo govoril proti vetru, kakor imenujemo večinsko razpoloženje v tranzicijski Sloveniji. To bo seveda šlo na škodo njenega ugleda, znanstvene integritete in avtonomije mišljenja, kot se kaže skozi Rousseaujeve in Juvenalove postulate. Slovenska civilizacija bo tudi korak dlje od družbene pogodbe, še za eno stopnjo manj svobodni in razumni bomo. Morda pa svetilnike naše prihodnosti enkrat postavimo pred zrcalo. Preden se skupaj z vsemi problemi, ki nas tepejo iz socializma, zlomimo vase. DEJANA KARBE POT OD LONCA DO SKLEDE (ali o zadnji resnici Patrie) »Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši, temveč v njegovi stranki SDS«, s tem naslovom je v ponedeljek, 23. 11. izšel časnik, ki se sicer oglašuje s sloganom »misliti širše«, v zadnjem času pa ga poznamo po čedalje bolj nečastnih dejanjih zoper novinarski ugled. Gre za Delo in njegovega urednika Darijana Koširja. »Ugotovitve« o denarju predstavljajo sklepno etapo v fantastični nanizanki, kakršna se je pod imenom »Patria« spletla za potrebe volilne kampanje tranzicijske levice septembra 2008.

119

Prejšnji teden smo opozorili, da je levi politiki zmanjkalo volje polniti dnevno časopisje (predvsem Dnevnik) z novimi in novimi konstrukcijami, ki bi dokazovale vpletenost Janeza Janše in stranke SDS v koruptivne posle z osemkolesniki. Tako sta se za potrebe internetnih medijev pritoževala Jani Sever in Rok Praprotnik, oba pomembna podpihovalca idej o dozdevni korupciji prek Patrie v slovenskem prostoru (primerjaj ustrezne komentarje na Vest.si, od 15. 11. naprej). Levici je na videz že zmanjkovalo volje, predvsem pa idej, kako začiniti spet kakšno novo »razkritje« ali »novico«, ki bi nakazovala na vpletenost imaginarnega državljana J iz Berglundove dežele pravljic. Potem pa je nenadoma prišel preobrat, ki bi si ga nihče niti ne predstavljal. Dal se je naslutiti v članku »velikana« slovenskega novinarstva, iz sobote, 21. novembra. Janez Markeš se s Patrio sicer dotihmal ni resno poskušal. Večino časa je namreč porabljal, da je za potrebe Sobotne priloge strašil pred nevarnostjo demokratične opozicije vse tiste, ki ta izropani in izvotljeni prostor javne besede še naprej jemljejo v roke. Njegovo početje je vse do »svetotežne Patrie« bilo namenjeno obračunavanju s fantomi lastne vesti, za kar je poskušal v svojih člankih pridobivati eventualno bralstvo. Vendar ga je to prebralo, še preden je oko sploh zatipalo prvi znak v katerem od neskončnih paragrafov iz zadnjega časa. Markeš je ob radikalni spremembi svoje identitete ostal brez obraza: od tedaj poskuša dopovedati, da je njegov obraz na mestu, le tisočeri pari oči, ki se po tistem mestu sprehajajo, pač vidijo narobe. »Sredobežna Patria« pa je subjektivni Markešev problem začela reševati v instant zakomplicirani situaciji, za katero je bil prav on poklican, da jo – enigmatično napove. »Ali narobe, spomnimo se brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, ki sta dosegala vrtoglave naklade in dosledno diskvalificirala Janševe politične nasprotnike. Zanju nekateri celo sumijo, da sta se financirala iz provizij ob poslu s Patrio« (Janez Markeš, Delo, SP, 21. novembra, str. 16). Stavek je bil v celotnem kontekstu članka hudo vprašljiv: zato je tudi v soboto zbudil veliko pozornosti. Markeš je bil namreč prvi, ki je za Delo povezal tri do tedaj še popolnoma ločene pojme, Patria, brezplačniki, SDS (oz. njeni politični nasprotniki). Pozoren pogled je ugibal, mar ne gre za začetek presenetljivo nove zgodbe. Ponedeljkova izdaja časopisa, s katero smo začeli naše razmišljanje, je dala prav drugi hipotezi. V dopoldnevu se je namreč svet »obrnil na glavo«, Karbove teze o izsledkih finskih raziskav so s svojo silovitostjo zaorale v prostor. Pozornemu pogledu pa se je že ob prvih najavah »škandala« na internetnih straneh MMC-ja in 24ur.com postavilo kakšno vprašanje. Najprej, denimo, tisto: ali je mogoče, da bi kak finski kriminalist ravnal kot trap, da bi celotno raziskavo podrejal interesom slovenskega Dela? Nadalje, kako pa je denar prišel v stranko SDS? Do zdaj je bil namreč Jure Cekuta edini, ki je priznal, da je nekaj denarja dobil. Bi Jure Cekuta, upravitelj dvorne psarne in osebni prijatelj preminulega monarha financiral Ekspres
120

in Slovenski tednik? Nenazadnje: kakšne interese pa bi imeli člani SDS, da bi zdaj robato pripovedovali pravkar komponiranemu novinarju Karbi o najbolj občutljivih stvareh na planetu, da bi mu iz dobre volje prav vse iztresli v naročje? Ko pa je Bjoerkqvist v popoldnevu zanikal Delove navedbe, je stvar mahoma zasijala v banalnosti svoje armature. Markeš je članek za Sobotno prilogo napisal v sredo ali četrtek, 18. oz. 19. novembra. To je bilo ravno takrat, ko sta Praprotnik in Sever jadikovala, kako ni več interesa za Patrio, četudi so nekaterniki v njeno promocijo dolgo leto vlagali celoto svoje biološke in »duhovne« moči. Logika razmišljanja naprej pove, da se je afera ustavila, ker se ji je izneveril notranji ritem njenih akterjev, ki jo je do takrat držal pri življenju. Izneverili so se ji vsi, razen – Darijana Koširja, ki ji je zdaj silovito hitel na pomoč. Košir je angažiral Markeša in Dejana Karbo, da bi poskusila z novim manevrom. To je storil na lastno pest, predvsem pa zaradi svojega eksistencialnega interesa. Na Delu se namreč približuje zamenjava odgovornega urednika, kajti Košir se je preveč zamazal s podporo tajkunskim načrtom: vsi namreč vemo, da se je v kolumnah malodane razpočil, tako goreče je sladil laško baronijo. Zato je angažiral Markeša, Karbo pa z najbolj nenavadno nalogo poslal na Finsko. Namesto, da bi se finski preiskovalci oglasili v Sloveniji, so se slovenski novinarji pri njih, češ, da imajo »dokaze« in »papirje«. To naj bi bila zgodba z brezplačniki, ki se je po Bjoerkqvistovem zanikanju izkazala za nedomišljeno potegavščino. Pa tudi pri izbiri »revolucionarnega razkritja« Košir ni bil dosti originalen. Idejo je najverjetneje napaberkoval pri Borutu Kočevarju (Žurnal 24 ur), ki je prinesel to zgodbo, že zavito v Bjoerkqvistov demanti. Vendar je vseeno tvegal rošado in do tedaj prvo-obdolženega Janeza Janšo zamenjal s stranko SDS, ker je pač ocenjeval, da se da stranko lažje kompromitirati z lansirano govorico kot posameznega človeka. Ta načrt je bil najverjetneje skovan v začetku preteklega tedna, povedali smo že, da ni v celoti izviren: kdo je potem določil dele celotne strategije je težko reči, kljub temu pa silovito izstopata tako motivacija kot tudi identiteta sama treh vpletenih akterjev. Košir se je želel vnovič prikupiti tranzicijski levici, češ, poglejte, kako koristen sem in kako samoiniciativen. Ob tem je računal na lojalnost uredništva: na črno baroneso Sobotne priloge Ireno Štaudohar, ki je Markešev konstrukt vede poslala v javnost, ter na hišno čarodejko javnega mnenja, na Alenko Brajnik, urednico Pisem bralcev. Ta poleg Koširja rutinirano skrbi, da Markeševa obrekovanja ostajajo brez odgovorov, da tisti, ki jih »velikan slovenskega novinarstva« od sobote do sobote inkriminira v svojih kolumnah, ne prihajajo do zadoščenja. Zrela gospa je tudi sicer cvet in sad Delove represije v eni osebi: ni namreč dosti ljudi, ki bi že drugo desetletje, dan za dnem bedeli nad poneverjeno podobo javnega mnenja v najbolj branih rubrikah časopisa: interesi demokratične opozicije se lahko izražajo v

121

razmerju ena proti pet (primerjaj sijajno analizo Jožeta Bartola v Družini na temo Pisma bralcev Dela in katoliki). Košir je očitno vse stavil na eno samo karto, ki jo je moral dobiti tako rekoč takoj. Tudi za to si je za emblem (zaščitni znak) vzel avtorja pričujočih vrstic: »Ko grem, denimo, na intervju, prosim Boga, da blagoslovi tudi tisto osebo, s katero imam pogovor, da bi se pogovarjala v resnici. Trudim se, da podajam sliko takšno, kakršna je v resnici. Res zaradi tega nimaš »ekskluzive«, imaš pa resnico. Ugotovil sem, da prav resnica ustvarja ekskluzivno sama po sebi in si sama utira pot«. Ta amulet resnice je bil premierno predstavljen 22. 12. 2008 v Družini: Košir je bil prepričan, da bo čudežna moč delovala še ob letu osorej, da bo torej ekskluziva, ustvarjena po resnici sami, prepričala slovensko javnost (in njegove delodajalce), kako zvesto za cilj resnice in pravice gori odgovorni urednik Darijan Košir. Karba je torej moral na pot. Karbo so zanimivo videvali v intenzivnih klepetih prav z Janezom Markešem vse dni do izbruha afere, pa tudi po tem. Z dimom sta se prekajala pred vhodom v redakcijo časopisa, tam, kjer je po proti-tobačnem zakonu prostor za kadilce. O čem sta se tako dolgo menila, najverjetneje piše tudi naš sestavek. Karba in Markeš, nekdaj oba dejavna člana katoliškega občestva na Slovenskem, pa odpirata celotni zgodbi neko dimenzijo, ki je možna samo v čisto specifičnem socio-historičnem okolju slovenskega katolištva. To pozna nekaj segmentov. Najbolj pozitivni je tisti, ki se sidra v post koncilska osemdeseta leta in je po izročilu vpet v zgled in dejavnost Karola Wojtyle. Ta je dal koncilske teologe, med katerimi v javnosti najbolj izstopajo Janez Juhant, Edvard Kovač, Ivan Štuhec, predvsem pa Anton Stres kot družbena komponenta tega nauka. Anton Stres je prav na podlagi takšnega temelja eno večjih upanj Slovenstva, ne samo kot cerkveni dostojanstvenik, temveč kot narodni voditelj, onkraj katoliške signature. Potem je tukaj segment, ki želi konkretno historično prevrednotiti zgodbo kolaboracije oz. Gregorija Rožmana. Prihaja prepozno, moral bi začeti ob koncu državljanske vojne, v času narodne sprave, pred poletjem 1990. Njegova prizadevanja so sicer človeško razumljiva, vendar brezupna, z eno samo izjemo, piscem uvodnikov v Novo slovensko Zavezo.12 To pa je človek iz zgodovinskega veka, ki je sam pred časom in bo po njem tudi ostal. Precej katoliškega Slovenstva pa je iz dobe pred razsvetljenstvom. Sem sodi tudi Karbov intervju za božično Družino. Odraža »Tartuffovo dobo«, čas pred sedemnajstim stoletjem, v katerem so duha temnile vraže, pa so razni svetopétci prodajali svoje resnice: od relikvij, odpustkov, »pildov« (Trubarjev izraz), vedoče nevednosti, svetohlinstva in čisto domače »farške« hinavščine. »Kdor Bogu iz čiste duše služi, bahanja z njegovim imenom je prost,« tako je Molière poočital Tartuffu. Čez štiri stoletja isti očitek velja Karbi in njegovem postavljanju pod prapor resnice;
12

Gre seveda za Justina Stanovnika.

122

meri tudi na urednike Družine, ki to omogočajo, predvsem pa na tisto plast slovenskega katolištva, ki je brez kvasic za prihodnost. Licemerstvo je lastnost ki na koncu združuje vse tri protagoniste »Delove Patrie«: Koširja, ki jo je izbrusil v svojo življenjsko maksimo, Markeša, katerega eksistenca je obsojena na sprenevedanje ad aeternum, in Karbe, ki si jo je vpletel v deviški grb. Prav iz tega razloga je tudi prejel nagrado Društva novinarjev za debitanta leta. Podatek je neverjeten, vendar resničen. Ponedeljkovo popoldne pred tednom dni je po Bjoerkqvistovem demantiju sprožilo silovit val ogorčenja med ljudmi, »ki še nekaj dajo na resnico« (in nase). Če bi bilo Delo v vsaj enem momentu evropski časopis, bi odgovorni urednik na mah odstopil. Tako pa si je privoščil še zadnje »razkritje« in nastopil v ponedeljkovih Odmevih. Prišel je v ogret prostor: najprej so bili tu (virtualno) njegovi delodajalci, ki so razumeli, da je Košir s svojo neumnostjo dal Janši večni alibi zoper Patrio. Ponedeljkovo Delo bo namreč ad aeternum pomagalo predsedniku SDS z naslovno trditvijo »Denar iz Patrie ni končal pri Janezu Janši«. Potem je bil tu tisti del slovenskega novinarstva, ki je vzel svoj poklic zares, Rosvita Pesek. Nastop Peskova versus Košir je bil briljanten, kajti voditeljica se je zavedala, da je v tej oddaji na kocki veliko, začenši z novinarsko verodostojnostjo in njenim odnosom do resnice. Peskova je bila za vse upanja željne tisti večer tudi živ dokaz, da smo še vedno v Descartesovi eri in na Zahodu. Peskova in Bjoerkqvist sta zadnja resnica Patrie. Tega se ne da obračati drugače, kot se je že obrnilo. Reporter, 2009

PETI ZARIS – »NEBO ODPRE SE, LUNA DA SVEČAVO«; SLOVENSKI NAUK O NEMOGOČEM ALI KAKO SE LAHKO ČUDIMO TUDI DOBROTI

PRINC V MALI ŠOLI Francoski pisatelj Antoine de Saint-Exupery je v eni najbolj znanih knjig človeštva razmišljal o najlepših in najbolj žalostnih rečeh, ki jih človek na tem svetu lahko vidi. Spomnimo se, zanj je bila to afriška puščava, saj se je v njej prvič in zadnjič srečal z mitološkim bitjem iz otroškega sveta, z Malim princem. Tak je naslov knjige, taka je tudi podoba dečka, ki je s tujega planeta priletel na Zemljo, da bi
123

prebivalce modro-zelene krogle naučil nekaj temeljnih življenjskih resnic. Da nas otroci lahko učijo? Da bi jih v načelu morali učiti mi? Kaj pa je sploh učenje? To je šola. Šola, ki je več kot življenje samo. Zakaj spet? Ker je šola, vzgoja za tisto, kar sploh smo. To ni obrabljen povedek o nekih vrednotah, ki jih več ni, temveč ključno dejstvo o naši identiteti. V zadnjih dneh sem preživel desetletje življenja in ugledal tisto, kar so mnogi misleci imenovali najlepša stvar na svetu: obraz prvorojenega otroka. Težko, da je mogoča močnejša izkušnja in večji dogodek. Ker pa je september mesec izpitov in ker sem kot visokošolski učitelj od države zaposlen tudi za to, da ocenjujem pisne izdelke, s katerimi študentje Univerze v Ljubljani dokazujejo svojo usposobljenost za napredovanje v višje letnike, sem imel priložnost – seveda ne prvič - spoznati še drugo plat tega, kar naj bi se imenovalo učenje ali vzgoja za razum, če že ne za modrost. Namreč: predavam moderno književnost. Književnost kot taka je razmišljanje o človeku in njegovem položaju. Je sredobežno vrtanje skozi sredico identitete »razumnega človeka«, ki nas spremlja že od Sumercev sem. V književnosti se je človek definiral kot človek, v njej je skozi stoletja opisoval in popisoval daljne (skrite) obraze lastne osebe. Književnost je ostri meč, ki iz sence beza na plano vse mogoče podobe. Je črka v vprašaju, grafično znamenje, ki trka na vrata sveta. Kot taka ima smisel zgolj tedaj če spodbuja lastno razmišljanje o stvareh. Tako pri pisateljih kot pri študentih. Če se katerega predmeta ne da naučiti, potem je to prav književnost. Učenje je namreč memoria, spomin, literatura je razmišljanje, razum. Pismeni izdelki, ki sem jih dobil, pa so me - z izjemami navajali na prav nasprotno. Ko so študentje odgovarjali na bivanjska vprašanja, ki so jih zastavili umi kot Molière, Sartre, Camus, Paul Claudel, sem bil pri večini presenečen prav nad banalnostjo odgovorov. Naučeno, plastično, prežvečeno, morda celo prepisano. Neinteligentno, nečloveško. Po nasvet sem se obrnil k starejšim kolegom in šele potem sem na široko razumel težo problema. Namreč: V socializmu se je bilo še mogoče naučiti misliti v šoli, kajti šola je še vzgajala za veščino razuma. Od leta 1992 pa se je pod Slavkom Gabrom uveljavil koncept šole, ki uči zgolj reprodukcijo. Jezik in slovnica, ki sta ključ logičnega mišljenja, sta postala zapostavljena v prid nečemu, kar bi se imenovalo najnižji nivo »ameriške« vizualizacijske pedagogike. Ni važno, kar vem, važno je tisto, kar vidim, predvsem pa ono, česar ne ugledam. Gabrova šola se je nadalje cepila še na jaro kačo reform: v bistvu jih je bilo toliko, da so reformirale zgolj samo sebe. V posledici služi sedanja šola na Slovenskem množični proizvodnji (reformiranih) duplikatov - klonov Gabrove shizoidne pedagogike. Devetletka pa je najvišje razviti prapor te množične produkcije. V Franciji, denimo, temu ni tako. Svoboda do izobrazbe je svoboda enakosti pred zakonom, geslo francoske republike. Izobrazba človeka v Franciji postavi pred izziv lastnega mišljenja. Če se v njem izpopolni, potem bo kot delec »elite elit« prišel na najboljše šole, četudi za to ne bo imel
124

denarja. Imel pa bo razum. In potem bo razumni človek, homo sapiens, tudi v družbi, nenazadnje tudi v njeni najširši razsežnosti, v nacionalni akademiki, ekonomiji, politiki. Slovenska šola pa si tako stoletje po Cankarju podaja roko s povedno podobo iz njegove drame Hlapci. Učitelj Jerman, drugi pisateljev obraz, namreč razlaga, da je na tem svetu vse od Boga, le neumnost ne. Kar storimo zoper neumnost, da storimo po njegovi volji, ki je vseveden in ki je pamet na svet poslal, uči svoje »šomoštrske« kolege. Vendar seže Cankar še dlje v današnjo realnost: pravi, da neumnost ni samo neumna, temveč tudi bogata, nadalje, da so jo zato njeni varuhi zaprli za štiri stene in zdaj veseljačijo za njene svetle cekine. Z našo šolo je prav natanko tako. Grobarji slovenske šole so prepoznavni prav v isti liniji kot grobarji slovenskega delavstva. Dobro plačani sindikalisti, od Semoliča naprej. In njihovi skriti voditelji. Politično so povezani, Branimir Štrukelj in Slavko Gaber sta na šolskem področju predstavnika razreda, ki je desetletje in pol vlekel narod za nos in ki si je, tako kot Cankarjev župnik, lastil pravico nad dušami. Nad izobrazbo. Zdaj se je ta mit razblinil, veliki magi tranzicijskega šolstva postajajo čedalje bolj nagi. In vse bolj se jim mudi. Največja grožnja je alternativno, privatno šolstvo. Zakaj pa bi prepustil primat nad dušami, se lahko vprašamo z Dostojevskim? Zakaj bi morali živeti v revščini, v neumnosti? Zakaj bi »mali princi« ne imeli pravico do izbire? Zakaj bi ves narod moral sleherni čas žuliti klopi male šole? Kdaj bomo odrasli? Ni v genetiki našega človeka nekaj, kar sporoča usodni odgovor, nikoli? Mag, 2007

MALČEK MAG Kaj je Mag? Mag je tranzicijski malček, hkrati pa edina publikacija, ki jo je lansirala, recimo temu tako, srenja desno-sredinsko orientiranih novinarjev in ki je preživela. Vse druge (Slovenec, Jutranjik) niso imele te sreče. Mag je ustanovil Danilo Slivnik skupaj s skupino novinarjev, katerih skupni imenovalec je bilo nezadovoljstvo z Delom. Magu je dobesedno uspelo nemogoče: preživel je desetletje in se uveljavil kot odmevna znamka v prostoru. Leta 2005 pa je prišlo do poteze, ki je pomenila njegov konec. To je, da se je Mag vrnil pod okrilje Dela. Bolje, najprej se je vanj vrnil Danilo Slivnik, s seboj pa je pripeljal svoj časopis. Konflikt, ki je nastal med Slivnikom in Delom v devetdesetih, je bil nepomirljiv. Zatemnil je tudi današnji čas. Ideja, da bo Slivnik postal (in ostal) skupaj z Magom na favorizirani
125

poziciji znotraj družbe Delo, pa sama po sebi ni absurdna, temveč otroško naivna. Mag je (bil) v slovenskem prostoru unicum zaradi ljudi, ki so oblikovali njegovo identiteto. In zaradi identitete same. Kot tak je bil z Delom nezdružljiv. Postajal je tednik za zahtevnejše branje, blizu domačim in mednarodnim temam. Stern ali Spiegel v slovenski izvedbi, publikacija, brez katere v prostoru razvite družbe ne gre. Njegova izguba bi bila nenadomestljiva, kot izgubo pa pojmujemo vse, kar predstavlja identitetne elemente časopisa: uredništvo, uredniško politiko, sodelavce in duhovno-nazorsko opredeljenost. Vendar v primeru Maga ne trpi samo tednik, temveč tudi in predvsem dnevnik, iz katerega je izšel, to je Delo. Kot pred njim Danilo Slivnik bi bil tudi Janez Markeš optimalen urednik časopisa zunaj povezav s stolpnico na Dunajski cesti. Vendar je tako kot Slivnik tudi Markeš poskusil nemogoče. Za razliko od prvega pa bo njegova usoda precej bolj zapletena. Najprej zaradi tega, ker je kot Peter Jančič stopil v isto zanko. Jančič je namreč z Dela napodil nekaj ključnih peres na Dnevnik, potem pa je moral iti. Za Delov obračun z Magom pa se tudi vse bolj dozdeva, da se dogaja na Markeševih plečih, na terenu, ki je za njega človeško in profesionalno najbolj občutljiv. V vojaškem žargonu se temu reče vojna na domačih tleh, to se je dogajalo Nemcem spomladi 1945 in vsi vemo, kako se te stvari končajo. Tragično pri Markešu je dvoje: najprej, da zaradi kompromisov, ki jih mora sklepati, izgublja lastni jezik. Markeša (v Magu) se je vedno bralo z užitkom, zato, ker je osredotočeno misel vodil v pravilni jezikovni formi k pravilnemu cilju. Kdaj je sicer usekal mimo, po pravilu vedno tedaj, kadar ga je odnašal njegov subjektivni ego (spomnimo se zgodbe, denimo, z dr. Griesser-Pečarjevo), vendar je bil večino časa zanesljiv, mnogokrat pa celo briljanten. To mu je prineslo precej ugleda in spoštovanja med ljudmi, ki vedo za kaj gre. Zadnje kolumne iz Dela (denimo tista iz predprejšnje sobote o Umbertu Ecu) pa kažejo, da avtor svojo miselno formo zavija, bolje kodira v spiralo nerazumljivosti, kar je povedno znamenje histerije. Jančič pred njim je bežal drugače: svojo »miselno formo« je razgrinjal v široko razprostrto preprogo nepovednosti, v apatijo. Jančičeva besedila so bila apatična, ker jih je gradil po vseh principih, po katerih besedila ne smejo biti zgrajena. Temeljna pravila Jančičeve poetike: ne zameri se nikomur, omeni kolikor toliko ljudi, da se jim ne zameriš z ignoriranjem, predvsem pa ne prinesi sporočila, kajti kdo ga bo utegnil razumeti in boš imel težave. In drugo, kar je tragično za oba skupaj: del intelektualno prebujene katoliške sfere se namreč sprašuje, kaj se dogaja s takšnimi (katoliškimi) ljudmi na javni sceni: je mar lastnost slovenskega katolika, da se po natančno odmerjenem času na sceni skorumpira? Peterle, Nace Polajnar, Ivo Bizjak, Podobnika, in kar je še »velikih« imen, vsem se je zgodilo enako. Oblastniki so jih najprej uporabili in potem – odrabili. To so že naredili z Jančičem (njegov primer je vzorčen, ne opredeljujemo ga namreč kot katolika): Markeša na koncu čaka ta grenka kupa s

126

prav takšno zanesljivostjo kot historičnega Kristusa iz Evangelijev. Na koncu se brezprizivno pne križ. Zgodbo z Jančičem in Markešem pa navajamo še iz enega, docela univerzalnejšega razloga. Ta zgodba se namreč v zadnji in največji meri odvija na hrbtu časopisa Delo. Histerija, apatija, bliskavice, škandali, ugibanja; dejstvo, da časopis več gostuje v »škandaloznih kronikah« avdio-vizualnih občil kot pri sebi samem, dejstvo, da Dela več ne povezujejo z Delom, temveč s tistim, kar se v njem (in okoli njega) dogaja, je najslabša reklama. Ta bi v primeru likvidacije uredništva Maga postala zvezda stalnica, izpod katere »svetlobe«, bi se časopis več ne izkopal. Ko ima hudič namreč enkrat mlade, jih težko odpodiš spred hiše, so rekli nekdaj. In drugo še bolj paradoksalno, poleg Dela bo hudo ceno plačal tudi brat lastnika, novoizvoljeni predsednik SLS, Bojan Šrot. Pri stvari je še najmanj kriv, vendar njegovo pojavljanje v javnosti nujno implicira zgodbe starejšega brata, pivovarne in Dela. Dobesedno zabetoniran je v to godljo. Do zdaj smo naštevali samo negativne plati eventualne likvidacije Maga. In pozitivne? Pojdite no, saj jih ni. Mag, 2007

SMRT IN STENA Malokateri dogodek je tako močno odrazil bistvo poslanstva preminulega papeža, kot prav njegov pogreb. Asketska krsta s posmrtnimi ostanki je bila kot izgubljena ob veličastnem, če ne kolosalnem pročelju bazilike Svetega Petra, ki jo je pred petimi stoletji iz kamna »ukradel« Michelangelo. In: Slovenci se 24. 4. letos spominjamo petnajstih let od največjega alpinističnega dosežka, osvojitve južne stene Lhotseja, za katero so takrat dejali tudi to: »Solist, ki najde svojo črto sredi navpičnih granitnih plošč, tu pa tam oblepljenih s tankim ledom, je umetnik. Kot Michelangelo, ki je prijatelju pokazal skalni blok: glej Mojzesa, ki je skrit v njem. Odtolči moram le vse odvečno kamenje in ga pokazati svetu.« Življenje in zgled Janeza Pavla II. sta danes pred nami kot nepozabna umetnina, kot izklesanje smeri v steno ali zamisli v kamen. Vemo, da že zdaj sijeta čez vekove in da jima čas ne more nič odvzeti, nasprotno lahko jima le doda. Pri tem se seveda sprašujemo po usodi in razlogu zgleda tega velikega moža. Presenetljivo predstavlja najširša vrata k umevanju njegovega življenja prav njegova smrt. Običajno se s smrtjo ljudje preselimo v območje, kjer smo dostopni spominu zanamcev, ki se tako ali drugače opredeljujejo do našega bivanja na Zemlji. S časom, ki mineva od dogodka, ko je posameznik prestopil zadnjo ločnico, se veča
127

stopnja spoštovanja in priznavanja teže njegovega življenjskega prizadevanja. Pri Janezu Pavlu II. pa je bilo drugače. Njegova smrt ni pomenila kontroliranega vstopa v območje, ki mu bo v času dalo svojo vrednost. Ne, bila je neobvladujoča eksplozija duhovne sile, ki je po svetu zaorala močneje kot najsilovitejše nuklearno orožje. Ta sila se je pripravljala že v dnevih, ko so se milijoni zgrinjali v večno mesto, desetine milijonov pa nas je bilo prikovanih pred množične medije. V jeziku fizike bi se temu reklo, da se je dogajala veličastna implozija, ki se je v trenutku smrti neznansko sprostila. Množice so klicale: »Santo, subito«, v slovenščini bi se temu reklo: »Svetnik, takoj!« Zdelo se je, da se je prvič v zgodovini ponovil veliki petek, ko se je zagrinjalo v templju ob uri Kristusove smrti pretrgalo na dvoje in sta se večnost ter sedanjost zlili v eno. Ta eksplozija ali pretrganje zagrinjala nas vodi v razumevanje Janeza Pavla II. Če je umetnik ali alpinist genij in v tem potrdi najvišjo stopnjo izpolnjevanja svojega življenjskega po-klica, je to v območju vere svetništvo. Zdi se da je prav svetništvo lastnost, s katero najustrezneje izrečemo in opredelimo pot Janeza Pavla II. med nami. Umetnina svetosti njegovega bivanja je razumljiva samo ob dejstvu, da je bil ta človek tako velik, ker se je tako veliko ukvarjal s krščanstvom. Ukvarjati se s krščanstvom pa pomeni premišljati njegov izvir in najvišji vzor, Kristusa. Janez Pavel II. ostaja nepozaben zato, ker je bil edini sposoben vrniti se k njemu. Če so mnogi ocenjevali njegovo delo kot evolucijo, kot nenasilno družbeno spremembo, s katero je želel sleherniku, tudi v razmerah konkurenčnega kapitalizma, zagotoviti njegovo spoštljivo mesto pod soncem, pa je to samo obris fenomena. Ta pot naprej je bila pravzaprav potovanje nazaj, potovanje k izvoru religije. V času se je Janez Pavel II. najprej vrnil tisočletje v preteklost in se srečal s svojimi brati z Vzhoda. Če kateri papež, si je prav on goreče in potrpežljivo prizadeval za ponovno zlitje s pravoslavno Cerkvijo, ki se je od katoliške ločila pred 10. stoletji. Črpajoč v izvoru religije je romal še dlje, do samega začetka krščanstva, do Judov. Bil je prvi papež v njihovi sinagogi in prvi papež, ki se je v Jeruzalemu poklonil tistemu narodu, iz katerega je izšel »človekov Odrešenik«. To je bilo leta 2000, dve tisočletji po začetku časov. To je bilo tudi leto, v katerem – tako nam govori njegova duhovna oporoka – je razmišljal o odstopu. Kako tudi da ne, saj si je lahko rekel: dopolnjeno je. Vračal pa se ni samo k izviru religije, temveč tudi k izviru potrebe v človeku po njej. Zato je že leta 1986 zbral v Assisiju predstavnike vseh verstev in jih pozval k molitvi za mir. S tem se je priklonil tistemu hrepenenju v človeku, ki ga kot takega v njegovi metafizični dostojnosti sploh vzpostavlja, ki je zadnji razlog in prvo veselje njegovega bivanja na Zemlji, in ki se glede na narode, rase in kulture v različnih delih planeta izraža na različne načine, a vselej z istim smislom in ciljem. To je hrepenenje po presežnem, po večnosti. Ko govorimo o pretrganju ogrinjala hkrati ugotavljamo, da je bilo potovanje k izviru religije vrnitev k človeku samemu. Ta vrnitev se je paradoksalno začela z njegovim
128

najbolj vprašljivim dejanjem, s tem, da je v celici rimskega zapora odpustil svojemu morilcu, Mehmedu Aliji Agci. Janez Pavel II. za to dejanje ni imel nobenega razloga. Ali Agca je moril priseben, prepričan v nespornost svojega dejanja. Meril ni samo na posameznika, ampak na predstavnika upanja milijonov, ki so v papežu videli obet za padec Berlinskega zidu in za pravičnejšo prihodnost. Ali Agca je moril v imenu neke organizacije, ki je prav z umorom hotela kolo zgodovine obrniti nazaj in je z nasiljem nad nedolžnim želela ohraniti že tako nasilno pridobljene privilegije. Vse to je atentatorjevemu dejanju dalo težo, pred katero je osupnil ves svet. Šlo je za nekaj nesramno nezaslišanega v izvornem pomenu besede. Janez Pavel II. pa je v svoji res neizmerni svetosti zmogel to težo prenesti nase in je morilcu odpustil. Stopil je v to strašansko dejanje in ga z močjo svoje ljubezni izničil. Kako res je to, nam pove že preprosto dejstvo, da Alija Agca več ne obsojamo, nasprotno: v luči tega dejanja nanj celo gledamo z neko simpatijo. Seveda pa je ta dogodek imel posledice, ki si jih v tistem trenutku ni moglo predstavljati dosti ljudi. Ljudje so v tem dejanju videli emblem ali grb njegovega pontifikata, ki je odslej označeval vsako stvar, katere se je papež polotil. Tako: ves čas in nenehno je kazal neizmerno skrb za črni kontinent, za njegovo revščino, obup in brezpravje. Črni kontinent je najbolj izstopajoča smer, v katero je pulzirala njegova misijonska in splošno človeška vnema. Kako tudi da ne, saj je tam največ bede. Na obisku v Združenih državah Amerike se je pravzaprav najbolj posvetil Indijancem. Ob širitvi Evropske unije ni cvetličil ali politiziral z optimizmom, ampak je trmasto opozarjal na revščino v deželah nekdanjega sovjetskega bloka in na slab položaj obubožane večine. Najbolj mu je bila pri srcu – tako se je zdelo – mati Tereza, za katero je celo popravil vatikanski protokol. Nemudoma jo je namreč razglasil za svetnico. Ljudje so začutili, da papež živi brezpogojno ljubezen, ki jo dokazuje vsako njegovo dejanje. Vedeli so, da se je ta papež vrnil k človeku, da s pravično ali krivično obsojenim hudodelcem prenaša njegove muke, da trpi z osamljenim in bolnim, da je z vsakim človekom v njegovi stiski, kot je v njegovem veselju. To je, kolikor poznamo zgodovino, do zdaj storil samo eden, in sicer ustanovitelj krščanstva. Papež se je vrnil k njemu. To pa je ljudi prizadelo in ganilo. V jedru odnosa Karola Wojtyle s homo sapiensom s konca 20 stoletja je bila prav ganjenost. Ta je bila izvir njegove neizmerne popularnosti, ta je bila tista mojstrska roka na kamnu, ki je iz življenja nekega Poljaka napravila največjo umetnino, kar smo jih videli v našem času. Tako je mrtvi papež s človeštvom bolj intenzivno, kot bi lahko bil kdorkoli od živih. Mag, 2005 LITTERAE CRUCIS
129

Revizija Rožmanovega procesa se uvršča v red »nemogočih stvari«. Danes ga je nemogoče razveljaviti iz istega razloga, kot je nemogoče sprožiti proces proti Mitji Ribičiču ali obsoditi napadalce na Mira Petka. Slovenija je namreč še premalo demokratična (demokratizirana) država. V ozadju še vedno delujejo partijski lobbyji, ki so zdaj sicer oslabljeni, a bijejo še zadnje simbolne bitke. V tej smeri je tudi krivična obsodba nad škofom Rožmanom velik vložek v igri kar precejšnjega dela slovenske aktualne in zgodovinske populacije. Prva in zadnja je tu slovenska katoliška Cerkev. To zadeva nekaj neposrednih dejstev. Nadškof Rožman je bil njen duhovni pastir v času, ki je njen položaj zaostril do nemogočega. Slovenska zgodovina je bila z eno samo izjemo (Prešernov Črtomir) vedno zgodovina posameznikov, ki so znali okoliščine na širšem platnu svetovnega (evropskega) dogajanja s pregovornim individualnim talentom izkoristiti v prid nove kvalitete v našem duhovnem, političnem in siceršnjem bivanju. Rečemo, da so gradili iz nemogočega. Brižinski spomeniki, Trubarjeva intuicija, Prešernov krog in evropska romantika, Cankar, Prežihov Prežihov Voranc, ki je edini vreden omembe v partijskem eksperimentu s slovenskim narodom, navsezadnje osamosvojitelji: veličina Slovencev se tu v pozitivnem smislu pridružuje prvi zapovedi človekovega duha in njegove spretnosti, namreč, napraviti čim več s čim manj rečmi. Tudi največji dosežek slovenske nacionalne zgodovine v objektivnem smislu: predsedovanje Evropski uniji je zgolj najvišja potrditev te teze. Nadškof Rožman pa je izjema. Na prvi pogled tako kot Črtomir, le da z drugačnim »vektorskim pospeškom«, v nasprotno smer. Kaj Črtomirja, našega nacionalnega junaka, onega, ki ga v kulturni podzavesti nosimo najgloblje, najbolj določa? Slej ko prej dejstvo, da se je zmotil, in to prav v vsem. Zmotil se je najprej glede »vere staršev«, ki jo je branil do konca, točneje do konca fizične sile (vojske), ki mu je to omogočala. In katere smrti je bil kot njen poveljnik kriv. Kot po čudežu preživela žrtev Valjhunovega obračuna v Ajdovskem gradcu se nato znajde pred slapom Savico, kjer ugotovi, da se je zmotil v ljubezni do Bogomile oziroma v njeni do njega. Bogomila ga ne ljubi, bolje, ne ljubi ga dovolj. Namesto postavnega in (vsekakor) junaškega Črtomirja si raje izbere raševino zgodnjesrednjeveškega celibata, ker se je tako pač zaobljubila. In potem se Črtomir še zadnjič zmoti, tokrat najbolj usodno: mladeniški stan zamenja za anemično starčevsko suknjo. Gre med svoje rojake in jih uči nove, zadnje zmote, v katero ga je zasukalo življenje. Prešeren ga zato v novi svet pospremi z besedami skrajne skepse: »Pokopal misli visokoleteče, želja neizpolnjenih sem bolečine, kot Črtomir ves up na Zemlji sreče«. Pravilno ugotovimo, da takšno življenje v posledicah lastnih zmot ni življenje: je nič, bolje smrt. Prav zato je Prešeren Krst pri Savici posvetil prerano umrlemu prijatelju in učenjaku Matiji Čopu. Črtomirjeva zgodba je tako dobeseden nagrobni spomenik, epitaf.
130

Vendar je Črtomir, neuspešni ljubimec, verski konvertit in politični zablodelec, dosleden zgolj in samo v svoji zmoti, velik, največji intelektualni mit Slovencev. Peter Klepec, Martin Krpan, Martinek Spak so podeželski miti, pravljice za majhne otroke in obvezno osnovnošolsko čtivo. Črtomir pa je v svoji zmoti univerzalen mit, že danes večen, še več: ne obsojamo ga, od njega se učimo (začenši s šolskimi klopmi), literati in akademiki o njem pišejo stavke kot: »Črtomir je zmagal kot poraženec«. Mogoče jih je celo slišati na najbolj elitni kulturni prireditvi, za slovenski kulturni praznik, osmega februarja, Črtomir je nadvse občudovana podoba, metafora enega od bistvenih položajev človeka v svetu, še posebej slovenskega človeka in še posebej v času, ko se prelamljajo ideologije in uveljavljajo novi tokovi zgodovine. Črtomir pa je v svojem mitu zmote velik zato, ker je ta mit oblikovan prav v priznavanju zmote kot take. V navajanju in razkrivanju njegove zablode ga Prešeren vzpostavi v tistem, kar je pri človeku najbolj človeško, tj. v njegovi zgolj zmotljivi in krhki človeškosti. Danes se po svoji veličini poistoveti z največjimi miti človeštva. Tudi kralja Ojdipa slavimo kot velikana naše rase, četudi je ubil očeta in spal z materjo. Vendar je to storil nevede. Ko pa je spoznal svojo zmoto, se je je oklenil in se v njenem popolnem priznavanju tudi moralno rešil. Nadškof Rožman ima s Prešernovim Črtomirjem veliko skupnega, največ, kar zadeva zgodovinsko usodo. V temelju vsega, najbrž ste že uganili, stoji dejstvo, da se je nadškof Rožman zmotil. V bistvu se je temeljno zmotil, zmotil pa se je prav v krhki človeškosti. V apostolski vnemi, da bi obvaroval kar največ slovenskih življenj, je imel za teoretično dolžnost na mehak način kolaborirati z okupatorjem. Največja zmota je v izhodišču povezana s prav tem teoretičnim izhodiščem. V času druge svetovne vojne so bile stvari kot še nikdar prej v zgodovini (mislimo na bolj razsežne spopade) postavljene na aut-aut: če nisi z nami. si proti nam. Slovenska zgodba je nekakšen "mikrokozmos« svetovnega dogajanja, četudi je še tako posebna, se v temeljnih lastnostih zvesto sklada z najširšim dogajanjem. To pa je bilo umerjeno glede na os dobro-zlo, pri čemer je najvišje zlo, sovjetski imperialistični komunizem, bilo tolerirano vse do konca, do nemške kapitulacije. Hladna vojna se začenja šele po 9. maju 1945. Nadškofu Rožmanu je ta razporeditev sil dajala še občutno manj možnosti kot njegovemu pesniškemu predhodniku, Črtomirju, dobro tisočletje prej. Še večji problem je, da je natančno vedel dvoje: prvič, da so stvari, ki jih počne (kolaboracija), napačne, in drugič, da se bo komunizem sam ohranil bistveno dlje kot fašizem in nacizem. Ta zmota in zavest o njej sta ga dobesedno razklali. Pred zgodovino ga najbolj obtožujeta dve stvari: maša ob Hitlerjevem rojstnem dnevu leta 1944in zapustitev dušnopastirske službe z odhodom čez Karavanke 5. oziroma 6. maja 1945.Če pogledamo prvo, spet opazimo zanimivo protislovje. Film, na katerem je posneto dogajanje na bežigrajskem štadionu, na koncu pokaže nadškofa Rožmana, kako nejevoljen, skoraj besen pospravlja evharistično mizo. Ta podoba
131

pove, da se je natančno zavedal, kaj počne, bolje, kako globoko se moti. Če dodamo še dejstvo, da je pred nacizmom pobegnil iz Koroške in da so ga Nemci ob napadu na Jugoslavijo leta 1941šteli za pomembnega sovražnika, bo slika njegove razklanosti popolna. Naprej: ko je odšel iz ljubljanske nadškofije, zapuščajoč čredo, ki mu je bila zaupana, je to storil spet na nenavaden način. S seboj je vzel le nekaj najnujnejše prtljage, kot bi se pravzaprav odpravljal na kratek izlet v Celovec. To kaže, da je razmišljal, da se utegne vrniti. to pa spet ne pomeni drugega, kot da je pobeg iz dušnopastirske službe pojmoval kot zelo veliko napako. Zavedal se je namreč, da je storil nekaj, česar kot Kristusov namestnik nikakor ne bi smel: ognil se je križu, ki mu ga je nalagala zgodovina. Njegov kolega dobrih sto kilometrov stran, zagrebški nadškof Alojzije Stepinac, se je zgodovinsko gledano znašel v še težjem položaju. Le ravnal je mnogo bolj prisebno, prav tako kot Jezus Kristus spričo golgotskega križa. Sprejel ga je, tako pa ga je sprejela tudi zgodovina. Danes je blažen, jutri bo svetnik. Zakaj je zgodovina sprejela Alojzija Stepinca in našega Črtomirja, nadškofa Rožmana pa (še) ne? Razlog je preprost: Stepincu je dala prav ona sama Prešernovemu junaku pa Prešeren sam, ko ga je poveličal v njegovi zmoti in v njegovem tragičnem položaju. Toda nadškofu Rožmanu to ni dovoljeno, kajti je žrtev dvojne manipulacije. Najprej je to revolucionarna justica, ki ga je obtožila po krivem. Objektivno in pred zakonom je Rožman nedolžen. kot je bil nedolžen njegov kolega Stepinac. Slednji je tudi sodno rehabilitiran. Ni pa Rožman kot Črtomir nedolžen subjektivno, pred svojo vestjo in zgodovino kot tako. Proces njegove rehabilitacije na tem področju bo potekal zgolj po njegovi osvoboditvi od lika »apostolskega nadčloveka«, ki mu je bilo dano tako zmanipulirati zgodovinske okoliščine, da mu trop novodobnih historikov danes v mastnem tisku kliče: »Zgodovina mu je dala prav« (Tamara Griesser-Pečar, denimo). Seveda je odveč govoriti, da pravni lovci na paragrafe in pedantni zgodovinarji, aseptično varni pred »živostjo« predmetov njihovega preučevanja, ne morejo doumeti krhkosti človeške usode v tako hudih časih. Njihova vloga je pač vloga glušca, ki rad modruje ob koncertu. Zgodovina nadškofu Rožmanu in njegovemu bratu v obupu, Črtomirju, ni dala prav. Pa to ni pomembno. To je zgolj zunanja suknja. Šele ko bodo nadškofa Rožmana začeli prikazovati v njegovi tragični človeški vlogi, ki je vloga zmote, šele tedaj se bo njegov zgodovinski položaj sprostil in šele tedaj bo lahko normalno zaživel v zgodovinskem in duhovnem občestvu z narodom, od katerega so ga za aktualne politične potrebe neprenehoma trgali. Ta čas bo seveda prišel, njegove začetke pa lahko postavimo v drugo polovico tega desetletja, ko bo pri nas izzvenelo povojno obdobje, predvsem pa tranzicija. Nadškof Rožman je bržkone velika žrtev enega in drugega.
132

Mag, 2007

MED RDEČO IN RJAVO KROGLO (STEPINAC IN ROŽMAN V SOVRAŽNEM ŽARU ESESOVSKEGA DOKUMENTA) Živimo totalitaren čas. Ta se ne ozira na dejstva in dokumente. Zapisuje, bolje, prepisuje tisto, kar se je od komunističnega prevrata v letu 1945 oblikovalo kot ideološki vzorec. Bistvena točka ideološkega prepisa zgodovine je NOB, njegova glavna tarča pa kristjani v svojih uradnih in neuradnih strukturah. Tu ne gre ponavljati vseh neresnic, ki danes srše iz slehernega medija, o kolaboraciji z okupatorjem, o odkritem antisemitizmu skoraj blaženega Alojzija Stepinca in podobno. Tako si človek že s kratkim sprehodom po internetu prikliče sliko medvojnega dogajanja, ki mu zbudi utemeljen dvom o pravilnosti ideoloških stališč. Gesla, ki zadevajo drugo vojno na jugoslovanskih tleh, tako implicitno potrjujejo tezo o obstoju drugačne resnice, kot je na voljo v uradni, postpartijski podobi. Če se človek zamisli ob ugotovitvah dr. Dušana Bibra, ki jih je ta predočil sredi 70. let 20. stoletja, in se s pomočjo sodobnih medijev poglobi v razmerja med glavnimi nosilci moči v letih 1941-45 v Jugoslaviji, spozna, da je Biber zgolj nakazal dejanski obris problema, v bistvo pa se ni spustil. Bibrova teza o tem, da so zavezniki tako rekoč do zadnjega leta vojne enako podpirali uradno vojsko kraljeve vlade v Londonu, kot tudi Titove partizane, dobi zanimivo nadgradnjo v elektronski obliki Britanske enciklopedije. Tam človek najde podatke, da je šele po delovanju zavezniške vohunske izpostave v Kairu, nekje v času po stalingrajski bitki, zavezniška pomoč začela izdatno pritekati k partizanom, razlog pa je bil kaj banalen. Stacionarna enota SOE (Special Operations Executive) v Kairu je bila prestreljena s sovjetskimi vohuni. Zanimivo je tudi, da sta bili tako na Titovo kot na Mihailovićevo glavo vse do konca vojne razpisani tiralici v vrednosti milijona nemških mark v zlatu. V tem smislu je razumljiv tudi podatek, da bi se Tito skupaj z Nemci zoperstavil izkrcanju v mehkem trebuhu Evrope, v Istri in Dalmaciji, kajti pod Angloameričani ne bi mogel nikdar prevzeti oblasti in uveljaviti komunizma v deželi. Dobesedno ključen za razumevanje razmerij med vojno pa je dokument, ki se ga je na zadnji Dragi v odmevnem govoru dotaknil javni tožilec Anton Drobnič. Dokument je datiran z dne 27. marca 1941 in je najstrožje zaupen. Izdal ga je SS-Reichssicherheitshauptamt (SS133

Vrhovni urad službe državne varnosti), namenjen pa je poveljujočim oficirjem pri napadu na Jugoslavijo. Dokument definira jugoslovansko geografijo, ključne strateške točke, prinaša informacije o starojugoslovanski vojski in drugo. Nazadnje pa spregovori tudi o najpomembnejših sovražnikih Nemcev v deželi. Dokument je bil podlaga za ravnanje najvišjega poveljstva SS v okupirani Jugoslaviji, kot najpomembnejšega sovražnika navede katoliška škofa Alojzija Stepinca in Gregorija Rožmana (Fuerstbischof von Laibach, Rocman). V očeh nemških napadalcev sta bila namreč odgovorna za izrazito nasprotovanje nacizmu, naslonjena na izrazito naklonjenost Židom, kar še posebej velja za nadškofa Stepinca. Stepinac, nekdanji solunski borec, naj bi skupaj z židovskimi skupinami tvoril enotno fronto protižidovskega razpoloženja. Še posebej naj bi bilo to razvidno v časopisu Donava (Die Donau), ki so ga izdajali Nemcem sovražno naravnani cerkveni krogi. V tem kontekstu ne preseneča, da SS-ovski dokument podrobno navaja dejstvo, da so vsi sedeži židovskih organizacij nastanjeni v Zagrebu. Nadškofa Stepinca tudi obtožuje neposrednih zvez z angleško in francosko obveščevalno službo, še več, SS ugotavlja, da se niti delovanja teh služb stekajo prav v škofijskem ordinariatu v Zagrebu. Nič manj nevaren pa se SS-u ni zdel ljubljanski škof Rožman. Tega uvršča med avtoritete, ki se Nemštvu ne le upirajo z odločnostjo, ampak z ognjem in sovražnim žarom pripovedujejo o hudodelstvu nemške vojske v Evropi. Rožmana bremeni dejstvo, da je v Ljubljani ponudil zatočišče poljskemu kardinalu Hlondu in dal tiskati njegovo delo Nemška grozodejstva na Poljskem. SS še posebej poudari dejstvo, da se je Rožman potrudil z vsebino knjige (knjiga opisuje množična pobijanja Poljakov ob napadu na Poljsko) seznaniti katoliško javnost na Slovenskem. Kot Stepinca SS tudi Rožmana uvršča na indeks posebnih sovražnikov. Tako pojasnjujemo tudi zgodovinsko preverjeno krilatico, da se je med vojno prelat grenko šalil, češ, da ne ve, ali ga bo podrla rjava (nemška) ali rdeča (komunistična) krogla. Rožmanovo ime se zato nahaja ob poljskih, čeških in slovaških emigrantih, britanskih agentih in judovskih prvakih v nekdanji Jugoslaviji. Anglofiliji, simpatijam do Židov in odkritemu nasprotovanju nemški agresiji pa se pridružujejo tudi drugotni razlogi, zaradi katerih sta Stepinac in Rožman bila še posebej nevarna. Ti temeljijo v dejstvu, da Cerkev v Jugoslaviji predstavlja najvišjo moralno silo, združujočo 6 milijonov kar najbolje organiziranih katoličanov. Tajni dokument SS se zato obširno ukvarja s popisom celic, v katerih delujejo katoličani. Temu posveča presenetljivo veliko pozornosti, skoraj toliko kot razsuti jugoslovanski vojski.

134

V zadnji posledici se vrhunski dokument sooča s temeljnim problemom totalitarnih režimov, to je z izrazito narodnostno-povezovalno vlogo, ki jo je v slovanskih deželah igrala katoliška Cerkev. Stepinac in Rožman sta najpomembnejša sovražnika SS zato, ker sta vezivni člen narodne biti Slovencev in Hrvatov, branik njihove aktualne in zgodovinske eksistence. Tako ob Stepinčevem imenu (pa ob imenu sarajevskega škofa Šarića) stoji zapisan ključni stavek: »S. pripada najbolj gorečim prvoborcem Hrvaštva in hrvaških idej.« Pričujoči dokument tako postavlja v zrak teze o protinarodnem delovanju katoliške Cerkve, o njenem protižidovskem značaju in o ljubezni do Nemčije. Navezuje se na slovenski javnosti malo poznano dejstvo, da je prva žrtev nacistov na Koroškem prav slovenski duhovnik Miha Poljanec, ki so ga zaradi vztrajnega širjenja Slovenstva leta 1939 zastrupili nacisti. Na njegovem pogrebu je bila prvič zapeta narodna pesem Rož, Podjuna, Zila. Pričujoči dokument torej pomeni izziv uradni ideologiji, znanost ga ne more obiti, ker je pač pričevanje zgodovine. Kot bo morala zgodovinska veda reči svoje o tem, koga in zakaj so zavezniki v Jugoslaviji sploh podpirali, se bo morala opredeliti tudi do vloge kristjanov v usodnem procesu, ki se mu reče druga svetovna vojna v Jugoslaviji. Že zdaj je mogoče slutiti, da oni dan ne bo nič več, kot je bilo poprej in kot je danes. Nacizmu in komunizmu navkljub. Družina, 1998

KRISTUS IN RAZUMNI DVOM: DRUŽBENI IZZIV POSTMODERNE Umestitev dr. Antona Stresa na čelo Ljubljanske nadškofije je mejnik, bolje gradník v oblikovanju identitete tistega, kar v najširšem zapopadku imenujemo krščanstvo ali katolištvo na Slovenskem. V tej sodbi so si bila enotna tako občila kot sodbe državljanov, ki smo ta dogodek spremljali. Ob takšni aklamaciji pa se zastavlja nujno vprašanje, v kakšen tip družbenega konteksta je bil nadškof umeščen, kajti njegovo delovanje bo pogojeno prav z notranjo dinamiko znotraj le-tega. Tu pa se že zaplete. Družbeni kontekst sodobne Slovenije je namreč v bistvenih, notranjih obrisih, se pravi v tistem, kar zadeva razmerje družbene moči, še vedno enak kot v preteklosti. Na zunaj se to prevaja največ prek večinske drže homo slovenicusa v javnosti, to je samocenzure. Nadškof prihaja v čas, v katerem je razmišljanje in javno govorjenje zamaknjeno do te stopnje, da ga skoraj ni več
135

mogoče usklajevati z resničnim stanjem. Pri nas se namreč dogajajo stvari, ki so v neskladju z razumsko logiko in bi se kot take ne mogle zgoditi drugod, se temu reče v bolj razvezanem jeziku. Novi nadškof prihaja pred zid splošnega samonadzora, za katerega pa bi spet težko rekli, da je statičen fenomen: prej velja, da ga obvladuje spazmatična tendenca, v kateri se konture stvarnosti izgubljajo do te mere, da nas prav čudi, kaj vse je mogoče reči, storiti, prikriti. Primeri pa se po nekakšni hierarhični logiki porajajo tem intenzivneje, čim pomembnejša, višja, usodnejša je instanca, ki jih spočenja. Prvaka sta zato logično dva: eden je predsednik republike, ob njem krepko stopa predsednik vlade. Odlikovanje Ertla, označitev povojnih pobojev kot drugorazredne teme, pa spet nastop v Davosu, kjer je predsednik republike resnici navkljub poveličeval imunost države spričo krize, vse to so obeležja javne retorike, ki ji je po poljubnosti in neobvezujočem odnosu do objektivne resnice lahko le malokaj kos. Premier in njegova ekipa ravnata podobno: če se iz krize primaknemo k področju, kjer je religija bolj doma, zadenemo ob Aleša Guliča. Kaj pa je nekdanji »satanov brat« na mestu direktorja Urada za verske skupnosti drugega kot nebistroumni oksimoron, ki skače iz večinskega diskurza v naši domovini? S to paralogično demagogijo je prežeta zadnja pora domače javnosti. Ko Društvo pisateljev sklicuje »kulturni plenum«, se nam zdi, da beremo zgodovinsko poročilo o nečem, kar se je godilo v sovjetskih časih pred desetletji. Kulturni plenum? Mar tudi pisatelji, ki so porodili državo, ne morejo brez popkovine v preteklosti?!. In kar je še bolj presenetljivo, je naslednja poved: »O svobodi in suverenosti v kulturi in o njeni nujni spregi s politiko sta najbolj jasno spregovorila uvodna govornika Tone Pavček in Ciril Zlobec« (povzeto po MMC RTVSLO). Pavček in Zlobec pa res vse dolgujeta povezavi z režimom (!): njun pesniški talent je namreč tako skromen, da bi brez politike ne bila nikdar nič več od povprečja. In prav ta dva sta se v temeljitem pomenu avtocenzure pridušala, da so mnogi neupravičeno obogateli v tranziciji, denimo, Janša in Bavčar. Ne Šrot, Kordeš, Rigelnik, Škrabec in kar je še Kučanovih »bratov v obupu«, ne. Avtocenzura ta intelektualna in poetična lavreata kot najbolj zanesljiv kompas vodi stran od poimenovanj, ki bi lahko ogrožala tihi interes partijske bratovščine. Novi nadškof pa je soočen še z dodatnim pritiskom. Avtocenzura javnosti gre tako daleč, da je celo ajdovski duhovnik Filip Terčelj, eden največjih stebrov narodne zavednosti v času rapalske meje, postavljen zunaj zakona. Terčelja je leta 1946 likvidiral KNOJ, malo iz slepega premisleka, še več pa iz razrednega sovraštva do krščanstva. Terčelj je v smislu simbolnega pomena svoje osebe strašno močan adut v rokah Cerkve, saj združuje v sebi prav isti komponenti, ko ju predstavlja Boris Pahor: primorsko zavednost in antikomunizem. Vendar Terčelj še naprej ostaja v anonimnosti: ne dovolijo mu postaviti ne plošče ne spomenika, še več, ob priložnosti komemorativnega srečanja te dni je bilo natančno poskrbljeno (predvsem s strani
136

ravnateljice Pilonove galerije, Irene Mislej), da se med referenti ne bi znašel kdo, ki bi Terčelja predstavil zunaj »plotov« domače samocenzure. Vse skupaj je logičen refleks samocenzuriranja javnosti, v kateri se že drugo desetletje ustvarja strah pred Cerkvijo, ki središči predvsem v treh povedkih: Cerkev si ne želi samo obvladovanja duš (t.i. verouk) v šolah, hoče tudi posvetno moč (denacionalizacija) in politični vpliv. Morda je bil v tem času objavljen samo en promil člankov ali avdiovizualnih poročil, ki so to institucijo želela ugledati bolj sproščeno, zunaj diktata, ki ga je zapovedala z oblasti sestopajoča partija. Anton Stres se bo moral torej spoprijeti z najbolj mučno posledico tovrstne javne manipulacije, ki jo je urednik Družine v zadnji številki sumarno izrazil v stavku: »Med vsemi institucijami družbe ima Cerkev poleg policije in tožilstva najmanj ugleda.« Tudi v širšem smislu stoji nadškof pred težkimi izzivi. Globalni svet današnjega dne namreč Cerkvi ni naklonjen. Razlogov je več, veliko je tistih, ki so na strani Cerkve (potrošništvo, brezobzirni »kapitalizem«, razpadanje ustaljenega sistema vrednot, in drugo). Nekaj pa je tudi onih, spričo katerih bi se Cerkev lahko bolj potrudila oz. prilagodila. V mislih imamo postulate zadnjega koncila, ki je institucijo izrazito naravnal nazaj h Kristusu, k demokratizaciji in prvotnosti nauka iz prvih stoletij. Cerkev je za časa koncila dodobra razumela temeljno signaturo postmoderne: sedanji čas nima nobenega posluha za vnaprej določeno avtoriteto ali predpis: človek se svobodno odloča o tem, kaj bo veroval in komu bo zaupal. V koncilu se je Cerkev, vede ali nevede, približala verovanju prvih kristjanov, bolje Pavlovem določilu: »Oznanjam Kristusa, samo njega in to križanega«. Da bi sedanji ljubljanski nadškof pri premagovanju postkoncilskega izziva ne smel imeti težav, priča neka opogumljajoča podrobnost iz zadnje umestitve. Ko je namreč postal celjski duhovni pastir si je volil škofovsko palico – iz lesa. To gre razumeti kot znamenje skromnosti, a tudi edinosti z ljudsko množico, kar so vse obeležja prvotne krščanske duhovnosti. Do nje in do dejanskega duha koncila pa se zdi Cerkev kot globalna celota kdaj zelo daleč, to pa je tudi velik problem slovenske (ljubljanske) cerkvene pokrajine. Sodobni čas razliko med Kristusom iz evangelijev in dejansko Cerkvijo zaznava z mehanizmom, ki mu je bil dan na voljo ob Descartesovi spoznavni revoluciji v 17. stoletju. Temeljni mehanizem modernega človeka je namreč spoznanje, utemeljeno na dvomu. To pa pove, da bi se nebeški učenik težko strinjal z mnogočem iz vatikanske armature. Novi nadškof, predvsem pa celotna Cerkev, bi se morala (prek Dostojevskega) vnovič zazreti v razmerja med Bogom in posvetno močjo, predvsem pa njenimi insignijami. Naš Gospod je namreč škrlat oblekel samo enkrat in to proti svoji volji. Pompozna oblačila in še gromoglasni nazivi (nunciji, prelati, monsignorji, in kar je še teh besed, kot bi rekel Cankar) niso samo anahronizem, temveč so v živem nasprotju s historično osebo Božjega Sinu in njegovega učenja. To sodobni človek
137

zaznava pred vsem drugim. Če je Kristus tisto, kar je bil za Kartezija cogito, potem ga hoče v neomadeževanosti prvotne vloge, čistega in jasnega, kot je človeška misel. Pri tem ga zunanja obeležja motijo toliko siloviteje, kolikor močnejša je v njem želja po spoznanju tistega, ki je »pot, resnica in življenje«. Modernosti Kristusa kot temeljnega izziva Cerkve v sodobnem času tudi ne smejo zastranjevati oni, ki jih je v besedi in vedenju – en sam Kristus. S tem mislimo v zadnjem času Cerkvi konkurenčno planetarno gibanje Vnovič rojenih kristjanov, med katerimi si pri nas izstopajoče prizadeva Vinko Ošlak. Poudarili smo »izstopajoče«, to pa zato, ker Ošlakov »kopernikanski obrat« ni usmerjen v spoznavo pravega nauka, temveč v osebno promocijo in poravnavanje računov iz davnih let. Ratzingerjeva in Stresova Ecclesia morata te vrste snetljivo seme pustiti vnemar, na novo pa odkriti tisto, kar je pokojni profesor Strle imenoval »spoznavna resnica razodetja«. To je seveda neskončno težko. Moderni razum bo namreč logiko Božjega samopriobčenja vselej primerjal s konkretno izkušnjo: ker je danes razum nad vero, se bo najprej vprašal, zakaj pa bi si Kristus kot Božji Sin želel prebivati v Vatikanski palači, hlepeti po odmevnosti, moči, denarju in politiki. In spet bo prišel do istega odgovora, kot ga ves čas že daje princeps norma, to je zdrava pamet: Kristus, če je Kristus, tega ne bi nikdar dopustil. To bi bilo v kontradikciji z njegovo identiteto. In če si razum in vera ne moreta nasprotovati, potem bo Ecclesia postmoderna morala v formi novega koncila ali radikalne papeške bule – lahko pa tudi spodbujena z impulzom naše domače dežele (zakaj pa ne?), ontološki habitus svojih resnic in dejanj približati Descartesovi modrosti in odpraviti vse, kar je nenaravno, nevredno, nečloveško, predvsem pa nebožje. Tu ji bo najbolj služil prav vatel razumnega dvoma. Na tej poti ji lahko pomaga mnogo, kar je sama ustvarila, recimo temu v prvih stoletjih krščanstva. Dogmatična konstitucija iz petega stoletja (Kalcedonski zbor) namreč prinaša naslednji stavek: »Gospod vesoljstva si je ob zasenčenju svojega neizrekljivega veličastva privzel podobo hlapca«. Ne pravi »monsignorja«, »nuncija«, »eminence«, »prelata«, temveč hlapca. In naprej: »Bogu se ni zdelo za malo trpeti kot človek. Neumrljivi Bog je hotel biti podvržen zakonom smrti«. To so povedki, ki articula fidei, kot bi rekel Trubar, določajo skozi tisočletje in pol: nobenega razloga ni, da bi njih svežino ne čutili tudi dandanašnji. Neizmerno poveličanje človeške narave, za katero se je kljub goloti greha v njej odločil Bog, je ne samo prvo, temveč edino dejstvo, ki ga mora upoštevati vsak nauk, učenje in razmišljanje o teh stvareh. Če je Bog kot Bog, mora tudi človek biti kot človek: ne kot naziv, institucija, predpis. Cerkev se mora vrniti k prvotni izkušnji večnega Edinorojenca. Iti mora nazaj, skozi čas in svoje zmote, strgati zagrinjala škrlata in posvetnih insignij, zaživeti v tem, kar je nauk slehernika na planetu. Najverjetneje še enkrat podoživeti crucis pondus et praemium, križa težo in nagrado, kot je to znal Janez Pavel II. Brez vrnitve na
138

izhodišče, h Kristusu Evangelijev in njegovi zavezi za človeka to ne bo šlo. In če je Kristus zadnji kriterij (kot je bil za Descartesa dvom), potem lahko domača Cerkev spričo tega zgleda Slovencem dopove eno od temeljnih bivanjskih resnic. Lastnosti, ki so odlikovale historičnega Jezusa, je moč strniti takole: prepričanost v svoj prav in podreditev lastne osebe temu, vse do zadnjega grenca. Iskrenost, spoštovanje in ljubezen do resnice: govor, ki je vedno meril v bit stvari in jih kot take tudi upovedoval. Nezaslišana plemenitost, nenazadnje. Tu je priložnost, da pobujena s tem zgledom, nastopi zoper jedrno zanikanje Kristusove osebe, ki se za potrebe slovenskega postkomunističnega loga izraža kot samocenzura v takšna in drugačna odličja ogrnjenih eksistenc. Da razkrinka prazno farizejstvo, kakršnega dnevno doživljamo v vrhovih slovenske družbe, kjer en človeški ništrc kadi drugemu in naprej in nazaj. Kjer se skoz medije preliva neavtentičen govor, ljudje pa ga ponavljajo in postajajo vse manj razumni, predvsem pa vse manj plemeniti. Učenikovih lastnosti domovini še kako primanjkuje: kje drugod kot tu pa bi bila življenjska priložnost za novega nadškofa v Ljubljani? Demokracija, 2010

LOV VETRA DOBRICE ĆOSIĆA Na slovenski kulturni praznik sem v Beogradu, na najbolj simbolični in elitni ulici, na Knez-Mihailovi, v tretjem nadstropju zgradbe, ki se imenuje Srbska akademija znanosti in umetnosti, stopal skozi prostran hodnik. Ob meni je bil gospod Lević, tajnik Akademije. Vodil me je na srečanje s človekom, ki je nepovratno beležil srbsko zgodovino 20. stoletja, v svetlih in temnih plateh. Po nekaj trenutkih, ki pa so se mi zaradi svoje intenzivnosti izgubljali v večnosti, sva obstala pred velikimi vrati. Na njih je radovednost pogleda vabila svetleča se medeninasta tabla, na kateri se je v cirilici izpisovalo: Dobrica Ćosić, akademik. Njegova stališča sem moral poznati, da bi jih vključil v delo, ki ga pripravljam. Zato je bilo vse moje bitje ena sama radoznalost: za tablico in za vrati me je pričakovala oseba, o kateri sem vedel veliko več slabega kot dobrega: moj politični in narodnostni spomin se je zbral, in v trenutku, ko sem mu segel v roko in se zleknil v
139

bogat usnjen naslanjač, mi je skozi zavest zavel piš podatkov, ki so ga obremenjevali: Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, ki je napovedoval tektonski premik nacionalnega sentimenta: memorandum, ki je postavil srbsko etnično mejo v »mehki trebuh« Hrvaške, skoraj do slovenskega ozemlja. Dokument, ki stoji na začetku reke krvi, ki je v štirih letih vojne utopila tisoče življenj in prav toliko upov. Skozi spomin mi je šel tudi glas Ratka Mladića, ki v posnetku ukazuje prvenstveno bombardiranje civilnih delov Sarajeva. To podobo sem vedno imel za dokaz zverinskosti človeka v 20. stoletju. Vse skupaj me je spontano pripravilo na retoričen ugovor, bil sem nared za obtožbo, za obsodbo srbske stvari, ki danes vsem na očeh končuje v revščini, sramoti in ponižanju. Da nisem nemudoma izbruhnil, dolgujem pravzaprav intuiciji, ki sem jo dobil v Ljubljani, pa šolal v Parizu. Ta veli, da veliki ljudje dajo občutek nečesa, kar presega čas. Tako to pač je. In nisem se zmotil: Ćosić je namreč ujel mojo misel in pribil: »Nisem bil med podpisniki Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti.« To pa je moja pričakovanja še povečalo, saj se v nadaljevanju nekako nisem znašel. Moj sogovornik je na to naštel nekaj dejstev, ki sem jih lahko preverjal, ker sem poznal njegovo biografijo. Še bolj bistveno pa je bilo, da je Ćosić govoril za nazaj, z izraženim občutkom življenjske resignacije. In da je protestiral zoper stvari, za katerimi nikoli ni stal. Govoril je: »Komunisti so me proglasili za nacionalista, kripto-Jugoslovani pa za ideologa Velikosrbstva. Nikoli nisem bil nacionalist.« Na to je zatrdil: »Sem pisatelj, ki je v Jugoslaviji napisal največ tekstov proti nacionalizmu. Konec 80. let 20. stoletja sem zastopal filozofijo zgodovinskega kompromisa. Bil sem avtor pobude o skandinavizaciji Jugoslavije in sedaj me imenujejo očeta Vojislava Koštunice in Slobodana Miloševića.« Bil je užaljen: »To je vulgarna, amoralna in nihilistična interpretacija.« Jaz sem še vedno molčal, zato je sam načel vprašanje, kako danes nanj gleda slovenska javnost. Prisluhnil sem mu. Najprej je ostro nastopil zoper to, da bi bil protislovenski, srbski nacionalist. Rekel je: »Kako je mogoče, da nekoga, ki je na javni tribuni v Cankarjevem domu leta 1989 branil Janeza Janšo, proglasijo za nacionalista?« In potem je še dejal: »Duša me boli, da so me zmanipulirali. Rad imam ta narod. Rad imam to deželo (slovensko, op. B.M.T.).« Dodal je: »Leta svojega javnega življenja sem porabil za to, da bi skupaj s slovenskimi intelektualci ustvarili demokratično, pluralistično Jugoslavijo, za katero se samo po sebi razume (to je moj sogovornik dvakrat ponovil), da bo vstopila v Evropsko zvezo. Moji prijatelji Slovenci pa so verjeli, da bodo v Evropo lažje prišli sami. In niso se zmotili.« In potem je izrekel zanimivo oceno: »Edina opozicija, ki je v Jugoslaviji resnično uresničila svoj cilj, je bila slovenska.« Ćosić je nato začel razvijati bolj abstraktno podobo države, ki ji je bila smrt usojena že v zametku. »Zadal sem si tri cilje. Prvi cilj je bil mir. Drugi cilj je bil vključitev v svetovno skupnost. Tretji cilj pa so bile ustavne reforme in oblikovanje demokratične, meščanske in pravne države, skratka, družbe odprtega tipa v smislu
140

filozofa Karla Popperja.« Tu sem vedel, da Ćosić ostaja v območju, ki je še zgodovinsko preverljivo. Če vzamemo njegovo neposredno izkušnjo vladanja, ko je bil v letih 1992-93 prvi predsednik tretje Jugoslavije, je bilo za resničnost njegovih besed dovolj dokazov. Ćosić je namreč predsednik Jugoslavije postal v trenutku, ko je bil za predsednika vlade imenovan Milan Panić, ameriški podjetnik srbskega rodu. To se je zgodilo na zahtevo ZDA, ki jo je formalno konec maja 1992 Miloševiću prenesla Helen Delić, ameriška državljanka srbskega rodu. Njo je poslal predsednik George Bush, dodaten pogoj pa je bil ta, da vlado tvori koalicija MičunovićDrašković. Ćosić je na to pristal, po nalogu ZDA pa je tudi skoraj prepričal Miloševića, da se umakne. Ta je to tudi že sprejel, postal bi direktor srbsko-ameriške banke, vendar je stvar padla v vodo, ker je intervenirala gospa Marković, Miloševićeva soproga, na katero pa Ćosić ni imel vpliva. Ko je Milošević ostal, je bil odhod Ćosića in Panića samo vprašanje časa. Ćosić je svoj mandat končal 31. maja 1993, pod ognjem Šešljevih nacionalistov. Svoj fiasko je komentiral takole: »Nobenega od teh treh ciljev nisem uresničil. Srbska opozicija mi ni dala podpore, ki sem jo pričakoval. Zamenjala sta me Milošević in Šešelj. Šešlja sem v času, ko je bil preganjan in brez službe, ščitil in varoval. Tako mi je vrnil. Pa tudi sicer je srbska antititoistična opozicija podlegla inerciji zgodovine. Ko so me patriotska čustva in moralni razlogi izzvali, da stopim v politiko, je bilo prepozno. Izigrala me je zgodovinska situacija, kot tudi opozicijo sicer. Zgodovina me je preslepila. Moja prevelika vera v politično in moralno avtoriteto družbe, ki sem jo ves čas imel, me je zavedla. Mislil sem, da bo to prepotrebna energija, s katero bi lahko uresničeval politični program, pa sem se zmotil. Noben politični program se namreč ne more uresničevati brez stranke. V tem je tudi razlog mojega političnega poloma. Jaz nisem strankarski človek. Ko me je leta 1989 klical Willy Brandt, da bi postal predsednik Socialdemokratske stranke Srbije, sem zavrnil. Pisal sem namreč roman. Nisem bil pripravljen, da kot pisatelj vstopim v politično areno.« Ob teh besedah, ki so prihajale kot retrospektivna sodba, sem razmišljal, da utegne Ćosić govoriti resnico, kajti temeljna poteza umetnika je prav distanca. Ćosić po objektivnih kriterijih velja za največjega srbskega pisatelja dvajsetega stoletja. Čim večji je umetnik, tem več bo imel distance do stvarnosti, zato je Ćosićev položaj razumljiv. Imel je distanco do institucij politike in strankarstva, nadalje do države, tudi in predvsem do Miloševića. O njem je že leta 1989 govoril z velikimi pridržki. Ćosić se je distanciral od informbiroja in je prvi opozarjal jugoslovanski politični vrh na strahote Golega otoka. Nadalje se je dvajset let pozneje distanciral od Tita, in takrat se je distanciral tudi od partije. Zato je postal neformalni vodja srbske opozicije. Ni pa imel dovolj distance do svojega stanu, najsi se to danes sliši še tako čudno. O svojem stoletju je Ćosić povedal nekaj nepozabnih besed: »Dvajseto stoletje je bilo strašno intenzivno. Trajalo je petindvajset let manj kot ostala stoletja. Začelo se
141

je s prvo svetovno vojno in se končalo s padcem berlinskega zidu. To je strašno gost vek, to je vek zveri, hkrati pa tudi vek grandiozne vere v človeško dobro. To je vek, v katerem so se zlomile socialne eshatologije in v katerem se je začel moderni nihilizem.« O prihajajočem stoletju pa se je izrekel: »Ustvarili smo toliko sil smrti, da ni več razuma, ki bi jih obvladoval. 21. stoletje je čas univerzalnega nihilizma. Na površini živimo dobo informacijske družbe, v globini sveta pa ječi strašna energija, ki bo v enaindvajsetem stoletju spremenila svet. To je moj strah.« Sebe pa je v knjigi s simboličnim naslovom Lovljenje vetra umestil takole: »Zgodovina in čas sta pokazala, da so bila mnoga moja prepričanja ideološke zablode, povzročene s težo in muko življenja v Srbiji. Moje bivanje so dolgo napolnjevale s smislom. Mislim pa, da sta zgodovina in čas prenekatero mojo ugotovitev potrdila. Zdaj se ne počutim niti kot grešnik, ki je prišel k pameti, pa se dokazuje in kesa, niti kot zmagovalec in prerok, ki slavi samega sebe, stoječ na ruševinah neke države in njene ureditve. Bili so dnevi, ko sem veroval, da sem usodo zgrabil za vrat, pa sem kasneje uvidel, da je bil to zgolj njen rep ali pa sploh samo senca. Danes so moje dlani razpraskane in prazne kot podplati. Nimam več nobenega upanja in tudi pravice nanj ne. Svet, za katerega sem se bojeval, se ni uresničil. Svet, v katerem sem živel, je prešel. Več ne obstaja. V svetu, v katerem pa danes ostajam, je malo mojih prijateljev. Zares, dosti imam vsega! Jaz sem človek dvajsetega stoletja. A to je minilo.« To je Ćosićeva sodba o sebi, sodba človeka, ki se distancira od vsega, tudi od sebe, le od svojega stanu ne. Človek razpraskanih dlani, kot njegov narod, pred zgodovino in prihodnostjo. Večer, 2002

ŠESTI ZARIS : JAVNO SPRAŠEVANJE: »AL BO KAL POGNALO SEME, KDOR GA SEJE, SAM NE VE« . ZAZNAMOVANI NA MRTVI STRAŽI

142

Dežele srednje in vzhodne Evrope, ki so preživele komunizem so z njim veliko bolj zaznamovane, kot bi si to v prvem trenutku mislili. Komunizem tudi ex post določa tranzicijo in vpliva nanjo, na moralno in ekonomsko hkrati. Globinski razlog njegove vztrajnosti je popolna razgradnja druž benih ustanov in slojev, kakršne ni poznal noben drug totalitarni si stem. Komunizem je bil tako vseobsegajoč družbeni eksperiment, da bodo njegove posledice na tranzicijo kar najbolj daljnoročne. V prvem planu imamo t.i. moralno tranzicijo, kar pomeni prehod iz družbe vrednostne in moralne anarhije v stabilno družbo odprte ga tipa. Ta tranzicija je težja in celovitejša od ekonomske, kajti zadeva mentaliteto državljanov, ki jih je re presivni sistem preoblikoval po svoje. Najprej zadeva pojmovanje subjektivne in kolektivne odgovorno sti, ki je bistven del človekove iden titete. Eden najhujših zločinov ko munizma je bil svojevoljno razpo laganje s svobodo človekove osebe, ki ji je vzel subjektivno odgo vornost in jo nadomestil s kolektiv no. Posledica je bila pomanjkljivo zavedanje samega sebe in sočloveka, pa tudi družbe kot celote. Zaradi tega so se odprle boleče rane na vseh področjih, tudi in predvsem na ekonomskem. Te so prisotne še zdaj. Samo svoboden subjekt, ki je odgovoren sam sebi in prek tega drugim, lahko ustvarja svobodno gospodarstvo: svoboda ekonomije pa je conditio sine qua non njenega zdravja . Brez nje ni uresničljivo. Dodatni problem moralne tranzi cije in splošnega stanja pa je, da se je komunizem kot največje in naj dlje trajajoče zlo zgodovine izmak nil obsodbi. Ne glede na to, da je na planetu Zemlji povzročil smrt 100 milijonov ljudi, in ne glede na to, da je trajal skoraj sedemdeset let, v največji državi na svetu pa vztraja še danes, ni doživel javne in soglasne anateme kot druga zla zgodovine. To dejstvo je še toliko bolj problematično za države v tranziciji, kajti pomaga tako ali dru gače vzdrževati staro sliko in omo goča vračanje starih politični elit, kar vse skupaj slabi moč tranzicije. Rekonstrukcija stare srednje in vzhodne Evrope na temeljih klasičnega evropejstva je še toliko tež ja zaradi prve lastnosti komunizma, tj. njegovega ateizma. Komu nizem je prek smrti Boga poskušal doseči izumrtje vseh ustanov in vrednot, ki so na njem temeljile, to pa je strašansko nevarno. Zato je tudi predsednik najmočnejše skupine v evropskem parlamentu, Evropske ljuds ke stranke (EPP-ED), Hans Poette ring lansko jesen opozarjal na dejs tvo, da brez poljske Solidarnosti in Janeza Pavla II. komunizmu v srednji Evropi ne bi bil zadan tako učinkovit udarec, kot je sicer bil. Srednja Evropa se mora tako obno viti scela, začenši pri svoji super strukturi, ki je krščanstvo. Berlinski zid, ki še danes stoji, mo ramo razumevati kot podobo, kot ključ, ki nam odstre prenekatero s krivnost. Še obstoječi komunistični duh pomeni, da tranzicija zgolj uvaja zunanjo, ekonomsko in mehansko strukturo demokratične Evrope, ki pa prihaja v prazen prostor, brez
143

vrednot in brez izročila. To je tolikanj kritizirano porabništvo in očitek, da vzhodna in srednja Evropa od svoje sestre na Zahodu prevzemata zgolj ekonomske mehanizme in kulturo potrošništva. Gotovo je v marsičem upravičen. Podoba Berlinskega zidu v tranziciji pa pomeni še dodatno, hujšo na nevarnost. Pomeni, da je ekonomska moč, z njo pa temeljna struktura oblasti, ostala netransparentno v rokah nekdanjih partijskih mogotcev. Ti so čez noč zamenjali politične barve, slekli suknjo z rdečimi našitki in si nadeli frak. Zapustili so mrtvo stražo ter odšli v gospodarstvo. Zdaj od tam uspešno nadzirajo tranzicijo in položaj družbe v celoti. Imajo bistven vpliv na medije, delujejo pa po načelu klanske delitve oblasti, ki ga z neko liko tršo besedo označujemo kot mafijski princip. To res velja v polni meri za dežele nekdanje So vjetske zveze, bolj prikrito, a nič manj resnično pa se dogaja tudi v državah, ki se pridružujejo moderni Evropi. Netransparentnost ob lasti v temelju nasprotuje demokratični normi; v združevanju prihodnje Evrope, predvsem pa v njenem vzajemnem delovanju ima ta princip lahko usodne posledice. Komunizem je Evropo tako opustošil bolj, kot si danes, v optimistič nem ozračju sklepanja predpri stopnih pogajanj in novega poleta v medsebojnih odnosih sploh lah ko predstavljamo. Razumeti mora mo, da je zavest evropskega člove ka izrazito zgodovinska, patriarhal na in preči več generacij. To ni zavest človeka, ki bi bila sočasna, vsa v sedanjosti. Taka je bila namreč zavest komunistov, ki so hoteli na mah pomesti s preteklostjo in z vsem, kar je bilo v družbi konservativnega, ustaljenega, dobrega: »Ta svet krivičnosti razdrimo, do tal ga boj naj naš podre,« pravi Internacionala, komunistična himna. Zavest evropskega človeka pa nosi s seboj preteklost, družino, vrednote. V Sloveniji obstajajo največje grobnice povojnih komunističnih pobojev, v katerih ležijo žrtve Titovega revolucionarnega terorja iz maja in junija 1945, kakih 200.000 po številu. Ali si lahko predstavljate, kakšna in kako dolgotrajna je bolečina očetov, mater, hčera, žena pobitih? Ali si lahko predstavljate, da so bili tudi sami žrtve represije, ker so se njihovi svojci izpostavili proti komunističnemu nasilju? Ali si predstavljate neskončno energijo bolečine, ki bo iz njihove izkušnje presevala v nadaljnje rodove? Evropa mora z največjo resnostjo obravnavati pojem komunizma, ki mu je bila toliko časa izpostavljena. Evropski parlament bi moral oblikovati telo, nekakšen institut, ki bi v obliki memoriala popisal zloči ne komunizma in poskrbel, da bi se to zlo vpisalo med največje pre izkušnje, ki jim je bil evropski člo vek podvržen. To se bo prej ali slej tudi moralo zgoditi, kajti: »Ne glede na ozračje, ki obvladuje našo celino ob koncu komunizma, to pa je tako drugačno od tistega, ki smo ga poznali ob zlomu nacizma, so pravičnost, spomin in zgodovina tu in bodo trdno stopali po svoji poti. Preprosto zato, ker nobena družba ne more živeti brez pravičnosti, spomina in zgodovine. Svetu temelja ni mogoče spodmakniti« (Stéphane Courtois).
144

Uvodno predavanje na seminarju YEPP (Mladi del Evropske ljudske stranke), Brač, 20. avgusta 2003 (ponatisnjeno v Družini)

ČE BI NSI IMELA PRIMERNE IDEJE IN PAMETNE LJUDI, BI JI TUDI SDS NIČ NE MOGLA 1. Koliko ugleda so si pomladne stranke v štirih letih mandata zapravile in katera izmed njih bo na volitvah za storjene napake plačala najvišjo ceno? SDS je prvič bila na oblasti, in to cel mandat, ob tem pa je vodila še EU. Tega pred njimi ni storil še nihče. SDS bo torej v nastali situaciji profitirala. NSi je ujetnica svoje provincialne antiinntelektualnosti, hkrati pa kompromitirana z vodenjem Darsa, predvsem z predsedovanjem organu, ki tam sprejema vse odločitve. Franc Slak, predsednik nadzornega sveta Darsa in visoki član NSi je objektivno odgovoren za vrsto napačnih odločitev, ki so čez razumno mero podražile gradnjo avtocestnega križa. Zadeve pa so se zapletle že v devetdesetih in so globoko povezane s političnokapitalsko logiko nastajanja cestnega križa. Če bi cestni križ gradili koncesijsko, bi ga imeli že v devetdesetih, bistveno bolj kvalitetnega, predvsem pa bistveno bolj poceni. Tako pa je v prvi veliki koaliciji med Drnovškom in krščanskimi demokrati prišlo do prvih zlorab. Velika gradbena podjetja, med katerimi prednjači SCT, so imela vpliv že na tedanjega ministra za promet in zveze, Igorja Umka. Tej logiki so v naslednjih koalicijah sledili drugi predstavniki, predvsem je tranzicijsko desetletje obvladovala SLS s svojimi ministri. Krščanski demokrati pa so si svoje komplementarno območje vpliva ustvarjali v Darsu, ki ga še danes obvladujejo. Dars je pod pretežnim nadzorom NSi, predsednik nadzornega sveta Darsa pa je Franc Slak, direktor Mercatorja v socialističnih časih in dolgoletni predsednik ljubljanske NSi. Prav Slak je kontradiktorna figura, ki bi v pravni državi in v zrelih demokracijah ne mogla ostati brez posledic. Nadzorni svet je namreč dajal soglasja za povišanja vrednosti del na križu, za t.i. anekse k pogodbam, ki jih v taki obliki mednarodna praksa ne pozna. Vprašamo se lahko le, ali so uslužbenci Darsa in njihov prvi nadzornik bili toliko naivni, da niso vedeli, kaj počnejo, ali pa je zadaj kaj drugega. Vsi nesmisli, anomalije in malverzacije pri gradnji cestnega križa so zdaj na ogledalu javnosti, so prva tema slovenske zdajšnjosti. V človeku budijo davni občutek za to, kaj se spodobi in kaj se ne. V tem smislu doživlja NSi stalno javno nezaupnico, ki jo, še posebej po porazu njihovega predsedniškega kandidata,
145

Peterleta, premika bližje in bližje parlamentarnemu pragu. SLS po logiki tega, kar smo navedli, deli isto usodo. 2. Bi lahko rekli, da imamo tudi pred letošnjimi volitvami zelo polarizirano situacijo dva bloka z dvema močnima liderjema? Letošnje volitve so, tako kot vsake pred njimi, podobne. Situacija se polarizira, včasih izstopajo bloki - tako je bilo leta 1996, drugič stranke oziroma liderji, kar se je zgodilo leta 2004 in se dogaja letos. V bistvu situacija sama opozarja na potrebo po implementaciji večinskega volilnega sistema, ki bi stvari napravil logične. Sam SLS in NSi v tem trenutku v desni blok prištevam le pogojno. Prvi razlog je izrazita identitetna kriza v obeh strankah, kar ju z malo sreče postavlja malo nad parlamentarni prag, z malo smole pa pod njega. SLS se prek Bojana Šrota, ki mu kot Panurgove ovce nekritično sledi slehernik v stranki, spreminja v politično filialo kartelskega združenja familije Šrot. Pri SLS so vprašanje še zadnji mladi in inteligentni ljudje. Na primer glavni tajnik Rok Ravnikar in predsednik sveta stranke Aleš Primc. Če ti ne vidijo in ne ukrepajo, kdo pa potem bo. Koliko je taka situacija življenjsko produktivna, presodite sami. NSi pa po ustanovitvi Štrovsovih krščanskih demokratov - ali pa že pred njo, kdo ve - ne utegne ujeti parlamentarnega praga. 3. V katero smer šle predvolilne kampanje pomladnih strank? SDS bo poskušala ohraniti pozitivno vlogo lastne kompetentnosti pri vladanju. Ta vlada je bila kompetentna, če bi bil na mestu zunanjega ministra nekdo tipa Mate, bi bilo še boljše. Dimitrij Rupel je »mehki trebuh” pričujoče koalicije, ki pa ima to srečo, da kampanja ne leti na nekompetentnost pogajalcev s Hrvaško in Italijo glede morske meje. Če bo, bo predsednik vlade potreboval zelo učinkovito retoriko, da bo kompenziral primanjkljaj na področju zunanje politike. Kampanja SLS in NSi je predvidljiva: Bojan Šrot se bo kot do zdaj mojstrsko zapletal v protislovja, ki zadevajo zveze stranke s tajkunsko fronto, zunaj tega bodo poskušali Podobniki nekaj dodati o južni meji, kar bo letelo predvsem na Rupla, škodilo vladi, stranki pa ne koristilo, saj sta brata Podobnik v javnosti bolj del civilne družbe kot SLS. Kampanja NSi pa bo standardna: vrednote, družina, prihodnost. 4. Pomladne stranke pred tokratnimi parlamentarnimi volitvami niso sklenile zavezništva v smislu Koalicije Slovenija. Kaj so razlogi za to odločitev? Je Janša ocenil, da si z ratingom, ki ga imata NSi in SLS, ne more veliko pomagati?

146

Koalicija Slovenija in Zbor za republiko so bili del predvolilnega instrumentarija leta 2004. Takrat je bil predvsem slednji neverjetno uspešen, Koalicija Slovenija pa je zgolj pomagala kanalizirati glasove od manj kompetentnega k bolj kompetentnemu partnerju. Sicer pa je Koalicija Slovenija, tako kot ideja o narodni spravi stvar devetdesetih let. Danes je skoraj neuporabna. 5. Kakšne prednosti si SLS lahko obeta od dejstva, da bo na volitvah nastopila skupaj s Stranko mladih Slovenije? Malokatere. SMS je docela neprepoznavna, sam se niti dobro ne spominjam, kdo je zdaj njen predsednik. Ni to nek fant, ki je na volitvah dobil odstotek glasov? Kako pa naj potem navadni človek ve, kdo je na koncu ostal v SMS in s kom se združuje? Gre za slabo potezo Bojana Šrota. V politiki so najslabši dvoumni in slabo prepoznavni signali. Če politik ne govori jasno in niso njegova dejanja brez težav prepoznavna, ni politik. 6. Krščanska demokracija je v zahodnoevropskih državah praviloma ena najmočnejših strank, v Sloveniji pa je med najmanjšimi. Kako si razlagate ta fenomen? Ta fenomen zahteva celotno študijo, nemogoče, ga je razložiti v nekaj stavkih. A vseeno. Moje mnenje je, da se je slovenska krščanska demokracija spočela na osnovi velikih pričakovanj ljudi, ki jih je konec osemdesetih bilo precej več kot danes. Iniciativni odbor za ustanovitev stranke pa je bil sestavljen iz ljudi, ki so imeli skoraj vsi šifre sodelavcev ali virov Službe državne varnosti. Šlo je za kontaminiran proces, voden od zunaj, ki se je tudi končal tako, kot se take stvari končajo. Z malo pameti bi krščanska demokracija še danes imela med 15 in 20 odstotnih točk. 7. Se strinjate z Lojzetom Peterletom, ki pravi, da gredo glasovi tipičnih volivcev krščanskodemokratskih strank v abstinenco? Se strinjam, a dodajam, da precej tudi zaradi njega in ostalih v obeh strankah, to je v SLS in v SKD. Bi bilo pa dobro, če bi se Peterle skliceval na krščanski etos vsaj sam pred sabo. 8. Bojan Šrot je ob prevzemu vodenja SLS novembra lani napovedal, da bo rezultat stranke na letošnjih volitvah dvomestno število, a to je verjetno čista utopija... Saj bo dvomestno število, nič in še ena decimalka ... Bojan Šrot si je napravil medvedjo uslugo, ko se je pustil izvoliti za predsednika SLS. V SLS razen bratov Podobnik še noben predsednik ni dokončal mandata. Ni ga Franc Zagožen, Franci
147

But, vsem so sledili izredni kongresi, ki so vnovič na prizorišče prinesli brata Podobnik. Marjan Podobnik je le enkrat napravil izjemo, namreč na združitvenem kongresu 15. aprila 2000, pa še tedaj iz manevrskih razlogov. Njegova izvolitev je bila posledica dveh zunaj njega opravljenih kalkulacij. Prve, njegovega brata Boška Šrota, da bo najlažje obvladoval satelitsko stranko, če ji bo predsedoval tako rekoč iz družinskega fotelja. In druga, Janeza Podobnika, ki se je za ta ukrep odločil leto pred volitvami. Že teoretično namreč njegov protikandidat Bojan Šrot ne more dobiti toliko, kot je dobivala SLS pod Podobniki. Prihodnji predsednik stranke bo eden od bratov Podobnik. Bojan Šrot pa je napravil še usodnejšo napako: zanesel se je na to, da ga mediji v lasti Pivovarne Laško lahko »naredijo”. A danes mediji nimajo moči, ne koga vzpostaviti ne koga uničiti. Tako tudi o Bojanu Šrotu lahko le poročajo, glosirajo, če je le-ta sposoben zalagati jih z vsebino, manipulirati z njimi. Vendar do zdaj še nismo videli enega primera in ga tudi ne bomo. Bojan Šrot tudi teoretično ne more uspeti. To pa zato, ker Bojan Šrot nima temeljne komponente za državnega politika, je namreč človek z dežele, sijajen župan knežjega mesta, vendar to in nič več. Bojan Šrot bo v SLS prehodna figura, tako kot je bil Franci But. 9. Se strinjate z oceno Marka Štrovsa, da Janša načrtno uničuje NSi? Štrovs je neznan človek. Naknadno smo izvedeli, da je pomemben član NSi in nekdanji državni sekretar na ministrstvu za delo. V javni spomin se je zapisal z dvema dejanjema. Najprej je upokojence označil za relativno nepomemben problem družbe, saj se lahko v zvezi z njimi bojimo le – Matilde. Nato je ob priložnosti izjavil, da jih Janševa stranka reže kot salamo. Kaj mislite, kaj te besede izražajo o človeku? Inteligenco? Pač! Kot tak se je Štrovs tudi vpisal v slovenski javni spomin. Stranka, ki ima take ljudi v vodstvu, nima prihodnosti. NSi pa ob občutni intelektualni regresiji, sploh ne opazi, da nima ljudi idej, s katerimi bi lahko osvajala javni prostor. Štrovs ji je s sintagmo o Matildi in salami povzročil veliko škodo, vendar NSi jemlje to kot privilegij. To naj bi bili stebri stranke? Štrovs pa spet nastopa v tandemu z Drobničem, ki so ga odlikovale misli o »splavitvenih položnicah”. Skupaj z nekdanjim ministrom Zupanom so vsi trije prepoznaven glas stranke NSi. Zdaj se sliši, da je prav Štrovs ustanovil novo stranko krščanskih demokratov. Tu gre za reprizo reprize, protagonisti, logika in emblemi so znani, prvi formalni problem je raba simbolov nekdanje SKD, ki je zaščitena po združitvi leta 2000. Drugi vsebinski problem pa sam Vatikanski koncil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Eden od sklepov koncila je namreč bil, da Cerkev ne more ne v takšni ne v drugačni obliki politično delovati. V tem smislu je Štrovsova stranka popoln anahronizem, njen dodatni problem pa je, graditi politični program na užaljenosti. Bi bil Štrovs predsednik stranke, če bi še bil državni sekretar, Drobnič pa minister? Če bi NSi imela pametne ideje in primerne ljudi, bi ji tudi SDS ne
148

mogla nič. Tako pa je to bolj izgovarjanje po logiki »primite tatu”, ki je prozorno in prepriča malokoga. 10. V kolikšni meri je za neprepoznavnost NSi in SLS krivo dejstvo, da nimata intelektualnega zaledja in da sta še vedno premalo urbani, moderni? Ne ena ne druga stranka nista od ustanovitve konec osemdesetih poslali enega samega mladega človeka na šolanje v tujino. Pa je bilo priložnosti več kot dovolj. V devetdesetih so bile ameriške univerze, predvsem najboljših pet, odprte za študente iz držav na drugi strani železne zavese. Pa še več: prilagodile so jim programe, od diplomskega do doktorskega študija. Namen je bil naučiti čim več mladih ljudi pravil demokracije in jih pokazati pot v svet. Za razliko od ostalih, ki so iz ZDA in od drugod študirali na teh univerzah, so bile za pripadnike Srednje in Vzhodne Evrope na voljo velikodušne štipendije, ki so strošek študija znižale na t.i. pozitivno ničlo. V teh programih so se šolali študentje iz Madžarske, Češke, Baltskih dežel in drugi, tudi iz daljnega vzhoda, na primer iz Mongolije. Ti ljudje so danes nepogrešljiva konkurenca starim kadrom. Kako prav bi prišli v Sloveniji! To je eden od pokazateljev. Drugi pa je preprosto dejstvo, da so v prvem kadrovskem naboru teh strank sodelovali ljudje, ki so se odlikovali po svoji pretežni provincialnosti. Vprašanje globljih analiz bo, ali je bila ta provincialnost kot sam nabor proizvod od drugod ali je bila pogojena zgolj sama s sabo. Na to bo dala odgovor prihodnost. Dejstvo pa je, da je intelektualnost povezljiva z urbanostjo in da se je prostor urbanosti v zadnjem desetletju zelo razširil. Mislite, da so Podobniki, Peterle, Zagožen, Oman in Šrot urbani intelektualci? 11. Bi morala NSi za večjo prepoznavnost bolj odkrito propagirati krščanske vrednote? Bi si na ta način pridobila vernike? V to je prepričan Štrovs, ki kot primer navaja Peterletovo kampanjo za predsednika države, ko se je v ključnih vprašanjih izogibal kakršnikoli navezavi na krščanske vrednote, kar mu je samo škodilo. Štrovs je »kresnička”, kot se tudi imenuje njegova sedanja stranka. Razsvetljuje malo prostora in to zelo malo časa. Vse drugo v zvezi z njim je redundanca. Peterletova temeljna napaka sploh ni bil »krščanski etos” – med drugim – to je ena od kategorij, ki jih lahko le živiš, v tišini in sam za sebe – Peterletova napaka je bila napačna koncepcija podobe predsednika. Predsednik mora biti stopnjo nad najbolj banalnimi oblikami življenja, kakršne je podeželsko slovenstvo oblikovalo v »Vojvodini kranjski”, pa tudi na Dolenjskem v 19. stoletju. Taka retorika nima smisla, ljudje bodo rekli, to ni ljudski, temveč vaški predsednik. Peterle je imel sijajen potencial kot poslanec v Evropskem parlamentu in kot predavatelj: to bi mu

149

lahko odprlo prostor resnega naskoka na predsedniško mesto. Pa je šel po napačni poti. Intervju v Mladini, 2008 SLOVENSKA POT K DRŽAVI DRŽAVLJANOV Vprašanje Slovenije pred volitvami je najprej vprašanje njenih razvojnih izzivov, ki naj s odrazijo v optimalizaciji družbenega in gospodarskega življenja glede na normo skupne evropske države, natančneje njenih bolj razvitih delov. Brez dvoma je Slovenija država, ki si je v slabih dveh desetletjih obstoja napravila zavidanja vredno pot. Od nekdanje socialistične republike neuvrščene Jugoslavije je prek osamosvojitve napredovala v čedalje bolj opaznem izenačevanju s standardi stare celine, v zadnjem poletju pa je celo predsedovala Evropski zvezi. Ta dosežek je bil krona prehojene poti, za katero bi ob koncu osemdesetih, ko se je vse skupaj začenjalo, tudi največji optimist lahko rekel le, da gre za znanstvenofantastično bajanje. Slovenska pot je v bistvenih odločitvah temeljila na konsenzualnosti zunaj sfere strankarskega življenja. Tihi družbeni konsenz je bil najprej dosežen glede obletelosti in preživetosti socializma kot družbenega sistema, že kmalu po prvi polovici osemdesetih let. Tu korenini teza o »sestopu z oblasti«, ki jo je nekdanja Zveza komunistov uporabila, da se je v svojih stremljenjih bližala državljanom SR Slovenije. V Sloveniji je šlo za obliko mehkega prehoda oblasti, kjer je nekdanja monopolna Zveza komunistov, osredotočena okrog generalnega sekretarja Milana Kučana, spretno izrabljala spor s srbskimi in črnogorskimi kolegi na gremijih federalne partije za promocijo nacionalnega sentimenta, ki smo ga Slovenci v tem času čutili kot malokdaj v svoji zgodovini. Tu si je sestopajoča Zveza komunistov tudi začela ustvarjati izhodiščno prednost, s katero je nekdanji monopol v tranzicijskem desetletju (do zadnjih volitev oktobra 2004) preoblikovala v nize manjših monopolov, s pomočjo katerih je po svojih satelitskih strukturah obvladovala pomembna področja družbenega in gospodarskega življenja v državi. Lahko bi dejali, da je že prvi korak v demokracijo vodil natančen premislek nekdanje Zveze komunistov, da si v teh nujnih in za normalno družbo brezpogojno potrebnih korakih zagotavlja določeno strateško prednost, s katero je nadalje manipulirala, pač z nameni zadržati kar največ v totalitarnem času nakopičene oblasti. Prihodnjo pomlad bomo obhajali dvajsetletnico tega prvega koraka, namreč ko je na osnovi posvetovalnih volitev aprila 1989 kandidata krovne organizacije družbenopolitičnih sil v socializmu, SZDL, Marka Bulca premagal relativno neznani dr. Janez Drnovšek. Relativno neznan je bil Drnovšek sam, znana in prepoznavna pa
150

je bila metoda njegove prezentacije in kasnejše uveljavitve. Drnovška je namreč določila SZDL sama, ljudem je bila odvzeta možnost predlagati svojega kandidata v demokratičnem postopku, tako da so se lahko odločali le za dvoje personalnih možnosti istega predlagatelja, to je tedanje SZDL oz. ZKS. Tako se je demokracija, ki naj bi bila po meri ljudstva, že na samem začetku zvito spremenila v demokracijo po meri oblastnikov. Dve desetletji se je Slovenija otepala in soočala s taktikami take vrste in še danes so takšne in podobne skušnjave tu. Vendar je bil Drnovšek nekako konsenzualen. Najprej je predsedoval kolektivnemu predsedstvu Socialistične Jugoslavije, kasneje pa je dobro desetletje vodil vlado Republike Slovenije. Na volitvah je dvakrat prepričljivo zmagal, nobenih volitev pa ni izgubil, četudi je moral po zadnje, predsedniške v drugi krog. Konsenzualnost Drnovškove oblasti je imela znamenje zunanje uspešnosti, saj je Slovenija izpeljala vse potrebne reforme, ki so ji omogočile 1. maja 2004 vstopiti v Evropsko zvezo in Nato. Na znotraj pa ta konsenzualnost ni bila optimalna, saj je vključevala zgolj tiste sloje, ki so se identificirali kot dediči prenovljene Zveze komunistov, drugih ne. Notranje je slovenska država v času Drnovškove ere stagnirala, to pa prav zaradi kontinuitete partijske oblasti, ki na ključnih področjih države ni bila prekinjena. K temu je potrebno dodati, da je bila Slovenija tako rekoč edina država, ki je ob prelomu v demokracijo leta 1990 izvolila nekdanjega predsednika Centralnega komiteja ZKS za predsednika in edina država nekdanjega vzhodnega bloka (poleg Bolgarije in Romunije), ki se je lustracijskim zakonom v celoti ognila. To se je zgodilo navkljub javno izraženemu nestrinjanju mnogih intelektualcev, večinoma povezanih v civilno-družbene skupine, kakršna je, denimo, Nova Revija. Ti so redoma opozarjali v obliki zbornikov, biltenov, pa tudi odmevnih nastopov (denimo leta 1997 Ura evropske resnice za Slovenijo, leta 2003 Evropski izziv) na nazadovanje države v smislu demokratičnih standardov. Pri svojem delu so imeli široko javno rezonanco, vendar malo efektivnega uspeha. Velikokrat je ta kritika pljusknila tudi čez fizične meje domovine, denimo v besedah uglednega akademika in pisatelja Draga Jančarja. V teh prizadevanjih moramo omeniti tudi katoliško Cerkev na Slovenskem, ki se je v obliki sedanjega kardinala, prejšnjega ljubljanskega nadškofa Franceta Rodeta živo upirala in borila za pluralistično resnico v družbi. Kljub temu je Drnovškova era uspevala v mehkem cementiranju partijske kontinuitete v družbi, predvsem v njenih najbolj občutljivih segmentih, v gospodarstvu, v bančništvu, v šolstvu in v medijih. Slovenija se je, tudi mednarodnim kritikam navkljub, začela razvijati v smer avtogenerativnega sistema, v katerem je družbena elita, ki se je rekrutirala izključno po političnem kriteriju, brez konkurence, nadzora in prevetritve obvladovala celotno družbo. Tudi to bi bilo še sprejemljivo, če bi se v tej atmosferi ne začeli ustvarjati pogoji za gospodarsko korupcijo, katere obraz se je pokazal v začetku tega desetletja, ko so javnost preplavile bančniške, gospodarske in

151

nepremičninske afere, večinsko povezane s člani ali simpatizerji levih političnih strank. Posledice teh afer so oktobra 2004 leta na oblast pripeljale Janeza Janšo. Tone Rop in drugi Drnovškovi dediči niso imeli političnega razuma, spretnosti in moči, da bi z državo upravljali kot on sam. Tako bi lahko poimenovali prvi razlog preloma na volitvah leta 2004. Drugi razlog pa je globlje narave. »Konsenzualnost« vladanja, v katerem je peščica privilegiranih upravljala z večino državljanov brez možnosti izbire, se je počasi obletela. Slovenski človek je zorel in dozorel do mere, v kateri je že znal pravilno ocenjevati in presojati dejanja tranzicijske politične elite. Prva Janševa vlada je v začetku leta 2005 nastopila z naravnost revolucionarnim programom. Njegov temelj je bil liberalizacija gospodarstva, uvedba principov liberalne oz. libertarne države, v izhodišču mišljenih kot koncept države državljanov. Tu bi se slovenska pot poravnala s tistim izhodiščem, ki se je v domovini pokazalo konec osemdesetih, ob padcu Berlinskega zidu. Posameznik participira po načelu enakih možnosti v ustvarjanju družbenega bruto produkta ali širše, v ustvarjanju »politične«, to je idejne in metafizične družbene superstrukture. Progam vlade je bil v izhodišču namenjen demokratizaciji, podružbljenju države, ki jo je začel odpirati interesom posameznika. Začete gospodarske reforme so tudi pokazale, da je prišlo do davčnega razbremenjevanja v sektorju srednjih in manjših podjetij, to pa je najbolj propulziven in gospodarsko najbolj učinkovit sloj podjetij v državi. Še posebej gre tu omeniti tista, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo. Te napore lahko beležimo v prvem letu mandata, to je v letu 2005. Že jeseni tega leta pa je prišlo do radikalne blokade vladnih prizadevanj, do restavracije, če prvo fazo lahko po francoskem zgledu imenujemo revolucija: svoboda, enakost in bratstvo. Te tri vrline so se ob koncu leta 2005 začele krhati, kajti v igro so vse bolj posegali interesi iz ozadja, ti interesi pa so veleli, da ostane partijska država, v njenih nosilcih in predvsem privilegijih neokrnjena. Angažiral se je sloj ljudi v obliki t.i. Svobodnega sindikata, ki ga vodi Dušan Semolič. Ta je sprožil več deset tisoč glave demonstracije, namenjene blokadi družbenih sprememb. Ob tem se je okrepil tudi medijski monopol, katerega razvidnost v današnjem času predvolilne kampanje je grozljiva: tiskani mediji, ki so večinoma v rokah nekdanjih članov ZKS, zdaj organizirani znotraj t.i. Pivovarne Laško lansirajo neresnice in afere, slovensko novinarstvo pa ob hudo redkih izjemah kaže svoj servilen, socialističen obraz: spomnimo se, da je bil novinar v socializmu družbenopolitičen delavec, zagovornik apriorne resnice Zveze komunistov za vsako ceno. Slovenska pot k državi državljanov bo še dolga. Drži pa zgolj v eni smeri. V smeri odmiranja privilegijev nekdanje socialistične države, kar premočrtno vodi k državi državljanov, kakršna se je na Zahodu utemeljila na modelu francoske revolucije, z vsemi pridržki do njenih aberacij, jakobinstva in žirondistov. Država državljanov je država, kjer si človek privilegije ustvarja zgolj na podlagi svojega dela, svojih
152

sposobnosti in svoje marljivosti. Model države državljanov se z ruskim modelom konfrontira še v eni, bistveni točki. Socialistična vlada Anteja Markoviča z leta devetdeset je predvidela formalne možnosti divjega lastninjenja. V času Antona Ropa je bil spisan zakon, ki je tudi formalno predvidel možnost menedžerskega odkupa podjetij. Ne ukvarjajmo se z vzroki, za pričujočo priložnost spregovorimo o posledicah: kdor je bil kot menedžerski kader zaposlen v podjetju, ga je lahko odkupil, če so mu banke le dale kredit. Ker so banke, predvsem največja, to je Ljubljanska banka, še vedno pod upravo stare elite (predsednik Uprave NLB je nekdanji šef Drnovškovega kabineta), je prišlo do množičnega zlorabljanja kreditov, ki so imeli za posledico dvoje: nekdanja socialistična elita, zbrana v t.i. Forumu 21 (ustanovitelj Milan Kučan), je dobila kredite, s katerimi je – brez vsake zunanje konkurence, pogosto ob zlorabi notranjih informacij – kupila podjetje. Drugo: podjetje je precej oslabljeno, saj je pod težko hipoteko in lahko njegovo kreditno sposobnost omaje že manjši padec konjunkture v gospodarstvu. Ti ljudje postajajo tudi lastniki medijev (Delo, Dnevnik, Večer, denimo), tako pa zoper voljo državljanov kopičijo takšno moč, kot je – govorimo o relativnih pojmih – nastajala v devetdesetih v nekdanji Sovjetski zvezi. Slovenija se bo na volitvah 21. septembra 2008 odločila med enim in drugim modelom. Nikdar v svojem političnem življenju pa ni bil državljan Republike Slovenije pred tako globalno odgovornostjo, ne samo za preteklost, temveč za iz nje izhajajočo prihodnost. Če nam je uspelo v kavzalnem neksusu prikazati oboje, je bil naš namen dosežen. Spoštovane dame in gospodje, spoštovani prijatelji, hvala za Vašo pozornost. Predavanje na Das Institut fuer den Donauraum und Mitteleuropa, Dunaj, septembra 2008

SLOVENSKA DRŽAVA PRED POVOLILNIM ČASOM 1. Izid zadnjih volitev je legel v javnost kot velik poraz izvorno demokratičnih strank, predvsem zaradi izpada NSi, slabega izida SLS in sicer malenkostnega zaostanka SDS. Zakaj se je po vašem to zgodilo? Razlogi so globlji, so pa specifični do te mere, da se ne da govoriti o porazu demokratičnega bloka slovenske pomladi ali o eventualni zmagi tranzicijske levice.

153

Karte, kot so jih volivci razdelili, pomenijo priznavanje bipolarnosti na eni strani, hkrati pa so tudi plebiscitarno izražena želja po večinskem volilnem sistemu. SDS je zaostala malenkostno, za eno odstotno točko, to pa je tehnična, ne vsebinska razlika. NSi in SLS sta dobili slab rezultat zato, ker so volivci glasovali po načelu večinskega volilnega sistema. To je vsebinski proporc. Tehnično pa je šlo v zadnjih letih za odmiranje t.i. krščansko-ljudskega bloka, ki se je v javnem prostoru izkazal za nekompetentnega. Razloge gre iskati že v devetdesetih letih, ko se je generacija politikov (Bizjak, Peterle, Zagožen, Podobniki) kompromitirala s sodelovanjem v Drnovškovih koalicijah. Ti ljudje so še danes na površju ali pa so jih nadomestili še bolj problematični in manj kompetentni (denimo Bojan Šrot ali Ljudmila Novak). Tako je blok izgubljal zaupanje ljudi, ki 21. septembra večinoma niso več prišli na volišče. Glede na volilno udeležbo v letih 2004 in 2008 je jasno, da ni bila SDS tista, ki je odvzela glasove, temveč da je šlo za dokaj plebiscitarno izraženo abstinenco. V velikih bazenih, iz katerih se je rekrutirala denimo, volilna baza NSi (prej pa Slovenskih krščanskih demokratov), tj. na Dolenjskem in na Notranjskem, obstajajo poročila o množičnem bojkotu volitev. Ljudje niso volili (NSi), ker bi glasovali za Bajuka proti Peterletu ali obratno, oba politika pa sta se do konca izčrpala že pred leti. Znotraj ponudbe NSi niso imeli koga voliti, drugo pa jih ni zanimalo. Peterle je tudi v vinorodnih krajih rodne Dolenjske, denimo, izgubil proti Danilu Türku. Ne samo, da morajo ti ljudje oditi, nastati mora nov koncept političnega združevanja, ki ne bo spominjal na nesrečne zgodbe NSi (SKD) in SLS. Kako in kdaj pa je vprašanje za stratege na desnici. 2. Kateri so zunanji objektivni razlogi, ki so k temu pripomogli, ob asistenci večne medijev seveda... (mediji, Kučan, Janković...) Zunanji razlogi so medijska neuravnoteženost slovenskega prostora, hkrati pa briljanten finale tranzicijskih povzpetnikov v zadnjem tednu kampanje. Tedaj sta Janković in Kučan angažirala silno množico, ob premoči medijske kampanje pa tudi stran demokratične opozicije ni mogla dosti. Je pa res, da je bila kampanja zadnjega tedna tudi pri SDS premalo domišljena. Sam sem imel vsaj od srede, 17. septembra hud strah, da se je pobuda začela prevešati na drugo stran. Če bi bile volitve teden dni prej, bi SDS krepko zmagala, če bi bile teden, dva pozneje, bi bila situacija kritična. 3. V čem so bile stranke tranzicijske levice v prednosti. Zakaj? (mediji, po večini levo tranzicijsko usmerjena vplivna elita na večini področij…)

154

Odgovor na to vprašanje tiči v globinski identiteti sodobne Slovenije. Ta se ni bistveno spremenila od socialističnih časov sem. Ljudje, ki so bili takrat na oblasti (bolje, pri odgovornosti), to so uradniki, višji in nižji, tisti, ki predstavljajo srednji sloj, so bolj ali manj ostali na svojih pozicijah, kolikor niso doživeli generacijske eklipse, to je upokojitve. Vendar je bil tudi zanje pripravljen razred, ki jih je lahko nadomestil, tako da gre za neke vrste avtogeneriranje oblastniške in upravne elite. Ta je z redkimi izjemami leta 2000 in med letoma 2004 in 2008 živela nedotaknjena v svojem mišljenju, delovanju in privilegijih. Prištejte tej »eliti« še gospodarsko »elito«, ki se je rekrutirala še v času ancien régima, dodajte medijsko shemo in prištejte Univerzo in še nekaj siceršnjih akcidenc, pa dobite model uniformne družbe, usklajene na enem samem skupnem imenovalcu, to je ohranitev privilegijev socialistične države. To je sicer legitimni postopek, ima pa neki stranski odvod, ki je za družbe odprtega tipa bistven. To je, da ne pozna konkurence. V Sloveniji se konkurenca ne vzpostavlja na način organskega kriterija, to je po tem, kdo je uspešnejši, temveč na način klanske povezanosti in pripadnosti. Zdrava jabolka bom metal iz košare, v njej pa hranil gnila, je že leta 1991 na Prešernovi proslavi povedal eden od govornikov. Tovarišijski princip pomeni, da ni nihče od ključnih protagonistov slovenskega gospodarstva, medijske scene in drugega nikdar stopil v konkurenco s tujino. Pri nas obstaja nenavadna oblika spektakla, namreč, da so naši gospodarstveniki, mnogokdaj umetniki, večinoma pa univerzitetni delavci in medijski obrazi brez izkušenj s širšim prostorom, v katerem so norme strožje in pogled ostrejši, s tujino. Ves ta aparat bo seveda deloval v sistemu obrambe svoje »legitimnosti«: Skupni imenovalec teh ljudi bo avtogenerirana obramba privilegijev, to pa je toliko kot vrata zatohlosti zapreti do konca. Naši gospodarstveniki? Poglejte samo zadnjo zgodbo, ki je v javnosti. Družbeno podjetje Intereuropa je v osebi direktorja Andreja Lovšina in zoper voljo nadzornega sveta za približno štirideset milijonov evrov prekoračilo investicijo, v tej prekoračitvi pa podalo roko podjetju Riko Moskva, ki ga vodi Škrabec. Da nista Škrabec in Lovšin vedela drug za drugega? Oba sta iz Ribnice. V red takih »gospodarstvenikov« prištevamo še celotno elito, ki se je rekrutirala v socializmu: Herman Rigelnik, Bohorič, Kordeš, Valant. Spretni v spletkah in v medijih, v menedžerskih odkupovanjih in drugod. Veliko šibkejši v svoji inherentni sposobnosti. In z velikim primanjkljajem na področju mednarodnih referenc. Ceno za to pa plačujejo v obliki davčnih obremenitev srednja podjetja (po možnosti informacijske tehnologije), na katerih danes sloni Slovenija. To so tista, ki ustvarjajo dodatno vrednost. Tu bi imenoval še manjši gospodarski čudež, nacionalnega letalskega prevoznika. Ne glede na zaostrene razmere, ki pometajo z letalskimi družbami, uspeva Adrii ne samo preživeti, temveč tudi poslovati z relativnim dobičkom.

155

4. Kakšen je tu učinek tranzicijskega kapitala in po katerih kanalih seže njegov vpliv na javno mnenje? Tranzicijski kapital ima eno samo nalogo. Vzdrževati in braniti mrežo socialistične države, predvsem pa paziti, da ne pride do nobenih sprememb. Zaveza zoper spremembe je temeljna poved slovenske tranzicijske nomenklature, uspešnejša pa je bolj kot Mojzesov dekalog. Na njej namreč vse sloni in razen aktualnega premierja si je nihče ni drznil niti postaviti pod vprašaj. Izjema bi tu bili katoliški teologi, pa kardinal Rode, to pa je že druga zgodba. Seveda si bo spričo tega tranzicijski kapital na vse kriplje prizadeval ohraniti »zavezo zoper spremembe«, za kar pa ima veliko možnosti. Slovenski volivec namreč še ni prerasel v državljana z avtonomnim mišljenjem. 5. Kakšna je tu vloga Cerkve, vzemimo časovno primerjavo; pred dobrimi desetimi leti oz. še pred časom nadškofa Rodeta je imela navkljub očitkom o naivnosti veliko večji ugled in vpliv, danes po vseh medijskih napadih in linčih, ki so jim (nehote) asistirale lahkomiselne eskapade v cerkvenih vrhovih, pa je Cerkev potisnjena v kot. Celo sama je na zadnjih volitvah sprejela igro, da je tiho – presodili so, da je to največ kar lahko naredi. Zelo pravilno vprašanje. Najmočnejša Cerkev je bila Cerkev 80. let 20. stoletja. Tu ne mislim toliko na nadškofa Šuštarja, temveč na plejado odlično izobraženih teologov, katerih večina je študirala in tudi predavala v Parizu. Prof. Stres, prof. Ocvirk, prof. Kovač, nadškof Rode, prof. Štuhec in ostali. Ti so temelj učeče in učene Cerkve, nepogrešljiv element njene intelektualne forme. Tu seveda ne moremo mimo patra Rupnika, nenazadnje gre v to refleksivno linijo, at last but not at least Gorazd Kocijančič, samostojni slovenski teolog. Takšna Cerkev se je znala oblikovati ob stvarnosti. To je bila enotna, bolje univerzalna Cerkev osemdesetih, kar pa – vsaj tako menim sam – ni bilo brez zveze z organizacijsko strukturo. Cerkev osemdesetih je bila Cerkev ene metropolije in treh škofij, kar je ljudem dajalo tolikanj želeni videz sredotežnosti. Končno tudi vse poti vodijo v Rim. Ne vem, kdo si je izmislil šest škofij: s tem je v stoletja stabilno strukturo Cerkve (gre za podobno institucijo kot univerzo) vnesel dinamične sunke anarhije. Danes ni več ene Cerkve, temveč je glas sedmerih, ta pa odmeva kot jerihonska tromba. Posedmerjena Cerkev ima sedemkrat več opravkov s svojo formalno strukturo, hkrati pa sedemkrat manj časa za vernike. Pa tudi časa je sedemkrat manj, če se omejimo na Jožefovo govorico iz egiptovskega suženjstva. Henri de Lubac je dejal: »Največja skušnjava za kristjana je ponižan obraz Cerkve«. Današnji čas je v zgodovinski diahroniji med najbolj izrazitimi časi, ki zanika temelj Cerkve Kristusa.
156

Solovjov je pred stoletjem napovedal dobo antikrista, ki da ne bo groza in strah, temveč lagodnost spričo zla. To je tudi čas današnjega sveta. Živimo anestezirano lagodnost spričo zla. Življenje smo poenostavili, njegove probleme (denimo smrt) oddaljili, s tem pa tudi izgubili eksistencialno bistvo naše rase in naše civilizacije. V tehnološko kulturnem smislu smo pripravili kuliso za robotizacijo korteksa in ero možganskih implantatov. Spričo tega kraljestva vesoljnega ničesa kristjan in moderni človek nasploh nista brez upanja. Cerkev mora zato v nujno redukcijo, glede na temelj njene identitete se mora srečati s Kristusom. Deli (tudi slovenske) Cerkve morajo ponovno odkriti Učenika zgodovine, pri tem pa tega ne mislim v negativnem smislu. Današnji svet je že toliko razkristjanjen, da je vsak glas tisti, ki šteje. V tem razmišljanju mi prihaja na misel »Oris apostolske pridige«, v katerem je pokojni prof. Strle rezimiral srž svoje skrbi glede identitete Kristusa in njegove neveste. Strle je eden od avtorjev, ki bi jih morala slovenska Cerkev veliko bolj upoštevati. Še enkrat, čas ni naklonjen Kristusu. Če je bil čas do 19. stoletja čas religij, čas 19. stoletja čas narodov, čas 20. stoletja pa čas ideologij, je čas današnjega veka nepopisan list papirja. V Strletovi projekciji je to spet »čas apostolske pridige«. 6. Na vsak način na oblast prihaja nova oz. stara ali prenovljena politična garnitura. Kakšno metodologijo dela pričakujete, zlasti na področjih, ki jih poznate; sodstvo, šolstvo, poprava krivic. Pričakujem kontrolirano anarhijo, z nekoliko močnejšo intenzivnostjo kot v tranzicijskem desetletju. Pri tem imam v mislih, da bo nova oblast po štirih letih hitela – deklarativno – odpravljat vse tisto, kar je aktualna vlada s toliko truda vzpostavila. Najprej bodo na udaru seveda mediji. V Večeru se je to že zgodilo z likvidacijo rubrike Pogledi. To je povezano z odstranitvijo Jurčičeve nagrajenke Darke Zvonar-Predan, prvi rezultat Pahorjeve »reforme« pa je tudi, da od sobote 11. oktobra ne smem več pisati za ta časopis. Prišlo je do skrite lustracije in ne brez razloga se mi to zdi za malo. Za Večer sem v zadnjih dveh letih napisal 80 (osemdeset) člankov o politiki, kulturi, identiteti, literaturi. Vsega skupaj nekakšnih sto sedemdeset strani besedil. Če k temu dodam še vse komentarje, za katere me je uredništvo angažiralo ob lokalnih, predsedniških in državnozborskih volitvah, upoštevam še to, kolikokrat so bile moje misli navedene kot »bob tedna«, se mi takšno slovo res zdi barbarsko. Žal je moj primer med prvimi, ki bodočega mandatarja postavlja na laž. Namreč: če je Pahor obljubil, da ne bo sprememb, v medijih te spremembe izvaja, še preden je sploh prišel na oblast. Kaj bo, ko bo na oblasti, pa vemo. Prednica njegove stranke, ZKS oz. KPS je to dokazovala štiri desetletja. Najprej bo seveda na udaru Informativni program RTV, pač v skladu s tajno klavzulo koalicijske pogodbe, da se novinarjem, ki mislijo »drugače«, ponudi
157

odpravnina. Slovenija se vrača v daljno preteklost. V delu tranzicijske levice obstaja skrit refleks po izničenju vsake konkurence in po monolitnosti, kakršna odlikuje »zrele demokracije« in njihove liderje, od Lukašenka do Roberta Mugabeja. V to linijo mirno prištevam Milana Kučana in Gregorja Golobiča. Ne samo, da nimata nikakršne izkušnje z demokracijo, njuna mišljenjska »senzibilnost« jima onemogoča, da bi sploh spoznala, kaj ta pojem pomeni. 7. Zakaj se v Sloveniji niti ne odpre debata o privilegijih bivšega režima, ki še trajajo? Na Poljskem pa so ravno zdaj za nekajkrat zmanjšali pokojnine partijskim funkcionarjem in vodjem politične policije. To je retorično vprašanje. Kdo pa jo bo odpiral? Celotna družbena infrastruktura je privilegij bivšega režima. Temeljni problem tega vprašanja sodi v konec osemdesetih let. Tedaj se je slovenska Partija »odprla« znamenjem časa, to držo pa je slovenski človek interpretiral napačno. Namesto, da bi jo razumel kot skrajni makiavelizem, češ, vse žrtvujemo in napravimo, da smo le na oblasti, jo je razlagal drugače. Kot obrambo nacionalne pozicije in pot v prihodnost. Slovenija je bila edina država vzhodnega bloka (poleg resnih »demokracij« Srbije, Romunije in Bolgarije), ki je izvolila za predsednika generalnega sekretarja Partije. Slovenski človek je še vedno premalo izobražen in premalo zahteven. Najverjetneje bo trajalo še generacijo, da se stvar popravi. 7. Mandatar, prvak SD in daleč najmočnejši politik po številu poslancev, je tudi po volitvah na javnih nastopih hitel razlagat svoje, po besedah precej uravnotežene poglede na vodenje države, medtem ko sta prvaka Zares in LDS korigirala njegove spravljive tone z agresivno retoriko. Kdo bo prevladal? Prevladali bodo iniciatorji volilne kampanje l. 2008, to sta Kučan in Janković ter celotno ozadje tranzicijske levice. Pahor bo imel malo besede, še manj Kresalova. Golobič bo bolj bistven, nastali pa bodo spori glede vladanja. Te stranke se niso razumele, še ko so bile v opoziciji, kaj šele bo, ko bodo primorane vladati in si deliti realna pooblastila in odgovornost. To bo še toliko bolj problematično v razmerah zaostrene gospodarske recesije, ki bo najkasneje čez leto dni pljusnila tudi v Slovenijo. Takrat se utegne marsikaj premešati, sploh spričo dejstva, da bomo glede na razmere v svetovnem gospodarstvu konec prihodnjega mandata pričakali v slabši koži, kot smo konec zadnjega. 8. Ključne cokle pravne države, zaradi katerih je tudi dosedanja vlada doživljala blokade ali jih sama povzročala, je nereformirano sodstvo, ki razen naravne selekcije
158

ni doživelo dovolj ostre vrednostne ločnice iz časov, ko je delovalo kot revolucionarni pripomoček. Sedanji oblasti je bilo izrazito nenaklonjeno? Problem sodstva, tožilstva in policije je v svoji izvorni komponenti problem vrednot. Zrela družba namenja veliko interesa in finančne pomoči tem ključnim institucijam, pri nas pa je drugače. V sodstvu se poleg stagnacije nekdanjih članov represivnega aparata uveljavlja nekakšna uravnilovka, ki pove, da bo v njem obstal, kdor ne bo imel ne interesa ne ambicij za lastno odvetniško prakso in se bo pripravljen zadovoljiti s plačami, kakršne vladajo v plačilnih razredih okrog 28. mesta. Gre za plače glede na novo reformo plač v družbenem sektorju. Kako bo potem nekdo, ki ima neto manj kot dva tisoč evrov dohodka, preganjal korporacije odvetniških družb (Senica, Bandelj, Kozinc), ki se napajajo iz znatnih rezerv pavšalnih odvetniških tarif (za zastopanje državnih korporacij lahko te po pavšalu znesejo tudi nekaj deset tisoč evrov mesečno)? Te firme so paradoksno še vse v državni lasti, hkrati pa se bodo po tej krizi še vse bolj vračale (bankrot) v last države, torej država preganja državo, nekje po razmerju ena proti sto. Kako da ne vidimo teh slepih miši? Tega paradoksa bi ne tolerirala nobena od zrelih družb, najmanj pa demokracija anglosaškega tipa. Kaj je z nami torej narobe? Je sodstvo, kot sugerirate, še vedno revolucionarni pripomoček? 9. Bo nova oblast sposobna obračunati s sporno obogatelimi t.i. tajkuni – tu mislim predvsem na tistega, ki je po fotografiji sodeč žugal Borutu Pahorju na Pivu in cvetju oz. naročal poslušnemu uredniku naj časnik podpre Pahorja? Nova oblast ne bo sposobna obračunati s tajkuni niti si tega ne bo želela. Tajkuni so logičen produkt socialističnega gospodarstva, so svet prostor, v katerega ni bil od Markovićeve zakonodaje iz konca osemdesetih let pripuščen nihče. Tajkune je ustvarila Ropova administracija, konkretno Nina Plavšak, ki je kot državna sekretarka pripravila ustrezno zakonodajno podlago. S tajkuni bo obračunala svetovna gospodarska recesija, ta bo povzročila, da bodo razlike med delniško vrednostjo ob najemu kredita za menedžerski odkup in ob odplačevanju samem tako velike, da podjetje tega ne bo zmoglo. Na koncu se bo s svojimi jamstvi nanj usedla država in spet bomo tam, kjer smo bili konec osemdesetih. Pri ekskluzivnem državnem gospodarstvu. Vprašanje: mar Slovenci ne znamo živeti sami od sebe in za sebe? 10. Koliko so v naše politično dogajanje po vašem mnenju vpete tuje države oz. vplivni kapitalski lobiji od tam? Govori se, da je tuji kapital sprejel tranzicijski kapital

159

in njegove lastnike kot svojega partnerja ne glede na politično preteklost in njej pripadne vprašljive privatizacije in sorodne pojave. To se vedno v svetu dogaja, vendar le do določene mere. V tujem kapitalu obstajajo zadržki do nekaterih oblik bogatenja, ki so blizu roba zakona. Problem pa se lahko postavi tudi obratno, namreč koliko pa je tranzicijski kapital zainteresiran za tujino? Poglejte denimo, Zorana Jankovića in njegov štadion. Očitno je, da roka roko umije, da vrana vrani ne bo oči izkljuvala. Povezal se je s srbskim tranzicijskim kapitalom, ne z nemškim ali francoskim. Reč je sama po sebi dovolj zgovorna. 11. Ali je današnji povolilni čas primeren trenutek, da se celotna pomladna politika in njeni privrženci vprašajo, kaj so po osamosvojitvi storili narobe, kje in zakaj obstaja največji deficit, ali je to vprašanje, ki ga mora rešiti vsaka politična stranka zase znotraj svojih strankarskih vrst? Dvomim, da bi imela osamosvojitev sama tu kakšno vlogo. Osamosvojitev je zgodovina, te pa se ne da eksploatirati glede na aktualno politično potrebo. V tem smislu so bile predsedniške volitve 2007 zadostno opozorilo, v kateri smeri se ne sme nadaljevati. Kar pa se tiče deficita, je ta največji na personalnem področju, če naj se tako izognemo rabi besede »kadrovski«, ki je sovjetski import. Prav personalni in formalno-organizacijski deficit pomladno politiko. Pri tem mislim najprej na krščansko-ljudski blok, ki v takšni obliki ne bo preživel. NSi je nemogoče obuditi, kajti forma takšne stranke je nemoderna, na njej pa leži tudi preveč hipotek. V tem trenutku tudi kaže, da SLS ne bo ostala v opoziciji, še več, da ne bo kongresa, na katerem bi se izvolilo novo vodstvo. Glede na regresijo zadnjih let je to jasna napoved konca stranke, ki jo bo doletel ob volitvah 2012. Potrebno je oblikovati in doseči konsenz za novo formo, najprej v obliki gibanja, intelektualne debate, odhoda v prostor, če hočete, pozneje pa v obliki iniciativnega odbora. Vse je potrebno napraviti na novo, pri tem pa iskati najširši konsenz med vsemi zainteresiranimi političnimi in družbeno-civilnimi subjekti. Če bi uspelo oblikovati takšno stranko, bi to bil tudi obet za prihodnje koalicije, morda celo za optimalizacijo politične podobe Slovenije same. Vendar ponavljam: nova forma in novi ljudje pomenijo tudi nov izziv, ki lahko uspe, lahko pa ne. Če si dve desetletji počel vse narobe, ne moreš tega popraviti v enem letu. 12. Koliko slovenske normalnosti opažate, ko se iz tujine, denimo danes iz Pariza, vračate domov? Kje jo gre iskati?

160

Tujina je zame nuja, v dveh smislih. Skoraj vse, kar sem v profesionalnem življenju dosegel, sem dosegel v Parizu (doktorat, docenturo, nenazadnje znanstva z nekaterimi res eminentnimi ljudmi, denimo s Stéphanom Courtoisom). Tujina je realen svet, Slovenija to ni. Meni pomeni nujno ostritev kriterija, s katerim je moč primerjati stvari doma. Slovenija še vedno živi v lagodju pridobljenih privilegijev, ta samozadostnost pa je najhujša čer za napredek. Žal moram reči, da je Slovenija kot celota še vedno daleč od velikega sveta. Pa ima potencial, da vanj vstopi. Če bi se v začetku devetdesetih začeli razvijati kot odprta družba, bi bili danes nekaj bistvenih korakov naprej. Mehki prehod iz totalitarizma v sodobno družbo je Sloveniji povzročil veliko škode, ki se je človek zave, če jo opazuje z objektivnimi očmi tujine. Kar vse preveč stvari je, ki bi v tujini, konkretno Franciji, ne bile mogoče. Vse pa začenja pri kategorijah sposobnosti, odgovornosti in predvsem pravne države. Tudi za Slovenijo kot celoto je nujna nova forma, začenši na področju tranzicijske levice. In novi ljudje z novo miselnostjo. Ampak, 2008

SEDMI ZARIS TEORETIČNE PODLAGE PRAKTIČNE ZDJŠNJOSTI ALI O MEDIJIH, KAKRŠNI NISO (KO PA BI MORALI BITI)

ZNAK IN IDEOLOGIJA: POSTMODERNA PODLAGA RAZUMEVANJA SLOVENSKIH MEDIJEV Pri vseh stvareh je treba začeti na začetku, to je na koncu. Ta maksima, ki jo je Jean Baudrillard uporabil v reviji Le Philosophoire13, je med boljšimi vodniki skozi postmoderno družbo današnjega časa, v kateri so bistveni prav mediji. Baudrillardova provokacija bo za potrebe naše naloge služila kot orodje, s katerim bomo naznačili lego pojma medij v današnji družbi na eni strani in v svoji etimološko-zgodovinski usodnosti na drugi. Medij je iz davnine. V klasičnih jezikih
13

ISSN: 1283-7091

161

pomeni dvoje: sredino, javni blagor, javnost, pa tudi polovico (tako Langenscheidtov latinski slovar). Od teh besed je morda najmanj pomembna prav zadnja, za današnjo rabo in opredeljevanje besede pa se nam zdi bistvena. V svoji historični podobi »medij« tako označuje že vzpostavljen prostor medčloveškega, socialnega dialoga, natančneje pa določa tudi ta prostor sam, in sicer s pojmi sredina in polovica. Medij je tako na sredi med dvema polovicama, dve, sicer so-obstoječi polovici prek medija svoj odnos spreminjata iz jukstapozicije v predikacijo, uresničujeta svojo eksistencialno in ontološko identiteto. Konec na začetku vprašanja zato pomeni, da se je od dvajsetih let naprej, ko je na Zahodu začela prijemati ta beseda (tj. medij), kataliziral proces, ki je v svoji dispoziciji obstajal že od nekdaj, (morda) prvič ujet v latinske sintagme, kakršne nam razkriva omenjeni slovar. Medij, predvsem tisti s širokim dostopom do ljudi, je začel združevati obe polovici komunikacijske verige, to pa na način, da je en del nujno reflektiral drugega in obratno. Medij je začel krepko zapisovati identiteto človeka, ki ga je nagovarjal, bolje, razkrival je identiteto človeka v času, kot je ta določal način in naravo občila, ki ga je predstavljalo. Medij torej ni sporočal le te in one informacije, temveč je odražal celoten vrednostni in etični sistem družbe, v kateri se je pojavljal. Govoriti o medijih v današnjem času torej predpostavlja dvoje. Govoriti o današnjem času, ker pa slovenskega časa zunaj globalnih struktur ni več, je potrebno govoriti o globalni strukturi dobe, ki medij prinaša, oz. dobe, v kateri se medij kot tak predstavlja. Ta doba je zapoznelo, bolje, izzvenevajoče dvajseto stoletje, če ta pojem razumemo ne kronološko, temveč sistemsko-vrednostno. Dvajseto stoletje, ki se je začelo s prvo svetovno vojno in končalo s padcem Berlinskega zidu, ni omogočilo nadaljevanja kronološkega časa ali zgodovine. Čas, ki ga zato živimo danes, je dekadentni čas, spet v etimološkem pomenu besede, saj pada v prostor, katerega časovna identiteta ni niti določena, kaj šele določljiva, zato v smislu latinskega glagola tudi raz-pada, de-cadit. Identiteto odhajajoče dobe je še toliko težje določevati, ker tudi doba sama ni bila dejstvo afirmativnega reda, temveč substitut. Dvajseto stoletje je bilo namreč najbolj nelegitimno stoletje v zgodovini, nelegitimno sicer zaradi nasilja, ki ga je omogočilo, ne zaradi projekta, na katerem se je vzpostavilo. To stoletje pomeni konec dobe starega sveta, ki je z veliko težavo vzdrževala princip klasičnega liberalizma, princip, ki je le redkokje ostajal brez ideološkega substrata. Namesto njega sta se v tem času razživela dva totalitarna eksperimenta, komunizem in nacizem, v svojih zvrstnih variantah, od frankizma, fašizma, socializma, do titoizma in maoizma, če se omejimo le na bistvene. Nelegitimnost stoletja izhaja iz nelegitimnosti diktatur, predvsem iz dejstva, da za seboj razen žrtev niso pustile ničesar. Za njimi ni ostala ena knjiga, ena zgradba, en film, en kip, ena slika, ena pesem, ena simfonija. Kot neuspel eksperiment so se pogreznile v nič, bolje v
162

vakuum, poniknile v črno luknjo, ki je še danes ne moremo v celoti analizirati. Komunizem, denimo, je tak fenomen, saj ga zaradi interesov »višjega reda« sveta ni bilo mogoče niti zgodovinsko pregledati, kaj šele ustrezno oceniti ali celo morda obsoditi. Te negativne utopije so bile na smrt obsojen eksperiment prav zaradi svoje narave, ki je bila narava substituta. Dvajseto stoletje je bilo namreč osredinjeno v poizkusu, kako nadomestiti krščanstvo. Pri tem mislimo na krščanstvo v obeh od njegovih utopičnih komponent: v institucionalizirani obliki kot od rimstva prevzeti lex, to je zakonu, instituciji in morali, in v svoji nevarnejši, neideološki formi, ki jo določajo predvsem njeni docela izmuzljivi instituti, s postavitvijo dveh polov človeške usode, ujetih med crucis pondus in crucis premium, križa težo in blagoslov oz. nagrado. Ker sta substituta imela tako pomemben cilj, je bilo jasno, da jima ne bo uspelo. Dvajseto stoletje ni moglo doseči uspeha, ker je s formulami substituta hotelo konkurirati zgolj ideološki varianti krščanstva oz. rimstvu v njegovi zapozneli projekciji, ni pa iznašlo ničesar, kar bi to preseglo. Temeljna napaka je bila seveda metodološka: tam, kjer je pozno razsvetljenstvo mislilo, da bo ujelo nekaj, ni bilo ničesar. Namesto velike zgodbe, je bil zgolj njen votli plašč, v katerem je bila skrita tema. Krščanstvo se po svoji ontološki komponenti namreč nikdar ne more konstituirati kot ideologija, poskusi v tej smeri so premo sorazmerni redukciji krščanske fabule ad absurdum. Med refleksi stoletja luči in današnjim časom stoji drugi mislec postmoderne, Jean François Lyotard. Prav njegova razmišljanja so bistvena za problem, kot ga želi ugledati tudi zapis na pričujočem mestu. Nadomestitve zgodbe ni moglo biti, ker zgodbe ni bilo več. Makronarativna struktura, ki jo je v srednji Evropi in slovenskih deželah v svojem najbolj konformističnem modelu predstavljal avstroliberalizem in ki je pomenil nujno osnovo za socialno in ekonomsko razvijanje domačih energij, je v družbenem in naddružbenem smislu razpadla po prvi svetovni vojni, dokončno pa z uvedbo socializma po drugi. Socializem je bil še zadnja makronarativna struktura v vsem paradoksu lyotardovske metanarativnosti, ki se je želela deklarirati kot čista zgodovinska imanenca. Metanarativnost pa je strup za medij, za katerega je zanimiva zgolj v dveh, slabo eksploatibilnih segmentih. Prvi je propaganda, zadeva mediacijo neke družbene prakse, ki je po svojem bistvu sicer vprašljiva, zlahka in hitro pa se pretvarja v avdiovizualni deziderat za širšo množico, posebej za ono, ki jo v premem sorazmerju pesti širša vrsta problemov. Vsak totalitarizem se je zato zatekal h kulisi medijev: prek njih je do svojega konca posredoval želeno sliko družbe, v katero se je vrasel in hkrati justificiral, opravičeval svoj totalitarni angažma v njej. Drugi medijski segment metanarativne družbe pa je zanimiv zgolj post festum: gre za to, da se taka družba feljtonistično, dokumentarno in kronološko okarakterizira, pri čemer so spet avdiovizualni podatki o nasilju tisti, ki imajo največjo mediativno, pedagoško vlogo: češ poglejte, kaj se je v tem segmentu dela človeške družbe zgodilo. S kolapsom velikih teorij in filozofij, optimizma glede
163

napredka zgodovine in možnosti, da je vse spoznavno, pa tudi s koncem liberalne oz. libertarne ideje o absolutni svobodi je prišel do izraza mikronarativen svet, ki ni več povezan v saussurjevski sistem oz. strukturo. To je svet, ki ni več sposoben dekaloških formulacij z najširšo implikacijo, svet, ki se je tudi »gramatikalno« spremenil. Svet, v katerem se ideje »ne kradi« (toliko ljube Lyotardu) ne da generalizirati. »Ne kradi« v splošnem nima več moči nad »ne kradi Margareti, Janezu ali Mariji«. To je svet, v katerem se uveljavlja lingvistični zakon arbitrarnosti, poljubnosti in neobvezujočnosti izrečenih ali družbeno postuliranih povedkov. Svet medijev par excellence. Seveda bi se zmotili, če bi Lyotarda upoštevali dobesedno oz. vzeli zares njegovo temeljno intenco, zadevajočo konec zgodovine. Makrostruktura je namreč vselej vezana na svoj ekskluzivno relativen značaj, kar se tiče zgodovine kot take. O sinergični komponenti »konca zgodovine« in »konca makronarativnih« zgodb ne moremo govoriti, preprosto zato ne, ker se v človeški zgodovini kot sindrom še nista pojavili, pojavljata se v svojih difuznih oblikah, med katere se prišteva tudi današnji čas. Difuzne oblike pa človeško zgodovino kot tako sploh vzpostavljajo. Kolektivizem in sinergična izkušnja, v kateri se lahko poistoveti večina človeštva, namreč ni eksistencialno-ontološka lastnost homo sapiensa. To je zgolj koincidenca njegovega bivanja v zgodovinskem prostoru. Do mikrostrukturnih situacij je namreč prihajalo od nekdaj. Altamira, Platon, Sofokles, grška polis in Termopile, izjema je bil Rim, vendar le do začetka našega štetja, do krščanstva. Krščanstvo in imperij sta na Zahodu bivala v latentnem razmerju mikrostrukture brez skupnih imenovalcev. Teh ni našlo celotno prvo tisočletje, tako rekoč do novega veka. Kakšna narativna makrostruktura pa naj bi vladala v razmerju med pokristjanjenim Rimom s prvimi zasnutki papeštva, pa plemeni s severa, vzhoda in zahoda stare celine ter preostalim svetom? Kakšna tudi je makrostruktura prvih materialnih dokazov zahodne civilizacije v času pred karolinško renesanso (Notgerski evangeliarij, Rambonski diptih, denimo) v odnosu do celote tedaj poznanega sveta? Neopredeljiva. Makrostrukturna izkušnja ni lastna človeku, kot mu tudi ni lastno totalitarno poosebljenje zgodovine. Ti refleksi ne predstavljajo temeljne človeške izkušnje, kot je tudi ne ideologizirana religija, ki je pravzaprav substitut sama sebi. Latinski univerzalizem, universum jezika, misli, ideje in njenega poučevanja se zdi v svoji makrostrukturnosti brezčasen kot današnja globalizacija. Še bolj je to očitno, če ga preslikamo v tridimenzionalno vertikalo, v stožec in se v njegovem vrhu zabliska sveder ideologije. Religiozne, ruske, ameriške, evropske. Zato je bolje, da je konec tukaj, preden se je sploh začel. Čas teče navidezno, mikrostrukturna logika zgodovinskega »biti« pa ne izhaja iz zgodovine same, temveč se vanjo ponevedoma vrača. Čas se igra s sintetično ideologijo, kot se igra z linearno projekcijo človeka v času. Makrostruktura je sicer linearna, vendar je po logiki zeva (postmodernistični izraz bi bil lacune) prividna v svojem razmerju do anticipacije: svet nima konca, ta je
164

prisoten že v začetku. Čim bližji je ta konec v začetku samem, tem bolj se človeku mudi. Mikrostrukturni svet konca ideologij je torej bližje izvornemu človeku, kot bi si dediči dvajsetega stoletja želeli priznati. Po tej logiki pa tudi človek ni ideološki, morda je bolj pripravljen na čas, ki ga živi danes, kot se zagovornikom historičnega homo sapiensa zdi. Če je po tej logiki Don Kihot anticipacija današnjega človeka, se v stoletjih le nismo toliko izgubili. Don Kihot se je vrtel v ideološkem stožcu, s katerim je vnovič definiral svet. Vendar se je z njim razhajal. Današnji čas je prav tako čas poti, ki se razhajajo. Čedalje večja moč tehnološke invencije poraja stopnjevano število tehnoloških izumov na vseh področjih. Iznajdba ideje se je sicer umaknila iznajdbi tehnologije, vendar je v logiki zgodovine to le anticipacija, česa pred čem, pa ne vemo. S pozitivnega stališča lahko le priznavamo, da kar hoče danes imeti svojo vrednost, postaja izmerljivo zgolj v n-kvadratih. Tudi razmerje med sfero tehnoloških inovacij« in njeno podstatjo, predmetom (ob-jektom) izuma in območja, v katerem bo ta imel smisel, je izgubljeno. Vseh mogočih izumov preprosto ni več kam umeščati. V tem kontekstu postmoderne se pojavlja tudi vprašanje medijev na Zahodu. Ničesar nismo rekli, če smo iz zgornjih vrstic sklepali na samonamembnost medija danes, na to, da zrcali podrto razmerje v svetu, ki so ga po formuli nemških romantikov iz 19. stoletja bogovi zapustili. V svetu, ki je nastal po eksperimentu nadomestitve, je ostal le medij te transformacije. Prvič v zgodovini Zahoda se je zato človek znašel v ulici brez izhoda, osvetljeni z nešteto lučmi. Ta sredinska pozicija »slepca v lučeh« je tudi prvi podatek današnje medijske zgodbe. Prav tu je Baudrillard, sijajen interpret Nietzscheja, s pojmovnimi formulacijami odprl pot današnjemu času. Času, ki se mu mudi. Bistvena Baudrillardova misel je namreč misel o simulaciji oz. o simulakru v razmerju do stvarnosti. Ko je razmišljal o prvi in drugi zalivski vojni in o 11. septembru, je prišel do zaključka, da je medijska anticipacija realnosti prvič v zgodovini povozila realnost samo. Interpretacija stvarnosti je stopila pred njo, tako kot je stopil pred njo Don Kihot. Dogodki, ki jih vidimo, slišimo, zaznamo, se nam zdijo bolj bistveni od teh, ki se v resnici dogajajo. Kar si izmislim sam (za potrebe kamere), je pomembnejše od tega, kar kamera sama vidi. Simulaker je bistvenejši od realnosti. Zelo sumarno smo očrtali izzvenevajoči svet Zahoda, kjer je substitut makrostrukturnih zgodb izvisel v svoji lastni projekciji, ki je lahko anticipirana, lahko je retardirana. Skupaj z ideologijami je izginila tudi njihova stvarnost, z njo (za) njo pa tudi stvarnost objektivnega sveta in njegovih lingvističnih znakov. Svet Zahoda danes je svet simulirane hiperrealnosti, med katerimi imajo avdio-vizualne podobe večjo moč od svojih naravnih matrik. Ne le, da dogodka, ki ga ni v medijih, ni bilo: dogodka, ki ga ni bilo v medijih, ni, četudi je (morda? sic!) bil. Težnja po čistejšem, hitrejšem in boljšem dogodku (potreba po širokopasovnih informacijskih
165

kanalih) izničuje dogodek v njegovi ontološki nedolžnosti, bolje, v integriteti deviške resnice, da je bil. Ko se je v pariških predmestjih pred nekaj leti razvnelo nasilje najstniških tolp in so zagorele barikade, ulice in hiše, so Parižani dogajanju verjeli ne zato, ker bi ga slišali in videli, temveč, ker jim je njegovo verodostojnost zagotavljana (servisirala) množica javnih občil. Ko se je Heath Ledger ubil s smrtonosnim koktajlom pomirjeval, antidepresivov in drugih žlahtnih substanc, njegova smrt ni bila smrt na sebi. Mediji so jo preoblikovali v zgodbo, ki s fizičnim koncem človekove eksistence - to pa je moč vrednotiti zgolj s stališča subjekta samega - ni imela nič. Nihče se namreč ni vprašal, kaj to sploh pomeni v najbolj bistvenem semantičnem segmentu, tj. v onem ki zadeva Heatha Ledgerja. Heath Ledger in njegova lastna smrt, dogodek v njem samem, v sebi samem? V strtosti saussurjevskega znaka je kopija postala izvirnejša kot sam izvirnik, bi zapisal Baudrillard. Nenazadnje, ko je Orson Welles oktobra 1938 v živo predvajal radijsko igro Vojna svetov, je poslušalstvo oddaje obnorel strah: večina jih je bila namreč prepričana, da so Marsovci res zavojevali planet Zemljo. Pa govorimo o času izpred sedemdesetih let. Medij, bolje, anticipacija medijskega dogodka, so nepovratno spremenili identiteto zahodnega človeka. Naše mnenje je, da ta proces ni brez nevarnosti: sploh zato, ker makrostrukturni svet več ne obstaja, pa so zato temeljne celice bivanja postavljene na prepih. Kdo sem, kaj sem, zakaj sem, vprašanja, na katera človek več ne odgovarja sam, temveč je odgovor določen v logiki zapopadka tega, kar je bilo, bo in je v mediju, zrcalnem prostoru naše identitete. Slovenija je medij Zahoda, pri njej so postmoderne teze še toliko bolj izrazite, ker je bila makrostrukturna zgodba naše nedavne zgodovine zelo izrazita, še toliko izrazitejša, če upoštevamo, da je bila zaprta v časovne in prostorske koordinate, tako tesne, kot le malo kje drugod. Slovenci smo majhen narod, na ozkem območju časa in prostora, možnost nacionalnega samodefiniranja smo dobili šele z romantiko, natančneje v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko smo prvič začeli obstajati ne več kot sporadični fenomen izjemnih posameznikov, temveč kot organizirana, v preživetje in uspeh naravnana falanga. Nekaj so k temu prispevale razmere v v črnožolti monarhiji, še posebej po l. 1867, največ pa iz romantike in francoske revolucije izhajajoče teze o narodu, posamezniku in vesoljni svobodi, bratstvu in enakosti vseh, tudi najmanjših. V tem smislu smo padli v zanimiv paradoks: ker smo morali kompenzirati zgodovinski primanjkljaj – in zavest o svoji majhnosti – so se posamezniki poistovetili z idejami do te mere, da so obstajale le še one same, daleč za njimi pa je hodila realna človeška eksistenca. To pojasni Trubarja še v 16. stoletju, predvsem pa Prešerna, ki je stvarnost dobesedno zamenjal za koncept romantičnega svetobolja (ljubezen, poezija in narod je bila tista »trinitarna« razsežnost v kateri je docela utonila njegova historična oseba). Bili smo tudi narod, ki je imel Mahniča in Cankarja (pesnika Erotike in njene usode) v isti generaciji. Vse osebe, ki jih pomni narodni zgodovinski spomin, so se odlikovale po briljantni
166

sposobnosti integracije konceptov, ki so jih s svojo eksistenco v konkretnem času docela asimilirale. Slovenci smo bili narod živih idej (ideologij, bi zapisal Tine Hribar), s tem pa smo si že zdavnaj odprli čudovito polje sindroma med mikro- in makrostrukturo sveta. Nenazadnje smo bili tudi edini, ki smo vzhodno, na kolektivizmu in ne zahodni zavesti utemeljeno idejo o komunizmu nostra sponte implantirali na lastno dvorišče. Brez dvoma smo daleč naokrog osamljen primerek skupnosti, ki je avtonomno uresničila idejo proletarske revolucije, povsod drugam v Srednjo Evropo so jo namreč prinesli Rusi (in jo iz nje s perestrojko tudi pospravili). Jugoslavijo so tudi večinoma »osvobodile« ruske čete, le majhen košček ozemlja na severozahodu si je pomagal sam.14 Ta košček je naša domovina. Naša domovina se je od konca štiridesetih let prejšnjega stoletja naobličila v strtost saussurjevskega znaka, če pod tem pojmom pojmujemo dejstvo, da je implantirana komunistična ideologija obstajala kot pravno-formalna norma mentis, zunaj katere se ni dalo izrekati nobenih pomembnejših misli, stavkov ali besed. Ta predpis duha je lebdel v praznem prostoru: ljudje so večinoma že kmalu zapopadli, da je komunistična ideologija, na žalost pa tudi platforma, na kateri je bila osnovana njihova eksistenca, polomljen spaček, utopljen v svoji prepričljivi neresničnosti. Zoper uradno ideologijo je »privatni razum«, tako pri nas kot seveda tudi v drugih delih Evrope, oblikoval svoj mišljenjski arzenal, ki se je lahko kataliziral zgolj v t.i. pol-privatnih sferah. Omenimo dve: prva je bila katoliška Cerkev oz. njen jezik, druga je bila literatura. Malo je bilo namreč poskusov interpretirati neverjetno bogastvo literarnega ustvarjanja v slovenski socialistični puščavi, ki bi odprli naslednjo dilemo: Andrej Hieng, Dominik Smole, Dane Zajc, Gregor Strniša, Niko Grafenauer in kar je bilo še drugih, so bežali v svetove antičnih izročil, mitologije zgodb iz preteklih vekov, ki so jih po tej ali oni aktualizaciji tihotapili v sivopeščeni socialistični vsakdan. - Če se niso celo zatekali k filozofski hermenevtični abstrakciji oz. se ukvarjali z otroško poezijo. Zakaj so to počeli? Odgovor je bržčas na dlani: tako so hoteli ozeleniti, bolje, obarvati brezkončni horizont realsocialistične stvarnosti. Še teže se je nova semantika lomila ob jeziku Cerkve. Tu je prihajalo do neizogibnih kratkih stikov, kajti novorek socializma ni bil v ničemer kompatibilen z načinom izrekanja sveta, kot ga je bila v svoji eshatološki izkušnji izoblikovala krščanska tradicija. Baudrillardovska propedevtika bi ne imela nobenega smisla, če bi te stvari docela ostale v privatni sferi. Vendar niso. Mediji, ki smo jih Slovenci oblikovali v socializmu (takrat smo dobili tudi prva avdio-vizualna komunikacijska orodja, kot je televizija), so zlomljene znake ponesli v neslutene višine. Invalidni arzenal socializma je postal kot težko nebo nad Parizom, o katerem toži Baudelaire.
14

Pa še ta ne popolnoma. Saj so severovzhodno Slovenijo »osvobodili« kar Sovjeti. V Mariboru je GPU leta 1945 preganjala rusko emigracijo, v Murski Soboti pa stoji spomenik Rdeči armadi, osvoboditeljici. Tudi v Ljubljano so leta 1945 slovenski partizani lahko vkorakali le zato, ker so se nemške čete umikale pred prodorom Rdeče armade. Ta zgodovinska dejstva so ob resoluciji Informbiroja leta 1945 morala v pozabo, danes pa je čas, da jih na novo ovrednotimo.

167

Ves svet je stisnil pod svojo pokrovko, ljudje so morali dan za dnem žvečiti najtrše in najmanj okusne možganske orehe. Dia-mat, samoupravljanje, pluralizmi družbenih interesov, kvaliteta proti kvantiteti ob revoluciji versus evoluciji, pozdi, tozdi, sekretariati, na koncu pa še neuvrščene države, v vsem razponu, od ljudožercev (Idi Amin) do prvakov svetovnega terorizma (Moamer el Gadafi) in njihovih kamel. Ta medijski svet zlomljenih znakov je bil za Slovenca, tradicionalnega človeka srednje Evrope (avstro-katolika!), s podaljški v jakobinstvo, masonerijo na eni strani in janzenizem na drugi, lingua franca več kot petdeset let. To ni moglo miniti brez posledic. Ta izkušnja je namreč utrdila makrostrukturni svet mimobežnih označevalcev oz. signifiantov, ki ga tako ali drugače živimo še danes. Če je Evropa krenila po poti tiste od postmodernih izkušenj, ki govori, da svet ni predmet spopada posameznikov, še manj civilizacij, temveč, da gre za antropološki hiat med unisono maso brezoblične splošnostne, recimo, pop »kulture« na eni strani in nezvedljivim »drugstvom« (alteriteto) ali drugačnostjo kakršne koli vrste že na drugi, v kotlu slovenskih razmer do takšne diferenciacije še ni prišlo. Prej bi rekli, da se je makrostrukturni govor (nekateri ga nerodno imenujejo tudi kulturni boj, kar je za postmoderno rabo neustrezno) okrepil in prenesel na zadnji horizont družbene metafizike: slovenska družba brez njega ne obstaja, če bi umanjkal, bi umanjkal tudi distinktivni kriterij, po katerem domačo družbeno stvarnost v postmoderni sploh prepoznavamo kot tako. Umanjkala bi Slovenija. Okrepljeni makrostrukturni govor je v svojem evolucijskem refleksu vzpostavljanje nedolžnosti, bolje transparentne določljivosti jezikovnega znaka, to pomeni: nedvoumne sporočilnosti govorice, vpete, če ne priklenjene na realne denotate. Makrostrukturni govor je po svoji namembnosti sicer stvar, ki z medijem nima dosti opraviti oz. se poskuša legitimirati, avtentificirati v območju, ki je predmedijsko, ontološko. Do njegove realizacije pa seveda prihaja v medijih, zato lahko govorimo tudi o podobi današnje Slovenije. Nosilci makrostrukturnega govora ali diskurza so prepoznavni. Začrtani so bili že v času pred nastopom socializma, l. 1945 pa so stopili na sceno na način, ki je primerljiv ekspoziciji antičnih tragedij. Naenkrat, v vsej silovitosti in implikativnosti, v vsej usodnosti, zato jih tudi nihče s scene ne more izbrisati. Na eni strani je legitimno izrekanje zoper nasilje komunizma, ki prihaja večji del s krščanske, cerkvene strani, pa tudi s strani laične inteligence. Ta je spet prepoznavna pod istim emblemom, pod katerim se je vršila subverzija socialistične monolitnosti, pod emblemom pisave in umetnosti. S tega stališča tudi ni naključje, da je zgodovinski zagon zoper totalitarno ideologijo vzpostavil tako širok projekt, kot je Nova Revija. Ta bi po vseh analizah veljala za stožer kulturno-umetniških prizadevanj, za rehabilitacijo jezikovnega znaka in znakov. Na nasprotni strani se z njo ne more nič primerjati, tudi zanjo velja, da je z njenim izginotjem pod vprašaj postavljeno tudi vrednotenje nacionalne identitete kot take.

168

Zakaj pa smo še pred kulturnokritiško disidenco izpostavili krščansko in cerkveno stran? Zato, ker smo s tem hoteli reči, da demonstrativno nastopata proti substitutu, kakršnega je za 20. stoletje predvidela pač ena od totalitarnih ideologij. Še enkrat povejmo, da je to nastopanje edino logično in pravilno, še enkrat stopimo korak proč od Baudrillarda in ga opredelimo kot naš kriterij vrednotenja. Smo za to, to je pravilno, nenazadnje je tudi namen pričujočega zapisa izpostaviti stvari v optiki, s kakršno se v medijskem smislu prepoznava angažma katoliške Cerkve na Slovenskem. Da je takšno nastopanje ob odsotnosti mikrostrukturnega angažmaja sam substitut substituta oz. baudrillardovski simulaker z daljnosežno posledico za vero samo, pa je nevarnost, ki je tu, ante portas. Po Langenscheidtovi definiciji je medij že za potrebe svoje klasične rabe mediator, odraža stik oz. obličenje javne podobe vanj vključenih protagonistov. Ne samo, da medij reflektira družbo, družba sama se v njem zrcali. Družbena povezava, ki si prizadeva za rehabilitacijo znakovnega jezika v pravilnem razmerju do svoje nanosnice, denotata, si hkrati prizadeva za rehabilitacijo zgodovine in človekove dejavnosti, od posameznika do ideološkega sistema. Ta družbena povezava, ki jo prepoznavamo na ravni Cerkev-laična inteligenca-Nova Revija, je ne glede na disparatnost svojih svetovnih nazorov zelo homogena v artikulaciji svojih ciljev. Njen namen je z razkrivanjem posledic partijskega imperializma v novejši zgodovini postaviti dogajanje v slednji na pravilno mesto, hkrati pa tudi – at last but not at least – opozoriti na zapletenost ključnih protagonistov t.i. tranzicijske levice v homatije, povezane s partijsko državo. Pri tem v simbolnem in neposrednem smislu prenekajkrat zadene na osebo nekdanjega predsednika republike, največ tudi zategadelj, ker sam predstavlja (in organizira) središče tiste zgodovinske linije, ki je zainteresirana, da stvari ostanejo prikrite, v megli, v nedoločenem razmerju med identiteto njih samih na eni strani in označevalno referenco na drugi. Stvari so usodne, saj le pravilna razmerja dajejo pravilne odgovore, začenši in končavši s tem, kdo smo mi sami in kaj nas določa. Stran tranzicijske levice je večino napora v zadnjem desetletju in pol posvetila ohranjanju strtosti (in defekta v javni zavesti) na najbolj občutljivem segmentu moralne, etične in ontološke vprašljivosti prejšnjega sistema in njegovih sedanjih predstavnikov. Javna sfera je ta čas preživela v krčevitih poizkusih definiranja nekaterih ključnih tem. To je bila najprej poizvedba o zločinskosti prejšnjega sistema, zločinskosti, kot jo je predvideval Stéphane Courtois s sodelavci v Črni knjigi komunizma.15 Courtoisova ekipa je v njej komunizem in njegove inačice (socializem), definirala kot zločinski sistem, države, ki so ga vzdrževale pa posledično kot kriminalne. V mediju kot sredniku med eno in drugo linijo, se je to vprašanje pogosto zrcalilo, še posebej v razmerju do osamosvojitve, se pravi do radikalne drugačnosti novonastale države v primerjavi s prejšnjo. Skupaj z vprašanjem zločinskosti države se je pojavljajo tudi vprašanje zločinskosti njenih
15

Stéphane Courtois, Le Livre noir du communisme, Robert Lafont, Paris, 1997 169

najvišjih državnikov, začenši s Titom. Medijska podoba, ki je bila o njem ustvarjena, sama dobro odgovarja na vprašanje, kako uspešno je bila prelomljena vez med dejansko podobo nekdanjega jugoslovanskega predsednika in njeno pojavo v medijskem prostoru. Malo ali nič: nekdanji maršal je zalebdel nad svojo zgodovinsko krivdo kot res ipsa loquitur medijske popačenosti: njegovi popularnosti in »slavi« še nekaj generacij najverjetneje ne bo konca. Skupaj z njim so se uspeli medijski in tudi siceršnji obsodbi izogniti najpomembnejši nosilci neposredne kriminalne dejavnosti v starem režimu, začenši z Ivanom Mačkom Matijo, ki je bil leta 1993 pokopan z državno častjo. Tito in Maček sta bila oba stebra še tretje medijske projekcije, ki se je iz zrcala presukala nekam, da sami ne vemo kam. Realna oblast, predvsem tista, ki je odločala o zločinih proti ljudem (pojmu proti človečnosti se zaradi specifike problema na eni strani in votlosti njegove vsebine na drugi izogibamo) je bila UDV, oz. po letu 1966 t.i. SDV (Služba državne varnosti). Leta 1993 so vzniknile polemike, ki jih je v tedaj osrednjem slovenskem časopisu Delo začel Veljko Rus. Njegov namen je bil deproblematizirati status nekdanjih obveščevalnih služb, češ, da so bile legalen del sistema, ki ga je priznaval ves svet, začenši z Združenimi narodi, in da so bile zavoljo tega tudi legitimne. Če je SFRJ priznavala večina suverenih držav, je bila legalna služba, ki je skrbela za državno varnost, torej legitimna, je takrat trdil Veljko Rus. Če je medij zrcalo javne podobe in preslikava komponent v saussurjevskem znaku, potem se v slovenskih razmerah v tej smeri odkriva zadnje obnebje, ki je moralo ostati neomadeževano, tj. nelegitimno razmerje služb državne varnosti do celote države in državljanov. O tem so mediji poročali redko, kadar pa so, so spet sledili zmedam, ki vladajo v razmerju makro- in mikrostrukturnih podob. Namesto da bi problem SDV-ja načeli v njegovi organski objektivnosti, torej kot makrostrukturno vprašanje, so se ga lotili induktivno, bolje subjektivno, prikazujoč dozdevno blodnjo tistih, ki so to prikazovali kot svoj mikrostrukturni pogled, bolje, kot manjkajoči element v celostni sestavljanki. To so zgodbe t.i. Lajovčevega udba.neta, ki je, treba je to priznati po svojem imenu že sam izzival nesrečo. Četudi je udba.net, če ga pravilno beremo, ključni dekriptor za indikacijo, kdo in predvsem kako je bil udeležen v nekdanjih obveščevalnih službah represivnega sistema, je v javnosti obveljal kot nekakšna izmišljija nekaterih prenapetih politikov ali akademikov. Zrcalo, ki bi moralo pokazati strukturo družbe v letih 1945 do 1987 (taka je tekstno kritična datacija podatkov za Arhiv SDV), se je zavrtelo okrog svoje osi in izginilo v pirueti brez realnih slik ali celo zasilnih kontur. Država, njen državnik, njena najpomembnejša institucija, tajna policija, vse to se je v medijih od osamosvojitve naprej uveljavilo z vrednostno dinamiko, ki smo jo poskušali očrtati v prejšnjem odstavku: Slovenci lahko kar svoje medije povprašamo, koliko svobode, resnice in zgodovinske istovetnosti si dovolimo. Malo ali nič, medij post-dvajsetega stoletja bo govoril ne le svoji avdienci, temveč (in predvsem) v njenem imenu, za njene potrebe, za njeno bit. Integriteta zgodovinske
170

resnice tako ni bila vzpostavljena, ne le zato, ker mediji tega niso hoteli storiti, temveč zato, ker ljudje na to niso bili pripravljeni. Ideološki konflikt, ki je spor za interpretacijo Saussurjeve nanosnice, denotata, se pravi spor za interpretacijo, kaj pojmi SFRJ, osamosvojitev, Tito, in Udba pomenijo (na sebi, vendar seveda v kontekstu njihove specifične teže), pa že kaže na drugo skrajnost slovenskega refleksa po makrostrukturnih ideologizacijah za vsako ceno, namreč na svoje nasprotje. To je v svojih dveh bistvenih odvodih precej bolj lastno človeku kot markrostrukturna organiziranost. Makrostrukturno nasprotje liniji Cerkev-kritična inteligenca-Nova Revija je namreč prepoznano v zaledju zgodovinske kontinuitete nekdanjega predsednika republike, Milana Kučana, teži pa k relativizaciji usodnih zgodb polpreteklega časa na eni strani, hkrati pa k poljubnosti zgodovinskih vsebin, po načelu češ, pustimo že to, jutri je nov dan. Močan instrument razvezovanja nanosnice je tu Nečak-Repetova šola: če vzamemo za primer samo Repetove interpretacije udba.net in njegove verodostojnosti (l. 2003 in 2005) bomo ugotovili, da jih je natančno prilagajal retoriki Kučanove šole, ki jih je leta 2003 sicer priznala v njihovi resničnosti, ker je bil prividen, neresničen in utvaren način, na katerega so se v javnosti pojavili (neka internetna stran v daljni Avstraliji). Leta 2005, ko se je v javnosti odprlo vprašanje mest najvišjih predstavnikov demokrščanskega in ljudskega bloka v devetdesetih, vse to na obnebju že razvezanih šifrantov, in je stvar grozila postati resna, pa je Kučanov klan ocenil, da je treba lansirati idejo o popolni poljubnosti gradiva, kar je Repe tudi zvesto interpretiral. Prek linije relativnost in poljubnost, ki je bila odgovor na vprašanje o bistveni vsebini polkriminalnih zgodb preteklosti, pa se odpira pot v najširšo naravo medija in medijev na Slovenskem, pot ki iz ideološko-globalne zgodbe časov drži k mikrostrukturi posameznika, v vsej eksistenčni krhkosti, lomljivosti in navrženosti v ta konkretni svet. Generalizacijski refleks je v narodu, ki je komprimiran v tako usodno majhen zgodovinski čas in prostor, pripravljal pot definitivni artikulaciji zgodovinske resnice, premoči označevalca nad označencem, sijaja aletheie, ki ne bo zbledel, je imel že v sebi kal strašanskega nasprotja. To je mikrostrukturni svet konca ideologij in zgodovine, de-kadenca z začetka našega sestavka, simulaker, použivajoč svojo lastno podobo. Ta refleks se je v devetdesetih cepil na priučeno neobčutljivost za ontološka vprašanja družbenega bivanja, neobčutljivost, ki so je za potrebe svoje zgodovinske persistence uporabljale tako ali drugače organizirane skupine v bližini nekdanjega predsednika republike. V desetletju je ta »vzgoja« pripeljala do absolutne relativizacije vrednot, ki se je zalezla v vse pore tranzicijske politike. Njen najboljši refleks je zmaga Zorana Jankoviča proti Francetu Arharju, v to linijo pa bi lahko razvrstili primere, daljše od vsega, kar smo napisali tu. In še vedno bi začenjali na koncu. Jankovič je proti Arharju zmagal z »mediji«, kot to pa razumemo mikrostrukturno potrebo homo slovenicusa po balkanski dekadenci. Svet kučanovske
171

poljubnosti je v svoji predhistorični artikulaciji, kot je jezik pred zgodovino, svet zabave. Svet popa in balkana, pri čemer to dejstvo zapisujemo kot baudrillardovski fenomen, z malo začetnico in brez vrednostnih premis, ki bi jih prinesla raba vélike. To je svet, odvezan od ontološke resničnosti. Nekakšen svet žive smrti Heatha Ledgerja v pomanjševalnici. To pa je področje, ki je že izgubilo svoje postmoderno obeležje, ki niti simulaker podobe ni več. Ni nič več. Šele v hipotetični premisi »ni nič več« prihajamo prek vseh postmodernih izkušenj do silogističnega orodja, s katerim lahko pojasnjujemo aktualizme v domačih medijih. Vzemimo samo najpomembnejše – feriunt summos fulmina montes, je pisal že Prešeren. Osrednji slovenski dnevnik Delo ni bil nikdar demokratičen. zdaj je prek lastniških premetov in s pomočjo političnih prestopov v redu druge garniture vladnih strank prišel v last Pivovarne Laško. Njen prvi realiziran projekt je bil likvidacija, ne novinarjev ene od edicij znotraj Dela, temveč projekta edicije samega. Govorimo o Magu. Z njim povezujemo sedanjega odgovornega urednika Dela Janeza Markeša, Jurčičevega nagrajenca. Z Jurčičevo nagrado pa povezujemo vrednote, ki pritičejo analitikom v postmodernem času slovenske tranzicije, s poudarkom na njeni balkanski razvlečenosti v anomalijo. In če z Jurčičevo nagrado povezujemo Janeza Markeša, potem to razmerje lahko uporabljamo samo ob hipotetični premisi sveta »ni nič več«, sveta, v katerem ni niti klasične slovenske zaprtosti niti racionalne kartezijanske sproščenosti niti česarkoli, kar bi ga opredeljevalo. Post-modernega nadrealističnega sveta čiste igre, kjer je čisto vse mogoče. Mogoče je v imenu vrednot Jurčičeve »nagrade« kršiti pravila novinarske etike in njenih kodeksov. Mogoče je pisati vse, uničevati edicije, uničevati naklado časopisa, trditi neresnice o ljudeh in jim odgovorov, ko se branijo, ne objavljati. Mogoče je tudi ta vzorec prenašati na druge medije v lasti iste hiše in tam početi prav to. Tu imamo v mislih nedavne spremembe v osrednjem dnevniku severovzhodne Slovenije. Slovenski medij s konca je ta z začetka: zrcali najprej družbo, potem sebe samega. V postmoderni ima zunanji opazovalec slovenske scene vsaj to zadoščenje, da podoba raje kot o sebi govori o svojem ustvarjalcu. In da tisti, ki pojem medija razumejo, o njem vedo več od onih, ki ga ustvarjajo. Baudrillardove luči v očeh slepega! Dignitas, 2008

KARTEZIJ IN CANKAR: »SVOBODNI ZA SPOZNANJE« V DOMAČEM TISKU ZA DNEVNO RABO (beseda domačih ustvarjalcev dnevnega tiska med Renéjem Descartesom in Ivanom Cankarjem: kritična analiza)
172

Geneza revolucionarnega tiska: skupne lastnosti predkartezijanskega sveta v tiskanih medijih: odsotnost dvoma, kliše, epistemološka kriza Pisati o aktualnem trenutku v slovenskih medijih ne mine brez kartezijanske izkušnje. S tem razumemo tisto načelo, da bodi vselej in pri vsem prvi dvom. Šele človek, ki bo temeljito dvomil o vsem, kar se predstavlja njegovi misli, bo zmožen resnico pravilno spoznati in jo tako tudi posredovati drugim. Dvom, ki je srčika spoznanja, vodi h konstituiranju »mislečega subjekta«, ki je novodobni homo sapiens, človek, ki ve. Identiteta Zahodnega človeka je od Descartesa naprej utemeljena na cogitu, na človeku skepse, racionalnega mišljenja in logičnih zaključkov, ki usmerjajo njegovo misel. To je svobodni in misleči človek današnjega veka, neposredna sociološka, historična in lingvistična stvarnost vsega, kar nas obdaja. Z nekaterimi izjemami. Ponje smo se odpravili v slovenske medije, predvsem tiste, ki v najbolj zvesti obliki povzemajo pot mišljenja, če s tem razumemo govor oz. njegovo inačico, pisavo, danes pa tisk. Beseda bo o slovenskih tiskanih medijih, ki jih bomo premislili prav s stališča kartezijanskih mehanizmov in predvsem možnosti njihovih aktualnih implikacij. V središču takšnega pogleda se na mah pojavi oddaljenost oz. mimobežnost domače časnikarske prakse s postulati Descartesove filozofije, predvsem z ontologijo sodobnega človeka. Kako tudi, da ne. Tiskana beseda javnih občil se še ni vrnila z onega ovinka, na katerem se je zadrževala dobrega pol stoletja. Če je splošno sprejeto, da smo Slovenci s komunizmom leta 1945 izstopili iz civilizacije in zgodovine, potem smo izstopili predvsem iz kartezijanske paradigme mišljenja in bivanja, kar se je odrazilo (in se še danes odraža) na agitpropovski intenci slovenskega tiska. Ta je bil izrazito, aktivno in brezkompromisno na strani obrambe revolucionarnih »dosežkov« in privilegijev in svoje notranje strukture v desetletjih ni dosti spreminjal. Spreminjal je ni, prilagodil pa jo je novim razmeram, vendar precej sramežljivo, vselej zgolj toliko, da je skozi potiskano celulozo presevala stara matrika. Kot pri francoskem filozofu je bilo vprašanje spoznavajočega subjekta povezano z vprašanjem svobode: svoboda ni zgolj nemir vesti ali stremeča podoba samega sebe: je rezultat kognitivnega procesa, ki posameznika umešča v to in to razmerje glede na družbeno stvarnost. Svobode ni brez spoznanja, kot slednjega ni brez dvoma. Revolucionarni tisk ne samo da je brez dvoma, spoznanja in logike, je tudi obsojen na slepo, nespravljivo in nečlovečno bivanje v zaprtem prostoru zunanjih diktatov, ki so vse, samo avtohtoni prostor človeške eksistence, svobode ne. Revolucionarni
173

tisk ne pozna prostosti kot tudi ne pozna človeka samega in njegove usode: višji ontološki doživljaji, ki določajo človekovo bivanje, njegovo etiko, moralo in naravo, so mu docela tuji. Še več, če mu niso tuji, mu niso zgolj zato, ker lahko z njimi po potrebi manipulira in jih prilagaja vsakokratni potrebi nespremenljive in nespremenjene oblasti. V teh parametrih se slovenska tiskana beseda, največ ona, ki se izdeluje za dnevno rabo, ne samo prekriva, temveč v globlje podrobnosti ujema s prakso revolucionarnega tiska na Slovenskem. Revolucionarni tisk imenujemo namerno in v zvestobi tisti povezavi, ki jezikovni označevalec veže z njegovo zunajbesedno resničnostjo. Če je osrednji slovenski časopis Delo tako rekoč do enega leta pred osamosvojitvijo na vrhu prve strani nosil geslo: »Proletarci vseh dežel, združite se,« je to počel iz globoke notranje nuje. Vsakodnevno je ponatiskoval misel utemeljiteljev marksistične teorije, v katere jedru je stalo prepričanje o nujnosti nasilnega preobrata v družbi v prvi instanci in o neizogibnosti vzdrževanja nasilja v njej v drugi. Branje Dela je tako potekalo pod emblemom proletarske revolucije, to je bila prva vsebina časopisa, druge so ji bile prilagojene, bolje, prikrojene. V genezi slovenskih tiskanih medijev pa ne stojijo samo generalije iz zaprašenih teorij stoletje in pol mrtvih »mislecev«. Slovensko časopisje se je namreč razvilo iz neposrednega revolucionarnega početja na lastnem pragu. Od tod poznamo Slovenskega poročevalca, Ljudsko pravico in druge, ki so v takšni ali drugačni obliki kasneje posojali okvir nacionalnim, regionalnim in tudi lokalnim dnevnikom oz. časopisju. Od tod Delo, podobno Dnevnik, tudi podobno Večer, z blagoglasnimi predhodniki, po imenu Titov Maribor ali še lepše: Maršalov vestnik. V takšnem okolju se ne more rojevati kartezijanska analiza, ki je šele temelj profesionalnemu novinarstvu. Takšno okolje tudi ne more zagotavljati dveh nujnih pogojev vsakemu ustvarjanju ali spoznanju, dvomu na eni strani in svobodi na drugi. Vsi ti pojmi v njem odsostvujejo. Hkrati z njimi odsostvuje tudi kritična samorefleksija, to je zmožnost, da bi v slovenski tiskani besedi za dnevno rabo kateri od udeleženih subjektov znal razbrati kartezijanski »red stvari« in svoje mesto v njem. Tudi tu pa bomo opazili isti fenomen kot v zgornjem odstavku. Samorefleksije sicer ni, njen krnek pa pogosto služi projekciji. Tak žurnalizem bo zato vse lastnosti, ki izvirajo iz pohabe kartezijanskega mišljenja, rade volje pripisoval fiktivnim nasprotnikom ali za te potrebe oživljenemu imaginariju skritih sovražnikov, med katerimi bo prednjačilo nekaj tistih ljudi in publikacij, ki skušajo svet videti prav v svobodi misli in izražanja, kot jih je pred štirimi stoletji zarisal francoski filozof. Posvečenost edinemu cilju, zagledanost v smislu prešernovske glose v »to opravilo eno« pa ne mine brez težjih posledic za tisto, kar se imenuje integriteta pišočega posameznika. In ker je po Descartesu pisati toliko kot misliti, se vse breme premo sorazmerno prenaša na osebnostno pozicijo konkretnega novinarja, na njegovo »vse«, če pod nedoločnim zaimkom razumemo tisto, kar nam kot ljudem daje
174

vrednost, predvsem pa smisel naših prizadevanj. Revolucionarni tisk ne samo, da je pohabljal in pohablja resnico, pohablja tudi tiste, ki so bili in so še danes javno poklicani pričevati zanjo oz. njene obrise odstirati javnosti. Ivan Cankar: » Ono prepričanje in tako dalje, vse tisto je le suknja – kaj suknja, kvečjemu dežnik« Dodaten problem pa se pojavi, ko ugotovimo, da so nastavki za takšno držo že artikulirani v zgodovinskem spominu slovenstva, da jih je natančno pred stoletjem premislil, preučil in popisal tisti, ki mu je bil zaradi prepričljivosti besede, predvsem pa prodornosti v analizah narodnega značaja dan vzdevek »največji slovenski pisatelj in dramatik«, Ivan Cankar. Če lečo še izostrimo, pridemo do teksta, ki krona slovensko dramatiko in ki je bil kot tak vedno navajan v vrhu antoloških del domače besede. To je drama Hlapci16. Hlapci17 so, kot se je strinjala kritika, pričevanje o poraženosti človekovih idealov, hkrati pa so nekakšne vrste razvedovanje po zgodovinski in bitni vrednosti slovenskega človeka, vsaj tistega, ki se izpostavlja v javnem delovanju. Ona javnost je kajpada drugačna od današnje. V svetu, ki ga še niso krojili mediji, je omejena na zasebnost, bolje, na pol zasebnost znotraj struktur, v katerih se je tedanje Slovenstvo nahajalo. To pa so družina, šola, cerkev in (čitalniška) politika. Vendar so nastavki isti. Zavest slovenskega človeka se v teku stoletij ohranja nespremenjena. Cankar to dokazuje, ko v svoji sodobnosti obuja izkušnjo, takrat staro celih tristo let. Govorimo o zgodovinski maksimi, ki izničuje eksistencialno težo homo slovenicusa vse do absolutnega zanikanja. Takole pravi njegov alter ego, učitelj Jerman: »Sedaj pregledujem zgodovino protireformacije. Tedaj so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov« (Hlapci, str. 258). Ne glede na to, ali se s tako eksklamacijo strinjamo ali ne, ne moremo mimo njene umetniške intence. Cankar sam jo je povzel v navedku iz Hamleta, ki ga je spet postavil za motto sami drami. Skliceval se je namreč na pravico umetnika do upodabljanja svojevrstne resničnosti, kajti tudi če je ta resničnost še toliko sui generis, »svoje vrste«, je še vedno sublimno resnična, kajti: »Namen umetnikov je bil od nekdaj, je ter ostane, da naturi tako rekoč
16 17

Ivan Cankar, Zbrani spisi, XIV, Nova založba, Ljubljana, 1932 Potrebno je že tukaj opozoriti na pomembno reč. Izraz hlapci, hlapčevstvo, hlapec,

hlapčevati, pišemo vedno v kurzivu. To pa zategadelj, da bi izraz omejili na semantično konotacijo, kot jo ima v delu Ivana Cankarja. Na ta način besedo ločujemo od pojmovanja, ki ga ima v živem jeziku ali kot – zmerljivka – celo v govorni rabi. Izraz »hlapec« pomeni v pričujočem sestavku tako zgolj tisto, kar odraža Cankarjeva drama. 175

ogledalo drži: kaže čednosti nje prave črte, sramoti njé pravo obličje, stoletju in telesu časa odtis njega prave podobe« (Hlapci, str. 227). Tako stojimo pred Cankarjevo ugotovitvijo, ki zavoljo Shakespearovega citata tudi za nas dobiva značaj obvezujoče stvarnosti. Med linijo ljudi, ki jih je v smrt ali izgnanstvo odrinila protireformacija in učiteljem Jermanom (Ivanom Cankarjem) na eni strani ter ostankom nevrednega plemena na drugi, vlada odnos premo sorazmerne zoperstavljenosti. In če je Cankarju v eni sami povedi uspelo postaviti temelj za zapopadek tristotih let slovenske zgodovine v njegovi sodobnosti, je še toliko lažje človeka iz začetka prejšnjega stoletja identificirati z ljudmi, ki jih spoznavamo in motrimo danes. Temeljni kriterij pa je zvestoba prepričanju, zvestoba samemu sebi. Če se v luči Cankarjevega zapisa še naprej oziramo po tristoletni oz. štiristoletni slovenski zgodovini, bomo prišli do logičnega spoznanja, da je slovenski človek svojo hrbtenico (in pamet) pohabil oz. pohabljal v različnih oblikah historičnih totalitarizmov. Na začetku stoji protireformacijski, ki je močno unison.18 Cankar je bil priča nečemu, kar bi lahko imenovali klerikalni oz. liberalni totalitarizem, a ker gre za velikega umetnika, ne moremo mimo vtisa, da je Cankarjeva slika totalitarizma pravzaprav kombinacija historičnega in brezčasnega nasilja, ki se vzpostavlja na ravni ideala (želene stvarnosti per se) v nasprotju s komolčarskim brezhrbteničarstvom. Tretji, današnji totalitarizem je tako po našem spoznanju bližje Cankarjevemu. Res je, da nosi historično etiketo, izšel je iz revolucionarne prakse, bolje, iz konkretnih potreb »permanentne revolucije« na Slovenskem v letih 19451991. Vezan je na konkretno izkušnjo socialistične Jugoslavije oz. titoizma in je v tem smislu tudi unison. Kot pa bomo videli v nadaljevanju, spričo svojih pojavnih oblik čudovito odraža Cankarjev izhodiščni namen: prikaz ontološke izprijenosti večine tistih, ki se trudijo v slovenski javnosti. Da bi stavka napak ne razumeli, ga je treba postaviti v kontekst Cankarjevih sodobnikov in razumeti zgolj v tej luči. Katekizem in svoboda mišljenja: žejne duše bogate neumnosti in Delo, ki le-to ni. V jedru Cankarjevega sporočila iz Hlapcev je noetično-pedagoški moment. Pisatelj je mojster in svečenik prav tiste potrebe, ki jo je artikuliral Descartes. V središče zasnutnega momenta, ki se razveže v samem klimaksu, je položena potreba po
18

Od tod tudi ideja, izražena v stavku: »Komar: (za Hvastjo, pogleda skozi okno): Pod

oknom stoji! Pa s kom stoji? S Kalandrom, s kovačem … s tistim, ki je svojo ženo v hlev zaklenil, ker je hotela na božjo pot!« (Hlapci, str. 254). Očitno je, da se Cankar postavlja na stališče, ki je pobudilo (slovensko) Reformacijo, na stališče razuma zoper oblike ljudske pobožnosti. Tu je tudi stičišče francoskega filozofa in slovenske drame in hkrati zorni kot našega razmišljanja. 176

spoznanju, razumevanju in (samo)prosvetlitvi človeškega razuma. Umetnik uporablja analogične pojme, s katerimi pa zelo ustrezno odraža enciklopedično potrebo človeka, utemeljeno na znanju, predvsem pa pravem spoznanju – in nenazadnje na dvomu. »Spoznali bodo, da katekizem ni vse učenosti začetek in konec ter da je čas porušiti plotove, ki so jih človeku postavili duhovni in posvetni jerobi” (Hlapci, str. 280). V katere ograde pa je klerikalna in liberalna gosposka ujela človeško pamet? V ograde neumnosti: Cankarjeva vojna proti hlapčevstvu se začenja pri boju zoper njo: človek je lahko svoboden le, če je v lasti pravega spoznanja, s katerim se dvigne nad utvare, predsodke in zablode. »O, ne bi bila težka ta vojska zoper neumnost – duše so žejne, same bi šle k studencu! Ali neumnost ni le neumna, je tudi bogata. Zato so jo sorodniki zaklenili v izbo in so ji rekli: 'Nikar ne hodi na cesto, da ne zapraviš svoje neumrljive duše: za pečjo ostani in stradaj, pa boš deležna večnega veselja!' Uboga neumnost sedi za pečjo in strada, zvesti varuhi njeni pa veseljačijo in se redé za svetle cekine« (Hlapci, str. 281). Cankarjeva izkušnja je v prvem hipu reformacijska, reformatorska. V njeni srčiki je govor posameznika, ki nastopa zoper institucije, v tem je tudi liberalna. Prek duha reformatorskega liberalizma se tako zoperstavlja »fevdalnemu« katolištvu, pri čemer nam izraz pomeni radikalno politično prakso zatiranja drugače mislečih s stališča oblasti in moči, ne s stališča argumenta ali celo evangeljskega prepričanja. Prek reform-liberalne miselnosti pa podaja roko kartezijanski izkušnji, saj je njegova alegorija neumnosti, pogreznjene v zapeček, silovita prispodoba metodološke inovativnosti, s katero se je francoski filozof ovedel samega začetka svoje mišljenjske poti. Namreč: vsi vemo, da je Descartes človek na stičišču dob, dotlej nepoznanem v zgodovini. Na eni strani je odhajajoči Srednji vek, v katerega arzenal prištevamo – tudi praznoverje, vraže, utvare in v resničnost projicirane bajke. Na drugi strani je doba tehnološko-eksperimentalnega mišljenja, v osnovi katere stojita dvom in spoznanje kot njegov epistemološki korelat. To dobo je moč poimenovati tudi novoveški racionalizem, v njegovem temelju pa stoji Descartesov cogito. Cankarjanska »neumnost« je torej tista točka v izhodišču, ki je francoskega filozofa nagnila k predpostavki, da se z njim in njegovim mišljenjem igra zli duh. Ta je pred njegovo pamet valil vse mogoče utvare, fikcije in podobe lažne stvarnosti, tako da mislecu na mah ni bilo več mogoče razločevati, katere od prikazni so resnične oz. katere od misli niso utvara. Zato si je tudi dejal, da so lahko vse misli prividne, razen tiste, ki vzpostavlja dvom do same sebe. O dvomu ni mogoče dvomiti, če je o vseh drugih stvareh lahko. Cankar prav tako nastopa zoper praznoverje in njegova vojna zoper neumnost je kartezijanski dubito, le da je podan v slikoviti obliki. Ljudi je mogoče osvoboditi hlapčevstva le, če se jih osvobodi predsodkov, utvar in zmot, v katere so človeško pamet potopili »duhovni in posvetni jerobi«. V izhodišču Jermanovega
177

izobraževalnega projekta je dvom v vse, kar sicer legitimira družbena norma, četudi je ta še tako absurdna (Prim. iz prvega dejanja: »duhovnik mu ni aposteljnov naslednik, temveč nadzornik narodnih veselic« (Hlapci, str. 238). Jermanov dvom za svoje orožje potrebuje (spo)-znanje, kako pa se ti formatorni dvojici v slovenskem jeziku dopolnjujeta, pove že njun zapis v obliki oklepajev. Tako kot Descartes ostaja izhodiščna točka zahodnega mišljenja še po štiristo letih, so tudi Cankarjeve analize žive še danes (ali sploh danes), kajti med časom zapisa in našo aplikacijo je minilo zgolj stoletje. Na tej osnovi pa se že lahko ozremo po bolj konkretnih, določnejših primerih t.i. protikartezijanske prakse v sodobnih medijih (in v družbenih skupinah, ki k njim gravitirajo). Lahko začnemo na začetku in se po kartezijanskem refleksu ozremo k tistemu glasilu, ki je v svoj emblem vtkalo geslo »Pravica vedeti«, v zadnjem času pa ga je celo dokvalificiralo v »Misliti širše«, k Delu. Namenoma uporabljamo izraz »glasilo«, kajti poimenovanje z izrazi »časnik« ali »časopis« bi zašlo v težave. Delo je do osamosvojitve tudi uradno bilo »glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva«, v poosamosvojitvenem času pa je uspešno dušilo sleherno pobudo, največkrat notranjo, a tudi zunanjo, da bi se odreklo idejni liniji in vsem atributom, ki iz nje izhajajo. Tako je obdržalo tudi ime, ki je za naše čase anahronistični spaček, podoben nekdanji sovjetski Pravdi (glasilu Komunistične partije SZ) ali Hodževemu Zeri i populit (spet glasilu Komunistične partije Albanije). Izraz »delo« sam v naslovu časopisa je spet protikartezijanska skovanka. Temeljna vrednota, ki jo je časopis v imenu ljudsko-frontne logike slovenskih komunistov oznanjal, ni bila ne vrednota sama na sebi, niti se ni sistem na njej utemeljeval. Človeško delo v socializmu namreč ni bilo cenjeno, ker socializem ni izhajal iz notranje potrebe družbe po ustvarjanju dobrin (delo na sebi), temveč je zgolj vzdrževal vzpostavljeno stanje po letu 1945, kar je tudi uradno poimenoval s pojmom »permanentna revolucija«. Socializmu je šlo predvsem zanjo (in za vse privilegije, ki jih je prinašala vladajoči kasti), delo pa je bilo »za zraven«: odvijalo se je po načelih rutine in inercije: samoupravni družbeni dogovori so veleli, da se je vsak napotil na osemurni delavnik, tam počel, kar je pač že počel, in prišel nazaj. Tudi je socializem propadel prav zaradi naslova v našem glasilu: delu ni znal dati njegovih temeljnih atributov: konkurenčnosti, pozitivne selekcije pri nosilcih dejavnosti, ustreznega plačila in nagrade. Informacijsko tehnološka družba Zahoda (točneje, njena organizacija dela) ga je konec osemdesetih zapeljala na stranski tir zgodovine. Danes pa izraz »delo« spominja na čase socialistične nebodigatrebosti in na nič več. Edvard Kardelj in Zdenka Kidrič: viri Delove gorečnosti v podobah hlapčičevkurirjev

178

Iz gornjih vrstic postaja očitno, da »časopis« s tako zarobljeno identiteto ne more biti normalen v smislu sodobnih standardov časnikarstva. Da bi naši analizi ostali do konca zvesti, spet navedimo Cankarja: »Tisti, ki so Boga samega zasmehovali, kleče pred njegovimi nevrednimi hlapci: prej kletev, zdaj molitev; beseda pa je votla prej ko slej, zakaj njih srce je prazno. Tako se je zgodilo od setve do žetve. Pa če se vreme nocoj zasukne, bodo preklinjali, ki so še davi molili. Nova resnica je obsenčila svet, izkušen človek mi jo je razložil: hlapčuj, da boš napojen in nasičen ter nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! Hlapci, ki so se radovoljno prodali pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec, gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devet dnevnico. Bolj skrbnih varuhov nima neumnost: noč in dan stoje pred njenimi vrati, da je ne zaloti beseda od zunaj ter ji ne zmoti vernega srca …« (Hlapci, str. 282). Kot je videti, je Cankar tudi v klimaksu tragedije človekovo svobodo, njegove vrednote (in vrednost) pogojeval s spoznanjem: nenazadnje je konflikt pogojen prav s protagonistovo (Jerman) željo, bolje potrebo, če ne kar nujo po prosvetljevanju ljudi, po usposabljanju njihovega razuma za dojemanje sveta v pravi luči in na prav način. Kolikor se nam to zdi nenavadno, pa je zadaj globoka resnica: ali je neprosvetljen človek, potopljen v utvare, zablodo in zmoto, sploh lahko svoboden? In če je tak svoboden, za kaj potem sploh je svoboden? Njegova svoboda v tem primeru služi sama sebi, je samonanašalna, brez objektivne referenčnosti. 19 Kakšna je zveza med spoznanjem in svobodo v odnosu do hlapčevstva na eni strani in slovenskim časopisjem na drugi, z Delom na prvem mestu? Bistvena. Javna resnica v današnjem času je stvar kolektivnega spoznanja. To spoznanje se, kakor vemo od Descartesa naprej, po štirih metodoloških poteh umešča v stvarnost. Descartes uči, da mora človek kot resnično pojmovati le tisto stvar, ki jo je kot tako (in takó, z analizo, sintezo in zaključnim pregledom) spoznal. Spoznanje reda stvari v svetu pa ga osvobaja za višjo resničnost in povišuje na eksistencialno-ontološki lestvici. Prispevki novinarjev, publicistov in druge strokovne javnosti, ki se v časopisu tudi oglaša, bi morali biti pričevanje o spoznanju slovenske in svetovne stvarnosti za danes, pa tudi za včeraj, glede na stanje stvari pri nas, za to še posebej. Če pa bomo poskušali Delo brati v tej smeri, bomo odnehali že pri naslovnici. Glede na semantične analize 20 je Delo kot osrednji slovenski časopis prav nasprotje cankarjansko-kartezijskemu modelu stvarnosti. V smislu revolucionarne tradicije, ki ji je s svojo preteklostjo odločujoče zavezan, se v njem uveljavlja ideološko-noetična
19

Primerjaj zato Jermanov obračun z drhaljo, spričo katere izreče poved, namenjeno v

samo osrčje istovetnosti med spoznanjem in svobodo: »Hlapci! Med vas bi Kristus ne prišel z besedo, prišel bi z bičem. Norec, ki se je napravil, da bi vam odklepal to pamet, devetkrat zaklenjeno« (Hlapci, str. 283). 179

konservativnost, kakršno je tiskana beseda poznala v totalitarnih periodah (zgoraj smo navedli dva primera, Pravdo in Zeri i populit). V smislu teme, okrog katere si civilna in politična javnost prizadeva že od osemdesetih let dalje, to je narodne sprave, oz. resnice o državljanski vojni, Delo drži pozicijo, ki jo je pred volitvami l. 1990 ponavzočal kolòs Kardeljeve fotografije v preddverju stolpnice na Dunajski cesti. Delo sicer dopušča tudi drugačna mnenja, vendar so ta predstavljena v približnem razmerju 1 proti 5 z »večinskim prepričanjem«, pa še objavljiva so zgolj v rubriki Pisma bralcev. Z objavljanjem v tej rubriki se uredništvo tako distancira od takšnih mnenj, saj javno kaže, da drugačno mišljenje in drugačen pogled na med- in povojno zgodovino ni bil in ne bo del integralnega koncepta takšnega glasila. Živ primer zadnje spozabe je odhod monumentalne figure medvojnega Vosa, Zdenke Kidrič. Poleg Mačka in Avblja je bila med trdim jedrom tistega dela revolucionarnega vodstva slovenske NOB, ki mu je uspelo prebiti se do osamosvojitve. Vsako sodišče v katerikoli pravni državi bi ji sodilo (kot tudi Mitji Ribičiču) za zločine proti človečnosti. Pri nas se takšne stvari ne dogajajo, zato jo je tudi Delo prepustilo njeni »svetli samoti«. Na pomoč ni poklicalo niti dežurnega kurirja Boža Repeta, ki ob jubilejih za potrebe Sobotne priloge marljivo lošči blatne srage z »zgodovinske« bronze revolucionarnih krvnikov. Svojo dolžnost je Repe pietetno opravil ob njenem možu, Borisu Kidriču – Petru, vodstvo borčevske organizacije in intuicija odgovornih urednikov na Delu pa je ocenilo, da gospa Kidrič razen vojnega krvosesa ne predstavlja ničesar drugega. Zato je njen odhod s sveta brižno zamolčalo, kot se tudi ni izrekalo ob njeni prihajajoči stoletnici. Čeprav so stoletniki danes po svetu v neverjetni modi (Sœur Emmanuelle, Lévi Strauss,
20

Prim. predvsem analizo medijske svobode in avtonomnosti medijskega prostora v

Sloveniji, ki sta jo decembra 2007 na FUDŠ v Novi Gorici pripravila Matej Makarovič in Matevž Tomšič. V pretres sta vzela osrednje dnevnike, poleg Dela, Dnevnika in Večera še Finance in Primorski dnevnik. Izsledki sovpadajo z optiko, v kateri hočejo problem ugledati zapiski na tem mestu. V odnosu do vlade pa posebej v času 2005-2007 odražajo tiste fluktuacije, ki jih glede na razmere v Delu poskuša predstaviti naš zapis. Kritični so do Koširjeve periode, ki je s tega stališča najbolj razborita. Materialni viri pa tudi vedo povedati, da je bil Darijan Košir ne le korak, ampak tri korake pred konkurenco. Ko ga je predsednik uprave Dela Danilo Slivnik v tistem času ob začetku službe vprašal, če ima pripravljen dnevni komentar (bil naj bi prizanesljiv do tedanje vlade), je imel Košir ne enega, ampak tri, vse že napisane. Slivnik se je tudi pridušal, da so bili z Jančičem problemi: pač potreboval je namig za tisto, kar je Košir že sam uganil (glej tudi citat S. Šurle). 180

denimo) je Delo spet sklepalo, da iz tega vira ne more nihče piti. Nasprotno, kdo lahko v njem celo utone. In Zdenka Kidrič je šla neproslavljena in zamolčana enkrat v januarju 2009 z Valvasorjeve ulice v Ljubljani klečat bog ve kam na trnjevo pot večnega ognja. Bo pa Delo uporabilo celoten arzenal podtalne nagonskosti, če bo zaznalo, da se posameznik, ali širša, bolje samostojnejša skupina upira korporativistični logiki sveta iz statusa quo ante. Naklanjalo mu bo zgolj negativno pozornost, njegovega mnenja ne bo upoštevalo, v komentarjih se bo o njem izrekalo omalovažujoče, če ne odkrito sovražno. Ko se bo poskušal postaviti zoper temeljno zakonitost cenzusa v glasilu, se mu bo godilo le še huje. Strukturno-stavsko, verbalno na eni strani in v obliki specialne vojne iz lunatične dimenzije Pisem bralcev (glej primer Draga Jančarja, oz. razlog, zakaj je prenehal s pisanjem kolumn na zadnji strani Sobotne priloge) na drugi. Vse to je v tranzicijskih dveh desetletjih v najbolj organizirani obliki izkušala t.i. demokratična opozicija (tudi kulturniška, denimo Nova revija, predvsem Jančar in Dane Zajc), največ in najbolj pogosto pa njen neformalni lider, Janez Janša. Če je Descartes začel razumevati naravni red in človeško pamet reševati smrtne melanholije, v katero jo je pahnil svet brez pameti, je bila njegova naturna analiza zgolj povabilo za transfer metodoloških spoznanj o nujnih zakonitostih s polja metafizike na physis, na konkretnega človeka in na njegovo moralo. Tu smo srečali Cankarja in njegovo dramo, ta prenos je bil hkrati nespodobno povabilo večinskemu delu žurnalistične javnosti, da stopi pred razgaljeno zrcalo. Delo in svetovi, ki jih več ni. Aktualne zgodbe o odgovornih urednikih V svoji pregovorni, neukrotljivi jezljivosti prikazuje Delo svet, ki ga več ni. Angažira se v smeri, za katero ima vsako leto manj razumevanja vse več ljudi, logična posledica tega pa je razumljivo padanje naklade. V svojem statusu je časopis apologet podobnih blodenj in utvar iz preteklosti, s kakršnimi se je spopadal Descartes, ko je iskal človeškemu razumu podlago za mišljenje in ga vodil proč od zablod. Laudator temporis acti! Človeško mišljenje bi se moralo začeti v spoznanju, spoznanje pa je v današnji civilizaciji, predvsem zaradi francoskega filozofa, ena najmočnejših komponent postindustrijskega človeka. Razumljivo je zato, da se prvak slovenskega časopisja med svojimi inozemskimi vrstniki znajde kot – spaček med louvrskimi umetninami. Sodobno časopisje in sodobna misel sta že zdavnaj opustila doktrinaren način mišljenja, predvsem pa doktrinaren medijski diskurz. Tudi ostale tranzicijske države (z izjemo Albanije, Bolgarije in Romunije) so ga pustile za Berlinskim zidom. Zahodnemu časopisju, ki bi moralo biti zgled tranzicijskemu tisku, ne pade na pamet, da bi šlo rehabilitirat, pri časti in življenju vzdrževat kreature iz časa železne zavese, še manj, da bi bil to
181

njegov temeljni poklic. Zahodni tisk je kot zahodna pamet utemeljen na kartezijanski vrednoti, katere trije refleksi so mišljenje, dvom in svoboda. In če se s Kartezijem ne da razumeti Dela, nam tu na pomoč lahko priskoči Cankar: seveda ne per affirmationem, temveč Cankar, kot smo ga že spoznali, Cankar iz satire, persiflaže, če ne že cinizma. Pri tem se za hip (metodološko) zatecimo k silogizmu. Časopis je časopis, ker ima uredniško politiko. Glasilo kot njegov surogat se mora podrejati isti logiki. Uredniške politike pa ne more biti brez urednika. Sklep: odgovorni urednik časopisa ali glasila odgovarja za idejno ali ideološko podobo tiskovine. Tudi pri Delu se stvari začno in končajo tam, pri odgovornem uredniku. V zadnjih nekaj letih so bili štirje, Darijan Košir, Peter Jančič, Janez Markeš in spet Košir. O prvem iz te nominalne trojice, Petru Jančiču smo pisali v reviji Mag konec leta 2007. Navedimo: Jančičeva besedila so bila (v Delu do dec. 2007, op. pisca) apatična, zato ker jih je gradil po vseh principih, po katerih besedila ne smejo biti zgrajena. Temeljna pravila Jančičeve poetike so (v dramatičnem crescendu): ne zameri se nikomur, omeni kolikor toliko ljudi, da se jim ne zameriš z ignoriranjem, predvsem pa ne prinesi sporočila, kajti kdo ga bo utegnil razumeti in boš imel težave« (B. M. Turk, Malček Mag, Mag, december 2007). V dobrem letu od teh vrstic mnenja nismo spremenili. Jančičev strah, ki je do takrat hromil samo njegovo pero, zdaj hromi Združenje novinarjev in publicistov, kateremu predseduje. Vendar je to že vzporedna, čeprav s pričujočo materijo tudi povezana zgodba. Janez Markeš in vijugava brv od Descartesa k Cankarju Druga dva odgovorna novinarja pa sta bolj zanimiva. Za Petrom Jančičem je prišel na vrsto Janez Markeš, ki ga je javnost do takrat poznala v nekolikanj drugačnih vlogah. Markeš je bil eno najbolj ostrih peres v tranzicijskem novinarstvu. Odlikovala ga je predvsem načelnost: zaradi nje je prišel v konflikt z vodstvom Slovenca, sijajno pa se je razživel v Magu. V tandemu z Danilom Slivnikom je bil del nepogrešljivega dvojca, ki je razkrival anomalije slovenskega postkomunizma. Markeš je bil zvest kartezijanskemu principu, brez truda je razbiral obrise in prepoznaval podrobnosti v nemalokrat pol kriminalnih dogodkih, povezanih s politiko, gospodarstvom in mediji. Bil je neke vrste stopnjevana zavest slovenske nacionalne vesti, kolikor je je po šestdesetih letih socio-komunizma v naši deželi ostalo. In ostalo je je manj, kot bi si človek drznil upati. 1. avgusta 2007 je Markeš postal odgovorni urednik Dela, kar je večina ljudi pospremila z začudenim klicajem, češ, kako mu je to uspelo. Uspelo mu je, kot bi rekel Cankar, ker je »zamenjal prvenstvo za lečo« (Hlapci, str 281). In če je njegova načelnost vse do tega trenutka Markeša uvrščala ob sam bok takšnih figur, o katerih je tudi prvak slovenskih peres govoril zgolj v superlativih, se je ta zgodba takrat začela korenito spreobračati. »Ali niste
182

rekli, da sem moški in pošten? Resnično, za hlapca nisem rojen. Morda bi rad bil napojen in nasičen, morda bi rad sladko počival pod gospodarjevo streho, ali moje koleno je tako ustvarjeno, da se ne upogne rado; ne uboga, pa če mu sam ukažem.« (Hlapci, str. 269). Tak je bil Markešev profil do konca jeseni 2007, ko je postajalo očitno, da nova služba pomeni tudi novo definicijo njegovega poklica, vokacije, ki jo je opravil ob velikem hrupu javnosti. Očitno je postalo, da temeljni motivni votek, ki je njegovo osebnost prežigal do zadnje plasti, ni bil kartezijanski model pristopanja k svetu, temveč prav tisto, kar je v svojih javnih nastopih do takrat kritiziral. Ta premet, ki ga pri njem ne bi mogla predvideti tudi najbolj tvorna domišljija, je dobival naravnost groteskne pospeške z njegovimi nastopi v javnosti. V njih se je ovijal v kometske megle domislekov, vzrokov in projekcij, zakaj nenadoma ravna, kot ravna. Njegovi odgovori so bili že zunaj kartezijanskega sveta, kot so tudi ostali vse do zadnjega zapisa v Sobotni prilogi (7. 2. 2009). Pisanje »novega« Markeša ostaja odsihmal stisnjeno v ekstenzivni zvon kritike Janeza Janše in njegovih prizadevanj v družbi. Če kje in če kdo, je Markeš uveljavil perspektivo »plašnic«, to je tistega »analitičnega pogleda«, ki snov in navdih za svoje publiciranje najde ne v razumski analizi, temveč v totemsko-klanskem izročilu socialističnih mitov. Zato je moč vse, kar po sobotah v Delu obelodanja Janez Markeš, povzeti v pet ključnih terminov: začenši z Janezom Janšo, kritiko Pahorja zaradi njegove popustljivosti, pragmatizmom in živostjo satelitskih strank (denimo in še posebej Zaresa) ter žvečilko, ki jo vselej nalepi v zaključke ali s katero začenja patetične uvode: blokovsko delitev, ki jo je treba presegati, od koder tudi njegova žrtev (bolje: vsakotedensko žrtvovanje), namenjena blagrom Delovega bralstva. (Blagor temu bralstvu!) Živa in vsem razumljiva beseda: podobe slabe vesti, ki stiskajo močneje kot vozel na goltancu Večina ljudi pa je ob Markeševi notranji »revoluciji«, ali bolje, nenadnem spreobrnjenju našla nekoliko enostavnejši ključ do lektire njegovih novih spoznanj. Uvidela je, da se avtorjevi članki spreminjajo v gradivo, ki je presenetljivo podobno, denimo, stališčem Liberalne akademije pa mnenjem poslanskih skupin od Zaresa do DeSUSa, da o Ziherlovih tezah, ki jih nabija na vrata medijev, ne govorimo. Tej spremembi, ki posameznike ponavadi doleteva v adolescenci, so se ljudje neomajno čudili. Kako da človek na pragu abrahama lahko čez noč in tako radikalno svojo pamet zamenja za neko plastično, obledelo silhueto, s katero so po javnem prostoru strašili že od leta 1945 naprej, patentirali pa so jo že mnogi drugi, prav tisti, proti katerim je stari Markeš dve desetletji zavzeto nastopal? Kje je njegova originalnost? Kaj se mu je pravzaprav zgodilo? Od kod ta usodni pospešek?
183

Ob decidiranem molku avtorja zainteresiranim ni bilo težko razvideti, da Markeš ne počne drugega kot pristaja v banalnem svetu šentflorjanske preproščine, da implicitno dokazuje svoj »za hlapca (…) rojen« (cit. zgoraj), še več, da je to njegov temeljni poklic (vocatio), še več, da si je v bistvu to pozituro želel, vse odkar je prvič stopil na publicistično sceno. Samo s tega stališča si je mogoče razložiti, da je domala v dveh, treh mesecih preklical večino svojega opusa, nastalega od leta 1991 sem. Markeš izpred obrata ni več obstajal, novi Markeš pa ni bil starejši od meseca ali dveh. Vsega se je moral napisati na novo. To pa je terjalo naravnost histeričen napor. Ta se je še stopnjeval spričo dejstva, da se je prav očitno ujel v naslednje besede: »Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in kolikor je še teh besed – ne vprašam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva, oblast. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen« (Hlapci, str. 269). V tej poziciji pa je popustila še zadnja vez kartezijanske racionalnosti, odtihmal je bil vklenjen v shizoiden paradoks. »Neumnost, ki ni le neumna, temveč tudi bogata« (cit. zgoraj), je v osebah pivovarskih baronov, povezanih s tranzicijsko nomenklaturo, Forumom 21, pa tudi z zablodelimi osamelci njegove sorte (tak primer je predsednica NS družbe Delo) od njega terjala stalno dokazovanje nove poti in resnične pravovernosti, ki je bilo ipso facto dokazovanje eksistencialnega hlapčevstva. Ponovimo: »Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen« (Hlapci, str. 269). To je Markeš počel (počne dnevno ali tedensko v svojih kolumnah ali člankih v Delu in še bolj očitno v vseh pisemsko-bralskih vojnah, v katere se zapleta) z neverjetno mero distorzične energije (ki je sinonim za histerijo), hkrati pa sistematično, natančno in predvsem z absolutnim posluhom za želje nadrejenih, alias, bogate neumnosti, pogreznjene za zapeček. Dokazujoč svojim kritikom, da ni hlapec, je prav s tem dokazoval, da to je. Najbolj je to postajalo očitno, ko je postala razvidna globlja armatura njegove retorike. Namreč: njegove ofenzive so vselej implicirale imena Janša, Možina, Senegačnik, Turk, Vodišek, ki so postajala nekakšno okostje njegove nove identitete. Logika tega pa je jasna: v svoje obračunavanje je zajel vse institucije (politične in civilno-družbene), ki obstajajo zunaj integrističnega koncepta SZDL-jevske logike, one logike, na kateri so svoj poklic zgradili njegovi novi delodajalci. Janez Janša kot predsednik SDS, Jože Možina kot direktor tiste institucije, ki je novi vladi najbolj živ trn v mesu, RTV, nadalje Branko Senegačnik kot odgovorni urednik Nove Revije, sebe to pot ne želim razvijati in utemeljevati, in na koncu Marija Vodišek kot prepoznavno ime časopisa Demokracija, tistega časopisa, ki ga Markeš tudi edinega toži. Demokracija je še posebej »zaslužila« tožbo, kajti tedanji odgovorni urednik Dela se je počutil dvojno
184

izzvanega. Ker gre za magazine, ki je (še najbolj) blizu idejam izhodišča slovenske pomladi, je bila tožba zoper njo eminenten dokaz novim botrom, da s preobrazbo stari Markeš misli resno. In drugo. Demokracija ga je povprašala po univerzalni vrednoti, po »ceni krvi«, če uporabimo biblični izraz. Zavrtala je v vrednost nagrade, ki je odgovornega urednika Dela nagnila v preobrazbo. Ko Markeš ni dopustil diskusije glede finančnih korelacij, v katere se je zamotal njegov premet, je bil prepričan, da tudi premet sam ostaja zunaj diskusij. Oziroma da tisti, ki te diskusije sprožajo, poskušajo prek vprašanja o denarni kompenzaciji postavljati vprašanje o njegovi osebni integriteti. V ozadju cele zgodbe pa je že tekla nova: Judež se namreč ni obesil, ker bi dobil premalo, temveč ker je videl, kako hudo so ga izigrali. Markeš se je tega sporočila (eksplicite sem ga v eni zadnjih številk še neodvisnega Maga razvil tudi podpisani) predobro zavedal. Druge možnosti, kot da vztraja v absurdu, katerega je bil sprožil, pa tako ni imel več. Niti je ne bo nikdar več imel. Zato je moral pokriti in je pokril celoto parametrov, v katerih se je vzpostavljala opozicija novim delodajalcem, kar vsaj njim (v Markeševo smolo pa tudi objektom, žrtvam njegove histerije) ni ostajalo skrito. Vnemal se je torej v čedalje večji vnemi, požiral ga je ogenj nadoknaditi vse, kar je izpustil. Ključni dokaz tega je dejstvo, da je svojo dejavnost po tem, ko so ga razrešili z mesta odgovornega urednika Dela (alias, mu povedali, da ga imajo za hlapca, kajti z njim ravnajo kot s hlapcem) še stopnjeval. Praktično je v času, ko so mu odvzeli še prestižni osebni dohodek, svojo retorično želo izbrusil do te stopnje, da ga danes težko ujame tudi kakšen Vlado Miheljak. Šele zdaj je v Delu dosegel relativno stopnjo miru. Zdaj v rednih periodah (tedensko) lahko siplje žveplo po tistih, ki mu jih z migljajem prsta pooznačijo njegovi nadrejeni. Želeč razrahljati smrtni vozel, ki ga je stiskal za goltanec, se je z njim vedno bolj dušil. Kajti, če je kdo dokazal, da Cankarjev paradoks velja po stoletju močneje kot takrat, ko je bil artikuliran, je prav to Janez Markeš. Prisluhnimo naslednji formulaciji: »Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec, gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devet dnevnico« (Hlapci, str. 282). Markeševa nova identiteta, njegova sveta gorečnost in želje po dokazovanju popolne spreobrnitve se namreč srečujejo s Cankarjevo mislijo v takšni neizogibnosti, kot se življenje srečuje s smrtjo. Janeza Markeša križev pot cankarjanskih očenašev in devetdnevnic bi imel po nekaterih pravilih dramatske umetnosti lahko tragično obeležje. Kako tudi, da ne, saj gre na prvi pogled za slepo pot visoko obdarjene osebnosti, ki si mora zdaj v globokem območju neavtentičnega zgraditi prav ono, kar pri človeku kot človeku lahko temelji zgolj na pristnosti oz. njeni neločljivi dvojčici, izvirnosti, imenuje pa se osebna istovetnost, identiteta. To pa je spet tragično nemogoče.

185

Ostaja pa Markeš kljub temu neka ožaloščena figura, vendar zgolj v svoji človeški neposrečenosti. Njegov preobrat namreč razumejo tako tisti, ki jih je zapustil, kot oni, h katerim je prebegnil. Prvi so ga prebito obrenkali z izrazi, ki si jih je pred njim prislužil, denimo, sam Ciril Pucko. Markeševa togotnost, ki jo pojmujejo kot prizadetost ranjene samozavesti, jih izziva, da ga nenehno postavljajo pred zrcalo: iz njega seva vsak dan bolj izmaličena podoba njegovih metamorfoz. Pa tudi njegovi sedanji »gostitelji« so že vzeli lekcijo, ki jo v 14. stoletju srečamo pri Danteju, v 19. pa pri Napoleonu Bonapartu. Ta pa pravi: od izdaje se pametni človek dotakni zgolj njenega sadu: izdajalca samega pa postavi v deveti krog pekla, Luciferju neposredno pod perut! Pri Markešu velja to toliko bolj, ker je med vsemi tremi deli njegovega jaza, med onim, ki pripada preteklosti, med tistim, ki je navzoč v sedanjosti in med historično osebo Janeza Markeša, ki oba (zaenkrat še) združuje, en sam skupni imenovalec in eno samo soglasje: Janez Markeš je to napravil zaradi ničeve pohlepnosti, zaradi denarne pridobitnosti. To pa ga »ekskulpira« vsakršne tragičnosti, še več, vsega, kar človeka v višjih legah sploh vzpostavlja. To je njegova sedanja identiteta, takšna pa bo ostala, dokler bo kdo še govoril o morali v slovenskem žurnalizmu. Precej te identitete pa je absolviral tudi časopis, znotraj katerega se je ta neverjetna zgodba zgodila, Delo. Markešev lov na čarovnice se je namreč odvijal in se odvija v specifičnem polju časopisa, ki z osebo Janeza Markeša dokazuje veliko bolje kot mi v pričujočem sestavku resnico svoje povezanosti s predmodernim kozmosom zunaj kartezijanske logike. Kot je Descartes bežal iz sveta, v katerem so poleg čarovnic, utvar, blodenj in fantazmagorijskih predstav o sončnem sistemu in človeku v njem vladali vsi nemogoči predsodki, tako Delo beži v liniji nasprotne smeri: v predmoderno (predtranzicijsko) bajko, ki jo vzdržuje in pripoveduje zaradi interesov onih na oblasti, ki se jim Berlinski zid nikakor še ni porušil. Ljudi, ki bi jih lahko postavljali pod obločnico Cankarjevih citatov, na Delu ne manjka. Cankarjeva intuicija o slovenskem značaju je tu doživela pravo inkarnacijo v smeri večinskega razpoloženja pišočih, obstajajo tudi ne preveč bleščeče izjeme (morda v Književnih listih in kulturni prilogi). Preštevilna armada voljnih, združena pod geslom »biti tiho«: »Hlapčuj, da boš napojen in nasičen ter nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!« (Hlapci, str. 282). O njih zgubljati besed nima smisla, velja pa, ker je prvi namen pričujočega zapisa govoriti o odsotnosti svobode tiska na Slovenskem, v luči Dela potegniti črto naprej in se v nekakšni komparativni luči pomuditi pri sedanjem odgovornem uredniku edicije, odgovornem dajemo v poudarek, kajti po statutu Dela je neposredno udeležen pri oblikovanju vsebinske plati časopisa, tistega, kar imenujemo njegova identiteta. Darijan Košir in zrcalna podoba s kovanca: človek, ki se presuka hitreje kot v zrak pognan novčič
186

Govorimo o nekdanjem odgovornem uredniku, ki je bil pod Petrom Jančičem (pa tudi nekajkrat prej) namestnik te funkcije, tudi v Markeševem času, ob njegovem odhodu pa se je s položaja namestnika zavihtel nazaj na sam vrh. Beseda je o Darijanu Koširju. Mogli bi celo reči, da se je kolo sreče zavrtelo hitreje, kot se je njemu sploh uspelo premikati. Vendar v tem ni bilo dosti čudežne loterije, prej nasprotno. Igra oblasti, domišljena med novo komponiranimi klani, ki so s subverzivno igro vpadli v zaledje SDS in iz njega iztrgali eno od nosilk gospodarskega življenja v stranki, razvpito šefico Nadzornega sveta Dela, Adrijano Starino Kosem. V povezavi s spremenjeno strategijo lastnika so se potem odločili, da Delo v kampanji 2008 podpira Pahorjevo SD, ne Zares, še manj SLS. Zato je bolj ali manj dovolj dokazov, ki pa za naš primer niso bistveni. Bistveno bo to, kar se poleg njih kaže iz besed, ki jih uporabljamo kot kazalec smeri, v katero naj dospe naše razmišljanje. Tako: »Košir pravi, da gre za popolno izmišljotino, ki se v naši reviji pogosto ponavlja, in zato od nas terja čim bolj natančen odgovor kdaj, kje in v kakšni obliki je Boško Šrot ta ukaz izrekel in komu… Koširju svetujem, da to vprašanje raje naslovi na osebo, ki je bila odgovorni urednik pred njim. (na Janeza Markeša, op. B.M.T.) Ali pa, da si še enkrat prebere njegove izjave o vsebini nekega sestanka v prostorih Pivovarne Laško maja lani. Koširja bi ob tem rad spomnil, da je nekdanji član nadzornega sveta časopisne hiše Delo celo potrdil te navedbe za tednik Mladino. Košir seveda ve za eno in drugo, a se raje javno spreneveda. Sicer pa takim, kot je on, ni treba nikoli nič ukazati. On vedno vnaprej ve, kaj mora narediti. V tem je pravi mojster. Zato je lahko urednik za vse režime in vse gospodarje« (Silvester Šurla, Reporter, 6/2, str. 54) Iz navedka bomo razbrali, da sta nekdanji in sedanji odgovorni urednik Dela povezana kot antično božanstvo, Ianus bifrons, veličastvo dveh obrazov, ki so ju skovali, kot eno in drugo podobo na kovancu, v isti kovnici. Sta cifra in mož enake identitete, ko gre za identiteto časopisa, ki je to le nominalno. Sicer je od neponovljive rošade Markeš-Košir prvi stopil le še korak naprej v prozornosti svojega namena – in poslanstva. V monokulturi omenjenih spletk, ki bolj in bolj postajajo izključna vsebina na novo uglašajočega se Dela, pa je vsaj en element, ki še živo fosforescira. To je differentia specifica med cifro in možem počenega kovanca, ki predstavlja zadnjo etapo v evoluciji časopisa. Med Markešem in Koširjem. Žal se te lastnosti ne bodo razvidile iz kakšne kartezijanske analize, ker se nič v orbiti Dela več ne giblje po zakonitostih, ki bi jih ugotovil, formuliral ali vsaj prepoznal veliki filozof. Ne bomo daleč od resnice, če porečemo, da se je za sodobni, postmoderni čas (v vseh pomenih besede, tudi v tržnem) arhaična linija ideološkega diktata v njem ne le okrepila, temveč celo
187

dopolnila s konkretnimi specifikacijami, zadevajočimi ta in ta lobi v tej in tej interesni skupini (tudi politični), ki naj ga časopis ta in ta trenutek promovira. Kot ruska babuška so se po načelu mise en abyme v Delu oblikovale segmentne plasti, ki zdaj škatlájo ena ob drugi. »Babuška vrhúška« so pridobitve socialistične revolucije in ljudi, ki so v njej sodelovali ali še sodelujejo. To je plast, ki se je ne sme nikakor postaviti pod vprašaj. Znotraj nje pa obstajajo plasti, ki se jih tudi ne sme problematizirati. Kučan, Forum 21, znotraj tega baroníja Laško, ljudje, ki so z njo ali s Forumom povezani v političnih strankah ali ki so v interesu njih. Na koncu kot zadnja šketljajoča tvorba se potem pojavi še kakšen Peterle: intervju z njim v Sobotni prilogi bo namreč pomenil, da je treba Janši spet hoditi v zelje, zdaj največ pri Evropskih volitvah 2009. Če Descartesovo revolucijo bolje razumemo (ali sploh razumemo), potem bomo videli, da smo našli nekaj pritiklin iz 21. stoletja, ki jih lahko uvrščamo pod skupni imenovalec: zmota, predsodek, nasilje nad resnico, nasilje nad mišljenjem in nenazadnje: odsotnost vsakega dvoma. V Delu, sploh v »med trojičnih razmerjih, razodetih v posvečenem triptihu«, to je na linijah Janez Markeš ter Darijan Košir versus lastniki oz. uprava« Descartesove ideje nimajo kaj početi. Pač pa se tu lahko z vso domovinsko pravico bohoti Cankar. Kakšen in kako, smo že dejali. Pogledati je zdaj, v kakšnem razmerju sta oba dela kovanca glede na silno dramo, pri čemer je izraz kovanec na moč ustrezen: kako naj drugače sploh ponazorimo, da se večinska zgodba odvija zaradi ideologije toliko kot zaradi kapitala, z vsakim dnem zaradi slednjega pač toliko bolj. Kovanec vržen v zrak: Košir in Markeš reflektirana v našem tekstu Ko bomo skozi optiko Hlapcev pogledali oba protagonista Delove uredniške politike, pri čemer ne bomo smeli niti za hip izpred oči izgubiti navedka urednika revije Reporter, bistvene motivacije dogajanja v hiši Delo, bomo osrepeli pred nečem, česar bi še najbolj izveden mojster mišljenja ne znal pojasniti, tako presega logično pamet. Janez Markeš in Darijan Košir sta v emblemu Hlapcev eksistencialno poenotena, čeprav je ravno to znamenje edina referenčna točka, ki ju sploh ločuje. Kam smo zdaj navili našo zgodbo? Očitno že do te stopnje, da je moč o obeh reči spet kakšno bistvenejšo besedo. Že na začetku povejmo, da bo prvi delovni učinek takšne osvetlitve velik kompliment za tvorca Hlapcev, Ivana Cankarja. Josip Vidmar je govoril o umetnikih in literatih, pri čemer je k drugim prišteval Voltaira, vso epigrafsko poezijo pa literarno učenost te in one vrste. K prvim pa je prištel Shakespeara in Tolstoja. Avtor naše drame je tudi iz te »serije«. Pred stotimi leti je v prostor vsadil neko misel, ki je tako globoka, da se še čez toliko časa ljudje najrazličnejših profilov v njej prepoznavajo v svoji istovetnosti in ločljivosti hkrati.
188

Ambigviteta, dvojnost, večplastnost, vse, kar so v dvajsetem stoletju za Shakespearove figure ugotavljali kritiki. Je Hamlet nor ali blaznost igra? In Andrej Bolkonski iz Vojne in miru: si smrtno ranjen želi živeti ali umreti? Ali kot spet beremo v danskem princu: »Na Zemlji in nebu je toliko stvari, ki jih tvoja filozofija, Horacij, sploh ne more predvideti«. Dvojica Markeš-Košir je namreč poleg vsega tudi dokaz Cankarjeve pronicljivosti, umetniške občutljivosti, genialnosti, skratka ustrojenosti po najvišji meri normativnih zahtev. Za potrebe našega sestavka pa tudi širše: Cankar je polnokrvni umetnik, kot sta to Shakespeare in Tolstoj. Janez Markeš po Cankarjevem kriteriju, le-tega pa spet oživčujejo svojstva najvišje klasike, sodi v red Hlapcev. Zanj je še posebej obtožujoča neka lastnost teksta, ki jo razumejo večidel samo jezikovni oz. literarni izvedenci. To je dejstvo, da pisatelj o fenomenu ne govori s stališča trajnosti, pretekle imperfektivnosti, kot bi se temu reklo v večini evropskih jezikov, temveč s stališča trenutnosti, nenadnosti, enkratnosti, kot je enkratno tudi človekovo dejanje samo, ki nas (tako Jean Paul Sartre) določa bolj kot karkoli drugega. Dejanje naj bi bilo zlati kvader, na katerem počiva vse, kar smo. Velja pa tudi v nasprotni smeri, kajti kot beremo in gledamo, »so se (ljudje, op. B.M.T.) prodali«, »še včeraj so preklinjali«, itd., s čimer Cankar pomenljivo sugerira, da hlapčevstvo ni prirojena drža, temveč neponovljiva odločitev posameznika oz. posameznikov. Kot hlapec se ne rodiš, to postaneš, lahko pa tudi ne, kot nam govori Jermanov primer. Hlapčevstvo je svobodna izbira, neke vrste libertarni apriorizem, nikakor kakšna usodna obsojenost, ki ne daje upanj. Vanj nas nihče ne nasiljuje, vendar ko enkrat stopimo vanj, ali v nekaj, kar je s tem pojavom v rodu, ne moremo več nazaj. Spričo enkratnosti je prestop v ta red neizbrisno, skoraj ognjeno sporočilo svetu, ki ga ne moremo prikriti. Vzročni vozel, v katerega je položeno Markeševo dejanje, je tak, da se polnokrvno prekrije s sporočilom Cankarjeve drame. Nenazadnje, Markeša smo vsi poznali in cenili prav zato, ker se ni vdal večinskemu razpoloženju znotraj tistega od profesionalnih režnjev družbe, ki bi mu veliki umetnik danes skoraj gotovo namenil svojo dramo, žurnalizma. Do nesrečnega spleta okoliščin v drugi polovici leta 2007 je Markeš (sedaj je jasno, da zgolj za potrebe zunanje freske, še huje, da je za današnji pogled njegovo pisanje pravzaprav izražalo neintimno frazerstvo in nič več) uspešno ohranjal podobo enega redkih stebrov znotraj etično, vrednostno in spoznavno hudo zmedenega, plehkega in povprečnega segmenta družbe, slovenskega novinarstva, bolje žurnalizma. Kot smo ugotovili, je potem napravil usodni, nepovratni korak – in odkril svet v drugi luči, z druge perspektive. Enkratnost njegovega dejanja, predvsem pa njegova nepredvidljivost, kar je zgolj atribut prvega fenomena, dajeta Markeševemu dejanju usodno resonanco prav znotraj konteksta Hlapcev. Vendar pa se njegova differentia specifica začenja prav tu. Markeša njegovo početje žge, ampak ne zaradi vesti same, temveč zaradi javne podobe. Markeš se je odločil za hlapčevstvo, a je ob tem, zaradi
189

neke vrste hudo prestižnega pogleda na lastno osebnost, še vedno računal, da bo pristanek na drugi strani potekal mehkeje. Pa seveda ni, nenazadnje tudi zato, ker je s preobratom zanikal, bolje izbrisal prestižnost sebe samega, kajti za nazaj je – na najbolj učinkovit način - preklical vse, kar ga je v njegovi neponovljivosti in publicistični enkratnosti vzpostavljalo. Nekoliko poenostavljeno rečeno: prežagal si je debelo vejo, na kateri je slonel dve desetletji. Z nje je v prepad zgrmelo vse, kar je sam ustvaril. In tu se ga je žgoči greh dotaknil na mesu. Markeš si je izbral pozituro hlapca, dejali smo, da se s tem strinjajo tako njegova gospôda kot tisti, ki jih je zapustil, zdaj široko kritično občestvo. Temu pritrjuje tudi tiha množica tistih, ki jih je Cankar v svojem delu uvrstil med statiste, čeprav jim je zaradi potreb po organski strukturi dramatske materije dal imena in naslov: Minka, nadučitelj, Geni, župan, Nace. Ti danes predstavljajo več kot devetdeset odstotkov publike, ravnajo pa v tisti smeri, ki je učitelja po priimku Komar pritegovala v dejanje, v smeri, ki jo ubira žuželka, ko zazna luč: v smeri vrojenega instinkta. Hlapci v bistvenem: tipološka razlika med odgovornima urednikoma O Markeševem položaju na Delu tako obstaja splošen konsenz, ki pa ne zadeva ene same osebe na planetu, to je Janeza Markeša. Togoten do konca v svoji bohinjski robatosti bo vedno in povsod oporekal vsakomur, ki ga bo postavil pred zrcalo. Žalosten paradoks njegove figure je namreč ta, da hoteč ne biti hlapec, drugega kot hlapec ne more biti. »Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olajšava. Kdor se ravna po tej zapovedi, mu bodo grehi odpuščeni; kdor jo prelomi, bo smrti deležen« (Hlapci, str. 269). Markeš služi naprej, dejali smo, da venomer bolj zvesto, vendar o tem noče slišati nič. Na zunaj se ne pokori, naprej se upira, prelamlja poglavitno zapoved, drsi po hierarhiji Dela naprej in naprej proti dnu (če smemo verjeti škandaloznim kronikam je svoj dohodek v enem letu predeseteril), vendar še vedno govori, še vedno maha in se še vedno srdito pritožuje. Njegov »brat v obupu«, tisti z druge strani kovanca, se tudi v celoti vklopi v Cankarjevo tipologijo, čeprav na nasproten način. Darijan Košir je postal urednik Dela po Markešu, čeprav je davno pred tem postal še dosti več. V mislih imamo še vedno skrivnostno šifro 53289-00000, ki osebo Darjan Košir stanujočo v Brestanici, pod zaporedno številko 457653 uvršča med sodelavce Službe državne varnosti, če lahko verjamemo interpretaciji Dušana Lajovica v knjigi Med svobodo in rdečo zvezdo. Po Lajovičevem mnenju so namreč šifre med 50000 in 59999 označevale stalne (oz. opuščene – 55000) sodelavce SDV. Za Koširja je ta podatek še toliko bolj problematičen, ker register kot njegovo profesionalno aktivnost navaja »študent«. Zaključek, ki bi iz tega sledil je, da je Darijan Košir že kot študent sodeloval s SDV.
190

Sodelovanje s SDV, kar ob današnjem poznavanju gradiva lahko za osebo Darijana Koširja predpostavimo le kot delovno hipotezo, je poleg informiranja komunistične oblasti imelo še zelo univerzalen namen: človeka je ujelo v svojo zanko, tako ujet človek pa je bil neavtonomen, prestrašen in pohabljen v odnosu do realnih norm sveta. Skratka, če parafraziramo Cankarja, bil je hlapec. Za razliko od Janeza Markeša pa se je Košir s to identiteto sprijaznil, še več postala je njegov zaščitni amulet, grozeče orožje zoper vsakogar, ki bi mu onemogočal napredovanje po hlapčevski hierarhiji. Če bi govorili z opisnim jezikom, bi ugotavljali, da je njegovo koleno mehkejše in prožnejše kot Markeševo, da pa je za razliko od Gorenjčevega, trmasto bohinjskega, ubrano zgolj na tisto melodijo, ki jo najraje slišijo ušesa tam zgoraj. Tako nekako je razmišljal tudi naš umetnik: »Nadalje še zahteva (»molitvica«, op. B.M.T.), da imej glavo na voljnem konopcu, zato da se lahko s pridom priklanja na vse štiri strani; in tudi zahteva, da bodi koleno ne od kosti, temveč od testa, zato da klekne sredi ceste v blato, če je prilika in ukaz« (Hlapci, str. 256). To govorimo zato, ker so si gospodarji na Delu podajali kljuke, v zadnjih štirih letih smo namreč le bili priča poskusom razbitja kardeljanskih monopolov. Košir v svoji drži ni nikdar klonil, v zaprti zavzetosti je dajal vtis, da poskuša vedno biti korak pred drugimi, vedno na pravilnejši poziciji. Kajti pisano je namreč bilo: »nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!« (citirano zgoraj). Košir je v teh štirih letih dokazal, ne le, da je plastičen in mehak, temveč da je baržunasto vzmeten in celo neskončno vodljiv, če kompas le kaže k pravi oblasti. Tako je najprej pretental Tomaža Peroviča, zato so leta 2005 ljudje, ki naj bi v Delu slišali na ime Janez Janša, njegovo ime strašno hvalili, češ, da je neverjetno kooperativen. V hlapčevskem strahu sta potem med scilami in karibdami tranzicijskega novinarstva vozila s Petrom Jančičem, dokler ni slednjemu krmila iz rok avgusta 2007 potegnil prav Markeš. Košir se je vdal, vendar je v ozadju že pripravljal teren za mehki prehod na konsolidacijo uredništva, ki je nastopil z Markeševo rošado. Potem je glasilo pod Koširjem obeležilo nekaj neslavnih rekordov. Ne govorimo o padcu naklade, ki je spričo takšne politike nujen, temveč o podiranju žurnalističnih standardov. V protitajkunski vojni se je Košir postavil na stran »ponižanih in preganjanih«: če so predvsem vizualni mediji poročali o polkriminalnih poskusih prevzemanja podjetij po načelih »omreži in vladaj« (tip hobotnice), je odgovorni urednik vse take škandalozne novice umikal na srednje strani, tja, kjer so najdlje od očesa bralcev. Seveda je kdaj tvegal preboj tudi na prvo stran. Tako je avgusta 2008 na njej objavil »preverjeno« novico, da je Janez Janša izsiljeval baronijo Šrot, nanjo pritiskal in ji celo grozil. Košir je vedel, da je novica lažna in tendenciozna, pa jo je vseeno objavil. Pisano je namreč bilo: nič ne sprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!« Reakcijo Zveze novinarjev in publicistov je takrat zadušil prav Peter Jančič, ki se je napravil nedosegljivega, drugi mehanizmi kontrole (denimo Društvo novinarjev) pa
191

se niso zganili. Pa kako bi tudi se, če je v njihovi poklicanosti prav amortizacija resnice. To je prvo obeležje iz sage o predkartezijanski podobi slovenskega tiska. Enak odklon od kartezijanske logike v smer nereflektiranega hlapčevstva najdemo v celoti dnevnega časopisja v slovenski državi. »Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera« niso vrednote, ki bi tu imele domovinsko pravico. V tem predmodernem svetu domuje bajka, utvara ali konstrukt. Metodološke premise takšnih vsebin ne morejo biti drugega kot manipulacija. Politična ali ideološka manipulacija z namenom indoktrinacije bralcev pa je početje, ki ga je Zahod za seboj pustil z nacizmom, njegov vzhodni sosed pa ob padcu Berlinskega zidu. Naša domovina je torej še vedno azil za eksote. Prenos optike na Dnevnik in Večer: žurnalizem in bunkerji predkartezijanske polpismenosti V tem smislu lahko pričujočo digresijo uporabimo za navezavo na še dvoje glasil, ki v Sloveniji dnevno oznanjata »nil novi sub sole«, Dnevnik in Večer. Tretjega, Finance, puščamo ob strani iz dveh razlogov. Prvi je specifika časopisa, v katerem prevladuje ekonomski aspekt, ta pa je za razliko od duhovno-političnega podložên z dosti manj manipulacijskega substrata. V mentaliteti homo sapiensa bo namreč vedno obstajala razlika med številko in besedo. Zaradi tega – in tu smo pri drugem razlogu – so Finance neoporečne. Njihova vsebina ni polje indoktrinacije, v celoti jih lahko osvetlimo s postulati zahodnega mišljenja. Tudi ne moremo reči, da bi se drža hlapčevstva pojavljala kot atribut glavnih imen, ki za njih vsakodnevno zastavljajo svoje pero. Dnevnik pa je drug problem. Na začetku je treba sicer reči dvoje. Prvič, afirmativno: v svojih prilogah (Dnevnikov objektiv, prej Zelena pika) časopis dopušča tisto, česar Delo ne: diskurz avtorjev, katerih svetovni nazor se ne pokriva z idejno linijo Dnevnika. Rekli smo, da se v Delu lahko ti (in takšno razmišljanje) pojavljajo le v forumu Pisem bralcev. V tem smislu imam pisec pričujočih vrstic docela pozitivno izkušnjo z uredništvom omenjene priloge, z Alijem Žerdinom in Sonjo H. Vogrič. Moje sodelovanje s sobotno prilogo časopisa ni nikdar naletelo na nobenega od podobnih »problemov«, ki sem jim bil izpostavljen na Delu ali Večeru. Nasprotno. Na tamkajšnjih mestih pa so se pojavljali tudi Drago Ocvirk, Ivan Štuhec, Vinko Ošlak. Za razliko od celote časopisa je ta del odprt »za javnost«, o eventualnih razlogih pa lahko pišemo kdaj prihodnjič. In drugič, kar zadeva celoto, tokrat negativno: priznati je, da takšnih rošad, ki jih v imenu sporočila Cankarjeve drame (in v obvezni simetričnosti Descartesovih postulatov) najdemo pri treh urednikih Dela, v Dnevniku ni. Pa to ni kompliment. Razlog bo ta, da časopis sam ni nikdar v zgodovini svojega nastanka nudil okolja, ki bi bilo podobno tistemu iz začetka Hlapcev. Spomnimo se, to je okolje pričakovanja,
192

kam se bo tokrat obrnila politična sreča, kajti pred vrati je najvišji akt podeljevanja oblasti v sodobnem svetu, volitve. Ta akt bo razmerja v svetu postavil na glavo, kot bo na slednjo poveznil tudi človeški karakter: »Prišel sem, da vidim, kdo se bo najpogumneje na glavo postavil. Slišal sem namreč, da je te vrste telovadba dandanašnji zelo priljubljena v lepi naši domovini« (Jerman v Hlapcih, str. 250, preneseno v indirektni govor in v prvo osebo ednine). Vendar časopis, o katerem govorimo, ni bil nikdar prostor vprašanja, dvoma, zamika. Hlapčevstvo tovrstne ideološke linije je zato apriorni akt: o njem se še nihče ni nič vprašal, kajti skupnost okoliščin, v katerih časopis izhaja, še ni bila postavljena pod vprašaj. Gre za predmoderno, antirefleksivno linijo, ki obstaja kot norma zunaj mišljenja. O njej nihče ne dvomi, kot ni v času pred filozofsko renesanso tudi nihče dvomil, ali je Zemlja okrogla, ali se giblje okrog sonca; ali o še težjih rečeh, denimo: kaj pa če sv. Nepomuk ni zavetnik rib, rakov in ljudi, ki jih iz rek love in spravljajo na gostinske mize? In tako dalje, vse do Johance iz Vodic, če smo le nekoliko bolj zasoljeni. Dnevnikova linija se sicer ubere z večinskim razpoloženjem v Delu, z njim ga povezuje tudi izvor: konec štiridesetih let prejšnjega stoletja sta oba nastala iz manifestov neposredne revolucionarne prakse in njenih proletkultov. V genetični perspektivi je blizu tudi Večeru, o katerega nastanku smo uvodoma že pisali. O današnjem Večeru pa skoraj ne gre izgubljati besed. Omenimo zato jubilejni zapis ob 15. letnici Jurčičeve nagrade: »Širile so se laži o Večerovem bunkerju oziroma polresnice o nekakšni dvokrilni omari, do vrha natrpani s cenzuriranimi članki. Časopis se je znašel sredi predvolilne kampanje. Uredniki nenadoma niso več imeli niti pravic iz časa »zlate medijske svobode« pod LDS: na primer novinarju spremeniti naslov v njegovem prispevku, skrajšati tekst, če zanj ni bilo dovolj prostora, zavrniti kak prispevek, če je površno, enostransko ali kratko malo slabo napisan. Vse je postalo cenzura« (Darka Zvonar Predan, Moja resnica v bunkerju, »Ampak«, Ljubljana, februar 2008, str. 27). Cenzura nad ortografom, če pa vemo, da je pisanje poslednji produkt mišljenja, v celoti njegovih form, katerih prva at last but not at least je urejenost notranje forme, znanje jezika, tek misli in pravopis, potem nam gornja pripomba (ali glosa, kajti gre za ustno dopolnitev avtorice same) pove, da je imel (ima) Blaž Zgaga težave s pismenostjo, zato tudi so njegovi fabrikati ostajali na »predindustrijski« ravni polizdelka in niso mogli v tisk (alias v prodajo). Večerov bunker je tako sinonim za filter polpismenosti. Z zamenjavo direktorja (Milan Predan) je Večer čedalje bolj ukinjal cenzuro »bunkerja« (cenzuro pismenosti) in se počasi približeval stanju, kakršno v njem prevladuje danes. Ježast ideološki oklep, znotraj katerega se šopiri informacijski (in splošno kulturni) nič. Večera ne moreš prebrati, lahko ga zgolj bereš, kajti v njem razen osmrtnic ni ničesar, kar bi ne sodilo pod rubriko čiste redundance: vse že vemo, vse smo že prebrali drugod. Vendar polpismenost Blaža Zgage vseeno prispeva k prepoznavnosti časopisa, seveda ne v smislu kartezijanske publicitete. Tu imamo v mislih odmeven projekt te
193

hiše iz zadnjega časa, projekt, za katerega si niti politični analitiki niso edini, je prispeval ali ne k spremembi oblasti na Slovenskem septembra 2008. Gre za razvpito afero Patria, v kateri je se je kar nekaj stvari odvilo po Cankarjevem scenariju, le da bi za tega rekli, da je bil iz zadnjega dejanja prenesen v prvo. Akterja sta tandem Zgaga-Praprotnik, nosilca operacije pa obe hiši, Večerova in Dnevnikova. Dramaturški momenti in režija Patrie : drama v svetu, kjer je pisanje postavljeno na glavo. Da bi razumeli, se vrnimo k našemu tekstu. Lahko da vsebina drame v splošnem ni več tako blizu spominu, kot je avtorju pričujočih vrstic, zato povzemimo. Prvi deli so anticipacija katastrofe, zadnji njen popis. Kot je dejal Cankar je ekspozicija Hlapcev komedija, njihovo kulminantno jedro in razsnova pa sta tragedija. Vendar je kavzalni neksus v primeru Patria postavljen na glavo: stvari se dogajajo tako, da so v svojem nastavku in intenci tragične (gre za politično restavracijo statusa quo ante, za integralno obnovo slovenskega socializma »po meri človeka«, kot se je konec osemdesetih izražal nekdanji predsednik republike, Milan Kučan), torej za zlom linije razvijanja države Slovencev v smer moderne, evropske nacionalnosti. V svojih konsekvencah, prozornosti in pojavnih oblikah (pisanje Roka Praprotnika v Dnevniku in Blaža Zgage v Večeru) pa so fenomeni aferašev Patrie komični. Tudi logika dogajanja sledi tej shemi. Pri Hlapcih so volitve ekspozicija sama: tekst popisuje ravnanje ljudi, ki jih je njihov rezultat doletel kot take. So torej drama človeške osebe oz. njenih lastnosti. Patria pa je obrnjen fenomen: pri njej so volitve na koncu, zato je z začetka na kraj prenesena tudi komedija. Izvor zgodbe pa ni komičen: Dnevnik je bil izhodiščno mostišče, ki je Magnusu Berglundu sploh omogočilo domovinsko pravico v Sloveniji. Časopis, točneje ljudje iz predžurnalističnega ozadja, so nadalje Roka Praprotnika usposobili, da je s svojimi alarmantnimi zapisi slovensko javnost buril in ji vsiljeval tezo o nekakšnih dokumentih, ki implicirajo nekdanjo vlado. Ne moremo se spuščati v oceno, ali ima Rok Praprotnik v svojih hipotezah morebiti prav ali ne. Vzrok je ta, da do tega trenutka ni bil podan en sam dokaz, ki bi vzročno in materialno-vsebinsko opozoril na to, da se konstruktorji Patrie ne motijo. Isti razlog nas navaja k trditvi, da ni bil podan zato, ker podan tudi biti ni mogel. Ker ga ni. Apriorna hlapčevska drža v promociji kvazi-resnične štorije o Patrii pa ima pri sindromu Dnevnika in žoltega peresa Roka Praprotnika še eno obeležje. Gre za – spet kartezijansko tezo – o tem, da naj pisanje odraža razmišljanje, to pa stanje realnosti: analiza, sinteza, dedukcija in sprotno preverjanje rezultata, kot smo smisel njegove Razprave o metodi predstavili v uvodnem delu. Vsak zapis pa imej določeno zadržanje do tvarine kot take! Človek namreč nikoli ne more vedeti, če meri v pravo smer ali ne: gospodar stila bodi tudi na zunaj dvom oz. distanca do upovedenih tez.
194

Rok Praprotnik je par excellence pisec, ki takšno strukturo postavlja na laž. Njegova servilnost mu namreč narekuje že skoraj frenetično zabijanje klicajev v kolumne, kar daje izdelkom izpod tega peresa podobno podobo, kot jo imajo »stream of consciousness technique« pastiši v kateri od bolje obiskanih psihoanalitičnih delavnic. Nominalni slog, osvobojen sorednih struktur ali kompleksnejših zvez, zaletav, jecljajoč, bruhajoč, brez logike, brez inteligence, brez spoznanja. Celo – at last but not at least – brez niča. Tolikanj sam. Tu v fenomenu in sindromu Roka Praprotnika, predvsem pa časopisa – in urednikov, ki mu dajejo domovinsko pravico – se naše pisanje približuje koncu. Opravilo pa je tako rekoč nemogočo nalogo. O fenomenih in sindromih, ki se potikajo po niču slovenske žurnalistične scene, je poročalo v masi, ki zdaj šteje nekakšnih 60 tisoč računalniških znakov. Seveda ni moglo zajeti še več zablodelcev, ki se brez kartezijanske pameti, pa s hlapčevsko izkušnjo dnevno precejajo skozi lijake medijskih kupčij in spletk v domačiji. Ni moglo, ker ni hotelo. To preprosto presega minimalni prag njegovega okusa. Goličava in tisto zadnje vprašanje Je pa dolžno, glede na prvotno intenco odgovoriti še na eno vprašanje. So pojavi iz eksistence dnevnih tiskanih medijev osamelec glede na celostno sliko slovenske družbe ali so z njo povezani v globlji logiki? Kakšen bluff, to vprašanje je namreč čista retorika! Sta Descartes in njegovo spoznanje povezana z globljo logiko družbe na prehodu iz srednjega v novi vek? Ali meri Cankar v Hlapcih na individualni družbeni sloj – učiteljstvo – ali si prizadeva povedati nekaj o narodu kot celoti? Dnevni tisk na Slovenskem je v obvezujoči korelaciji s slovenskim narodnim značajem v postkomunistični tranziciji, točneje, s tistim njegovim delom, ki si je zagotovil kapitalsko in politično kontinuiteto oblasti med koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja in današnjim dnem. Spet smo pri Cankarjevi izkušnji: kdor noče na Goličavo,21 ta mora hlapčevati. Hlapčevanje je tista cena krvi, ki smo jo izpostavili v zvezi z Janezom Markešem, je evangelij slovenske stvarnosti z nekaj
21

Prim. župnikove besede Jermanu v zadnjem dialogu pred katastrofo: »Mnogo je

gospodarjev, ki niso mojih misli. Tam nekje v hribih – na Goličavi, se mi zdi – tam je župnik, ki gleda ob blagoslovu izpod monštrance, če je učitelj pokleknil; in durce tabernaklja so mu ogledalo, da vidi, če se je ob darovanju pokrižal« (Hlapci, str. 268). Goličava je tako razbor vsega temnega in strašnega, kar se zgrne nad človekovo bivanje, če se upre hlapčevanju. Njen sporočilni stržen ostaja vselej na robu izrekljivega in določljivega: je »tam nekje v hribih« (Hlapci, str. 268), obdaja jo tema: »Pod noč se napravlja na pot, pa ne izprašuje kam« (Hlapci, str. 286), še več: je via dolorosa, na katere 195

izjemami. Javni pritisk, ki ga je po svoji moči ta oblast vzpostavila, pa je tako silovit, da sta Peter Jančič in Darijan Košir potopljena v sivino »normalnosti« bistveno bolj, kot je to pričujoči zapis. Janez Markeš izstopa: vendar zaradi ene same težnje: ob vsem, kar je napletel, v polju hlapčevstva noče biti hlapec. Od tod razlog njegove abnormalnosti, ki pa jo s hlapčevanjem samim poskuša prikriti, kolikor se le da. Arhaična Slovenija je danes - po življenjskem paradoksu – moderna aktualizacija enega in štirih stoletij starih tez o zdravi pameti in dobrem značaju. Te navsezadnje nekaj le povedo o človeku kot takem. Berimo vendar dnevno časopisje. ZNP.si, 2009. V tiskani formi objavljeno prvič.

ZAMOLČANI TOMO ČESEN »Tri ure nečloveških naporov sem potreboval, da sem splezal kakšnih 50 do 70 metrov visok skok. Malo sem si pomagal tudi s klini. (podčrtal B.M.T.) Proti vrhu takšne stene in po prestanih naporih ti je čisto vseeno, kako splezaš. Glavno, da splezaš. Izkušnja z Jalung Kanga me je veliko naučila,
koncu je trpljenje, kot je na začetku: »Kedaj nastopiš ta križev pot? Še nocoj, mislim. Kam nocoj? Nocoj na Goličavo?« (Hlapci, prav tam). Nič nenavadnega, če se človek spričo nje raje odloči za smrt: »Lojzka: 'Mi bomo hodili do konca, še vzdihovanje nam bo trudnim prepovedano'. Jerman: 'Dovoljena je smrt'. Lojzka: 'Nagla smrt'. Jerman: 'Vse so naglo uravnali: nagla smrt je posebna milost božja'« (Hlapci, prav tam). Besedilo je samo dovolj pobudno, žal pa je toliko manj izjem, ki so ga dokazovale. Omenimo Darko Zvonar Predan, Magovce konec leta 2007, nekatere urednike na Slovenski tiskovni agenciji, Možino in Hlebša z nacionalne TV, v isti sapi navedimo tudi novinarke Informativnega programa, ki jih Danilo Slivnik navaja na str. 206 Potnikovega poročila (Potnikovo poročilo, MK, 1999). Pa Vinka Vasleta in še nekaj imen, ki bi jih vse lahko stisnili med enega od zgornjih navedkov iz Cankarjevega besedila, takšna peščica jih je. Je še veliko drugih, načelnih ljudi, vendar smo za distinktivni kriterij izbrali službo znotraj ene od medijskih institucij. Z Goličavo pa na drugi strani nimajo nič opraviti pobudniki peticije Zgaga-Šurc in bataljon hlapcev, ki se muli po košatih, sočnih legah domače dnevne presse (in drugih medijev, kar pa že presega okvir pričujočega zapisa). 196

zato sem na vrhu stopnje fiksiral vrv in tako že vse pripravil za povratek. Do vrha je bilo sicer še daleč, vendar mislim, da mi je takrat postalo jasno, da sem si odklenil vrata na vrh. Bil sem enostavno preblizu konca, da bi mi ne uspelo. In v to sem bil pripravljen vložiti zadnji atom moči« (Tomo Česen, Sam, Radovljica, 1990, str. 142). Ti stavki nam pomagajo vstopiti v največje alpinistično vprašanje današnjega časa, ki bo sedaj staro že desetletje in pol. Pri nas je zamrlo, v svetovni javnosti pa je živo, da je kaj. Tomo Česen, alpinist, ki v zgornjih odstavkih popisuje ključni del svoje dobesedno nemogoče naloge, solo vzpona na južno steno Lhotseja, 22. aprila 1990, beleži v trenutku, ko to pišemo, 3710 internetnih zadetkov (brskalnik Google). Večina od njih je povezana z dilemo, ki smo ji tudi posvetili pričujoči zapis. Namreč: Tomo Česen je, kot priča tudi naslov zgoraj citirane knjige, večino časa plezal sam. Angleški alpinist Scott je nekoč dejal, češ kam pa smo prišli, če plezalci bolj verjamejo fotografskim posnetkom kot besedam lastnih tovarišev. Zato je Česen svoj podvig opravil brez fotografij. Ob sestopu mu je čestitala svetovna alpinistična javnost, kajti šlo je za podvig neverjetne razsežnosti. Južna stena Lhotseja je namreč dolga celih 3000 metrov in je skrajno zahtevna ter skrajno nevarna. Smrt preži na vsakem koraku. Steno podnevi segreje sonce, zato z nje neprestano »dežuje« kamenje in sneg. Česen je zapisal: »Od daleč izgleda vse lepo in prijetno, ko pa stojiš pod steno, ti gredo lasje kar pokonci. Popoldne se vreme praktično vedno pokvari. Oblaki, megla, sneg in veter. In posledica tega so plazovi. Najbolj nevarna je spodnja polovica stene, tako zaradi plazov kot tudi zaradi padajočega kamenja in ledu. Ta začetni del bi bilo noro plezati podnevi in v soncu« (Sam, str. 138). Zato jo je plezal ponoči, drugo noč pa je v steni tudi bivakiral. Njegovi občutki so bili: »Vznožje skalnega stebra na višini 8200 metrov sem dosegel pozno zvečer. Skoraj se je ponovil bivak z Jalung Kanga. Mesto samo je bilo sicer mnogo boljše, seveda pa v izredno mrzli noči nisem smel niti poskušati zaspati. Isto noč so Nepalci bivakirali na južnem vrhu Everesta. Vsi so dobili omrzline. Z besedami se takšne noči ne more opisati. Boj z mrazom, z osamljenostjo, boj, za katerega v trenutkih slabosti včasih celo pomisliš, da si ga za vedno izgubil« (Sam, str. 140) »Za vedno izgubiti« ne pomeni obrniti se in se spustiti v dolino. To pomeni umreti, in sicer lahko že v pol ure. Obstajajo nasmejani posnetki plezalcev s teh višin, ki so ob tem, da so imeli na razpolago dodatni kisik, bili 30 minut po posnetku mrtvi. Izčrpani so se sesedli vase in zmrznili. Zahtevnost stene pomeni, da je plezalec ves čas v stanju neposredne izpostavljenosti smrti. Vsaka, še tako drobna napaka tu stane življenje. Vedeti je tudi treba, da je na tej višini kisik trikrat redkejši kot ob morski gladini. Organizem se kot v agoniji bori za sleherno njegovo molekulo. Ko je šel Reinhold Messner leta 1978 brez
197

dodatnega kisika na Everest, se je opisal kot »ena sama zdihujoča in sopihajoča pljuča v boju za kisik«. Pomanjkanje kisika oslabi organizem in predvsem razumno presojanje. Zaradi vsega tega skupaj je Reinhold Messner Južno steno Lhotseja označeval kot izziv 21. stoletja, kajti bil je prepričan, da se je s sodobno tehniko plezanja ne da osvojiti. Ko je Reinhold Messner videl, kaj je dosegel Česen, ga je razglasil za alpinista dobe. Ustanovil je tudi alpinistično nagrado Srebrni lev, ki jo je kot prvi dobil Česen. Potem je bilo nekaj časa tako. Česen pa si je pozneje, za eno od mnogih objav, v kateri je opisal svoj vzpon, od alpinista Vikija Grošlja izposodil fotografijo Južne stene Lhotseja, preprosto zato, ker svoje ni imel. Storil je resno napako, ko ni izrecno opozoril, da fotografija ni njegova. Jeseni leta 1990 se je v Južno steno Lhotseja podala sovjetska ekipa, ki je tudi opirajoč se na odsotnost fotografskih dokazov začela trditi, da je Česnov vzpon izmišljen. Razlog naj bi bila prezahtevnost grebena tik pod vrhom. Šlo je za zadnjih 300 m (dolžinske, ne višinske razlike), ki so peljali čez snežne opasti. Rusi so menili, da se je v solo-tehniki in v tako kratkem času ne da premagati. Sovjetski plezalci pa so bili pripravljeni nato priznati, da je Česen morda le dosegel vrh grebena. Treba je tudi povedati, da so se v svojem navajanju ti plezalci enkrat zmotili in da je ocena, ki smo jo navedli, nastala po korekturi prvotne izjave, češ da Česen ni prišel niti do tam. Vendar je bilo to dovolj, da se je alpinistična javnost razdelila za avtentičnost vzpona in proti njej. Kmalu pa se je tehtnica prevesila proti Česnu in generacija alpinistov, vključno z Messnerjem, (ta intenzivneje od leta 1996) je začela javno izjavljati, da je Česen vzpon poneveril. Hkrati so te trditve kot plaz odnesle verodostojnost drugih vzponov, ki jih je Česen opravil sam. Med drugim se je zamajala tudi »trilogija« problemov Alp. Česen je namreč t.i. tri probleme Alp (Severna stena Matterhorna, Severna stena Grand Jorasses nad Chamonixom in Severna stena Eigerja) preplezal v enem samem tednu, sam in to še pozimi. Pod vprašaj pa je prišel tudi njegov vzpon na Janu. Česen se ni uklonil, vselej je izjavljal, da je bil na vrhu Lhotseja, da je tja prišel po njegovi Južni steni. In to prvi. Zdi pa se, da je bila kampanja preostra, zato je plezanje počasi opustil. Danes – po mojih podatkih – živi srečen z družino in vodi plezalsko šolo. Kolikor je prišlo do mojih ušes, na temeljno vprašanje svojega življenja odgovarja, da je na vrhu bil in da je s tem zanj stvar zaključena. Za potrebe tega zapisa nisem govoril z nikomer od protagonistov. Ne poznam ne Toma Česna niti Vikija Grošlja. V prijazno pomoč so mi bili nekateri ljudje, ki se z alpinizmom ukvarjajo že vse življenje. Tako mi je Tone Škarja, vodja jugoslovanskih (slovenskih) odprav na Himalajo, v
198

odgovor na vprašanje, če mu je Česen potrdil, da je v zadnjem, najtežjem delu poti, tik pod vrhom (glej začetek) pustil kline, odgovoril, da mu je Česen to potrdil. Že na tej točki je bilo potem jasno, da si je Česen bodisi izmislil vzpon, da bi si »omislil« nekaj trenutkov trenutne slave, bodisi dejansko pustil kline pod vrhom. Česen je namreč vedel, da bodo nekoč ponovili njegov dosežek. Tedaj bodo kline bodisi videli bodisi ne. Odvisno od tega, ali je Česen na vrhu bil ali ne. Trdno sem prepričan, da bi v začetku devetdesetih, ko je vladala popolna evforija glede preplezane južne stene Lhotseja, Česen trdil, da je pustil kline zgoraj, zgolj v primeru, da bi jih res. Nekateri izkušeni alpinisti so mi dejali, da klin sam po sebi nič ne dokazuje. Izgubljenega v ledenem prostranstvu stene naj bi ga bilo nemogoče ponovno najti. Vendar menim, da ni tako. Česna so ob sestopu rešili prav klini, ki jih je bila devet let prej pustila jugoslovanska odprava. Našel jih je in se po njih spustil na varno. Pa tudi če bi iz stene prinesel vse kline (približno 10), ki jih je bil vzel s seboj, bi kolegi imeli le dve možnosti interpretacije: bodisi da je plezal brez klinov, bodisi da sploh ni plezal. Druga je bolj verjetna. Če Česen ne bi bil na vrhu, tudi klinov ne bi potreboval. Si je potem mogoče predstavljati, da bi v steni kline odvrgel in se javil Janiju Kokalju, v dolini pa pred vsem svetom trdil, da je bil na vrhu? In še naprej: zadnji del južne stene je mogoče prečkati le na nekaterih zelo ozkih mestih. Kdorkoli bi šel po Česnovi smeri, bi tako nujno moral naleteti na njegove kline. Vprašanje avtentičnosti klinov pod vrhom pa nujno postavlja vprašanje edinega (ne)posrednega dokaza, ki ga o tem problemu imamo. To je Česnov zapis, ki smo ga že uvodoma obširno citirali. Je resničen ali ne? Na to odgovori tekstno-kritična analiza. V začetku opazimo dvoje dejstev. Pisala ga je nedvomno ista roka, ki je pisala tudi druga poročila o velikih vzponih, denimo o tistem na drugi himalajski osemtisočak, na Jannu, pa na Jalung Kang. Struktura stavkov, besedišče, način izražanja vse potrdi identiteto istega avtorja. Enake lastnosti so razvidne tudi pri zapisu plezanja na Južno steno Lhotseja. Opazimo, da ga je pisal nekdo, ki mu ni šlo za veliko retoriko v literarnem izražanju, nekdo, ki je skromen in introvertiran. Vendar je pisanje kot iz enega kosa, v tem pa podobno drugim popisom iz Česnove knjige Sam. Logično sklepamo, da ga je pisal Česen in da je tisto, kar je pisal, zapisal po intenzivnem življenjskem doživetju. Kot drugod v knjigi. In tu, sredi zapisa, pridemo do ključne podrobnosti. Navedimo: »22. aprila je bil dan, ko sem čutil, da lahko začnem. Spalna vreča, bivak vreča, dva cepina, dereze, obvezna čelada, plezalni pas, skalni in ledni klini, rezervne rokavice, nogavice in očala, fotoaparat …« (Sam, str. 38). Fotoaparat?! Če Česen res ne bi bil na vrhu in bi slutil problem v dokazovanju svojega vzpona, bi celoten stavek izpustil. Tako pa je prostodušno priznal, da je imel
199

s seboj fotoaparat in da ni fotografiral. Tega pa ni storil iz dveh logičnih razlogov. Prvi je ta, da se mu je zdelo tovrstno dokazovanje nepotrebno, drugi pa, da je biti na samem vrhu smrtno nevarno. V bližini Lhotseja stoji Nuptse. Ko je Janez Jeglič 31. oktobra 1997 prišel na vrh, ga je z njega orkanski sunek vetra odpihnil v smrt. Predstavljati si je treba tudi okoliščine. Temperatura je na 500 m pod višino, na kateri letijo potniška letala, -35 – -40 oC. K temu je treba še dodati, da bi moral Česen v teh razmerah odpirati nahrbtnik in iz njega zlagati stvari. Da bi fotografiral – meglo. Sam je namreč na istem mestu zapisal, da se je vse kopalo v oblakih. Nadaljnjo verodostojnost pa odkrije še eno presenetljivo dejstvo. Česnov zapis ni toliko kronika vzpona kot kronika spusta. Ni toliko pot naprej, kot je pot nazaj. Pri tem stopa v dramatično razmerje do naslova, ki se glasi »Pot v prihodnost«. Česen kot alpinist je vedno tvegal razumno. Zato je še danes živ. Če bi naslov sopostavil ob besedilo, ki ga v celoti osmišlja stavek: »Po tej poti do pekla se je potrebno še vrniti« (Sam, str. 142), in bi ne bil na vrhu Lhotseja, bi sebe postavil na sod smodnika. Če bi kdaj »prevaro« odkrili, bi bili njegova človeška in alpinistična oseba tako rekoč upepeljeni. In kaj je Česen čutil, ko je kot prvi Zemljan stal na vrhu Južne stene? Nič evforičnega, samo pranagon, da mora nemudoma na varno, navzdol. Tako: »In na vrhu? Nobenega zmagoslavja. Morda le zadovoljstvo, da ni potrebno več navzgor. Nečloveški napori, zaradi kateri te je včasih strah celo samega sebe, te prisilijo v misel, da si enostavno vesel, da sploh si. Telo in duša sta preveč napeta, da bi lahko občutila. Po tej poti do pekla se je potrebno še vrniti. Do noči sem se hotel spustiti kar najnižje. Približno do 7800 metrov po isti smeri kot sem plezal navzgor, od tam pa po velikem ozebniku navzdol ni bilo več mogoče. Drugače povedano, zaradi nenehnih plazov, ki so ves čas grozili, bi bil to samomor. Imel sem samo en izhod – spust čez strm skalni skok, kjer je naša odprava leta 1981 imela največje tehnične težave. Njihove vrvi so bile seveda vse potrgane, vendar so tam ostali prav vsi klini (poudaril B.M.T.). Zdaj so meni koristili za spust (…). In vse prej kot prijetno se je spuščati po vrveh v tako norih razmerah, kot ti vse skupaj počasi, toda vztrajno zmrzuje. Vrhu vsega me je ujela še noč Ne morem povedati, kako zelo zadovoljen sem bil, ko sem začutil pod nogami globok sneg velikega pomola pod stopnjo. Situacija je še najbolj spominjala na kaos (…). Trenutek pred tem, ko sem z zadnjim korakom pustil za seboj negotovost, sem bil živčno zdelan do zadnje nitke. Lhotse mi je vzel del duše« (Sam, str. 144). Samo v tem kontekstu je logično, zakaj je v trenutku, ko mu je bilo jasno, da si je odklenil pot na vrh, sidral kline in to tudi pisno in ustno potrdil. In če sta vzpon in slava

200

dialog, sta spust in molk monolog. Monolog pa je beseda, ki se naslovu Česnove knjige in njegovemu življenju poda najbolje. V knjigi pa najdemo na zadevnem mestu še en ključen stavek. Česen je zapisal: »Včasih se je toliko odprlo, da sem lahko videl pobočje Everesta nad Južnim sedlom, na zahodu pa se je včasih pokazal Čo Oju« (Sam, str. 142). Ta stavek je bil nekaj časa trden dokaz, da si je Česen vzpon izmislil. Alpinisti, ki so se za njim povzpeli na Lhotse, so trdili, da se z vrha Južnega sedla Everesta ne vidi. Toda 13. maja 1994 je ameriški plezalec mehiškega rodu Carlos Carsolio, ki je tri tedne pred tem osvojil tudi Čo Oju, potrdil, da je z vrha videl Južno sedlo Everesta in globel. Carsoliu je bil problem zelo jasen, saj je nekaj vrhunskih smeri preplezal skupaj s slovenskimi plezalci, tudi s Česnom (leta 1996 K2, leta 1993 pa skupaj s Tomažem Humarjem in Janezom Jegličem severovzhodno steno Vzhodnega Lobučeja). Česen je poleg zapisa v knjigi Sam svoj vzpon opisoval in komentiral tudi drugod. Tako je, denimo, trdil, da je na poti pod vrhom videl oranžno jeklenko s kisikom, najverjetneje prazno. Dve leti kasneje sta bila na vrhu plezalca Wally Berg in Scott Fischer, ki sta sklepala, da je bil tam tudi Česen. Na opisanem mestu sta namreč našla omenjeno jeklenko. Potrdila sta tudi, da je vrh videti tak, kot ga je opisal Česen. Dopustila pa sta možnost, da se Česen ni povzpel še za kakih osem metrov višje, na neki snežni stožec, na katerem sta se oba alpinista počutila skrajno nevarno, četudi sta bila privezana. Pa še to je vprašljivo, Česen je z vrha 14. aprila ob 14:20 namreč sporočil po radijski zvezi: »Jani, više se ne da več, na vrhu sem«. Tega se ne spominja Česen (v navedeni knjigi pravi, da je »menda« sporočil), temveč je to ostalo v spominu njegovemu spremljevalcu, danes že pokojnemu Janiju Kokalju. Ta je z njim vstopil v steno, ali kot pravi Česen sam: »Do začetka stene je šel Jani z menoj in me potem spremljal z očmi vse dotlej, da me je posrkala tema noči« (Sam, str. 138). Treba je tudi opozoriti, da Česnova dilema ni ednina. Pojavlja se tako rekoč praviloma pri vseh plezalcih, ki plezajo brez fotoaparatov. Še posebej izrazita je prav pri Lhotseju. Tako je postavljen pod vprašaj prvi ženski vzpon (Chantal Mauduit, 1996), pa italijanska ekspedicija iz leta 1997 (Sergio Martini in Fausto de Stefani). Danes velja za datum prvega vzpona na Južno steno Lhotseja 16. oktober 1990 (Sovjetska odprava). Prepričani smo, da ta datum ni pravilen. Na osnovi vseh dokazov, pričevanj in tekstne analize ga lahko pomaknemo za slabega pol leta nazaj, na 22. april 1990, ko je kot prvi Zemljan na vrhu te gore stal Slovenec Tomo Česen. Obraniti njegov prvenstveni solo vzpon pomeni obraniti največji dosežek Slovencev v Himalaji, dosežek po katerem se naš narod vpisuje v sam vrh zgodovine 20. stoletja.
201

Zelena pika, 2005

EVEREST – OSEMDESET LET POZNEJE »Celoten vršni greben in vrh sam sta se zableščala v višinskem soncu. Moje oči so se prilepile na dve tenki črni silhueti na snežni vzpetini pod kamnito stopnico na grebenu: ena črna pika se je premaknila. Druga črna pika je vzniknila na snežnem ozadju in se pomaknila višje proti drugi vzpetini. Prva pika pa se je že približala veliki kamniti polici in se za kratko pojavila na njenem vrhu. Druga je storila prav tako. Potem je čudovit prizor izginil v oblaku, ki je prekril goro. » Tako je v juniju 1924, pred osemdesetimi leti, v depeši za Londonski Times zapisal Noel Odel. Besede so postale kanon oz. klasični tekst alpinizma, veljale pa so A.C. Irwinu in Georgu Malloryju, ko so ju v naskoku na vrh Mount Everesta zadnjič videle človekove oči. Osemdeset let po dogodku je vprašanje, kdo se je v resnici prvi povzpel na vrh sveta, prava Tantalova muka alpinistične znanosti in širše javnosti. Vprašanje je še toliko bolj pereče, ker samo odpira nize dodatnih vprašanj. Če sta bila Irwine in Mallory res 29 let pred Tensingom in Hillaryjem na strehi sveta, pomeni to glede na tehnično stanje opreme dosežek, ki je enak odkritju Amerike, če ne že kar poletu na Luno. Ob tem se odpira tudi vprašanje zdržljivosti homo sapiensa, predvsem pa »filozofije«, ki je to dejanje osmislila. V zadnjih letih pa je prišlo do še bolj zanimivega odkritja. Mount Everest je nastal kot posledica trčenja indijske plošče z azijsko, ki je neskončne mase zrinila skupaj v najvišje pogorje na svetu. Tam se nahajajo vsi osemtisočaki, med najvišjim tudi Makalu, Lhotse, Nuptse, K2, Anapurna in drugi. Streha sveta leži v političnodržavnem smislu na meji med Nepalom in Tibetom, ki ga je konec štiridesetih let okupirala Ljudska republika Kitajska. Po okupaciji Tibeta je bil Mount Everest dosegljiv samo z nepalske strani, vse do nedavnega. Pred dobrim letom pa se je po sledeh kitajske odprave iz sredine 60. let odpravila ekipa, ki naj bi raziskala vznemirljivo vest. Kitajska odprava naj bi namreč na svoji poti naletela na posmrtne ostanke alpinista, ki je nosil oblačila »predindustrijske dobe«, se pravi nič, kar bi vsebovalo sodobne sintetične materiale. Kot rečeno, je bila kitajska ekspedicija prva, ki je po angleških odpravah l. 1921, 1922 in 1924 Mount Everest poskušala naskočiti s severovzhodne strani. Možnosti, koga bi kitajska odprava lahko našla, so se naenkrat skrčile na zgolj dve osebi. Na udeleženca ekspedicije iz l. 1924, na Irwina in Malloryja.
202

Britanska odprava pod vodstvom Erica Simonsona, ki je iskanje pogrešanih iz pionirske dobe alpinizma posnela za National Geographic Channel, je 1. maja 1999 na višini 8500 m našla zamrznjeno truplo alpinista. To je bilo že globoko v t.i. coni smrti, ki začenja s 7620 m. Ta del in sam vrh Everesta tako rekoč ne sodijo več k ekosistemu planeta Zemlje: šibajo ga strašni vetrovi, nadalje ekstremne temperature (-40C), gostota zraka pa pade pod tretjino tiste ob morski gladini. Tu kot na široko odprtem pokopališču počiva večina od 130 plezalcev, ki jim je spodletelo pri naskoku na vrh ali pri sestopu z njega. Vsaka napaka v tem območju pomeni gotovo smrt, pomanjkanje kisika, upoštevaje druge okoliščine, pa oteži vsak gib do te mere, da je tudi tisto, kar bi na višini 1000 m storili refleksno ali z izjemno lahkoto, tu, v območju smrti, komaj izvedljivo. Truplo alpinista je torej počivalo visoko v območju smrti. Ležalo je z obrazom obrnjenim v tla, njegov zmrznjeni hrbet pa je bil razkrit. Na pobeljeni, kot marmor svetli koži je veter vrtinčil nekaj trakov in niti, ostankov volnenega površnika in bombažne majice. Podroben ogled površnika, ki ga višinske sape še niso v celoti raztrgale, je odkril našitek z napisom Mallory. Pri padcu z višine si je nesrečni alpinist očitno zlomil nogo, nato pa drsel po ledeni strmini vse do terase. Njegove v led zagrizene in v križ razširjene roke kažejo, da se mu je tam končno uspelo ustaviti. Zlomljeno nogo je prekrižal čez zdravo in čakal smrt. Ta se ni mudila. Žal ni bilo nikjer najti fotografskega aparata ali kamere Kodak, ki sta jo alpinista imela s seboj. Raziskovalna ekspedicija je vse sile usmerila prav v to točko, kajti morebitni posnetki bi utegnili namreč za vedno skleniti dilemo, kdo je bil v resnici prvi na strehi sveta. Tako pa je najdba Malloryjevega trupla, ki so ga člani odprave spoštljivo prekrili s kamenjem, namesto definitivnih odgovorov zastavila zgolj niz še težjih vprašanj. Prvo vprašanje, ki se je pojavilo, je bilo dejstvo, da so bila Malloryjeva sončna očala varno spravljena v nahrbtniku. To pa je pomenilo le eno. Na teh višinah namreč vsak stik nezaščitenih oči z aktivnim soncem, ki se še odbija od ledu in snega, neposredno vodi do sončne slepote. Tako je denimo, l. 1978 Reinhold Messner za nekaj trenutkov odložil očala, da je fotografiral svojega kolega, pa se ga je že lotila ta bolezen. Mallory je torej padel, ko je očala že pospravil v nahrbtnik. Padel je torej ob koncu dne, ko sonce več ne sveti. To pa pomeni, da je moral pasti sestopajoč. Tu pa se to dejstvo poveže z bistvenim vprašanjem, ki se vleče od njunega izginotja. Ko je Noel Odel zadnjič videl alpinista, je zapisal, da sta se vzpenjala proti drugi polici, ki ju je ločevala od vrha. Kasneje je svojo trditev omajal in dejal, da bi lahko šlo za prvo polico, od katere pa je do vrha gore več kot za dan hoda, upoštevaje dejstvo, da tedanja oprema ni dopuščala možnosti prebitja noči nad 8000 metri. L. 1933 so pod prvo polico našli cepin, ki je pripadal Irwinu, kar je ovrglo možnost, da bi pionirja res bila na vrhu sveta. Vendar je Odel kasneje svojo trditev spet spremenil, ko pa so zahodni alpinisti z druge strani vrha prvič

203

videli drugo polico, se jim je zdela bistveno manj problematična, kot se je trdilo prej. Ugotovili so tudi, da Odelov opis police ustreza drugi in ne prvi polici. Ob vsem tem pa je potrebno poudariti še nekaj. Mallory je bil po svojem osebnostnem ustroju privilegiran Anglež stare šole. Sledil je olimpijskemu idealu citius, alitus, fortius (hitreje, višje, močneje) in bil že zavoljo tega zagledan v višine. Imel je nemajhen literarni talent, kar izpričuje tudi ostalina dnevnikov, pisem in beležk. Njegov rod je izhajal iz anglikanske duhovščine, med najbolj znanimi predniki pa je bil avtor srednjeveške sage Smrt kralja Arturja. Imel je zelo dobro izobrazbo, saj je obiskoval Magdalen College v Cambridgeu. Med mladimi angleškimi aristokrati je veljal za zelo čednega, duhovitega in podjetnega. Zato se ga je tudi prijel vzdevek »Galaad«. Galaad je bil sin Lancelota, bil je ideal viteštva iz srednjeveških epov. Njegova zgodba je tudi povezana z mističnim svetim Gralom, kelihom, v katerem naj bi bila Kristusova kri s križa. Mallory je moral tudi svojo smrt doživeti v romantičnem, viteškem smislu. Lega njegovega telesa namreč potrjuje, da je z razumom spoznal neizogibnost konca. Stoično je zato prekrižal poškodovano nogo čez zdravo in se vdal v neizbežno. Po svoji drži spominja na junaka, ki se je moral podati v avanturo kot srednjeveški vitez, kajti brez tega bi svojega življenjskega cilja ne uresničil. Pri tem šteje pot več kot cilj in Mallory je moral umirati pomirjen, saj je napravil vse, da bi goro premagal. In pri tem so bili njegovi motivi filozofski, če ne že kar pesniški. Ko so ga nekoč vprašali, kaj ga toliko žene osvajat Everest je dejal: »Preprosto dejstvo, da je pač tam.« Mallory je bil torej spoj razmišljujočega duha v zdravem telesu. Presenetljivo je bil tudi najbolj izurjen alpinist svojega časa. Bil je prvi človek, ki je l. 1922 brez steklenic z umetnim kisikom presegel 8000 m nadmorske višine. Bil je tudi prvi Zahodnjak, ki je ugledal Mount Everest v vsej njegovi strašni slavi. Najvišjo goro sveta so namreč odkrivali postopno in do dvajsetih let preteklega stoletja je še nihče od Zahodnjakov ni niti videl. Aprila 1921, ko se je mudil na svoji prvi ekspediciji, so v seriji odprav prišli približno 75 km do Mount Everesta. Nadaljevali so mimo Khamba Dzonga, kraja, s katerega je White od daleč posnel najbolj znano fotografijo Mount Everesta. 13. junija istega leta, potem ko so vstopili v pokrajino, polno apnenčastih brezen in pečin, so se Mallory in še dva iz odprave odločili, da bodo splezali na steno nad Yarujskim breznom, v upanju, da bi v celoti uzrli sfingo najvišje gore. To se je zdelo malo verjetno, saj je bila celotna Himalaja še vedno zavita v monsunske oblake. Vendar se je prizor razgrnil in Mallory in tovariša so pogled kot prvi Zahodnjaki uprli v Everest. Mallory je zapisal: »Lahko smo z največjo natančnostjo določili, kje bi Everest moral biti: toda oblaki so bili temni in so zapirali pogled. Strmeli smo vanje z zaščitnimi višinskimi očali, kot da bi nam ta omogočala prebiti kopreno. Nenadoma se je zgodil čudež. Nebo se je razstrlo in celotna skupina gora se je začela odkrivati v svojih gigantskih delih. Postopoma, zelo postopoma smo ugledali velikansko gorsko področje z ledeniki in
204

grebeni, zdaj ta delec, zdaj drugega skozi plavajoče razpoke oblakov, dokler se ni precej višje v nebu kot bi si domišljija sploh upala predstavljati, odkril vrh Everesta. In v nekaj pogledih smo uspeli ujeti celoto njegove podobe. Sposobni smo bili sestaviti delce, z njimi pa smo pojasnili sanje«. S svojim znanjem in izkušnjami je bil Mallory najverjetneje edini Zemljan, ki mu je bilo mogoče v prvi polovici 20. let prejšnjega stoletja stopiti na vrh sveta. Z izginotjem je zastavil uganko, ki jo je mogoče zaplesti še malo naprej. Če so kasnejši alpinisti potrdili, da je Noel Odel videl plezalca premočrtno vstopati v drugo polico, od katere potem ni več večjih ovir do vrha, in upoštevaje dejstvo, da so našli Malloryjevo truplo zelo visoko, potem je potrebno vzeti v pretres še en dejavnik. Andrew Irwine je bil za soplezalca presenetljiva izbira, saj je bil še relativno neizkušen in mlad. Oxfordski študent in šampion znanih veslaških tekem na Temzi je imel v času svoje zadnje odprave komaj 22. let. Mallory ga je izbral zaradi njegovega neverjetnega entuziazma ter izjemnega poznavanja kisikovih bomb, ki sta se jih odločila nesti s seboj. In prav kisik lahko tu vprašanje, ali sta v resnici bila na vrhu ali ne, zaplete do konca. Kisikove bombe so bile v tistem času še zelo okorne, predvsem pa težke. Ameriški alpinist in pisatelj Tom Holzel je postavil hipotezo, da bi se glede na to, da sta se morebiti zaračunala pri porabi kisika, tik pred vrhom ločila: Irwine bi sestopil, Mallory pa bi nadaljeval sam. To hipotezo ovrže dejstvo, da bi Mallory nikdar ne pustil svojega soplezalca na taki višini samega. Če sta bila res na drugi polici in še oba z zadosti kisika, ju je od vrha ločevalo manj kot 300 metrov lagodnejšega vzpona. Nenazadnje je avstrijski alpinist Habeler l. 1978, potem ko se je skupaj z Reinholdom Messnerjem na goro povzpel brez kisikovih mask, z vrha do južnega sedla (7986 m) prišel v eni sami uri, Malloryjevo truplo pa so našli še sedemsto metrov nižje od vrha južnega sedla, potem, ko ga živega videli zadnjič na višini 8500 m, ko se je zagrizel v drugo polico. Zato je čisto mogoče, da sta se res povzpela na vrh, nato pa ob spustu ostala brez kisika in – zatavala v smrt. Vprašanje je, kakšno vlogo je v njunem podvigu kisik sploh igral, kajti Mallory ga je smatral kot nekaj nepotrebnega, svoje telo je utrjeval za pohod na velike višine brez njega in se brez njega tudi podal do 8000 metrov, kar je še danes osupljiva višina. O nošnji gromozanskih jeklenih cilindrov in natikanju kisikovih »nagobčnikov« čez obličje pa je zapisal naslednje: »Ko pomislim na plezanje s štirimi jeklenkami kisika na hrbtu in z masko, ki prekriva celoten obraz, potem vse moje početje v gorah izgubi svoj čar in smisel«. Če bi Mallory svoj podvig popolnoma vezal na rabo kisika v slehernem trenutku etape, bi s tem tudi postavil pod vprašaj svojo temeljno držo do sveta, romantiko in viteštvo. Dilema ali se v višine podajati s kisikom ali ne je namreč stara toliko kot vrhunski alpinizem sam. O njej so se obširno izrekali vsi, ki so imeli kaj opraviti z resnično umetnostjo plezanja. Da bi kisik postavila na laž sta prva tvegala vzpon »na dih« prav Messner in Habeler, za njima pa je to ponovilo še mnogo plezalcev.
205

In pa še krhkost zadnjega dokaza, ki bi ga navedla človeška pamet. Na vrhu gore niso našli sledi britanskih alpinistov. Toda: stalni orkanski veter, ki je z vrha gore v nekaj letih zbrisal celo sledi velike kitajske odprave iz 60. let 20. stoletja, bi imel malo dela, da v treh desetletjih, po katerih je prvi človek (spet) stopil na vrh, z njega izbriše zastavice ali druga znamenja Irwina in Malloryja. Če sta plezalca l. 1924 res bila na vrhu Everesta, ima njuno dejanje veliko težo. Ob osemdesetletnici tega podviga pomeni zmago človeka nad elementi in tehniko, pomeni zgodnjo potrditev vsega, k čemur je bilo naravnano 20. stoletje. Pomeni pa tudi enkratno poveličanje človeka: stopinja »predindustrijskega« homo sapiensa na vrhu planeta Zemlje bi bila velikanski, če ne največji korak v pohodu onega bitja, ki se je pred milijoni let v afriških stepah zravnalo in se ozrlo kvišku. Poimenujoč se človek se je potem odpravilo obvladat svet. Zelena pika, 2004 DEVETI ZARIS: ZGODBE O REČEH IZ RESNICE : REPORTER OČAK NAD PROVINCO V teh dneh se kulturna javnost pripravlja na počastitev 95. letnice tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Izhajajo že prvi intervjuji, v zraku so nova gostovanja in prevodi njegovih knjig. Zakaj? Če so Slovenci vsaj malo »izvoljen narod«, potem je Pahor njegov očak in prerok v isti osebi. Je tisto, kar je Charles Baudelaire poimenoval s »svetilnikom«, pri tem pa je veliki pesnik mislil na ljudi, ki vidijo skozi čas, skozi njegove predsodke in zmote, onkraj vsega, kar meji pritlehno pamet. Boris Pahor je s svojimi leti, predvsem pa z življenjsko izkušnjo pričevalca o grozotah dvajsetega stoletja v velikem svetu (ZDA, Pariz, Frankfurt, Rim, Madrid) ena centralnih figur slovenstva, če ne njegov najbolj prepoznavni člen. Večkratni kandidat za Nobelovo nagrado, gost nekaj milijonske publike na televizijskih predstavitvah, hkrati pa samonikel premišljevalec človekove usode in predvsem usode svojega naroda je med najbolj zaželenimi vodniki skozi slovensko krajino danes. »Doživel sem vso lepoto bivanja, ljubil sem in bil ljubljen. S Camusom zavidam tistim, ki bodo, ko mene več ne bo, ljubili cvetje in žene, s Kosovelom pa tistim, ki bodo lahko poslušali, kako bori vršijo,« je nedavno dejal. Poskusimo skozi mrežo pričujočih besed, ki jih bolj kakor v smislu literarne oporoke razumimo kot duhovno povabilo, razvozlati skrivnost Pahorjevega slovenstva in razumeti, kaj nam to pomeni danes.

206

Že v začetku bomo naleteli na pomembno razliko. Pahor kot pričevalec današnjega časa izhaja iz roba slovenskega etničnega prostora, pri čemer nam oznaka rob, obrobje pomeni zgolj tehnično koordinato. V izhodišču pisateljevega pogleda na svet stoji Trst. Trst, odprt na Mediteran na eni strani, zgodovinsko in geografsko pa v svoje zaledje, segajoče prek avstro-ogrskih časov vse do Dunaja. Do danes je ohranil značaj tako kulturne metropole kot kozmopolitskega križišča kultur in narodov. Trst je bil pred sto leti največje in najimenitnejše slovensko mesto, z intelektualnim, gospodarskim in političnim repertoarjem, s katerim se Ljubljana ni mogla primerjati. Ljubljana je bila takrat, precej tega pa je zadržala še do danes, regionalno, bolje provincialno središče Kranjske, pač ene od slovenskih dežel. Pahorja določa prav opozicija Trst-Ljubljana, pri čemer ti dvojici pomenita svetovljansko proti provincialnemu, širino proti samozadovoljni zakotnosti. Iz teh razlogov je denimo Henrik Tuma predlagal, da bi bil sedež slovenske univerze v Trstu. Zgoraj navedeni citat, Pahorjeva osebnost in mesto Trst samo pričajo za razumevanje in umeščanje slovenstva v kozmopolitski kriterij, to pa je tisti, spričo katerega ima sleherno naše prizadevanje v domovini sploh kakšen smisel. Kozmopolitsko slovenstvo raste iz spoznanja o razmestitvi in pomerjanju domačega dejanja in nehanja ob mednarodne norme. Ob njih se sploh vzpostavlja kot tako. To pomeni, da ni slovenske znanosti, temveč je znanost, ki je sicer iz Slovenije, vendar je mednarodno relevantna in primerljiva. Ni slovenske kulture in književnosti, je le domača književnost, ki ustreza strogim mednarodnim standardom. Ali je pa ni. Ni slovenskih gospodarstvenikov, so le domači, ki po izobrazbi, biografiji in kriterijih sodijo v mednarodni nabor. In tako dalje, prek novinarstva, zdravnikov in vse do poslancev, vlade in predsednika republike. Ob postavitvi tega kriterija se bomo brž zavedli, da je naša domovina priča primanjkljaju, ki jo nevzdržno sili v provincialnost. V zadnjem času pa opažamo še en, vzporeden trend. Čim hitreje dežela formalno napreduje v klub najboljših na tem planetu, tem globlje se pogreza v elementarno domačijskost. Namesto da se dejanske meje države začenjale v »Trstu«, se pravi ob stiku z velikim svetom, se ob fizičnem padcu vseh meja (Evropska zveza, Schengen) postavljajo meje na domačih dvoriščih ali celo na preddverjih leteh. Proces pa gre še dlje, kot opozarja Pahor. V zvezi s tem je namreč dejal: »Nič manj nisem kritičen do zdajšnjih razmer pri nas. V zvezi z njimi pravim, da je še vedno v veljavi Vojvodina kranjska. Vse je osredotočeno na Ljubljano in uveljavitev središča. Ljubljane ne zanima, kaj se dogaja na obrobju. Kar je zunaj nje, je samo privesek, uveljavlja pa se center, ki je egocentričen«. Ta »center« po našem pojmovanju izginja v še manjših centrih, ki so docela provincialne narave. K temu prištejmo še volilni sistem, ki vsaj na desni dobesedno onemogoča izvolitev ljudi iz večjih urbanih središč, provincialne plače družbene superstrukture (sodnikov, profesorjev,
207

zdravnikov), manipulativnost novinarjev in njihovih cehov, pa bo slika drsenja v neznosno lahkost provincialnosti popolna. Hkrati daje eksplozija tajkunske revolucije temu preobražanju orkanski pospešek. Ogromna premoženja, ki so bila »ustvarjena« v mrtvih kotih slovenske zakonodaje, nimajo samo osebnih, temveč nacionalne apetite. Ljudje iz predmestij regionalnih središč (kar je Laško proti Celju, denimo) si želijo krčevito upravljati z državo in mediji, ki so do nedavnega še veljali za državne. Ti procesi vznikajo od povsod, od povsod se pojavljajo novo komponirani velikaši, ki jim igranje golfa na golfišču za hišo ni več dovolj. Radi bi se egocentrično igrali državo, njene medije in njeno usodo. »Obogatevanje« na tajkunski način postaja nacionalni šport, z vsakim uspelim premetom nekoga iz provincialne anonimnosti v »deželno slavo«, pa je slovenska meja proti svetu za eno planko višja. Koliko ji, denimo, danes še vidi Trst, koliko jih še deli pričujočo dilemo? Boris Pahor! Kdo bo še ljubil slovenstvo in zavidal tistim, ki to zmorejo? RETORIKA KRVI POD KOŽO Moderno obdobje dvajsetega stoletja je kmalu po drugi vojni odprla drama Nobelovega nagrajenca Samuela Becketta Čakajoč na Godoja. Besedilo, ki smo ga v osnovnih in srednjih šolah vsi pili z materinim mlekom, govori o krizi sodobne družbe, o čakanju, predvsem pa o brezsmiselnosti le-tega, kot tudi o brezsmiselnosti moralnih vrednot, pravice in resnice. Dobrih deset dni tega smo obhajali trinajsto leto, odkar žrtve srebreniškega pokola čakajo na svoje zadoščenje. Dobile so ga te dni, v obliki D. Dabića, »specialista« alternativne medicine, ki bolj kot na vse drugo, spominja na lunatičnega klovna iz Beckettove drame. Radovan Karadžić, psihiater, politični vodja in pesnik, pa spet doktor medicine, hkrati pa simpatični blaznež z Marxovo brado, v zavesti žrtev, mrtvih in živih, predstavlja hudo pomanjkljivo poosebljenje doktorja smrti, kakršna se je razbesnela nad Sarajevom in nad Srebrenico. Zdi se, da se je zgodovina še enkrat poigrala, še posebej če upoštevamo, da niti Slobodan Milošević ni dočakal sodbe, temveč se je justici izmuznil skozi ohlapno krilo večne dékle, smrti, kot bi rekla Prešeren ali Cankar. Kot glavni igralci pa je tragikomična tudi vzmet celotne drame, ki se je razbesnela nad prostorom nekdanje Jugoslavije. Vprašanje, ki ostaja, je, zakaj. Ljudje, ki so stoletja živeli skupaj in se stoletja sami od sebe niso nikdar spopadali, so si v času nekaj mesecev od razpada nekdanje države skočili v lase, in to tako silovito, da so šle bilance krvave kôse v sto tisoče. Kakšna nesmiselna smrt! Kaj je imel Srb proti Hrvatu in Bošnjaku leta 1992 in 1993, česar ni imel leta 1990 in vsa leta pred tem? In česar nima danes?

208

Druga farsa se je odvila na ravni mednarodne skupnosti, predvsem nekdanje Evropske zveze, Združenih narodov in njihovih »modrih« čelad, ki so vsi po vrsti odpovedali. Če bi ne bilo srečnega trenutka, ko so se ZDA odločile končati škandal, kakšnih 7000 kilometrov oddaljen od njihovega praga, Bog ve kam bi se vse skupaj še obrnilo. Tako pa je trhli Daytonski sporazum iz leta 1995 prinesel vsaj minimalen obet za mir. Ki je zdržal, ni pa zdržala pravičnost. Kaj naj si misli ženska iz Sarajeva, ki so ji granate nekega psihiatra in pesnika v Sarajevu raztrgale moža in oslepile hčerko? Kaj naj si mislijo deset tisoči anonimnih Bošnjakov o cirkusu, ki ga je v Haagu dobro desetletje uprizarjala Carla Del Ponte? Resnica velikih ni pravica malih! Vukovarski ubijalci (udeleženci zločinov na Ovčari) so dobili simbolične kazni. Milošević je ušel, Karadžiću se je zmešalo. Vmes pa je bil na lagodno kazen obsojen sto in en zločinec, od katerih je prvi že na prostosti. In Haaški tribunal, leto pred ukinitvijo, pričakuje svoj zadnji izplen. To je general Radko Mladić. Glede na zadnjo modo in zahteve haaških tožilcev ni neverjetno, da ga bodo aretirali s šajkačo, pod katero bodo dolgi lasje in alternativni način bivanja razkrili nekoga, ki je pravzaprav otrok flower-power generacije. Hipi in mirovnik. In ki se bo tako kot Karadžić skliceval na neprištevnost (če že ne on, pa njegovi odvetniki). In ki bo preživel tri leta v psihiatričnem varstvu, potem pa bo na prostosti. Sicer pa ob koncu leta 2008 Haaškemu sodišču poteče mandat, tako da se lahko tudi ta trofeja lahko izmuzne skozi drugo sito. Nad tragično zgodbo jugoslovanskega konca se pne njen komični finale. Tako kot pri čakajočih na Godoja, Samuela Becketta. Vse se tako končuje v brezobveznem »štosu«, ki ni v nikakršnem razmerju s stvarnostjo. Pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami se bomo spet spominjali Janeza Drnovška. Zakaj se ga spominjamo v pričujočem zapisu? Zato, ker je del iste zgodbe. Vsi vemo, da so bile konec osemdesetih na Kosovem posebne policijske akcije, ki so v podrobnostih še vedno uganka. Javna skrivnost je tudi bila, da je avtonomna pokrajina v tistem času bila prostor premnogih koncentracijskih taborišč, v katerih je Miloševićeva Srbija pripravljala prostor za končno rešitev kosovskega vprašanja. Logični zaključek pa bo naslednji: če je Miloševićeva oblast pomladi leta 1999 pred očmi svetovne javnosti pobila tisoče Albancev, koliko jih šele je ob koncu osemdesetih, ko se na to pokrajino še ni oziral nihče? To vprašanje je v približni korelaciji z dejstvom, da je v pokrajini do množičnih smrti prihajalo že v letu 1982, 1983, ko je nemire dušil notranji minister nekdanje SFRJ, Stane Dolanc. Janez Drnovšek je konec osemdesetih vedel za »veliko skrivnost«, tako kot je v njej dobro leto kasneje, na pobudo Dobrice Ćosića začel sodelovati Radovan Karadžić. Ta »skrivnost« je poskus reševanja lastne agonije, v katerega so se vpletla vodstva nekdanje socialistične Jugoslavije, s srbskim v izhodišču. Poleg zunanjih, geografskih koordinat druži Drnovška s Karadžićem še ena osupljiva podobnost. Oba sta se v finalu »čakanja na Godoja«, eden od njiju je čakal sodbo, drugi pač sodbo in lastno
209

smrt, izvila v neobvezujoče filozofiranje, v razglašanje stotin na internetu napaberkovanih informacij o »višji kvaliteti in zavesti bivanja«, »o kozmični edinosti, enosti in enovitosti«, pa spet o slavi »širšega zavedanja«, ki ga sproža ta in ona avra. Te resnice sta oba v koncu svoje poti razglašala kot svoje lastno razodetje. Janez Drnovšek in Radovan Karadžić sta vsak dočakala zenit svoje poti (politične in zemeljske, kajti za politike je to eno in isto) v stanju okrnjene prištevnosti, vsaj na zunaj, pred ljudstvom. Pri tem pa nista bila sama. Karadžića so do konca skrivale službe srbske državne varnosti, Drnovšek pa se je s svojo plastificirano retoriko skril pod kožo državljanov. Ali pač res? Ne, vsaj kar zadeva resnico! Ta pa je ta, da so krvavi razpad Jugoslavije plačali njeni državljani, in sicer v korist na hitro komponirane elite, ki se je zbirala v Beogradu od leta 1989 do leta 1992. To smo plačali tudi Slovenci. A je ob vseh draginjah morebiti ta najhujša. Nikakor namreč ne moremo do resnice, pa naj stane kar hoče. Politik je vedno krvav pod kožo, še posebej, če je krvava resnica, ki jo skriva. Pa gre res zanjo? Ob Karadžićevi aretaciji se to sprašujejo tisoči, v Srebrenici, v Sarajevu, v celotni Bosni, v celotni Srbiji, pa na Hrvaškem in morda tudi kdo pri nas.

GULAG IN ČLOVEK, KI VE »Prepričan sem, da ni najpomembnejše tisto, kar Solženicin reče, temveč samo dejstvo, da lahko sploh govori. In če tisto, kar pravi, komunizmu škodi, mu njegova beseda še toliko bolj«. Tako se je o pravkar preminulem Nobelovcu Aleksandru Solženicinu, najbolj nepozabnemu piscu ruske (disidentske) literature v 20. stoletju, izrazil François Mitterrand. Pisateljeva smrt je bila večinski dogodek prejšnjega tedna, polnila je naslovnice časopisov, francoskega Le Monda kar dva dni zapored, v sredo in četrtek, denimo. Če človek svojo pot sklene pri devetinosemdesetih letih, potem ko je desetletja pisateljsko molčal, pa v njegov spomin vseeno umolkne celoten planet, mora v njegovem sporočilu biti nekaj, kar se odlikuje po večni aktualnosti. Preminuli Solženicin je še dobro živ: koliko je živ za Evropsko srenjo in koliko za njen mali del, Slovenijo, pa naj pokaže pričujoč zapis. Solženicinova biografija je »kompaktna«. Najdete jo v uvodniku njegove najbolj odmevne knjige, Arhipelag Gulag, ki je pred letom dni izšla tudi v slovenskem prevodu. Tam pravi, da je njegovo življenje zaznamovala dvojna usoda, pri čemer je bila prva od njiju močnejša od druge. Najprej je bila to skoraj neverjetna dežela, v kateri živijo kaznjenci, dežela Gulag, nato literatura. Ta nenavadna kombinacija pa je takšna le na prvi pogled. Solženicin je eden od »izumiteljev« rokopisa, s čimer je
210

literaturo vrnil v čas pred Gutenbergom, v čas srednjega veka. V uvodu v Arhipelag Gulag tako pravi: »S tesnobo sem se leta vzdrževal, da bi ne dal natisniti te že pripravljene knjige. Dolžnost do živih pa je naposled pretehtala nad dolžnostjo do mrtvih«. Rokopisni način zapisa je skrivna koda disidentske literature, ki jo označuje pojem samozaložbe, ruskega samizdata. Solženicinova literatura je bila anonimna kronika skrite dežele Gulag (ime samo je skovano iz stalinistične kratice za prevzgojni zapor), dokler ni pretihotapljena na Zahod leta 1974 doživela svojo prvo tiskano izdajo, v ruščini, nemščini in francoščini. To je bil tudi začetek pisateljeve neverjetne slave, ki ji lahko konkurira samo ime, ob katerem se je vse začelo: gulag. To je postalo sinonim ne samo za zaporniško industrijo, kot so stvar povzeli svetovni mediji, temveč za vsako obliko zatiranja in nasilja nad svobodo posameznika. Danes je ta pojem tako rekoč edino orožje tistega dela svetovne zavesti, ki kritično razmišlja o komunizmu in njegovih strahotah. Komunizma se namreč ne sme in ne more objektivno in kritično vrednotiti. Četudi je večje zlo kot fašizem in nacizem skupaj, njegovi simboli niso prepovedani, še več, nekateri od samodržcev iz njegovega loga so postali celo modne ikone (Castro, Tito, Kučan). Solženicin je tako s pojmom gulag ustvaril silovito metaforo, ki mimo medijske javnosti, evropskih birokratov in javnomnenjskih »gurujev« v hipu prikliče v zavest temne točke svetovne zgodovine v dvajsetem stoletju. Gulag ni živ po vsebini svojega sporočila, temveč po tem, da sporočilo sploh obstaja. Tako bi pokojni Mitterrand najverjetneje komentiral to besedo. Prav v tem tiči Solženicinov neverjetni prispevek k svetovni dediščini, še več k konsistenci historičnega pojma homo sapiens, človeka, ki ve. In vedeti je veliko. »Arhipelag Gulag je pravzaprav zadnji in najodličnejši poskus v dolgi vrsti pričevanjske in dokumentarne literature o kaznilniškem sistemu, v katerem je življenje izgubilo desetine milijonov ljudi«, pravi Le Monde iz prejšnjega tedna, ko govori o fenomenu Solženicin. »Desetine milijonov«: ali si je to številko sploh moč predstavljati? Široko žrelo »dežele Gulag« je strašen dogodek v človeški zgodovini. Ki pa ga je ta ležerno vrgla čez ramo, že leta 1974, ko je knjiga izšla in ki ga bo spet pozabila, ko se bo pisateljevo ime umaknilo iz naslovnic in prenehalo biti del neposredne medijske aktualnosti. S tem pa smo tudi pri viru evropske slabe vesti. Solženicina so namreč zamolčevali in kritizirali na levici, že v sedemdesetih letih, in tudi danes ni nič drugače. Zamolk nad velikim genijem je postal tudi del splošne »evropske kulture«, ki je prek evrokracije vsa naravnana v prijaznost, pozitivnost, preseganje razlik. To je sporočilo iz Bruslja, še kako živo tudi ob času Solženicinove smrti. Pisateljeva smrt nam hkrati govori tudi o tem, da je forma mentis kontinentalne Evrope pretežno zgrajena iz nereflektiranega levičarstva, ki v svojih »intelektualnih« koreninah ni nikar preseglo inteligenčnega količnika »modne brvi« alias manekenstva. Serge Leyrac je v imenu združene levice in francoskih

211

komunistov leta 1974 ostro obsodil Arhipelag Gulag, češ, da …. Češ, da ni tako hudo. Češ, da ni tako hudo? Arhipelag Gulag na slovenskem družbenem prizorišču? Če ne upoštevamo »komunističnih manekenov« tipa Rastko Močnik, Mladen Dolar, Slavoj Žižek in drugih, ne moremo ničesar reči. Solženicin namreč ne sodi v tako ozek prostor, kot je Slovenija. Ni mar ta v svoji medijski nesvobodi in cankarjanskem hlapčevstvu postala Arhipelag Gulag, h kateremu se danes obrača vse premalo oči? No, seveda ne, kajti danes publikacij v samozaložbi nihče ne bere. Zato tudi nihče nič ne ve.

ŠKRIC IN SRAJČNIK Aktualna debata na transatlantski ravni, ki razvnema (intelektualni) svet na stari celini, je, koliko je še živa francoska kultura. Decembra 2007 je namreč Donald Morrison v ameriškem časopisu Time objavil članek z naslovom Smrt francoske kulture. Od tega datuma naprej se vrstijo knjige, članki in javne intervence v večini evropskih časopisov, še posebej francoskih, ki govorijo za to tezo in proti njej. Ker je francoska kultura ena od zibelk zahodne civilizacije, ker so te polemike najbolj žive prav v tem mesecu in nenazadnje, ker imajo neko dokaj jasno konotacijo tudi v slovenskem prostoru, jim namenimo pričujoči zapis. Francoska kultura v sebi je v zadnjih letih razdeljena. Vse do devetdesetih let so bili kriteriji za priznanje nečesa, kar sodi v območje umetnosti in kulture nedvoumni, v devetdesetih pa so pričeli popuščati. Večinski razlog tega je »demokratizacija« javnega prostora, ki je že od šestdesetih let naprej omogočala, da je lahko vsakdo prodajal svoje tudi najbolj bizarne zamisli kot »umetniško« ali »kulturno« formo sodobnosti. Ko se je v devetdesetih ta možnost še podeseterila spričo alternativnih medijev, kot so bili internet in celoten sklop, ki ga danes imenujemo informacijska tehnologija, je »demokratizacija« umetniškega ustvarjanja prebila kritični plafon. Od takrat dalje nekako je »umetnik«, »pisatelj« ali »slikar« lahko le tisti, ki ima ustrezno medijsko odmevnost, hkrati pa mora biti dovolj »izviren«. Izviren ne pomeni kot včasih biti kvalitetno originalen, temveč biti bizaren ali malo »trčen«. V devetdesetih in v začetku našega desetletja je tako francosko literarno sceno zaznamoval Michel Houellebecq. Ta je do svoje matere gojil neizbrisno zamero, zato je v svoj svetovno znani (ali razkričani) roman Posamični delci izlil travme iz otroštva in kasnejše odrasle dobe. Razčesnjene betice mačkov, spolni odnos med materjo in sinom, nekaj uspelih samomorov z veliko pompa, cirkularna onanija, karcinom, paraplegija in kar je še črnih saj iz arzenala človeške domišljije, vse to je
212

dobilo prostor v tem literarnem prvencu »mcdonaldske« vrste. Gre za literaturo, ki jo lahko piše vsak, bolje vsak, ki se v sebi lahko potopi do največjih bivanjskih nesmislov. Neki kritik je to vrsto pisanja označil kot »literaturo supermarketa«. Poleg takšne literature pa obstaja tudi takšna filozofija. »Filozof iz supermarketa« je večni Bernard-Henri Lévy, večni zato, ker je večno odet v snežno bel srajčnik. Sicer pa je poleg znamenitega kosa garderobe in večnih medijskih nastopov pri njem malo tistega, kar bi lahko čez stoletje ali več še koga nagovarjalo. Sedaj sta oba skupaj izdala knjigo, o kateri se je prejšnji teden ogromno pisalo. Temelj njenega sporočila je, da se francoska kultura ne pusti amerikanizirati. In da sta ona, kot njena »izgnanca« temeljni porok za to. Seveda je zanimivost knjige prav v tem, da jo v amerikaniziran medijski prostor pošiljata prav dva umetnika, ki sta se v smislu publicitete, javne promocije in kar je še stvari iz obnebja »instant civilizacije« amerikanizirala do te mere, da sta se pravzaprav poistovetila s kulturo »macdonalds«. Njena gesla so: hitro, učinkovito, poceni in brez vsebine. Tega zapisa bi ne pisali, če bi v francoskih medijih ne opazili, bolje zaznali pomembnega trenda. Vsak bo lahko razumel, da gre pri vprašanjih francoske kulture in civilizacije za bistvo francoskega naroda. To je skoraj toliko, kot če bi Slovencem nekdo oporekal Brižinske spomenike, Trubarja in osamosvojitev, češ da so falsifikat. Gre za temeljno vprašanje nacije. Francoski mediji, predvsem tiskani, kajti kultura in literatura sta vprašanje misli, misel pa se izraža v besedi, pisani in tiskani, so se na ta subverzivni manever odzvali prisebno. Pravzaprav so reagirali na način, ki je za današnji, macdonaldsov čas redek. Le Nouvel Observateur, eden od ključnih tednikov, je prejšnji teden priobčil zanimivo analizo, naslovljeno Intelektualna moč Francije, v kateri je razčlenil razmerje med dejansko kulturo in njeno pop zlorabo. Analiza se končuje z zanimivim stavkom: »Vitalnost francoske misli ostaja: išče si prostor, kako bi v celoti spet eksplodirala«. Podobne analize je najti v večini tiskanih medijev, ki se do vprašanja takšne nacionalne tehtnosti opredeljujejo. In Slovenija? In vprašanja nacionalnega okvira v zibki tiskanih medijev? Dajte no, saj nismo Pariz, niti njegova provinca. V slovenskih tiskanih medijih je vprašanje nacionalnega pomena sploh zunaj ranga tega vprašanja. Zakaj bi se tiskani medij spraševal o identiteti, kulturi, civilizaciji, pop-instant pisavi ali o čem podobnem? Slovenska vprašanja »nacionalnega pomena« so razvidna iz vsakodnevnega tiska. Ta je brez vsebine. Njegova vsebina je politika, pa ne diskurz o njej. Je premišljena apologija tistih, ki so se v tranzicijski homatiji prikopali do toliko in toliko teoretičnih milijonov. In vojna zoper vsakogar, ki bi jih poskušal ogrožati. Zgledi slovenske medijske provincialnosti sijejo v nebo. Iz komentarjev, iz »večnih« kolumnistov, kakršen je, denimo, Vlado Miheljak. Provincialna pamet slovenskih žurnalistov seveda mrzi objektivno normo velikega sveta. V njej bi pač izpadli iz konkurence. Slovenska tranzicijska zatohlost ne samo, da jim godi, omogoča sploh
213

njihovo eksistenco. Brez njih bi bili to, kar sicer so, ništrc, kot bi se izrazil kateri od slovenskih pisateljev. O čem je že pisal Cankar? O srajčnikih ne, pač pa o škricih. Takšnih in drugačnih, vselej domačih. In Slovenci hočemo biti ena od zibelk sodobnega sveta? Vsaj v tem smo zelo ambiciozen narod. MEGLA IZVIRNEGA GREHA Slovenija se zbuja v jesensko jutro, tako bi se lahko glasil eden od komentarjev političnega stanja v teh dneh. Levica pospešeno sestavlja formulo tri plus ena, pri čemer slednje že spominja na oblikovanje »velikih koalicij« v devetdesetih. Karla Erjavca, ki je bil s svojo resda demagoško podobo najuspešnejši predsednik DeSUS do zdaj, so preglasili in utišali. Vse očitneje se kaže, da je DeSUS novo kukavičje jajce, ki se je izleglo v megleni puščavi tranzicijskega dolgočasja. Erjavec je volitve dobil na svoj način, za DeSUS je morala glasovati tista množica upokojencev, ki ima odprta ušesa za tisoč evrov pokojnine. Tak glas je doma na levi in na desni, denar je pač univerzalna, od politike neodvisna vrednota. V parlament pa so se izvolili ljudje, ki večinoma slišijo na ime nekdanjega predsednika republike, Milana Kučana. Poslanci DeSUSa so že nastopili zoper predsednika, za matico pa so si izbrali kar nekdanjo Združeno listo. Televizijski posnetki, v katerem jih na tiskovni konferenci v svoja nedrja vabi Miran Potrč, starosta slovenskih komunistov, so dokaj zgovorni. Zato lahko nastajajočo koalicijo poimenujemo »velika«, ker je spet utemeljena na znatni prevari in zlorabi volilnega telesa. »Desni« glasovi, ki jih je s svojo kohabitacijo v Janševi vladi Erjavec pritegnil, so šli spet enkrat na smetišče slovenske »realpolitike«, v njihovem imenu bodo vladali drugi, in to ekskluzivno zoper njihovo voljo. To je slovensko dolgočasje, vse se odvija po predvidljivih poteh in vedno s prevaro in lažjo v ozadju. Tudi na desni ni »nič novega«. Nova Slovenija se prebuja iz kome, v katero jo je pahnil volilni rezultat. Tudi tu so zunanji akterji poraza dokaj jasni. Pisali smo ves čas, da gre za zlorabljanje zaupanja, ki ga krščanski ljudje, volilna baza NSi, pojmujejo v zelo natančnem smislu. Beseda je beseda, uspeh je uspeh, resnica je resnica. Politika NSi pa je bila kot »slon v trgovini s porcelanom«, opletala in pometala je v imenu »Kristusa kralja« z vsemi mogočimi nečednostmi, od kolaboriranja z levico, do manipulacij znotraj Darsa, in kar je še teh reči. K temu je svoje dodal še predsednik sam, ki si notranje avtoritete v stranki (ne v slovenski politiki) ni znal zagotoviti, zato pa je toliko močneje izražal zunanjo. Andrej Bajuk je nastopal v zavesti moči, naduto in prevzet nad samim sabo. To je najtežja dediščina njegovega »argentinstva«, južnoameriški moški najprej sanja o tem, da bi bil politik. Tu je navidez Bajuk podoben Francetu Rodetu, toda razlika je zgolj naključna. Rode je bil v slovenskem prostoru evropski intelektualec, ki ga ta prostor (tako kot vseh drugih evropskih intelektualcev slovenskega imena, Draga Jančarja,
214

denimo) ni niti sprejemal niti cenil. Rode je imel svoj program in ga je uresničil. Njegovo ime ima danes težo na planetu, Bajukovo zgolj v analih politične chronique scandaleuse, črne kronike ali letopisa škandalov po domače. Izraz utegne biti na mestu, kajti zgodovina NSi je tako kot zgodovina njene predhodnice z redkimi izjemami »škandal«. Prvič je škandal dejstvo, da je skupini ljudi uspelo tako dolgo manipulirati z javnim mnenjem in se prodajati za to, kar niso bili. Oče tega izvirnega greha je najprej Lojze Peterle, katerega identiteta se skriva tudi v registru Službe državne varnosti, kot smo pisali pred tremi leti. Takrat je Peterle napovedal silovite tožbe in kazenski pregon zaradi zadeve udba.net. Po treh letih ni napravil ničesar. Zakaj neki le? Kaj pa če se je bal, da bi sodni proces v javnost pritegnil dejstva, ki bi pomenila definitiven konec njegove kariere? Drugi »škandal« pa je pripeljati stranko, ki bi po vsej logiki morala imeti deset do petnajst odstotkov glasov, iz parlamenta. Tu bo nekdo dejal: vodstvo se je zmotilo, ljudje (člani) so mislili dobro in bili odprtega srca. Vendar se nihče ne spominja, da bi se pred tremi leti kdo javno vprašal: kaj pa je predsedniški kandidat Peterle počel v registrih SDV? Nadalje ni bilo nikogar, ki bi pisal, razmišljal ali kako drugače sporočal, da je s stranko nekaj narobe, da jo tare peza izvirnega greha. Da je pripravljena za oblast napraviti vse, povezovati se z vsem in vsemi, da bi le bila v ospredju. Tako so Peterleta (z izjemo finala volilne kampanje novembra lansko leto) podpirali in gradili v medijskih štabih, ki izvorno sodijo med hard core tranzicijske levice (Nikola Damjanić in Ninamedia, denimo). Niti eden od članov NSi se ni javno vprašal, v čigavem interesu pa sploh je sindrom »Peterle«. Nasprotno, ko je pred tremi leti Mag razgrinjal stranpotja Peterletove politične kariere, so se vsi v en glas zbirali pod bandero, na katerem so plapolale Peterletove čednosti. Na ta način so legitimirali izvirni greh, ki se je začel že z ustanovitvijo Slovenskih krščanskih demokratov leta 1989. Tedaj se tudi začne, sprva skrito, potem odkrito Peterletova kolaboracija z levico, kolaboracija, ki je prek Podobnikov onemogočila razvoj Slovenije v demokratično državo, utemeljeno na vladavini prava in transparentni ekonomiji. Ko se zdaj zdesetkana »Matjaževa vojska« veljakov NSi zbira za nove in nove klavzure, bi se morala v meglenem jutru slovenskega vsakdanjika najprej vprašati, kaj je narobe. Vendar teh glasov ni slišati, ker je stranka, tako kot včasih, spet v funkciji tranzicijske levice. Eventualna izvolitev Ljudmile Novak, bi zagotovila nujni mir in pripravila infrastrukturo, ki bi Peterletu omogočila izvolitev v Evropski parlament. Tam bi sicer prejemal medalje tipa »Evropski homeopat leta«, doma pa bi ustvarjal potencial za ponoven poseg v prostor, ki ga je prav s svojo prisotnostjo kontaminiral do katastrofe 21. 9. 2008. Prenovljena in »oživljena« NSi bi imela zgolj cilj slabiti izvorno jedro demokratične opozicije na Slovenskem, cilj, ki mu je s svojo dvojčico, SLS, služila dvajset let. Na desni nič novega. Doklej še?
215

PRIMOŽ TRUBAR IN ŠKRJANCI V manj kot desetih letih je človeštvo napravilo korak iz Gutenbergove ere v dobo interneta. Tiskane knjige, ki so šest stoletij določale identiteto sveta in njegovih civilizacij, so v času, krajšem od generacijskega obrata, postale odveč. Reducirale so se v svojo elektronsko obliko, v njej pa utegnejo tudi razpasti. Že v kratkem se namreč obetajo vsem dostopne internetne knjižnice, v katerih se bo knjiga vrnila nazaj v svoje kompozicijsko gnezdo, k besedi. Internavt ali uporabnik interneta, kot se temu manj tehnično reče, jih bo lahko razstavljal po svoji mili volji. Besedilom bo lahko kaj dodajal ali kaj odvzemal, skratka, počel vse, s čimer bo krnil njihovo prvotno identiteto. Razviti svet se zaveda, da se je s svojo civilizacijo, tehnologijo in religijo v takega oblikoval zgolj prek pisane oz. tiskane besede. Zrušiti ta temelj bi zanj pomenilo uničiti tisto jedro, na katerem je zgrajeno vse, kar je zgrajenega. Internetno sfero zato dojema in vrednoti kot sfero pomožnega, če ne že poskusnega, temu pa je tako, ker se zaveda klasike, tradicije in primata pisave, v svoji <<čigavi??>> primarni ali sekundarni formi, tiska. Razviti narodi goje to formo naprej, hranijo jo kot dragoceno punčico v očesu. Obisk knjigarne v kateri od evropskih prestolnic bo še vedno dogodek zbranosti in spoštovanja: zlepa ne boš dočakal, da se bo kdo glasneje izražal, prepiral ali nedostojno vedel. V korelaciji s tem so cenjeni tudi univerzitetni poklici. Cenjeni so ljudje, ki iz izkušnje pretekle besede poskušajo določati skrb za današnji čas. Cenjeno je to, kar se imenuje mišljenje, razmišljanje, pisanje, skratka kultura misli in (tiskane) besede. Pred nekaj dnevi smo v domovini obhajali praznik prav te. V dnevu reformacije smo namreč počastili dejstvo, da je – kot učijo protestanti – Bog leta 1551 prvič spregovoril Slovencem v njihovem jeziku. Pomembnost tega dejanja izhaja iz preprostega dejstva, da smo si ob odsotnosti avtonomnega državnega ali vsaj državotvornega aparata nujno zavest o avtonomiji, upravičeni drugačnosti od ostalih in nacionalni samozavesti zagotavljali s pomočjo pisnih ali tiskanih oblik kulture, prek knjige. Kot sta Trubar in reformacija neločljiva od tiskane besede, tako je od nje neločljiv tudi ves poznejši razvoj, z vsemi mejniki, ki jih poznamo. 31. oktobra smo torej praznovali kulturo tiskane besede, v najširšem pomenu te besede za našo eksistenco, skozi stoletja sem. Na mestu je torej vprašanje, kam se Slovenci med Gutenbergom in internetno sfero (še ali sploh) uvrščamo, kako je s kulturo tiskane besede danes. Odgovor bo potrebno poiskati v dodatnem podvprašanju. Kje pa je danes v Sloveniji tiskane besede največ? Veliko je je v knjigah, veliko v zapisih in zapiskih, precej v
216

revijalnih publikacijah, vendar največ v tisku, in sicer dnevnem. Dnevni tisk je po svoji količini najpomembnejši nosilec tradicije tiskane besede na Slovenskem. Tako je tudi pri drugih narodih. Največji domet tiska je na področju dnevnih medijev, vendar se pri tem že postavlja pomembna razlika med Slovenijo in »razvitim svetom«, če to vprašanje razumemo s stališča medijev, omenjene narekovaje lahko tudi izpustimo. Neprekosljiva zgleda ostajata Frankfurter Allgemeine Zeitung in francosko časopisje. Slednje je v skoraj presenetljivem deležu v lasti korporacij, ki se ukvarjajo (tudi) s prodajo orožja. Se pravi, da so zadaj dokaj neposredni interesi lastnikov, ti pa so pri takih stvareh vselej politični. Toda to nas ne sme zavesti. Francosko dnevno časopisje (seveda tudi ostalo, predvsem tedniki) je pisano na intelektualnem nivoju, ki je conditio sine qua non njihovega obstoja. Vzdržuje se političnih sodb, če že, potem to napravi na način, kjer je analiza primarna, še pomembnejši pa so objektivni dejavniki. Če nekdo (politik) nima prav, moram to inteligentno dokazati. To je svetovna norma. Večina domače dnevne produkcije pa za njo le caplja. Slovenski dnevniki (in večina tednikov) so pisani na način, da jim je za intelektualno normo malo mar. Kot je deželi ali državici malo mar tudi za intelektualce. Nivo svetovnega časopisja pri nas vzdržujejo le kulturna priloga Dela in Književni listi, pa nekaj člankov v Dnevnikovem sobotnem Objektivu (predvsem t.i. desnih avtorjev, Ocvirka, Štuheca, Ošlaka, pa po drugi strani Crnkoviča). To se po intelektualnem nivoju bere tako, kot bi se bral kakšen Figaro ali Le Point. Kultura slovenske tiskane besede petsto let po Trubarju doživlja vsakodnevno kalvarijo. Vseeno je, kaj napišeš, kako napišeš, da bo le imelo nekaj zoper Janšo, cerkvenjake in novorevijaše, pa bo članek dosegel svoj namen. Zato je tudi vseeno, kakšno izobrazbo novinarji imajo in koliko o svetu vedo. Tudi je vseeno, koliko so moralno občutljivi in kakšna je stopnja njihove osebne integritete. Zato tudi ni nikomur mar, da za osrednjim slovenskim časopisom Delo, ki se ponaša s parolo »pravica vedeti« ali »misliti širše«, stoji vodstvo, katerega odlika je slej ko prej škrjančeva pamet. Falanga ljudi, ki začenja pri predsednici Nadzornega sveta, gre do urednika časopisa Darjana Koširja, v potrebah neposredne politične artikulacije pa se izrazi v uredništvu Sobotne priloge (Irena Štaudohar), afirmira tisto, kar je pravičnik Jerman iz Hlapcev dejal učitelju po imenu Komar: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Tedaj so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila«. In ostali so Komarji, pravimo s Cankarjem. Ob petstoletnici tiskane besede ti Trubarju v sramoto brenčijo glasneje kot kdaj prej. OGLEDALO SESTRE EMMANUELLE Francija in z njo prenekateri del sveta še nista prenehala žalovati za sestro Emmanuelle, ki je na pragu stotega rojstnega dne odšla v večnost. V zavest ljudi se
217

je vpisala po preprostem stavku, ki je zapisan v njeni zadnji knjigi: »Kdor ljubi, ne umre«. Sestra je sicer kot oseba čisto umrla, da je lahko ljubila, svojega življenja ni posvetila sebi, kot to navadno počno ljudje, temveč drugim, najbolj ubogim. »V svinjaku, ki je stal poleg enega od bivališč kairskih zbiralcev smeti in cunj, je zevala majhna luknja. Tja so odlagali negibna telesa novorojenčkov, ki jih je pokončal tetanus. Ko so še dihali, so jih jokajoče matere v upanju na zadnjo pomoč prinašale k meni. Groza me je bilo obrazov, ujetih v globok krč, ki je drobno glavico potegnil čisto do ramen, groza me je bilo majcenih prstkov, ukrivljenih, bolje, zapičenih v dlan. Virus je že dosegel možgane; tisti, ki so kdaj to izkusili, dobro vedo: najtežje je stiskati v svojih rokah nekoga, ki bo umrl«. Tako je sestra Emmanuelle popisala majhen detajl iz svojega »delovišča«: desetletja dela je namreč posvetila pomoči ljudem, ki se preživljajo z zbiranjem navlake na smetiščih deset milijonskega Kaira. Sam sem bil pred petimi leti tega tudi tam. Smetišča namreč oglašujejo kot mestno znamenitost, tako da so postala zaželena turistična destinacija. Ker smo imeli dobrega vodiča, nas je popeljal in medias res, v sredo enega od smetišč. V njem smo se zadržali dobri dve uri. Ne vem, če sem velikokrat v življenju doživljal tako intenzivno mešanico občutij: zaprepadenost, strah, gnus, čudenje. Vse, kar me je preplavljalo, pa se da povzeti v eni sami besedi: »Stran, čim prej stran od tod«. Odzval sem se kot človek, o sebi nisem nikoli razmišljal drugače, kot da sem človek, v svetu, kjer to ne velja dosti. Vendar se je dalo veliko bolj človeško odzvati tudi drugače: kot se je sestra Emmanuelle. Ostala je tam. Ljubezen, ki je močnejša od osebe, se je prek nje kar naenkrat znašla med ikonami sveta. Biti odprt do drugega do te mere, da lahko zanj storiš karkoli, ne glede na to, kakšen je in kje se nahaja, ta lastnost je s smrtjo sestre postala prestižno blago na trgu, tako prestižno, da je javnost, ujetnica medijske civilizacije mladosti, lepote in telesa, začela kot uročena ponavljati njeno najbolj radikalno misel: »Tudi zadnje izničenje, ki me bo doletelo, izničenje telesa, smrt ni nič drugega kot končno odprta vrata v ljubezen.« Najdete jo v krepkem tisku pomembnejših tiskovin. Emmanuelle in Slovenija? In njen obraz v zrcalu medijev? O tem sem lahko razmišljal na deset tisoč metrih višine, v letalu, kajti zgolj tam jemljem v roke brezplačno Delo. Tudi pomeni višina določeno anestezijo, tako da je človek za stranpoti časopisa, ki se oglašuje z »misliti širše«, manj dovzeten. Pa spet ni šlo brez kratkih stikov. Kar me je požgalo, se je nahajalo na zadnji strani, kjer so sestro Emmanuelle v drobni notici predstavili kot žensko, ki je imela v mladosti težave s samozadovoljevanjem. Na mah sem odložil, četudi sem bil pripravljen na podoben šok. V uvodniku se je namreč odgovorni urednik Košir sladko lizal laškemu patronu, ko je opravičeval njegovo prodajanje Mercatorja. Pa saj, če lahko hvalijo Šrota, je logično, da potem blatijo svetnike. In koliko to stane? Sedanji odgovorni urednik jo odnese s šestimi tisočaki neto, prejšnji, Janez Markeš je zdaj pristal na enem in pol.
218

Vmes pa je večni potnik med Kučanom in Janšo, Danilo Slivnik, ki sliši na tri. Šest, tri ali en tisoč, cena za načelnost? Za osebno integriteto? V slovenski presse (boljši izraz je balkanski štampa), da. Vendar se pri Delu nisem mudil kar tako. Če zanemarimo potrošni material, kakršnega predstavljajo uredniki (v dveh letih so jih zamenjali štiri krat), se lahko ogledamo po boljših primerjavah. Kako pa je s pomembnimi ženskami na Slovenskem in z njihovimi »vrati v ljubezen«. Že samo zastavljanje takšnega vprašanja je trčeno početje. Ker pa sta Slovenija in Francija – po mojih informacijah – še vedno na istem, vse bolj globaliziranem planetu, poskusimo vseeno. Prva ženska Dela, predsednica Nadzornega sveta Adrijana Starina Kosem v ogledalu sestre Emmanuelle? No spet neznosna primerjava. Če bi meril z vatlom večne ljubezni in za mero vzel najlepšo knjigo o njej, Dantejevo Božansko komedijo, bi ji objektivno dal status v tistem krogu pekla, kjer ječijo izdajalci dobrotnikov in prijateljev, v devetem, najglobljem. Z Dela na delo. Kaj pa je s slovenskim človekom narobe, da ne more pred zrcalo sestre Emmanuelle? Adrijana Starina Kosem namreč ni napravila ničesar, kar bi v Sloveniji ne imelo statusa družbene sprejemljivosti. Izdajali, lagali, hlapčevali, kradli in lagali << »lagali« se tu že ponavlja>> so že mnogi pred njo, mnogi ob njej danes, in mnogi bodo to še počeli, ad slovenski aeternum, kot se temu reče. V Sloveniji ljubezen nima domovinske pravice, ker je percepcija življenja, še posebej v tranziciji, njej premo nasprotna. Starina Kosem je samo eden od primerov. Slovenija je v zadnjih desetletjih namreč uveljavila vrednote, ki temeljijo na laži na eni strani in na brezsramnem okoriščanju z družbenim premoženjem na drugi. Ob zori sprememb konec osemdesetih je Milan Kučan eksistencialno laž (socializem po meri človeka) pretihotapil v sodoben čas. Mediji so to obranili, v ozadju pa so se izbrani polaščali družbenega premoženja. Mnogi so molčali, redki govorili, še redkejši govorili po resnici. Smetišče nravi, značajev in karier. Ta atmosfera pa je z zlom gosteje prežrta kot kairsko pokopališče s smrtnimi klicami. Tu tudi ljubezen ne more ničesar. Sœur Emmanuelle, dobrodošli v Sloveniji! SIVA POT Pasaža ljubljanskega Maximarketa, pred vhodom v luksuzni Maksim, enkrat prejšnji teden ob času, ko se je na prestolnico po dnevu, polnem zavijajočega vetra in zimskih obetov, spustil mrak. Hitel sem nizdol po stopnicah, proti trgovini, v kateri me je čakalo nekaj drobnih opravkov. Zamišljen sem tik pred zadnjimi stopnicami pot prekrižal manjši silhueti moža, ki je gledala predse, z glavo sklonjeno v levo stran, tako, da se je skoraj poravnala z rameni. V trenutku, ko sem videl, kdo je pred menoj, se je obilen život moža že zmuznil mimo in zavil levo, v prestižno restavracijo. Preplavila me je množica vtisov, povezanih s človekom samim, pa z mojim prvim srečanjem z njim, štirinajst let tega je bilo 26. oktobra letos.
219

Tistega 26. oktobra 1994 je nekdanji ljubljanski župan Jože Strgar povabil te dni preminulega dunajskega župana Zilka na simbolično vožnjo z zapravljivčkom po Dunajski cesti. Kar je danes samoumevno, tedaj ni bilo. Zilk je namreč skupaj s Strgarjem onega dne pritrdil prvo potno znamenje, ki je označevalo nedavno sprejeti sklep Mestne skupščine, da se Titova ulica preimenuje v Dunajsko. In Helmut Zilk je ob tej priložnosti prišel najprej na Magistrat, kmalu zatem pa so ga peljali še na avdienco k predsedniku Republike. Bil sem tedaj organizator tega obiska, dober mesec poprej sem pred lokalnimi volitvami prevzel vodenje mestnega odbora Slovenskih krščanskih demokratov v Ljubljani. Tako sem se v vrtincu dogajanja na Gregorčičevi znašel tudi sam. Naenkrat sem tako stal pred Milanom Kučanom: seveda sem se mu najprej predstavil. »Poznam Vaše pisanje«, mi je rekel: »ampak veste, kaj Vaše pisanje je?« Zazijal sem vanj. »Vaše pisanje je nov prispevek k slovenski politični blaznosti; ampak to ni nikdar individualno, to je vselej kolektivno početje,« mi je na koncu zabrusil. Ostal sem brez besed, takšne nesramnosti v svojem življenju prej še nisem izkusil. Oko pobere najmanjši detajl in v spomin se vtisne še tako neznatna sled. Iz Maximarketove pasaže sem štirinajst let kasneje »odnesel« obraz nekdanjega predsednika, bolje, njegov profil. Zdelo se mi je, da se je izenačil z dvema pojmoma, ki tudi v gledališču in umetnosti pogosto nastopata z roko v roki, s starostjo in s privoščljivo zlobo. Ljudje v jeseni življenja postanejo zagrenjeni, če se jim ni posrečilo uresničiti tistega, kar so si mladosti zadali za življenjsko izpolnitev. Pa Kučan? Česa pa on ni uresničil, zakaj pa ima zdaj na stara leta slabo vest nad seboj? Šele ob nastopu Pahorjeve vlade se je namreč pokazalo, kako globoko se je nekdanji predsednik republike zajedel v usodo in zavest naroda s svojo tezo o socializmu po meri človeka. In kaj vse nam je uresničil. Medijsko enoumje, čisto takšne narave, kot je bilo pred dvajsetimi leti, kapitalski divji zahod, le da so šerifovske zvezde rdeče-škrlatne barve, politična opozicija, reducirana na eno samo stranko, proti šestim strankam, ki so podprle Pahorjevo vlado, in tako dalje. Nadalje, logika trojanskih konj, ki se je v tranziciji hudo splačala, dobiva zdaj jasno ozadje. Prepoznavna postaja roka, ki je vlekla nevidne niti skoraj dvajset let. V ljubljanskem Maximarketu sem isti dan srečal enega od novih poslancev DeSUSa. Imena ne vem, vem le, da je bil prvi v avdienci pri starosti slovenskih komunistov, Miranu Potrču, predvsem pa sem si ga zapomnil, ker nosi neke vrste čebelarski klobuk, pol-melono, kot se je temu včasih reklo, ki ga ne odloži ob nobeni priložnosti. Kdo mu je tako modo svetoval, ne vem. Vem pa, da je v klobuku videti grotesken, boljši izraz bi bil bedast, če ga uporabimo brez vsake vrednostne konotacije. Poučil sem se kasneje, da je to eden od poslancev DeSUSa, ki so iz Kučanove »kvote«. To pomeni, da ti ljudje niso niti člani stranke niti niso v njej delovali. V priročnem trenutku so se pač angažirali na pobudo nekdanjega predsednika, ki je najbrž spet izkazoval skrb glede obrambe demokracije ali kakšne civilne družbe.
220

Morda pa bedasti klobuk res služi maškaradi, vendar nekoliko drugačni, kot bi si jo utegnili predstavljati. Kaj pa če prikriva resnost situacije, ki je nastopila, ko so z namenom spremembe političnega ravnovesja v državi DeSUSov kader spočeli kar zunaj strank, in vitro, pri večnem alkimistu slovenske politike Milanu Kučanu? Ostareli mož iz Maximarketove pasaže je lahko zadovoljen kot malokdo. Projekt mehkega prehoda iz oblasti na oblast je uspel. Problem pa se pojavlja, ker gre ta uspeh na rovaš države kot take. Kučana sem večkrat v mislih poimenoval »oče slovenske majhnosti«. Osamosvojitev je bila namreč mišljena dvodimenzionalno, pri čemer je prva, najnujnejša dimenzija vodila k ustvarjanju zunanjega okvira države kot take, s članstvom v EU kot finalom, druga, prav tako pomembna pa je merila na notranjo osamosvojitev. Na osamosvojitev od vzorcev socializma, hlapčevstva, servilnosti, korporativne logike političnih lobbyjev in drugo. Notranja osamosvojitev je predstavljala tudi ustvarjanje pravih pogojev za oblikovanje intelektualnih, gospodarskih in siceršnjih elit, kakršne pozna zahod. Od vsega tega se ni uresničilo tako rekoč nič. Slovenska družba je spet pristala na točki, na kateri je Kučan v osemdesetih začutil, da mora zamrzniti svojo partijsko knjižico. Nekaj sprememb sicer ostaja, vendar si ambiciozni človek, ki ga tako neustvarjalno okolje tišči, malo pomaga s tem, da do Bežigrada namesto Titove vodi Dunajska cesta. Slovenija tako in tako stopa le po eni, Kučanovi poti. DEVETINDEVETDESET RAZLOGOV V evropski politiki se ti dni dogaja prelom. Med 21. in 22. novembrom ponoči so pripadniki francoske socialistične stranke zborovali, razgrajali in bentili pred njenim sedežem na eni od središčnih pariških alej, aleji Solferino. V duhu in tradiciji tega naroda je, da pomembnim dogodkom, ki so se zgodili v času, ko se je sonce nahajalo na drugi strani planeta, nadenejo ime po obveznem času vsakodnevne tême. Davno nazaj smo tako spoznali krvavo šentjernejsko noč, sedanja, ki ji mediji privoščljivo rečejo noč iz ulice Solferino, pa razen razgretih glav in hudih besed ni prinesla očitnejših katastrof. Ali pač? Zunanji razlog razglasja je, da sta obe kandidatki za predsednico stranke, Ségolène Royal in Martine Aubry dobili približno enako število glasov. Razlika med njima je takšna kot v kletni beznici pri Zelenem fraklju. Ko je vanjo posvetil Skavt Peter, da bi žgajnarjem pridigal o krivdi in grehu, se namreč ni mogel odločiti, koliko jih je sploh notri. Če si jih gledal s treznimi očmi, dvanajst, če si ubral pijansko optiko, pa še enkrat toliko. Tudi razlika med obema kandidatkama je tam nekje: 14 ali 41 glasov, kakor pač vzameš pri glasovalni masi, ki gre pri članstvu v tej stranki v desetine tisočev.
221

Pa je »babji prš« okrog prvenstva glasov le zunanji razlog. Globlji razlogi so drugje. Površinski najprej v tem, da je ta stranka že desetletja obsojena na poraze. Zadnjega, ki je v njenem imenu zmagoval, so v položili v grob pred trinajstimi leti. Bil je to François Mitterrand, ki je svoj mandat sklenil ob nastopu Chiracove dobe, maja 1995. Od tedaj PS (Socialistična stranka po naše) beleži poraz za porazom. Kantoni na rakavi poti nizdol so Jospinov poraz proti Le Penu jeseni leta 2002, ki je osupil svetovno javnost. Kako je lahko tako privilegiranega kandidata odnesel demagoški šušmar? Potem je tu gladka serija parlamentarnih porazov, ki nikakor ne kaže, da je bo kmalu konec. Sem prihaja – at last but not at least – debakel Royalove maja 2007, ko je bila neuspešna proti Sarkozyju. Skratka, če članstvo izraža globoko in glasno nezadovoljstvo ima za to – kot gasilska bramba iz Butal – devetindevetdeset razlogov. Svetli cesar je namreč nekoč s svojim obiskom počastil ta imenitni kraj. Sprejeli so ga po domači šegi: namesto s streljanjem, z – brizgo. Bil je lepo moker, ko je vprašal po razlogih. Pa so dejali, da jih je devetindevetdeset, ne eden manj, ne eden več. Toliko je tudi razlogov za poraz stranke, ki vsemu navkljub, kritikam, zgledom iz tujine in izrecnim opozorilom skozi desetletja, ni opravila nujnega aggiornamenta, koraka v evrokomunizem, kot so ga napravile druge stranke levice v Evropi, začenši z angleškimi laburisti. Francoska levica je namreč od vojne naprej vztrajala pri najbolj ortodoksnih tezah in še sam Mitterrand se je moral nekoč braniti, češ, da toliko leninista pa le ni, da bi zavrnil Nato in Evropsko zvezo. Med drugim je francoska levica častila Stalina, obsojala poskuse Madžarske in Češke po avtonomiji znotraj Varšavskega pakta. Mnogi so ploskali, ko je Brežnjev zadušil Praško pomlad, nenazadnje, Slovenci smo pri osamosvajanju lahko računali le na Chiracovo stranko (sam sem se 6. septembra 1991 v Périgeuxu z njim osebno pogovarjal o eventualnem priznanju RS in se o tem prepričal na lastne oči), socialisti so bili proti. Kako tudi, da ne, saj je bila neuvrščena Jugoslavija njihov velik tovariš. V delu francoske javnosti je še danes slišati parole, ki bi tudi najbolj predrtemu slovenskemu levičarju zvenele nekoliko anahronistično. V zvezi z gospodarsko krizo se namreč pojavljajo misli o »svetovni proletarski revoluciji«, pa o »kulturi (diktaturi) proletariata«, nadalje o »razrednem boju« in tako dalje. Misli na diktaturo proletariata se tako ali drugače pravzaprav pojavljajo tako v zvezi z gospodarsko krizo kot tudi brez nje. Kot francoska levica je namreč tudi slovenska levica na istem ideološkem meridianu. Ta je nekoliko prilagojen bistveno pomanjšanim razmeram znotraj »kneževine Slovenije«, kar pomeni na eni strani geografsko zastranitev (problema enostrankarskega sistema in državljanske vojne, denimo, Francija ne pozna), na drugi pa strnjen prostor omogoča hudo koncentracijo ideološke intenzivnosti. Obstaja pa ena, pomembna razlika. Republika Francija ni nikdar živela v totalitarni osami, tako da se nikdar niso mogli razviti mehanizmi

222

izločanja, ki jih Slovenci po šestdesetih letih nasilja sploh nismo več sposobni identificirati in kot take zavračati. Francija ne pozna fenomena, kot je odsotnost svobode tiska, kar državljani RS izkušamo vsak dan. Predvsem pa ne pozna boleče izkušnje totalitarizma, o kateri je Vaclav Havel govoril v svoji knjigi Živeti v resnici. Francoski mediji držijo ogledalo zablodi, ker je to v izročilu njihove demokratične tradicije. Teze, ki smo jih izpostavili v tretjem odstavku, so namreč povzetek uvodnika Clauda Imberta, objavljenega te dni v Le Point, najbolj prestižnem francoskem tedniku. Ob odsotnosti svobode tiska državljani RS sprejemamo za »normalno« tisto dediščino, ki jo je Milan Kučan kot predsedujoči CK ZKS leta 1990 prinesel na dvorišče slovenske »demokracije«. Po »Kučanu« je za nas vse normalno. Nenazadnje, živimo v »normalni« državi, četudi je ta po kriterijih, ki vzpostavljajo demokracijo, izenačena z režimi, o katerih ne moremo reči nič dobrega. Za nas je laž resnica in resnica laž. Ker pač ni vrednostnih kriterijev, je dovoljeno vse. Za vse obstaja devetindevetdeset razlogov, razen za življenje v resnici. Za to pa je na voljo le en sam. ZAJEC IN KOLAJNE V predpraznične dni je udarila nepričakovana novica, da je predsednik Republike Danilo Türk z zlatim znakom svobode odlikoval zakonca Spomenko in Tineta Hribarja. S tem zadnjim dejanjem je politika sedanjega predsednika dobila potrditev notranje konsistence, saj je v letu dni postala docela predvidljiva. Gre za kontinuiteto dveh dosedanjih predsednikov, od katerih pa niti eden ni bil brez članske izkaznice v nekdanji ZKS. S tem je Danilo Türk sicer stopil v politično neproduktivno nasprotje s tistim, kar je obljubljal, bolje predstavljal ob svoji izvolitvi. Takrat je kazalo, da gre za svežo osebnost, svetovljanskega profila, ki bi si želela nekaj napraviti na novo – in po svoje. »Svežina in svetovljanski značaj« pa sta pričela kopneti že po prvem dnevu mandata. V začetku se je to kazalo kot želja po razširitvi »delovnega področja«. To bi pomenilo, da bi se iz svojega stanovanja selil v Vilo Podrožnik, če ta ne bi bila na razpolago, pa v nekdanjo Drnovškovo brunarico na Brdu. Hkrati bi v svoj delokrog integriral tudi častno stražo, že v tistem času pa se je začelo kazati, da bo množica potovanj po tujini nujno potrebovala svoj aparat v obliki reaktivnega letala. A ko je predsednik izrazil željo po redefiniranju svoje ustavne vloge, je ostal začuda skromen glede pričakovanj, da bi svoj mandat odprl za nove vrednote in tako vsaj delno popravil slab vtis (bolje krivice), ki sta jih ustvarila predhodnika. Najmanj, kar je bilo pričakovati, je bil drugačen pristop pri vabljenju, počaščevanju, nenazadnje odlikovanjih ljudi v državi. Pri Kučanu in Drnovšku je vse to potekalo v obliki
223

»logičnega« protokola. V krog posvečenih so bili pripuščeni le tisti, ki so lahko dokazali takšno ali drugačno zvezo z nekdanjo SZDL, drugače, z razprostrtim dežnikom, ki je v socializmu združeval ljudi brez hrbtenice (pa z ustrezno »preverko«). Tam je bil današnji predsednik pred demokratizacijo l. 1990 tudi v službi. Tako kot oba predsednika pred njim in devetdeset odstotkov današnje družbene »elite«. Danilo Türk je na koncu drugega desetletja po začetnih demokratičnih procesih Sloveniji demonstriral, da se še vedno dá po »starem«. V bistvu je originalen zgolj v tem, da je prvi izumil amalgam postmodernega titoizma. Kaj mislimo s tem? Veliko razkošje (najbližji še slovenski izraz je »hohštapliranje«22), ki ga spremlja težka ideološka konservativnost. Danilo Türk je »Tito« sodobnega časa, le da ima manjši problem. Čas se je toliko premaknil, da mu ljudje tega preprosto ne pustijo več. Javni interes mu še vedno dovoljuje ideološko rigidnost, ne sme pa več uveljavljati drugih vrednot titoistične države, najprej in predvsem pehanja za prestižem in draginjo. Tu je javnost predsedniku krepko pristrigla peruti. To pa ne pomeni, da mu postmoderna Slovenija ne pušča odprte poti v bistveno reč, namreč v negovanje in predvsem ohranjanje njenega ideološkega profila. Ob novem letu 2009 sta zakonca Hribar idealno torišče za dokazovanje zvestobe in preverjenosti slovenskega predsednika. Odlikovanje sta namreč dobila zaradi prispevka k osamosvajanju in demokratizaciji slovenske družbe, Tine Hribar pa še posebej za znanstveno raziskovalno delo na področju filozofije. Tine Hribar se zdi v tem paketu še najmanj problematičen. Prek Nove Revije si je res dolgo časa prizadeval v svoji smeri, ki sicer z demokratizacijo slovenske družbe ni imela dosti skupnega (deset let tega je v Delu svaril prav pred nosilci te ideje v prostoru, pred Rodetom, Jambrekom in Janšo), ustvaril pa je svoj opus, kot ga pač ustvari vsak od bolj marljivih profesorjev na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vendar Tine Hribar v svojem življenju ni objavil niti ene same znanstvene monografije pri kateri od akademskih založb v tujini, kar pomeni, da je produkt zgolj slovenskega prostora, da je za svetovno misel gluh, kot je ona zanj. Pogled na internetno stran Cobiss, kjer so zbrani podatki o vseh objavah zaposlenih na slovenskih univerzah, bo povedal prav to. Če bi hotel predsednik Türk odlikovati koga za znanstveno raziskovalno delo na najvišjem nivoju, sta tu (pred vsemi drugimi) predvsem člana Evropske Akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu, profesorja Jože Krašovec, humanist, in Branko Stanovnik, kemik. Njun opus je kvalitativno in kvantitativno zahtevnejši, težji in pomembnejši od Hribarjevega. Če je predsednik v delu Tineta Hribarja počastil marljivost domačih filozofov, na to ne more biti pripomb. Po logični poti pa pripombe nastajajo ob Spomenki Hribar.
22

Iz nemškega hoch stapeln, visoko nakladati, namreč na skladovnico (der Stapel). V starosvetni slovenščini se je temu reklo: »Se visoko nosi.«

224

Slovenske lovske družine dajo na začetku vsakega leta v zakup odstrel zajcev. Lovci lahko dolgouhce potem popokajo bodisi na ravnicah Slovenskih goric bodisi v Snežniških gozdovih bodisi kje drugje. Tako se za Spomenko Hribar (kot za oba zakonca) zdi, da imata aprioren mandat za podelitev odličij. V zadnjih letih sta bila »Slovenec leta«, menedžerka leta (Finance v decembru), zdaj sta »zlata Slovenca«. Vmes pa so jima potresli toliko kadila, da ga naš nos preprosto ne prenese. Spomenka Hribar je nagrajevanja vredno delo zaključila pred koncem osemdesetih. Njen spis Krivda in greh je pomenil določen izziv slovenskemu prostoru, od spisa Zaustavite desnico (velika noč 1992) pa je v javnosti navzoča zgolj po – na zunaj histeričnem, za globlje poznavalce pa logičnem – nasprotovanju vsakemu, ki mu ni blizu tip SZDL-jevske družbe. V znanstvenem in človeškem smislu pa je biblijski »nič od ničesar«. Idealen za Türkove kolajne. SKUŠNJAVE SVETIH ANTONOV Slavnostna umestitev Baracka Obame na mesto 44. predsednika ZDA je v svetu zbudila mnogo upov in – skušnjav. Teh je poln tudi domači log. Ali mar niso ob največjem dogodku zadnjih dni slovenski politični »analitiki« pohiteli in nam sugerirali Pahorja (ter njegov način vodenja države) kot pomanjšano, a nič manj koncentrirano enačico podalpskega Obame, češ da oba razganja od pričakovanj, konstruktivnosti in lepših pogledov v prihodnost? V resnici je slovenska javnost, če je uho le nastavila na tišje in bolj prikrite tone, dobivala vtis, da se je Obama pri nas zgodil že septembra. In da se je v Slovenijo tedaj vrnilo prav tisto upanje, ki je iz Bele hiše odšlo pred osmimi leti, ob nastopu G. W. Busha mlajšega. Take utvare so pomagali ustvarjati predvsem veliki »specialisti« za vprašanja ZDA, ki jih svet sicer še ni odkril, slovenski vizualni mediji pa se ob vsaki priložnosti potrudijo predstaviti jih kot nesporne avtoritete za tovrstna vprašanja. V mislih imamo Edvina Hladnika Milharčiča, Mitja Meršola in Jurija Gustinčiča, predvsem slednja dva. Seveda jima na kraj pameti ne pade, da bi javnosti govorila o resnični Ameriki, utemeljeni na konservativni tradiciji, Bibliji, spoštovanju zasebne lastnine, in - at last but not at least - mržnji in odklanjanju komunizma, ki je za Američane vrsta talibanskega peklenščka, le da je zdaj nenevaren, ker varno počiva v zgodovinski kletki hladne vojne. Kako naj ti, taki in ta dva govorijo o resnični Ameriki in o njenem strahu pred komunizmom, če pa se ti, taki in ta dva napajajo prav iz vira, ki je za Američane jedro hudega strupa, iz dediščine domačega komunizma in lagodnih privilegijev socialistične države na Slovenskem? Obamo želijo umeščati v kontekst, kateremu ne pripada, kot mu ni pripadal noben ameriški predsednik. To je Obama, predelan za instant potrebe domače novinarske produkcije, ki želi tako doseči nekaj svojih
225

dobesedno slepih in neinteligentnih ciljev, namenjenih apologiji sedanje oblastne garniture (in njenih padrinov v zakulisju). To so seveda zgolj skušnjave domačih Antonov. Spomnimo se svetnika, ki se je pred skoraj dvema tisočletjema v puščavah Egipta potil, mučil in spopadal z neštetimi prikaznimi, ki so se mu ponujale bodisi v obliki najlepših skušnjav bodisi kot najhujše preizkušnje. Peklenščki, enkrat odeti v kože najzaljših deklet, drugič prešpičeni, kopitljavi, opremljeni s koli, ražnji in drugo tehniko iz mučilnega arzenala, vse to mu je hodilo na pamet v dolgih urah služenja Bogu – in njegovi človeški čredi. Za dediče slovenske Zveze komunistov, kamor se Pahor kot predsednik prenovljene socialistične alianse uvršča par excellence, Bog ni več predmet služenja – in skušnjav. Namesto tega je ostala zbegana čreda slovenskih smrtnikov, ki ji danes utrip določajo predvsem mediji. Če to velja za ljudi, koliko bolj velja še za tiste, ki so danes v njihovem imenu na oblasti. Medij je bog in bog je medij, tu pa tiči tudi bistvena razlika med Obamo in njegovo podalpsko inačico, Pahorjem, če je to dvoje sploh moč primerjati. Obama je bil pred mediji: v življenju se je do najvišjega položaja v stvarstvu prikopal ob nasprotovanju rasnim, verskim (njegovo drugo ime je muslimansko, Hussein) in socialnim predsodkom. Izkusil je poraze (najtežjega leta 2000 proti Bobbyju Rushu), a tudi srečo (gospodarska kriza in John McCain kot Bushev dvojnik). Pahor pa je za mediji: vse svoje življenje je služil diktatu drugih, prebijal se ni skozi nobenega od predsodkov, porazov ni spoznal, tudi sreče ni okusil. Slednje pač ni potreboval, ker so za to poskrbeli drugi. Nenazadnje tudi za njegov največji met v karieri: težka medijska artilerija je liderja SDS s konstruiranimi aferami uspela toliko prizadeti, da je med eno in drugo stranko nastal boren procent razlike. Od nje zdaj živi Pahor (in njegove suite). Vendar Pahorju (kot Sv. Antonu) pri njegovih strahovih pač ne more nihče pomagati. Tako peklenščki kot device ga obiskujejo dnevno, dnevno svojo politiko prilagaja podobam, ki mu jih sugerirajo mediji. V njegovem delovanju je en sam skupni imenovalec: ta ni promocija gospodarske reforme ali socialne države, temveč ugajanje vizualnemu impulzu, ki mu ga pošljejo mediji. Ko si hoče Marjan Kramar izplačati milijon evrov, vlada najprej ne reč nič. Ko mediji povedo, da je to napak, Pahor mrzlično reagira, za njim pa rep strese tudi njegov dvor (Lahovnik in Križanič, denimo) Ko NLB Bavčarju odobri odlog kredita za menedžerski odkup, se Pahor zgane 24 ur po tem, ko se zganejo mediji. Ko se banke znajdejo v smrtnem primežu zaradi tajkunskih kreditov, vlada molči. Predsednik nevrotično reagira šele, ko se zgodba en dan vrti po vizualnih medijih. Ko Sanader sproži ofenzivo v Bruslju, Pahor miri duhove, zgane se šele, ko stvar eksplodira v medijih, češ da tako ne gre naprej. 24 ur po tem, ko groteskno povabilo na rokometno tekmo kroži po medijih, Pahor spozna, da tja ne more iti. Ko postane v medijih očitno, da si nova
226

oblast enostavno želi razgrabiti gospodarstvo in subjekte, ki so še v državni lasti, Pahor spozna, da drsi v škandal in ustanovi t.i. KAS. Z Borutom Pahorjem je Slovenija dobila prvega predsednika vlade, ki v celoti služi – ne ljudstvu ne državi, še manj pa svojim interesom, temveč strahovom iz javnih občil. Njegova politika je v resnici priprava na tiskovno konferenco, njegov največji uspeh pa, če za dan, dva ubeži prikaznim, ki ga sicer preganjajo. V tem je enak puščavniku. Koliko je originalnejši od njega, uganimo sami.

POSVETILO DRUŽBI INTEGRIRANE LAŽI »Mireku in Ivi, da bi se spominjala, vendar da bi ne brala«, takšno podobo ima ta mesec najbolj znano posvetilo na planetu. Svetovno časopisje je namreč povzelo enega kronskih dokazov v aferi Milan Kundera in varnostne službe komunističnega sistema. Oktobra 2008 je namreč časopis Respekt objavil izpis iz registrov češke službe državne varnosti, datiran v leto 1950. Iz njega je razvidno, da naj bi Kundera takrat policiji ovadil nekega ubežnika. Kundera je to zanikal, zanikal pa je tudi, da bi družinski par Militka (Ivo in Mireka) sploh poznal: onadva naj bi namreč bila neposredna pomoč pri ovajanju. Kundera se je o tem »zarekel« na radiu, zdaj pa se je njegovo posvetilo zakoncema znašlo v svetovni javnosti kot kronski dokaz, da je Kundera očitno imel prste zraven pri denunciaciji in da je medijem pravzaprav lagal. Primer navajamo iz univerzalnega razloga. Kundera je bil med najbolj aktivnimi udeleženci Praške pomladi. Bil je tedaj preganjan, od leta 1974 pa si je dom našel v Parizu. Skusil je torej neprostovoljno emigracijo, trpel zaradi svojega prepričanja in s svojimi romani ustvaril enega najbolj pretresljivih opusov o izprijenosti komunizma, o tistem, kar je Havel imenoval družba laži. Pa vendar je očitno igral dvojno igro. Kako si lahko to razlagamo in kaj to pomeni za domače razmere? Najprej nam to pove, kako vseobsežno in uničujoče zlo je bil tak sistem. Očitno obstajajo generacije, od tistih, ki jih ni več, pa vse do onih, ki začenjajo v šestdesetih letih (njihovi nosilci so danes v zenitu svoje življenjske moči, stari okrog štirideset let), ki so bile kontaminirane s socializmom. Če si hotel v socializmu preživeti, si se moral adaptirati. Za razliko od Češke (in drugih srednjeevropskih držav) Slovenija ni nikoli ne na simbolni ne na vsebinski, še manj na personalni ravni prelomila s prejšnjim sistemom. Tisto, kar se je Kunderi zgodilo po »naključju«, se je pri nas dogajalo po programu. S Pahorjevo ero pa se je slovenska vrtnica zlomljene glave nagnila nazaj v preteklost. Da je v Sloveniji socializem prej pravilo kot izjema, povedo že temeljne tendence aktualnega dogajanja pri nas. Socializem je imel za prvobitni namen

227

integrirati vse in vsakogar v svoj sistem (v njem se je znašel celo Kundera). Integriranega posameznika je namreč veliko lažje nadzoroval. Danes smo priča prav istemu refleksu. Vse, kar si želi svoj prostor pod soncem poiskati zunaj institucij, ki jih je sistemsko postavil prav jugo-socializem, je obsojeno na pogrom. Še hujše je to, da se ta pogrom dogaja v imenu laži, vsi namreč vemo, da so te institucije neučinkovite, ker so protinaravne. Za gonjo proti zdravnikom tako stoji Bručanova ideja o koncesijah, to pomeni možnosti, da bi zdravnik zdravljenje vzel v svoje roke, zanj v celoti odgovarjal, za to pa tudi nekaj več zaslužil. Naslednji primer je poskus osamosvojitve Nove univerze, ki ga armiran socialistični kader (rektorji treh ostalih Univerz so aktivni ali pasivni člani nekdanje ZKS oz. Pahorjevih reform-komunistov ali katerega od njenih satelitov). Obstajajo integrirani umetniki in tisti, ki to niso oz. niso nikoli hoteli biti. Med prvimi se spomnimo na onega slovenskega pesnika, ki so ga Muze najmanj ljubile, na Cirila Zlobca. Akademik, lavreat, slavljen, čaščen, v devetdesetih mu je Kovačičev Hit izdajal luksuzne pesniške zbirke, čeprav v njih ni bilo za ščepec talenta. Med drugimi pa omenimo Daneta Zajca (zamolčan in prezrt vse do nekaj let pred smrtjo), Rudija Šeligo, Draga Jančarja. Predvsem slednji je bil zaradi izražanja svojih demokratičnih prepričanj pogosta žrtev diskvalifikacij. Pa se vrsta sodobne literarne disidence pri nas s tem ne sklene.23 Nadalje: kakršen koli poskus demonopolizacije medijskega področja se je vedno končal s pogromom: uničen je bil vsak projekt dnevnega časopisa, danes sta tarči nacionalna RTV in STA. Še hujše stvari se dogajajo na področju gospodarstva, vendar bolj prikrito. Manjša propulzivna podjetja perspektivnih branž in tehnologij so namreč vsak dan bližje davčni giljotini. Ona še najbolj nosijo bremena socialistične države in njenih lažnih principov. Če govorimo o splošni potrebi po družbeni sprejemljivosti oz. integriranosti, pa lahko z malo zadovoljstva v to luč ujamemo tudi naslednji podatek. Najslabši rezultat v zgodovini (Šrotova SLS) in odhod iz parlamenta (NSi) so pokazale, da obstaja nepokorjen del družbe, ki na prakso integracije ne pristaja. Volivci NSi in SLS so večinoma nedeljniki, ti so 21. septembra pretežno ostali doma, kajti »integrirani« politiki tipa Šrot, Podobnik in Peterle so v globokem bistvu nasprotovali njihovemu pojmovanju demokracije. Katoličani so se prvič odtrgali od katoliških strank, zgodovinske zlorabe imena »krščanski« so povzročile, da je politični prostor za krščansko akcijo v družbi danes sproščen, bolje, prost ali nevezan. Ne Peterle, ne Podobniki, še manj pa Šrot ga ne bodo ponovno zasedli, kajti iz njega so bili izgnani.
23

Omeniti moramo tukaj tudi slovenskega kiparja Andreja Ajdiča, ki ga navzlic velikim uspehom po svetu Slovenija ni nikoli priznala. O ozadjih slovenske kulturne politike bo bralec marikaj izvedel iz njegove bogato dokumentirane avtobiografije, Izbrisan iz slovenske kulture, Ljubljana 2006.

228

Lahko, da ga ne bo zasedel nihče, ta scenarij je najbolj verjeten. Če pa se najde kdo, ki ga bo reaktualiziral in mu dal politično uspešnost, lahko v tem vidimo znamenje prelamljanja z integrističnimi monopoli, novo slovensko družbo na obzorju. Družbo prihodnjih generacij seveda, družbo resnice, v kateri pa bodo do nujnega smisla prišle tudi drobne laži iz tedanje zgodovine. Ona od Milana Kundere zagotovo med prvimi. KOST V OČESU V zadnjih dneh se je aktualnost časa zgoščevala v zgodovinski in simbolni razsežnosti, kakršni nismo bili že dolgo priča. Še več, nadejamo se lahko, da so nekatera razkritja odsihmal del slovenske »kulturne« identitete, ki je ne bo več mogoče izbrisati. Začetek tedna je obeležil memorialni nastop Borisa Pahorja na nacionalni televiziji, še posebej nekateri od njegovih poudarkov, ki so kar vabili v nadaljevanje debate. V mislih ostaja predvsem opis uničevalnega taborišča, oz. njegove terasaste strukture. Taborišče, ki prek Pahorjeve izkušnje postaja del ne samo domače, temveč in predvsem tudi svetovne dediščine, se je od dna, kjer je bil krematorij vzpenjalo navzgor. Čisto na vrhu so bile bivalne barake, čisto spodaj krematorij. Zgoraj življenje, spodaj smrt, med njima pa prostor za pokop. Ne čisto vsake vrste. V jamo, kamor so se iz gornjih ploskev v strmini stekale fekalije, je dežurni kaznjenec po potrebi stresal sivi prah, ki je ostal po upepelitvi nasilno pokončanih jetnikov. Spomladi in jeseni pa je zmes pepela in fekalij služila za gnojenje vrtičkov, v katerih je poveljnik taborišča z družino gojil okrasno cvetje in grmičevje. Ko smo že mislili, da je Pahor dosegel tisto točko, kjer je absurd bivanja v totalitarnem sistemu prignan do nepresegljivega klimaksa, nas je aktualnost spet prehitela. Ponjo se je bilo tokrat potrebno spustiti v Hudo jamo pri Laškem. Ta je ob zločinu, ki ga skriva v nedrjih, živa in zgovorna, še dosti bolj kot one majske dni leta 1945, ko so komunisti svoje početje ugasnili v polstoletni molk. Precej skrivnosti rudnika sv. Barbare bodo razložili forenziki, tožilci in zgodovinarji. Ene pa ne morejo, in ta je najpomembnejša. Zakaj je to odkritje šokiralo javnost tako močno in predvsem na tako nepovraten način? Rog je zbledel, Teharje so ideologizirali, na vse je legel puh politike, sv. Barbara pa je neomadeževana in v svoji živosti pripravljena na vse vrste razlage. Pomembna med njimi bo ta, da so krvniki za seboj pustili najbolj obtožujočo sled, namreč življenje samo, ujeto v predsmrtnem trenutku. Kaj mislimo s tem? Ko obiščete Oswiecim, boste s seboj za vedno odnesli podobo kupa tisočev med seboj prepletenih otroških očal. Predstavljajte si kubus treh kubičnih metrov majhnih očal. Kubus tisočev zgodb odlaganja očal raz obraz, milijoni trenutkov pred smrtjo,
229

vse to se podi po domišljiji slehernega od obiskovalcev. Denimo, kateri malček je nosil 261 542. par kovinskih očal? Kaj je v svojih predstavah čutil, mislil, doživljal, ko so mu jih zadnjič sneli? Slovenska zgodba pa je zgodba čevljev in zgodba kosti. Vsak čevelj, skrbno posut s prahom, nosi svojo zgodbo. Tako je tudi s kostmi. Ene so ostale tako, da je moč na mah uganiti, kako živo si je posameznik prizadeval priti na površje. Druge, kosti roke in podlahtnice so obležale poleg železnega droga, ki je še šest desetletij po tem jasno znamenje: služil je kot vzvod, s katerim je nekdo od nesrečnikov poskušal zlomiti zapah večne ječe. Še posebej pa vedo forenziki povedati o nenavadnem očesu, ki se je ohranilo v eni od lobanj, posutih z apnom. Oko je še danes živo, mumificirano zre na svet z neke vrste presenečeno radovednostjo. To je tista lastnost, ki nas še posebej odlikuje kot ljudi. Vseh teh stvari ne navajamo iz pietete oz. ohranjanja zgodovinskega spomina. Nasprotno, njihova aktualna moč je v odkriti demontaži sedanje oblasti. Če smo v zadnjem času priča fenomenu sesedanja Pahorjeve vlade v sebe samo in temu prilagojenemu refleksu tranzicijske levice, češ, vlada že, vendar je problem z njenim predsednikom, pa te kosti vladajočo garnituro grizejo na najbolj občutljivem področju. Ob podelitvi Jurčičevih nagrad, 4. marca zvečer, je Alenka Puhar pripravila nepozaben govor. Beseda je tekla o najbolj aktualnem dejstvu domače tranzicijske scene, namreč o t.i. »permanentni revoluciji«. Vojna se še ni končala (kot v Španiji, denimo, ko je odšel Franco), še vedno je potrebno braniti ideološko trdnjavo in na vsak način zagotoviti, da se vrednote revolucije in medvojnega nasilja ne bi kako postavile pod vprašaj. Cela falanga ljudi je še danes vprežena v ta voz, kot da bi zunaj divjali srditi spopadi. Darijan Košir je novico o odkritju sv. Barbare previdno umaknil na osrednje strani Dela, kjer je najdlje od oči bralcev. Zveza borcev, Janez Stanovnik, poslanska skupina Združene liste Socialnih demokratov, FDV in nešteti v javnem življenju, ki se napajajo iz tradicij NOB-ja in SZDL-jevske kompartije, poskušajo ali bodo poskušali odkritje minimalizirati. Vendar odkritje samo – brez milosti – demontira njihovo javno verodostojnost. Generaciji politikov nekdanje KPS – Združene liste, ki jo poznamo iz osamosvojitvenih časov, se je z nekaj izjemami uspelo ohraniti tudi v današnjem parlamentu. Vprašanje, denimo, vodji poslanske skupine, Potrču ali Kontiču: ali sta poznala ljudi (Ivan Maček, Mitja Ribičič, Zdenka Kidrič, Lidija Šentjurc), ki so bili še v osemdesetih letih na oblasti? Je bil Miran Potrč njim kdaj podrejen? Če so okoliški prebivalci okrog rudnika vedeli za kraj zločina, ali torej Miran Potrč in komunisti tedanje generacije niso? Zakaj so potem molčali? Nenazadnje, kje pa je bila njihova morala, da so služili ljudem, ki so roke tako globoko potapljali v kri? In

230

Pahor: mar ni že čas, da spregovori o zgodovinski krivdi stranke, ki jo že dvanajst let vodi? Ni ta kost v očesu domače predosamosvojitvene politike povabilo k slovenskem Nürnbergu? Je, če zanj še ni prepozno. PRVA REPUBLIKA V Neznosni lahkosti bivanja pove Milan Kundera naslednjo zgodbo. Leto dni po praški pomladi (1968) je oblastem uspelo popolnoma zagotoviti red. Oporečnike so pozaprli, intelektualce disciplinirali, ljudi pokorili. Zavladal je zagrobni mir. Naenkrat ni bilo nikjer nikogar, ki bi predstavljal nevarnost sistemu oz. bi bil notranji nasprotnik. Tega se je oblast zbala, zato so se izza vogalov prikradli človekovi najzvestejši prijatelji – psi. Časopisi, radio, televizija, vse se je naenkrat vzdignilo, da bi opozorilo na pretečo nevarnost, ki preti komaj »rešeni« oblasti, pse. Pse, ki širijo bolezni, pse, ki strašijo perjad po mestnih parkih, pse, ki ogrožajo otroke, Kundera izpove, da se je država tako rekoč upognila pod težo pasje nevarnosti. Nevarnosti seveda ni bilo od nikoder, pa je hkrati pretila od povsod. Ljudi so preprosto disciplinirali preveč, zato je nastal nekak »vakuum« miru, ki je socializem ogrožal bolj kot še toliko organiziranih nasprotnikov. V miru lahko ljudje namreč razmišljajo, postanejo domači, normalni, pridejo do samih sebe in si postavljajo temeljna vprašanja o družbi in državi. Posthumno se nam je »praška pomlad« zgodila pretekli teden. Ponedeljkovo Delo in Dnevnik sta namreč prednjačila v razgaljanju nevarnosti notranjega nasprotnika, kakršen se je kot preteči duh skozi Aladinovo svetilko izvijal ves teden. Pred prav toliko dnevi je namreč potekal kongres SDS, ki so ga mediji pospremili z vrsto opozarjajočih klicajev. Dobro je bilo videti ponedeljkovo Delo, kjer je urednik zbral mnenja »neodvisnih« strokovnjakov (Bučarja, Hribarjeve Spomenke in Mirana Cerarja), ki so vsi v en glas opozarjali na nesprejemljivost SDS-ovih tez o drugi republiki. Njihov skupni imenovalec je opozarjanje na notranjega sovražnika. Tej »akademski« govorici pa dajejo pospešek režiserji iz ozadja, tisti, ki katerih prva lastnost sicer ni hlapčevska pritlehnost, jo pa ves čas spodbujajo. Oni in njim vdana peresa ustvarjajo videz arhaične provincialnosti naše države, nečesa, čemur bi se morali ogniti v najširšem loku. Ta polintelektualna kalvarija je postala del našega življenja. Kampanje zoper notranjega sovražnika nismo samo sprejeli kot del bivanja, temveč smo jo celo ponotranjili do te mere, da nam je postala nekaj vsakdanjega. Z njo živimo, zoper njo se lahko opredeljujemo, lahko jo kritiziramo ali podpiramo, vendar je tukaj. Kot gravitacija nebesnih teles.

231

V iskanju notranjega sovražnika se slovenska pot nagiba v dve, ločeni smeri. Prva drži do logičnega zaključka številka ena. Naša država je presenetljiv anahronizem. Nikjer na Zahodu namreč ne bomo našli klime, ki goji postulate notranjega sovražnika. To je tudi bistvena razlika, ki nas ločuje od civilizacijske zrelosti. Slovenski tisk in pretežni del oblasti vdane inteligence sta ne samo servilna, temveč zastarela in polinteligentna hkrati. Kakšni pa so potenciali naroda, na katerega obnebju se uveljavlja takšna družbena nadstruktura, pa je drugo vprašanje. Drugo vprašanje in prvi odgovor. Janez Janša je pravilno ugotavljal potrebo po ustavnih spremembah, ki naj dajo življenje drugi republiki. Politik mora namreč vselej slediti tistemu robu, na katerem lahko še artikulira mnenja, ki so sprejemljiva za večino. Žal se je ta rob v Sloveniji že konec osemdesetih zataknil pri tistem, kar pojmujemo kot mehak prehod iz totalitarizma v demokracijo. Mehko je še danes, demokracija pa je še daleč. Temelj zahodne demokracije je namreč odsotnost notranjega sovražnika, sproščenost celotne družbe, ki upošteva različnost in različne notranje pluralnosti. Družba brez hujskaštva in opozarjanja na nevarnost sicer legitimnih družbenih skupin, še posebej, če predstavljajo politično alternativo. V tem smislu bi bilo potrebno klicati ne po drugi, temveč po prvi republiki. V tem trenutku tega še ni mogoče reči, z nekaj distance pa je že moč ugotoviti, da je dvajset tranzicijskih let bilo v mnogočem perioda izgubljenih priložnosti. V njih Slovenci nismo znali ali pa nismo mogli nadoknaditi tistega, česar nas je oropal povojni socializem. V vsaj približnem smislu bi morale programske potrebe prve republike zato zajeti naslednje. Slovenija je bila pred vojno na veliko višji razvojni stopnji kot (južna) Avstrija in sosednji deli Italije. V demografskem smislu smo v dvajsetih letih dosegli višek (precej ga je sicer zredčil emigracijski val konec 19. in v začetku 20. stoletja), katolištvo je prišlo do svojega sociološkega izraza. Kult družine je pomenil tudi kult naroda, nekako v smislu Cankarjeve triade s konca Podob iz sanj. Tam je veliki pisatelj spregovoril o »materi, domovini in Bogu« kot temelju ustvarjalnega creda. To je bila tudi prava kombinacija za polno življenje posameznika v družini in v družbi. Prva republika tudi pomeni priložnost za vsakogar, nekaj kar danes še posebej pogrešamo: v Sloveniji namreč lahko uspejo zgolj ljudje, ki so zaščiteni prek povezav, katere vse brez izjeme koreninijo v nedemokratičnem času. Vsi drugi imajo prirezane peruti. Čedalje bolj se zdi, da se iskanje notranjega sovražnika krepi prav zaradi navidezne praznine, ki vlada v današnji državi. Da je hrup toliko močnejši, kolikor globlja je resnična potreba po prvi republiki. NABIRALNIK ŠENTFLORJANSKIH MONOPOLOV

232

Kaj imajo skupnega drama Aleksandra Gribojedova Gorje pametnemu, Ivana Gončareva roman Oblomov in Slovenija v prvem tednu po prazniku Piva in cvetja v Laškem? Najbrž najprej to, da se deli »deviantne« ruske literature naravnost cepijo na slovensko stvarnost, v nekakšnem obratnem sorazmerju: tisto, kar avtorji z daljnega severa slikajo kot hudo karikaturo, se pri nas dogaja zares, v polnem realizmu post-šentlorjanske in socialistične Slovenije. Odneslo je Boška Šrota, človeka, ki za svoje premoženje ni nikdar – vstal s postelje. Preprosto mu to tudi ni bilo treba. Knez Oblomov je namreč literarni zgled velike lenobe, omejenosti in vsega, kar je v tem smislu še hujšega. Oblomov se resda ni dvignil s postelje: če je sredi dopoldneva le poškilil iz odeje, se je njegov pogled večinoma zaustavil pri baržunastih copatih ob nočni posodi: dlje se ni usodil potipati. In Boško Šrot? Za devetimi klanci leži laški kraj, v katerem je nekoč dotični mož služil na občini. Od tega je sicer veliko let, vendar je do gospodarske krize jeseni 2008 Boško Šrot spričo prilagojene zakonodaje navidezno prišel do neslutenega bogastva, za katerega ni mignil s prstom. Podobno se je dogajalo še Igorju Bavčarju, predvsem pa večinski množici še do danes anonimnih tajkunov, ki so si prilaščali podjetja, če to že ni šlo, pa vsaj njihove dele, inventar, na koncu koncev službeno kartico za plastično operacijo kože, ne da bi za to sploh pogledali izpod odeje. Če se sprašujemo, zakaj je to mogoče pri nas in ne tudi drugod, po odgovor najverjetneje ne bo potrebno iti dve uri hoda za pustno nedeljo. Temeljni problem slovenske družbe namreč je, da je družba monopolov. Ti so najprej naravnani zoper evolucijske težnje v naturi in pri človeku. So nenaravni, kot je bilo nenaravno poležavanje Oblomova v ruski literaturi. Pri nas se družbena moč (denar in prestiž) redko ustvarjata sama po sebi, na odprtem, temveč se generirata iz klanskih povezav, ki jih že nekaj desetletji ni nič zatreslo. Zatresel jih ni formalni padec socialističnega sistema, imeli smo namreč t.i. mehki prehod v »demokracijo«, kar pomeni da smo sicer nekaj prehajali, toda nikamor prišli. Slovenska družba je zaspala v svoji monolitnosti, včasih se zdi, da smo tako zasanjani, da niti tega ne vidimo več. Svoje stanje zaznavamo le še po negativnih refleksih, ki jih sproža. Ker pa smo toliko časa garali zoper naturno nujnost, teh niti ni malo, temveč vsak dan več. Ena najbolj monopolnih ustanov v državi je t.i. zdravstvena zavarovalnica ali Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Investicije v zdravstvo so bile v zadnjih letih preplačane za približno trideset do štirideset odstotkov, prav tako kot avtoceste. Skoraj javna skrivnost pa je, da so ljudje nezadovoljni z zdravstvenim sistemom. Je predrag, neučinkovit, zastarel. In spet smo v tem tednu lahko prisostvovali politični pobudi. Mateja Kožuh-Novak se je lotila demontaže Vzajemne, ki bi se lahko razvila v prvo vzporedno zdravstveno zavarovalnico na Slovenskem. Ob razbitju monopola ZZZS bi profitirali vsi, najprej pa bolniki.
233

Zanimivo je, da je ista Mateja Kožuh-Novak tudi na čelu kulturno-revolucijskega pogroma zoper privatno iniciativo v zdravstvu, kot imenujemo Miklavčičev zakon, ki bo 17. septembra v parlamentu. Zakon vrača zdravstvo v trdi socializem: vse bo urejeno plansko, zasebne pobude ne bo, sleherni detajl bo določal sistem. Da bodo čakalne vrste dolge tri leta, zdravniki nemotivirani za svoje delo, nezadovoljstvo v družbi pa še večje, je dejstvo. Da je tak zakon v neskladju s slovensko ustavo in nedavno sprejeto direktivo EU, je spet novo dejstvo. Vendar ga bomo imeli, dejstvom navkljub. Gorje pameti! Vendar vsa stvar utegne ne biti čisto brez haska. Jasno je, da je pri investicijah in v zdravstveni oskrbi prihajalo do primerov, ki jih lahko identificiramo s korupcijo. Spričo nezainteresiranega sodstva se ni zgodilo nič. Zdaj, ko se monopol povečuje, večje vsote denarja za nabavo medicinske opreme pa kanalizirajo v enem samem sistemu, bodo skušnjave po korupciji še večje, saj bo stvar manj pregledna. Čigave interese torej zastopa kulturna revolucionarka Mateja KožuhNovak? Delavstva? Odgovor bo retoričen. Monopol pa bo mirno počival, dokler ga bodo le pustili pri miru. Če pa ga bo kdo silil v copate in na prepišno cesto, bo mrtvouden in za življenje nesposoben rjul vse do neba. Te prvine so nam zadnje dni prihajale do ušes, ko sta predsednik vlade in države prisluhnila in široko podrla misel poštnega nabiralnika za krivice občanov, kot se z drugimi besedami imenuje inštitut varuha človekovih pravic. Vsi trije so se ob predstavitvi letnega poročila namreč strinjali, da je Slovenija ogrožena po sovražnem govoru. Molčali so sicer, ko so pretepli Mira Petka, to namreč ni bil primer sovražnega govora. Prav tako so molčali ob Patrii lansko jesen, molčali ob Golobičevi laži, molčali, ko so izbrisani s pisnimi grožnjami onečedili vrata in vhod hiše pisca teh vrstic. To namreč niso bili primeri sovražnega govora. Sovražni govor namreč prihaja – tako je ugotovila Liberalna akademija – z nacionalne TV, širijo pa ga večinoma predstavniki informativnega programa, ki postaja nevralgična točka ogrožanja »demokracije« na Slovenskem. Pravi sovražni govor pa smo preslišali. Spet enkrat v dveh izgubljenih desetletjih se je mimo naših ušes odplazilo vse bolj utrujeno smrčanje Oblomova na podalpski klopi. Gorje pametnemu pod njo!

V SLEPEM KLANCU Skavt Peter je bil vsake stvari vesel, četudi ga je še tako trdo počohala po koži. V tem je bil enak tistemu kmetiču, ki ga je za neke letne počitnice v bosanskih hribih vozil del poti. Pa pogine vozniku kljuse na mah, ravno ko je vleklo voz v enega od

234

klancev. Mladeniču pred očmi poklekne »furman« v cestni prah in odžebra: »Mili bože, i na tom daru ti hvala«. Pričujočo priliko je zapisal Fran Milčinski, sicer tudi avtor Butalcev, zdi pa se, da prav z retorsko močjo katere od starozaveznih prilik pripoveduje zgodbo absurda sedanje oblasti, predvsem pa žive nekompetentnosti predsednika vlade in ekip iz njenega zaledja. Ko je v javnost prišla zgodba o Golobičevi laži, smo slišali, da bomo od zdaj naprej še trdnejši. Ko je Franci Križanič v enem tednu zadel že drugo kozlovsko trofejo, tokrat v trdi konkurenci (znotraj forumov EU), je predsednik vlade ugotovil, da bo naprej šlo brez težav, le premisliti bo potrebno dvakrat. Enkrat je nekdo narobe zavrtel nek tonski gumb, pa so v javnost prišli alarmantni posnetki razglasja znotraj palače na Gregorčičevi. Predsednikova reakcija je bila vnovič stimulativna: pač mala preizkušnja, v bodoče bo bolje. Ta formula velja tudi za stečaj Mure: podjetje je zgolj priložnost, da se pokaže, kako sijajno smo kos krizi in kaj vse še zmoremo (kaj vse bomo še zmogli in kaj vse še žrtvovali). V Republiki Sloveniji pa ga v zadnjem letu tako rekoč ni, ki bi zaradi te vlade nekaj več zaslužil, nekam v javnem sektorju napredoval: pridobil neko davčno olajšavo ali se sploh zaposlil. Vlada bo sicer rekla, da je za vsem tem kriza, hkrati pa krizo jemlje kot kmetič iz Skavta Petra: »Mili bože i na tom daru ti hvala« . Pahorja še nismo slišali, da bi ponudil pozitivno rešitev. V dobrih pol leta, odkar je na oblasti, so profitirali redki, vendar natančno določljivi: Marjan Kramar, Infond holding, Bavčar v Istrabenzu, Lovšin in Škrabec, tomišeljski filozof Tine Hribar je bil skupaj s soprogo odlikovan z zlatom, Mitja Rotovnik potrjen s strani vlade za naslednji, tridesetletni mandat v Cankarjevem domu, uprava Darsa pa si bo izplačala za sto tisoč evrov nagrade za uspešnost. At last but not at least: Drago Isajlovič bo svetoval Francu Križaniču, očetu vojne zoper neplodnost, za celih devet tisoč evrov na mesec. In Matic Tasič po neuspešnem vodenju Slovenskih železnic ostaja pri njih zaposlen kot svetovalec za nekaj tisoč evrov mesečno. Kaj si že poje? »Mili bože i na tom daru ti hvala« . Kar navajamo, ni sporadični niti sistematični, temveč sistemski absurd. Pri nas je namreč nesmisel (absurd) vgrajen v samo telo države, tako rekoč je zasedel tudi njen najbolj intimni dokument, Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS, ki bi je ne bilo brez izhodiščne »napake«. Ta pomeni soglasje o »mehkem prehodu v demokracijo«, Republiko Slovenijo je bilo mogoče osamosvojiti samo zato, ker so v tej dramatizirani »avtobiografiji« sodelovali večinoma tisti, katerih identiteta je bila tedaj (kot je danes) na sovjetski strani železne zavese. Brez nacionalnega konsenza ni šlo, toda osamosvojena Slovenija bi morala v tranziciji izpeljati strukturno spremembo svoje socialistične identitete, kar pa se ni nikdar zgodilo. Difuzno, komično, predvsem pa fevdalno vedenje znotraj Pahorjeve vlade je samo logična posledica apriornega absurda, ki pomeni socializem v
235

postmoderni, informacijsko-tehnološki družbi. Stvar je toliko bolj očitna tudi zaradi skritega mehanizma, ki se mu reče Evropska unija. Obstaja namreč sredobežni tok, ki nas – nehote in nevede - vleče v Evropo, v smislu vseh kvalitativnih kriterijev, ki jih to predpostavlja. Evropa pomeni predvsem normo, normo dela, življenja in odgovornosti. To pa so pojmi, ki se s socializmom križajo v isti logiki, kot se življenje sreča s smrtjo. Drug drugega namreč izključujejo. Slovenska družba se v razmerah krize tako obnaša nevrotično in nepredvidljivo samo za površen pogled. V globini pa gre za smrtne krče sistema, ki ima še vedno ves potencial, da nas s seboj potegne v brezno. Najširši skupni imenovalec dogodkov v naši domovini je žali bog socializem. Ta pomeni predvsem družbo negativne selekcije in reakcionaren odnos do človekove svobode, v ekonomskem in širšem smislu. Kako globoko smo arhaični, pove, denimo, sedanji napad Mateje KožuhNovak na Vzajemno zavarovalnico. Tovarišica pa ni začela tukaj, je zgolj sredi dolgega pohoda, katerega prvi korak je bil narejen z napadom na privatno iniciativo v zdravstvu, konkretno pri ortopedih, stomatologih in kardiologih. Zdravnik naj deli uravnilovko, pa četudi se čakalne vrste podaljšajo na tri leta! Nekdanja funkcionarka reform-partije začenja novo kulturno revolucijo, boj za »emancipacijo v revščini«, pri tem pa seveda ni osamljena. Kulturna revolucija danes poteka na področju demagoškega zavajanja slovenskih sindikatov, poganja pa jo, denimo, tudi Jože Mencinger, ki je dvajset let tega preprečil prvo privatizacijo slovenske ekonomije. Vsi kulturni revolucionarji imajo neko skupno lastnost: socializem je edini sistem, v katerem sploh pridejo do izraza (do profesur, doktoratov, poklica), drugod bi se preprosto znašli na ulici ali se preživljali kot vratarji v porodnišnici. To je tudi zadnji motor vseh tistih, ki so na funkcijah že od socializma sem. Vedo, da definitivni padec sistema odnese tudi njihov ništrc. V Sloveniji je zato moderni evropski diskurz označen za radikalizem, s socializmom pa je tako kot s furmanovo molitvico. Večina si že od nekdaj podzavestno žebra: »Mili bože i na tom daru ti hvala«. SMEH AVGUSTA Svetloba v avgustu je naslov Faulknerjevega romana, ki pripoveduje o družbi bogatih in o družbi revnih. Na tem planetu namreč obstajata dva družbena modela: družba, v kateri so revni in premožni, ter družba, v kateri premožnih ni. Družbe, v kateri bi bili vsi premožni, še nihče ni izumil, oz. se je izumiti ne da, ker je zoper izhodiščno lastnost homo sapiensa, ta pa je, da bo poskrbel najprej za svojo varnost. In ker smo ljudje obdarjeni z različnimi sposobnostmi, so naši davni predniki razvili institut, da je pač preživel, kdor se je v danem okolju najbolje obnesel. Civilizacija je to evolucijsko lastnost prenesla na najširšo raven, do zdaj so jo potrdili vsi družbeni
236

sistemi, nenazadnje je socializem padel zato, ker ni bil kompatibilen s prav tem mehanizmom človeške narave. Zato je propadala petdeset let tudi slovenska družba. Vzela pa si je še dve desetletji, ko je blokirala vsakršno pobudo, ki bi ji omogočila prehod v stanje življenjske normalnosti. V času krize prav slovenska družba glasno kriči, da je to kriza kapitalizma: res je to kriza kapitalizma, vendar na slovenskem ta nima s kapitalizmom nič opraviti. Slovenska kriza je odsev socialistične strukturiranosti domačega gospodarstva, katerega vsemogočni lastnik je še vedno država, v njenem imenu pa z eno samo izjemo nasledniki družbenopolitičnih organizacij iz ancien régima. Reševanje krize socializma je že samo po sebi protislovno dejanje, ker je zoper temeljni postulat človeške narave. Ideja enega od grobarjev sodobnega slovenstva, predsednika ZSS, Dušana Semoliča, češ, da je potrebno zmanjševati socialne razlike, je eden od nesrečnih dokazov, kako globoko je pri nas ukoreninjeno nerazumevanje (hoteno ali ponevedno) ekonomskega položaj RS v globalnem svetu. Na tem planetu sta do zdaj obstajali le dve družbi, ki nista imeli instituta socialne razlike: prva je bila Pol Potova Kampučija (Rdeči Khmeri so namreč uvedli brezrazredno družbo), drug primer pa je današnja Severna Koreja (v njej namreč ni nobenih socialnih razlik). V zrelih družbah Evropske Unije, ZDA, Japonske in Avstralije pa premožni v odvisni meri resda profitirajo na račun vzpostavljene socialne razlike, vendar je ta edini pogoj, da tudi manj premožni živijo premožneje, bolj razkošno, predvsem pa si prizadevajo postati premožni še sami. Toda ob današnjih zgodbah slovenske Mure nas Semolič poziva k naslednjemu: postanimo vsi solidarni z odpuščenimi delavkami, zmanjšajmo socialne razlike do te stopnje, da bomo vsi na minimalni mezdi. Vendar Semolič hote ali nehote pozablja, da bo takšna reductio ad absurdum nujno privedla do tega, da se bo še zadnji plačila zmožen podjetnik (državljan) znašel na Zavodu za zaposlovanje: RS bo v končni instanci zaposlovala samo brezposelne. Svetloba v avgustu pa me je spričo takih razmišljanj zaposlila z najbolj usodnim vprašanjem, ki si ga do danes sploh še nisem zastavil. Ko so bile demonstracije delavk Mure pred vlado, smo se z otroškim vozičkom vračali z družinskega sprehoda na otroško igrišče v ljubljanskem Tivoliju. Ker moramo na poti do doma mimo predsedniške palače na Erjavčevi, smo naleteli na Milana Kučana. Bolje nanj je naletel moj pogled izza sončnih očal, ko je nekdanji predsednik prek srajce in kravate, v senci državnega protokolarnega avtomobila, nase nadeval majico delavk iz Mure. To je nepomemben detajl, ker pa je sonce močno sijalo, ni nepomembno, kar je sledilo. Kučan se je vame zazrl z izrazom, v katerem sta se jedrila porog in zaničevanje. Hkrati pa so mu usta lezla v nasmeh. Tega pogleda ne bom pozabil.

237

Moje razmišljanje v nadaljevanju družinske poti pa je trčilo ob aksiom, ki mu sicer moja pamet ne bi bila kos. Ker je bila Kučanova reakcija zunaj konteksta, alogična, sem se vprašal, kaj pa če ti ljudje (Kučan in tranzicijska nomenklatura) vzdržujejo socializem ne zato, ker bi hoteli ohranjevati svoje privilegije (to jim brez dvoma tudi ustreza), temveč ker je vzdrževanje socializma edino, kar znajo? Kaj pa če njihov pogled ne seže čez konec osemdesetih let, kaj pa če sploh ne razumejo, za kaj v sodobnem svetu gre? Ko sem globlje premislil, zakaj se Mateja Kožuh-Novak loteva nove kulturne revolucije na področju javnega zdravstva, zakaj Jožef Mencinger trobenta zoper liberalno ekonomijo, zakaj Tine Hribar, največji slovenski filizof, nima ene same knjige, objavljene v inozemstvu, zakaj množice socialističnih epigonov s FDV, medijev, itd., itd., itd., pleteničijo ene in iste neumnosti, od mraka do zore, od zore do dne, kot bi rekel Župančič, mi je na pamet padel en sam odgovor. Vsa suita socialističnih mogočnikov sploh ni toliko premetena, kolikor je omejena in neumna: sploh ni toliko pokvarjena, kolikor je nerazgledana in provincialna. Šele s tem orodjem opremljen sem docela razumel kulturno-poslovniški fenomen Janez Škrabec, administrativno pamet sedanjega predsednika, neskončno število komično-grotesknih figur, na katerih eksistenco opozarja zgolj Požarjeva internetna stran, skratka vso notranjo blokado sodobne slovenske družbe, ki se ji njenem nezavidljivem položaju porogljivo smehlja Milan Kučan. Kot se je oni dan meni.

BIKINI KULTURNA REVOLUCIJA Nekega večera so iz postojanke vaških straž na Turjaku velikolaškega zdravnika Ludvika Kožuha poklicali na pomoč. Eden od članov posadke je namreč potreboval nujno zdravniško intervencijo. Ker ga je vezala Hipokratova prisega, se je dr. Kožuh odzval. Malo zatem so grad napadli partizani. Nadaljevanje je bolj ali manj znano, ni pa splošno znano, da je bil zajet tudi dr. Kožuh. Sicer se je skliceval na civilnost svoje vloge, predvsem pa na to, da zdravnik ne sme zavrniti nudenja pomoči. Nič ni pomagalo, pred justifikacijo se je še spomnil dveh otrok in žene, vedo povedati priče. Pol stoletja kasneje so v spomin umrlim na Turjaku postavili t.i. farno spominsko ploščo. Eden od otrok, ki jih je bil dr. Kožuh imenoval v zadnjih trenutkih zavesti, je bil tedaj poslanec DZ, izvoljen na listi reform-komunistov ali Stranke demokratične prenove, kot se je to osje gnezdo tedaj imenovalo. Beseda je o dr. Mateji KožuhNovak, ki je takrat storila dejanje nenavadne pomenljivosti. Zahtevala je, da naj se očetovo ime izbriše iz spomina, kot so ga obujale tamkajšnje farne plošče.

238

Četudi je bil oče žrtev Hipokratove prisege in četudi je spomin na življenje svet kot življenje samo, se je Kožuh-Novakova zaradi interesov Partije svojega očeta sramovala do te mere, da mu je odrekla poslednjo čast imena na spominski plošči. To dejanje je glede na standard zahodne civilizacije, kakršen se je oblikoval od Sofokla (Antigona) sem, nerazumljivo in nesprejemljivo. Sprejemljivo in razumljivo je samo v specifičnem, zelo ozkem območju partijske dialektike. Komunisti so bili namreč vselej nad zakoni življenja in družbenih zakonitosti, ta položaj jim je bil – tako so verjeli – apriorno podarjen, in to enkrat za vselej. Kot so vedeli takrat povedati Demosovi poslanci, je bilo dejanje Kožuh-Novakove eden briljantnih dokazov, kako je komunist lahko vzvišen nad logiko življenja. Četudi je na daleč vzbujalo veliko začudenje, pa je imelo svojo notranjo logiko. Ko so se Kitajski komunisti v šestdesetih letih lotili kulturne revolucije, so najprej napovedali vojno vrabcem, komarjem, muham in podganam (Wikipedia). Nato so se lotili industrializacije podeželja, ker pa je tudi po njej pokrajina še vedno vse preveč spominjala na predrevolucijski čas, so začeli podirati gore in iz dolin napravljati vzpetine. Preventivno so v lastnih vrstah potolkli milijon ljudi, še naslednjih dvajset do trideset milijonov pa je pomrlo na robijah ali zaradi lakote, ki je sledila tej kolektivni blaznosti. Svet je lopatanje po gorah in vojno zoper komarje sicer debelo gledal, toda ker se je to dogajalo po »zgodovinsko« izpričani zakonitosti večnega partijskega »prav«, ni mogel kaj dosti. In kot so Kožuh-Novakovo v začetku devetdesetih debelo gledali Demosovi poslanci, jo danes slovenska javnost. Začelo se je s pobudo za popolno odpravo zasebne iniciative v javnem zdravstvu, se pravi za tip socialističnega zdravstva, kakršnega smo poznali pred l. 1985, ko so uvedli prve samoplačniške ambulante. V dobrem letu po uveljavitvi pobude bi se začele čakalne vrste v zdravstvu povečevati in bi se optimalno povečale na pet do deset let (za bolj specialne posege, denimo, za endoplastiko kolenskega sklepa). Kožuh-NovakMiklavčičev zakon, ki je tik pred parlamentarno proceduro, obljublja prav to. Pa kaj, če ljudje čakajo, pomembno je, da mi prestavljamo gore (vračamo deželo v naravno stanje socializma). V teh dneh pa se pripravlja novo čudo, sklic delničarjev Vzajemne. V ozadju je spet Kožuh-Novakova. Tokrat nastopa s pozicij »civilne družbe«: rekrutirala je namreč dele politično organizirane Združene liste Socialnih demokratov (ti predstavljajo približno deset odstotkov delničarjev zavarovalnice): skupaj se potegujejo za novo stvar, ki pa je spet v starem protislovju z zakoni življenja in družbene ureditve. Preprečiti hočejo, da bi Vzajemna ponujala tudi življenjsko zavarovanje. V ozadju pa stoji bolj razvidna logika: Socialni demokrati namreč prevzemajo Triglav, ki ima na tem področju ekskluziven monopol. Monopolna življenjska zavarovanja so sicer precej dražja: državljani RS bodo od takšnih prizadevanj imeli zgolj škodo, ampak javni interes ni pomemben. Tako preoblikovana Vzajemna bo v nadaljevanju nudila
239

široko politično podporo Pahorjevi stranki: delovala bo namreč kot mobilizacijska sila za izražanje »interesov« upokojencev. Seveda zgolj tistih, ki bodo pisani na kožo ljudem iz ozadja. Kdorkoli bo za Pahorjem prevzemal vlado, bo imel en režimski sindikat več proti sebi, predvsem pa proti nujnim reformam, ki jih bo želel uveljaviti. Včasih pa se zgodovina in družbeno dogajanje ne dajo v celoti manipulirati kulturnim revolucionarjem alias borcem zoper gore, doline in komarje. Včasih komu uspe pobegniti, kot se je ta teden zgodilo Hudi jami. Ta hrani tiste skrivnosti, ki so v smrtno kopreno zagrnile tudi dr. Kožuha. In če se je njegov molk, četudi je vpil do nebes, še dalo skriti, se grobišča v laškem rudniku ne da. Zdaj so ga z odločbo rudarske inšpekcije sicer znova zagrnili v ubito, a nemirno izgubljenost, vendar je prisilno uspavanje skriti obet jutranje budnice, ki utegne s silovitimi kriki razsekati tkivo družbene letargije močneje kot karkoli podobnega. Cenzura nad grobiščem svete Barbare namreč le-temu daje nuklearno resonanco podobne narave, kot so jo poznali s sporeda umaknjeni dokumentarci Jožeta Možine. »Življenje je izgubilo proti smrti, vendar spomin zmaguje v svojem boju zoper pozabo«, se glasi uvodnik v eno največjih knjig 20. stoletja, v Črno knjigo komunizma. Življenje ima namreč svojo logiko, ki je močnejša od vsega. Tudi in predvsem od kulturne revolucije, četudi ta za potrebe medijske vročice v očetnjavi nastopa v všečnem bikiniju.

PSIHOANALIZA PREVRATNIKOV NA RTV »Trdim, da je politiko možno izgnati iz tega 'raja', prav tako nevednost. Menim, da v organih upravljanja ne morejo sedeti ljudje, ki so izbrani s plonk listki po meri oblasti, ne pa po meri poznanja medija. Zato morajo biti zagotovljene njihova neodvisnost, strokovnost in tudi zastopanost različnih družbenih skupin. Res je, odnos med oblastjo in mediji je bil vedno izjemno občutljiv, toda takšnega poseganja politike v medijski prostor, kot smo mu bili priča v zadnjih letih, pa v vsem obdobju demokratične ureditve v Sloveniji še ni bilo«, tako nekako se je za Sobotno prilogo osrednjega časopisa, kjer se za potrebe gospodarjev tedensko trudi ena od manjših Delovih črnih vdov, Irena Štaudohar, izrazila Majda Širca. Dolgo poved je uperila kot prapor, dvigajoč se nad vojsko, nanovačeno z vseh vetrov za potrebe spremembe zakona o RTV, zakona, ki je bil eden redkih, izglasovanih na referendumu.

240

Slovenskim komunistom ni do živega prišla niti zgodovina niti forenzika niti justica. Kar pa jim vseeno zleze za kožo je – psihoanaliza. V ospredju refleksa tranzicijske levice z enaindvajsetega stoletja je namreč sublimirana, potlačena zavest krivde. Občutek krivde je sicer objektivno dejstvo in bi v objektivnem redu kot tako tudi prišlo na površje (bilo sankcionirano), toda slovenski liliput se giblje po zakonih, ki niso vselej kompatibilni z zakoni evropske, zahodne logike. Temeljni mehanizem izrekanja post-komunistov na Slovenskem je zato projekcija. Vse, kar sem sam počel, počnem, pripišem drugemu. In pri tem rjovem od pravičniške jeze. RTV je bil seveda monopolističen raj ZKS, v katerem se je svetlemu soncu revolucije nastavljala tudi Majda Širca. Seveda so bili vanj vsi kadrirani politično in - razumljivo – pri tem so kršili najbolj minimalni standard svobode, pravice in resnice. Odnos med politiko in mediji je bil – spet razumljivo - zelo občutljiv: če je novinar le enkrat narobe pihnil, je bilo joj. In tudi so si komunisti sestop z oblasti predstavljali prav tako, kot so ga tudi izvedli: kot retorično bravuro za nevedne. Če se je kdo lotil demonopolizacije Slovenije, so takoj aktivirali arzenal svojih psihoanalitičnih orožij, najprej projekcije. Ko se je štiri leta tega pripravljal zakon o RTV, so predlagateljem pripisovali prav tiste »čednosti«, ki so jih sami najbolj poznali: politika v medijih, »plonk« listki za sestavo programskega in nadzornega sveta in podobno. Pri tem so se tedaj, kot se tudi danes zavedajo dejstva, da je RTV še močno politizirana inštitucija: kako pa bi tudi ne bila, nastala je kot medijska platforma pluralizma samoupravnih interesov, od ljudi, ki so bili tam zaposleni pred letom 1990, ni bil po volji Demosa odpuščen tako rekoč nihče. Da nekaterih ni več tam, kjer so bili (bi morali biti), je kriva generacijska sprememba, (kdaj pa tudi alkohol, kot je prepeval nekoč Marjan Šifrer). In očitki Majde Širca, ki jih ministrica emblematično lepi na svoj prapor nove kulturne revolucije v ustanovi RTV, so še kako resnični. Za razliko od Popa je RTV bolj politično pristranska. RTV mrežah svojih oddaj v razmerju ena proti sedem do ena proti osem favorizira tiste, ki se javno ali neodkrito identificirajo s tranzicijsko levico. V svoje oddaje pripušča celo takšne, ki so v političnih službah, pa jih veselo naslavljajo z »univerzitetni profesor«, (zgodovinar Jože Pirjevec, visoki član LDS, denimo), »neodvisni strokovnjak«, ipd. Pogledati je potrebno samo »osebnosti tedna«, ki jih ob nedeljah predstavlja Lado Ambrožič - Novljanov. RTV je demokratična zaradi nekaj ljudi, večinoma žensk iz informativnega programa, ki so v dveh desetletjih in pol naredile nemogoče. Redka častnost javnega zavoda bi bila pravzaprav ta, da je spomenik njihovemu pogumu v isti meri kot možnostim človeškega idealizma na Slovenskem. Demokratična je tudi zaradi »nasprotnega spola«. Jože Možina je eden največjih politikov današnje Slovenije, pri čemer s to besedo razumemo sposobnost videti korak globlje in dlje od sodobnikov. Tu so še drugi iz informativnega programa, nadalje kultura, nadalje Radio (Vasle), pa smo počasi že pri koncu.
241

Po mnenju Širce (in njenega ozadja) je potrebno ta minimalni standard demokracije čim bolj »demokratično« zatolči. In spet je tu projekcija. Za potrebe volilne kampanje 2007 so promovirali dva kandidata. Eden od njih se je s prevaro prebil v drugi krog. To je bil Danilo Türk, ki je v prvem krogu stopil v polemiko s predsednikom Zveze borcev in premagal Gasparija prav za razliko, ki mu jo je za »nov veter« naklonil del desnega volilnega telesa. Na konflikt s Stanovnikom je Türk pozabil še pred predsedniško prisego, ni pa pozabil na naloge, ki jih mora še opraviti. Od petnajstih (ali devetindvajsetih) članov programskega sveta je izbira desetih (tako!) projicirana na Türka. On bo, kot nesporna nadstrankarska avtoriteta, po tehtnem premisleku izbral deseterico najodličnejših. Upamo si staviti, da bodo med njimi večinoma oni, ki si danes najbolj krčevito prizadevajo za spremembe zakona o RTV. In da bo ime Majde Širca med prvimi. Scenarij projekcije je glavni motor razvoja posttranzicijske Slovenije. Deluje pri Muri (nad delavci si zdaj perejo roke prav tisti, ki so si jih tam umazali – Kučan, Kuharič, Semolič), deluje v gospodarstvu, v medijih pa še sploh. Revolucija ni končana: da vstopi v svoj zenit, potrebuje RTV. V času krize socialistične države na slovenskem še izraziteje kot v dobi njenih konjunktur. KALORIČNA VREDNOST RESNICE Ena zadnjih razprtij na Azurni obali se je zgodila zaradi - krofov. Podjetje gospoda A je namreč že dolga leta s posebnimi vozički za razvažanje te dobrine po peščenih sipinah mondene Francije slastno pecivo turistom ponujalo po en evro kos. Ker je obala dolga, turistov in krofov pa tudi veliko, je bil do zadnje sezone toliko tudi novcev v žepu gospoda A. Toda glej ga zlomka, našel se je gospod B in začel z enakimi vozički (druge barve) za en evro ponujati dva krofa. Če je hotelo podjetje gospoda A zdaj preživeti, je moralo storiti takisto. Medijsko zdraho s francoskega juga smo podali v nazorni prepričljivosti, ki sama po sebi kliče k nazornemu jeziku. V njej se namreč izraža princip zahodnega sveta, ki konkurenčnost postavlja pred monopol. To je tisti svet, h kateremu so nas dvajset let tega povabili komunisti s parolo »Evropa zdaj«. Da so držali fige v žepu, ni demonstriral samo predsednik tedanje partije, ko je na spravni slovesnosti v Rogu julija 1990 držal roke v žepih, temveč je tako storila (to počne) tranzicijska levica že dobri dve desetletji, odkar je na oblasti. In če si edini, ki lahko prodajaš odlično pecivo, ti res ni težko. Kot ni tranzicijski levici, ki ima monopol na prodajo resnice. Prav prodajanje resnice pa se je v današnjem času spridilo do te mere, da je večinska

242

oblika javnega političnega diskurza ena sama intelektualno posušena socialna demagogija. Slovenci smo uresničili malo tistih zahtev, ki so bile zaobjete v Majniški deklaraciji, če s tem dokumentom razumemo prvi progam nove slovenske države. Z današnje perspektive je tudi jasno zakaj. Nihče od onih, ki so jo artikulirali (edina izjema je tukaj Janez Janša), se ni dotaknil bistva problema, ki je bil stanje socialističnega monopola in njegova brezperspektivnost za razvoj slovenstva v 21. stoletju. Tone Pavček, Igor Bavčar, podpisniki Majniške deklaracije in kar je bilo kasneje še statistov in šepetalcev na družbeni sceni, nihče se ni zoperstavil monopolu partijske države. Vsi so z njim poskušali kohabitirati (velike koalicije devetdesetih), sobivati ali preprosto v njem ponikniti. V tem trenutku bi poleg uredništva časopisa, za katerega zapisujem te vrstice, lahko naštel le tri izjeme, Justina Stanovnika na prvem mestu, Lovra Šturma in Jožeta Možino. Plansko gospodarstvo enega krofa za evro pušča posledice tudi v glavah. Ko smo odrinili znanje in izobrazbo, smo odrinili z družbenega prizorišča tudi temeljni kriterij, ki človeku omogoča preživetje v svetu, inteligenco. To je popolnoma nerabna dobrina, smo izvedeli že v socializmu, pred tem pa je to briljantno oblikoval Ivan Cankar v Hlapcih: Prepričanje, naziranje, mišljenje in kolikor je še teh besed, ne vprašam vas zanje. Zakaj ena je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast«. Za njim so po tem kalupu živeli nešteti, celo slovensko dvajseto stoletje je polno dokazov in pričevanj ljudi, ki so »prvenstvo prodali za lečo«, kot bi rekel veliki pisatelj. Danes jih bomo največ (najbolj vidnih) našli v novinarskem cehu. Njegov kancler je že leta Gregor Repovž: nima izobrazbe, nastopa pa zoper ljudi, ki opozarjajo na potrebo po visoki izobrazbi na najvišjih mestih. Nima javne identitete, kajti to oblikujejo isti ljudje, kot jih bomo našli za internetno stranjo stranke Zares. Spričo vsega tega tudi nima nikakršnih problemov. Stopil se je z mehkobo tranzicijske anomalije prav do te mere, da sploh ne izstopa več. V ris »normalnih« se nato uvrščajo množice »javnih delavcev«, ki so sposobne zavidljivih rekordov. Petsto in več podpisov zberejo, če je ogrožena javna čast Vlada Miheljaka ali koga podobnega, ki kot krof plava v kipečem salu. V obvezni sorazmernosti se jim uklanja večina družbe: javni diskurz je že dvajset let onemogočen prav v točki, ko bi želel kdo povedati naslednjo misel: »Ljudje božji, z vami je nekaj v temelju narobe. Se sploh zavedate širših norm sveta, v katerem živite (ste vanj pred 1. 5. 2004 želeli priti)«? Posledica vsega tega je, da je slovensko časopisje (dnevno in večinoma tedensko) sramota pred Zahodom. Nikjer v večjih državah Evropske zveze bi ne mogli ponatisniti Večera, Dela ali Dnevnika (žurnalov s pretenzijo nacionalnega časopisa) v angleščini, nemščini ali francoščini. Padli bi namreč na tistih kriterijih, ki smo jih orisali zgoraj. V katerem od njih bi Gregor Repovž lahko dobil službo, pa si

243

odgovorite sami. Ali večina od slovenskih novinarjev, ki vsa »deluje« brez visoke izobrazbe? Zahodni tisk pa prav zdaj »praznuje« šestdesetletnico prihoda Mao Ce Tunga na oblast. Septembra 1949 je bila namreč končana kitajska revolucija, ki je v nadaljevanju pripeljala do petdeset milijonov umrlih, kar je bila večinoma posledica eksperimentov partijskega vodstva. O enem od njih smo že pisali, šlo je za kulturno revolucijo. Kučan, Semolič in Kuharič so v zadnjih dvajsetih letih najbolj odgovorni za propad Mure. Če k temu dodamo še bankrotiranega Staneta Valanta, bo slika popolna. So se norčevali iz ljudi v Prekmurju tako kot veliki Mao? So s svojo politiko mislili resno, tako kot je to mislil rdeči Khmer s polji smrti ali z bojem zoper muhe, podgane in komarje? Oče Mateje Kožuh-Novak je bil zaradi Hipokratove prisege krivično ubit leta 1943. Njegova hčerka se mu je prav v imenu Partije odpovedala, še več, odpovedala se je spominu njegovega imena. Imata pamet in morala (slovenskih) komunistov manjšo kalorično vrednost kot votla krofova sredica? Vprašajte Repovža.

MEJA POD TRAVNO RUŠO Vlada RS je te dni umaknila edino varovalko, ki jo je za ohranjanje nacionalnega prostora v slovenski Istri in njenem morju imela, to je za tihi embargo Hrvaškega približevanja EU ob neupoštevanju slovenskih zahtev. Odklop varovalke pa se je zgodil v docela nepredvidenem času: era najhujših pritiskov na Slovenijo je bila namreč že mimo in širši krog udeleženih v problemu se je tiho sprijaznil z dejstvom, da bodo Hrvati šli v EU » po slovensko«: upoštevaje naše nacionalne interese, pač. Tako neracionalno smo enkrat že ravnali: Hrvate smo brezpogojno spustili v Nato, ne zavedajoč se, da se nam lahko ponovi situacija iz zasedbe grškega dela Cipra: ena članica Nata (Turčija) je napadla ozemlje v vitalnem interesu druge, Zveza pa ni posredovala, ker to ni v njenem statutu. Da se je res mudilo (zoper našo voljo) so nam dala vedeti tudi »objektivna« in »nepristranska« peresa pisarjev tranzicijske levice v medijih: Veso Stojanov je tako v Delovem uvodniku svoje »razmišljanje« sklenil v tezo: »Največje nevarnosti, da se tudi tokrat ne bo končalo po pričakovanjih, prežijo v domači politiki«. Ta »misel« nam pove, da se levica dobro zaveda usodnosti igre: še več, da se čuti nedorasla za šah-mat v velikem finalu dvajsetletne igre med republikama. Skratka: zaveda se, da se ne bo izšlo v naš prid. V nekaj zadnjih analizah smo se posvetili ugotovitvi, da ti ljudje ne znajo drugače ravnati, kot ravnajo: zrasli so namreč v območju brez realne konkurence, tujina, pritiski in zvijače velike diplomacije so jim prej ko slej uganka, »odlikuje« jih
244

provincialno obzorje, še skrčeno zaradi negativne selekcije iz socialističnega časa. Tako je naša sedanja politika žrtev dolgoletne inercije, cepljene na še posebne sadike: če pogledamo ministra Žbogarja, bi si z Dantejem lahko rekli: gorje narodu, ki ga vodijo dečki. Taka politika je očitno podlegla zunanjemu pritisku, orodja, s katerim bi ga sprostila, nima na voljo, zato se v pričakovanju skorajšnjega zloma fronte s Hrvaško lahko le ozira po dežurnem krivcu: Veso Stojanov je v njenem imenu povedal, da bo to »politika«, kar je pri tem modrem možu toliko kot pri Kučanu: politika je Janša, zraven še SLS, skratka vse, kar že dvajset let povzroča napetosti na parlamentarni in širši družbeni sceni. Spričo tega je pred SDS-om velika nevarnost: preprečiti mora, da bi stopila v bipolarno razmerje z vladno odločitvijo, kajti to bi nujno pomenilo radikalizacijo stranke, na ta način pa njen umik v prostor desno od politične večine. V primeru, da bi se SDS uprla »operaciji Oglej iz leta 2009«, bi jo vlada ob kasnejšem fiasku takoj razglasila za vzrok neuspeha. Rečeno bi bilo nekako v tem smislu: »Mi smo že vse uredili, nato pa je nerganje in razgrajanje opozicije doseženo vrnilo na status quo ante: pri reševanju le-tega pa smo bili tudi sami nemočni«. SDS ima še toliko večjo odgovornost, da je čim manj vpletena v prihajajoči zlom uradne politike do Hrvaške, iz še posebej univerzalnega razloga. Večkrat smo že pisali in opozarjali, da je sedanja vlada zgolj logičen nasledek napačnega ter človeški naravi in zgodovini neustrezajočega socialističnega eksperimenta. Njena politika je – tako kot pred zlomom Jugoslavije in nekdanje SZ lahko zgolj regresivna in konservativna. Ti ljudje bodo zato poznali samo eno linijo ravnanja: krepitev vrednot revolucije na eni strani in boj zoper razrednega sovražnika na drugi. Semolič poziva k pogromu na sloj srednjih podjetij in obrtnikov (in drugih, ki ustvarjajo dobiček), hkrati pa teh 12 odstotkov prebivalstva napolni kar 60 odstotkov davčne blagajne. Kožuh-Novakova s proletarsko zanesenostjo ugotavlja: »Upokojenci so bili vedno solidarni z delavstvom, tudi zdaj se bodo žrtvovali, ko bo tudi po njih cepnilo zmanjšanje plačilne mase.« In širše: v obnebju ljudi, ki jih danes identificiramo kot tranzicijsko levico, ni besed »uspešnost«, »zaposlovanje«, »zaslužek«, »blaginja«. Če se kje njihova retorika le dotakne teh pojmov, kmalu spregledamo, da imamo spet (kot vselej) opravka z lažjo. Minister Svetlik obljublja 110 milijonov evrov za nove zaposlitve. To seveda niso zaposlitve, temveč bohotenje državne uprave, zavodov za zaposlovanje, svetovalnih agencij in podobnega, ki so najprej sami sebi namen. V ozadju vsega pa se tako koncipirana družba dotika zgolj niča - če hočete, travne ruše. Nekaj, kar je sprto z naravo in moralo človeka, lahko tega le uniči: v Severni Koreji jedo travo, to je želena poslastica tudi na Kitajskem, pridružujejo se temu gurmanstvu v Laosu in Vietnamu.

245

Pridružuje pa se mu tudi slovenski narod. Ljudje šele zdaj, v krču krize uvidevajo, da imajo komunisti in njihovi dediči eno moč vendarle. To je moč uničenja, ki nas že šestdeset let spodnaša, da capljamo za tistimi, ki smo jih vse življenje prehitevali (Južna Avstrija, Severovzhodna Italija, Češka). Ta moč dobiva v sedanjem času neverjetno okrepitev: uničena je Mura, na vrsto prihaja Gorenje, število brezposelnih bo kmalu preseglo 100 000, razmerje med upokojencem in delavcem se bo izenačilo v grozljivem razmerju ena proti ena. Ob Križaničevih ukrepih propulzivna podjetja mrzlično iščejo, kako uiti na tuje, inženirjev in strokovnjakov za industrijo 21. stoletja ne izobražujemo, večina pa se ob škandaloznih razkritjih povezav med sindikati in lastniškimi hobotnicami (Semolič, Gorenje, Krušič-Skei) sprašuje s Cicerom: »Koliko časa še«? Toliko, kot nas loči do prvih volitev; mejnika pred travno rušo.

PETELINJI PLES S PAMETJO Pričujoči čas bi lahko poimenovali s podobo medenega tedna oblasti z ljudstvom. Vlada je na medenih tednih, pa bi ji zato ne smeli tako resno gledati pod prste. Veliko je namreč bilo modrih glav, ki so ljubezen opredeljevale kot najusodnejše in najmočnejše čustvo. Ivan Tavčar nas je že pred stoletjem svaril s podobo divjega petelina, ki v grulečem dvorjenju izvoljeni kokoši pozabi na vse, tudi na lovca v svoji bližini. In ker je ljubezen tako silovita, ni čudno, če je z generalnim sekretarjem Cviklom na honney-moon odšla celotna ekipa. Ta razlog edini lahko pojasni veseljačenje na Brdu prejšnjo soboto in ukrepe, ki jih v imenu »ljudstva« vlada sprejema v teh dneh. Opozarjali smo pred štirinajstimi dnevi, kaj pomeni takšna pogajalska pozicija slovenske ekipe versus hrvaške za prihodnost našega akvatorija. Prav tisto, pred čemer smo svarili, se zdaj uresničuje z velikimi koraki. Slovenska država je pred največjo katastrofo po socializmu in izgubi etničnega prostora, povezani z Londonskim memorandumom in z Avstrijsko državno pogodbo v petdesetih letih 20. stoletja. Pa tisto prvo so bile logične katastrofe, slednja je groteska: če smo bili na dogajanje v 20. stoletju brez vpliva, sprožamo zdaj dogajanje nostra sponte, po svojem lastnem privoljenju. Ko je prišel na plano osnutek arbitražnega sporazuma, je bilo namreč jasno, da se bodo Hrvati o meji pogajali šele znotraj EU in ne zunaj nje, kot bi bil naš interes. Zdaj je tudi jasno, da se bodo pogajali o stvareh, ki so zanje brez pomena, za Republiko Slovenijo pa usodne tehtnosti. Hrvati imajo stotine Piranskih zalivov in Jadran skoraj do polovice za svoje potrebe. Slovencem nam priznavajo pol Piranskega zaliva in nam zanikajo dostop do odprtega morja.
246

Po trenutni zaslepljenosti je zunanjega ministra Žbogarja že obšlo spoznanje, kakšna nevihta prihaja izza obzorja: ni zaman te dni dejal za medije: »Pripravljen sem na vse«. Kateri minister EU pa uporablja tak skrajen jezik? To namreč pomeni, da je Slovenija zrela za vsakršen, tudi za najhujši scenarij. Da se resnosti zadeve zaveda tudi Borut Pahor, priča njegovo izjavljanje, da glede na dolgoletne izkušnje in znanje jamči za dobronamernost arbitražnega sporazuma. Borut Pahor in njegove izkušnje v mednarodnem pravu? Če je napisal eno samo študijo o tem področju, vzamemo dvom nazaj. Pa ne bo treba, ker politiki Pahorjevega kova ukvarjajo največ s konsenzualnostjo javnosti glede svoje (zunanje) podobe, najmanj pa z vsebinami, s katerimi se sicer soočajo predsedniki resnih vlad. Medeni teden pa kar traja. Malo ljudi je namreč razumelo, da bo tako nepovratna odločitev, kot je bil pristanek na arbitražo, tudi druga »skrb« vlade v tem času, Mura. Če se bo akterjem »nove« Mure posrečilo, da bodo od 4000 delavcev obdržali dobrih tisoč, kam bodo šli preostali? Prezaposliti se jih v Pomurju ne da, saj je regija že tako na kolenih: ne bo drugače, kot da bodo vse življenje žrtve interesov partijske politike, tistega tipa ljudi, kateri je prek Foruma 21, režimskih sindikatov in drugih vzvodov odlašal s sanacijo podjetja, ki bi se morala zgoditi že dve desetletji tega. In tistega sloja v politični kasti, ki že šestdeset let, z več ali manj izjemami vleče ljudi za nos in živi na račun njihove nesreče. Sicer pa je celotna ekipa, ki zdaj državo vodi nekako »po duši sorodna« generalnega sekretarja Cvikla petelinjemu plesu s pametjo. Če človek bolje pogleda duhovno in sociološko fiziognomijo glavnih protagonistov Pahorjeve ekipe, se ne more načuditi nad njihovim izborom. Prometni minister, ki je dvignil ceno vinjete za enkrat, zasedel avtoceste z gradbišči sredi sezone, hkrati pa vrtoglavo plesal v nočnih klubih, si za sekretarko na MP omislil turbo-divo in se z modro lučjo pripeljal v TV – studio. Kaj si moremo misliti o intelektualnem profilu takšnega ministra? Ali o Francetu Križaniču, ki ga čez noč preblisnejo nove davčne stopnje, pa jih zjutraj po papeško sporoča urbi et orbi: vladi in svetu. Ali o ministru Miklavčiču, ki se pri sedemdesetih potaplja v oceane, potem pa v zdravstvu izvaja celovito socialistično revolucijo. Nenazadnje, o Miklavčič-Pahorjevi nosilki ideološke platforme za »naše upokojence«, Kožuh-Novakovi, ki se ji je čas ustavil nekje pred kakšnega pol stoletja, v času kitajske kulturne revolucije. Oni dan izjavlja, da bodo upokojenci nosili breme delavcev, ko jo poučijo o nasprotnem, pa drugo bart z enako retorično »verodostojnostjo« prepričuje (prej prepričane) o nasprotnem. Vzporedno s tem pa se dogaja za družbeno klimo pomemben preobrat. Tranzicijska levica je nehala hoditi na TV-soočenja informativne narave, nekaj pa jih je ukinila kar sama (Trenja z Urošem Slakom, denimo). Njeni predstavniki so prišli do spoznanja, da so jim javna soočenja nevarnejša celo od razgaljanja v rumenem tisku, pa so uporabili ves arzenal svoje moči, da bi se izognili analizi svojega početja. Na informativne medije, predvsem avdiovizualne obstajajo strahoviti pritiski, da bi čim
247

več vsebin zamolčali javnosti: namesto njih naj na TV vladajo nanizanke in akcijski filmi, vse pa naj se preliva z rumeno. V tem so namreč »gostje« iz prejšnjega odstavka največji mojstri. Ob tem naj še Janez Markeš za potrebe Sobotne priloge Dela speče kakršno hudo strupeno gobo, pa bo podoba dežele pod Pahorjem popolna. Vsi smo namreč pripravljeni na vse. Že šesto desetletje.

SKUŠNJAVA PO DEMOSU »Demos je novo državo položil v roke starih političnih sil,« tako nekako je izzvenela sklepna ugotovitev dogodka, ki je v globinski plasti slovenske politične zavesti intoniral prihajajoči čas. 27. novembra smo namreč praznovali dvajsetletnico nastanka Demosa. Demos je kot rojstvo: čeprav ga redko obhajamo, pa ga sleherni trenutek nosimo v sebi. Memorialni del obletnice s to povedjo še ni izčrpan: Slovencem je izstop iz socialistične Jugoslavije ne samo dal možnost postati državljan prvega reda sveta (EU), temveč jih je tudi obvaroval pred balkansko lagodnostjo oz. skušnjavo stagnacije. Demos je bil neverjetna reč, kajti nastal je v kuhinji anonimnega kmečkega gospodarja, se uveljavil navkljub dejstvu, da je veliko, preveliko število njegovih političnih predstavnikov bilo povezanih s prejšnjim režimom ali pa se je z njihovimi transformiranimi ostanki povezovalo v nadaljevanju. Osupljiva številka namreč je tistih, ki so bili zabeleženi kot kolaboranti v arhivih Državne varnosti, kar nam je dobrih šest let tega razkril Lajovčev udba.net. Ta je zaradi svoje zgovornosti še vedno postavljen zunaj zakona. Ob tej priložnosti si tudi drznemo zavrniti trditev, da je med sestopajočo Partijo in vodstvom demokratične opozicije obstajal konsenz glede osamosvojitve. Šlo je namreč za ponovitev Dolomitske izjave. Tedaj je Partija potrebovala krščanske socialiste, da je legitimirala NOB, zdaj pa je Demos potreboval Partijo, da mu je pomagala pri njegovem največjem projektu. Toda bilo je to sobivanje v krokodilji kletki. Mentaliteta tedanjih komunistov namreč ni dopuščala preživetja zunaj prostora, v katerem so bili oblikovani, mentalitete, ki jih je določevala, in reakcij, ki so jih označevale. Vodstvu slovenske Zveze komunistov je okvir federalne države predstavljal edino področje, v katerem so imeli možnost preživeti: za dialektiko jugosocializma in njegovih intrig so jih šolali, bratstvo in enotnost sta jih geografsko (a tudi duhovno) povezovala, himna Od Vardara pa do Triglava pa je simbolično označevala tisto območje, v katerem je bil modus existendi
248

republiške partije sploh izvedljiv. Odhod iz njegovega območja bi pomenil odhod iz atmosferske plasti, v kateri je kisik, z njim pa pogoji za življenje. Miloševićeva brutalnost je ta preživetveni refleks omehčala, ob dveh še nekaj let poprej nemogočih alternativah je partijska pamet začela iskati možnost kontinuitete bivanja zunaj srbskega projekta reform-socialistične jugoslovanske države in se ozirati po nečem drugem. Vedeti pa je potrebno, da so to storili v skrajnem strahu, še več, da so bili takšno občutje pripravljeni tolerirati malo časa in še to ne v celoti. Ob dvajsetletnici »akcije Sever«, ki smo jo prav tako obhajali te dni, se mediji niso spomnili temeljnega sporočila: namreč, da je v prihodu srbsko-črnogorskih mitingašev prišel Milošević sam potrkat na vrata domačih komunistov, češ pojdite preč, foteljaši. Akcija Sever je prvič opozorila na fizično ranljivost republiškega vodstva KPS, na dlani je bil enak scenarij, kot povsod drugod po Jugoslaviji. Miting, na katerem se izraža »ljudska« volja, odnese federalni tip partijcev, na oblast pa postavi Miloševićev izbor. Tako je bilo dotihmal povsod. Nekaj mesecev tistega leta 1989 in 1990 se Partija ni počutila dobro. Z desetimi figami v žepu je privolila najprej v konfederalni koncept, ko pa se je kriza stopnjevala ter so vzplamteli ognji in zaječali prvi streli (Hrvaška v poletju in jeseni 1990), je tudi ona razumela, da mora proč. Potem je prišel plebiscit (tega je dobesedno izsilil predsednik Demosa, Jože Pučnik) in stvari so se nepovratno zavrtele zoper voljo reform-komunistov. Bolečina, ko so zapuščali prostor, v katerem je bilo vse, kar so ljubili, mogli in znali, je bila brezmejna. Njena zgodovinska priča bodo ves čas solze Sonje Lokar, ko je delegacija KPS odhajala z zadnjega kongresa federalne partije. Demos je tu vsaj na videz dosegal nemogoče. Pomagal pa mu je tudi skrajno zožen časovni pas okoliščin, ki se že dobro tisočletje niso tako ravnale v slovensko korist kot prav v mesecih po padcu Berlinskega zidu. Od trenutka, ko so se v decembru leta 1991 nekdanje republike SZ stabilizirale kot samostojne država, bi bila osamosvojitev strašno zapletena, če ne utopična. Od konca vojne v BiH pa tudi teoretično neizvedljiva. Veliki so na tem prostoru želeli mir. A komunisti so se osamosvojitve bali tudi iz drugega razloga. Nova država bi prinesla novo zgodovino, v kateri bi zanje ne smelo več biti prostora. In tu smo pri prvem citatu našega članka, ki je tudi motto slovenskega vsakdana že od časa ustanovitve Demosa. Slovenija ni poznala nikakršne oblike lustracije, zato si je oblast oblast podeljevala kar sama. Prav tako so se naprej podvajale tudi državne funkcije, za katere je kandidirala ves čas ista tranzicijska elita. Ta je v sebi globoko degenerirala: prva lastnost evolucije

249

je namreč naravni izbor, s katerim večinska oblast v Sloveniji ni bila že šest desetletij in pol realno soočena. V tej smeri moremo zato popraviti tudi pojem, da Demosu ni uspelo uresničiti notranje demokratizacije države. To je bilo popolnoma zunaj njegovih moči. Obstajal je namreč le v tistem ozkem prostoru časa, v katerem je slovenstvo dobilo svojo enkratno priložnost. Te se je takrat oprijela tudi reform-zveza komunistov in tako kot med drugo vojno parazitsko pristavila svoj lonček. Zgolj v tem pasu, ki je bil vitalni interes ZKS po življenju, je bilo Demosu dovoljeno biti. Ko so se stvari v osamosvojeni državi dotaknile bistva (privatizacije gospodarstva, medijev, interesov političnih navez), je bil Demos podvržen distorzijski težnji, ki ga je na mah raztrgala. Njegov konec se je začel v SDZ, ob privatizacijskem vprašanju. Komunisti so še enkrat pokazali, da so oni gospodarji zgodovine. Misleč človek lahko v nedogled podoživlja ustanovitev Demosa. Prva priložnost v tej smeri bo na naslednjih parlamentarnih volitvah. Do takrat moramo počakati tri leta. Malo v primerjavi s časom, ki smo ga v upanju že preživeli.

OBLAST V KIHOTOVEM ŠLEMU Ko so v nekem kraju v Manči plemiču veleumnega imena požgali fantazijske knjige, ki so dotihmal kuríle njegovo norost, ga preprosto nič več ni moglo ustaviti. Ne da bi se dodobra odteščal, je zajezdil Rosinanta in postal Don Kihot, popotni vitez, katerega prvi cilj je bila vrnitev zlate dobe in obramba idealov resničnosti in pravičnosti, predvsem pa plemenite človečnosti. Želeč vrniti duha stoletij se je potem loteval vsega mogočega, sebi in stvarem v škodo, dokler ga ni čisto naposled le obšlo spoznanje o jalovem hasku njegovih prizadevanj. Takrat je končno nehal, vendar za svojo smolo – prepozno: prišel je v anale svetovne književnosti, prek nje pa tudi v domačo politiko. Slovenija je namreč v svoji odličnosti pravo polje za popotne viteze, za vse tiste, ki se jim je nekoč šegavo sanjalo, da so prav oni poklicani obuditi zlato dobo idealov pravičnosti, splošne modrosti in človekovih pravic. Prvi, ki izgoreva za ideal te vrste, je državni predsednik. Za rehabilitacijo socializma se namreč poteguje, ne da bi mu bilo treba, ne da bi ga kdo za to prosil, in seveda v svojo usodno škodo. To pa so kategorije, ki nekaj štejejo tudi v viteških romanih. V novoletnem intervjuju na nacionalni televiziji je spet zanimivo nadgradil oz. razširil »bojno polje«. Devetkal je namreč o tem, da je bilo po Rankovićevem padcu leta
250

1966 nasilje tedanje SDV (Udbe) zmerno civilizirano, nadalje, da je država SFRJ že od sedemdesetih let vzpostavljala mehanizme, ki so jo definirali kot demokratično: da so ti procesi napredovali v osemdeseta leta in da Berlinski zid v Sloveniji ni padel, ker pač ni mogel. Ni mogel, ker ga ni bilo, tako kot v Parizu, Washingtonu in Londonu. Bili so sicer pritiski Miloševićevega aparata, vendar se je tem dobro uprl takratni partijski vrh, predvsem pa Tomaž Ertl, ki si vendar zasluži odlikovanje. Takšno razmišljanje je poljubno, v svoji vedečnosti si Türk pač želi obuditi neki svet, ki ne samo, da ga ni več, temveč ni nikoli obstajal. V kateri knjižuri je predsednik bral o Titovi demokraciji, ne moremo vedeti. Vemo pa, za razliko od njega, da se prav v tem primeru potrjuje Don Kihotova izkušnja, namreč: marsikdo gre po volno, pa se vrne ostrižen. Kučan ni nikdar počel tega, zavedal se je svoje slabosti in jo poskušal nadgraditi, kot smo zapisali prejšnji teden. Türk pa si svoje »kihotovske norosti« ni docela svest: brdavs Karakuliamber še vedno pritiska na deželo in njene plemeniteže nori, da dajejo vse od sebe, bi se glasil praznični komentar to leto. In Türkova »zmagovalna« formula? Predsednik Slovencev najverjetneje ne bo nikoli več. Izgubil je namreč podporo nevtralne sredine, ki mu je sploh omogočila priti v drugi krog volitev. Danilo Türk iz prvega kroga jeseni 2007 in sedanji predsednik v političnem smislu nista isti osebi. A še huje: če je bilo pred tednom dni v praznični tv-prezentaciji sila dolgega in uleknjenega predsednika kje le mesto, ki se je stikalo s stvarnostjo, bi ga lahko povzeli v njegovem odgovoru na vprašanje, če bo kandidiral za generalnega sekretarja OZN leta 2012. Povedal je na izust: »Seveda ne«. Tu si je prišel dodobra blizu, kajti za kaj takega bi potreboval (srednje)evropsko podporo. Teoretično bi bila njegova kandidatura celo realna, vendar takšne stvari ne uspevajo zanesenjakom, ki si v obujanju preteklih idealov (Ertlove postavnosti) prislužijo rdeči karton (resolucijo) Evropske ljudske stranke. Čeprav ga ni nihče prosil, je vendar odšel – po poti fantazijske knjige. Če k temu dodamo citat iz Cervantesa: »Vsi so se začudili tej nenavadni norosti in so si šli don Kihota od daleč ogledovat,« ne bomo čisto brez sreče, ko bomo ob letošnjem prazniku poskušali razumeti »predsednika vseh Slovencev«. »V dveh letih se bo minimalna plača približala 600-tim evrom, že čez slab teden pa bo vlada pripravila sveženj kratkoročnih ukrepov, potrebnih za sanacijo krize, in sveženj strukturnih reform ter ju ponudila v socialni dialog,« je napovedal premier Borut Pahor, ko je predstavljal prispevek k oblikovanju nove trajnostne vizije prihodnosti Slovenije. Papir so pripravili v kabinetu predsednika vlade, kjer so zaposleni ljudje vseh profilov, samo ekonomskega ne. Najdemo specialiste za blagovne znamke v modni industriji (//dk.fdv.uni-lj.si/dela/Vovk-Spela/.PDF), nadalje strokovnjake za obrambno-varnostni vidik horizontalnega širjenja (proliferacije) jedrskega orožja (D. Lubi, Ljubljana, 1989) (povzeto po Demokraciji). Najdemo pa tudi izvedence za maratonski tek (Jure Kač), ter specialista za kulturna društva (Jožef Školč). O
251

delovnih izkušnjah tam zaposlenih kabinet molči kot zgodovina o Brozovih plemenitostih, marnje o strukturnih reformah Pahorjevih »prenoviteljev« pa so prava sanjska knjiga ali kronika popotnega viteštva, ki se skoz krizo vleče tako kot Kihot čez kastiljska polja. Pahorjevo ukvarjanje s krizo v resnici ne mine brez literarne iluzije: vse bi predsednik rad nazaj, tako kot je bilo, da bi bila dežela vsa srečna, ljudje brez krivic, škode, zlorab in dolgov. Recepta za to ni videti, opaziti pa je čudotvorno fantazijo, ki zida gradove v oblakih, polni umišljene kašče in sipa dobroto po deželi. Kdaj lošči tudi nogometno supergo, ta elitni rekvizit današnjega viteštva. Ali je premier res postal tajni Kihotov brat v obupu, kot navaja psiholog Vid Pečjak, ne bomo ugotavljali. Zaznali bomo le, da je Pahorjeva norčavost v času od decembra 2008 naprej z vsakim dnem bolj moteča. Slovenija je po njegovi in Türkovi zaslugi tudi po literarni reminiscenci od želene stvarnosti tako daleč, kolikor je bil daljna stoletja nazaj od nje popotni vitez iz Manče. EVROPA IN KORENINA »Z Vami je tako: vi niste, kot drugi otroci – vi ste samorastniki! Leto za letom je Meta vlivala otrokom vero vase in jih učila spoznavati in zaničevati krivico in greh; ta vera se je v njih utrjevala, nosili so jo s seboj po podjunskem produ, po gorskih koritih, ta vera se je zraščala s tuljenjem vetrov po slemenih, z bučanjem globač, s sanjami polj, zlivala se je s šepetom jezerskih gladin«. Takšno podobo nam je o Hudabivnikovi Meti in njeni samorastni mladeži zapustil Lovro Kuhar, Prežihov Voranc. Besedam iz povesti o večnem idealu človeške (in slovenske) matere je dodal še naslednjo misel: »Kakor se samorastnik zgrabi z okolico, tako se morate tudi vi Hudabivniki zgrabiti z življenjem. Kjer stojite, poženite korenine. Ne dajte se teptati od drugih, ne prenašajte ponižno krivic«. Tako je stala Prežihova Meta. Avtor njene figure, ki je v samospoštovanju in življenjski zgrčenosti podobna mojstrovinam Rodinovih plastik, je bil ena prvih žrtev Josipa Broza Tita. Umaknil in onemogočil ga je že v času pred drugo svetovno vojno, v partijskih čistkah. Danes je diktator v postmoderni Sloveniji dobil spet nazaj svojo avenijo, kljub vsemu pa ne njemu ne njegovim promotorjem ni uspelo ugasiti glasu Prežihovih literarnih likov. Kako nam govorijo v začetku prihajajočega leta? Najmočneje prav skozi temeljno optiko, ki je razmerje med idealom in resničnostjo, pa logiko vztrajanja pri slednji. Resničnost novega leta je pač taka, da smo po objektivnih kriterijih za demokracijo zdrsnili nekam v sedemdeseta leta. V zadnjih mesecih smo namreč presegli še eno kritično mejo, o kateri pa se mediji niso izrekali. Predsednik republike in župan prestolnice, Türk in Janković sta oba storila pomemben korak na poti izstopanja iz zahodne civilizacije: eden je postavil ulico Josipu Brozu, drugi odlikoval SDV252

jevskega šefa. Na oboje je reagirala najmočnejša politična skupina v Evropi, Evropska ljudska stranka in to obsodila. Oba sta se na to požvižgala, kar se še nekaj let tega ne bi zgodilo. Svobode tiska tako nismo imeli, danes je imamo le za vzorec (ali okras). Za osrednji slovenski časopis (Košir-Kardeljevo Delo) je tako profesor Žiga Turk 9. januarja napisal članek, v katerem je opozarjal na razhajanje sedanje oblasti z evropsko politiko in na komunizacijo gospodarstva. Članek, ki je odlično razmišljanje modernega Evropejca, je baronesa SP, Irena Štaudohar objavila na najmanj vidnem mestu, spodaj pa napisala, da je to »osebno stališče avtorja«. S tem sicer ne opremlja člankov v svoji prilogi. Ideja moderne Evrope se torej v Sloveniji lahko uveljavlja le kot osebno stališče? Kaj bi na to dejal Evropski parlament? Ista logika v zadnjem času obvladuje tudi vizualne medije. Ve se, katere so teme, o katerih se javno ne govori, ve pa se tudi, koga na javni sceni ne sme več biti in kdo bo njegova »rošada«. Ve se tudi, kdo sme postati »Slovenec leta« in komu se to nikakor ne more zgoditi. Ko so iz Popa umaknili Trenja, informativne vsebine pa reducirali na bolj ali manj vremensko obarvana poročila, so pripravili dejanski prostor za sestop v identiteto kripto-samoupravne preteklosti. Javni diskurz, ki ga naj bi televizija artikulirala, je nadomestila strašno poželena Kmetija, ta pa je na sceno postavila markanten tip deviantnega državljana. Kot njegov brat v obupu iz sedemdesetih ga politična vprašanja (ne smejo zanimati) ne zanimajo, izgoreva pa v seriji osebnih problemov. Rugljeva tipologija alkoholne in spolne deviantnosti (denimo Uspešna pot z začetka osemdesetih) je vnaprejšnji popis tistih hib, ki jih časti Popova oddaja. Socialistična država je prebivalca najprej »demontirala« (mu vzela smisel ustvarjanja in pridobivanja), potem pa ga po svojih institucijah integrirala in socializirala nazaj (denimo Zavod na Škofljici). Vse to so postaje, skozi katere bi se kot naročena lahko podala Artur in La Toya, za njima pa vsi, ki jih takšna deviantnost privlači, bolje, ki jim pomeni način biti, v medijskem in zasebnem smislu. Takšna »javnost« z Evropo ni stična, kot z njo nima nič tudi izbor Slovenke leta po »željah« bralcev. Katarina Kresal ne samo, da je slab minister, v normalnejših razmerah bi svojega dela sploh ne mogla več opravljati. Ko je bil namreč v začetku novembra napravljen atentat na sodnico v Radovljici (bolje, na njenega otroka), je bilo to najbolj nezaslišano dejanje, ki ga družba lahko doživi. Če tega družba nemudoma ne sankcionira, postavi sebe kot skupnost državljanov pod vprašaj. Vendar se tu ni zgodilo nič. Trije tedni so bili še tisti zadnji rok, znotraj katerega obstajajo uporabne forenzične sledi, onkraj tega je vse prepuščeno naključju ali pozabi, kot je bilo v slovenskem primeru. Ni se zgodilo nič, odstopil ni nihče, še več, najbolj odgovoren minister (notranje zadeve), je postal državljan leta. V kakšni državi pa živimo, bi se vprašal Justin Stanovnik?
253

Živimo v državi, v kateri manjšina izvaja vse oblike nasilja nad večino: pri tem ji prav pride vsako sredstvo: to počne že toliko časa, da je nasilje rutinirane oblike, vse manj ljudi se še sprašuje po njegovi naravi in njegovih vzrokih. Hudabivnikova Meta je vedela, da ima prav: z njo pa tudi mi, ki to pišemo, ali vsi, ki o tem razmišljajo, niso brez upanja. Danes ni od okrutnih Karnic ostala niti sled. Diktatorski samovšečnež z avenijo naravnost na mestno pokopališče bi bil že zdavnaj deležen njihove usode, pa kaj ko jih vse preveč ve, da bi se z njim v pogrez zgodovine zapeljali tudi sami. STAVITE NA ERJAVCA Blaise Pascal je eden največjih genijev človeškega rodu. Dolgujemo mu idejo o računalniku, nadalje knjigo Misli, ki jo lahko še danes poterjamo za resnico o ljudeh in njihovih značajih, in naposled – zamisel o kaj nenavadni stavi. Ta izhaja iz verskih napetosti, ki so zaznamovale njegovo (17.) stoletje, v njej pa je tudi dosti gorečnosti, s katero so si tedaj prizadevali spreobrniti neverujoče agnostike. Pascal je iz spoznanja, da Bog ne more ne biti, človek pa ne imeti nesmrtne duše, sklepal, da je v naši naravi pač toliko zvite buče, da si bomo z udarcem roke v roko pristavili večnost, v nasprotnem primeru pa – nič ne izgubili. Tako se je razpovedal filozof: srž njegove logike pa je takšnale formula: največ, kar človek lahko dobi, je večnost: izgubiti pa nima veliko, ker ga po smrti sicer vzame ništrc: naj torej stavi na večnost, to je na Boga, ki jo zagotavlja, pa bo dobil življenje za vedno in še vse, kar k temu gre. V nasprotnem primeru pa si tudi ne prižanješ drugega kot to, kar ti je po tvoji naravi dano, je Pascal še poumoval na koncu. Skoraj se še v slovenskem logu ni toliko stavilo in ugibalo kot prav v zadnjih dneh. Bo Karel Erjavec razrešen ali mu bo uspelo prepričati mandatarja, da ga ne terja za potrošek, in bo ostal? Bo proti njemu glasovala celotna koalicija ali si bodo nekatere stranke premislile in ga skupaj z opozicijo podprle? Bo ob odsotnosti vseh teh scenarijev na koncu le razrešen ali bo prej odstopil? In Zanoškar, bo dvojna pirueta zdržala? Si bosta z Erjavcem predala štafeto, eno v Plavi laguni in drugo na Tomšičevi? Vsem tem stavcem bi lahko odgovorili z univerzalnim jezikom Pascalovega algoritma in rekli: zgodilo se bo tisto, kar je najbolj logično, zato pravzaprav tudi gre. Najbolj logične razlage pa – kot skrivnosti Boga – ne gre iskati v posledici, temveč v vzroku. Erjavec-Zanoškarjeva rošada namreč o dogajanju pove precej manj, kot tisto, kar se je dogajalo še pred prazničnimi dnevi lanskega leta. Vzrok vsega je namreč v tem, da se je Karel Erjavec uprl logiki tranzicijske levice in se zoperstavil njenim predstavnikom v DeSUSu, konkretno Žnidaršiču in Rezmanu. Tedaj je pristal v kremplju Pascalove logike, kajti jasno je bilo, kaj se bo zgodilo.
254

Vedno se je še tako zgodilo in se je tudi to pot. Resno vprašanje lahko zadeva zgolj intuicijo Karla Erjavca: toliko časa je že postopal po slovenski politiki, obredel vse njene institucije, se bótal na levo in desno, da je moral nujno (s)poznati njeno prvo zakonitost. Ko je tako nastopil proti Kučanovemu lobiju v stranki, se je zdelo, da bo brez prida zatratil trud, ki ga je do tedaj vlagal v svojo politično razgledanost, v dobesednem smislu besede. Kaj se mu je pripetilo? Karkoli je že nameraval, minister za okolje v odstopu se je postavil zoper Milana Kučana in s tem stopil izven zakona. Ne bo ne poslanec ne minister, še državni uradnik ne. Tako »strašno« je bilo njegovo dejanje, da je v nemilost padel tudi Zanoškar, ki je bil sicer neproblematičen član Pahorjeve stranke. Zaradi povezave z Erjavcem ne more biti minister. Če je »vitez smešnega lica« zdaj sprevidel, da velja obmolkniti, bo nekaj časa še predsednik stranke. Vendar zgolj do prihodnjega kongresa, kjer se bo srčni vojvoda sivih panterjev spremenil v živi javni opomin. Ne na nekoga, ki je spodrsnil, ko se je spotaknil ob črko, temveč na tistega, ki se je uprl logiki celotne knjige. To so pred njim storili že mnogi, pa se je vedno isto zgodilo. Ta scenarij smo videli v Jurovskem dolu junija 1992, na delu je bil pri Depali vasi, pokazal se je pri Peterletovem Ogleju, natanko petnajst let je bilo tega, videli smo ga pri Podobnikovem sklepanju koalicije z Drnovškom, ga opazovali prek Cirila Pucka. Sledili smo mu po medijih (z nekaj izjemami), pred nami se je kot na elizejski trati razgrnil pred dvema letoma, ko je prišlo do kolapsa nekdanjega Maga. Nenazadnje bo večni spomenik te pokvečene vrste s škandalom in lažjo našarjena Patria: eksplozivna moč afere, predvsem pa njena umestitev v časovni okvir pomagajo natančno izmeriti, kaj vse je Kučanov klan pripravljen narediti za to, da zavaruje prvo zakonitost, ki ga drži pri življenju. Ta potemtakem obvladuje slovenski prostor siloviteje kot Bog vesolje. Ni ga dogodka, ki bi bil nanjo imun. In če je ta silovitost močnejša od Pascalovega algoritma, kaj jo drži pri življenju? Kaj pa drži pri življenju Pascalovega Boga? Predvsem tisto, kar mi smrtniki o njem slutimo in vemo. Nekoliko manj se nam bo treba pomujati, da bomo odgonetili slovenski algoritem. Odgovor je, da na tak način lahko obstaja samo totalitaren sistem. Ta je še vedno tu, saj je večina dotičnikov izpred dvajsetih let še dobro dejavna. Korigirali so le »vrednostne« parametre: če se je generalni sekretar postsocialistične politike, Gregor Golobič odločil za kapitalsko bogatenje in njemu podredil svojo politično usodo, to ni bilo brez implikacij za celoto tranzicijske nomenklature. Tako imamo še naprej dogovorni tip ekonomije, v njem pa prevladuje družinsko načelo. V tej državi je potrebno le slediti poti denarja, pa se razvežejo tudi skrivnosti »prijateljstev«, svaštev, botrov in nenazadnje gospodarskih uspešnosti. Večina niti še vedno vodi do Kučana, tako kot domače gospodarstvo še vedno ječi pod Forumom 21.
255

Obstaja pa mala napaka, kot bi v romanu Quo vadis dejal Sienkiewicz. In tu je rahlo upanje za viteza Karla. Bog Pascalove stave je namreč večen, slovenska dogovorna ekonomija s Kučanom - še posebej v novih razmerah - pa ne. Stavite na Erjavca!

TERČELJEV NOKTURNO V nabito polni dvorani Kulturnega doma v Šturjah (Ajdovščina) je ob priložnosti Prešernovega praznika potekala slovesna akademija v čast primorskemu duhovniku Filipu Terčelju. Terčelj si je v resnici zaslužil vzdevek »ajdovski Čedermac«. Rojen je bil leta 1892 v Grivčah, teologijo je študiral v Ljubljani, študij nadaljeval v Kölnu in se potem vrnil na rodno Primorsko. Bil je odličen pridigar in predvsem organizator narodno zavednih društev in zvez. Leta 1931 so ga fašisti zaprli. Kot povod jim je služilo razobešanje slovenskih zastav ob prvi obletnici usmrtitve bazoviških žrtev. Mučili so ga in zasliševali v goriških in koprskih zaporih. Konfinirali so ga v Campobasso (jugovzhodno od Rima), kjer je trpel revščino in ponižanje. Ko je bil po letu dni izpuščen, je moral čez rapalsko mejo v tedanjo Jugoslavijo. Še naprej se je udejstvoval kot pisatelj, pridigar in avtor cerkvenih pesmaric. Po vojni si je silno prizadeval priti nazaj na Primorsko, da bi nadaljeval s prerodnim delom. Udba pa je imela zanj drugačne načrte. Najprej ga je zaradi ovadbe o narodnem izdajstvu (tako!) čez poletje 1945 zaprla: nato ga je iz njegovega stanovanja vrgla na cesto, da si je zatočišče moral poiskati pri župniku Francu Krašni v Sorici. 7. januarja 1946 je oba zajel Knoj in ju zverinsko usmrtil v Štulčevi grapi v Davči. Prav v Davči je tudi njegov grob. Danes ni več dvoma, da je bila njegova smrt skrbno načrtovana in že prej pripravljena. O Terčelju se je največ razpisal Alojz Rebula v romanu Nokturno za Primorsko, ki je tudi dobil Kresnika leta 2005. Terčelj je predmet mnogih raziskav, seminarjev in simpozijev, predvsem pa zgodovinskega spomina in razmisleka. In velike kontroverze, za katero skrbi ajdovski župan Marjan Poljšak s svojo prišepetovalko, direktorico Pilonove galerije, Irene Mislej. Namreč, župan ne dovoli postavitve kipa Filipa Terčelja na Cankarjevem trgu v Ajdovščini. Navaja tisoč in en razlog, samo bistvenega ne: zato se potrudimo mi. Izvoljen je s podporo SD, zato si nikakor ne more dovoliti spomenika zločinu svojih podpornikov oz. njihovih prednikov. Pa tudi nekaj osebne note je zraven: Terčelj je bil žrtev prav tistih totalitarizmov, ki jih Poljšak v svoji amalgirani »ideologiji« spet vlači na plan: nacionalnega socializma, kot bi se njegovo zavzemanje za narod in delavstvo v resnici
256

imenovalo, pa socialističnega korporativizma, ki je bil blizu Mussoliniju, in nenazadnje: mehke simpatije do komunizma. Slednja mu namreč omogoča mandate v ajdovski občini, pa čeprav na rovaš njenega največjega moža, Filipa Terčelja.

DESETI ZARIS: »KDOR HOČE VAS DOČAKAT TEMNE ZORE«, AVTORJEVI ZAPISI ZA VEČER (2006-2008) MENUET ZA PETINDVAJSET NOVCEV Pravkaršnji praznik samostojnosti in enotnosti je bil v vseh ozirih nekaj posebnega. Slavnostni govornik na državni proslavi je bil še najbolj nevtralna »reč« na praznični sceni: kot predstavnik najvišje sodne institucije, ustavnega sodišča je ponujal sporočilo miru in varnosti, kakršno naj bi zagotavljala državna skupnost, ki je v kratkem času neverjetno dozorela. Bolj pomenljiv je praznik prav s stališča obletnic in prelomnic, ki smo jim ta hip priča. Prva je bolj paradoksalne narave. Slovenska državnost bo prav ob petnajsti obletnici izgubila enega najmočnejših elementov lastne suverenosti, svoj denar. Če hočemo razumeti slovo od tolarja v pozitivnem smislu, potem lahko o njem razmišljamo le kot o nujni tranzicijski pritiklini. Logika tolarja je tako pač ta, da je bil »otroška bolezen« mlade države, najstniška muha, ki se je v zrelih letih otreseš. V to, kar smo zapisali seveda verjamemo le na pol. Do nekatere mere drži, po drugi strani pa je spet res, da bo slovo od tolarja pred slovensko politično, intelektualno in gospodarsko javnost, skratka pred najširše občestvo, znotraj katerega se artikulira nacionalni interes, brezpogojno postavilo vprašanje daljnoročnega preživetja slovenskega naroda v Evropski skupnosti. Pri tej ugotovitvi seveda ne bijemo plati zvona niti ne postavljamo kričečih klicajev. Treba pa je vedeti nekaj stvari, ki sodijo v sam temelj. Proces poenotenja Evrope ima svoje nujne meje. Nemogoče je namreč pričakovati, da bo kdaj prišlo do »združenih držav Evrope«, ki bi bile nekaj podobnega kot sedanje ZDA. Ta proces je nemogoč iz dokaj univerzalnega razloga: ZDA so nastale šele pred dobrimi dvesto leti, njen temelj pa so tvorili prvotni naseljenci, med katerimi so prevladovali lovci na boljše življenje, verski zanesenjaki, kaznjenci, obubožani s stare celine. Prav zato je Amerika danes smiselna in razumljiva zgolj glede na svoj prvotni substrat: ta je bil za evropska ušesa in oči vselej nekaj nenavadnega, če ne celo ekstremističnega. Takšni, kot so bili prvotni prebivalci. Prvotna Evropa pa je drugačna, prav zato bi njeno nasilno poenotenje pomenilo njen konec. Prvotna Evropa je skupnost
257

nacionalnih držav, nacionalnih kultur, valut, skratka interesov, Slovenci moramo spričo svoje geo- in demografske relativnosti na to še posebej paziti. Pri tem izstopata primera dveh držav. Prva je Velika Britanija, ki je konservativni tvorec sodobne Evrope. Evropske unije brez nje ni in je ne bi bilo, vendar je bila vsaka Britanska vlada neskončno restriktivna glede vsega, kar bi pomenilo preveliko integracijo Otoka v staro celino. Začenši z moneto, britanskim Funtom. Drugi primer, na drugi strani Kanala, je Francija. Od zavrnitve Evropske ustave v maju 2005 do vseh nemirov, ki so jo zadnje leto pretresali, je jasno, da je ideja francoske nacionalne države močnejša od evrokratskih teženj po nujnih in čimprejšnjih poenotenjih vseh v vsem, teženj, ki jih je prepogosto izražala tudi najvišja francoska politika. Slovenci nismo ne ena ne druga ne – tretja pot. Po svoji usodi smo nekak neponovljiv met v vesolje: kot bi rekel Edvard Kocbek, postajamo z vsakim letom bolj zreli in bolj polni. Težišče problemov v prihodnosti simbolno izraža vprašanje, ki ga bomo ob uvedbi prvih evrskih kovancev pri nas postavili takole: v čem je, denimo France Prešeren drugačen na novcu za dva evra od onega na nekdanjem tolarskem tisočaku? Odgovor bo: v vsem in spet v ničemer, tako kot tolar od evra. Glava pesnika na novem kovancu resda pomeni »preseganje« nacionalne identitete v najširšem smislu, vprašanje, ki ga to postavlja pa je spet naslednje. Ima to preseganje svojo vsebino in svoj smisel? Ni to preseganje v davnem socialističnem smislu, ko smo menili, da presegamo državo, ko le-ta odmira?! Slovenci stopamo z novim letom bistven korak naprej. Vitomil Zupan je v Menuetu za kitaro na petindvajset strelov zapisal neki življenjski dilemi ob rob: grem naprej, že, že, toda kam? Ni ga koraka, ki bi ga na tej novi slovenski poti, prvencu brez primere, ne moralo spremljati prav to vprašanje.

APLAVZ STOLETNEMU KROGU »Ne, hvala, ne potrebujem aplavza, namenite ga tistim, ki sem jih v svojem življenju dejansko ali v mislih srečal, in ki jim ni bilo dano dočakati samostojne Slovenije. Njim zaploskajte«. Tako je konec tega tedna v nabito polnem avditoriju ljubljanske Filozofske fakultete svoj večer zaključil Boris Pahor. Boris Pahor je sinteza našega naroda in časa. Ko to trdimo, mislimo najprej na življenjsko izkušnjo in na njeno okolje. Boris Pahor se je v svojem življenju gibal v geografskem prostoru in zgodovinskem času, katerih lastnosti so relativna majhnost na eni ter izjemna silovitost na drugi strani. Slovenci se delimo na te in one ideologije, v naravi naroda je, da so načini mišljenja toliko bolj točni, kolikor bolj izključujoči so eden do drugega. Čim manjši je prostor, tem silnejša je energija, ki se v njem pretaka. To nas
258

določa bolj kot karkoli drugega. Pahor pa je skusil – Slovenec kot je bil – prav nasprotje tega. Rojen je bil leta 1913 in je doživel ponižanje, ki ga je v dvajsetih letih primorskim Slovencem namenil fašizem. Spominja se prepovedi materinščine in klofut, ki jih je kot otrok prejemal, če je le govoril slovensko. Pahor je danes eden redkih, ki še opozarja na to, da sta Italija in Slovenija v postopku osamosvajanja lete dosegli kričeč molk na temo fašističnega nasilja nad manjšino: da približno šest sto tisoč Slovencev in Hrvatov, ki so živeli pod njeno oblastjo, ni imelo najbolj elementarnih narodnih pravic. Pahor je tudi eden redkih, ki ve, da je Italija nad slovansko etnijo zunaj rapalske meje dvajset let (1922 – 1943) izvajala dejanski genocid. Trdi, da bi morala naša soseda spregovoriti o svoji zgodovinski krivdi do nas, namesto da se zavija v celofan neizrekljivih misterijev, ki da jih krijejo tržaške Fojbe. Pisatelj je tudi ena zadnjih prič holokavsta, ki so ga po slovenskem domobranstvu ovadeni rodoljubi doživeli v uničevalnih taboriščih, tudi tistih, v katerih so dobesedno na kosteh taboriščnikov izdelovali strateške rakete V2. Pahor bo vselej potožil, da ga osrednja Slovenija ni razumela. Ljubljana ga ni razumela v času socializma, ko je trdil, da je primorski narod en totalitarni sistem zgolj preoblekel z drugim. Ni ga razumela v času po osamosvojitvi, ko se je kritično izrekal zoper vlogo antikomunističnih milic (domobranstva), češ, da je bilo le-to nedržavotvorno in je merilo v napačen kot, ko je odšlo precej predaleč. Ljubljana ga tudi ni razumela v svojih novodobnih predstavnikih. Ministrstvo za zunanje zadeve je namreč v letu 2004 opozarjal, da Slovenija ni projekcija Busheve administracije, ki evropske narode deli na dobre in slabe, Evropo pa na staro in novo, pri čemer se Slovenija uvršča med elito »novih«. Tudi bo pisatelj vedno dodal, da je človekov korak na Luno otemnilo nasilje, ki je takšno tehnologijo omogočilo. Apollo 11, katerega raketni motorji so homo sapiensa prvič ponesli s planeta na njegov satelit, je nadgradnja raket V2, ki jih je za to potrebo dopolnil nacistični inženir von Braun. V2 pa so v podzemnih uničevalnih taboriščih gradili zaporniki: njihovem brezkončnem umiranju in brezštevilnim smrtim je bil pisatelj živa priča. Pahor je vedno trdil, da ga v centru niso razumeli, da pa so ga razumeli na »obrobju«, na obodu kroga, če s to besedo pojasnimo razmerje med središčem in njegovo krožnico. Ta razmerja lahko razumemo na sto načinov, začenši z odnosom ljudi do zgodovine, starega sveta do novega, Zemlje do Lune in obratno ali pač čisto drugače. Tako, kot ga je formuliral Pahor sam. Trdil namreč je, da mu v Ljubljani niso znali prisluhniti, vselej pa je bil – Primorec (!) - deležen razumevanja med Štajerci in tudi širše. Je Slovenec z obrobja prostora v mišljenju bolj fleksibilen, sproščen in ustvarjalen kot njegov dogmatični rojak iz Ljubljane? Boris Pahor je sinteza Slovenstva. Njegova pozicija fleksibilnega opazovalca časa se je prepletala s kruto vlogo, ki mu je bila v tem naložena, kot je naložena premnogemu subjektu zgodovine. Pahorjeva prednost je bila, da je najvišji predstavnik tistega sloja, ki je zgodovinski položaj slovenstva razumel pravilno: njegov antikomunizem nima
259

nobenega žolča, kakršnega so v čas stresali goreči ljubljanski bojevniki. Njegov antifašizem izhaja iz zgodovinskega spoznanja in se vanj tudi vrača. Nekje na obrobju slovenskega prostora, v pisateljskem Parizu, so ga predlagali za Nobelovo nagrado za književnost. Tiskajo ga, prevajajo, sprašujejo, učijo se od njega. Prav tako v italijanskem Trstu, ki postaja (slovensko) mesto prihodnosti. Če se zgodovina delno izraža tudi v času (in letih), bi si pisatelj zaslužil naziv »Slovenec stoletja«. Sam bi tako in tako trdil, da naziv pripada onim, ki jih več ni. ELIZEJSKE POLJANE JOŽETA PUČNIKA Pariz se je te dni kopal v nemogočem vremenu: plohe, ki jih prinašajo transatlantski vetrovi, megla, srež, predvsem pa skorajda že orkanska sapa, ki popotnika grabi za vrat še precej pod zemljo. Če se boš namreč vozil z metrojem, ti bo prepih v neskončnih hodnikih dve, tri ali celo več nadstropij globoko dodobra osušil kosti. Vendar atmosferska navlaka te dni težko prikriva sonce, ki se koplje iz Elizejske palače, sedeža najvišje institucije v državi, predsednika republike. To vabi, kajti le še koledarski mesec loči Francijo od bistvenega rituala, ki se zgodi vsakih sedem, po zadnjih ustavnih spremembah pa vsakih pet let, od predsedniških volitev. Elizejska palača tako spet odpira vrata, njene preproge se pripravljajo na korake tistega, ki se bo v drugem krogu prebil čez magično večino petdesetih odstotkov. Volilna kampanja je v polnem teku, zaljša jo predvsem krepkejša retorika, namenjena t.i. »odpiranju prostora«. Glavni favorit za Elizejsko palačo, Nicolas Sarkozy, je pravi mojster v tega. Vprašanja, ki jih odpira, določa oz. iznajde kar on sam. Večini bi sploh ne prišlo na misel, da o njej sploh diskutirala. Denimo, Sarko, kot mu pravijo, ustvari celo burjo v »kozarcu«, ko na novo odkriva teme nezaposlenosti in konkurenčnosti francoskega gospodarstva, denimo »Vse je bilo že povedano, vendar niso še vsi govorili«, bi se reklo temu z manj učenim jezikom. Tu postajajo tudi vsebinske besede nepomembne, po analizah komunikologov in drugi specialistov se namreč 90 odstotkov kampanje odvije na ravni obrazne mimike in pozicije telesa. Živimo pač v dobi vizualnih podob, ki določajo našo identiteto tako rekoč zunaj in mimo nje same. V jedru tega paradoksa se krije tudi temelj političnega bontona. Uspešni kandidat mora namreč sredstvo postaviti pred cilj, kajti cilja tako rekoč ni več. Družba blaginje skrbi samo za svoje ravnovesje, odloča se po načelu prikupnejšega, ki postaja tudi uspešnejše. Elizejska palača tako vase ne bo sprejela tistega, ki ne bo največ napravil za identiteto in blaginjo države, temveč onega, ki bo zboru teh državljanov prikupnejši. Pot do te oblasti je tako znana, oblast sama pa malo večja neznanka. Sploh v slovenskem prostoru, ki se je te dni oddolžil spominu našega največjega predsedniškega kandidata, dr. Jožeta Pučnika. Slovenska akademija znanosti in
260

umetnosti je v svojih prostorih namreč počastila ustanovitev inštituta, ki bo odslej nosil njegovo ime, skrbel pa za večjo raven politične kulture. To se sliši nekoliko paradoksno, kajti prav Pučnik je največja anti-teza vizualni politiki ali politiki potrošnje podob. Določa ga prav notranja, čisto slovenska opozicija do moči. Če je prostor oblasti v velikih državah znotraj (denimo, znotraj Elizejske palače), je (bil) prostor slovenske oblasti zunaj njenih centrov. Pučnik je človek iz obrobja. In iz vsebine. V tem pa sploh ni bil sam. Stopil je v linijo vseh, ki so v prostor oblasti (če oblast pojmujemo v njenem pozitivnem smislu, kot identiteto naroda) prispevali iz obrobja, iz družbene, kapitalske, pa tudi geografske margine. Primož Trubar je pisal iz daljne emigracije, Kette in Murn sta umrla od revščine. Največjega pesnika 20. stoletja, Edvarda Kocbeka so preganjali, zasledovali, onemogočali in dušili. Karel Destovnik Kajuh je padel od krogle, France Balantič je umrl v ognju. Predsedniški kandidat Pučnik je bil vse to v malem. S svojimi predhodniki je delil tako rekoč vse lastnosti. Bil je pregnanec kot Trubar, mučenik lastnega prepričanja kot Kocbek, brezdomec kot Kette in Murn, neposredna žrtve totalitarne agresije, kot sta bila v skrajni legi tudi Kajuh in Balantič. Hkrati pa je bil utelešenje zgodovinskega homo sapiensa, ki se je v tem svetu oblikoval predvsem po svoji pameti, vesti in globinskem prepričanju. Prvo mu je omogočilo tehnološki presežek, s katerim se je v novem veku približal robu vesolja v dejanskem in spekulativnem smislu, drugo je narekovalo kompleksne forme njegovega razmerja do sveta, predvsem religije in umetnosti, tretje pa je tisto, po čemer sploh je, kar je. Pučnik je bil v svojem temeljnem prepričanju nepopustljiv optimist. V Zborniku Biti, to kar si, koder je povzet njegov zadnji nastop na tržaški Dragi (vsakoletni zbor slovenskih izobražencev iz domovine in tujine) stoji zapisana njegova misel: »Najprej bi rekel, da sem še danes vesel, da imamo samostojno državo«. Ta optimizem izraža nekdo, ki trdno verjame v identiteto stvari same in se samemu sebi ob tem zdi nepomemben. In ki ga čez dobri dve leti ne bo več. Elizejske poljane na glavi? Ne, cilj pred sredstvom in pot naprej. Kolikor se to nenavadno sliši: sonce iz obrobja sije čez pariške oblake. PREMALO, A DOBRO Pariz je ena največjih prestolnic svetovne diplomacije, zato ni nepomembno, kakšno vlogo tu igra naša država. V tem smislu pa je v zadnjih letih zaznati očiten premik naprej. V resnici bodi rečeno, da je Slovenija pred desetimi, petnajstimi leti v centru Francije predstavljala bore malo. V javni zavesti je bila neprepoznavna in ob natančnejšem določanju geografske pozicije je pač obveljala za del vedno spornega Balkana, nekdanje Jugoslavije, ki jo predvsem pestijo vojne, če že te ne, pa večna nerazvitost oz. šepanje ob bergli zahodnega sveta. Zdi se da je Slovenija hodila
261

nekakšno vzporedno pot, ki jo je peljala iz njene anonimnosti. Čim dlje je trajala (in čim bolj je bila uspešna) njena tranzicija, tem večjo individualnost je osvajala v mednarodnem prostoru. Dlje od Jugoslavije, bliže Sloveniji, to bi bilo geslo vseh, ki so se polotili projekta mednarodnega osamosvajanja naše države. Na začetku tega tedna se je v Parizu odvil mednarodni simpozij, na katerem so sodelovali predstavniki fundacije Robert Schuman skupaj z mnogimi akademiki s francoske strani, zbrana pa je bila tudi – seveda kot vedno nepopolna!- elita onih, ki imajo nekaj povedati o nekdanji Jugoslaviji. Simpozij je bil – udeležencem primerno – organiziran v hramu francoske demokracije, konkretno v Senatu. Ta domuje v eni največjih dragotin pariške arhitekture, v Palači Luksemburg. Kar bi bilo na prvi mah slabost, je morebiti velika prednost. Slovenija je bila najprej uvrščena med dežele, katerih predstavniki bi morali – v okviru celotnega projekta – podati svoj pogled na balkanski vozel, vendar se je po temeljitem posvetovanju izkazalo, da je tu Slovenija nepotrebna. V privatnem pogovoru je namreč eden pomembnih (v političnem smislu seveda!) soorganizatorjev konference dejal, da je s Slovenijo v visokih gremijih pariške politike tako: o njej se še vedno govori malo (ali ne preveč), ko pa beseda že nanese nanjo, so ocene resne, kdaj celo polne presenečenja, tudi prestiža. Spričo tega se naša država sooča z enim od svojih zgodovinski trenutkov. Te ocene v Franciji ni bilo nikdar, nikdar niti njenega približka. To je korak v nov prostor, ki pomeni veliko več, kot da na prvi pogled misliti. Ta korak – to moramo priznati – v marsičem nevtralizira zadnjo oceno dr. Jožeta Mencingerja, da je z evrom Slovenija izgubila nacionalno suverenost in se iz države spremenila v bruseljsko provinco. To je ocena, ki smo jo – v sicer precej manj zaostreni obliki – poskušali artikulirati tudi mi, v enem prejšnjih zapisov. Bila bi točna, če bi Slovenija z neskončno ambicioznostjo ne lezla, formalno in neformalno, proti vrhu, kjer domujejo največji. In si tam tudi dokaj uspešno, de iure in de facto, že danes ne zagotovila svojega mesta. Opozorimo pa, da je to šele poskus (v pravi smeri) in da ta strategija v celoti in do konca poti ne bo zadostna. Zakaj? Ker predpostavlja eksperimentiranje, ki ga tokrat delimo z vso Evropo. Politično, monetarno in institucionalno združevanje tolikih narodov in toliko desetin milijonov ljudi v tako kratkem času je pač eksperiment. Nevarnost, da se ne bo posrečil, je v premem sorazmerju z njegovo veličino in ambicioznostjo. Združenih držav Evrope ne bo, njeni politiki bodo ves čas morali z izjemno natančnostjo hoditi po vrvi nad nacionalnimi interesi vsake od držav, pri čemer bo kulturna, nacionalna in splošna raznolikost narodov toliko večja prepreka, kolikor več je bo. Če bi se v krajšem času poleg držav zahodnega Balkana v zvezo vključila še Turčija, bi divergentnih učinkov v tako ogromni tvorbi več ne bilo mogoče uspešno nadzorovati. Kot je Slovenija z združevanjem Evrope največ profitirala – kdo pa se lahko primerja s tem, kar je v petnajstih letih dosegla – bi z njeno razdružitvijo tudi največ izgubila, lahko celo vse.

262

Zunanjepolitična strategija naše države mora iti tako v dveh smereh: o Sloveniji se mora še vedno govoriti v prestižnih terminih, vendar se mora govoriti več: vsakič ko nas zamolčijo ali zamenjajo s Slovaško, denimo, je to dokaz naše (še nadaljnje) neučinkovitosti. Če hočete, šlamparije iz nekdanje balkanske ropotarnice. To je naša tenka vrv. In še nekaj je, najbolj zavratnega. Je slovenski narod v tej točki, ko je tako rekoč še na pol poti, že dosegel svoj zenit, višek svoje energije? Nenazadnje nas je silno malo, v silno kratkem času, v silnem prostoru. Bo nacionalna struktura države ta pritisk zdržala? V vseh ključnih segmentih? RUMENI ROB PAMETI Ko je z začetkom koledarskega leta z mesta odgovornega urednika tabloida Direkt odšel Bojan Požar, so mnogi menili, da je Slovenija korak bližje zrelosti. Zahodni standard namreč predvideva, da so rumene manipulacije z zasebno ali javno usodo posameznika podvržene tožbam, in to za vsote, ki to vrsto tiska lahko spravijo na boben. Dolgo časa se je namreč zdelo, da so Požarjeve deviacije »raziskovalnega novinarstva« v Sloveniji dobile absolutno domovinsko pravico, še več, da so začele same narekovati politični, gospodarski in splošni družbeni tempo naše države. Direkt je postajal »zakon« nad zakoni, to stanje pa je kar nekaj mesecev veljalo za normalno. Ker je Požar zgodovinsko pripadal Kučanovi struji, se je prek novinarske deviacije začelo kot nekakšno »cvetje v jeseni« tudi vsesplošno politično deviiranje. Požar je v rumeno zalival natančno tisto, kar je odstopalo od one politične normale, ki smo jo Slovenci vzpostavili ob padcu Berlinskega zidu, natančneje ob prvih demokratičnih volitvah pred šestnajstimi leti, nenazadnje ob osamosvojitvi sami. Urednik tabloida je »ustvarjal« z namenom zadržati privilegije partijske elite, četudi bi jih morala organsko izgubiti že petnajst let tega. Vendar se je prav na tej liniji zgodil presenetljivo pozitiven obrat. Lastniki Direkta Požarja niso odpisali zato, ker bi to sami hoteli. Nasprotno, Požar je moral oditi, ker je klima v Republiki Sloveniji dozorela do te mere, da njegovo početje ni bilo več mogoče. S tem razumemo, da je država prvič (v tem smislu) bila sposobna zaščititi posameznikovo identiteto, sklicujoč se na tožbe, ki so začele dosegati zneske, predvidene po zahodnih standardih. V primeru Požarjevega odpoklica se je jasno pokazalo, da je država (in njen sodni sistem) namenjena posamezniku in ne obratno, kot je veljalo v socializmu in naprej v tranziciji. Ko se je rumeni vihar okrog Požarja unesel, je bilo nekaj časa mirno. Potem pa se je kot novo »cvetje v jeseni« po n-tem kongresu LDS-a na levici – ki ji je Požar organsko pripadal – začelo premeščanje posameznikov in njihovih strankarskih izkaznic. To se je stopnjevalo prav do takega absurda, kot ga je predstavljal Požarjev Direkt. Načelo rumenega tiska ostaja vsekakor »vsak dan nova senzacija«. V zadnji
263

od metamorfoz na tranzicijski levici se je v to formulo ubrala skupina posameznikov iz n-te alternative nekdanji LDS, ki se je zveneče poimenovala »Zares«. Zares za kaj? Ljudje, ki so bili še včeraj konstitutivna jedra ne samo strank, temveč celo vlad, so tokrat »zares« spoznali in spregledali. Sicer je to zaresno spoznanje prišlo šele do polovice poti. Bodo namreč parlamentarno društvo, ne stranka. Zaenkrat. Dokler »zares« ne postanejo, kar si v resnici želijo. Kar pa si v resnici želijo, je vsak po svoji poti ogroziti in zrušiti sedanji Pahorjev primat na levici. V njegovi stranki ali zunaj nje. In vsak se v slogu anarhično rumenega na prvem mestu naše male države vidi korak pred drugimi. Lahovnik pred Kacinom, ta pred Ropom, slednji pred Širco. Vsi hkrati pred najmočnejšim, čisto v slogu evangeljskega rekla, da so lahko tudi zadnji - prvi. Miroslav Krleža je napisal roman »Na robu pameti«. Zdi se, da je tranzicijska levica v tem trenutku v podobnem stanju. Še huje: dozdeva se, da je tudi Borut Pahor veliko manj avtonomen, kot bi si želel. In da eksperimenta, s katerim poskuša v dobri veri, ni do konca premislil. Člane nekdanje in sedanje LDS, je pri življenju držala oblast. V ta projekt je bil vpet tudi tabloid Direkt in urednik Bojan Požar. Vsi izstopi in krize izhajajo iz tega, ker si želijo nazaj do moči. Izziva Pahorjeve stranke ne razumejo kot konstruktivno alternativo pri delu za Slovenijo, temveč kot priložnost, da bodo vnovič to, kar so nekdaj bili. Kar sicer sploh niso, takšni ljudje na Zahodu ne pridejo do nikakršnih priložnosti. Rob pameti je izguba stika z realnostjo, za sedanje stanje na levici nič drugega kot zalivanje v rumeno. Novi škandali, prestopi, obsodbe, prepiri. Ti bodo Pahorjeva politična prihodnost, če bo le na široko odpiral vrata podobnim fenomenom. Ali če bodo to v njegovem imenu počeli drugi, skriti in bolj pomembni. ARZENAL IZ PLAYBOJEVE ZADNJICE Razmerje med kulturnim in subkulturnim je v siceršnjih družbah oz. civilizacijah eno od drugotnih, kajti natančno se ve, kaj je polje enega in kaj polje drugega. Pri nas pa je drugače, najsi iščemo tej razliki korenine v naši majhnosti (vrednostni pojem) najsi jo razlagamo s stališča negativne izkušnje v polpretekli zgodovini. Subkulturnega v politiki smo se v petnajstih letih navadili. Preseneti nas zgolj takrat, če ni več omejeno na stranko samo in na parlament sam, temveč se pojavlja v zunanjih odnosih, še posebej na najbolj občutljivih točkah. To je namreč prostor, ki mu v normalnih demokracijah ni namenjen. Svoje vrste presenečenje smo namreč v tem času doživeli, ko je začela prav subkultura na zunanje političnem področju ustvarjati dialog s hrvaškimi oblastmi, še večje ko se je subkultura pokazala kot njegov realen nosilec, kot partner v odnosu, in največje je bilo presenečenje, ko se je subkultura izrazila kot področje, ki določa kulturo samo kot tako. Glede odnosov s Hrvaško ne smemo biti presenečeni. Hrvaško pojmovanje Slovenije je bilo od
264

začetka subkulturno. Pri tem ne mislimo toliko na »pišmevuharski« odnos, ki ga naša soseda do nas vzpostavlja na račun svoje nesporne balkanske komponente. Mislimo, da se subkulturno obnašajo narodi, ki pridejo v stik z višjim civilizacijskim okoljem, pa ga, namesto da bi ga presegli, začnejo krčevito negativizirati oz. uporabijo ves razpoložljiv arzenal, da bi ga postavili v kot. Hrvaški »krč« v odnosu do Slovenije se vleče tako rekoč že od nekdaj. Pozabili smo, kateri je bil prvi problem, ki so ga v medsosedskem odnosu ustvarili in pozabljamo, kateri je bil zadnji. Toliko jih namreč že je. Vendar je hrvaško najedanje uradne slovenske politične substance v desetletju obrodilo zgolj ta sad, da je okamnelo v Sizifov mit. Stvari so se premaknile prav v trenutku, ko se je slovenska politična subkultura organizirala in poenoteno nastopila. Česar v dolgem času ni zmogel Jelinčič sam, mu je zdaj uspelo skupaj z Marjanom Podobnikom. Slovenija do Reke, predvsem pa neizogibni referendum, na katerem bo Hrvaška doživela svoj »Waterloo«. Po njem se ne pobere več. Neverjetno, kakšno moč destruktivnega dialoga je politična subkultura zmožna razviti, če se le prav ogreje in če si le najde pravega partnerja. S hrvaško vlado bi se namreč edini lahko pogovarjal (pogovor v pristnem človeškem smislu, v smislu razumevanja) Marjan Podobnik. Prihodnji zunanji minister. Vendar je Marjan Podobnik v svoji javni podobi trčen, kot je trčena tudi hrvaška zunanja politika oz. hrvaško pojmovanje sveta in sosedov v njem. Trčeno pa je zaradi trčenega razmerja med kulturnim in subkulturnim, ki ga hrvaška politika vztrajno postavlja na glavo. Če bi Hrvati v resnici bili, kar želijo, bi preprosto dejali, da jih vprašanje Piranskega zaliva zanima bistveno manj kot ureditev odnosov s sosedo v perspektivi vstopa v EU in nadaljnjega širjenja turizma na Jadranu. Stvari pa so nevarnejše, če začne subkultura izpodrivati temeljno identiteto kulture, na kateri je zasnovana družba kot taka. Družba sama temelji na vrednotah, te pa so izobrazba, delo, družina, uspeh in nenazadnje gmotna sreča, kot posledica prvega in drugega. Pri nas je bolj kot karkoli drugega ogroženo kulturno strukturiranje vrednostnega sistema, pri čemer se zdi, da se zgradba seseda hitreje, kot bi si mislili. Pojmi, kot so uspeh in slava, najsi zvene še tako prazno, so polni le, če nastanejo kot rezultat izjemnega, dolgotrajnega prizadevanja, okronanega z marsikaterim talentom. Uspel je in postal slaven denimo, Ernest Hemingway, med Slovenci pa Marijana Lipovšek, Irena Grafenauer in Dubravka Tomšič-Srebotnjak, če se omejimo na ženske. Našteli bi lahko tudi nekaj mladih, vendar je za objektivno vrednotenje kriterija o uspehu potrebno pustiti – času čas. Mnogi pa so namesto uspeha doživeli razvpitost, in to je kriterij neuspeha. Če postaneš razvpit namreč s področja kulture zdrsneš med subkulturo. Globinski problem družbe pa je, da si je kriterij razvpitosti prisvojila kot kriterij uspeha, kulturnega pa se začenja sramovati v prid subkulturnega. Erotika izginja in namesto nje se pojavlja obscena vulgarnost, lepota pa je izrazljiva samo še v pornografiji. Pojem lepe ženske je postal vezan na pojem razgaljene ženske, do absurda pa se razgalja tudi vsaka forma, ki teži k višjim
265

oblikam družbenega statusa. Status in norma postajata tisto, kar se prikazuje v komercialnem kontekstu, tega pa zanima samo izkupiček. Človek ne. Kot posledica prihaja do ustvarjanja hibridov, njihova podoba pa je – zadnjica na Playbojevi naslovnici ali pa kvazi-imenitnež, ki piše kolumno o seksu v sedmero v katerega od ljubljanski žurnalov. Marjan Podobnik je kajpada pametnejši od Hemingwaya.

PLEČNIK ZA PET KRAJCARJEV V teh dneh je ime arhitekta Jožeta Plečnika doživelo svojevrstno počastitev, če to besedo razumemo nekoliko širše, pač v pozitivnem in negativnem pomenu besede. Damjan Prelovšek, sicer odlični kustos njegove dediščine, je izrazil skrito željo bojda premnogih, da se umetnika beatificira. To pomeni status blaženega, ki mu nato sledi še svetniška slava. V istem tednu je na povelje ljubljanskega župana Zorana Jankovića začel izginjati »nasad« vrtičkarjev, ki je desetletja smešil podobo ene arhitektovih največjih stvaritev, ljubljanskih Žal, mesta mrtvih v pravem pomenu besede. Kot so vrtičkarji in njihova barakarsko-zelenjavna dejavnost nekaj najbolj banalnega – spet v izvirnem, neslabšalnem pomenu besede, tako je čast oltarja nekaj najbolj vzvišenega. Seveda bi bilo napak zaključevati, da je socialistični režim, ker se z vernostjo in ideologijo velikega arhitekta ni strinjal, dopustil naselitev pritlehnih vrtičkarjev v neposredno soseščino hrama mrtvih, pa spet živega simbola slovenskega krščanskega duha. In da je katoliška Cerkev z beatifikacijo pohitela zato, da bi prek Plečnika rehabilitirala svojo idejno platformo, svoje mesto v zgodovini in slovenski zdajšnjosti. Ne, pravi odgovor na to vprašanje bo nekje drugod. Res je, da se »vrtičkarji« tolčejo s Plečnikom prav toliko, kot se Voltairov Kandid tolče z življenjsko stvarnostjo. Junaka, ki obrede ves svet in – krščansko ideologijo – na koncu sprejme zdaj že ostarela ljubica – Kunigunda – ki mu razloži, da je največja sreča prav v obdelovanju lastnega vrtička, ne v velikih stvareh tega sveta. Vrtičkarji in Plečnik, sveto in banalno, bi spet zanimali francoskega pesnika Paula Claudela, ki je v ekstazi čaščenja presvete Matere Božje klical, da moli njeno ime pač najrajši po svečah za pet krajcarjev. »Vrtičkarji« sami so produkt nekega časa, katerega prva lastnost je bila, da stvari ni znal postaviti na svoje mesto. Posledice tega vidimo in živimo še danes in jih bomo vse dokler na družbenem prizorišču ne bo izzvenela še zadnja generacija, tista, ki je bila rojena v osemdesetih. To pa je še ocean časa. Najbolj neposredni odraz vrtičkarskega duha (beri socialističnega recidiva) je kampanja, ki se v prid ohranitvi heroičnih sadilcev solate in drugih »pritiklinarjev« bije po ljubljanskih časopisih te dni. Videti je, da smo dobili novo kategorijo človekovih pravic, tisto, ki se ji reče pravica do vrtička. Vendar so vrtički minljiva reč, vsaka sezona jih prekoplje na
266

novo in vse skupaj bo najverjetneje šlo v pozabo. Potem bo ostala le še Plečnikova beatifikacija. Ta pa se ne bo pozabila. Če bi vprašali arhitekta samega, bi najverjetneje odvrnil: »Počemu?«. Ne bi mu bilo jasno, zakaj naj bi zdaj zaslužil še čast oltarja. Ni bil ne v apostolski ne v drugi službi, njegova umetnost je pričevalka sakralne arhitekture, vendar ni tipično krščanska. Več kot krščanstvu namreč dolguje antičnim vzorom, oz. brezčasni formi večne lepote, ki so jo prvi skicirali Grki. Celo bolj renesančna je kot krščanska. Nad »posodo« slovenstva je zato poveznjena tako monumentalno kot Akropola nad Atene. Če hočemo razumeti razliko, povejmo, da je tipična krščanska umetnost, denimo, umetnost patra Marka Rupnika. To so njegovi mozaiki: ti se stikajo z grštvom, vendar z grštvom, v katerega je že vstopil Kristus. Plečnikovo delo pa je delo brezčasnega duha, v katerem imajo bogovi zgolj ilustrativno vlogo. V Plečnikovo delo Kristus ni vstopil, ker je nastalo pred njegovim razodetjem. V tem je tudi Plečnikova svetovna veličina in enkraten recept njegove nepozabnosti. In ne pozabimo: Slovenci častimo Plečnika tudi zato, ker predstavlja presežek naše, tudi katoliške majhnosti. V želji po beatifikaciji Plečnika pa postrodetovska Cerkev na Slovenskem ponavlja svojo temeljno napako, ki je volja po moči in prestižu. Kristus je bil ubog, vendar neskončno samozavesten in v konfliktu s stranpotmi svojega časa. Z njim je živel v distanci, tako kot veliki papeži in veliki škofje. Ta distanca je bila tudi magnet Cerkve na Slovenskem, monumentalni zarez med »Božjo hčerko« in družbeno sodobnostjo je zadnji še ustvarjal nadškof Rode. To je bila Cerkev osemdesetih let, Cerkev iz procesa proti četverici, nenazadnje Cerkev Karola Wojtyle. Želja po beatifikaciji Plečnika pa je korak nazaj. Je identifikacija z najmočnejšim simbolom slovenstva, s simbolom moči. Ni brez korelacije z osupljivo finančno pridobitnostjo, ki jo izkazuje predvsem institucija ekonoma Mariborske nadškofije. Daljnoročna škoda za vernost prihodnjih, predvsem mladih ljudi na Slovenskem se spričo takega početja meri z nuklearnim vatlom. Nenazadnje tudi za Plečnika. Umetnik za pet krajcarjev? Kaj je že pisal Cankar? DA VINCIJEV UDBA.NET Zadnji čas je prinesel dinamično dogajanje v enem od pomembnih poglavij, s katerimi se morajo soočiti vse družbe v tranziciji, to je pri vprašanju o vlogi nekdanje Službe državne varnosti (ali Udbe) v družbi. Dr. Jera Vodušek Starič je te dni dejala, da je na tem področju Slovenija najbolj zaostala v primerjavi z nekdanjimi državami Vzhodnega bloka ter da jo čaka še veliko delo. Povejmo že na začetku, da je bila vloga Službe državne varnosti v prejšnjem sistemu bistvena. Ta služba je bila država nad državo. V svojem arhivu, ki je bil štiri leta tega javnosti dan na razpolago v obliki t.i. udba.neta, je zabeleženih več kot milijon državljanov
267

nekdanje SR Slovenije. Razvrščeni so v različne kategorije, začenši s tistimi, ki so storili takšno ali drugačno kaznivo dejanje. Seznam se nato širi na osebe, ki so bile preverjane ali nadzorovane, konča pa se z osebami, ki so s Službo državne varnosti sodelovale. Tu je kategorizacija spet različna, gre pa od onih, ki so predstavljali zgolj enkraten ali občasni vir, do uslužbencev oz. aktivnih in opolnomočenih sodelavcev. Arhiv je verodostojen in avtentičen, kajti v takšni razsežnosti ga je preprosto nemogoče ponarediti. Pisec teh vrstic sem se pred dvema letoma precej ukvarjal z njim, sistematično sem preverjal denimo, storilce kaznivih dejanj po členih nekdanjega kazenskega zakonika. Če je bilo dejanje večje, sem brez težav v časopisih iz petdesetih oz. šestdesetih let 20. stoletja preveril v njihovi črni kroniki, da je proces res potekal, da so bili obdolženi res obsojeni po členih, ki jih izpričuje udba.net. Videl sem tudi zgodbo svojega starega očeta, ki je bil zaprt l. 1945 kot sovražnik ljudstva. Ker je bila sodba po osamosvojitvi razveljavljena in ker je doma na voljo v duplikatu, sem videl da se podatki z duplikatov in oni z udba.neta popolnoma ujemajo. Pisal sem tudi o nasilju režima nad literati, največ še o Edvardu Kocbeku. Ta je imel »angela varuha«, njegovo delovno ime je »agent Piété«, kar je v francoščini toliko kot pobožni ali pobožnost sama. Zaradi diskretnosti ne bom navedel, ime katerega slovenskega literata se za psevdonimom skriva. Zadostuje naj, da je o Kocbeku napisal kar štiristo strani opazovanj. In spet: šifre v udba.netu natančno potrjujejo vse, kar sicer vemo o tem razmerju. Potrjujejo preverjanje Kocbeka in potrjujejo identiteto njegovih slednikov. Udba.net oz. arhiv SDV je v svoji razvejenosti skrito sporočilo, kriptogram slovenske polpretekle zgodovine. Na podlagi šifrantov je namreč mogoče rekonsturirati razmerja med žrtvijo in rablji, določiti družbeno hierarhijo, pač glede na šifre, ki so označevale pomembnost posameznika za SDV, ker je bila Udba država nad državo, pa tudi ovrednotiti njegov dejanski status v tem in tem času. Udba.net je v šifro zapisana dejanska zgodovina slovenskega naroda od leta 1945 pa do konca osemdesetih let. Vendar dekriptiranje te knjige nikakor ni dobrodošlo dejanje. Slovenija je še pregloboko v tranziciji, da bi mentaliteta tistih, ki so še do včeraj skrivaj odločali o vsem in vse vodili, dopustila knjigi spregovoriti na polna usta. To bi bilo nezaslišano »dešifriranje Da Vincijeve šifre«. Vendar se bo to moralo enkrat zgoditi. Pot v sproščeno in neobremenjeno prihodnost vedno pelje prek zgodovine. Ta je učiteljica življenja, to so vedeli že stari narodi. Problem pa je, ker je danes družbena atmosfera v Sloveniji še vedno zaledenela in totalitarna, vsaj kar zadeva odgovore na bistvena vprašanja. Lahko da se slačimo z Atomikharmonik, vendar nismo zaradi tega pri življenjskih temah zgodovine nič manj zaviti v volnene suknje. Dodatni problem, ki ga nihče ne more natančno definirati pa je ta, da je sam udba.net zaključen konec osemdesetih. Glede na to, da je bila osamosvojitev Slovenije zgolj formalni mejnik ter da je do prave demokratizacije
268

začelo prihajati šele z vstopom v Evropsko zvezo 1. maja 2004 in predvsem s parlamentarnimi volitvami jeseni istega leta, je morala obstajati in obstaja baza podatkov, ki so ažurirani, govorijo pa o strukturnih vlogah ljudi, odgovornih za tranzicijo. Sam sem pred dvema letoma poskušal interpretirati podatke iz udba.neta, vendar zgolj tiste, ki so zadevali vlogo politikov krščanske demokracije in Slovenske ljudske stranke v času od 1990 do 2000. Kmalu sem moral umolkniti, spoznal sem namreč, da se z razkrivanjem teh zgodb podajam v nevarnost, kakršni v svojem življenju ne morem biti kos. Pri tem ostane, je pa ta refleks premosorazmeren pokazatelj, kje danes smo in kam še moramo priti. Zato bo prav vsaka razkrita črka zgodovinske knjige udba.neta, nekdanjega ali novega, še neodkritega, beseda več za Slovenijo, kakršna mora biti. DRŽAVA MALIH ZAČETNIC Ton temu tednu je dala slavnostna akademija ob petindvajseti obletnici Nove revije. Izraz dati ton pojmujemo pač v smislu besed, ki jih je zapisal Oton Župančič. Ta je govoril o mornarju, ki meri »daljo in nebeško stran«, prav tako kot skupina intelektualcev, ki je pred dvema desetletjema in pol poslala partijski »vrhuški« prošnjo za ustanovitev neke nove revije. V tistem času se ni nihče zavedel, da bo ta, prav ta »nova revija« predrugačila slovenski prostor do mere, s katero ni primerljivo prav nič, kar ga je do tedaj oblikovalo. Zapis z malo začetnico ni nobena igra: nova revija je čisto delovno ime, pravo ime publikacije pa naj bi bilo »Ampak«. Ker so režimski forumi pustili predlog ustanoviteljev dve leti v predalu, se je ime z malo začetnico leta 1982, ko je izšla prva številka, začelo pisati kar z veliko. Nova revija je postala Nova, z njo pa kmalu tudi celoten družbeni prostor. Nova revija je namreč zarezala podobo novih razmerij v njem že spomladi leta 1987, ko je bila po skoraj tisočletju od Karantanske kneževine sem prva, ki je zbrala pogum za oblikovanje tez o nacionalnem programu samostojne Slovenije. Te teze so pomenile temeljno črko na dokumentu nastajajoče slovenske države. Dve desetletji in pol po njihovem zapisu je ponovna priložnost, da se vprašamo po njihovi vsebini. V paradoksalnem razmerju, ki ga ta dokument oblikuje do slovenske stvarnosti bomo ugotovili, da jih je bilo uresničenih več, kot je bilo iz tedanje zgodovinske perspektive sploh mogoče, predvsem pa, da so razmerja, ki so teze za nacionalni program oblikovala, danes prav tako živa, kot so bila takrat. Dejstvo je, da je 57. številka Nove revije izbruhnila kot bomba v praznem prostoru. Teze za slovensko nacionalno državo so bile izziv najprej federalni socialistični Jugoslaviji, predvsem pa njenemu represivnemu aparatu. Polemike, ki ta teden odmevajo na ravni razmerja Kučan – Nova revija, so zgolj povzetek zgodovinske dileme zadnjih desetletij in čuditi se je, zakaj se nekdanji predsednik Republike vanje sploh spušča. V Tacnu pri Ljubljani, v
269

prostorih slovenske policijske akademije, je po izidu 57. številke Nove revije res potekal sestanek represivnih aparatov tedanje socialistične Slovenije in res je na njem Milan Kučan težnje po osamosvajanju označil kot fašistične ali fašistoidne. Tako vsi pisni in elektronski mediji danes, ki se sklicujejo na faksimile dokumenta. Stenogram oz. zapisnik tega sestanka je verodostojen, z njim pa je verodostojna tudi zgodba sedanjosti. Če bi ne bilo drznega poguma »novorevijašev«, ki je hkrati doseglo najbolj ugoden zenit preoblikovanja evropske politične arhitekture v 20. stoletju, bi vse skupaj ugasnilo v čistem niču posttitovske Jugoslavije, ki ni znala živeti zunaj neposredne partijske represije. Ko se Milan Kučan sooča z Novo revijo, se sooča s fenomenom, ki je iz male začetnice prerasel v veliko, iz niča pa v samostojno državo. To soočanje pa je spet prostor naše državljanske nezrelosti. V svetu razvitih civilizacij in demokracij lahko politik govori le resnico in zgolj resnico, kot pravi prisega anglosaksonskega prava, ki jo uporabljajo na britanskem Otoku in v Združenih državah Amerike. In kot počnejo povsod na stari celini. V rekonstrukciji dogajanja iz onega usodnega časa pred dvajsetimi leti pa nekdanji predsednik Republike namerno zavaja. Male začetnice slovenske demokracije se tako dnevno izpisujejo na zaslonih elektronskih medijev ali naslovnicah tiskanih publikacij. V pozitivnem smislu pa nam vendarle govorijo zgodbo slovenske zdajšnjosti. Ta pomeni dejstvo, da je skupina intelektualcev prelisičila nasprotnika, ki je bil tisočkrat močnejši od nje: prelisičila pa je tudi zgodovinske okolnosti in napravila nemogoče: slovensko državo. Mnogi je seveda niso sprejeli, še več je onih, ki jo vsak dan bolj izrabljajo. Država ni samo predmet manipulacij glede svojega nastanka, je tudi predmet manipulacij glede svoje lastnine in svojega bogastva. Ob dvajsetletnici 57. številke Nove revije je veliko videti. Nečesa pa kljub temu ni več. Intelektualnega poguma in osebne verodostojnosti, kakršna sta bila lastna avtorjem slovenskega nacionalnega programa. PLATNO IN PLANET V dneh prejšnjega tedna so v Narodni galeriji v Ljubljani odprli razstavo Upodobitve ljubljanskih škofov. Na otvoritvi razen ministra za kulturo in poslanca SDS ni bilo predstavnikov slovenske politike in oblasti, četudi bi se to že iz najbolj formalnega razloga skoraj spodobilo. Razstavo je odprl slovenski kardinal dr. Rode, danes formalno nosilec najvišje funkcije, ki jo kak pripadnik našega naroda poseduje na planetu. Razstava je skromna, ujeta v skoraj marginalni prostor Narodne galerije in po zunanji plati skorajda uborna, če ne že ubožna. Gre za ducat, dva portretov s spremnim besedilom oz. pojasnili k biografijam. Kdaj je kak škof živel, kakšna je bila smer njegove teološke usmeritve, grobi organigram njegovega značaja, predvsem pa – v skrajno suhoparni skici – njegov odnos do slovenskega naroda,
270

katerega najvišjo politično institucijo je predstavljal. Ta je tako rekoč brez izjem pozitiven. Prvi škofje, denimo Žiga Lambert, so bili humanisti, nekateri celo disidenti. Tako je škof Brigido iz konca 18. in začetka 19. stoletja prišel v opozicijo s cesarjem, kajti na vso moč si je onkraj svojih pristojnosti prizadeval dvigniti nivo izobrazbe pri duhovnikih, tudi zunaj matične domovine. Moral je oditi, z njim pa bi skoraj padla tudi Ljubljanska nadškofija, ki jo je posvetna oblast takrat želela ukiniti. Sicer pa so bili škofje vse do močnejše artikulacije slovenske nacionalne ideje konec devetnajstega stoletja sistematični podporniki etničnih prizadevanj skupnosti, ki jim je bila zaupana. Tako so pospeševali pridige v domačem jeziku, gradili predplečnikovske simbole slovenske arhitekture (Stolnico, denimo, pa baročne palače in cerkve), tiskali Sveto Pismo v domači besedi. Skupni imenovalec njihove pojave pa je usodnejši od zgodovinske vloge vsakogar od njih. Pomeni namreč, da je institucija Ljubljanske škofije skozi stoletja predstavljala politično, kulturno in tudi narodno-identifikacijsko središče, brez katerega bi podoba današnje Slovenije in njenih prebivalcev bila drugačna, če bi kakšna sploh bila. Brez formalnega in administrativnega jedra, ki je bil skozi ves čas ne intenzivno, temveč blago, recimo temu blagohotno naklonjen obstoju slovenske narodne ideje, bi bili mi drugačni, če bi kakšni sploh bili. Recimo temu, da so škofje skozi čas zagotavljali podstat razvoju slovenske nacionalne ideje. Bili so njen formalni temelj, brez njih bi lahko bila ali pa tudi ne, vendar če bi te institucije ne bilo, bi tudi ob maksimalni volji genialnih posameznikov slovenstvo preprosto ne imelo kje odgnati. Pri tem je skorajda brez pomena omenjati lavantinskega škofa Slomška, brez katerega pričujoči zapis najverjetneje ne bi izšel v tem časopisu in v tem jeziku na tem kraju. V to duhovno družino je sodil tudi preminuli škof Šuštar. Njegov življenjski lok še posebej vpenja zgodbe slovenskih škofov v planetarno konstrukcijo. Kako tudi, da ne. Rojen je bil istega leta kot Janez Pavel II. in je v marsičem podoživel njegovo usodo. Ločen je bil od povojne domovine in je svoj čas preživljal kot tujec. Ko se je leta 1980 vrnil v domovino je prisostvoval, v veliki meri pa tudi soustvarjal demontažo totalitarnega sistema in je bil prvi nadškof, ki je leta 1996 v samostojni državi sprejel papežev obisk. Alojzij Šuštar je bil človek meditacije in vizije, tihi in dragoceni samotnik, kakršen se je v zgodovini slovenstva oblikoval v pozitiven fenomen naše nacije. Rode, Šuštar, Pučnik, plejade mislecev, ustvarjalcev, družbeno angažiranih, kritičnih posameznikov. Kot take njihove usode silovito trkajo na vrata slovenske predosamosvojitvene in sedanje, aktualistične politike, če se je le izvila iz istega peclja. Tu ne govorimo več o usodah, ampak o fenomenu. O fenomenu tiste slovenske politike, ki so je polna usta aferaštva in zamer, njen zadnji horizont pa je lastno preživetje, nekje v obnebju dobro plačane službe lagodnega evrokrata. Govorimo o politiki, ki morda ima lastno vizijo preživetja, gotovo pa nima preživetvene vizije širše skupnosti, ki jo je k temu poklicala in jo za to izvolila. Kakršno sta, denimo, imela Šuštar ali Pučnik. »Planetarni posamezniki«, ki nas
271

politično in drugače poskušajo predstavljati, so planetarni zgolj v neizmerni razsežnosti svojega družbenega in osebnega niča. Pravo, planetarno slovenstvo pa še naprej raste iz obrobja, iz marginalnih usod, ki glasno odmevajo. Iz zakritih platen, samotnih glasov, ali kot je v naši zgodovini vedno bilo, iz sporočil in del posameznikov, ki jih sedanjost ne vidi. NEONSKI BUNGALOV V NEOLITSKEM NASELJU Tomaj je v slovenski zavesti povezan s tremi rečmi: s pojmom kraških pejsažev in njihovih lepot, s Srečkom Kosovelom in prek obeh s prvobitnim občutkom arhaične krajine, kakršna je bila in je več ni ali pač je nikoli več ne bo. Gre za mitski spomin naroda na pokrajino, ki prej kot v naravi obstaja v zavesti, kot taka pa tvori del identitete tistega, kar se imenuje Slovenstvo ali slovenska bit. Prav v bližino Tomaja je Kosovel tudi najverjetneje postavil pesniški prostor svoje elegije Brinjevka. Spomnimo se: »V jesenski tihi čas, prileti brinjevka na Kras«. Ptica ni sama, sledi ji lovec, strel švistne skozi zrak, raztrga njo in iluzijo, v katero se je zamislil pesnik. Ta teden so televizijske kamere slovenskemu človeku ponovno predstavile zaledje, v katerega se je narodila Kosovelova brinjevka, zaledje tomajske vasi, odeto v škrlatne barve kraške jeseni. Ni pa šlo za prikaz idiličnega razpoloženja v umirajoči naravi, temveč za označitev prostora, v katerega se bo v najkrajšem času, kot krogla v srce ptice, zažrla mehanizacija, da bi zgradila naselje novodobnih bungalovov. V njih bi potem prebivali Italijani, kar je dodaten tujek oz. atentat na krajino. Uničevanje Tomaja in s tem zareza v kontinuiteto slovenske historične krajine ni ne prvi ne zadnji poskus v tej smeri. Navadili smo se jih že do te mere, da smo otopeli. Prvi sunek v identiteto našega prostora je pomenila pred petdesetimi leti socialistična arhitektura. Ta je od Vladivostoka do Kopra in od Urala do Novega mesta postavljala en sam tip zgradbe, ki se je odlikoval najprej po svoji amorfni grdoti. Pojdite danes v Kišinjov, Sofijo ali Beograd, obiščite Mihevčevo stolpnico sredi Kopra ali Šorlijev nebotičnik v Kranju, povsod boste ostrmeli pred temeljnim vprašanjem: kako je mogoče graditi tako grde reči. Vendar se o zgodovinski identiteti krajine nismo še nič naučili. Finančni minister je dal zeleno luč za gradnjo megazabavišča na Goriškem, ki bo pomenilo za širše zaledje približno tak udarec kot je atomska bomba proti frnikoli, če ga primerjamo s »tomajskim eksperimentom«. To bo kolosalen poseg v regijo, ne samo v vas, ki bo enkrat za vselej odnesel njeno identiteto. Ali bodo krajani ubranili Goriško pred opustošenjem, daljnoročno še ni jasno. Jasno pa je, da je na delu isti princip, totalitarnega monopolizma nad duhom življenja, narave in ljudi. Megazabavišče bo. Morda ne na kraju prvotne lokacije, zagotovo pa nekje v Sloveniji. Bo, kot so bili vsi postsocialistični eksperimenti, ki jih Slovenci
272

dojemamo kot znamenje našega napredka oz. tranzicijske civiliziranosti. Od srede devetdesetih so se, najprej v Ljubljani, potem pa tudi drugod, razpasli bungalovi posebne sorte. Kot bungalov namreč pojmujemo enostavno gradbeno obliko, zgrajeno na principu cirkuškega šotora. Osnovne traverze, na katerih počivajo streha in stene. Ti bungalovi so onesnažili večino kulturne krajine, predvsem v bližini pomembnejših krajev ali mest. Napaja jih energija potrošniške mrzlice, prepoznali pa jih boste po kvadratnih ali štirikotnih zgradbah, s katerih se svetijo neonski napisi: Interšpar, Tuš, Lidl, Hofer, Baumax, Bauhaus, Kolosej, itd. In po tisočih ljudi, ki jim je to postala Meka ali smisel bivanja. Smisel bivanja v nakupovanju? V zahajanju med štiri železne traverze, postavljene pokonci, in štiri, postavljene ob stran? Med njimi pa vrsta plastičnih polic z artikli. Z artikli v akciji. Danes ga ni kraja v Sloveniji, na katerega ne bi prilepili enega od teh spačkov. Poglejte Maribor, poglejte Ptuj, poglejte Postojno, pa Radovljico na Gorenjskem. Neonski bungalovi v neolitskih naseljih! Kakšno od njih je (bilo) celo na seznamu svetovne kulturne dediščine. Slovenska krajina danes doživlja nasilje, kakršnemu ni bila priča v zgodovini. Pa je ne režejo samo »po dolgem«, režejo jo tudi počez. Zdaj šele se je izvedelo, da bi trasa koroške hitre ceste »zrezala« pokrajino do neprepoznavnosti. Zadaj je globalni igralec slovenskega »razvoja«, Dars, ki nima smisla ne za finance ne za ljudi; kako bi ga potemtakem imel za kulturo? Dolgujemo mu »visoko gospodarsko rast« in predvsem inflacijo. Državljani pa ob teh kolosih postajamo žrtve fenomena, za katerega smo mislili, da je že zdavnaj premagan. Smo žrtve monopolističnega totalitarizma, katerega izhodišče tokrat ni socializem, temveč globalizacija. Ki je še toliko bolj usodna, če jo vodijo provincialni duhovi, v znanih, kranjskih razmerah. Zgodovina se nam kar naprej ponavlja. Je mogoče, da ne znamo odrasti v narod? Smo res skupnost državljanov »v akciji«?

FILOZOF BREZ SODA Znana je tista prigoda iz davnih antičnih dni. Ko je Aleksander veliki zavojeval Grčijo, je izvedel da v nekem mestu živi filozof Diogen. Ta je imel svojo šolo, učil pa je blaženost življenja v pravilnosti življenjskih spoznanj. Med drugim je prebival v sodu in z lučjo pri belem dnevu iskal modreca. Aleksander je to čudo hotel videti na lastne oči, zato se je nekega jutra z vso armado in v vsem imperatorskem veličanstvu naslikal pred njegovim sodom. Filozof je premražen in krmežljav prilezel na plano in zabuljil v ves cirkus. Aleksander mu je dejal: »Sem najmočnejši človek na svetu in lahko ti izpolnim vsako željo.« Diogen je vprašal: »Res vsako«?

273

»Vsako«, je pribil Aleksander. »No, potem se mi pa umakni spred sonca«, je dejal od jutranjega hladu premraženi filozof. Ta anekdota ni brez zveze z domačo politično stvarnostjo. V obe simbolni podobi, v podobo politične moči na eni strani in filozofske skepse do nje na drugi se je namreč ob koncu svojega mandata začel spreminjati sedanji predsednik Drnovšek. Bi lahko za današnjega Drnovška rekli, da je Aleksander? Bi lahko rekli, da je Diogen? Ne, je eno in drugo hkrati, človek formalne moči in občutljivosti zanjo (ter za njene privilegije), hkrati pa veliki brezbrižnež, brat v obupu tudi zakotnim vedežem, prerokovalcem in zdravilcem, pa najsi prihajajo iz one strani Atlantskega ali Tihega ocena ali še od kod drugod. Vendar moramo že na tej stopnji povedati, da je Drnovškova drža konsistentna. Tam nekje, pred dobrim letom dni, ko se je začel prepoznavati v obeh, odsihmal neločljivih podobah, se je – tako sam pravi – odločil, da ne bo drugič kandidiral za predsednika države. To pa je storil iz docela univerzalnega razloga. Predsednik republike je namreč lahko samo Aleksander Veliki, nikakor ne more biti Diogen, še manj pa oboje hkrati. Predsedniška funkcija namreč predpostavlja državnika, politika, vojaka, ne pa filozofa, ali še bolje, pavlihe, kot se je skozi svoje anekdote v zgodovino zapisal grški filozof. V tem smislu pa na fronti predsedniških kandidatur prihaja do ključnega nesporazuma. Predsedniški kandidat »desnice« Lojze Peterle je namreč Drnovškov manever razumel v smislu, da je določena in pravilno dozirana stopnja komedijantstva nujna sestavina predsedniške funkcije. Evropski poslanec, katerega rekviziti so prepoznani v območju, ki je za standard zahodne politike docela nenavadno, se misli vanjo podati prav z le-temi. Orglice, harmonika, zabavljivost in veseljaštvo, pa različne viže so ga sicer res pripeljale do mesta v evropskem parlamentu, toda to mesto se mu je »zgodilo«, glede na volilno aritmetiko in abstinenco siceršnjega volilnega telesa samega. Javno pozicioniranje sebe kot predsedniškega kandidata in desetobratovskega šaljivca hkrati pomeni ne samo nevarnosti za funkcijo predsednika republike samo, temveč tudi za vse državljane, ki jo pojmujejo kot najbolj častno, najbolj akademsko, najbolj svetovljansko. Peterle se je najbrž pod vplivi svojega volilnega štaba za nekaj časa odrekel nekaterih retoričnih prijemov, kar pa ne pomeni, da jih v nadaljevanju, sploh pa če bi bil nekoč predsednik države, ne bo uporabil. Seveda jih bo, in to prav takrat ko bo to mesto dosegel. Uporabil jih bo, ker so deli njegove osebne identitete, tisto po čemer se je sploh zapisal v javni spomin. Ko jih bo afirmiral, bo afirmiral sebe. Ponazorimo, če je Slovencu v tujini materinščina del osebne identitete, potem jo bo uporabljal za afirmacijo samega sebe in svoje skupnosti pred svetom. Zato je slovenščina tudi uradni jezik v evropskih institucijah. Bistveno vprašanje predsedniških volitev pa se da prej ko slej formulirati v vprašanje, katere vrednote kot narod najbolj častimo. Po desetletjih partijskih eksperimentov z nami in po mučnem času tranzicije, ki nas je razslojil, dodatno
274

razdelil, mnogim pa otopil družbeno kritičnost, je čas za zrelost. Pozitivna rešitev predsedniške enigme bi bil Borut Pahor. Še vedno pa ostaja alternativa človek z akademskim statusom, mednarodno poznavnostjo, predvsem pa prepoznavnostjo, uglajen intelektualec skratka, ali intelektualka. Kdo se bo moral tokrat umakniti spred sonca?

LEPA VIDA, SPET PO SLOVENSKO Pisalo se je leto 1988, ko je skupina dijakov Poljanske gimnazije v Ljubljani za dijaški časopis pripravila intervju s tedanjim nadškofom, dr. Alojzijem Šuštarjem. Vodstvo šole jim je intervju sicer dovolilo, misleč, da ga dijaki v svoji naivnosti nikdar ne bodo posneli in zapisali. Pa so nadebudneži ravnatelju prinesli avtoriziran tekst, ki bi moral v tisk. Tedaj je v vodstvu šole završalo, najverjetneje so poklicali s CK-ja ali Udbe, in z objavo ni bilo nič. Prestrašeno vodstvo šole je sklicalo posvet, da bi učiteljski kader vendar obsodil tak poskus klerikalizacije usmerjenega izobraževanja. Dosegli so svoje. Učitelji so izrekli anatemo nad besedilom (spomnimo se, da se je pisalo leto, v katerem je prišlo do procesa proti četverici), obsodba je bila enoglasna. Proti njej je nastopila le profesorica biologije Vida Spazzapan Brelih. Spominjam se je, prof. Brelihove, iz svojih srednješolskih let. Ko se je zgodil ta incident, sem bil sam sicer že proti koncu svojega univerzitetnega študija. V letih 1982-1986 pa mi je kot profesorica biologije ostala v spominu predvsem po neomajnem vztrajanju pri principih dialektičnega materializma, temelječih na komunistični oz. marksistični interpretaciji sveta. Še danes jo kdaj pa kdaj srečam v Ljubljani, polno energije, načrtov, idej, čeprav se je že krepko približala pragu, ki ga imenujemo starost. Seveda se v idejnih pogledih ne ujameva, niti v enem ne, če sem iskren. Ujameva pa se – ne da bi padla ena sama beseda – v pogledih na človeka, v pogledu na sebe samega in svojo identiteto. Zakaj? Vida Spazzapan Brelih je namreč eden tistih samotnikov, ki jim je pred vsem pomembno njihovo lastno prepričanje. Se pravi, je človek, ki izhaja iz lastne identitete, v luči katere presoja vse ostalo. Je človek, ki nastopa »proti toku«, kot je to izkušnjo v avtobiografiji označil Boris Jelcin. Prvi je o takem tipu človeka pri nas spregovoril Prešeren. Celotno Cankarjevo delo pa je posvečeno iskanju verodostojnosti slovenskega človeka in njegovega družbenega položaja. Med francoskimi misleci je o tem najbolj obširno govoril Nobelovec André Gide. Biti človek najprej in potem šele tisto, kar od tebe zahteva družba. Pred sto leti je Cankar videl, kako daljnosežno je udinjanje slovenskega človeka gospodarjem. Ti so lahko vse ali pa nič, sploh ni pomembno, če imajo kakšno težo.
275

Ko je Vida Spazzapan Brelih na kolegiju Poljanske gimnazije nastopila zoper prepoved objave intervjuja z nadškofom Šuštarjem, je stopila v konflikt tudi z verujočim delom učiteljskega zbora. Namreč: ta je glasoval za prepoved, četudi je v nedeljo hodil k maši in četudi nadškof Šuštar ni v ničemer ogrožal nikogar. Ne Partije, še manj vernega ljudstva. O Cankarju razmišljamo pri vseh ljudeh, ki nimajo poguma imeti lastne identitete. Najprej potrebujejo javno mnenje, da bi si lahko dovolili biti to, kar morajo biti. To ni jara kača filozofije, temveč pomembna lastnost homo slovenicusa, ki ga je še dodatno ukrivil jarem socialistične mentalitete. Slovenskemu človeku pa tudi socializem ni potreben, da bi klonil ali klečeplazil. Te dni so mediji prinesli novico, da se Koroški Slovenci niso udeležili proslave 87. obletnice plebiscita. Krovne organizacije so torej potrebovale skoraj devetdeset let, da so doumele, da je udeleževanje na heimatdienstovskih procesijah blažev žegen. Da to sploh ni pomembno niti potrebno. Koroška je bila še pred sto leti največji bazen Slovenstva. Če bi jo obdržali, bi ure v matični domovini (demografske, kulturne, tudi politične) tekle drugače. Ob osemdesetletnici plebiscita (10. oktobra 2000) so vsi predstavniki krovnih organizacij (Sadovnik, Šturm) korakali pod rjavim praporom Haiderjevih brambovcev na deželni povorki. Koroško slovenstvo je izginilo, zabarantala ga je hlapčevska zavest prebivalcev in prav taki računi njegovih predstavnikov, z izjemo Rudija Vouka. Ta bi sodil med lepe Vide Cankarjevega opusa, prav tako kot prof. Brelihova. Je pa njihovo število enako velikosti bibličnega zrna gorčice. Utegne zaradi njih Slovenstvo preživeti? SEDEMNAJST BRALCEV V četrtek je v prostorih Francoskega inštituta v Ljubljani potekala predstavitev nove knjige Borisa A. Novaka, Pogledi na francoski simbolizem. Naš pesnik je v predstavitvi knjige, spregovoril o določenih stvareh, ki tvarino publikacije kot take precej presegajo. Med drugim je spregovori o tržnosti slovenskih tiskovin in nekaterih paralelah s širšim svetom. Dejstvo je, da so francoski simbolistični pesniki – naštejmo jih še enkrat, kot smo jih spoznavali od šolskih klopi naprej – Baudelaire, Rimbaud, Mallarmé, - določili slovensko pesniško izročilo, prek njega pa celostno identiteto naroda. Oton Župančič, Josip Murn, Srečko Kosovel, pa Edvard Kocbek, Božo Vodušek, Jože Udovič, so imena, brez katerih je večini šolsko izobraženih pri nas svet drugačen in ne čisto slovenski (ali ne čisto evropski oz. zazrt v najvišji horizont sveta homo sapiens sapiensa ali mislečega človeka). Eden od francoskih simbolistov je še posebej pomenljiv za današnji hip pri nas (in v Evropi, seveda). To je Stéphane Mallarmé, eno največjih imen svetovne lirike, ki je zase dobrodušno izjavljal, da mu je dovolj sedemnajst bralcev. V novih prevodih Borisa A. Novaka
276

zdaj Mallarmé prihaja v finale knjižnega sejma »Frankfurt po Frankfurtu«, ki ga gosti ljubljanski Cankarjev Dom. Od osemdesetih let 20. stoletja (spomnimo se, da je o tem pisal pokojni Bojan Štih) je slovenska knjiga Slovencem v breme. Dober pisatelj ima sedemnajst bralcev, slaba knjiga pa je po tej logiki tista, ki zanima vse in vsakogar. Kot tudi slabi ljudje. Latinski pregovor namreč govori: kdor hoče vsakomur ugajati, ne bo nikomur všeč. Kaj je torej s »tržnostjo« slovenske knjige? Z njo se dogaja podobno kot s tržnostjo slovenske misli, slovenskih idej ali slovenske identitete. Kaj pa to sploh je, se vprašate? Kako imajo lahko misel, ideja ali knjiga tržno vrednost? Kakšna pa je, denimo, tržna vrednost dela, osebe in knjig Primoža Trubarja, katerega petstoto obletnico rojstva praznujemo drugo leto? Seveda nikakršna, to pa zato, ker vse stvari niso izrazljive s pojmom tržne vrednosti. Poleg knjig in idej, denimo še nekateri fenomeni vesolja, kot gravitacija in homo sapiensu nadvse ljuba voda in zrak. Tudi otroci nimajo tržne vrednosti, pa so nam najljubši, tudi zakonski partnerji so brez nje, pa brez njih težko shajamo. Slovenski pesniki in misleci imajo en skupni imenovalec. Od Prešernove Glose se upirajo pojmu tržne vrednosti, z njim pa ideji, da bi bili vsem všeč. Pač pa postaja ta misel bližnja domači politiki in njenim predstavnikom. Hkrati pa tudi tistim, ki se oklicujejo za gospodarsko avantgardo slovenskega naroda, četudi niso ne gospodarstvo ne avantgarda. Kvazi Glembajevi, kot bi se izrazil Miroslav Krleža. Bolje, njihovi jecljavčki. Zdi se, da je Slovence od srede devetdesetih let naprej obnorel pojem tržne vrednosti (in ideje, da ta cilj opravičuje vsako sredstvo). Sleherna novotarija se nas namreč prime. Pripravljeni smo se izpostavljati za vsako od neumnosti, potrošniki kupujemo zadnjo bedastočo, ki nam jo ponujajo mediji, naj bo to zobna pasta, prašek za WC požiralnik ali resničnostni šov. Vse te stvari so »in«, tržijo se in prodajajo, četudi so popolnoma brezsmiselne. In izginjajo iz spomina kot vsebina iz WC splakovalnikov. Kdo od bralcev pa se še spomni, kako se je končal oni show v Baru? Ali katera od starlet je zadnja imela pornografski škandal? V tem trenutku imamo Slovenci eno samo potrebo, potrebo po sedemnajstih bralcih. In seveda – boljših časih. HAAG, A HASEK? Dokument t.i. Lizbonske strategije, ki naj bi ga po kratkem postopku ratificirali parlamenti držav članic, je bil razglašen za velik korak k demokratizaciji stare celine. Kronal naj bi prizadevanja portugalskega predsedovanja in pomenil »srečna vrata« v največji dogodek slovenske zgodovine, predsedovanje Evropski zvezi. Opozoriti pa želimo že na začetku, da je evforija lahko zgolj navidezna. Lizbonski dokument namreč prinaša širitev poslanskih skupin v Evropskem parlamentu
277

(Slovenija bo profitirala enega poslanca), hkrati pa ukinja možnost referendumskega odločanja o bistvenih vprašanjih sodobnega evropskega človeka. Ne moremo biti brez občutka za to, da se neposredna demokracija v Evropi začenja umikati partitokraciji in birokraciji, še posebej zato, ker je bil na referendumu pred dobrima dvema letoma v Franciji in na Nizozemskem zavrnjen predlog Evropske ustave. Kot da evropski voditelji te lekcije niso razumeli in nam skozi stranska vrata tihotapijo »rešitve«, ki bodo problem še bolj otežile. Sestava evropskega parlamenta je namreč partitokratska. Poslanci prihajajo vanj prek list, ki jih oblikujejo stranke, te imajo nad njimi tudi popolno suverenost. Evropska politična elita se tako generira na skrajno »posreden« način, prek mnogih filtrov, ki spominjajo na davni relikt sistema samoupravnega delegiranja. Odvzem referendumske možnosti vrača Evropo z nivoja demokratične republike, utemeljene na državljanu kot nosilcu temeljnih svoboščin, svobode, enakosti in bratstva, v »fevdalni čas« avtoritarnih monarhov in njihovih suit. Jasno je, da tako okolje pomeni eksplicitno nevarnost za korupcijo, nepotizem, klientelne povezave in kar še v zvezi s tem pojmujemo. Pomeni pa hkrati tudi odtujenost evropske politike stvarnim vprašanjem in problemom. Če kje, je to vidno pri obravnavi Srbije. Na eni strani imamo »veličastno« Carlo del Ponte, ki se ji po devetih letih ni posrečilo obsoditi nikogar, ki bi bil res odgovoren za največje zločine v Evropi po drugi svetovni vojni. Milošević ji je ušel skozi šivankino uho, Karadžić in Mladić se ji smejita v brk. Tožilka haaškega sodišča je zgleden primer nezmožnosti in nepravičnosti evropskih institucij. Morilci z Ovčare (Vukovar) so jo odnesli s takimi kaznimi, kot če bi v ZDA vinjeni vozili po avtocesti in bistveno prekoračili hitrost. Z letom, dvema kehe. Haaško sodišče je tako brez haska, neposredni rezultat pa ustvarjanje globokih tektonskih zarez v ranah bratomornega sovraštva (Srbi, Hrvati), ki so se komaj začele celiti. Naslednji veliki »uspeh« evropske politike bo »dekapitacija«, obglavljenje Srbije, tj., samostojnost Kosova. Kdor le malo pozna srbsko mentaliteto, ve, da so Srbi strašansko občutljivi na vprašanja njihove zibelke. Srbska zavest je mitična, utemeljuje se v zgodbah velike preteklosti, med katerimi je največja ona o carju Lazarju in Kosovem polju. Srbi nikdar ne bodo sprejeli, da se bo Kosovo osamosvojilo in oddvojilo od matice. Še toliko bolj, ker lahko opazujejo, da se civilna oblast, ki nastaja na Kosovem, v bistvu rekrutira iz vojnih pol-zločincev, iz pripadnikov nekdanjih milic ali drugačnih dobesedno terorističnih organizacij. To bi bilo podobno, kot če bi visoki predstavniki SS-a po drugi vojni prevzemali pomembne civilne funkcije v kateri od nemških pokrajin. Evropska politika si pri tem pere roke, rekoč: »Gre za neprecedenčen primer, kaj pa moremo«. In res je neprecedenčno dejstvo, da bi se morala Srbija odreči Kosovu, če bi hotela začeti pogajanja o pristopu v Unijo. Ti bi bilo tako, kot če bi Slovenija leta 1994 (začetek pristopnih pogajanj) morala privoliti v neodvisnost Primorske, če bi
278

želela postati član Evropske zveze. Neposreden rezultat take politike bo seveda nasprotje tega, kar bi njeni promotorji želeli: ustvarjanje nove fronte na ravni Srbija: albanski živelj ali Albanija. Ob trhlem Daytonu v Bosni in ob velikih uspehih haaške tožilke, se utegne to območje vnovič nevarno stresti. Če se spomnimo, da se je prva svetovna vojna začela v Srbiji, predvsem pa, da je celotno dvajseto stoletje živelo na njenih posledicah, vse do padca Berlinskega zidu, bomo razumeli, kako usodna utegnejo biti dejstva, ki jih zapisujemo. Še posebej v območju tega, da je konec prve vojne prinesel konec avtoritarnih monarhij in začetek demokratizacije stare celine, ki je bil vse do konca osemdesetih zadušen. Neposredno odločanje in splošna volilna pravica sta bila največji dosežek devetdesetih let. Če ga izgubljamo, izgubljamo zvezo z realnostjo in z njeno največjo družbeno vrednoto: z mirom. URAD NAD PAMETJO V Sloveniji imamo poleg uspešne države tudi vrsto »uspešnih« institucij. Obstajajo zato, ker se je nekoč nekdo zgledoval po tej ali oni direktivi Evropske Unije (ali česa drugega) in postavil nov urad, komisijo ali kar vsedržavno družbo. Pri tem je bil velikokrat odločilni kriterij tudi to, da kdo od politikov ni imel ustrezne službe, pa mu je bilo zato potrebno ustvariti pisarno s »tajnico in fikusom«. Te institucije so se zrasle v državno upravo, napaja jih proračun, za mnoge od njih pa velja, da bi bile (so) toliko bolj uspešne, kolikor manj bi delale oz. delovale. Na prvem mestu je Dars: nastal je zato, da so se protežirana podjetja (denimo SCT) dokopala do monopolnih poslov, na vse skupaj pa je dala blagoslov še politika (in Cerkev). Zaradi Darsa smo Slovenci dobili slabše in dražje avtoceste približno desetletje kasneje, kot bi jih sicer ob koncesijski gradnji. Dars je zato ena najbolj bolečih potegavščin tranzicije. Obstajajo pa druge, bolj blage, manj nevarne in razvpite. Denimo, Urad vlade za verske skupnosti. Večina od ver je obstajala že tisočletje, dve pred njim: približno štiri petine verujočih pa za ta Urad še nikdar niso slišale. Nadalje urad za narodnosti na eni strani in za Slovence v zamejstvu na drugi. Kaj Slovenci v zamejstvu niso »narodnost«? Čemu potem potrebujemo dva urada in dve hobotnici državne administracije? Pa spet Urad za standardizacijo na eni in Urad za meroslovje na drugi strani. Odločata ločeno o dolžini slovenskega metra ali pritisku ene atmosfere v Postojnski jami ali na vrhu Triglava? Ali počneta kaj bolj bistvenega? Pa naprej: Urad za varovanje tajnih podatkov in Urad informacijske pooblaščenke. Oba seveda počneta (na svoj način) isto. Prvi naj bi skrbel za »informacijsko varnost« (podatek s spletne strani), drugi pa na bi »izvajal številne pristojnosti tako na področju dostopa do informacij javnega značaja kot tudi na področju varstva osebnih podatkov« (prav tako spletna stran). Žal pa se pri slednjem, tako kot pri Darsu, postavlja vprašanje, ne, koliko nam ta urada koristita, temveč koliko in kako se lahko pred njima zavarujemo. Če je urad za narod, pa oni za meter
279

in za vero brez možnosti, da bi državljanom povzročal hujšo škodo, pa za ta dva to ne more veljati. Zadnji primer posega informacijske pooblaščenke v avtonomijo Mariborske univerze je še posebej razkril, kako ranljivi smo državljani ob absurdih državne uprave. Zakaj gre? Informacijska pooblaščenka je namreč Mariborsko univerzo pozvala, naj javno predstavi rezultate vprašalnikov, s katerimi študentje za potrebe univerzitetne habilitacije ocenjujejo profesorje. Pri tem je bila v jedru narejena napaka, ki pomeni kršenje varstva osebnih podatkov prav s strani tistega, ki bi moral biti zadolžen za njihovo spoštovanje. Objavljeni so bili podatki za leto 2006-2007, brez komentarja, da so za habilitiranje popolnoma neuporabni. Za to je namreč potrebno povprečje štirih let (konkretno bi to moralo biti 2003-2007), podatek o enem samem letu pa ne pove nič. V javnost je tako prišel zmanipuliran podatek, ki je na eni strani tistim, ki v konkretnem letu niso dovolj dobro ocenjeni, povzročil lažno škodo, tistim, ki so izpadli nadpovprečno, pa lažno korist. Gre torej za neposredno zlorabo osebnih podatkov, za katero bo moral nekdo pač odgovarjati. Postavlja pa se še dodatno vprašanje. Če bi v javnost prišli integralni podatki za štiriletno obdobje, potem lahko pridejo v javnost tudi drugi deli habilitacijskega dosjeja, ki je po zakonu označen kot tajnost. Če se namreč javno ve, kakšno je povprečje ocen nekega profesorja, se lahko tudi ve za vsebino znanstvenih ocen, ki jih o znanstveno pedagoškem delu spišejo za to priložnost pozvani strokovnjaki. O vsakem dosjeju vsakega strokovnjaka potem lahko razpravlja (in odloča!) rumeni tisk. In naprej. Ocena sama ne pove dosti, kajti je rezultat več vprašanj, med katerimi so tudi tista, najbolj splošne narave. Denimo: »Ali profesor vzpodbuja razmišljanje in intelektualno radovednost?« To je vprašanje, ki je samo sebi namen: vse namreč spodbuja razmišljanje in radovednost! Za to bi bilo te ocene pred javnostjo nujno potrebno ustrezno komentirati, kar pa se spet ni zgodilo. Tudi ni bilo povedano, da je od študentov za komentiranje pristojen t.i. predstavnik, ki se s konkretnim dosjejem ukvarja. Rektorica Ljubljanske univerze je tako storila korak naprej, ko se je uprla pritiskom nekompetentnega »informacijskega pooblaščanja« s strani ljudi, ki se očitno ne razumejo najbolje na svoje delo, pa se bodo na univerzitetne kariere! Vsi pa smo ob novem nasilju države nad državljani stopili korak nazaj. Ne prvič ne zadnjič. ČLOVEK S PERFORIRANE KARTICE Nekaj let pred svojo smrtjo je Orson Welles, eden najbolj markantnih ljudi prejšnjega stoletja, sicer pa svetovno znani režiser, pisatelj, kritik, esejist in politični analitik, v amfiteatru nekega univerzitetnega kampusa v Združenih državah Amerike
280

spregovoril o nastajanju filma Proces. Šlo je za filmsko adaptacijo Kafkovega dela, ki predstavlja enega od vrhov svetovne kinematografije. Film govori (tudi) o neznosnem aparatu več deset tisoč glave množice birokratov, ki iz enega centra nadzorujejo usodo milijonov ljudi. Nad njimi, na skriti in docela nedostopni lokaciji, pa se pne nekaj, kar bi se že leta 1962 (takrat je bil film sneman) imenovalo superračunalnik. Bil je to ogromen kolos, dolg nekaj deset metrov, nič manj visok. V njem naj bi bila zapopadena usoda vsakega od nas. Welles je v pogovoru priznal, da ga je ves čas snemanja mučila le ena dilema, ali naj del filma, ki govori o srečanju Josepha K. (protagonista) s to super rečjo, vključi v končno obliko ali ne. Dve uri pred premiero je sprejel končno odločitev in kader za vedno umaknil. Kot razlog je navedel ljubezen do človeštva. Ta kader se dá še danes videti. V črno-beli tehniki prikazuje Josepha K, kako se v spremstvu starejše ženske bliža pošasti. Žena mu kot nekakšna demonična Pehta, razlaga vsemogočnost tega stroja. Joseph K vzame v roke perforirano kartico (starejša oblika kompjuterjev) ter se skozi njeno luknjičasto telo zagleda proti svetli luči neonskih žarnic na stropu. »Vse zmore«, vpraša, »in vse ve«? »Da«, dobi odgovor. »Vse«, mu radovednost ne da miru, »vse ve, tudi za skrivnost luninega žarka«, »pa življenja, smrti, ljubezni, večnosti«, vrta naprej? »No, tega seveda ne, pa saj to tudi ni potrebno«, ga pomiri stara žena. Birokracija in vsemogočni stroj kot njeno najmočnejše orodje imata vselej enak cilj. Meri v srčiko človeške identitete, tiste, ki se odraža skozi pojme svoboda, ljubezen, večnost, če hočete. Teh pojmov ne odvzema neposredno, temveč ponuja njihove substitute ali oznanja, da so preprosto odveč. Civilizacija s konca zgodovine, tista, ki jo živimo danes, se navidezno utaplja v iluziji, da je rešila večino problemov, ki so pestili predmoderno družbo. Da so razmere liberalnega tržnega gospodarstva družbi blaginje omogočile prosperiteto, kakršne v svoji izkušnji še ni imela. Da so zablode preteklosti pozaprte po zgodovinskih knjigah, da se grozote, kot je Oswiecim, ne morejo več ponoviti. Pa je temu res tako? S koncem antagonizmov in z razpadom velikih sistemov ni nastopilo obdobje miru. Nešteti akterji moči, ki jih je hladna vojna držala vsaksebi, so se potuhnili, ali silovito izbruhnili po dolgotrajni pripravi. 11. september, ki je kataklitičen dogodek, ima svoje korenine v hladni vojni: Al Kajda je bila namreč ameriška pomoč v sovjetskem Afganistanu. Kaj nam v tem smislu prinese jutri, ne moremo ugibati. Če se bo na obrobju nekdanje Sovjetske zveze katera od terorističnih organizacij dokopala do jedrskega orožja, bomo že po definiciji stopili v tretjo svetovno vojno. Lahko pa vidimo, kako se Wellesova napoved uresničuje danes. Človek je postal ujetnik ne ene super naprave, temveč milijona super zmogljivih orodij, ki temeljijo na elektronski eksploataciji binarne tehnologije. Ta pa z višjimi doživljaji človeka, kamor sodijo čustva in občutek minljivosti, nima nič. No, to ni čisto res. Minimalizira jih. Danes že refleksno segamo po mobilnikih, trzamo za podobami na ekranih, moti nas, če na cestnih
281

vpadnicah ni jumbo-plakatov, optimisti v razvojih tehnologije celo napovedujejo, da si bomo lahko kmalu dali vgrajevati čipe v posamične dele možganov. Hkrati s tem je bistveno padla zavest zahodnega človeka. Zgolj ozaveščen in svoboden človek pa lahko tvori družbo, v kateri teoretično ne more priti do nasilja. Ozaveščeni in svobodni ljudje lahko jamčijo, da se Oswiecim ne bo več ponovil. Teh pa, se zdi, je čedalje manj. Idoli, ki jih producira družba Zahoda, ne temeljijo več na razumu ne na ustvarjalni moči, temveč na zvezdništvu. Danes je ikona sveta zvezdnik. Zvezdnik? Če od bližje pogledamo to populacijo, opazimo, da je stopnja alkoholizma, tabletomanije, depresij, kroničnih ali akutnih psihičnih bolezni v njej pogostejša kot kjerkoli na planetu. Od Elvisa Presleya do Heatha Ledgerja. To so vzorniki? Po prvi svetovni vojni je predsednik Wilson zasnoval Društvo narodov. Sfižilo se je, to vsi vemo. Toda spričo katastrofe so ljudje začeli razmišljati, da bo potrebno stvari začeti na novih temeljih. Danes je potreba po globalnem mišljenju zunaj koncepta neposrednih profitov največja žeja človeka v post moderni. In izziv njegove zgodovine.

AMATERJI IN ANOMALIJE Eno od vprašanj, ki ta hip najbolj zaposluje slovensko javnost, je vprašanje, kako se bodo sukala politična razmerja do volitev in v katero smer se bodo nazadnje tudi zasukala. Ti vrtinci niso nepredvidljive narave, nasprotno, določa jih dialektika družbenega dogajanja v tranziciji, določajo pa seveda tudi oni njo. V najširšem planu gre za vprašanje družbene pravičnosti. Zadnje volitve so pomenile nezaupnico LDS, ker je v svojih manipulacijah z oblastjo šla preprosto predaleč. Da je člane LDS povezoval bolj ali manj le družbeno-kapitalski odnos, je bilo jasno kmalu po volitvah. Stranka je iz krize prehajala v krizo, delila se je, pa spet volila nove predsednike in plesala trubadurski mrtvaški ples, javnosti na očeh. To se je dogajalo toliko časa, da so njeni protagonisti (Golobič, Školč, Gantar, Lahovnik in drugi) doumeli, da je stvar nepovratno zavožena, namreč, da se stranke (in početja njenih članov v tranziciji) več ne da ne rehabilitirati (to pomeni stranko obuditi nazaj v politično življenje). Zato je dobro leto tega prišlo do ključne disperzije: nekaj članov je šlo v Pahorjevo Združeno listo Socialnih demokratov, nekaj jih je ostalo v LDS, nekaj jih je ustanovilo Zares. Dobili smo eno največjih posttranzicijskih anomalij. Glede na prihodnje volitve bo to namreč pomenilo, da kader glavnega favorita na levi (Pahorjeve stranke) predstavlja članstvo druge stranke (nekdanje LDS), predsednica te stranke (LDS namreč) na volitvah še nikoli ni bila, predsednik tretje stranke (Gregor Golobič – Zares), ki je na volitvah že bil, vendar ne v tej, temveč v
282

drugi, bolj prvi stranki (LDS), želi retorično prehiteti tako eno kot drugo (SD in LDS), to pa tako, da se delno sklicuje na svoje dolgoletne politične izkušnje, delno pa blefira, da je nov in da z njimi vsemi tremi torej nima nič. Glavni namen te pregrupacije je jasen: zabrisati povezave in odgovornost, predvsem in tudi do političnih subjektov (LDS je kot ključna stranka tranzicije, odgovorna tudi za vse njene anomalije), in volivce prepričati, da je vse novo in da bo tokrat šlo – zares. Problem takšne retorike je preprost: človeka vselej spoznaš po njegovih namenih. Namen ljudi, ki se zdaj v teh anomalijah na levici potegujejo za oblast, tudi ni neprepoznaven. Pred nami je namreč še zadnja faza tranzicije, ki pomeni privatizacijo tolikega in tolikega dela gospodarstva. Ves napor zgoraj omenjenih mož (in žena) bo bržkone vsaj v čem povezan z željo, pridobiti si nekaj vpliva tudi v teh razmerah, poskušati ponoviti čarobno formulo iz devetdesetih in prve polovice tega desetletja, ko je na njihov čelu še stal aseptični Janez Drnovšek. Državljanska zrelost slovenskih volivcev se bo pokazala v točki, ali bodo – ali ne – sposobni razbrati pretekle povezave in sorodnosti in na njihovi podlagi začeti razumevati prizadevanja ključnih akterjev na levici, predvsem v Zaresu in v Združeni listi. Seveda se bo moral državljan ozreti tudi na desno in videti, kaj se tam dogaja. Prva anomalija, ki jo opazimo, je praktična odsotnost predsednika SLS Bojana Šrota z javnega prizorišča. Ob njej uvidimo tudi neverjetno nizek rating njegove stranke in stranke demo-krščanske usmeritve NSi, ki je daleč pod parlamentarnim pragom. Ti rezultati niso v nikakršnem sorazmerju z rezultatom Demokratske stranke, ki je tudi do desetkrat močnejša. Če imamo na levi moč premo porazdeljeno na tri akterje, od katerih eden sicer prednjači, druga pa bistveno ne zaostajata, imamo na desni eno stranko, drugi dve pa sta komaj omembi vredni. Logična posledica je, da je desni blok šibkejši od levega. Kaj je zadaj? Dve preprosti dejstvi. Bojan Šrot ne more nastopati v javnosti, ker njegovo pojavljanje takoj postavlja vprašanje o tajkunstvu in skritih povezavah njegovega brata. To pa je najbolj nesrečna popotnica mlademu predsedniku. Če bi se SLS želela rešiti, bi morala nujno imeti izredni kongres in izvoliti novo vodstvo. Enako bi morala storiti tudi NSi, ki je izčrpala svoj potencial. Bajukovo predsedovanje stranki se spreminja v očitno sramoto, ki jo iz hipa v hip lahko zmotijo kakšni še bolj sramotni klici. Kot denimo, tisti o rezanju salame ali o Matildi (Štrovs) ali pa oni o položnicah za splav in obdavčevanju vseh šestindvajsetletnikov, ki nimajo otrok (Drobnič). NSi se spreminja v očitno sramoto tudi zato, ker v desetletju in pol ni bila sposobna ustvariti kadrovske baze, na kateri bi rasla in se krepila. Nasprotno, uveljavljala je princip negativne selekcije, ki jo bo s Peterletovo kandidaturo dokončno zakoličil zunaj parlamentarnega praga ali na njegovem robu. S takimi ljudmi in takšno retoriko se pač danes ne da več. Dalo se je v času političnega amaterizma, konec osemdesetih, morda še na začetku devetdesetih, danes pa več ne.
283

Če bi se prihodnje volitve zasukale na levo, bi šlo posledico tako banalnih dejstev, kot smo jih navedli v zvezi s SLS ali NSi. Lahko, da katere od njih takrat ne bo več v parlamentu. Da pa bo kurz države spremenjen zaradi takih malenkosti, pa je popotnica, ki si jo je najmanj želeti. Tudi za politiko samo, katere usodo bodo v tem primeru očitno določali amaterji in – anomalije. PRIMORSKO STOLETJE Kaj ima skupnega Primorska s prejšnjim stoletjem in s prihodnjim, kot radi imenujemo sedanje, ki se je komaj začelo? Kaj ima ta prostor skupnega z usodo človeštva, če ta pojem uporabljamo manj pompozno in poskušamo v njem videti manjšino, ki si prizadeva biti, vedeti in spoznati? Kot Sokratovi učenci lahko odgovarjamo na več načinov, med katerimi bo eden že pravi. Te dni smo proslavili petindevetdesetletnico tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki je o sebi prav ob tem jubileju dejal, da njegova literatura ni najpomembnejša ob sporočilu, ki ga sam predstavlja za ta čas. Ob tej misli lahko zastrižemo z ušesi. Kako da Pahorjeva literatura, ki jo zdaj pozna, bere in spoštuje že vsa stara celina, ni tisto, kar predstavlja najvišjo odliko pisateljeve osebnosti oz. njegove identitete? Temu je tako, ker gre za pričevanjski tip literature. Ta v svojih najvišjih legah (Nekropola) pričuje o nepojmljivem fizičnem nasilju nacizma nad posameznikom, konkretno nad Borisom Pahorjem. Izkušnjo je ohranil in postal sam pričevalec našega časa. Njegovo pričevanje pa je vezano na rodno Primorsko, brez nje bi Pahor ne bil, kar je. Primorska sama je nenavadna duhovna pokrajina. Dve desetletji pred matično domovino jo je stisnil primež fašizma, po drugi vojni je je nekaj živelo zunaj železne zavese, večinski del pa je svobodo spet ugledal šele sedemdeset let pozneje, leta 1990, ko je od požiga Tržaškega doma minil že čas dveh, če ne treh generacij. Pahor je tako pričevalec te Primorske, zamišljenega in prezgodaj odraslega otroka, ki se s strahom zazira v tuji svet, med Romane in Germane, pa med njihove nasilne ideologije. V prvi plasti je Pahor sicer otrok dvajsetega stoletja. Primorski pisatelj je tako enak onemu, ki je v eni od zadnjih knjig dejal: »Bili so dnevi, ko sem veroval, da sem usodo zgrabil za vrat, pa sem kasneje uvidel, da je bil to zgolj njen rep ali pa sploh senca. Danes so moje dlani razpraskane in prazne kot podplati. Nimam več nobenega upanja in tudi pravice do njega ne. Svet, za katerega sem se bojeval, se ni uresničil. Svet, v katerem sem živel, je prešel: ni ga več: v svetu, v katerem danes ostajam, je malo mojih prijateljev. Zares, dosti imam vsega! Jaz sem človek dvajsetega stoletja. A to je minilo«. Te besede je napisal starosta neke druge literature, kontroverzni srbski pisatelj Dobrica Ćosić. Pahor in Ćosić si delita stoletje in dobro literaturo, to pa je tudi vse. Vendar je prav Pahorjevo oz. primorsko dvajseto stoletje v temelju
284

drugačno od Ćosićevega. Ćosić v zgodovinskem, ne literarnem zapisu ostaja pričevalec nemih utopij (komunizem, nacizem, fašizem), ki so se vsaka v svojem trenutku pogreznile med negativne eksemple zgodovine. Najprej je bil titoist, potem nesrečna figura v Miloševićevi partiji jugoslovanskega šaha, odigranega za nadrealistične potrebe velikosrbske hegemonije: je simptomatičen primer onega dvajsetega stoletja, ki je bilo neuspešno, vase zaprto, pa spet tragično na eni strani in okrutno na drugi. Tako stoletje je šlo v pogrez zgodovine, ni ga več: in danes živi še malo njegovih prijateljev. Primorsko stoletje pa je drugačno, kot je drugačen Boris Pahor. To primorsko stoletje ne podlega času, temveč ga oblikuje. Oblikuje sedanji čas, kolikor lahko njegove konture razberemo iz tega, kar smo v borih osmih letih videli. Naš čas je v bistvu zanikanje prejšnjih. Če je bila predindustrijska doba doba religij, dvajseto stoletje doba ideologij, živimo zdaj čas, v katerem ni ne enega ne drugega. Politika države, v kateri smo, to je Evropske zveze, se poskuša distancirati od vsakega mišljenja, ki bi se v nacionalnem, razrednem ali verskem smislu opredeljevalo zoper karkoli. Gre za ideološki vakuum, ki pa ga spretno polnijo socialistične vsebine (prim. denimo Lizbonsko pogodbo), s čimer ta ideologija postaja dominantna, in to zoper izrecno voljo ljudi. Na nobenem referendumu namreč še ni uspela. Sicer pa je to čas Hollywooda, v literaturi in filozofiji. Harryja Potterja in Slavoja Žižka, velikega ideologa sodobnosti. Če je v času ideologij veljala za merilo sistematična misel kakšnega Jeana Paula Sartra, velja danes za kriterij – trčena zmeda. Gostujoči profesor Žižek za potrebe ameriške pop industrije skače od ene univerze do druge, tam pa razlaga resnice, ki jih je še najbolje ocenil Gorazd Kocijančič. Ta je s podobo nekoč dejal, da gre za nič, kakršen nam v želodec drsi v kinematografu, ko se bašemo s pokovko. Misel tega sveta se danes odeva v hollywoodski žamet, po deželi pa poskakuje kot bradat in okrogel palček z druge strani železne zavese. Je »modrost« od rojstva ali jo je posredoval kak radioaktiven import iz arzenala nekdanje Sovjetske zveze, pa je tako retorično vprašanje. Nasilno odstranjevanje mišljenja, ideologije in filozofske forme je stvarnost sveta, v katerem smo. Ne gre več za nacionalni, kulturni, verski ali etnični genocid, temveč za napad na tisto, kar nas kot ljudi sploh vzpostavlja, za napad na kulturno, jezikovno in nacionalno različnost, ki je temelj psihološke strukture modernega človeka. Za genocid nad vrsto homo sapiens sapiens, v vsem, kar ima ta odličnega. V tem smislu je prihajajoče stoletje »ćosićevsko«: ni čas upanja, temveč odprte, prazne dlani. Izkušnja preživetja in pričevanja, izkušnja jezika in vztrajanja, izkušnja umetnosti in osmišljenosti našega bivanja v njej so njegovi najmočnejši nasprotniki. Kdor je nič doživel (in preživel), lahko govori zoper njega. V tem je aktualnost primorskega stoletja. To je njegova moč v času.

285

RAZODETJE V MRTVIH TONIH Izid nedeljskih volitev je prinesel relativno izenačenje med SD in SDS, relativno seveda spričo dejstva, da med obema ostaja en parlamentarni sedež razlike, in drugič, spričo dejstva, da je strukturna armatura ljudsko-krščanskega bloka popustila do te stopnje, da bo koalicijo najverjetneje sestavljal levi trojček. Te volitve so sedanjega premiera tudi oddaljile od želje zmagati z občutno razliko, kot se je sam izražal, zato je potrebno videti razloge tudi za to. Kaj je bilo torej narobe s SDS, da se ji volilni rezultat ni izšel v njeno dobro? Odgovor na to vprašanje pa bo kaj kompleksen. Narobe je že najprej dejstvo, da SDS sploh obstaja. V perspektivi dvajsetih let tranzicije lahko že oblikujemo konture določenih zakonitosti, ki so naš prostor v času ene cele generacije določale. Z mehkim prehodom iz totalitarizma v »demokracijo« (Drago Jančar je takšno stanje poimenoval tudi z »demokraturo«) je leta 1990 ob sporu z beograjsko federalno partijo tedanja republiška zveza komunistov, ki ji je predsedoval Milan Kučan, ustvarila zagon za volilno kampanjo devetdesetih, zagon, ki so ga orkestrirali mediji, najprej tiskani, pozneje pa vse bolj tudi avdio-vizualni. Ti so pravilnost Kučanove poti postavili kot Mojzesovo razodetje na gori Sinaj, nastal je kanon dekaloga, ki ga za slovenske razmere lahko prevedemo v nekaj preprostejših stavkov. Ti se glase: formalna zakonitost in pravno-formalna opolnomočenost mehkega prehoda izhajata iz docela neproblematične zveze med nasledniki totalitarne oblasti in njihovo matriko, to je Zvezo komunistov Jugoslavije. Gre za nadzorovan proces, znotraj katerega je potrebno obdržati integriteto socialistične države, ob tem pa – at last but not at least – sprevideti, da so ljudje, ki zagotavljajo to kontinuiteto, tudi edini možni kader obstoja nove, nesocialistične republike Slovenije, nastale 25. junija 1991 v Ljubljani. Ta povedek je ključni povedek slovenske tranzicije, v luči štartne prednosti so si nekdanji komunisti s svojim podmladkom (LDS) izbojevali apriorno stališče, spričo katerega so vsakega od svojih nasprotnikov vrednotili kot napako v logičnem sistemu. In Janševa SDS je bila od Depale vasi naprej prav to. To so bili nekaj časa tudi Peterletovi krščanski demokrati, nekaj trenutkov je ta zvezdniški soj zablestel celo nad Marjanom Podobnikom. V tranzicijskih desetletjih je potem prihajalo do neskončno utrujajočih zlorab oblasti, vse pa so se odvile po naprej izdelanem vzorcu. Oblast so zlorabljali člani tranzicijske levice, nihče pa zoper njih ni mogel ničesar reči, saj so jih v svojem zavetrju varovali t.i. očetje naroda, od Drnovška prek Stanovnika do Kučana. Kdorkoli je govoril, da je prišlo v tej in tej banki ali tej in tej tovarni do malverzacije, katere izvor je bil vedno znotraj članstva Pahorjeve Združene liste (danes SD) ali Drnovškove LDS (danes Zares in LDS), je vedno trčil ob zid

286

»normalnosti«. Uveljavljeno je namreč bilo, da je diskurz zunaj Kučanove paradigme identitete oblasti pravzaprav lunatične narave. To strukturno razmerje se je prvič podrlo pred štirimi leti, preprosto zato, ker so ljudje doumeli, da SDS ni napaka v logičnem sistemu, temveč, da je to prej ko slej LDS oz. Forum 21, združen v osebi nekdanjega predsednika republike Milana Kučana. Takrat so ljudje pričakovali prelom, pričakovali so novo dobo, ki bi jo orkestrirale reforme in koreniti koraki v uveljavljanju pravne države. Precej tega se je zgodilo, precej tega ne. Ena od rešitev, zakaj sedanji premier ni zmagal z veliko večino, je tudi tranzicijsko-politična orkestracija t.i. srednjega sloja. Ta po načelu voli levo, če pa mu nekdo zagotovi, da bodo liberalne reforme njegov osebni dohodek v davčnem smislu osvobodile, bo postal senzibiliziran za ta govor. Reforme so preprečili socialistični sindikati (med njimi prednjači visok član SZDL, Dušan Semolič), k neuspehu premierjeve politike pa je prispeval tudi Dimitrij Rupel, ki v odnosih s Hrvaško ni storil ničesar. Če bi Janša namesto njega na njegovo mesto imenoval D. Mateja, bi bila situacija bistveno drugačna. K slabšim Janševim kartam pred volitvami lahko prištevamo tudi uvedbo evra, ki je ob sinhronizaciji trgovinskega monopola s podražitvami Slovence udaril po žepu bolj, kot bi bilo to potrebno. Toda za to sam Janša ni bil ne kriv ne odgovoren. SDS se je v odhajajočem mandatu izkazala kot stranka, ki bi ne smela obstajati. Ne moremo se zdaj spuščati v zgodovinske antagonizme, menimo pa da smo v uvodnih vrsticah podali precej razlogov, zakaj je bilo tako. Tisti zadnji procent pa so tako in tako odločili »prvi«. Afera Patria je pomenila, da je tranzicijska levica pripravljena napraviti tudi najbolj radikalne korake, da »denormalizira« aktualno vlado. Takšnega medijskega umora, kot ga je bil pred volitvami deležen sedanji premier, ne pomni niti zgodovina sodobne »demokracije« na Slovenskem niti sočasna evropska praksa. Tranzicijska levica slavi svoj triumf, in to ne brez razloga. Vloga tranzicijskega kapitala in z njim podmazanih medijev se je sijajno obrestovala. Globinski problem te zmage pa je, da ni ne od včeraj, niti ni za jutri. Je za danes, kolikor še odmevajo akordi neke zmagovite koračnice, ki ni ne prvo ne drugo, čisto v smislu kučanovske formule mehkega prehoda: prej ko slej se bomo namreč vprašali, od kod smo prišli in kam gremo. In predvsem, za kakšno ceno. Morda pa čez štiri leta ugledamo ceno »Mojzesovega razodetja«, v novi potegavščini tranzicijske levice. BESEDA O AVTORJU Prof. dr. Boštjan M. Turk (1967) je zaključil študij romanistike in slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1992. Leto pozneje je za svoje diplomsko delo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Študij je nadaljeval v Parizu, kjer je na Univerzi Paris-IV Sorbonne
287

doktoriral januarja 2001. V nadaljevanju je predaval francosko književnost, krajši čas celo na Univerzi Toulon et du Var (2003). Bil je tudi gostujoči profesor na pariškem Inalcu (2008-2009), maja 2010 je izšla pri založbi Téqui monografija, posvečena vplivom neolatinske renesanse na del moderne poetike. Boštjan M. Turk sicer predava francosko književnost na Univerzi v Ljubljani. Boštjan M. Turk je bil ustanovni član (mladih) Krščanskih demokratov (november 1989), predsednik SKD Ljubljana (1994 – 1997) in podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa za vprašanje Evropskih integracij. Od leta 2001 do 2002 je bil vodja strateškega sveta SKD-SLS. Od začetka pa je dejaven kot analitik in publicist, objavljal je v večini slovenskih medijev, danes največ v Reporterju. Avtorjeva izbrana bibliografija: I. Monografije. »Bergsonizem in njegov položaj v duhovni zgodovini Slovencev, Knjižna zbirka Skripta, Ljubljana, 2000. Nitasti jezik, zbirka Paradigme, Nova Revija, Ljubljana, 2009. Paul Claudel et l'actualité de l'être. L'inspiration thomiste dans l’œuvre de Claudel, Editions Pierre Téqui, Paris. II. Članki »Pov'do let starih čudne izročila : nič ni odveč, vendar je vse zaman,« Nova revija, 1998, leto 17, No 189, str. 83-97. « L´ Église face au nazisme en Yougoslavie », Catholica, 2000, str. 67-77. « Le communisme yougoslave : chronique d'une violence ordinaire », Catholica, 2002/2003, str. 79-91. III. Prevodi Ferdinand de Saussure, Predavanja iz splošnega jezikoslovja (Cours de linguistique générale) (traduction intégrale), Studia Humanitatis, Ljubljana, 1998.

288

IV. Predavanja Slowenien zwichen dem francösichen und russischen Paradigma, predavanje na Institututu za Obdonavski prostor, Dunaj, 10 septembra, 2008 (cf. http://www.idm.at/veranstaltungen/archiv/2008/).

IZBOR IZ BIBLIOGRAFIJE (Bibliographie sélective) Aplenc, Andrej, Prodaja Slovenje, MK, Ljubljana, 1997. Baudrillard, Jean, La Guerre de Golfe n'a pas eu lieu, Gallimard, Paris, 1991. Baudrillard, Jean, La société de consommation, Folio, Paris, 1970. Baudrillard, Jean, Simulacre et simulation, Éditions Galilée, Paris, 1988. Benoist, Alain de, Communisme et nazisme, Éditions du Labyrinthe, Paris, 1989. Borak, Neven (et alii), Slovenska novejša zgodovina 1 – 2, MK, Ljubljana, 2005. Brecelj Marjan, Filip Terčelj, Ognjišče, Koper, 1992. Bukovsky, Vladimir, Jugement à Moscou, Robert Laffont, Paris, 1995. Cankar, Ivan, Zbrano delo, I-XXX, DZS, Ljubljana, 1976. Cankar, Izidor (et alii), Slovenski biografski leksikon, Zadružna gospodarska banka, Ljubljana 1925-1991, zv. IV/1 (ur. Franc Ksaver Lukman), Ljubljana 1932. Cenčić, Vjenceslav, Titova poslednja ispovijest, Grafos, Cetinje, 2001. Centralna evidenca republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije – spletni naslov www.cae-udba.net Churchill, Winston, La Grande Alliance, Plon, Paris, 1950. Churchill, Winston, L'Étau se referme, Plon, Paris, 1952. Coburn, Broughton, Everest, gora brez milosti, Učila, Tržič, 1999. Courtois, Stéphane (et alii), Quand tombe la nuit, L'Âge d'homme, Laussane, 2001. Courtois, Stéphane, Du Passé faisons table rase, Robert Laffont, Paris, 2002. Courtois, Stéphane, Le Livre noir du communisme, Robert Laffont, Paris, 1997.
289

Čavoški, Kosta, Tito, tehnologija vlasti, Dosije, Beograd, 1991. Česen, Tomo, Sam, Didakta, Radovljica, 1990. Ćosić, Dobrica, Daleko je sunce, Svjetlost, Sarajevo, 1989. Ćosić, Dobrica, Stvarno i moguće, Cankarjeva založba, Ljubljana, Zagreb, 1988. De Gaulle, général, L'Appel (1940 - 1942), Plon, Paris, 1954. De Gaulle, général, Le Salut (1944-1946), Plon, Paris, 1959. De Gaulle, général, L'Unité (1942 – 1944), Plon, Paris, 1956. Descartes, René, Regulae ad directionem ingenii, Verlag der Dürr'schen Buchhandlung, Leipzig, 1907. Descartes, René, Discours de la méthode, Cerf, Paris, 1908. Descartes, René, Méditations métaphysiques, Larousse, Paris, 1973. Djilas, Milovan, Wartime, Harcourt Brace Jovanovich, New York/London, 1977. Drnovšek, Marijan, Bajt, Drago, (et alii), Slovenska kronika 20. stoletja II, Nova Revija, Ljubljana, 1997. Đukić, Slavoljub, Čovek u svom vremenu: razgovori sa Dobrico Ćosićem, Filip Višnjić, Beograd, 1989. Đukić, Slavoljub, Lovljenje vetra: politična ispovest Dobrice Ćosića, Samizdat B 92, Beograd, 2001. Đukić, Slavoljub, Zlom srbskih liberala, Filip Višnjić, Beograd, 1990. Faulkner, William, Svetloba v avgustu, CZ, Ljubljana, 1952. Feis, Herbert, Churchill, Roosevelt, Stalin, Princeton University press, Princeton, New Jersey, 1957. Fritzl, Martin, Der Kärtner Heimatdienst, Drava, Celovec, 1990. Golob, Janvir (et alii), Žrtve vojne in revolucije, DSRS, Ljubljana, 2005. Gončarov, Ivan, Oblomov, CZ, Ljubljana, 1986. Grabrijan, Dušan, Plečnik in njegova šola, Založba obzorja Maribor, Maribor, 1968. Grafenauer, Bogo, Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj, Slovenska Matica, Ljubljana, 1987. Grafenauer, Bogo, Zgodovina slovenskega naroda I - II, DZS, Ljubljana, 1964. Granda, Stane, Šatej, Barbara, Slovenija 1948 – 1998: iskanje lastne poti, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 1998. Grdina, Igor, Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Obzorja, Maribor, 1999. Grdina, Igor, Starejša slovenska nabožna književnost, DZS, Ljubljana, 1997. Griesser-Pečar, Tamara, Dolinar France, Rožmanov proces, Družina, Ljubljana, 1996.
290

Griesser-Pečar, Tamara, Razdvojeni narod, MK, Ljubljana, MK, Ljubljana, 2005. Grossman, Vassili (et alii), Komintern et diplomatie soviétique, v: »Communisme«, No 65-66, L'Âge d'homme, Laussane, 2001. Gruden, Jože, Zgodovina slovenskega naroda, Mohorjeva družba, Ljubljana, 1910. Hribar, Spomenka, Krivda in greh, ZAT, Maribor, 1990. Hribar, Tine, Evroslovenstvo, Slovenska Matica, Ljubljana, 2004. Jančar, Drago (et alii), Temna stran meseca, Nova Revija, Ljubljana, 1998. Jančar, Drago, Egiptovski lonci mesa, Mihelač, Ljubljana, 1995. Jančar, Drago, Galjot, Delo, Ljubljana, 2004. Jović, Borislav, Zadnji dnevi SFRJ, Slovenska knjiga, Ljubljana, 1996. Jud, Ana, Operacija Direkt, Ignis, Ljubljana, 2006. Juhant, Janez, Idejni spopad (Slovenci in moderna), Znanstvena knjižnica (TF), Ljubljana, 2009. Kafka, Franz, Proces, Delo, Ljubljana, 2004. Kermauner, Taras, Slovensko perspektivovstvo, ZPS, Ljubljana, 1996. Kmecl, Matjaž, Bref Aperçu de l'histoire culturelle des slovènes, PEN slovène, Ljubljana, 2005. Kocbek, Edvard, Osvobodilni spisi, Društvo 2000, Ljubljana, 1993. Kocbek, Edvard, Strah in pogum, MK, Ljubljana, 1985. Kocbek, Edvard, Svoboda in nujnost, Mohorjeva, Ljubljana, 1974. Kocbek, Edvard, Tovarišija, DZS, Ljubljana, 2004. Kocijančič, Gorazd, Tistim zunaj, Logos, Ljubljana, 2004. Kos, Marko, Velika preobrazba Slovenije, Nova Revija, Ljubljana, 2004. Kos, Stane, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941 – 1945, I - II, Samozaložba, Ljubljana, 1994. Kuhar Lovro (Prežihov Voranc), Doberdob, MK, Ljubljana, 1979. Kuhar, Lovro (Prežihov Voranc), Samorastniki, Založba obzorja Maribor, Maribor, 1969. Kuhar, Lovro (Prežihov Voranc), Jamnica, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, Ljubljana, 1945. Kuhar, Lovro (Prežihov Voranc), Požganica, DZS, Ljubljana, 1946. Kundera, Milan, Neznosna lahkost bivanja, MK, Ljubljana, 1985. Leković, Mišo, Martovski pregovori 1943, Narodna knjiga, Beograd, 1985 Linhart, Anton Tomaž, Zbrano delo I, DZS, Ljubljana, 1950. Lyotard, Jean-François, La Condition postmoderne: rapport sur le savoir, Minuit, Paris, 1979. Lyotard, Jean-François, Le Différend, Minuit, Paris, 1983.

291

Mahnič, Joža, Pripovedi o Župančiču in pomenki z njim, Slovenska matica, Ljubljana, 2004. Marc, Leon, Kristjani za demokracijo, SKD, Ljubljana, 1999. Matunović, Aleksander, Enigma Broz, Čigoja Štampa, Beograd, 2000. Milčinski, Fran, Butalci, MK, Ljubljana, 1963. Mlakar, Boris, Slovensko domobranstvo, Slovenska matica, Ljubljana, 2003. Mužić, Ivan, Masonstvo u Hrvata, Knjigotisak, Split 2001. Nećak, Dušan, Repe, Božo, Oris sodobne obče in slovenske zgodovine (učbenik za študente 4. letnika), Ljubljana, 2003. Nikolić, Vinko, Stepinac mu je ime I – II, Krščanska sadašnjost, Zagreb, 1991. Nolte, Ernst, La Guerre civile européenne, Éditions des Syrtes, Paris, 2000. Novak, Boris, A, Pogl edi na francoski simbolizem, Scritpta, Ljubljana, 2007. Ovidij, Publij Nazon, Pisma iz pregnanstva, DZS, Ljubljana, 1959. Pahor, Boris, Nekropola, MK, Ljubljana, 1997. Pahor, Boris, Trst in slovenski čas, Nova revija, Ljubljana, 2006. Pascal, Blaise, Pensées, Seuil, Paris, 1978. Peigné, général, Les Revendications Nationales des Serbes, Croates et Slovenes, R.:. L.:. No 288 Cosmos, Paris, 1919. Pogačnik, Jože, Zadravec, Franc, Zgodovina slovenskega slovstva, Založba obzorja, Maribor, 1973. Potočnik, Dragan, Zgodovinske okoliščine delovanja generala Rudolfa Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju, Založba Koščak, Ljubljana, 2008. Prešeren, France, Zbrano delo I-II, DZS, Ljubljana, 1965, 1966. Prijatelj, Ivan, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Merkur, Ljubljana, 1935. Rahten, Andrej, Slovenska ljudska stranka v Dunajskem parlamentu, Cenesa, Celje, 2001. Rajhman, Jože, Trubarjev svet, ZTS, Trst, 1986. Rejec, Tatjana, Partija in Tigrovci, Slovenska matica, Ljubljana, 2006. Rousseau, Jean-Jacques, Discours sur l'origine et les fondements de l'inégalité parmi les hommes, Discours sur les sciences et les arts, Flammarion, Paris, 2006. Rigoulot, Pierre, »Mon« Mai, v: »Histoire et Liberté«, No 34, 2008, Bibliothèque d'histoire sociale des Hauts-de-Seine, Nanterre, 2008, p. 11-17. Rožanc, Marjan, Roman o knjigah, Delo, Ljubljana, 2004. Rugelj, Janez, Uspešna pot, izdal Rdeči križ, Ljubljana, 1983.

292

Sale, Richards, Cleare, John, On Top of the World, Collins Willow, London, 2000. Saussure, Ferdinand de, Predavanja iz splošnega jezikoslovja, Studia humanitatis, Ljubljana, 1998. Simić, Pero, Tito agent Kominterne, Otkrića, Beograd, 1990. Slivnik, Danilo, Potnikovo poročilo, Promag, Ljubljana, 1999. Slodnjak, Anton, Slovensko slovstvo (ob tisočletnici Brižinskih spomenikov), MK, Ljubljana, 1968. Smole, Dominik, Antigona, MK, Ljubljana, 1979. Solženicin, Aleksander Isajevič, Otočje Gulag, Zelolepo, Kranj, 2007. Stanovnik, Justin, Slovenija v senci nedokončane preteklosti, Družina, Ljubljana, 2008. Stres, Anton, Oseba in družba, Mohorjeva družba, Ljubljana, 1991. Strle, Anton, Vera Cerkve, Mohorjeva družba, Celje, 1977. Škalić-Štambuk Marina (et alii), Proces Alojziju Stepincu, Krščanska sadašnjost, Zagreb, 1997. Škarja, Tone, Slovenci v Himalaji, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, 2004. Šušterič, Uroš, Od Ljubljane do Ravne gore, Pogledi, Kragujevac, 2000. Taufer, Veno (et alii), Samopodoba Slovencev, Slovenski center Pen v Ljubljani, Ljubljana, 2001. Toporišič, Jože, Družbenost slovenskega jezika, DZS, Ljubljana, 1991. Trubar, Primož, Cerkovna ordninga, Tübingen, 1564 (faksimile, Trofenik, 1973). Truman, Harry S., Memoirs II, Doubleday & Company, inc., Garden city, New York, 1956. Turk, Boštjan Marko, L'Église face au nacisme en Yougoslavie, v: »Catholica«, SPCS, Paris, 2000 (printemps), str. 67-78. Turk, Boštjan Marko, Nitasti jezik, Nova revija, Ljubljana, 2009. Turk, Boštjan Marko, Tomo Česen au Lhotse, v: »Vertical«, numéro spécial, L 19628, Presse Glénat, Meylan, 2005, str. 11. Vidmar, Josip, Literarne kritike, DZS, Ljubljana, 1951. Vidmar, Josip, Oton Župančič, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1978. Vidmar, Josip, Slovensko pismo, Drava, Celovec, 1985. Voltaire, Candide ou l’Optimisme, Gallimard, Paris, 2000. Watson, George, La Littérature oubliée du socialisme, Éditions Nil, Paris, 1999. Williamson, Gordon, The SS: Hitler's instrument of terror, Sigwick &Jackson, London, 1994. Zajc, Dane, Si videl (uvod), Založniška hiša Dolenc, Ljubljana, 1998.
293

Zupan, Vitomil, Menuet za kitaro na petindvajset strelov, MK, Ljubljana, 1984. Župančič, Oton, Pesmi, MK, Ljubljana, 1986.

SEZNAM IMEN Aleksander Makedonski Ambrožič, Lado Amin, Idi Aubry, Martine Bajuk, Andrej Balantič, France Barack Obama, predsednik Bartol, Jože Baudelaire, Charles Baudrillard, Jean Bavčar, Igor Beckett, Samuel Berg, Wally Biber, Dušan Bizjak, Ivo Brajnik, Alenka Brandt, Willy Braun (von), Werner Brigido, škof Broz, Josip-Tito Bučar, France Camus, Albert Cankar, Ivan Capuder, Andrej Carsolio, Carlos Chirac, Jacques Churchill, sir Winston
294

Cicero, Mark Tulij Claudel, Paul Courtois, Stéphane Crnković, Marko Česen, Tomo Čok, Lucija Čop, Matija Ćosić, Dobrica Dante, Aligheri Del Ponte, Carla Diogen Dolanc, Stane Dolar, Mladen Drnovšek, Janez Duhovnik, Jože El-Gadafi, Moamer Elvis Presley Emmanuelle, sestra redovnica Faulkner, William Fischer, Scott Frankopan, Krištof Franc Gaber, Slavko Gide, André Golobič, Gregor Gončarev, Ivan Grafenauer, Irena Gribojedov, Aleksander Gustinčič, Jurij Habeler, Peter Haider, Jörg Havel, Vaclav Hemingway, Ernest Hieng, Andrej Hladnik, Ervin Holzel, Tom Houellebecq, Michel Hribar, Spomenka Hribar, Tine Humar, Tomaž Imbert, Claude
295

Irwine, Andrew Isajlovič, Drago Jamnik, Anton Jančar, Drago Jančič, Peter Janković, Zoran Janša, Janez Jeglič, Janez Jelinčič, Zmago Jospin, Lionel Juhant, Janez Juvenal, rimski pesnik Jud, Ana Kač, Jure Kajuh, Karel-Destovnik Karađić, Radovan Karađorđević, Aleksandar Karba, Dejan Kardelj, Edvard Kartezij, filozof Kette, Dragotin Khol, Andreas Kidrič, Boris Kidrič, Zdenka Kocbek, Edvard Kocijančič, Andrejka Kocijančič, Gorazd Kocijančič, Janez Kočevar, Borut Kokalj, Jani Kosovel, Srečko Košir, Darijan Kožuh, dr. Ludvik Kožuh-Novak, Mateja Kramar, Marjan Krašna, Franc Krašovec, Jože Križanič, France Krkovič, Tone Krleža, Miroslav
296

Kučan, Milan Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc Kulmesch, Janko (beri Kulmeš) Kundera, Milan Lajovic, Dušan Lambert, Žiga La Toya Ledger, Heath Le Pen, Jean-Marie Leskovar, Josip Lévi-Strauss, Claude Lévy, Bernard-Henri Leyrac, Serge Linhart, Anton Tomaž Lovšin, Andrej Lubac, Henri de Ludvik XIV., francoski kralj Lyotard, Jean-François Mauduit, Chantal Maček, Ivan-Matija Mahnič škof Maister, Rudolf Malgaj, Franjo Mallory, George Mao Ce Tung Markeš, Janez Marković, Ante Martini, Sergio McCaine, John Mencinger, Jože Meršol, Mitja Messner, Reinhold Mihajlović, Draža Miklavčič, Borut Milčinski, Fran Milošević, Slobodan Mislej, Irene Mitterrand, François Morrison, Donald Močnik, Rastko
297

Možina, Jože Mrkaić, Mićo Murn, Josip-Aleksandrov Novak, Boris A. Novak, Ljudmila Ocvirk, Drago Oman, Ivan Ošlak Vinko, kristjan Pahor, Boris Pahor, Borut Pascal, Blaise Pavček, Tone Pesek, Rosvita Peterle, Alojz Pirjevec, Jože Plečnik, Jože Podobnik, Marjan Polajnar, Nace Pol Pot Poljšak, Marjan Potrč, Miran Požar, Bojan Praprotnik, Rok Predan-Zvonar, Darka Pucko, Ciril Pučnik, Jože Puhar, Alenka Repe, Božo Rezman, Vili Ribičič, Mitja Rigelnik, Herman Rigoulot, Pierre Rizman, Rudi Rode, Franc Rousseau, Jean Jacques Royal, Ségolène Rožman, Gregorij Rupel, Dimitrij Rupnik, Leon Rupnik, Marko Ivan
298

Rus, Veljko Rush, Bobby Sadovnik, Bernard Saint-Exupery (de), Antoine Sarkozy, Nicolas Sartre, Jean-Paul Schuman, Robert Schüssel, Wolfgang Sanader, Ivo Semolič, Dušan Senegačnik, Branko Sever, Jani Sienkiewicz, Henryk Slak, Uroš Slivnik, Danilo Slomšek, škof Smole, Dominik Smole, Karel Snoj, Jože Sofokles, dramatik Solženicin, Aleksander Spazzapan Brelih, Vida Stanič, Edvard Stanovnik, Branko Stanovnik, Janez Stanovnik, Justin Starina-Kosem, Andrijana Stefani (de), Fausto Stepinac, Alojzij Stojanov, Veso Stres, Anton Strniša, Gregor Šentjurc, Lidija Širca, Majda Školč, Jožef Škrabec, Janez Šrot, Bojan Šrot, Boško Štaudohar, Irena Štern, Avtor
299

Štremfelj, Andrej Štrukelj, Branimir Štuhec, Ivan Šturm, Lovro Šuštar, Alojzij Tasič, Matic Tavčar, Ivan Terčelj, Filip Tomšič-Srebotnjak, Dubravka Tovšak, Hilda Trubar, Primož Turk, Rajko Türk, Danilo Vidmar, Josip Vode, Angela Vodnik, Valentin Vodušek-Starič, Jera Vogrič, Sonja Voltaire, filozof Welles, Orson Wojtyla, Karol Zagožen, Franc Zajc, Dane Zaplotnik, Nejc Zeilhofer, Beno Zilk, Helmut Zupan, Vitomil Žerdin, Ali Žirinovski, Vladimir Žižek, Slavoj Žnidaršič, Franc Župančič, Oton

KAZALO
300

I. ODDALJENOST DO SVETA RAZMIŠLJANJA O SLOVENSKI CIVILIZACIJI DANES- Uvod 1. PRVI ZARIS: PRETRGANA TIŠINA UČINKI JELINČIČEVEGA »ŠTOSA« PROTOFAZA SLOVENSKE POLITIKE MEDVED IN HRUŠKA CEFIZELJ-DIPLOMACIJA ZLATE PORTE IN MEDAJLE 2. DRUGI ZARIS: STISNJENI ČLOVEK ALI ZIBELI NACIONALNE GENEZE KAPSULA ZOPER TESNOBO (BRIŽINSKI SPOMENIKI V NUKU, MAJ 2004) NARODA RAZDVOJENI UČENJAK IZGNANEC V BARBARSKI JEZIK STATISTI OB POSLEDNJI URI IZZIV KRIVDE HAIDER DANES, JUTRI, VEDNO AVSTROOGRSKO DETE PRERAŠČA MATER 1O. OKTOBER ALIAS ŠENTJERNEJSKA NOČ SLOVENSTVA NA KOROŠKEM STRTA PERUT BRUSELJSKIH EVROKRATOV DVOSLOJNI VIDIK MEDNARODNE RELEVANCE REPUBLIKE SLOVENIJE VOTLI ZMAJEVI ZOBJE NAVČEK V ZALIVU 3. TRETJI ZARIS : VISOKO NA OSTRI ČERI – »GLOSE O DEMOKRŠČANSKEM BLOKU« ČUDEŽNE ORGLICE KOMUNISTI SI NISO PREMISLILI »KDOR VIDI MENE, VIDI KUČANA« STARA MAMA IN ŠTIRI VOJSKE NEDELJA IN NJENI NAUKI ANTINOMIJE KRŠČANSKO-LJUDSKEGA BLOKA VEZI SKRITE USODE
301

MED OSLIČEM IN CEKINI 4. ČETRTI ZARIS: RITEM KOŠČENE FANFARE ALI DO KOD SE LAHKO ŠE SPOZABLJAMO NAD SPODOBNOSTJO DIREKT, POŽGANA TRAVA TRANZICIJSKIH OSTALIN SLOVENSKO ZGODOVINOPISJE IN ČEBINSKI SPOMENIKI SREDNJI VEK SOCIALISTIČNE STAGNACIJE RITEM LABIRINTA GULAG PRIHODNJEGA UPANJA? TEOREM PAJČEVINE IN LJUBLJANSKA ALMA MATER DEJANA KARBE POT OD LONCA DO SKLEDE (ali o zadnji resnici Patrie) 5. PETI ZARIS – »NEBO ODPRE SE, LUNA DA SVEČAVO«; ŽIVI NAUK O NEMOGOČEM ALI KAKO SE LAHKO ČUDIMO TUDI DOBROTI PRINC V MALI ŠOLI MALČEK MAG SMRT IN STENA LITTERAE CRUCIS MED RDEČO IN RJAVO KROGLO KRISTUS IN RAZUMNI DVOM: DRUŽBENI IZZIV POSTMODERNE DOBRICE ĆOSIĆA LOV ZA VETROM 6. ŠESTI ZARIS : JAVNO SPRAŠEVANJE: »AL BO KAL POGNALO SEME, KDOR GA SEJE, SAM NE VE« ZAZNAMOVANI NA MRTVI STRAŽI ČE BI NSI IMELA PRIMERNE IDEJE IN PAMETNE LJUDI, BI JI TUDI SDS NIČ NE MOGLA SLOVENSKA POT K DRŽAVI DRŽAVLJANOV SLOVENIJA PRED POVOLILNIM ČASOM 7. SEDMI ZARIS : TEORETIČNE PODLAGE ZDAJŠNJOSTI ALI O MEDIJIH, KAKRŠNI NISO (KO PA BI MORALI BITI) ZNAK IN IDEOLOGIJA: POSTMODERNA PODLAGA RAZUMEVANJA SLOVENSKIH MEDIJEV
302

KARTEZIJ IN CANKAR: »SVOBODNI ZA SPOZNANJE« V DOMAČEM TISKU ZA DNEVNO RABO 8. OSMI ZARIS: VARIA: » PA SO MOŽJE, KOT DA GORAM SE IZ BOKOV IZVILI SO« ZAMOLČANI TOMO ČESEN EVEREST – OSEMDESET LET POZNEJE 9. DEVETI ZARIS: ZGODBE O REČEH IZ RESNICE : REPORTER OČAK NAD PROVINCO RETORIKA KRVI POD KOŽO GULAG IN ČLOVEK, KI VE ŠRIC IN SRAJČNIK MEGLA IZVIRNE SKUŠNJAVE PRIMOŽ TRUBAR IN ŠKRJANCI OGLEDALO SESTRE EMANUELLE SIVA POT DEVETINDEVETDESET RAZLOGOV ZAJEC IN KOLAJNE SKUŠNJAVE SVETIH ANTONOV POSVETILO DRUŽBI INTEGRIRANE LAŽI KOST V OČESU PRVA REPUBLIKA NABIRALNIK ŠENTFOLORJANSKIH MONOPOLOV V SLEPEM KLANCU SMEH AVGUSTA BIKINI KULTURNA REVOLUCIJA PSIHOANALIZA PREVRATNIKOV NA RTV KALORIČNA VREDNOST RESNICE MEJA POD TRAVNO RUŠO PETELINJI PLES S PAMETJO SKUŠNJAVA PO DEMOSU OBLAST V KIHOTOVEM ŠLEMU EVROPA IN KORENINA STAVITE NA ERJAVCA TERČELJEV NOKTURNO

303

10. DESETI ZARIS: »KDOR HOČE VAS DOČAKAT TEMNE ZORE«, AVTORJEVI ZAPISI ZA VEČER (2006 - 2008) MENUET ZA PETINDVAJSET NOVCEV APLAVZ STOLETNEMU KROGU ELIZEJSKE POLJANE JOŽETA PUČNIKA PREMALO, A DOBRO RUMENI ROB PAMETI ARZENAL IZ PLAYBOJEVE ZADNJICE PLEČNIK ZA PET KRAJCARJEV DA VINCIJEV UDBA.NET PLATNO IN PLANET DRŽAVA MALIH ZAČETNIC NEONSKI BUNGALOV V NEOLITSKEM NASELJU FILOZOF BREZ SODA LEPA VIDA, SPET PO SLOVENSKO HAAG, A HASEK? URAD NAD PAMETJO ČLOVEK S PERFORIRANE KARTICE AMATERJI IN ANOMALIJE PRIMORSKO STOLETJE RAZODETJE V MRTVIH TONIH 11. BESEDA O AVTORJU 12. POVZETEK V TUJEM JEZIKU 13. IZBOR IZ BIBLIOGRAFIJE 14. SEZNAM IMEN 15. KAZALO

304

You're Reading a Free Preview

Download
scribd
/*********** DO NOT ALTER ANYTHING BELOW THIS LINE ! ************/ var s_code=s.t();if(s_code)document.write(s_code)//-->